Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

9 Roklusov dvom

138. Roklusov poskus, da bi opravičil laži v stiski

1 Roklus reče: "Vse, kar si Ti, o Gospod, zdaj povedal, je zelo res­nično in temu ni kaj ugovarjati! Toda ker vsemu, kar vsaj malo spo­minja na prevaro, strogo nasprotuješ celo tedaj, ko bi s tem kakšnemu človeku resno fizično in duhovno lahko pomagali, mi to daje zdaj mis­liti; držim se namreč s tisoč izkušnjami potrjenega pravila, da mnogim ljudem nikakor ni mogoče pomagati drugače kakor s prekanjeno pre­varo - tega pa seveda ne imenujem prevara, temveč čista državniška modrost.

2 Iskreno, Gospod, iz svojih, na tej zemlji pridobljenih izkušenj lahko povem, da marsikateremu človeku pogosto ni mogoče pomagati drugače kakor samo z dobronamerno majhno prevaro! Otroke je v začet­ku treba zmeraj prevarati, sicer z njimi ni mogoče opraviti ničesar; in kaj bi jim koristilo, če bi jim takoj v obraz povedali najčistejšo resni­co?! V eni prejšnjih prilik sem Ti to zadevo tudi kot človek jasno in razumljivo razložil, da mi nikoli ni šlo za to, da bi kakšnega človeka prevaral v njegovo škodo, temveč sem to zmeraj storil le zato, ker mu je tako ali drugače koristilo. In to sem počel le, ker mi je bilo že vna­prej jasno, da temu ali onemu človeku drugače ni bilo mogoče priti do živega. In če meniš, da je tudi to greh, - da, Gospod, tedaj bo resnič­no nadvse težko biti človek!

3 Naprimer: Ko grem kam in kot pogan na poti srečam slepega za­drtega Juda, ta pa s svojim nadzelotičnim tempeljskim fanatizmom v vsakem človeku takoj vidi celo legijo najhujših hudičev. Če bi se ga z njegovo vednostjo dotaknil pogan, bi Jud menil, da je omadeževan za vse leto in bi bil v svojem namišljenem položaju najnesrečnejši člo­vek, ker ne bi mogel in smel biti deležen številnih tempeljskih dobrin. Če bi mu povedal, da sem pogan - ko bi me vprašal, kdo sem -, bi raje pretrpel vse muke kakor dopustil, da bi ga vodil čez življenjsko nevarni del gorske poti. Če pa mu odločno povem, da sem tudi jaz Jud iz Jeruzalema, mi bo z veseljem podal roko in se hvaležno dal voditi čez nevarni del poti. Ko sem ubogega slepca pripeljal tja, kjer za na­daljevanje poti zanj ni več nevarnosti in ga že privlači vonj njegove zdaj že zelo bližnje domovine ter se ne more več izgubiti, se poslovim od njega in veselega srca nadaljujem pot. Slepi Jud potem vse življe­nje ne izve od mene niti zloga in tudi nihče drug mu ne more pove­dati, da je bil človek, ki ga je peljal po nevarnem delu poti, pogan.

4 Zdaj pa naj mi razumen in iskreno dobronameren človek pove, ali ni bila ta povsem neškodljiva laž pametnejša in boljša, kakor če bi ubogemu človeku povedal resnico, namreč, da sem pogan! Tedaj Te­bi in vsakemu povem tisočkrat v obraz, da lahko takšno laž iz obzir­nosti razglasi za greh le zlateničen in umsko bolan norec iz najbolj črne farizejske skupnosti - toda kolikor toliko razumen človek nikdar in Bog še toliko manj! Tostranski in onstranski življenjski nazori se ven­darle ne morejo tako zelo razlikovati, da bi tisto, kar zdrav razum na tej zemlji spozna za dobro in pravilno, morali imeti duhovno za popol­no nasprotje! Če je namreč za čistega duha onstran črno in temno tis­to, kar ima tukaj dobrohotna duša za "belo in svetlo, tedaj sodi ali to ali onstransko življenje pač naravnost v norišnico.

5 Gospod, od zibelke poznaš vse moje življenje in veš, da bi v njem težko našel trenutek, v katerem sem o kom menil slabo ali mu celo že­lel prizadejati škodo, četudi še tako majhno. Naj bom iz Tvojih vsemo­gočnih Božjih ust tisočkrat preklet, če bi mi lahko to dokazal! Če pa sem se kljub temu pregrešil s tem, da sem se posebno pri duhovno sla­botnih ljudeh pogosto zatekal k politiki, da bi jim na željo svojega sr­ca in po svojem človeškem spoznanju lahko storil kaj dobrega, tedaj moram odkrito priznati, da mi je zelo neprijetno biti človek; tedaj me Ti, o Gospod, po Svoji vsemogočnosti spremeni v osla in hvaležen Ti bom za to!

6 Človeško razumno pa menim tole: Vsak človek naj po svojem naj­boljšem vedenju, spoznanju in vesti dela tisto, kar se mu zdi prav in najbolje, naj bo miroljuben in spravljiv in naj po svojih močeh dela dobro ubogemu, trpečemu človeštvu, tako bo moralo biti njegovo rav­nanje tudi pred Bogom priznano kot pravo in dobro, in noben Bog ne more od človeka kot bitja, ki ga je ustvaril, zahtevati več od sposob­nosti, ki mu jih je dodelil On sam. Ali lahko nadvse modri Bog od Svojih stvaritev zahteva več, kot je vanje položil? Mislim, da bi bilo to težko in bi bilo videti tako, kot če bi nekdo povsem resno hotel iz povsem majhnega soda ali meha, ki drži komaj eno vedro, iztočiti deset veder. Zato Te prosim, o Gospod in Mojster, da se o tem izraziš jas­neje; kajti tako, kot sem Te razumel prej, si po Tvojem nauku sploh ni mogoče misliti kolikor toliko razumnega človeškega obstoja na tej zem­lji.

7 Da, ljudje morajo biti deležni svete resnice; natančno morajo spoz­nati hišo, v kateri živijo in naj bi po Tvoji obljubi pravzaprav večno živeli, njeno ureditev in pravičnost. Toda gola, četudi še tako čista res­nica se mi zdi sicer zelo učinkovito, vendar pa nadvse grenko zdravi­lo, ki ga vsak, ki ima nekoliko občutljivejše nebo v ustih, izpljune ta­koj, ko se ga dotakne. In kaj naredimo? Grenko zdravilo obložimo z nečim sladkim in prijetnim in bolnik ga zlahka zaužije, ne da bi ga pek­lo v želodcu, kjer kmalu začne zdravilno delovati. In tako, menim, bi moralo biti tudi s prenašanjem resnice! Nikoli, posebno v začetku, je ne bi smeli podajati drugače kot prikrito in bi jo morali šele postopno odkrivati! Menim, da bo le tako najučinkovitejša. Če pa jo takoj pri­kažemo neprikrito in golo, bomo največkrat povzročili več škode ka­kor kakršne koli resnične koristi.

8 S tem nočem niti z besedo olepševati naše naravne čudeže in sem celo prepričan, da smo šli pri tem predaleč; toda po najboljši vesti lah­ko zmeraj dodam, da s tem nismo nikomur škodovali, temveč s pre­mišljenim znanjem zmeraj le koristili, navadno celo dvojno. Prvič, s tem smo posušili solze pogosto preveč žalostnih staršev, kar prav go­tovo ni in ne more biti nič slabega, in drugič, tako smo otroke najrev­nejših staršev najbolje oskrbeli za ves čas njihovega zemeljskega živ­ljenja in jim pomagali, da so v hišah bogatih ljudi dobili tudi boljšo vzgojo v skladu z boljšimi navadami zdajšnje svetovne ureditve, sicer bi zrasli brez izobrazbe in v največji revščini v prave človeku podob­ne živali, in takšnih primerov dandanes resnično ne primanjkuje. No­ben angel ne stopi iz svetlobnih nebes in se s poučevanjem ne zavza­me za takšne najrevnejše pol živali pol ljudi; ko pa jih mi po svojem najboljšem znanju, spoznanju in vesti očitno izboljšamo in izobrazimo, smo v nevarnosti, da grešimo pred Bogom in da nas On razglasi za sle­parje.

9 Gospod in Mojster, Ti lahko učiš in govoriš, kajti Tvoja volja usmerja vso neskončnost! Toda mi, slabotni ljudje, ničle v primerjavi s Teboj, čutimo zmeraj le pritisk, redko ali nikoli pa olajšanja in po­vrh vsega še pričakujemo v onstranstvu najbolj zamotane stvari.

10 Gospod in Mojster, resnično, Tvoji nauki so me prej zelo opogu­mili, da sem bil poln osrečujočega pričakovanja, zdaj pa sem ves po­bit in si ne znam več pomagati, ker od mene zahtevaš stvari, ki jih s svojim razumom ne morem izpolniti, ker v nasprotju z razumom ne morem ravnati!"

11 Nato je Roklus umolknil in ni več govoril.

139. Upravičenost razuma in bistroumnosti

1 Tedaj Me je Cirenij vprašal: "Le kaj je zdaj to nenadoma? Rok­lus je bil doslej že kot resnični temeljni kamen svetega mesta, ki ga je treba na novo zgraditi, zdaj pa se je nenadoma povsem obrnil, čeprav si mu obljubil vso pomoč!"

2 Jaz rečem: "On to je in ostane, čeprav Me zdaj ni povsem pravilno razumel! Toda Jaz sem v njem to opazil in mu omogočil, da je to izpovedal. Toda zdaj bo zadeva postala takoj povsem drugačna, kot se boš takoj prepričal!"

3 Prijazno sem se (Jaz) obrnil na Roklusa in rekel: "Moj ljubi pri­jatelj, če zadevo razumeš skoraj povsem narobe, ti noben Bog ne more pomagati, dokler s svojim prejšnjim razumevanjem nasprotuješ poznej­šemu višjemu razsvetljenju! Najlepše pri stvari pa le, da življenjsko res­no trdiš prav to, kar pravzaprav hočem od tebe! Če sem ti prej pripo­ročil bistroumnost kač in lisic, kako bi ti jo mogel zdaj prepovedati?!

4 Kako je treba ravnati z otroki in jih poučevati, sem dovolj poka­zal včeraj; in četudi nisi bil pri vsem navzoč, imaš vendar v rokah, kar je zapisal moj hitropisec. Tu potem vendar ni več nič takega, kar bi te v zvezi s poukom še utegnilo odvrniti, da bi lahko rekel: 'Glej, to je nerazumljivo!' ali: 'Za tega ali onega to ne velja!'

5 Četudi bi z naravnimi zdravili hoteli in mogli zdraviti bolnika, bol­niku pa se zdravilo upira in ga za nobeno ceno ne more zaužiti, vi pa ste povsem prepričani, da bolniku edinole določeno zdravilo zagotav­lja zanesljivo in hitro ozdravitev, je vendar samoumevno, da bi lahko takšno zdravilo potem drugače poimenovali ali ga pomešali s čim dru­gim, da ga bolnik ne bi prepoznal kot nagnusno in ga zavrnil in tako sam sebi hudo škodoval.

6 Glede nadaljnjega poučevanja tega Mojega Božjega in življenjskega nauka vam še posebej povem: Z vsemi bodite na videz to, kar so oni, da boste zbujali zaupanje in jih pridobili za Moje kraljestvo! Bodite z Judi Judje, s pogani pogani, smejte se s smejočimi in jokajte z joka­jočimi, bodite slabotni in potrpežljivi s slabotnimi in pokažite močne­mu, da ste močni tudi vi, da ga zavest njegove moči ne bo napihnila in naredila ošabnega! Moj ljubi prijatelj, menda ti bo to zadoščalo, da boš vedel, kaj hoče od vas najvišja Božja modrost kot stvariteljica ­tudi vaše čiste pameti!

7 Verjemi Mi da Moja modrost nikoli in nikakor ne nasprotuje člo­vekovemu zdravemu, treznemu razumu, ki je brez predsodkov! Saj ta vendar mora presojati, kaj je zares pravično!

8 Resnica, četudi še tako prikrita, je in ostane vendarle večno resni­ca in se bo nekoč kot taka tudi razodela, Prijatelj, resnico, če se po­kaže, da je to potrebno, lahko prikriješ in zaviješ kakor hočeš in mo­reš; vse je odvisno od tega, kako jo zmore dojemati tisti, ki mu resni­co oznanjaš. Otroke nasitimo z mlekom in medom in mehkim kruhom, medtem ko lahko možu že ponudimo močnejšo, moško hrano. Vse je torej lepo in prav, če gre pač za pravo resnico - pri tem gledamo in pazimo na potrebno ovojnico le malo ali nič. Bilo bi tudi res nadvse nemodro in v nasprotju z vsakim boljšim razumom, če bi kak človek potreboval Mojo pomoč in bi Jaz dobro vedel, da je pošten, ga pa ne bi spoznal zato, ker nosi perzijsko suknjo! Ni greh, če prikrijemo res­nico, kadar je potrebno; greh pa je očitno laž in najočitnejšo prevaro obleči v oblačilo resnice, to pa je z Moje strani na veke prepovedano!

9 Če presojaš zdaj tvoja prejšnja obujanja mrtvih, so bila kljub tvoji dobri volji doslej velika, toda zelo dobro prikrita laž, ker so bila zelo daleč od resničnega obujanja mrtvih in tako še množica tistega, kar vse ste počenjali v svojem institutu. Od Egipčanov in Arabcev ste se na­učili preračunati, kdaj lahko nastane sončni ali lunin mrk, le da ljud­stvo tega ni vedelo. Potem ste rekli ljudstvu: 'Ker nočete poslušati na­šega glasu, bo poglavar - in to si zdaj ti! - naročil bogovom, naj na ta in ta dan zatemnijo sonce ali luno!' Ljudstvo se je nato na moč pre­strašilo, prosilo je in darovalo neznansko veliko, vi pa ste ga nazad­nje le potolažili, da se bo grožnja sicer vsekakor izpolnila, vendar jo boste skušali kolikor mogoče narediti neškodljivo. - Vidiš, to je bila vendar najčistejša laž, zavita v častitljivo oblačilo polne resnice!"

140. Prikrite resnice in prikrite laži. Lažni preroki in njihovi čudeži

1 (Gospod:) "Predstavljaj si, če bi zadevo nenadoma razkrili! Kaj bi na primer ljudstvo naredilo z vami, če bi ga Jaz sam nenadoma raz­svetlil in bi potem samo spoznalo resnični vzrok sončnega ali lunine­ga mrka tako kot vi? Lahko si misliš, kakšne bi bile posledice.

2 Če pa si nekoga s še tako prikrito resnico spravil na pravo pot in je potem dobil tudi svetlobo in zdaj vidi, da ga je le polna resnica, če­tudi še tako prikrita, umestila v resnično življenje - kaj vse ti bo po­tem tak človek dobrega storil? Menim, da boš zdaj kot razumen člo­vek spoznal razliko med prikrito resnico in prikrito lažjo.

3 Kar sem ti opisal kot dejanje ali govorjenje, ki se nikoli ne bi smelo zgoditi v vašem institutu, je prikrita laž, nikoli pa iz kakršnih koli mod­rih razlogov prikrita resnica.

4 Četudi bi imela laž dobre učinke in resnica vsaj navidezno sla­be, se pravi, kar imajo ljudje s svojim svetnim razumom za slabo, se kljub temu mora dati prednost resnici pred lažjo, kajti končni učinek laži bo zmeraj za trajno slab in končni učinek resnice dober.

5 Razlik med prikrito lažjo in prikrito resnico seveda ni lahko opa­ziti in tudi malo izkušeni svetni razum težko ali celo sploh ne zmo­re razlikovati med pristnim in lažnim čudežem, ker pristnega čude­ža sploh ne more preveriti, čarodeji in lažni preroki pa svojih čude­žev ljudstvu ne pustijo preveriti, prav tako kot niste pustili vi preve­riti vaših. Toda prav zato nikoli več ne dopustite še tako majhne la­ži ali kakšne še tako male prevare, da bi se na zemlji vendarle ohranil institut, v katerem bi vladala edino resnica in bi bil s tem svetu dan preskusni kamen, ob katerem bi zlahka razlikovali pristno zlato res­nice od lažnega zlata!

6 Če ne boste tako ravnali, bo v nekaj letih za Menoj že presenet­ljiva množica raznovrstnih lažnih prerokov in čudodelnikov, ki bodo povsem popačili ta Moj nauk. Tisti lažni bodo sicer tudi uporabljali Moje ime; toda njihov nauk ne bo niti najmanj podoben Mojemu in njihovi čudeži bodo sleparski kakršne poznaš in bodo mnoge zape­ljali v trdne privržence lažnih prerokov.

7 Zato vas dovolj zgodaj svarim pred tem! Torej ne poslušajte tis­tih, ki bodo naokrog potujoč klicali: 'Glej, tu ali tam je Božji mazi­ljenec - to je resnica!' Resnično povem vam vsem: tisti, ki bodo ta­ko govorili in kričali in celo delali znamenja v Mojem imenu, niso nič drugega kot lažni preroki! Teh ne poslušajte in jim obrnite hrbet! In če pridejo k vam, jim zagrozite, in če se nočejo umakniti, jim za­grozite v Mojem imenu in naredite pred njihovimi očmi resnično zna­menje; sicer pa se kolikor je le mogoče vzdržite čudodelništva, ki si­cer očara in osvoji oko in uho neumnega človeka, njegovo srce pa na račun čudeža večinoma otrdi v brezčutni kamen! Resnica mora pričevati in govoriti zase in ne potrebuje nobenega dodatnega zname­nja več.

8 Edino resnično čudežno znamenje naj bo lastna izkušnja, ki jo bo vsak doživel s tem in tako, da ga je prav resnica osvobodila v vsem njegovem mišljenju, hotenju in ravnanju in mu odprla njegov notra­nji vid, ki mu omogoča videti stvari in odnose kot so v resnici, in ne, kakor jih je v svojih razrvanih možganih sestavil ugleda željni svet­ni modrec, kakor se mu je pač zahotelo. In zdaj Mi povej, Roklus Moj, ali ti je ta zadeva zdaj razumljivejša kot prej?"

9 Roklus reče: "Da, Gospod in Mojster, zdaj mi je vse tako popol­noma jasno in prepričljivo svetlo, kot še nobena stvar v vsem mojem življenju. Saj sem zmeraj mislil in celo živo občutil, da Bog ne mo­re človeškemu razumu naprtiti, kar bi moralo biti z le-tem v očitnem in otipljivem nasprotju. Zdaj pa je vsaka od teh Tvojih besed tako ze­lo usklajena z razumom kakor sončna svetloba ustvarja rojstvo dne­va na zemlji. Povsem mi je jasno in naš institut naj torej ostane tak­šen do konca vseh časov!"

10 Jaz rečem: "Dobro torej, in tako pojdi zdaj in povej to tudi svo­jim tovarišem! - Najprej se bo zgodilo še nekaj, nato sledi zajtrk in po­tem bom odšel za nekaj časa od tod!"

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 5