Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

1. Roklusova filozofija

Jezus in Eseni, 1.del

16. Odposlanstvo iz Cezareje Filipove pred Cirenijem

1 Komaj sem to izgovoril, že je prišlo izza stare hiše dvanajst mož; bilo je šest Judov in šest Grkov. Cezarejci, ki so zdaj bivakirali v ne­kaj kočah, so namreč od svojih pastirjev in ribičev zvedeli, da je rim­ski namestnik podaril staremu ribiču Marku velik del zemljišča in ga kot popolno lastnino obdal z nepremagljivim obzidjem. Cezarejci pa so imeli vso zemljo daleč okrog mesta za skupno dobro in so hoteli zdaj od Cirenija zvedeti, s kakšno pravico se je lahko spozabil nad mestno lastnino, ko je mesto od tega zmeraj plačevalo davek tako Rimljanom kot tudi v Jeruzalem. Jaz pa sem Cireniju že prej skrivaj v srcu namig­nil in tako je že vnaprej, še preden je kdo od odposlancev odprl usta, vedel, za kaj bo šlo, in je bil zato tudi dovolj pripravljen, kaj bo od­vrnil nadvse predrznim žalostnim odposlancem.

2 Po priklonih je stopil k Cireniju grški gizdalin z imenom Roklus, odprl usta in spregovoril: "Najpravičnejši, najstrožji in presvetli gospod, gospod, gospod! Bližamo se ti ker je stari vojščak in zdaj ribič Mar­ko po tvoji munificenci (velikodušnosti) dobil kot ograjeno lastnino velik del naših krepko obdavčenih skupnih zemljišč. To nadvse žalostno novico smo pred uro izvedeli od naših pastirjev, žalostnih zaradi lepega kosa zem­lje.

3 Kakšna nesreča je zadela nas, sicer tako premožne Cezarejce, o tem pričajo ruševine, iz katerih se tu in tam še kadi. Zdaj smo v pol­nem pomenu besede najbednejši berači na svetu. Srečen tisti, ki je v silnem požaru lahko rešil nekaj svojega premoženja! Mi ubogi favni nismo imeli takšne sreče; ogenj se je tako hitro razširil, da smo mi in še mnogi izmed nas morali biti bogovom celo zelo hvaležni, da smo si rešili golo življenje. Nekaj živine je zdaj vse naše imetje, spet smo postali nomadi; toda kako ohraniti celo to poslednje imetje, če nam tvo­ja munificenca do rojenih Rimljanov jemlje najboljša zemljišča in jih oddaja v popolno in nedotakljivo last tistim, ki imajo srečo, da uživa­jo tvojo visoko naklonjenost?!

4 Proseče te torej želimo vprašati, ali nam bo moral zdaj tako presre­čen Marko plačati odškodnino ali ne! Brez odškodnine bi bil v našem težkem položaju ta odvzem nekaj, kar bi težko našli še kje in kdaj v zgodovini človeštva. - Najvišji gospod, kaj naj pričakujemo mi, siro­maki !"

5 Cirenij reče: "Kaj govorite in kaj hočete vi, nesramni polljudje?! Ta del zemljišča je že petsto let sodil k tej gori in ribiški koči in je bil povsem brez vrednosti, ker je bil sama peščena in gramozna stepa. Spa­dalo pa je sem še dvajset juter zemljišča, ki ni bilo ograjeno in ga je tako dobila mestna skupnost v svobodno in poljubno uporabo. Poleg tega ste se zdaj pri meni razglasili za popolne siromake in berače, ki so ostali brez vsega imetja! Kaj pa naj zdaj rečem k tej vaši hudobni lažnivosti?! Seveda vem, da vam je ogenj uničil vaše mestne hiše, in natančno vem, kolikšna je vaša škoda; vem pa tudi za vaša velika po­sestva v Tiru in Sidonu, in vem, da imaš ravno ti, Roklus, tam toliko zakladov, da bi se lahko brez nadaljnjega meril z mano! In enako ve­lja za vseh enajst, ki so prišli s teboj semkaj!

6 Vas dvanajst ima še toliko zakladov in bogastev, da bi vi sami lahko najmanj desetkrat znova zgradili z ognjem uničeno mesto; in vendar pridete ravno vi, tožite nad svojo revščino in me hočete obtožiti kri­vičnosti, ker smo staremu Marku, ki je do zadnjega vlakna svojega živ­ljenja poštenjak, ločili njegovo čisto in zakonito lastnino od vaše! Po­vejte, s kakšnim imenom naj vas zaznamujem!

7 Pojdite tja in si oglejte zemljišče, ki je še nad vrtnim obzidjem Mar­kova posest! To je še nekaj več kot dvajset juter zemlje. Prodam vam jo za deset srebrnih grošev. Če se vam bo zdelo, da je toliko vredna, potem plačajte deset grošev in zemljišče je vaše! Slabšega klebaha (gruda) ra­zen v Sahari v Afriki, ni na vsej ljubi, širni Zemlji; našli ne boste ni­česar, razen peska in gluhega kamnitega grušča ter tu in tam zakrne­lega osatovega grmovja.

8 Zelo bogati ljudje ste, zemljo lahko pripeljete od daleč in z njo nasu­jete to majhno puščavo ter jo spremenite v rodovitno deželo! Tudi bi lah­ko od daleč napeljali sem drag vodovod, da bi pošteno namakali tako kul­tivirano zemljišče v tukaj običajno suhih poletjih, in tako bi dobili zelo ro­doviten kos zemlje v zakonito posest! Toda s takimi svojimi najbolj neute­meljenimi zahtevami pri meni nikoli ne boste dosegli ničesar in pokazal vam bom, da si po vaši zdajšnji najkrivičnejši peticiji pridobi pravico zme­raj le močnejši! - Kaj boste storili zdaj?"

9 Reče Roklus, ki so ga odločne besede vrhovnega namestnika hudo prestrašile: "Gospod, gospod, gospod! Ne iščemo pravice zgolj zase, temveč zastopamo le tiste, ki v uničenem mestu nadvse bedno životarijo. Za­nje smo že veliko storili in zdaj povsem obubožana mestna občina, nam je iz hvaležnosti izročila v pravno posest vsa okoliška zemljišča in nam rekla, da so tudi ta zemljišča ob morju njena občinska lastnina!

10 Če je tako, smo mislili, nam res ne more biti vseeno, da si ne­kdo neupravičeno lasti del tega, ga obdela in obdelano takoj ogradi z nepremagljivim, najtrdnejšim obzidjem, in to res čarobno hitro, ­to je vam, vojaško izurjenim Rimljanom, seveda zlahka mogoče, ker znate na bojnem polju neredko v nekaj trenutkih postaviti tabor za sto tisoč ljudi!

11 Ker pa je zdaj zadeva povsem drugačna, preprosto umikamo svojo zahtevo in se vračamo domov! Tudi dvajset juter zemljišča zu­naj obzidja, kolikor jih je še ostalo, si lahko stari poštenjak še ogra­di, in tako izjavljamo, da ga v njegovi svobodni posesti nikoli ne bo­mo motili niti mi niti mestna skupnost. Vendar pa mislimo, da bi mo­ral, ker ima mesto izključno pravico do ribolova, mestni skupnosti od­slej plačevati starodavno desetino!"

12 Cirenij reče: "O da, toda dokazati morate, v katerem pasu je mesto pridobilo to pravico! V zvezi s tem mi ni znan noben doku­ment, saj v petintridesetih letih tukajšnjega službovanja še nisem vi­del česa takega. Kajti šele pod menoj je bil nekdanji kraj povzdig­njen v mesto, in sicer v čast mojemu bratu, ki je vladal Rimu več kot štirideset let. Torej razmere v vašem mestu izredno dobro poznam s podrobnostmi vred. O kaki ribiški desetini, ki bi jo to mesto lahko za­konito zahtevalo, ne vem nič; vem pa, da jo je mesto protipravno za­htevalo in vam jo je bil moj Marko zmeraj prisiljen plačevati; za to bi lahko, če bi bil slab, zahteval popolno povračilo, vendar tega ne bo storil, ker je prepošten in predober človek. Zagotavljam pa vam, da vam v prihodnje ne bo plačeval nobene takšne nezakonite deseti­ne več.

13 Namesto da bi vam zdaj priznal kakšno pravico, vam kot zastop­nikom tega mesta naznanjam, da po svoji oblasti, ki izhaja od cesar­ja, starega Marka postavljam za poglavarja nad tem mestom in njego­vo širšo okolico ter mu dajem vso oblast, kakršno imam sam, in od­slej bo imel samo on popolno pravico govoriti o vas in vseh vaših zadevah, vi vsi pa mu boste morali plačevati obvezni davek! To vam zdaj povem ustno, on pa se bo pred vami povsem zakonito izkazal s pis­mom, žezlom in z mečem ter z zlato tehtnico pravičnosti! Le v povsem posebnih primerih bo dovoljeno sklicevanje name, sicer pa bo vse ure­jal on. - Ste s tem zadovoljni?"

17. Modra zakonodaja v Mataelovem kraljestvu ob Pontu

1 Reče Roklus: "Zadovoljni ali nezadovoljni, - kaj moremo proti vaši oblasti? Nemočnim črvom mora biti vendar vse prav; kajti gorje jim, če bi se začeli le malo premikati v svojem prahu ničevosti, takoj bi jih iz zraka opazile vesele ptice, jih ujele in požrle. Slabotni mora vendar ubo­gati močnega, če hoče živeti, in tako bomo morali zdaj tudi mi ubogati gospoda Marka, če nočemo biti požrti. Toda pošteno povedano - prijetno nam res ni, da nam bo ukazoval ta stari, ostri vojščak; je namreč naj­bolj brezobziren človek, kar smo jih kdaj srečali. Nihče ne more reči, da ni pošten, zaradi mnogih izkušenj je njegova sodba zmeraj zdrava in pra­vilna; sicer pa je najbolj nedružaben človek in o kakšni humanosti pri njem sploh ni govora! No, no, čestitati nam je treba, da je on postal na­ša oblast! Resnično, kako bomo znali mi, naši otroci in otrok otroci pri­povedovati o dobrih časih! Najboljše bi bilo, če bi se kar izselili - toda kam?"

2 Tedaj vstane Matael in reče: "Dobro, če se hočete izseliti, pridite v moje kraljestvo, ki leži onkraj Male Azije ob širnem Pontu! To je ve­liko kraljestvo, ki ga omejujeta dve veliki morji, na zahodu Pontus in na vzhodu Mare Caspium (Kaspijsko morje). Tam boste lahko pod mojimi najstrožjimi zakoni varno in zelo mirno živeli. Le to vam povem, da se v mojem kraljestvu ne sme pojaviti niti senca krivičnega dejanja, vsaka laž pa bo najstrože in nadvse nepopustljivo kaznovana; toda povsem pošten, resnicoljuben in popolnoma nesebičen državljan bo živel pod mojim železnim žezlom kar najbolje.

3 Pri meni nihče ne bo oproščen davka; kdor zmore delati tako ali drugače, naj le dela in si kaj zasluži! Kdor pa si kaj zasluži, lahko tudi plača davek kralju, ki mora zmeraj skrbeti za blagor celotnega kraljestva in zato vedno imeti številne in velike zaklade za vzdrževanje vojske, ki je do­volj močna, da se lahko upre vsakemu predrznemu sovražniku.

4 On, mogočni kralj, mora vzdrževati šole in stroge ječe in meje kra­ljestva opremiti z močnimi, nepremagljivimi trdnjavami, mimo katerih ne more zlahka noben sovražnik, - za to pa je potrebno zelo veliko denarja.

5 Iz tega vidite, kako strogo mora kralj gledati na to, da mu vsak člo­vek plača dolžni davek; tako se lahko že zdaj preselite v moje kraljest­vo, če so vam po godu obveznosti, ki jih bom strogo, z vso nepopust­ljivostjo zahteval od vsakega podložnika! Moje privoljenje imate; če vas bo rimski jarem pod upravljanjem starega Marka preveč težil, zdaj že veste, kam se lahko izselite!

6 Da pa bi vas na splošno seznanil z vsemi svojimi uredbami, vam po­vem še to, da pri meni nikoli nihče nima neomejene pravice do zaslužka. Vsak si sicer lahko zbira premoženje, ki pa, celo ob smrtni kazni, nikoli ne sme preseči števila 'deset tisoč funtov'. Vse, kar bi kdo zaslužil nad to vsoto, mora najnatančneje odvesti v splošno državno blagajno; v nasprot­nem primeru, ki ga je po mojem vpogledu mogoče najhitreje odkriti in do­kazati, bo kršilcu tega, za splošno državno dobro vseh mojih ljudstev nad­vse koristnega zakona, odvzeto njegovo celotno imetje, poleg tega pa bo kaznovan še z drugimi najostrejšimi kaznimi.

7 Nikomur tudi ni dovoljeno, da bi si dovoljenih deset tisoč funtov pri­dobil v prekratkern času; še prejasno je namreč, da si takšnega dobička v prekratkern času ni mogoče niti misliti brez najrazličnejših prevar in drugačnih nasilnih izsiljevanj, razen če gre za darilo ali dediščino ali kakšno mogočo najdbo.

8 Za darila, dediščine in različne najdbe pa v mojem kraljestvu obstaja nadvse modri predpis, da je treba polovico tega zmeraj oddati v državno blagajno, iz katere se, prvič, zmeraj vzgajajo in hranijo mladoletni otroci in tudi drugi revni, za kakršno koli delo nesposobni ljudje. Skratka, v mo­jem kraljestvu so predpisi naravnani tako, da v njem nihče ne trpi pomanj­kanja, nihče pa tudi nima nepotrebnega preobilja! Le izredno dober, mo­der in najpravičnejši človek, bi lahko v mojem kraljestvu razpolagal tudi z dvajset tisoč funti, - z več pa v vsem mojem kraljestvu že nihče -, ra­zen mene in mojih najzaupnejših uslužbencev in poveljnikov!

9 Če ste s to mojo državno ureditvijo zadovoljni, vzemite svoje reči in se preselite v moje kraljestvo!"

10 Reče Roklus: "O ti krasni kralj Ponta in Mare Caspiuma, želimo ti veliko sreče v tvojem kraljestvu, tvojega hvale vrednega predloga pa kljub temu ne bomo sprejeli! Raje smo rimski sužnji kakor prvi med tvojimi najvišjimi kraljevskimi podložniki. Ne, takšno državno ureditev bi nam lah­ko kar takoj ukradli! Zamorci imajo gotovo bolj človeško! Ali je morda tu še kak kralj, ki bi nam predlagal kaj tako čudovitega?!

11 Morda je mogoče tvojo ureditev prav dobro prenašati, ko se je navadiš kakor vol jarma; toda zdaj? Poslušaj, nad našimi glavami bi moralo prej pogoreti deset mest in nam vladati dvajset Markov, da bi jo sprejeli! Zbogom, modri kralj ledenosivega severa!"

18. Cirenijev in Roklusov pravni spor

1 Nato se Roklus spet obrne na Cirenija in reče: "Gospod, gospod, gospod, kje je Marko, zdaj naš gospod in zapovednik, da bi se mu po­klonili ?"

2 Cirenij reče: "To ni potrebno; poklon, poln praznih besed, mu ne koristi, drugih zakladov pa ne potrebuje, ker jih ima več kot dovolj.

3 Najboljša počastitev zanj pa bo, če boste prihajali k njemu zmeraj s poštenim in odkritim srcem in mu povedali, kaj želite; tedaj vam bo tudi prisluhnil in vam pomagal do polne pravice! Vsako laž, ki jo nje­gova bistroumnost v trenutku odkrije, pa bo najstrože in nadvse ne­popustljivo kaznoval! Kajti cesarjeva in tudi moja nadvse resna vo­lja je, da laž in prevaro preženeva iz celotnega cesarstva, nad vsemi ljudmi, ki daleč naokrog pripadajo Rimu, pa pustiva vladati samo čis­to resnico, povezano s prav tako čisto in nesebično ljubeznijo, saj le pod žezlom resnice in ljubezni lahko ljudstva živijo res srečno. In kdo ve, ali se ne bom odločil, da bom nadvse modra vladarska načela se­vernega kralja vpeljal tudi v rimsko cesarstvo; zdijo se mi namreč nadvse modra in smotrna za resnično bratsko sožitje ljudi velikega cesarstva.

4 Ob takšnih modrih omejitvah morata resnica in ljubezen postati lju­dem v neki državi druga, resnična in boljša narava! Po mojem zdajšnjem prepričanju, nič ne daje toliko potuhe laži, prevari in sebičnosti kakor neomejen zaslužek. Modre omejitve tega resničnega očeta laži, prevare, samoljubja, napuha, oblastiželjnosti in skopuške trdosrčnosti resnično ni mogoče poplačati z nobenim zlatom, in to svoje mnenje bom čim prej poslal cesarju na preizkus. Medtem pa bom vsaj v svojem neomejenem vladarskem območju, takoj ko bo mogoče, vpeljal ta severnjaški način vladanja, ker je res moder, kot bi bil dan od Boga!"

5 Reče Roklus: "Neumen ravno ni, ko že obstaja že vsaj več sto let; toda, da bi ga zdaj hotel vpeljati tu, v teh deželah, danih v zakup raz­ličnim knezom in četrtnim knezom, tega pa ne bo lahko uresničiti. Z absolutno oblastjo lahko sicer dosežeš zelo veliko, vsega pa še zdaleč ne, ker cesar vendar ne more od danes na jutri prelomiti pogodb, ki jih je sklenil z ne povsem nemočnimi knezi, temveč jih mora kot pravo, ki izhaja od njega in ga je on utemeljil, spoštovati, dokler ne poteče dogovorjeni čas, ali pa pogodbeniki svojih obveznosti namerno ne iz­polnijo ali pa jih niso sposobni izpolniti, kar glede na vrsto sklenjene pogodbe le-to popolnoma ali vsaj deloma ukinja. Dokler pa je torej ce­sar dal dežele v zakup nekaterim knezom in imajo ti tudi v svojih de­želah za svoje podložnike pravico izdajati zakone, ki jo dovolj drago plačajo, tako dolgo mora cesar določeno pravico tudi spoštovati. Mi vsi v nekem pogledu seveda živimo pod rimskimi zakoni, če zakrivimo kakšen zločin proti državi, kar pa se pri nas res ni zgodilo; v vsem dru­gem pa smo podrejeni zakonom zakupnega kneza, ki nas mora v dogovorjenem času trajanja zakupa popolnoma varovati pred cesarjevi­mi samovoljnimi posegi.

6 Veš, visoki gospod, gospod, gospod, mi natančno poznamo svoje stališče, na katerem stojimo in tokrat ne potrebujemo komentarja! Po­znamo svoje obveznosti do Rima in naših knezov. Preden iščemo pra­vico pri vas, gremo k našemu knezu. K vam pridemo šele tedaj, ko nas ta pošlje k Rimu. Zato smo prepričani, da ti za zdaj vendarle ne bo pre­več lahko tu v vsej Palestini vpeljati vladarske norme severnega kralja!"

7 Reče Cirenij, zdaj že nekoliko razvnet: "Deloma imaš sicer prav, da je treba točke pogodbe spoštovati; na nekaj pa le nisi pomislil, nam­reč da si je cesar v zakupni pogodbi za vsako deželo zmeraj modro pri­držal brezpogojno in trenutno pravico do razveljavitve pogodbe, če bi bilo po njegovem mnenju to potrebno in koristno za vladanje. Zakup­nik lahko v takšnem primeru prosi cesarja le za enoletno nadomestilo in cesar je od razglasitve te svoje volje popoln vladar prej v zakup dane dežele in vsakdo se mora podrediti njegovim zakonom. Zakupniku si­cer pripada milostno dana pravica, da opozori cesarja, da se ob ohra­njenem zakupu odpoveduje vsaki pravici, da bi izdal kak svoj zakon, ampak bo odslej vladal povsem po danem cesarskem zakonu, nato mu cesar, če hoče, zakupno pogodbo podaljša, vendar si tu ni mogoče mis­liti prisile, temveč čisto, najsvobodnejšo milost absolutnega vladarja.

8 Za Palestino imam celo jaz enaka pooblastila do vsakega zakupnika in lahko takoj razveljavim vsak zakup! Torej se zelo motiš, ko meniš, da se bo cesar odpovedal kakšni pravici in si tako sam zvezal roke. O, tako moder je gotovo vsak monarh, da nikomur ne podeli pravice, se pravi v svojem kraljestvu, ki je ne bi mogel samo s svojo besedo že naslednji trenutek popolnoma razveljaviti!

9 Cesar lahko uresniči vse, kar hoče! Čudežev seveda ne more de­lati in ustvariti sveta; lahko pa uresniči vse, zavrže stare zakone in ustvari nove, - lahko celo uniči stare bogove z njihovimi številnimi templji vred in namesto tega zgradi nov in najčudovitejši tempelj ene­mu, resničnemu Bogu in nihče mu ne bo smel reči: 'Gospod, gospod, gospod, le kaj delaš?!' In tako lahko že jutri v vsem svojem cesarstvu razglasi zakone modrega kralja. Kdo se jim bo hotel in mogel upirati, ne da bi ga dosegla jeza mogočnega cesarja?!"

19. Resnični namen Roklusa in njegovih tovarišev

1 Reče Roklus: "Saj ne pravim, da so zakoni severnega kralja ne­modri ali celo krivični in kruti; le za nas bi bili vendarle nekoliko ne­prijetni! In zato pač mislim, da ne žalim Rima, tebe in starega Marka, če trdim, da so mi zdajšnji rimski zakoni veliko ljubši od gotovo mod­rih zakonov severnega kralja, katerega kraljestvo naj bi po starem mi­tu segalo celo do konca sveta in bo tako največje kraljestvo na zem­lji. Povsem drugo vprašanje pa je, ali bo lahko svoje modre zakone oznanil vsem ljudstvom svojega najširnejšega kraljestva! Blagor njemu in njegovim ljudstvom, če bo to zmogel! - Zdaj pa mi dovoli še eno povsem nedolžno pripombo; če namreč že moram biti odkrit, sem to rad popolnoma, in se ognem vsakršnemu prikrivanju!

2 Ti, visoki gospod, gospod, gospod, si prej pripomnil, da cesar ne more delati čudežev in ustvariti sveta; toda vsaj meni se zdi, da le ni povsem tako. Kajti ta nova čudovita hiša starega Marka, veliko vrtno obzidje, ki bi ga moralo sto najboljših zidarjev zidati najmanj pet let, če prištejemo klesanje prelepih granitnih kvadrov in njihovo tovorjenje sem, in navsezadnje celo kultiviranje tako velikega vrta, in nazadnje še, kot pripominjam šele zdaj, graditev zelo velikega in varnega pristanišča in več povsem no­vih, velikih jadrnic, kar je bilo po našem natančnem opazovanju z mest­nega griča vse dokončano naenkrat, kakor z eno čarovno potezo, - no, če to ni čudež, potem se odpovedujem vsemu, kar je na meni človeškega, in naj bom krokodil!

3 In ker sem se brez brodoloma dotaknil te sicer majhne, kljub temu pa zelo kočljive točke, moram zdaj že v imenu svojih enajstih tovarišev od­krito priznati, da so bile vse moje prejšnje zahteve zgolj zvijača, da bi se lahko dokopal do te skrivnosti in izvedel, kako je bilo to mogoče! Po na­ravni poti namreč vse to ni moglo nastati! In tako ti šele zdaj povem res­nico, da nas je radovednost na življenje in smrt pritegnila sem! Ko smo vi­deli, kako bliskovito je vse to nastalo, smo soglasno mislili: Tu mora biti navzoč ali kakšen bog ali praindijski veliki čarodej, ker kaj takega vendar ni mogoče narediti z naravnimi človeškimi močmi! Tudi mi smo se hitro odločili, da bomo s kakršno koli pretvezo pohiteli semkaj, da bi razkrili ču­dež in njegovega mojstra.

4 Vsa naša prej hlinjena pravna zadeva je čista ničla, gola, ničeva zvi­jača, da bi imeli nekakšno oporno točko, tesno povezano z nastalim ču­dežem. In glej, zvijača se je obnesla, ker smo po njej vendarle prišli do res­ničnega razloga našega prihoda sem! Zdaj te torej roteče prosimo, da nam to vsaj malo pojasniš, - naj stane, kar hoče! Dobremu, poštenemu, stare­mu Marku ne le da nočemo nič vzeti, ampak se povrh tega še obvezuje­mo, da bomo zanj na svoje stroške kar najbolje kultivirali tudi drugi, še neobdelan kos zemljišča - četudi bi morali zemljo pripeljati iz Evrope! Le v to čudežno skrivnost naj pokukamo."

5 Cirenij reče: "Da, zdaj je vaša zadeva videti povsem drugačna, s tak­šno boste očitno bolje napredovali kakor s prejšnjo, nadvse krivično za­htevo, ki se pri meni res ne bi obnesla."

6 Roklus hitro odvrne: "To smo jaz in mi vsi prav dobro vedeli, in to iz številnih izkušenj! Zdaj si že krepko več kot trideset let naš najpravič­nejši in obenem nadvse dobri zapovednik in mi poznamo tebe in vse tvoje slabe strani. Saj te je vendar treba zmeraj nekako razvneti, če hoče kdo od tebe zvedeti kaj izrednega; tudi tokrat je bilo tako, in to nam boš zaradi dobre stvari gotovo rad odpustil!"

7 Cirenij reče: "Da, toda na kaj opirate svojo trditev, da je vse to na­stalo čudežno? Danes ste to pač odkrili kot zanesljivo, sedem dni pa ste najbrž le malo ali nič pazili na to, kako so moji bojevniki in vojščaki to počeli."

8 Reče Roklus: "Gospod, gospod, gospod, pustiva to! Odkar nam je postalo znano, da si z veliko vojaško močjo tu, noč in dan nismo zapustili svojega griča, da smo od daleč opazovali, česa vsega se boste morda od tu lotili vi Rimljani. Danes nas je prekrasno jutro zvabilo ven toliko bolj zgodaj. Naši pogledi so bili seveda nenehno usmerjeni v to okolico. Do pred eno uro nismo videli nič drugega kot to, kar je bilo videti, odkar poznamo to okolico; toda, kot sem rekel, pred slabo uro so tu zrasli hiša, vrt, pristanišče in ladje, kot da bi ravnokar padli z ne­ba! - In poslušaj, to naj bi ne bil noben čudež?!

9 Saj smo vendar pred tremi urami videli priti sem celo legijo, ali ko­likor jih je pač bilo zamorcev, in smo tudi opazili, kako ste danes zjut­raj odšli z gore; imamo namreč precej ostre oči! To je torej nesporno največji čudež, zato bi vendarle radi dobili vsaj malo nakazano, kako in kdo ga je naredil!"

10 Cirenij reče: "No torej, - če veste bolje od mene vi, ostanite pri čudežu! 'Kako' in 'kdo' pa vam sploh ni treba izvedeti; za to je po­trebno več kot le prihiteti sem in zvito pokukati za takšno skrivnost!

11 Če bi hotel modri državnik vsemu svetu takoj razkriti svoje po­sebne skrivnosti, bi s svojo politiko le presneto počasi napredoval in njegovi podložniki bi ga še prekmalu začeli voditi za nos, levo in des­no! Ker pa že mora državnik svoji državi in podložnikom vladati ve­činoma s politiko, ker vsak zase niso sposobni spoznati splošnega dr­žavnega in narodovega blagra, bi bilo za revno ljudstvo slabo, če bi državo zaupali posameznikom, ki razen samega sebe ne poznajo niko­gar.

12 Zato mora imeti pravi vladar primerno oblast, znanje o vseh stva­reh in biti zelo ostroumen, - šele tako je pravi gospod, zapovednik in voditelj mnogih tisočkrat tisočev slepih ljudi, ki sploh ne znajo prera­čunati, kolikšen dobrotnik jim je pravi vladar! Da pravi vladar iz zelo modrih razlogov ne pusti, da bi mu podložniki zmeraj gledali v karte in tako prezgodaj izdali njegov dobri načrt, je povsem jasno in razljivo, in tako bo tudi vam jasno in zelo razumljivo, zakaj vam te skrivnosti ne razkrijem podrobneje; boste pač uvideli, da mora biti vladar zmožen narediti več kot drugi ljudje, sicer bi bil gotovo prav slab vla­dar! Le kako bi ga mogli spoštovati podložniki, če v sili ne bi bil v pri­merjavi z njimi tudi nekoliko vsemogočen? Pojdite zdaj tja in si natanč­neje oglejte čudež in se šele potem vrnite; morda se bo tedaj mogoče z vami pogovoriti razumneje. Toda za zdaj smo opravili!"

20. Roklus si ogleda čudežno graditev

1 Nato dvanajsteri nadvse veseli pohitijo v vrt in si z največjim začudenjem ogledajo vse na njem, nato pa jih sam Marko popelje v hi­šo, kjer si silno strmeč vse ogledajo. Toda čeprav vprašujejo, jim Marko pove tako malo podrobnosti kot Cirenij; Jaz sem namreč vdihnil Cire­niju, kakor prej Mataelu in zdaj Marku, kaj naj govorijo, in tako je bilo tudi tokrat omogočeno, da k duhovni resnici spreobrnem tudi te nad­vse prekanjene tiče, ki so pol ure zatem, ko so bili skupaj z Markom, nadvse radovedni spet prišli k nam.

2 Ko je Marko z Rafaelom, ki mu je pokazal smotrnost vsega, kar je bilo v hiši, in z dvanajstimi odposlanci prišel k Moji mizi, mu je Ra­fael skrivaj rekel: "Tokrat si prihrani glasno ustno čaščenje Gospoda, ki to tako in tako dovolj glasno sliši iz tvojega srca; zdaj gre namreč za to, da bi morda spreobrnili h Gospodu tudi teh dvanajst Cezarejcev, ki pravzaprav sploh nimajo vere, ampak so pravi ateisti iz čedne Epi­kurjeve šole enega glavnih ustanoviteljev esenskega gremija (združenja).

3 To je šest Grkov in šest Judov, ki pa vsi enako mislijo in so istih nazorov ter skrivaj pripadajo dragemu esenskemu redu. Skratka, to je dvanajst prav sijajnih ljudi, s katerimi nikakor ne bo lahko razpravlja­ti. So zelo bogati in imajo neizmerne tuzemske zaklade, zato tudi go­vorijo z vrhovnim namestnikom tako lahkotno, kot bi mu bili enako­vredni.

4 Težko jih bo spreobrniti! Toda če uspe, da bi jih - ne s kakšnim tako zelo očitnim čudežem, temveč nasprotno, z besedami - pripeljali do resnice, bi s tem zelo veliko pridobili; kajti vsak od teh dvanajstih je gospod nad več kot sto tisoč ljudmi.

5 Gospoda jim za zdaj sploh ne smemo izdati. Središče ostaja Cire­nij, in za njim, če bo potrebno, prideš ti; in če se bo dobro izteklo, po­tem pridem šele jaz in na koncu Gospod sam! Ostani tu; to utegne po­stati še zelo zanimivo. Zdaj pa le tiho!"

6 Cirenij vpraša Roklusa: "Kako vam je ugajala moja čudežna gradnja? Lahko tudi vi naredite kaj podobnega?"     

7 Roklus reče: "Nehaj s to čudežno gradnjo, kot da bi jo naredile tvoje roke! Res da si mogočen gospod, gospod, gospod, zaradi števil­nih vojakov in njihovih ostrih mečev; toda hišo in vrt in pristanišče in velike ladje si ti naredil prav toliko kot mi!

8 Rad priznam, da bi jih lahko zgradil z mnogimi delavci v petih do desetih letih, ker meč in denar imata na tem svetu velikansko moč. Eden vaših zelo slavnih pesnikov, ki sem ga bral, pravi o ljudeh: 'Nič ni smrtnikom pretežko; celo na nebo se bo hotel povzpeti človek v drz­ni vratolomnosti!' (Horac) In prav tako je s človekom, tem golim čr­vom v prahu! Daj mu sredstva, oblast in čas in kmalu bo začel prestav­ljati cele gore in izsuševati morja in jezera in usmeril tokove v novo strugo! Vse to skupaj pa ni noben čudež, temveč povsem naravno de­lovanje ljudi z združenimi močmi za isti cilj.

9 Toda ta hiša tu, vrt in njegova bujnost, zid, ki ga obkroža in va­ruje in stoji kot ulit, ter je videti, kot bi bil iz enega kosa marmorja, prav tako veliko in visoko pristaniško zidovje, ki je tu in tam za 10 do 20 višin moža globoko, kaj šele pet velikih poveljniških ladij z mno­gimi vrvmi! Moj sicer zelo modri in najmogočnejši zapovednik, tega v enem trenutku, kot se je to zgodilo tukaj pred nami, in bo gotovo tudi ostalo, ne pričara vratolomno človeštvo in tudi ne 'Mizica pogrni se!' perzijskih čarovnikov, to ni prevara čutov s prazno in ničevo tvorbo v zraku kot fatamorgana, temveč najtrdnejša resnica, ki jo bo občutil vsak, ki bi hotel z glavo skozi to zidovje.

10 Nikoli še pri vseh sto čarodejih, ki sem jih opazoval, nisem videl, da bi kakšno njihovo delo obstalo trajno. Zgodi se sicer kaj, o čemer ne vemo, kako in s kakšnimi sredstvi, in zmeraj se tudi nekaj pojavi; toda kmalu se razblini kakor mehurček na vodi, in ko izgine, ga no­ben čarodej ne more znova priklicati v bivanje! Rad bi pa videl čaro­deja, ki bi mi lahko tebi nič meni nič odpihnil ta dela! Pri tebi bi brez nadaljnjega rad stavil vse svoje imetje na to, da ti nikoli ne bi uspelo vsega tega odpihniti samo z mislijo!"                                               

21. Roklusova bogotajska veroizpoved

1 ( Roklus:) "Zato zdaj takole mislim: V božanstva sicer nisem več veroval, verjel pa sem v skrivno, čisto duhovno vsemoč narave, ki se povsod kaže kot resnično modra in pri tem vendarle prijazna in neprenehoma deluje po svojih temeljnih zakonih v določenem redu in ji gotovo nikoli ni mar za to, kaj počno minljivi ljudje. Ne pozna ne dob­rega ne slabega; to namreč povzročajo le hudobni ljudje med seboj. Ve­lika, sveta narava ne ve o tem nič!

2 Velika nesreča za človeka je biti suženj; toda kdo ga je naredil za sužnja? Sveta narava gotovo ne, temveč po naključju močnejši človek je zgolj iz želje po lastnem brezdelju, kljub temu pa po dobrem in udobnem življenju, slabotnejšega naredil za svoje tovorno živinče, in prav tako tudi živali. Kdo je vrgel volu na tilnik trd in težak jarem, kdo je obremenil osla, kamelo in pogumnega konja in kdo je zgradil celo stolpe na hrbtu potrpežljivega slona? Kdo je izumil meč in kdo veri­ge, ječe in celo najsramotnejši križ, na katerega vi, Rimljani, pribijate najbolj neposlušne in svojeglave ljudi, ki bi tudi radi vladali in ubija­li, in jih pustite umirati v največjih bolečinah? - Vsa, vsa ta beda iz­vira iz človeka!

3 V veliki naravi je vse svobodno; le človek je tako rekoč preklet­stvo zase in za vsa druga svobodna dela velike mojstrice, narave. Le­ni ljudje so si nekoč začeli graditi gradove v oblakih in si izmislili ničeve bogove; zamislili so si jih sami, jih oblikovali povsem po sebi in opremili z vsemi človeškimi zlimi strastmi. S temi bogovi si je človek torej vzpostavil nove duhove mučitelje, ki sami zase človeku gotovo ne bi nikoli storili nič žalega; toda človek je bogovom, ki si jih je sam izmislil in jih v resnici nikoli ni bilo in jih tudi nikoli ne bo, zgradil templje in samega sebe posvetil za njihovega namestnika, oborožene­ga z različnimi preganjanimi, zastraševalnimi in mučilnimi sredstvi; s tem je poleg svojega gospodovanja nad slabotnim človeštvom vpeljal tudi najneizprosnejšo tiranijo izmišljenih nevidnih bitij. Ta, ki niso v resnici nikoli obstajala, obstajajo zdaj kar naprej, da mučijo ubogo člo­veštvo, še toliko bolj pa za korist in prid mogočnikov, ker ti z njiho­vim hlinjenim vplivom veliko laže držijo človeštvo v slepi pokorščini kakor z golim mečem. In tako lahko s čistim umom naravno mislimo kakor hočemo, zmeraj je tu močni in mogočni človek, ki vlada nad vse­mi kot z mečem in sulico oborožen kralj, poleg tega pa obenem tudi kot že vsemogočni namestnik bogov. Gorje tistemu, ki bi si kot nepo­svečen človek drznil pogledati za Izisino zagrinjalo, ki so ga stkali ljud­je! O gorje, o gorje, o gorje, - tega bi bogovi krepko zdelali!

4 To je bila doslej moja svobodna vera, ki pa je zdaj s tem pojavom dobila žalosten sunek pod rebra in zdaj začenjam vendarle prav poti­ho verovati v neko višje božje bitje, ker še preveč očitno spoznavam, da takšnega dela ne zmore opraviti noben človek s svojimi naravnimi sredstvi in ga tudi nikoli ne bo zmogel opraviti. To je torej lahko le de­lo boga, ki je sicer lahko tudi neke vrste človek, toda človek, ki ga sile velike narave zlahka in zmeraj tako ubogajo kot navadni vojaki pre­skušeno uvidevnega poveljnika, o katerem dobro vedo, da nikoli še ni izgubil nobene bitke.

5 Toda tega boga-človeka bi rad zdaj tukaj spoznal! Ti, visoki Cire­nij, to vsekakor nisi. Če bi ti bilo namreč to mogoče, bi bilo veliko rim­sko cesarstvo že zdavnaj obdano z obzidjem, visokim kot gora, čez ka­tero si ne bi upal preleteti niti orel. Pojasni nam, visoki gospod, gos­pod, gospod, vsaj nekoliko to zadevo in potem se bomo spet mirno vr­nili domov!"                   

6 Cirenij reče: "Vse bi bilo prav, ko bi bilo to lahko kar nekaj meni nič tebi nič običajnega; vendar temu ni tako, kot si morda predstavljate! Poljskega čuvaja bi sicer lahko vprašali, koliko je ura in bi vam, če sije sonce, po svoji v zemljo zasajeni palici natančno in brez težav pove­dal uro; za to bi mu potem plačali stater; toda tu ne gre tako prepros­to! Potrpite, morda bo nazadnje le še kaj iz tega; stalo pa bo to že ne­koliko več kot stater poljskega čuvaja!"

7 Roklus reče: "No, za kaj takega bi lahko plačali tudi funt zlata in deset funtov srebra in celo še veliko več!"

8 Cirenij reče: "Da, če bi kaj takega lahko kupili za veliko zlata ali srebra, bi bilo to seveda povsem drugače! Toda tokrat vam lahko naj­zanesljiveje zagotovim, da tega ni mogoče doseči za vse zaklade sve­ta! O tem, kako je to mogoče doseči, se morate šele poučiti in se s še marsikatero preskušnjo očistiti! Prežeti z največjo nevero v osebnega Boga in druga osebna bogu podobna bitja in v njej dobro vzgojeni ho­čete zato, da bi se nam lahko potem, ko boste spet sami, robato sme­jali, od mene takoj zvedeti kaj več o Njem, ki mu je bilo mogoče v naj­hitrejšem trenutku samo s Svojo vsemogočno voljo vse to priklicati v bivanje. Takole pravim: Stojte , dragi moji, najprej bomo videli, ali ste sploh sposobni takšne vere. Če pa je pri vas vera še mogoča, vam ne morem povedati tega, kar želite zvedeti od mene! Če pa je pri vas vera še mogoča, boste z njeno oživitvijo sposobni prejeti tudi vse drugo! ­Ali ste me razumeli?"

9 Roklus reče: "Razumeli prav gotovo, saj nihče od nas ni neumen. Toda tvoja zahteva je za nas za zdaj toliko kot čisto nemogoča; razlo­ge za to smo ti deloma že navedli in ti jih bomo, če bi jih želel poslu­šati, lahko našteli še več!"

10 Cirenij, ki ga je gnala Moja beseda, ki sem mu jo položil na je­zik, reče: "Torej storite to in iz tega bom spoznal, kako daleč ste se od­daljili od poti resnice! Naj slišim vaše razloge in iz tega bom že spo­soben razbrati, ali ste zmožni resnične duhovne izobrazbe, in ali bo­mo lahko ustregli vaši želji! Če namreč niste več zmožni nikakršne res­nične duhovne izobrazbe, potem pojdite spet mirno od tod in živite po naukih vašega Epikurja, ki je zame eden zadnjih svetnih modrecev!

11 Da, po Epikurju lahko na tem svetu človek najbolje shaja kot bo­gat in telesno povsem zdrav. Pravilo 'Bodi zaradi samega sebe pošten in znosen do vsakega, - toda zmeraj najbolj pošten do samega sebe!' lahko sicer poslušajo s svetnimi ušesi, toda z Božjim duhom prebuje­na duša se zgrozi nad tem, ker je tak epikurejec vendarle zmeraj sa­mo prekanjen egoist, ki skrbi le za svojo kožo! Kaj mu mar drugi? Če nima od njih nobene koristi, jih lahko vse pobije strela.

12 To so poglavitne poteze epikurejca! Koliko duhovnega ima pros­tor v takšni kamniti čudi, bo najbrž očitno celo vsakemu slepcu. Da, za bogatenje na tej zemlji so najprimernejši Epikurjevi nauki, poseb­no če so podprti s stoičnim cinizmom, kakor pri vas; toda za duhov­no bogatenje so najmanj primerni, ker popolnoma izključujejo čisto lju­bezen do Boga in do ubogega bližnjega. Toliko za vaše samorazsvet­ljenje! In zdaj naj slišimo vaše razloge za vaš prav esenski ateizem!"

22. Roklus dokazuje svoj ateizem

1 Roklus reče: "Prav imaš, vse to smo, s čimer si pravkar označil pravega epikurejca, in se pri tem tuzemsko prav dobro počutimo! Za svoj ateizem pa imamo toliko najtrdnejših dokazov, da bi lahko z nji­mi napolnili veliko morje. K že znanim ti hočem dodati še nekatere in upam, da jih boš imel dovolj in nam boš tudi moral s svojo voljo ali brez nje pritrditi. In tako me izvoli milostno poslušati!

2 Glej, vse, kar obstaja, se občasno zmeraj izraža na način, da ga lah­ko zaznajo vsi ljudje brez izjeme! Če je bivajoče bitje obdarjeno z ne­kakšnim razumom, bo ta kmalu zlahka razviden iz njegovih del; če pa bitje, kot na primer kip, ni obdarjeno z razumom, pri njem ne bo opaziti nobenih del, ali pa le takšna, ki jih z bitjem ali bitju povzroči golo na­ključje. Kjer je torej kakšna, čeprav še tako omejena inteligenca, se bo tudi hitro izrazila z vidnim dejanjem, ki izvira iz notranje inteligence.

3 Na primer: Še tako preprosta rastlinica mahu si sama ustvari pra­vilno obliko in nato tudi zgradi svoj organizem, iz katerega si potem v nadaljevanju priskrbi cvetove, seme in z njim sposobnost za razmnoževanje. Pri više razvitih rastlinah je po določenih stopnjah še veliko vidnejša večja in odločilnejša inteligenca.

4 Odločilno se potem notranja inteligenca pojavi šele pri živalih, ka­terih dela, čeprav po številu in raznolikosti še zelo omejena, v marsi­čem presegajo človeška. Človekova dela sicer pričajo o njegovi izredno obsežni inteligenci, toda nikjer ni videti kakšne popolnosti, ki bi izha­jala od znotraj, nekaj, česar nikakor ne moremo oporekati živalskim iz­delkom. Torej so tudi zunanja dejanja neke živali tesneje povezana z njenim bistvom in značajem, kot je to pri človeku, tem zemeljskem bo­gu.

5 Človekova dejanja so pravzaprav le posnemanje in jih sestavljajo okorne, le zunanje oblike brez resnične notranje vrednosti. Človek lah­ko iz vseh mogočih snovi, ki jih ima na voljo, ponareja nekakšne če­belje voščene celice, lahko jih tudi nariše in naslika, - toda kako zelo okorno je vse to, ne glede na snov, iz katere dela čebela svoje celice! Zdi se, da se je narava s človekom skoraj grdo pošalila. Očitno ima naj­bolj celostno inteligenco in prav tako smisel za resnično popolnost; ven­dar lahko počne, kar hoče, pa je kljub temu nikoli in nikdar ne doseže.

6 Če domnevamo, da imajo organska bitja tudi dušo in da je duša po­vsod delujoče počelo - vseeno, ali bolj ali manj popolno, to je tu po­vsem vseeno -, lahko to domnevo povzdignemo v razvidno resnico ta­ko, da logično pravilno sklepamo s posledice na vzrok ali z del na si­lo, ki jo hočemo imenovati 'duša'. Po stopnji popolnosti in urejenosti del neke duše tudi dosledno sklepamo, prvič, na njen obstoj in, dru­gič, na njeno sposobnost. Če pa odkrijemo kakšen kaotični skupek, ki leži divje neurejen in negiben, torej brez sledi kakšnega življenja, te­daj mislimo in rečemo: Tu vlada smrt, ki se ne zaveda sama sebe in njen obstoj je zgolj propadanje, - pojav, ki ga lahko jeseni opazimo na mnogih drevesih in grmih, od katerih v divjem neredu odpada, se po­suši in čez zimo skoraj povsem propade prej tako lepo in urejeno list­je drevesne duše.

7 Kdo pa je tenkočutni opazovalec, ki bi v popolnem neredu hotel videti še tudi delujočo dušo?! Njen pobeg in uničenje - da, ne pa no­vo in morda celo popolnejše nastajanje! Res da postane zemlja zaradi strohnelega listja rodovitnejša in sprejemljivejša za vlago iz zraka in ta­ko rodovitnejša za rastline, ki rastejo na njej; toda iz tega ne bo niko­li več nastalo listje, enako odpadlemu, ker njegove duše tako rekoč sploh ni več.

8 Upravičeno torej lahko trdimo: kolikor bolj urejeno in popolno je neko delo, toliko popolnejša je tudi moč, ki ga je naredila in jo ime­nujemo 'duša' ali 'duh'. Torej lahko s proizvodov ali del dosledno skle­pamo na obstoj duše ali duha in na njuno sposobnost.

9 Kje pa najdemo tista dela in tisti red v njih, ki bi nam dovolil vsaj z nekakšno verjetnostjo sklepati na najvišje, najmodrejše in obenem vsemogočno božansko bitje? Le preveč znan je izrek teistov in teozo­fov (Verujoči v Boga in Božji modreci). Poglej zemljo, njene gore, polja, morja, jezera in reke in vsa ne­šteta ustvarjena bitja, ki prebivajo na njej! V se to kaže na obstoj viš­jega božjega bitja!' - ali kot pri slepih Judih, na le enega Boga, kar je pravzaprav za las razumnejše obenem pa vendar tudi udobnejše, ka­kor pa imeti toliko nevidnih gospodov, da se moramo očitno enemu za­meriti, če častimo drugega in mu darujemo. Rad bi poznal tistega, ki bi obenem dobro shajal z Junono in Venero, ali z Marsom in Janusom ali z Apolom in Plutonom!

10 Tudi v tem so Judje za las na boljšem; imajo Jehova, ki je tudi Gospod nad njihovim Plutonom, ki ga imenujejo 'satan'. Samo judov­ski Pluton je nadvse neumna mrha, ker svoje služabnike, namesto da bi jih odlikoval in poplačal, hudo zdeluje; in zato si noben pošten Jud ne beli glave, če svojega gospoda Plutona kar se da močno zaničuje, in potem je Jehovi toliko bolj všeč, s kolikor več energije zaničuje ju­dovskega Plutona in ravna v nasprotju z njegovo voljo - tega pa ne bi priporočil nobenemu pravemu Rimljanu in Grku! Kdor bi to storil, bi prišel prav v roke najzlobnejšim Plutonovim duhovnikom. Plutonu je treba darovati prav tako dobro kakor Zevsu, sicer ima ubogi greš­nik za vratom Plutona, Zevs pa Plutonu ne sme nič storiti in grešniku pomagati do pravice; kajti Su um cuique (Vsakemu svoje) je najvišje pravilo Fatuma, proti kateremu ne sme razsoditi niti sam Zevs, ne da bi se izpostavil nevarnosti, da bi prišel v kolizijo z vsemi drugimi bogovi."

23. Roklusovi nazori o bogovih in duhovnikih

1 (Roklus:) "Z nekaj majhnimi stranskimi skoki imamo zdaj dva poj­ma o božanstvu, ki se že nekoliko prebujenemu človeškemu razumu zdita smešna. Pri Egipčanih, Grkih in Rimljanih mrgoli velikih, majh­nih, dobrih in zlih bogov; pri Judih sedi na prestolu le eden, ki je ze­lo resen in strogo pravičen, pri tem pa vendarle dober in včasih usmi­ljen. Toda razjeziti ga Judje, ki jih imenuje Svoje ljudstvo, tudi ne sme­jo; ko Ga namreč mine potrpljenje, je pri Njem konec vsake šale. Po­tem za eno leto potopi kar vse človeštvo v vodo, in ko voda odteče ­Bog ve kam, so milijoni ozdravljeni in gotovo ne čutijo nobenega gla­vobola več! Ali pa pol meseca dežuje ogenj bliska, žvepla in smole na pregrešno ljudstvo in ljudje z grehom vred izginejo z Zemlje! Tudi s kugo in drugimi nesrečami je judovski Bog zelo velikodušen; in ko en­krat začne vihteti svojo kaznovalno šibo nad kakšno ljudstvo, dolgo ne odneha. Pri Judih torej prihaja vse dobro in zlo od istega Boga, med­tem ko mora pri nas, Grkih, več bogov poskrbeti za eno ali za drugo. Najbrž je težko reči, kdo je s svojim božanstvom na boljšem.

2 Toda kaj bogovi v nebesih ali v Orku in Tartaru!? Vse to je samo megla! Leni in delomrzni duhovniki so bogovi in judovski edini bog je veliki duhovnik v Jeruzalemu! Ti ljudje imajo sicer mnogovrstne iz­kušnje in veliko znanja, ki pa ga modro ne prenašajo slepemu ljudstvu, ampak ga z vsem mogočim nasiljem držijo v slepoti. Le v njihovi zli kasti se ohranjajo pogosto zelo bogate izkušnje mnogih stoletij ter mno­govrstne umetnije in znanje, in to zmeraj kot nedotakljive, svete skriv­nosti. S tem se neodgovorno igrajo z ljudmi, in ti jim morajo za to še na debelo darovati, da jih potem toliko laže varajo in vsestransko zlo­rabljajo. Vse svoje imetje in celo zadnjo iskro svojega življenja dam tis­temu, ki mi lahko z dejstvi dokaže nasprotno!

3 Lahko da so tu in tam v pradavnini bili bolj pošteni in vrli ljudje, ki so, že od rojstva obdarjeni s posebno ostrino duha in sčasoma obo­gateni z mnogovrstnimi izkušnjami, radi in z ljubeznijo delili svoje du­hovne dosežke s svojimi ne tako visoko prebujenimi soljudmi in na­zadnje tudi blagoslovili svoje brate z najboljšimi in trajnimi uspehi. Naj­brž je bilo čudovito živeti v človeški skupnosti, kjer ni nihče ničesar sebično skrival pred drugim in so bili v svoj blagor vsi posvečeni v vse, kar je vedel najbolj izkušeni izmed njih! Toda kako dolgo je lah­ko trajalo takšno srečno stanje?

4 Takšnega prvega dobrotnika svojih soljudi so gotovo nosili po ro­kah in nič manj njegovega naslednika. To pa je pri nekaterih lenih brez­delnežih zbudilo nevoščljivost in željo, da bi soljudje tudi njih nosili na rokah. Tudi oni so se skušali obogatiti z izkušnjami ene in druge vrste, vse to pa so že tudi začeli čedalje bolj skrivati, da bi se s tem postavljali pred svojimi soljudmi. Tedaj je nekdo, ki je hodil okrog nem kot riba, toda z vzvišenim izrazom na obrazu, ko so seveda mnogi ra­dovedneži silili vanj z vprašanjem, zakaj zmeraj hodi okrog tako tih in zamišljen, rekel: 'Ko bi vi vedeli, kar vem jaz, in videli, slišali in do­živeli to, kar sem videl, slišal in doživel jaz, bi bili od strmenja še bolj tihi in zamišljeni kakor jaz!'

5 Če od radovednosti in vedoželjnosti razvneti, še povsem preprosti

ljudje, slišijo kaj takega od zvitega lopova in lenuha, mu tako dolgo ne dajo miru, dokler jim ne začne postavljati pogojev, pod katerimi jim bo razkril le nekaj malega od svoje neizmerne zaloge. Pogoje rade volje sprejmejo in zviti slepar se že povzpne v preroka in duhovnika med svojimi soljudmi; začne jim kazati različne mistične reči, ki jih ne ra­zume niti sam niti kdo drug in jih tudi razumeti ne more, ker ne ob­stajajo nikjer drugje kakor le v prevarantovih možganih s precej boga­to domišljijo. Ta z zvijačno prevaro nazadnje prisili k molku vse res­nične stare, poštene naravne modrece predvsem tako, da privabi ljud­stvo k sebi in mu razloži, da on sam ve in razume več kot deset tisoč njihovih starih modrijanov.

6 Da pa bi svojim lažnim naukom pri ljudstvu zagotovil popoln in trajen sprejem, lahko doda le nekaj čarovnij in ubogo, dobro ljudstvo njega, brezsrčnega in brezvestnega malopridneža, takoj najtrdneje po­veže s tisoč ostrovidnimi, ostro-slišnimi in navadno vsemogočnimi bo­govi!

7 In gorje vrlemu in dobromislečemu poštenjaku, ki bi iz resnične­ga spoznanja in čiste, nesebične ljubezni do ljudstva rekel: 'Ne verje­mite temu lažnemu preroku; vsaka beseda iz njegovih ust je namreč debela laž, iz katere ne govori nič drugega kot goreča sebičnost in ti­ranska oblastiželjnost, ki bo vaše zdaj še svobodne ude hitro vklenila v najtežje verige! Naložil vam bo neznosne zakone pod naslovom 'vo­lja bogov' in za njihovo kršenje določil najhujše kazni, celo mučeniš­ko smrt. Potem boste vi in vaši otroci vzdihovali in tožili pod najhuj­šo tiranijo takšnega lažnega učitelja in glasno vpili na pomoč! Toda vaš klic bo zaman; kajti proti oblasti tirana, ki nima niti srca niti človečne ljubezni do bližnjega, boste težko kaj dosegli!'

8 Takšnemu pouku, ki je bil v začetku človeškega hlapčevanja go­tovo pogost, ne more ugovarjati noben pravičen in zdrav človeški ra­zum! Toda ljudstvo se je dalo zaslepiti z nekaj čudeži in je verjelo v enega ali celo množico različnih bogov in se jim pustilo, se pravi nji­hovim brezmejno predrznim, ošabnim in grozovito oblastiželjnim ter sebičnim namestnikom, neusmiljeno zlorabljati, namesto da bi začelo razmišljati in se vrnilo k staremu, naravno čistemu človeškemu razu­mu. Kdor pozna zadevo tako dobro kakor jaz in mojih enajst tovari­šev, temu bo seveda jasno, zakaj sem ateist."

24. Roklus skuša utemeljiti svoj ateizem ,kot resnični svetovni nazor

1 (Roklus:) "Če sem zdaj na način, ki ga je težko ovreči, več kot nazorno prikazal, kako so nastali vsi bogovi in kako so njihovi duhov­niki postopno postali najmogočnejši gospodarji nad življenjem in smrtjo svojih bratov, boš ti, visoki gospod, gospod, gospod, tudi razumel, ka­ko in zakaj smo nastali mi, ateisti! Glej, nekaj nas redkih je našlo jas­no pot k staremu, čistemu človeškemu razumu in smo se vrnili k ve­liki in sveti materi naravi, vidnemu božanstvu, ki deluje zmeraj enako v najlepšem redu, medtem ko vsa druga božanstva, ki se razodevajo po ustih kakšnega človeka, niso nič drugega kot domišljija možgansko bolnega in delomrznega lenuha, ki se je od nekoga naučil nekaj ma­gičnih umetnij ali si jih je sam izmislil, da bi pred slepci deloval kot Božje-izvoljeno orodje in jim razglašal Njegovo voljo.

2 Narava ni še nikoli potrebovala namestnika, in tudi soncu še nikoli ni prišlo na misel, da bi si med bednimi ljudmi izbralo namestnika; de­luje samo, sveti in ogreva vse kar najbolj neprimerljivo. Skratka, v vsej veliki naravi je razen človeka vse prav. Tudi človeka, te največje in naj­popolnejše vrste opic, si glede njegove narave in oblike ne bi mogli želeti boljšega.

3 Toda človek, z govorom bolje obdarjena, najpopolnejša žival, ki hodi pokončno, ima tudi razum in pamet, ki se je razvila iz razuma. Z njo lahko gospoduje vsej vrsti podrejenih bitij. Toda ta prednost, ki mu jo je podelila narava, človeku ni dovolj; v svoji domišljavi bogu ­podobnosti hoče pohoditi tudi sebi enake! In tu je potem kritična toč­ka, kjer človek prekorači svoje meje in se naredi za boga. Ker pa no­ben človek, če ni gluhonem ali celo povsem nor, v svojem mesu kot mesen človek enak vsem drugim mesenim ljudem, vendar ne more ne­posredno samega sebe narediti za boga - to bi gotovo tudi storil, če se ne bi bal, da se mu bo vse ljudstvo zaradi tega smejalo ali ga celo kaznovalo - se zadovolji zgolj z božjim namestništvom na tej zemlji; če je to le dovolj zvito začeto in trdno utemeljeno, se ohrani veliko sto­letij.

4 Vzpostavitvi kakšnega božjega namestništva je treba dodati le ne­kaj očitno modrih in državljansko koristnih naredb, pa smo že za tisoč let pridobili po naravi zmeraj otroško dober in krotak človeški rod! Na en moder zakon potem praznovernim že lahko obesimo tisoč najabsur­dnejših laži in neumnosti, in dobrovoljno, pri tem pa zelo slepo, ubo­go človeštvo jih bo sprejelo z nadvse spoštljivo pripravljenostjo. O kak­šnem razumevanju seveda ne more biti niti govora, ker takih divina­tivnih misterijev, ki si jih je izmislila kakšna zvita glava, ni mogoče ra­zumeti. Toda nič zato; človeštvo vendar zmeraj najraje gleda tisto, kar mu je najbolj nejasno, nerazumljivo in tuje.

5 Kdor hoče človeštvo dolgočasiti, naj mu predstavlja le prav dob­re, znane in lahko razumljive resnice, in zagotavljam ti, da bo kmalu ostal sam! Če pa zna debelo lagati in iz svoje domišljije pripovedova­ti, da je na primer v daljni Indiji videl kakor gora velike stoglave ži­vali, ki imajo vsako glavo podobno glavi kakšne druge živali, in da se sredi stotih glav različnih vrst živali dviga kvišku tudi velikanska člo­veška glava na dolgem in debelem vratu, ki z grmečim glasom povsem razumljivo govori vse jezike sveta in ljudem celo predpisuje zakone, kako naj se vedejo do vse armade njenih drugih živalskih glav. Da, nadvse pozornim poslušalcem lahko drzno pripoveduje, da stojijo na velikem hrbtu te čudežne, največje živali najlepša mesta in vrtovi, v ka­terih prebivajo ljudje in živali in zelo prijetno živijo, če na tej velikan­ski živali natančno izpolnjujejo zakone osrednje človeške glave; če pa se pregrešijo, jih tigrova glava te živali takoj požre! K tej gotovo naj­ absurdnejši laži lahko doda še veliko drugih in bodo vse trdno verje­li; in gorje tistemu, ki bi hotel reči: 'Le kaj poslušate tega največjega lažnivca?! Tudi jaz sem bil že večkrat v Indiji, pa nisem niti od daleč videl nič podobnega niti nisem slišal govoriti o čem takem!' Vse to ne pomaga nič! Gotovo ga bodo ozdravili z molkom, ker obrekuje tako čudovite stvari, lažnivec, ki nikoli ni videl Indije, pa bo zmagal. Več­krat sem doživel, kako ljudje veliko prej sprejmejo največjo neumnost in ji tudi verjamejo, kot še tako dokazljivo koristno resnico.

6 In ali je ob teh znanih človeških lastnostih sploh še čudno, da smo že povsem prežeti in balzamirani s samimi bogovi? In ali ni nadvse čudno, kako lahko med toliko najneumnejšimi ljudmi še obstajajo ljudje moje vrste? In ali se lahko ti, visoki gospod, gospod, gospod, čudiš, če smo - nas dvanajst zelo izkušenih Grkov in Judov - ateisti, in si­cer iz zelo preprostega razloga: saj vendar najočitneje ne more biti no­benega boga, ki bi nastal na tako neumen človeški način in bi od lju­di v svojo čast zahteval pogosto najbolj smešne stvari, tudi nakup tem­peljskega gnoja in blata za blagoslovitev polj, njiv, vrtov in travnikov in poleg tega še tisoč hujših nesmislov, kakršne zahteva še vedno pa­metnejši judovski edini Bog, - kaj šele najneumnejše in najneokusnejše, človeškega dostojanstva nevredne stvari, daritve, šege in navade, ki jih zahteva skoraj deset tisoč naših grških bogov in so poleg tega celo strogo zapovedane?

7 O gorje, gorje, gorje tistemu, ki bi si drznil kresniti po nosu tudi najneznatnejše v lesu upodobljeno božanstvo! Božji namestniki bi ga kot Sacrilegusa moledictusa (peklenskega skrunilca templja) najhuje zdelali! Uničenje ali tudi le žalitev ene iz lesa izrezljane laži se še vedno najostreje kaznuje z mečem kot naj­večji, neodpustljiv zločin. Če pa tisoči delomrznih sleparjev ljudstva tep­tajo vsako še tako čisto resnico in pravo čast človeštva, jo povsod pre­ganjajo ter z vsem nasiljem in najgrozotnejšimi sredstvi zatirajo vsako kal dobrote, je to povsem prav in - dico (pravim) - nadvse všeč modrim in vsemo­gočnim bogovom. Ah, ob tem se pravo človeštvo nadvse po slušno za­hvali za vse bogove in božanstva! Ali mi lahko ti kot mano resnično mo­der gospod in vladar ljudstva zameriš, da mi gre na bruhanje, ko slišim le po tihem govoriti o kakšnem morebitnem bogu?!

8 Ko sem kot trgovec tretjič prišel v Indijo, sem naletel na res veli­ko pametnega in dobrega, poleg tega pa našel tako strahotne neumnos­ti, da bi zaradi tega lahko celo križal samega sebe, da le ne bi imel več stika s takšnimi najhujšimi božanskimi neumnostmi. Po tem, kar sem tam slišal iz njihove teozofije, najvišji bog Lama, ki ima tudi vzdevek Delaih, svojemu najvišjemu namestniku, ki naj bi bil tudi nesmrten, vsako leto enkrat izkazuje najvišjo čast in se prikaže njemu in tudi nje­govim vrhovnim svečenikom, vendar le na vrhu visoke gore! Tam mo­ra potem namestnik po najvišjem božjem naročilu hostirati (opraviti veliko potrebo) na najčistejši bel prt, iztrebek pa posušiti in ga zdrobiti v prah. Ta 'božji prah', kot ga imenujejo Indijci, potem po gramih razdelijo in dobro spravijo v lesene, zelo majhne škatlice in jih za ve­liko odškodnino pošljejo poglavarjem narodov, in ti morajo potem to darilo iz blata po opravljeni predpisani pokori kar najbolj vdano po­jesti kot božji iztrebek. V se to in še veliko več najhujših neumnosti so dejstva, o katerih se lahko sam prepriča vsak, ki potuje tja.

9 In kaj pa naj reče trezen človek s čistim razumom in zdravo pa­metjo, ko sliši o takšni pravi svinjariji, s katero hoče biti čaščen naj­višji indijski bog? Kar iz kože bi skočil od jeze nad tako kolosalno neumnost jo ljudi, ki se je s telesom in življenjem držijo morda že ne­kaj tisoč let in jih z nobenim pametnim prepričanjem ni mogoče od­vrniti od nje!

10 Da, le enkrat naj se srečam s kakšnim razumnim bogom in bom prenehal biti ateist; k temu bi me lahko močno spodbudilo to čudežno dejstvo, ki se je zgodilo pred mojimi očmi, in me pripravilo do ve­re, da bi kljub vsem najneumnejšim božanstvom, ki so si jih izmis­lili ljudje, vendarle lahko obstajalo resnično božanstvo, ki bi ustrezalo najčistejšemu razumu, kar bi bila visoka in najlepša človekova misel! Če pa bi to božanstvo nazadnje tudi tako nabreknilo, kot se je doslej še vedno zgodilo z vsemi meni znanimi božanstvi, in četudi bi na­redi19 pred mojimi očmi tisoče takšnih čudežev, pa mu resnično ne bom izkazal nobene časti!

11 Tu me imaš zdaj, takšnega, kot sem, kot mislim in ravnam! In tako mi zdaj že lahko zaupaš nekaj, če veš še kaj boljšega in resnič­nejšega, in gotovo tega ne bom sprejel z nehvaležno st jo! - Kako je torej nastalo novo Markovo bivališče? Kdo ga je priklical v bivanje?"

25. Gospod osvetli Roklusovo naravo

1 Cirenij se po vsem tem,  kar je povedal Roklus, zelo zamisli in ne ve, kaj naj mu odgovori. Zato se obrne Name in Mi polglasno re­če: "Gospod, v celoti človek ni v zmoti in zdi se mi, da mora kljub svojemu ateizmu imeti dobro srce za pravo človeštvo. Ko bi ga bilo mogoče spreobrniti k pravemu teizmu, bi bil ob svoji izredni ostrini razuma in s svojimi več stranskimi izkušnjami prav zlat biser za Tvojo čisto Božjo stvar. Toda ravno zato, ker ima toliko izkušenj in zna po­leg tega še ostro presojati, z ostrino orlovega pogleda, je, vsaj zame, težko, da bi mu zdaj odgovoril tako, da bi bil on kar najbolj zado­voljen. Kako bi bilo, če bi mu zadeve razložil Ti sam? V nekaj be­sedah bi mu gotovo lahko povedal več kakor jaz. Gospod, stori to te­mu človeku; njegovi pogledi se mi namreč zdijo povsem zdravi!"

2 Jaz rečem: "Prav si presodil tega človeka, kajti toliko naravno zdrave svetne izkušnje kot je ima Roklus in po njem tudi njegovih enajst tovarišev, nima nihče izmed vseh vas. Toda ker je v tem času in zaradi svojih velikih zemeljskih zakladov pogosto naletel na samo zvijačo in prevaro in je videl, da božanstvo povsod zastopajo najhujši in najbolj prebrisani sleparji, ni čudno, da je bil nazadnje prisiljen s kopeljo vred zavreči tudi otroka.

3 Res, vneto je iskal Boga in je zato tudi daleč potoval. Toda ko­likor dlje je prišel, toliko več ne smisla, norosti in preveč otipljive pre­vare je našel. Nazadnje se je dal celo posvetiti pri esenih, in to mu je bilo všeč zato, ker so ti s svojo divinacijsko prevaro vsaj koristili človeštvu in so poleg tega med seboj zelo dobri in pametni ljudje, ki so drug drugemu odkriti bratje in nočejo ničesar prikrivati pred svo­jim bližnjim; kajti temeljno pravilo te sekte je: 'Enako vedeti, enako imeti, enaki biti in nobenemu laiku ne izdati skrivnosti, ki se skriva za visokimi in debelimi zidovi, izza katerih se nad nobenega člove­ka na zemlji ne sme zgrniti nesreča, ampak naj pride le največji mo­goči blagor!'

4 V se to je samo po sebi gotovo zelo pohvalno, vendar pa vera v enega Boga ni tako preprosta; pri njih najbolj drži to, da razen skrivnih moči narave večno nikjer ni in ne more biti nobenega boga. In zato je pristnega zadrtega esena težko spreobrniti k veri v Boga. Prej mu je treba dati še veliko priložnosti, da se v vsem svobodno odloči, ka­kor mu srce poželi. Sele ko se pred tabo povsem razkrije, bo z njim že še mogoče narediti kaj prav posebnega. Toda zdaj še ni zrel za to, ker v njem tiči še veliko takega, s čimer še zdaleč ni prišel na dan zaradi nezaupljivosti do rimske pravičnosti tvojega meča.

5 Dokler pa človek nekomu ne more povsem zaupati, tudi nikoli ne bo postal njegov pravi prijatelj. Dokler pa ne postane nekomu resnič­ni, najzaupnejši prijatelj, se mu tudi ne bo razkril. Če pa se ne raz­krije, samo od sebe nujno odpade njegovo povnanjenje. Prizadevati si torej moraš, da boš Roklusa pridobil za svojega najzaupnejšega pri­jatelja, in potem ti bo razodel še prav posebne stvari, nad katerimi boš zelo strmel!

6 Toda svoj sodniški rimski obraz in krepost moraš pred njim spre­meniti v obraz pravega prijatelja, kolikor je le mogoče odkrito in poš­teno, sicer z njim ne boš opravil nič! Ko pa ga boš toliko pridobil, se boste z njim zlahka pogovarjali in šele potem bom lahko nadalje­val pogovor z njim Jaz; zdaj pa Me ob popolni svobodi svoje volje ne bi niti poslušal, temveč bi Mi prav preprosto rekel: 'Prijatelj, po­znam samo vrhovnega namestnika in samo z njim se bom pogovar­jal; tebe pa ne poznam in zato tudi ne vem, koliko ti lahko zaupam!' In Jaz mu za zdaj ne bi mogel odvrniti nič drugega kot: 'Prijatelj, popolnoma prav in dobro si presodil!' Zato ga skušaj najprej nadvse pri­jazno pridobiti in ga šele potem pripelji k Meni in potem bova kma­lu opravila vso stvar!"

7 Cirenij reče: "Poskusil seveda bom; toda slutim, da mi ne bo us­ pelo tako, kot bi želel!"

8 Jaz rečem: "Le poprimi na pravi strani, pa bo šlo!"

26. Cirenijev prijazni odgovor Roklusu. Vzroki propadanja duhovščine

1 Nato se Cirenij spet obrne na Roklusa in reče: "Poslušaj zdaj, pri­jatelj, o vsem tem, kar sem slišal od tebe, sem dobro premislil ter pre­udaril; tvoji razlogi se mi sicer zdijo zelo resnični in primerni in pove­dati ti moram, da imaš v marsičem prav, - toda vsega pa vendarle ne, ker imaš ob vseh svojih zdravih nazorih tudi to napako, da iz pretira­ne vneme in s kopeljo vred izlivaš tudi otroka, svoje sodbe meriš po sedanjosti in gradiš stavbo, ki nima solidnega temelja, stoji na pesku in jo viharji zlahka uničijo.

2 Sicer je res, da so duhovniki, posebno višji, večinoma nadvse oblastiželjni in zato tudi po večini brez srčni ljudje, in morajo nižji du­hovniki večinoma plesati tako, kot oni žvižgajo, posebno tisti, ki mo­rajo svojo službo opravljati v neposredni bližini visokih dostojanstve­nikov;toda te stvari kljub temu niso tako nesmiselne in gola najčistejša prevara, kot si predstavljaš!

3 Zamisli si razliko med današnjo in nekdanjo govorico. Pred tisoč leti so govorili v samih podobah in ustreznih prilikah. Vsa govorica je bila prava poezija, zato so stari tudi vse zapisali v verzih in nasploh ta­ko govorili med seboj; kajti tako imenovana bedna proza se je poja­vila šele tedaj, ko so do temelja pokva1jeni ljudje prešli v povsem ma­terialno meseno življenje.

4 Stari preroki in vidci so torej lahko ljudem opisovali in kazali res­ničnega in pravega Boga in prvi ljudje so jih tudi gotovo bolje razu­meli, kakor jih razumemo zdaj mi; če so tedaj natančno izpolnjevali znane najmodrejše Božje zapovedi, so že najbližji potomci dosegli ve­liko blaginjo. Zato so kmalu postali objestni, čutni in podli. Takšni ljud­je še prehitro niso imeli nič več opraviti z biblično dušno govorico in kaj kmalu tudi niso več razumeli govorice starih prerokov in vidcev.

5 Začeli so se oprijemati pomena črke, ki ne oživlja, temveč le ubi­ja, in na ta način so še prehitro izgubili svetlobno jedro resnice. Mi, ko­likor nas je tu, razen dveh med nami, nismo vedeli o notranjem, du­hovnem resničnem pomenu ničesar, in kot tebi, se je tudi nam zdelo najbolj neumno vse, kar smo slišali od vidcev in orakljev. Toda ta dva, ki sta tudi med nami in posebno Eden, sta nas naučila nečesa boljše­ga in nam pokazala, kako strahotno narobe smo mi vsi razumeli stare vidce in preroke.

6 Iz tako zmotnega razumevanja so nazadnje morala zrasti tudi po­vsem napačna življenjska načela, iz teh pa nešteto drugih neumnosti in Božji nauki navsezadnje niso mogli biti nič boljši kot vse drugo, kar je človek naredil in ustvaril.

7 Ker pa je človeštvo v svoji notranji duhovni življenjski sferi zabred­lo tako daleč v kalne vode, se je nujno začelo počutiti, kot da ga je po­vsem zapustil višji, božansko duhovni vpliv; začelo je naraščati samo­ljubje in ljudje so vsepovsod slutili sovražnike. Proti njihovemu more­bitnemu napadu se je ljudstvo oborožilo samo z zunanjim orožjem, ta­ko kot človek, ki ga v gostem gozdu preseneti noč, in iz strahu pred morebitnimi sovražnimi bit ji uporabi vsa sredstva, da bi se zavaroval pred namišljenimi sovražniki, ki bi ga hoteli napasti.

8 Da, marsikdo prav zaradi strahu onemogoči obstoj kakšnemu nje­mu prijaznemu bitju, se pred vsakim zapre in postane najhujši stiskač, ki za svojo varnost nagrabi skupaj vse in nikomur ne pusti, da bi se ob njem postavil na noge. Svojo hišo obda z visokim in debelim ob­zidjem, svoje zaklade zapre v železne krste in jih povrh tega pogosto zakoplje v zemljo, navadno na kraju, kamor bi težko kdaj stopila člo­vekova noga.

9 Človek v takšnem stanju postane tudi zelo oblastiželjen, obda se z različno oblastjo in si skuša kar najbolj neprizanesljivo prilastiti vse iz strahu, da bi utegnil kdaj imeti premalo.

10 Pojdi in vprašaj takšnega pravega skopuha, za koga je vse to na­grabil, saj vendar sam zase v tisoč letih ne bi mogel porabiti tega, kar si je priskoparil. Takoj te bo imel za svojega najhujšega sovražnika in ti zanesljivo ne bo odgovoril. In takšni so zdaj v duhovnem pogledu predvsem duhovniki.

11 Na videz sicer spoštujejo stara preroška izročila, največkrat jih tudi berejo in o njih premišljujejo; toda prav tako tudi najprej in največkrat zaidejo v najgostejši gozd, poln teme in dvomov, v katerih se ne mo­rejo nikoli več znajti. Ker pa so že duhovniki, morajo z različnim ne­umnim zunanjim bliščem pred ljudstvom dajati vtis, kot da bi nekaj vedeli in razumeli; toda ne razumejo in ne vedo nič, razen tega - to­da le najbolj skrivaj sami pri sebi, - da popolnoma nič ne vedo, ne ra­zumejo in ne spoznajo!

12 Zato uporabljajo svoj čas le za to, da bi čim učinkoviteje prikrili svojo popolno nevednost pred ljudstvom in bi ga lahko kar najbolj na debelo nalagali, to pa njim, ki so s svojim razmišljanjem vendarle pri­šli tako daleč, da vedo, da nič ne vedo - in za to je potrebno že zelo veliko - ni prav težko.

13 Nekateri pozneje seveda po naključju pogosto pridejo do prave svetlobe; toda zaradi pomračenega ljudstva ne morejo obrniti na gla­vo že zgrajene stavbe, žal polne prevare in laži. Plavati morajo s to­kom, boljše prepričanje si ohranijo kvečjemu le skrivaj, pri sebi.

14 Verjemi, da so med duhovniki katerega koli božjega nauka mož­je, ki se še predobro zavedajo, da je njihov zunanji nauk popolnoma napačen, in prav dobro poznajo resničnega in pravega Boga in Mu v srcu tudi povsem pripadajo; toda kljub temu za zdaj ne morejo na stari, zmotni stavbi spremeniti prav nič. To potrpežljivo prepuščajo Njemu, ki ima oblast, da bo prevrnil tempelj prevare, kadar se Mu bo zljubilo in se Mu bo zdelo prav. On bo namreč tudi najbolje vedel, zakaj je dopustil, da so postavili templje najrazličnejšim lažnim bogovom in ma­likom ter jih utrdili z obzidji in orožjem!

15 Če zdaj to tako prav zrelo premisliš, se ti gotovo že nekoliko bolj svita, da kljub ostremu razumu in vsem svojim številnim izkušnjam kot popoln ateist nikakor nimaš prav, kar zadeva navedene razloge, in da si še zelo daleč od čiste notranje resnice!

16 Zdaj si pa spet ti na vrsti, da se opravičiš, kakor veš in znaš; zdaj se namreč srečujeva kot prijatelja, in ti je dovoljeno, da govoriš povsem svobodno, ne da bi bil zato sodniško kaznovan. Lahko se odkrito iz­poveš, kako ti je pri srcu, in kot prvi nosilec rimske oblasti te ne bom skušal spraviti na pravo pot kot najvišji sodnik, temveč kot človek in brat z besedo, nasvetom in dejanjem! Če pa tega nočeš, lahko po svoji najsvobodnejši volji odideš od tod in greš, kamor moreš in hočeš! Meni bo sicer zelo žal, da te bom pustil oditi v zmoti; toda ne glede na 'to že zaradi ostrine tvojega razuma, ki ga znam ceniti, te ne bom nikoli k ničemur silil. - Govori torej naprej povsem svobodno in odkrito me­ni, svojemu prijatelju!« 

27. Umetno Presveto v jeruzalemskem templju. Indijske spokorniške grozote

1 Roklus reče: »Gospod, gospod, gospod, prav dober in moder je bil tvoj odgovor, ki sem ga od zloga do zloga nadvse zrelo pretehtal in dobro premislil! V njem sem našel marsikaj resničnega in dobrega, in razbral tudi to, da si mi komaj razumljivo povsem pravi svetovljan, kakršnih je posebno na tvoji ravni le še obupno malo.

2 Zamisel o enem edinem, najmodrejšem, in pa tudi najbolj človeč­nem Bogu bi bila lepa in nadvse hvalevredna; toda ali obstaja še kje takšno božanstvo kot samo v lepi zamisli poetično prebujenega člove­kovega srca? Če bi bila namreč Božja resničnost kakor koli drugačna, bi se vendar morala izražati s čim prav posebnim! Toda lahko storimo, kar hočemo, ter iščemo in preiskujemo kar najbolj prizadevno in po­zorno, z največjo ostrino razuma in zmeraj z najboljšo voljo na svetu, pa vse skupaj ne bo zaleglo.

3 Povsod, kjer koli iščemo, je v ospredju človek, omotan do nosu, kakor stražarji pred dragocenim zagrinjalom v jeruzalemskem templju, tako da noben laik ne bi nikoli mogel stopiti za skrivnostno zagrinja­10. Ljudje, kakršni smo mi, pa so s svojim zlatom kot ne judje prodrli tudi za to Izisino zagrinjalo, a za njim nismo našli ničesar, razen tega, kar so ustvarile človeške roke: sarkofagu podoben zaboj iz črnega in rjavega lesa, sredi katerega je bila pritrjena železna skleda, v njej pa je s svetlim in visokim plamenom gorela nafta; in ta plamen je pred­stavljal navzočnost najvišjega Boga!

4 Vprašujem, koliko slepote in neumnosti je potrebno, da bi lahko to verjeli! Kje je tu Bog in ne človek, ki je vse to sestavil za iluzijo svo­jih soljudi, katerim na življenje in smrt krati vsako spoznanje, da bi še naprej ostali kar se da neumni in slepi, in bi s krvavečimi rokami noč in dan delali, da bi se lahko leni Božji namestniki lepo mastili na ra­čun ubogih, neumnih revežev. Mar takšnega človeško božjega velika­ša skrbi tudi življenje milijonov? Ti morajo biti, da si ne bi nakopali na vrat furij, vsak trenutek pripravljeni garati za ohranitev svojega ne­uničljivega mučitelja, ki nadomešča Boga in je pravzaprav njihovo naj­večje zlo!

5 Prijatelj, če te smem tako imenovati, pojdi v Indijo ter si tam oglej človeštvo in lasje se ti bodo naježili. Tam boš naletel na spokornike, o katerih se tvoji domišljiji niti ne sanja! Tu imamo proti zločincem kaz­ni, ki jih izrečejo sodniki in jih sodni izvršitelji opravijo nad kršilci za­kona največ en dan. Tam traja najmilejša spokorna kazen najmanj le­to ali dve, in grešnik jo mora opraviti na samem sebi brez milosti, naj­lažja pa je že tako grozovita, da rimsko križanje ni nič v primerjavi z njo. Povedal ti bom le nekaj najlažjih primerov in gotovo jih boš imel več kot dovolj!

6 Videl sem takšnega lahkega spokornika! Meča si je prebodel s tremi železnimi žeblji, kljub temu pa je moral okrog drevesa vlačiti velik to­vor. Ko se je hotelo njegovo telo utruditi, je vzel z železnimi konica­mi okovan bič in samega sebe najhuje bičal. Njegova vsakdanja spo­korniška hrana je bila sedem fig in vrč vode. Spokornik je svojo po­koro opravljal že drugo leto in je bil še vedno pri življenju.

7 Drugi, tudi lahki spokornik, ki sem ga videl, je imel po vsem telesu bodice, podoben je bil ježevcu, le da so pri ježevcu ostre bodice obr­njene navzven, pri spokorniku pa so bile obrnjene navznoter in so ti­čale najmanj dva palca globoko v mesu. Te bodice iz trdega lesa, kosti ali tudi iz brona si mora spokornik po predpisu najprijaznejšega ozna­njevalca pokore sam zabadati v meso, in sicer vsak dan po eno več, in sicer dve leti, dokler traja pokora; ob koncu svojega obupnega ča­sa pokore v telesu in mesu ima prav toliko svetih spokorniških bodic, kolikor je dni v dveh letih. Šele potem, če je spokornik po prestani po­kori še živ, začne pod vsevidnim lamovim očesom delati prostovoljno pokoro za zasluženje; prvi obvezni del je bil namreč le zato, da mu je lama odpustil greh. Sele po vnovični pokori si grešnik lahko pridobi zasluženje pred lamo.

8 Vprašal sem sicer zelo prijaznega oznanjevalca pokore, v čem bo dodatna pokora tega obodičenega spokornika. Odvrnil mi je: 'Sta dve ali so tri možnosti! Lahko obdrži bodice v mesu do konca življenja, a to je povezano s številnimi neprijetnostmi, posebno pri nočnem počit­ku; takšni spokorniki lahko počivajo ponoči samo na živem pesku ali v vodi s povezanimi mehovi, napolnjenimi z zrakom. Drugič pa si lahko bo­dice že spet izvleče iz telesa, toda le po eno na dan, in s tem ima prav tako dolgo opraviti kot prej z zabadanjem. Tretjič pa si lahko da bodice odstra­niti tudi naenkrat in se nato okopa v balzamovi kopeli. Ta hitro ozdravi ra­ne in spokornik je takoj nato spet uporaben in za delo zmožen človek; toda za to mora ali lami žrtvovati velik dar ali biti štiri leta duhovnikov suženj in obdelovati njegova polja, travnike in vrtove, ob tem pa se vzdrževati povsem sam. Razumljivo je, da mu pri tem ne gre ravno najbolje!'

9 To mi je povedal tak prijazen oznanjevalec pokore, nato sem ga vpra­šal, kaj je moral zagrešiti tak spokornik, da mu je lahko naložil tako mu­čeniško pokoro. Oznanjevalec pokore je rekel: 'Pogosto sploh ni potreb­no, da bi bil storil pravi zločin, temveč je vse to skrito v nedoumljivo modri samovolji večnega lame! On razodeva svojo sveto voljo edinole svojemu najvišjemu duhovniku na zemlji. Ta jo potem oznani nam, nižjim duhov­nikom, in šel mi nato poučimo ljudstvo, ki nas mora slepo ubogati. Če­tudi smo neskončno majhni in neznatni pred lamovim najvišjim duhovni­kom, smo vendarle neskončno veliki ter močne volje pred ljudstvom. Be­seda iz naših ust je za preprostega človeka nespremenljiv zakon, saj ljud­stvo dobro ve, da sta lamova in naša beseda isto!'

10 Vprašal sem ga, ali ni lama nikoli navedel razloga, zakaj je nekemu človeku naložil tako grozotno spokorniško dejanje. Spet je duhovnik z najprijaznejšim in najponižnejšim izrazom na obrazu odvrnil: 'Ali lama kdaj kakšnemu človeku pove, kako, kdaj in zakaj mu naloži nadvse bolečo bolezen? Lama je nadvse moder, vsemogočen in pravičen. Stori, kar hoče, in nikoli nikogar ne vpraša za nasvet, človeška sodba se mu gnusi! Kdo pa se more upirati volji lame, ki je vsemogočen? Celo razjeziti ga bi bilo najstrašnejše od strašnega in najgrozovitejše od grozotnega. Zato je za človeka zveličavnejše, da si povzroči muke na tem svetu, kjer ima vse svoj konec, kakor da bi na drugem svetu večno gorel v najstrašnejšem ognju lamovega srda.'

11 Nato sem vprašal prijaznega moža, ki je lahko z največjim in najpobožnejšim srčnim mirom dolga leta gledal, kako so stotine spokornikov po lamovi volji, ki jim je bila razodeta, najneznosneje mučile in ubijale svo­je meso, zakaj med spokorniki ni nobene mlade ženske, še manj dekleta, in prav tako tudi sploh nobenega duhovnika. Videti je le bolj priletne lju­di, večinoma zamorce in zelo stare, navadno zelo grde ženske! Na to po­božni duhovnik ni rekel drugega kot: 'Ljubi, vedoželjni tujec, vsaka raz­laga je v besedah 'Lama hoče tako!'. Če to vemo, je vsako nadaljnje vprašanje odveč!'«

28. Indijsko duhovniško gospodarjenje

1 (Roklus:) »Ta odgovor je mene, rimskega državljana, razjezil, in sem rekel: 'Prijatelj, ali bi odgovoril tako tudi tedaj, ko bi ti jaz na čelu desetkrat sto tisoč vojščakov najostreje na življenje in smrt postavil to vprašanje in ti ukazal, da moraš v trenutku odvezati od njihove poko­re vse te uboge spokornike?' Tedaj se je pobožni mož nekoliko zdrz­nil, me vprašujoče pogledal in očitno globoko premišljeval, kaj naj mi odgovori na to vprašanje.

2 Jaz pa sem mu rekel s povsem resnim obrazom: 'Da, da, le glej me, da me boš pozneje toliko prej in laže spoznal na čelu najsilnejše vojske, ko bom napadel in porušil zli in trdni grad vašega najgrozot­nejšega boga in njegovega najvišjega duhovnika!' Tedaj se je moj prej tako prijazni dušni pastir zbral, me jezno pogledal in mi rekel: 'Ti blazni smrtnik, prej bi uničil luno kakor lamov najtrdnejši grad! Toda, kje je tvoja vojska?'

3 Jaz sem mu rekel: 'S tem ti ne bom postregel. Samo namignem in ti, hudobni človek, boš o pravem času zvedel, kje je moja vojska! Po­vem ti: če mi zdaj ne poveš najpopolnejše resnice o lami in njegovem najvišjem duhovniku in vaši zavezi z njim ter vzroku tega najsramot­nejšega mučenja ljudi, te bom dal zgrabiti in te z vsem, česar se bom spomnil v svoji domišljiji, mučiti dvajset dolgih let, da boš lahko tudi ti okusil, kako mora biti pri srcu tem ubogim spokornikom v tako ne­zaslišanih mukah in trpljenju!'

4 Zdaj je pobožni mož videl, da se z mano ne kaže šaliti in je za­čel, čeprav opazno nerad, govoriti po resnici, seveda s pripombo in prošnjo, da bi potem odšel z menoj, ker bi bilo sicer njegovo življe­nje ogroženo; to sem mu tudi obljubil in nato je začel pripovedovati takole:

5 'Pri nas res imamo spis, ki naj bi izviral še od praočakov te zem­lje. Izdelali naj bi ga bili po naročilu najvišjega boga, katerega pravo ime pozna le najvišji duhovnik, neki Kienan, Jered in Henoh. Tudi o Nohaiju in Mihihalu so v veliki svetovni knjigi knjig zapisana obširna poročila; toda mi ne poznamo njene vsebine in tudi ne moremo pogle­dati vanjo, ker je za to zagrožena najmučnejša smrtna kazen.

6 Nihče od nas, nižjih duhovnikov, ni lame nikoli videl! Velika mi­lost in sreča je že, če se nam enkrat v življenju prikaže lamov najvišji duhovnik. O lami samem pa sploh ni govora! Najvišji duhovnik pozna življenjske razmere vseh svojih podanikov in vseh njemu podrejenih knezov, katerim zapoveduje kakor gospodar služabnikom. V vsem, kar hoče, ga morajo ubogati, sicer mu je treba izreči le besedo ljudstvom, ki mu slepo in najtrdneje verjamejo in pričakujejo vse dobro in zlo edi­no od njega, in ta se dvignejo in z največjim veseljem pobijejo vse kne­ze, ker bi si s tem pridobili lamovo največje odobravanje. Knezi to prav dobro vedo, zato zaradi svojih koristi izkazujejo najvišjemu duhovni­ku vse mogoče časti, mu vsako leto darujejo velike vsote zlata in srebra in ga poleg tega obogatijo še z najlepšimi čredami.

7 Če zapove enemu ali drugemu telesno pokoro, in ta ni prihranje­na niti knezom, se knezi lahko odkupijo ali z zlatom in najdragocenej­šimi dragulji in biseri ali pa lahko prosijo za dovoljenje, da lahko ne­kdo drug, če je zelo pobožen človek in mu še nikoli ni bilo treba de­lati pokore, opravi spokorno dejanje kot pokoro, veljavno za kneza; se­veda če hoče; to je namreč prepuščeno povsem svobodni volji pobož­nega človeka in enako velja za določitev odškodnine, ki ob takšnih pri­ložnostih nikoli ni majhna. Takšni pobožni namestniki se že prej po­svetujejo pri oznanjevalcih pokore in lahko kakemu knezu naloženo najhujšo telesno pokoro spremenijo v bolj lahko; lamov najvišji duhov­nik jo sprejme kot za kneza veljavno, če je ta nadomestnemu spokor­niku izplačal dovolj veliko vsoto, dve tretjini te pa mora vsakokratni nadomestni spokornik izročiti nam, duhovnikom.

8 Pri razglasitvah pokore velja skrivno pravilo, da se pokore zelo red­ko nalagajo ubogim ljudem; in če se že naložijo, so to zmeraj najlaž­je pokore. Velike in težke pokore dobe navadno le bogati in premož­ni, ki se lahko deloma ali v celoti odkupijo od pokore, če se ravno ho­čejo. Popolnoma pa se razen knezov že redko kdo odkupi, saj bi ga takšna popolna odkupnina oropala vsega imetja. Skopuh potem že sam opravi pokoro in si raje povzroča najhujše trpljenje, kakor da bi izro­čil svoje zlato in srebro. Če ima tisti, ki mu je bila naložena pokora, morda zelo lepo hčer ali zelo lepega in izobraženega sina, ju lahko da­ruje najvišjemu duhovniku namesto zlata in srebra, seveda z majhno spremljevalno doto ter lepo okrašena in bogato oblečena; take lahko najvišji duhovnik in njegovi nešteti služabniki tudi prav dobro upora­bijo za različne službe. Najvišji duhovnik ima namreč neznansko ve­liko območje večinoma v gorah in višinah, ki je tako prostrano, da bi človek hodil več let, če bi hotel videti vsa posestva, ki pripadajo naj­višjemu duhovniku kot lamov dar.' «

29. Rezidenca lamovega najvišjega duhovnika

1 (Roklus:) »Mesto, V katerem vlada, nima imena, je zelo veliko in za večnost trdno zgrajeno. Obdano je z najvišjimi neprehodnimi gorov­ji, stoji pa na visoki gori, po katere skalnih stenah nihče ne bi mogel plezati, četudi bi se mogočni gori približal; to je povsem nemogoče, ker je vsa visoka gora, na kateri je na zelo prostrani planoti zgrajeno brezimno mesto, obdana s trojnim obzidjem, skozi katero ne vodijo no­bena vrata; prek obzidja je mogoče priti le po vrvnih lestvah, spušče­nih od zgoraj.

2 Četudi bi na ta način srečno prišli prek treh mogočnih obzidij, bi se znašli na golih skalnih stenah gore. Potem bi imeli še dober dan in pol hoda okrog gore in zaman bi iskali vhod; tega namreč ni mogoče najti, kajti od zunaj vhoda ni. Le stražarji tretjega obzidja poznajo vrata v skali, do katerih je spet mogoče priti le po spuščeni vrvni lestvi. Ko bi nazadnje prišli na skalno polico, ki štrli od tal dobrih dvanajst vi­šin moža, ne bi dosegli še nič, če stražarji te police, ki ima zgoraj ravno površino dobrih dveh juter, ne bi odprli vrat in nas ob svetlobi bakel odpeljali skozi dolg podzemni hodnik na vrh gore.

3 Ko je kdo po dobri uri podzemnih stopniščnih hodnikov dospel na vrh gore, se njegovo oko ni in ni moglo nagledati velikih naravnih kra­sot, ki jih je tu uzrlo. Ravnina na vrhu je več sto juter velika in pokrita z najbujnejšimi vrtovi. Sredi planote je tudi dve jutri veliko jezero, ki sicer ni zelo globoko, ima pa najčistejšo in najokusnejšo vodo in vse prebivalce velikega in najsvetejšega gorskega mesta kar najbolje oskr­buje s svojim nepogrešljivim elementom.

4 Zdaj lahko več ur hodimo okrog po visoki planoti in ne opazimo niti sledi kakšnega mesta. Če hoče kdo priti vanj, mora najprej prečiti precej prostran gozd, šele potem pride spet do obsežnega obzidja, sko­zenj pa se lahko poda skozi vrata in po dvižnih mostovih. Ko pride­mo torej po strašanskih mukah in trudu v veliko mesto, vidimo tu kra­soto, o kateri noben smrtnik nima niti pojma. Vidimo lahko vse, razen palače najvišjega duhovnika.

5 Ta je sredi velikega mesta na še višji skali, ki obsega dobrih tri ti­soč korakov in štrli še trideset višin moža nad drugimi stavbami veli­kega mesta. Tudi v to najsvetejšo palačo pridemo le po podzemnih stop­nicah. Kako pa je v njej, ti ne morem povedati, ker še nisem bil tam in mi je tudi nihče ni nikoli opisal; razen najvišjih služabnikov najviš­jega duhovnika je s smrtno kaznijo zagroženo, da se ne sme nihče drz­niti niti približati vhodnim vratom.

6 Seveda naj bi se bil najvišji duhovnik preoblečen večkrat spustil v mesto, tudi v vrtovih naj bi se bil lagodno sprehajal in se pogovarjal z drugimi duhovniki kot edinimi prebivalci tega mesta; toda nihče ga ne sme spoznati ali celo pozdraviti kot najvišjega duhovnika. Kdor od duhovnikov bi to storil, bi se izpostavil zelo hudim neprijetnostim. Le štirikrat na leto je določen dan, ko se v popolnem ornatu pokaže pre­bivalcem mesta. To so tudi največji prazniki. Tri noči prej in tri noči potem žari gora od neštetih lučk, tako da so od tega videti razžarjene vse gore daleč naokrog in pogled na to je zmeraj silno lep.

7 Do te visoke planote, sredi katere je opisana gora s svetim mestom, pa tudi ni tako lahko priti, kot si morda predstavljaš; prej je treba po­tovati dneve in dneve prek veliko gora, dolin, jarkov in sotesk. Na­zadnje pride še ozek prelaz, kakršnega ne more biti nikjer drugje na svetu! Da bi končno dosegli visoko planoto, bi morali plezati po lest­vah, brez katerih je nemogoče priti na planoto. Tam z vso svojo moč­jo ne moreš napredovati; te naravne trdnjave namreč ne more osvojiti nobena zemeljska vojaška sila niti z obleganjem niti s kakršnim dru­gim nasilnim sredstvom. Ljudstvo sicer lahko za nekaj časa ločiš od la­movega najvišjega duhovnika, - toda odvrniti od njega ga ne moreš nikoli! Za to namreč skrbijo že njegovi mogočni knezi, od katerih ti lahko vsak podvoji tvojo vojaško moč. Zatorej ti ne svetujem, da bi se lotil velike Indije, pri tem bi ti zelo slaba predla!' - Nato je spet mol­čal in jaz sem imel čas, da sem si mislil najlepše. Da je tudi bog In­dijcev človek in se je znal zelo dobro utrditi, sem izvedel, in tako sem bil zdaj poučen prav o tistem, kar sem hotel vedeti.«

30. Roklus kritizira indijski in judovski verski nauk

1 (Roklus:) »Da, prej sem se izrekel za to, da bi bila človekova za­misel o enem bogu, ki bi imel že od vekomaj največjo inteligenco, naj­jasnejši razum, najvišjo modrost ter najboljšo in vsemogočno voljo, go­tovo najlepša in človeka najbolj vredna. Toda pojem o tako nadvse po­polnem božjem bitju bi moral biti, ustrezno bitju, tudi nadvse čist, pa če bi bilo v duhovno transcendentalnem ozadju kaj stvarnega ali ne. Toda pod kakšnimi najneumnejšimi in najbolj materialnimi pojmi pri­znavajo takšno božje bitje in s kako različnimi zvijačami in pogosto grozotnim nasiljem ga vsiljujejo drugim še treznim naravnim ljudem v molitev in najgloblje čaščenje!

2 Ko se kdo kot izkušen mislec temu upira, pravijo: Bog mora biti ne glede na to, kakšen obraz ima; ali takšen obraz, ki je boga vreden ali še tako groteskno neumen - to je bilo povsem slepemu človeku na splošno zmeraj prav vseeno! Ali pa je lahko to vseeno tudi izobraže­nemu, čistemu razumu? Tega ne verjamem; čisti razum namreč teme­lji na matematično pravilnem, logičnem redu, in kljub prisili, si ne more nikoli predstavljati, da bi bil mojster, o katerem mojstrstvu pričajo nje­gova umetelna in nadvse urejena dela in ki ima veliko znanja in izku­šenj, s katerimi lahko prikliče v bivanje takšna najveličastnejša in nad­vse urejena dela, še veliko neumnejši od najneumnejše ribe v vodi!

3 In po čem, govorijo, bi lahko domneval, da je božanstvo, ki ga kar najgloblje častijo milijoni ljudi, tako strašansko neumno? Ne, poslušaj, častiti prijatelj, za to res ni potrebno veliko! Govorim povsem odkri­to, tako kot mi odkrito prihaja iz srca na jezik. Preletiva zapovedi nam znanih božanstev in opazujva njihove nam edinim vidne likovne pred­stave, pa bo zadoščalo. Več o tem sploh ni treba reči.«

4 Tedaj Cirenij reče: »No, upam, da Mojzesovemu nauku, ki ga imajo Judje, vendarle ne boš ugovarjal?«

5 Roklus reče: »Ta je vsekakor še najboljša od vseh zapovedi, ki so meni bile le videti take, kot da bi izvirale od bogov. Enost boga je res pomembna, in zapovedi, čeprav niso izčrpne, so kar se da humane in zelo podobne zapovedim starega Egipta; le enega prav modrega zako­na starih Egipčanov Mojzes ni predstavil! Zelo lepo in pohvalno je, da Mojzesovo božanstvo otrokom zapoveduje, kako se morajo vesti do staršev; toda egipčanska Izis je prav modro zapovedala tudi staršem, kako morajo ravnati z otroki, saj so tudi otroci ljudje in lahko od svojih staršev z vso pravico zahtevajo, kar jim pripada; saj se niso sami spo­čeli na ta svet in jih prej niso vprašali, ali jim bo prav, da bodo prišli na ta svet večkrat v zelo bridkih razmerah. Skratka, majhnim, slabot­nim človeškim prvencem je po Mojzesu zapovedano, kako se morajo vesti do staršev, za starše pa ni zapovedi, kakšni morajo biti z otroki; in tako so otroci v primerjavi s starši brezpravni, kakor sužnji v razmerju do gospodarjev. Sicer je Mojzes pozneje dodal nekaj naredb tudi glede tega; toda v začetni postavi, ki naj bi jo bil Bog dal na gori, o tem ne najdemo ničesar.«

31. Roklus slavi brezboštvo in neobstoj

1 (Roklus:) »Veliko sem imel opraviti z Judi in poznam vse njihove zakone morda bolje kot marsikateri izmed njih; šlo mi je namreč za to, da bi jih najnatančneje spoznal. Star pregovor sicer pravi: Kdor išče, ta najde!, - toda pri meni se ta pregovor doslej še ni hotel uresničiti; zme­raj sem našel le tisto, česar nisem iskal. Iskal sem pristno in resnično bo­žanstvo, in to zelo vztrajno, in žrtvoval veliko denarja, truda in naporov vseh vrst in tudi zmeraj treznega duha in razuma, - našel pa nisem nič, nič drugega kot različna človeška slepila vseh vrst in načinov, kjer ni bilo videti niti za sončni prahec resničnega božanstva. Povsod sem v najbolj­šem primeru našel ali patriarhalno avtoritarno vero, toda zmeraj zavito v pragozd mistike, ali v slabšem primeru, najbolj lahkomiselno praznoverje ali, v najslabšem primeru, celo najblaznejšo vero iz politično hlap­čevske prisile, pod katere egido (ščitom) se po naravi s še tako jasnimi zasnovami opremljen duh ne more več obdržati nad blatom najhujših ne­umnosti. Postal bo hinavec in pošast v svojih lastnih očeh; ne poznam namreč pošastnejšega in bednejšega zoper visoko dostojanstvo človeš­kega duha, kot da mora sprejeti zakon, ki ga sankcionira mogočen tiran, in verjeti, da podnevi sveti samo luna in povzroča dan, ponoči pa son­ce; in če kdo tega ne verjame, mu iztaknejo oči, odrežejo nos in ušesa in iztrgajo jezik. To je prva stopnja kazni za nevero.

2 Če tako pohabljeni človek še zmeraj ne verjame, kar mu je ukaza­no verjeti, nevernika povsem golega pribijejo na prečni les, mu razpa­rajo trebuh po dolgem in počez in spustijo nanj sestradane pse, da ne­verniku pri še živem telesu iztrgajo črevesje in drobovino in jo požrejo! Kdor tega ne verjame, naj potuje v Indijo, in videl bo ne le to, temveč tisočkrat hujše reči, ki jih morajo ljudje prizadejati sami sebi. In če bi se kdo upiral, da bi sam sebi prizadejal najpošastnejše bolečine kot poko­ro, temu gorje, gorje, gorje, - s tisoč prisegami mu obljubijo smrt, se­veda najgrozotnejšo in najbolj obupno. In, prijatelj, za tem naj bi se skri­valo nekakšno nadvse modro, nadvse dobro, najpravičnejše in vsemo­gočno božanstvo? Četudi bi postal desetkratni norec, ne bi mogel spre­jeti kaj takega!

3 Zato mi prizanesite s čvekanjem o božanstvih! Ljudje ne potrebu­jejo nobenega boga; temveč resnično filantropsko filozofijo in huma­nost, utemeljeno na razumskih načelih, in s tem bodo sami postali po­polni bogovi. S čistim razumom in prebujenim raziskovalnim duhom bodo ostrovidni in rahločutni ljudje prisluškovali veliki stvarnici nara­vi in ji kmalu izvabili zelo veliko pomembnih skrivnosti in naredili ču­dovita dela, o katerih ni še nihče od nas nikoli niti sanjal; brez starih, neumnih bogov bodo živeli nadvse srečno, med seboj bodo trgovali in se s prometom povezovali, in fizična smrt, po kateri v svoji čisti do­mišljiji sicer ne bodo videli in pričakovali niti elizija in še manj kak­šnega blaznega tartara, jih bo gotovo plašila veliko manj kakor zdaj, ko jih šele potem, ko odložijo telo, čaka prava in najstrahotnejša ka­lamiteta, ki traja večno.

4 Celo večnost me ni bilo; sem morda zaradi tega žalosten, da nisem bil? Tako bom v svojem vnovičnem in popolnem neobstoju gotovo še toliko manj občutil nadležno žalost zaradi tega začasnega bivanja. Po­polni neobstoj imam za najsrečnejše stanje človeka, ki je enkrat že ob­stajal; sam občutek lastnega obstoja je celo v najsrečnejših stanjih slab­ši, ker je ob najsrečnejših stanjih pričujoč tudi strah, da bi prav lahko zašli v nesrečno stanje ali da bi morali nekoč s smrtjo očitno in zanes­ljivo to nadvse srečno stanje izgubiti.

5 Popolnemu neobstoju ni treba niti uživati sreče niti že vnaprej objokovati njegove zanesljive izgube. Pravega filozofa moje vrste zato ne bo prestrašila naravna smrt, gotovo pa mučeniška. Saj ljuba narava menda vendar ni ustvarila človeka iz nekakšne v njenem zemeljskem humusu nastale snovi zato, da bi ga mučili njemu enaki!? Skratka, v delovanju narave vidim zelo veliko modrega, čeprav ne menim, da je vsako delovanje surove naravne sile tudi brezpogojno najmodrejše in smotrno; toda nad tem se ne bom nikoli pritožil.«

32. Roklusova naravna filozofija

1 (Roklus:) »Surove in pri tem vendarle najmogočnejše naravne sile ne morejo delovati drugače kot le nadvse surovo, in takšno njihovo de­lovanje je nujno; njihovo besneče delovanje namreč oživi majhne si­le, in te se oblikujejo v nekaj šele potem, ko jih najsilnejše delovanje velikih surovih sil tako rekoč prikliče v življenje. Šele potem ko se medsebojno privlačijo in odbijajo se male sile izoblikujejo, začnejo po­rajati sprejete oblike, stopijo torej v čutno bivanje in ga obdržijo vse dotlej, dokler se lahko v svoji izločenosti upirajo drugi, močnejši sili, ki deluje nanje. Ko ta premaga majhno silo, se izločenost majhne sile konča. Z njo se takoj razkroji tudi oblika, in vse spet pogoltne velika sila; to prav primerno ponazarja tudi podoba Kronosa, ki si jo je go­tovo izmislil modrec iz pradavnine, kako Kronos kot roditelj bogov spet požira svoje otroke. Čas in v njem delujoče sile so ravno omenjeni mi­stični prabog Kronos. Čas poraja vse; neprenehoma rojeva nasmejane livade in obenem suha strnišča. Nastajanje in minevanje, življenje in smrt, obstoj in neobstoj se porajajo hkrati drug ob drugem. Nobenega počitka, nobenega miru; en val prikliče v bivanje sosednjega, - toda med njima se sočasno poraja tudi brazda, grob! Kar nosi pečat življe­nja, nosi na nasprotni strani tudi pečat smrti.

2 Vse to pa je za skrbnega opazovalca stvari, kako prihajajo in minevajo, nujna posledica nenehnega medsebojnega vplivanja različ­nih posameznih in posebnih sil v veliki naravi. Te neprenehoma pre­bujajo druga drugo in se v boju spet uničujejo, tako kot so se v boju priklicale v bivanje. Povsod vidim nenehno valovanje in pogosto čudovite tvorbe oblakov, ki lebdijo visoko v zraku ter oprijemljivo do­kazujejo, v kakšne nadvse različne oblike se prisilijo medsebojno de­lujoče sile. Včasih se prikaže lev, potem spet zmaj, pa ptica, riba, pes, pogosto celo človeška glava, včasih celo grotesken cel človek! Toda kako dolgo trajajo te pogosto prav lepo oblikovane tvorbe? Tako dolgo, dokler jim močneje delujoča sila ne vzame najprej lepe oblike in nazadnje celo obstoja!

3 Ali je z našo obliko in našim obstojem morda popolnoma druga­če? Nikakor ne! Kako zelo se ta pri človeku spreminja od rojstva do starosti, če jo doseže! In kje je zdaj ponosni človek, ki se je pred ti­soč leti namenil osvojiti vso zemljo? Tam, kjer se mudi snežinka, ki se je z milijoni svojih sester trudila, da bi vso zemljo spremenila v led! Kje je orkan, ki so mu bile še včeraj napoti najmočnejše cedre in je grozil, da bo povsem uničil njihov obstoj? Močnejša nasprotna sila ga je, kot Kronos svoje otroke, požrla! Obstaja le še v našem zgolj začas­nem spominu, zelo medlo duhovno; dejansko pa je na veke prenehal divjati!

4 Ko sem potoval skozi Perzijo, sem bil priča nadvse nenavadnemu naravnemu pojavu. Bil je razbeljeno vroč dan, tako da smo se morali z našo karavano pred razbeljeno vročimi sončnimi žarki umakniti v sen­co velikih dreves. Nekaj ur pred sončnim zahodom smo opazili, da se od vzhoda dvigajo gosti, kot oglje črni oblaki in se premikajo proti nam. Naši vodniki so nam napovedali silen vihar in nam svetovali, naj ne zapustimo gozda prej, dokler vihar ne bo oddivjal mimo. Storili smo tako in v pol ure je bil vihar z bliskom in gromom nad nami. Straho­vito je pokalo in grmelo v drevju, marsikatera debela veja se je odlo­mila, in ubogo listje dreves je silno trpelo. Začelo je deževati, toda ne ravno obilno; vendar se je čedalje bolj temnilo. Ko pa je dež za nekaj trenutkov prenehal, so začeli med čedalje številnejšimi dežnimi kapljami iz oblakov na zemljo padati tudi milijoni povsem izoblikovanih kras­tač. Tiste, ki so padle v vodo, so prav dobro plavale naokrog, redke, ki so padle na trda tla, pa so živele le nekaj trenutkov. Nenavadno je bilo, da so nekaj trenutkov po tem čudnem viharju, trajal je dobre če­trt ure, in potem ko je sonce, ki se je bližalo svojemu zatonu, spet poslalo na zemljo svoje vroče žarke, izginile tudi naše krastače, od njih ni ostalo nič drugega kot sluzasta ples en in še to le tu in tam.

5 Zdaj vprašujem, od kod je prišlo teh nešteto krastač in kdo jih je tako oblikoval? Kdo drug kot naravne sile, ki so se kot po naključ­ju srečale tako, da so iz njihovega medsebojnega vplivanja morale nastati prav krastače! Tiste, ki so padle v vodo, so v svojem glavnem elementu najbrž našle sebi ustrezno hrano in verjetno so se mnoge ohranile; toda tiste, ki so padle na razbeljeno zemljo, so s svojim bit­jem naletele na sovražni element in njim zelo nasprotne sile; in po­sledica je bila popoln razkroj njihovega za kratkost njihovega obstoja še premalo čvrstega ustroja. Narava deluje, kot lahko jasno razbere­mo iz mnogih pojavov, zmeraj slepo brez ekonomskega izračuna; ustvarja stvari ene ali druge vrste zmeraj v tako neznanskem števi­lu, od katerega navadno komaj stoti del doseže trajni in čvrsti obstoj. Le opazujmo drevo, ki spomladi razpre svoje cvetove! Kdo bi hotel in mogel prešteti tisočkrat tisoč cvetov? Toda pojdimo pod drevo osem dni po cvetenju in na tleh bomo našli že veliko množico od­padlih cvetov skupaj s hranilnimi stebelci vred; potem pa se odpada­nje preštevilnih plodov nenehno nadaljuje, dokler popolnoma ne do­zorijo tisti, ki so ostali na drevesu.«

33. Bog naravnih filozofov

1 (RokIus:) »Če bi obstajal kak nadvse moder bog, stvarnik dreve­sa in nastavka njegovih plodov, bi se dela gotovo lotil bolj gospodar­no, ker modra ekonomija vendar tudi sodi v področje modrosti. Toda iz pogosto povsem negospodarnega začetnega nastavka stvari vendar več kot jasno izhaja, da so stvari, ki izvirajo iz medsebojnih bojev su­rovih naravnih sil, ki se večinoma zmeraj ponavljajo na enak način, za­stavljene v neznanskem številu, od tega pa jih doseže popolnost le to­liko, kolikor bojujoče se sile niso utišale druga druge; s takšnim mol­kom namreč preneha delujoči vzrok nastajanja in ohranjanja in z njim nujno propada tudi nastalo delo samo. Kolikor pa se začeti boj še ohra­nja in nadaljuje, bo z njim obstajalo, uspevalo in doseglo neko zrelost tudi njegovo delo.

2 Ali bi lahko tako ravnalo božanstvo, ki se najjasneje zaveda samega sebe in vsakega svojih dejanj z vso modrostjo in najvztrajnejšo trdnost  jo volje? Jaz pravim: Ne, to bi mu moralo biti še veliko manj mogo­če, kakor če bi se hotel jaz zamisliti najmodrejšega vladarja, ki bi z naj­večjim trudom in stroški sezidal mesta in palače, in jih nato spet po­rušil in to počel zmeraj znova in znova! Ali bi bil še kje na zemlji ta­ko neumen človek, ki bi mu prišlo na misel, da bi ga imenoval mod­rega?! Zdaj pa naj bi misleči in izkušeni človek imenoval modrega bo­ga, ki počne isto, le da še veliko bolj zapleteno, tako da največje not­ranje organske popolnosti prikliče v bivanje večinoma samo zato, da bi jih takoj spet pokvaril in uničil! Ne, naj si to predstavlja, kdor si v veliki omejenosti svojih spoznanj in izkušenj v svoji veliki slepoti lahko predstavlja kaj takega; jaz tega ne zmoremo

3 Nadvse modremu bogu mora dve in dve dati vsoto štiri, prav ta­ko kot človeku, izurjenemu v računanju. Če pa bi kakšen obstoječi bog rekel: 'Ti, moj ljubi človek, pri meni je dve in dve pet ali pa tudi se­dem!', bi jaz sam takšnemu bogu dejal: 'Ali si norec ti ali pa hočeš me­ne imeti za norca? Kajti s takšnim računskim znanjem bo svet težko ustvariti in ga ohranjati. Prej bo slepec postal eden najslavnejših slikar­jev, kakor pa boš ti s takšno modrostjo izvabil iz zemlje najslabšo go­bo!' Mi, Grki, smo imeli slikarja po imenu Apel, ki je slikal ljudi in ži­vali tako naravno, da je, lahko bi rekli, prekosil naravo. No, ta slavni slikar gotovo ni naredil nobene poteze zaman, temveč je vsako dobro preračunal; koliko potez pa naredi zaman tak domnevno modri bog, pri katerem je iz čisto posebnih, modrih razlogov dve in dve lahko ali celo mora biti sedem!

4 Pomladi je pogosto vse tako lepo in upanja polno! Ljudje se že ve­selijo dobre žetve, da bi dobili poplačano delo in trud. Že vnaprej se zahvaljujejo nevidnemu bitju, ki ga po svoji že od mladosti vcepljeni veri častijo kot vsemogočnega boga ali tudi kot več bogov. Toda rav­no nekaj tednov pred žetvijo pridivja silen vihar in opustoši deželo ta­ko, da dobri ljudje od pričakovane žetve ne dobijo niti toliko, kolikor je za nohtom črnega. To je pojav, ki se na zemlji, kakor daleč jo po­znamo mi, vsako leto redno ponavlja v različnih deželah, včasih tu, včasih tam.

5 Zdaj pohitijo slepe, praznoverne človeške ovce k svojim brezmej­no grabežljivim duhovnikom in jih vprašajo, kaj so vendar zakrivile pred bogom ali pred bogovi, da so jih ti tako hudo prizadeli! Če je du­hovnikom dobro znano ljudstvo takšno, da ti zakonodajalci namesto boga ne morejo prav nič ugovarjati zakonitemu in torej od bogov za­htevanemu načinu življenja, potem duhovniki naredijo povsem dobro­voljen in sočuten obraz in tolažijo uboge ovce, kakor vedo in znajo, jih opominjajo z blagimi besedami in jim tudi kar se da predirljivo raz­lagajo, da je bog s tem samo preskusil njihovo potrpežljivost, moč nji­hove vere in zadovoljno vdanost v njegovo voljo, zaradi njih samih za večno življenje po telesni smrti!

6 Jokajočim Judom ob takšnih priložnostih zmeraj predstavijo mitič­nega Joba, kar je prav dobra zgodba; in za pogane so v njihovih ver­skih knjigah tudi številne takšne anekdote, ki blažijo žalost ubogega ljudstva. S takšnimi tolažbami se ljudstva potem znova vračajo povsem potolažena in nekako zadovoljna domov, vdana in z upanjem na boljše čase in da jih bog zaradi tega vendarle ne bo pustil popolnoma pro­pasti! «

34. Roklus primerja človeška dejanja z Božjimi

1 (Roklus:) »Vprašujem samo, kaj bi svetna sodišča storila s člove­kom, ki bi si z več pomagači dovolil šalo, da bi recimo ponoči le v majhni okolici opustošil blagoslovljena polja, karseda hudo? Mislim, da bi Rimljani takšnega objestnega malopridneža vsaj desetkrat križali, ko bi ga ujeli, ali pa ga po morebitni zdravniški ugotovitvi do konca živ­ljenja zaprli v norišnico. Toda boga kljub temu še molimo in ga ima­mo za neskončno modrega! Tudi prav, če se le ob tem počutimo sreč­ni! Najvišja modrost bogov ima vendar nesporni privilegij, da v vsem stvarstvu počenja najbolj divje norčije; po mili volji lahko ropa, mori in uničuje in nihče si ne bo drznil niti pomisliti, da je naredila najhu­dobnejšo in noro šalo. Ampak praznoverni ljudje si vendarle upajo mis­liti, da prej omenjeno uničenje žetve ni bilo ravno nekaj dobrega; če bi bilo namreč nekaj dobrega, bi si ubogi, dobri ljudje gotovo prihra­nili pot k namestnikom bogov.

2 Le kaj se zgodi človeku, ki drugemu zažge hišo in mu s tem ne uniči le hišo, temveč tudi vse, kar je bilo shranjeno v njej in tako iz premožnega meščana naredi berača? Kolikor vem, pribijejo morilske­ga požigalca na križ. Ko pa gospod bog Zevs vrže uničujočo strelo na kako hišo in tako z ognjem uniči vse, je to menda nadvse dobro in modro! Gorje tistemu, ki tega ne bi tako sprejel in trdno v to verjel; te­mu bi potem pontifex maximus že dal občutiti jezo boga Zevsa na na­čin, v primerjavi s katerim bi bil požig hiše še veliko dobro delo! Jaz pa si tu dovolim postaviti vprašanje in pravim: Če imajo ljudje, ki nad­omeščajo boga, Zevsov požig hiše za tako nadvse dobro in pravično dejanje, zakaj imajo potem enako dejanje, ki ga naredi človek, za ta­ko neznansko zavrženo slabo, da se jim zdi potrebno, da ga za to kaznujejo z najbolj mučeniško smrtjo?

3 Glede tega sodim seveda tako in pravim: Resnično dobro in res­nično modro mora ostati večno dobro in modro, ne glede na to, kdo to stori; zato ne zasluži kazni! Ker pa zviti ljudje, ki na zemlji zasto­pajo bogove, skrivaj pri sebi, tako kot mi dobrodušni eseni, dobro ve­do, da ni bogov, temveč je le prasurova navadna naravna sila, katere delovanje je zgolj naključno in šele v nadaljnjem poteku in v različ­nih razvejanjih preide v nujno žlahtnejše oblike, so božji zastopniki s svojo domišljijo, naravno silo alegorično poosebili v nekega boga in ga, navadno v podobi, predstavili drugim ljudem, ki niso sami nikoli nič mislili, da ga častijo in molijo.

4 Tako skovani bog se je potem tudi moral začeti gibati, seveda čim bolj čudežno! Ko je ljudstvo videlo, da bog dela raznolike čudeže, je moralo kmalu sprejeti tudi njegove ostre zakone. Gorje tistim, ki bi jih prekršili! Da pa človeštvo v slepem in neumnem strahu pred čudodel­nim bogom, ki ga je nedvomno sprejelo, ne bi po zlahka storjenem gre­hu povsem obupalo, so nabriti božji zastopniki izmislili sredstva za spravo z razžaljenim božanstvom; zato so izumili daritve in druge muč­ne načine spokornosti, s katerimi lahko grešnik spet doseže prijateljstvo z razžaljenim bogom. In tako so zdaj že povsod po ljubi zemlji poleg civilnih deželnih zakonov tudi zakoni, ki izvirajo od enega ali druge­ga boga in so postavljeni tako, da se mora celo v vsem še tako čist in kreposten človek vsaj desetkrat na dan pregrešiti proti njim; tako pa­de nekoliko v nemilosti pri svojem bogu. Zvečer, še pred sončnim za­hodom, se mora s predpisanimi sredstvi očistiti, sicer ga lahko takoj do­leti še hujše zlo.

5 Ne morem in nikakor nočem reči, da je to slabo; ne škodi namreč, če ima človeštvo občutljivo vest, umivanje in očiščevanje telesa pa ni še nikoli škodilo nikomur. Toda meni in meni enakim tega ne sme nih­če naložiti kot zapovedi boga, ki ne obstaja. Jaz in moji tovariši vemo, kar vemo, in nihče nam ne more očitati, da smo za svoje najčistejše znanje kdaj pridobivali učence. Skrivaj pa nam bo menda vendarle do­voljeno vsaj to, da sami pri sebi rečemo bobu bob?! Nikoli ne bomo nikogar užalili, ker smo vsi skupaj človekoljubi; prosimo pa, da nas tu­di drugi pustijo pri miru. Čemu jeruzalemski duhovniki neprenehoma tolčejo po nas esenih? Ostanejo naj, kar so, in mi bomo, kar smo; pred razsodiščem čistega razuma niso niti za las več od nas, in v bistvu tu­di mi ne več od njih. Vendar jih mi ne preklinjamo, temveč se nam le smilijo, ker so tako zelo slepi. Kdo pa jim daje pravico, da nas prekli­njajo, ko smo si vendar sami zadali hudo nalogo, da nikoli nobenega človeka ne bomo sodili in uničili, temveč bomo vsakemu le pomagali z nasvetom in dejanjem?!

6 Četudi delamo lažne čudeže - ker pravih nikoli ni bilo -, počne­mo to zato, da bi toliko laže pomagali zaslepljenim ljudem in tistim, ki hočejo ostati slepi, ker se jim po svetli, čisto človeški poti ne da več pomagati. To pa bi morali takšni duhovniki, ki se imenujejo pismouki in bi vendar le morali vedeti, pri čem so, tudi uvideti! Morali bi se združiti in delovati z nami, pa bi bilo že v nekaj letih človeštvo povsem drugačno kakor je zdaj.«

35. Roklus pokaže srce kot sedež resničnega božanstva

1 (Roklus:) »Toda ti božji namestniki v Jeruzalemu so neumni ka­kor nočne sove podnevi, poleg tega požrešni kakor volkovi in oblas­tiželjni ter ljubosumni kakor rdeč petelin, hkrati pa surovi, telebanasti in neznosni kot divje svinje! Kdo more s takšnimi sosedi živeti v mi­ru in edinosti?! Kdo ne bi v takšnih okoliščinah upravičeno pričal proti njim?! Proti takšnim izvržkom človeštva je vendar tu in tam treba na­stopiti s čisto resnico pred vsemi ljudmi in ljudem dobrohotno poka­zati, s kakšnimi najsramotnejšimi lopovi imajo opraviti. S tem človeštvu gotovo ne odvzemamo nič drugega kot njihovo staro slepoto!

2 Lahko si mislite, da to starim, na srcu in duši okamnelim Abraha­movim otrokom ni ravno pogodu, toda mi resnično ne moremo nič za to in zdaj bi bil pač že skrajni čas, da bi končno ta stari Augijev hlev počistili! Ti lopovi nas razglašajo za brezbožne in nas imajo za skru­nilce Presvetega. Le kje je njihov bog, ki smo ga žalili, in kaj je nji­hovo presveto?! Morda njihov tempelj, zagrinjalo v njem, ali napol že­lezna in napol lesena skrinja zaveze z naftnim plamenom ali poprej s stebrom dima, ki ga je bilo seveda nekoliko teže postaviti kakor naft­ni plamen?! Ali naj bi morda predstavljala presveto velikanska tako imenovana keruba, ali stara mana v skrinji, Aronova palica, ali stare pozavne iz volovskih rogov, ki so s svojim zvokom porušile jerihonsko obzidje, zlata Davidova harfa in njegova krona, ali celotno tako imenovano sveto Pismo, ki ga farizeji ne smejo več brati, temveč le še moliti?! Skratka, judovskega boga in njegovo presveto bi končno rad videl že kje drugje, ali ga začutil v čem drugem kot v tej antični ro­potiji, v kateri ni vidno in opazno nič drugega kot stara značilno egip­čanska okornost človeških umetniških rok, ki pa je še veliko bolj od­daljena od povsem božanskega kakor modrina neba od zemlje! In kaj počnemo hudega, če ožigosamo to, kar ni pravzaprav nič drugega kot stara, najsramotnejša laž?

3 Ali naj morda takšno staro zarjavelo človeško sleparijo še hvalimo, da bi judovskemu božanstvu, ki je kakor rimski Zevs zgolj nič, nare­dili prijetno uslugo?! Ne, česa takega pošten esen ne bo nikoli storil! Poznamo drugo presveto, in to je pošteno in vrlo človeško srce! V njem je sedež resničnega božanstva! To naj prizna vsak resničen in pošten človek v sebi in tudi v sočloveku! Če to stori, spoštuje svoje človeš­ko dostojanstvo tudi v svojem bližnjem; če pa tega ne stori, daje sam sebi obupno slabo spričevalo in se poniža pod najbolj nerazumno ži­val. Da, bog lahko obstaja; toda tega najde človek le v resnični življenj­ski globini svojega srca, in ta resnični bog se imenuje Ljubezen. To je edino in resnično božanstvo; drugega ni in ga ne bo nikoli in nikjer. Kdor je tega zares našel, je našel počelo življenja in z njim bo našel še več, morda celo večno, neuničljivo življenje!

4 Z ljubeznijo zbirajmo v sebi ljubezen in jo s tem čedalje bolj kre­pimo. S tako koncentrirano življenjsko silo se bomo zlahka in zanes­ljivo uspešno uprli drugim sovražnim silam in si bomo kot zmagoval­ci s tem za večno zagotovili nadaljnji obstoj svojega življenja sredi ti­sočerih sovražnih sil, ki slepo vplivajo na nas, - ne sicer telesno, tem­več duhovno, kar v temelju prvotno je in mora biti vsaka sila; to, kar vidimo, namreč ni več delujoča sila kot taka, temveč le njen učinek. Če pa dela splošne naravne sile pazljivo opazujemo, kmalu in zlahka odkrijemo, da so se morale sile kot deli splošne prasile konsolidirati pod pogoji, ki so nastali nekako sami od sebe, sicer ne bi mogle zmeraj ena­ko vplivati na svet. Enake posledice zmeraj predpostavljajo tudi ena­ke vzroke. Sila, ki se razodeva iz zmeraj nespremenjeno enakih posle­dic, pa mora, četudi stalno nespremenjena, vsebovati popolno zavest in imeti zadostno in jasno inteligenco za svoje delovanje; z njo se oboroži z dovolj močnim orožjem, s katerim lahko zmeraj zmaga in bo vedno zmagala v boju z drugimi, še bolj surovimi silami; če bi namreč lahko bila premagana ali povsem uničena, se tudi to, kar je s svojim delovanjem ustvarila, zanesljivo ne bi nikdar več pojavilo. Predpostavimo, da bi ne­vidno silo, iz katere delovanja na primer nastane figa, lahko uničile druge sile, potem se tudi nobena figa ne bi pojavila nikjer več.

5 Če pa po takšnem opazovanju že moramo priznati nešteto sil, ki učinkujejo zmeraj enako kot nujno neuničljivo konsolidirane, in tudi vi­dimo, kako se celo mi ljudje glede na svojo obliko in prvotne lastnosti nenehno obnavljamo, lahko povsem zanesljivo domnevamo, da se je tudi tista sila, iz katere smo nastali, za večno konsolidirala kot trajno življenj­sko počelo. Če pa se je ohranila ta, se lahko konsolidira in potem ob­staja za večno tudi vsako človeško življenje, če je v resnici našlo svoje življenjsko počelo in ga s pravimi sredstvi kultiviralo. Menim namreč, da življenjski sili, ki se zaveda sama sebe in je misleča, potem ko se je te­meljito našla, povsem spoznala sebe in svojo okolico, ne bi smelo biti ravno pretežko iznajti sredstev, s katerimi lahko za večno odločilno klju­buje nadmočni, vendar le surovo in slepo delujoči sili, kot to kažejo tu­di ljudje na tem svetu. Spustite vse orkane in milijon strel nad egiptov­ske piramide! Ali bodo lahko škodovali ljudem, ki živijo v njihovih ka­takombah? Skratka, že na tem svetu ljudje kažejo, da se znajo prav dobro zavarovati pred najbolj surovo in hudobno delujočimi silami. Kdo jih je tega naučil? Izkušnja, njihov ostri razum in nujnost!

6 Če zmore to na splošno še zelo malo izobražen človek, koliko bolj bo to zmoglo konsolidirano duhovno življenje! Tako imamo na znanstve­nem polju tudi utemeljen obet za življenje človekovega duha, potem ko odpade telo, in za to ne potrebujemo niti Zevsa in prav tako malo indij­skega lamo in judovskega Jehova; čisti razum nam daje to v najčistejši in najjasnejši svetlobi.

7 In tako, moj visokorodni prijatelj, sem ti jasno in razumljivo pokazal razloge svojega dozdajšnjega ateizma in tudi to, da moji razlogi go­tovo niso za lase privlečeni, temveč so utemeljeni z mnogimi izkušnja­mi. S tem pa se nikakor nisem hotel za vedno rešiti teizma! Pokaži mi druge razloge, pa bom teist!. Kako je zdaj s to čudežno nastalo hišo, na­menjeno Marku in njegovi družini? Samo nakaži mi, zdaj me vendar že povsem poznaš!«

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 5