176. Simon prizna svoje mesene slabosti
1 (Simon): "Zdaj vidim, da se Ti, o Gospod, ljudem povsem razodevaš kot Bog in se nikjer ne oziraš na kakšno skrivnost kot stari preroki, ki so Te ljudem zmeraj razodevali le pod najdebelejšim prikrivanjem in so smrtnikom pokazali komaj rob Tvojega oblačila. Sicer so ustanovili vero in cerkev; toda kakšna vera je to bila, kakšna cerkev? Vera je bila komaj vidna zvezda, ki je iz neke neskončne globine vesolja pošiljala najskromnejši žarek upanja na zemljo, obdano z najtemnejšo nočjo, in cerkev stavba iz trdega kamenja, tempelj, okrog katerega so stali sami blodni hodniki in temačni preddvori, v katere so lahko vstopili ljudje, nikoli pa v notranjost templja, kjer so na zlatih mizah ležale razkrite vse velike skrivnosti življenja.
2 Tu pa ni le najbolj notranji del templja vsem ljudem odprt in povsem dostopen, ampak Bog kot večno nedostopni razodeva ljudem samega Sebe popolnoma osebno, kakor je bil, je in večno bo. Zato pa je po drugi strani tudi nujno, da Boga sprejmemo vase ne morda le delno, ampak popolnoma telesno, duševno in duhovno, po izključno edini ljubezni do Njega. Posledica takšnega približanja Stvarnika ustvarjenemu bitju in tudi ustvarjenega bitja Stvarniku mora biti nazadnje polna identifikacija med stvariteljsko Prabitjo in ustvarjeno bitjo.
3 Bog postane eno z nami in mi postanemo eno z Njim, ne da bi bili pri tem omejeni individualnost in popolna svoboda volje! Brez povsem dovršene identifikacije ustvarjenega bitja s Stvarnikom nikoli ni mogoče misliti na dovršeno svobodo volje, ker je edino Stvarnikova volja lahko najbolj dovršeno neomejena; volja ustvarjenega bitja pa le tedaj, ko se popolnoma strinja s Stvarnikovo voljo.
4 Če hočemo to, kar hoče Gospod, je naše hotenje popolnoma svobodno, ker je Gospodova volja tudi najpopolneje svobodna; če pa tega nočemo, ali hočemo le deloma, smo najbednejši sužnji svoje neskončne slepote. Le v Bogu lahko postanemo popolnoma svobodni; zunaj Boga ni drugega kot sodba in smrt!