Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Uvod

JANEZOV VELIKI EVANGELIJ

Uvod

 Za krščanstvo in celotno človeštvo ne more biti pomembnejšega dogodka, kot da se uresničijo Gospodove obljube v Janezovem evangeliju: »Še veliko bi vam rad povedal, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on. Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.« (Jan 16, 12-14)
 Vsebina teh besed ne dopušča dvoma o tem, da gre za napovedovanje prihodnosti. V resnici je bilo tudi v krščanski eri, ne le v Stari zavezi, vse polno prerokovanj, vendar je to institucionalna Cerkev žal premalo upoštevala. S samovoljno postavljeno in nerazumljivo tezo, da so najpozneje s smrtjo apostolov vsa razodetja končana, so glasu Svetega duha pustili le še malo prostora za delovanje.
 V svoji knjigi Liber divinorum operum (O Božjih delih), napisani v letih 1163-1173, je že velika prerokinja 12. stoletja, katoliška redovnica sv. Hildegarda iz Bingena (1098-1179), napovedala novi Janezov evangelij, ki še ni bil razodet: »/.../ in videla in razumela sem besede razodetja - začetek novega spisa Janezovega velikega evangelija, ki še ni bil razodet, in bi moral biti obenem začetek nekega drugega spisa, ki tudi še ni bil razodet in se začne z istimi besedami: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda. In dano mi je bilo, da sem ga razumela. V njem bo opisano in razloženo veliko vprašanj skrivnostne ureditve Božjega stvarstva.« Sv. Hildegarda govori o:
a) Janezovem evangeliju (Prim. Jan 1, 1-2), ki ga poznamo v Svetem pismu in ki je takrat že obstajal, in o
b) Velikem Janezovem evangeliju, ki ga takrat še ni bilo, in ga je Božji duh narekoval šele 700 let pozneje Jakobu Lorberju v njegovem srcu (v letih 1851-1864), ter mu do smrti razlagal vse skrivnosti Božjega stvarstva. Oba evangelija se začenjata z istimi besedami!
 Tudi svojčas zelo slavni cistercijanski opat Gioacchino da Fiore (Joahim iz Fiore, umrl okrog l. 1205), ki je bil sam velik prerok, je v svojem Nauku o treh časih opozoril na to, da bo po Janezovem razodetju v začetku tako imenovane »duhovne dobe« (to je malo pred poslednjo sodbo) ljudem oznanjen Večni evangelij. Ustrezno besedilo pri Janezu se glasi: »Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu/.../« (Raz 14, 6)
 Ob tem se moramo vprašati: Ali ni bilo to že zdavnaj oznanjeno, ali moramo na takšno oznanilo še čakati? Vsekakor lahko imamo za odrešenjsko - zgodovinsko znamenje, da se je z začetkom novega veka preroški dar očitno tako zelo povečeval, da nihče več ne more mimo tega, tudi Cerkev ne. Vrhunec je bil dosežen že z J.Bohmejem in E. Swedenborgom, daleč presežen pa z največjim vseh krščanskih prerokov, z Jakobom Lorberjem (1800-1864). Ni dvoma, da ga je obljub­ljeni Sveti duh bogato obdaril. Posebno Veliki Janezov evangelij v desetih knjigah je tisti, ki zaradi podrobnih opisov vsega dogajanja v Jezusovem življenju v treh letih njegovega javnega poučevanja in delovanja vpeljuje v »vso resnico«. V tem preroštvu se uresniči zlasti tale Jezusova obljuba: »A tolažnik Sveti duh, ki ga bo poslal Oče v Mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jan 14,26) Kako zelo ustrezajo te besede prav Velikemu Janezovemu evangeliju! Toda tudi velika Lorberjeva dela o onstranstvu so neizčrpen vir najglobljih spoznanj.
 To tako imenovano novo razodetje, ki v ničemer ne nasprotuje staremu, to se pravi izročenim štirim evangelijem, temveč šele dodobra razvije njihovo vsebino, je »svetloba iz nebes«, ki razsvetljuje vse stvari in odgovarja na vsa vprašanja. Odpravlja celo staro nesoglasje med znanostjo in vero, ker do konca razsvetli tudi naravno duhovno dogajanje v stvarstvu, v makro- in mikrokozmosu. Fizični univerzum v svoji celotnosti je v teh prerokbah vsebovan ravno tako kot astralni in duhovni kozmos, tostranstvo in onstranstvo. Informacije dobimo tako o, nastanku svetov kot o poteku zgodovine odrešenja, o Božjem bistvu in angelih, in še posebno o človeku in njegovem večnem poslanstvu. Samoumevno je, da je v središču tega Kristus kot razodeti Oče in Odrešenik svetov.
 Eden od mnogih čudežev, ki so v zgodovini odrešenja že tolikokrat poskrbeli za presenečenja, je, da poteka proces »vnovičnega Kristuso­vega prihoda v besedi« čisto potihoma. Kar najbolj skrivoma se je zgodilo, da je »Božji pisar hlapec« Jakob Lorber pred sto petdesetimi leti smel položiti temelj novi dobi človeške zgodovine.
 Po Božjem načrtu se je v relativnem času skrivoma pripravljalo vse, da se je lahko svetloba nenadoma prikazala. Že samo naravoslovne znanosti danes neverjetno potrjujejo podobo sveta novega razodetja. Lorberjevo pisanje s petindvajset deloma zelo obsežnih del je doseglo naklado več milijonov izvodov. In če so ga prej v cerkvenih krogih komaj upoštevali ali celo zavračali, se danes v veliki verski krizi in duševni stiski našega časa čedalje več duhovnikov resno ukvarja z njim, in na marsikoga med njimi je naredilo najgloblji vtis.
 Tako npr. priznava evangeličanski teolog dr. Kurt Hutten: »Ta podoba sveta ima globino in moč /…/ Zemlji z njeno zgodovino in zgodovino odrešenja vred vrača dostojanstvo, veri daje kozmično širino, prepleta tostranstvo in onstranstvo, mikro- in makrokozmos, slavi vse stvarstvo obvladujočo Božjo ljubezen in z vsem tem kaze ljudem varno pot.« 
 Pri raziskovanju vprašanja, kako se ujemata novo in staro razodetje, ugotavlja evangeličanski župnik Hermann Luger: »Oba temeljita na istem Božjem temelju. Iz Lorberjevih spisov veje biblični duh. Biblična ni le vsebina obeh njegovih glavnih del, Velikega Janezovega evangelija in Božjega gospodarstva, tudi njegova druga dela so v jedru biblična. Veliko Gospodovih izrekov in govorov v Velikem Janezovem evange­liju bi bilo prav tako lahko uvrščenih tudi v katerega od štirih bibličnih evangelijev. Ne smemo se čuditi, da je v Lorberjevih delih veliko takega, česar v Bibliji, posebno v štirih evangelijih, ni - kot npr. Gospodovi govori o nebesnih telesih in skrivnostih stvarstva - kar pa nikakor ne nasprotuje biblični naravi novega razodetja. Razumljivo pa je, da je Jezus v treh letih svojega javnega delovanja gotovo povedal in storil veliko več, kot je zapisano v svetopisemskih evangelijih; in zato verjamemo, da v novem razodetju upravičeno vidimo Božjo besedo, ravno tako kot v Bibliji. Biblija in novo razodetje sta za nas enakovredna pojava, ki izvirata iz istega pratemelja, in vsakemu od njiju se v povezavi z drugim šele prav povečata vrednost in pomen.«
 Previdnost je poskrbela za to, da se nam je ohranil razmeroma izčrpen življenjepis Jakoba Lorberja, ki ga je napisal njegov dolgoletni prijatelj Karl Gottfried Ritter von Leitner. Ta znani graški lirik in novelist je bil za to najprimernejši. Iz njegovega življenjepisa na kratko povzemamo tele podatke: Jakob Lorber se je rodil v vasi Kaniža na Spodnjem Štajerskem (blizu Jarenine pri Mariboru), v viničarski družini. Bil je prvi od štirih otrok. S svojo izredno glasbeno nadarje­nostjo je že zgodaj zbudil pozornost. Naučil se je igrati na več instrumentov} violino, klavir, orgle in harfo. Po osnovni šoli v Jarenini se je v Mariboru pripravljal na poklic osnovnošolskega učitelja in le kratek čas po končanem izpitu opravljal službo učitelja pomočnika. Neki duhovnik, ki je spoznal njegovo veliko nadarjenost, mu je namreč svetoval, naj se posveti duhovniškemu poklicu. V ta namen je pet let obiskoval gimnazijo v Mariboru in se je pri tem naučil tudi latinščine. Vzdrževati se je moral sam z orglanjem v cerkvi in s poučevanjem violine. Ker ni imel dovolj denarja za nadaljnje šolanje na gimnaziji, je pet let živel kot domači učitelj, poučeval je predvsem glasbo in risanje. Leta 1829 je absolviral »višji pedagoški tečaj za učitelje na meščanskih šolah« (Leitner). Čeprav je imel najboljše spričevalo, mu ni uspelo takoj dobiti učiteljske službe, zato se je nazadnje odločil za glasbo. Poučeval je »petje, pa tudi klavir in violino ter zložil nekaj pesmi in koncertnih skladb« (Leitner). S temi sposobnostmi je prišel v deželno prestolnico Gradec, v krog prijateljev, od katerih so bili nekateri že zelo slavni. Tako je med drugim koncertiral skupaj z Anselmom Hilttenbrennerjem, znanim prijateljem Franza Schuberta.
 Kljub temu so zunanji dogodki v njegovem življenju prav skromni v primerjavi z njegovim poklicem (Božjega hlapca pisarja). V njegovem štiridesetem letu se mu je namreč zgodilo tole: Ko se je zjutraj 15. marca 1840 namenil, da bo sprejel častni poklic kapelnika v Trstu, je nenadoma zaslišal »iz območja srca«, kot sam pravi, glas, ki mu je govoril. Besede so zvenele kot ukaz: »Vstani, vzemi svoje pisalo in piši!« In Lorber je ubogal. Zapostavljajoč vse svoje zasebne interese je takoj sedel za pisalno mizo in zapisal prve pomembne pole knjige razodetja v treh zvezkih z naslovom Božje gospodarstvo. Zgodilo se je nekaj enkratnega: Lorberja je Gospod sam poklical za »hlapca pisarja«! Temu preroškemu klicu je ostal zvest do konca življenja. Z »notranjo besedo«, kot je versko-zgodovinski izraz za to, mu je Gospod postopno narekoval celotno velikansko delo, ki ga danes označujemo kot novo razodetje. Obsega petindvajset, večinoma obsež­nih knjig. Njegov najpomembnejši del je nedvomno Veliki Janezov evangelij (deset knjig z dopolnilno enajsto knjigo Leopolda Engla).
 Kako je potekalo to preroško pisanje? Lorber ga je v nekem pismu iz leta 1858 opisal takole: »Glede notranje besede, kako jo slišimo, lahko - kar zadeva mene - rečem samo to, da slišim Gospodovo najsvetejšo besedo zmeraj v območju srca kot najjasnejšo misel, jasno in čisto, kot izgovorjene besede. Nihče, pa če je še tako blizu, ne more slišati nikakršnega glasu. Zame pa zveni ta milostni glas kljub temu razločneje kot vsak, še tako močan materialni zvok. To pa je tudi vse, kar vam lahko povem iz svoje izkušnje.«
 Ritter von Leitner dopolnjuje te podatke z besedami: »Lorber je začel pisati - to je bila odtlej poglavitna naloga njegovega bivanja, skoraj vsak dan zjutraj pred zajtrkom. Sedel je za majhno mizo, pozimi tesno ob peči, in nepretrgoma pisal, zazrt vase, zmerno hitro, ne da bi naredil odmor za premislek ali da bi kaj napisanega popravil, kot nekdo, ki piše po nareku. Ko je govoril o tem, je zmeraj ponavljal, da je med poslušanjem glasu, ki mu je govoril, to, kar je slišal, tudi nazorno videl. Kot je dejal, pa je to, kar je slišal v notranjosti, še laže podal, če je lahko to komu drugemu ustno ponovil. In res je nekaterim svojim prijateljem narekoval posamezne odstavke in celo dela več sto popisanih pol. Pri tem je sedel poleg tistega, ki je pisal, mirno zrl predse, ne da bi tok svojega govora kdaj ustavil ali spremenil kakšen stavek ali izraz.«
 Tako kot zmeraj pri preroških sporočilih je Gospod tudi pri Jakobu Lorberju uporabil povsem svojsko govorico medija. Zato se ne smemo čuditi, če prevladuje starinski način izražanja v slogu in miselnosti tedanjega časa. V tej govorici, ki je večinoma govorica srca, je veliko ljudskih primesi in to olajšuje branje. Resničnost in modrostna globina Božjega nagovora pa nista okrnjeni.
 Jakob Lorber je predvidel trenutek svoje smrti. Ko je 24. avgusta 1864 sprejel zakramente za umirajoče, in preden je zapustil zemeljsko prizorišče, je poslednjič zaprosil, naj ga v postelji namestijo drugače. Zadnje ure svojega življenja je hotel opazovati sončni vzhod.
 Obsežni rokopisi tega preroka pa bi skoraj postali žrtev takratne hišne inkvizicije, za katero je dala pobudo Cerkev. Ker pa so bili varno skriti, so se ohranili, in veliko truda in potrpljenja je bilo potrebno, da je bil nazadnje vendarle zagotovljen denar za tiskanje celotnega dela. Miniti je moralo kar nekaj desetletij.

Prof. Franz Deml

Kdor ima Moje zapovedi in jih spolnjuje, Me ljubi. Kdor pa Me ljubi, ga bo ljubil Moj Oče, pa tudi Jaz ga bom ljubil in se mu razodel.
Tolažnik Sveti duh, ki ga bo poslal Oče v Mojem imenu, vas bo učil vsega, in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Jan 14, 21- 26