Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Adamov govor o njegovem padcu

40. POGLAVJE

1 In ko je to Adam slišal od Seta, Enoša in nadvse pobožnega Henoha, gaje zelo razveselilo, ko je videl, kako neizmerno je Moja ljubezen vzvi­šena nad človeško ljubeznijo, in se je nemalo čudil, ko se je zavedel, da se je Moja ljubezen spustila celo v globine prekletstva h gladki kačji zalegi, in povedal, popolnoma ganjen, naslednji kratki govor, ki je bil potem še dolgo slaven in se je ohranil do vesoljnega potopa, vendar pa ni bil zapi­san, marveč se je prenašal samo od ust do ust. Ta govor pa se je glasil takole:

2 "O otroci moji!' Široko odprite svoje oči in poglejte prek prostranih livad zemlje, ki je zdaj, do koder vam seže pogled, že skoraj povsod pose­jana z mojimi blagoslovljenimi otroci! Poglejte tudi dol in preglejte vse temne, prostrane doline, in poglejte proti jutru tisto nadvse visoko, zmeraj gorečo goro! Preglejte vso zemljo, če morete, in poglejte mene, prvega človeka te zemlje, - da, kaj govorim, glejte me kot tistega, ki bi moral biti.prvi, ki je kot ustvarjeno bitje v duhu bil pred vsem stvarstvom. Bil sem bleščeč bolj kot središče sonc in sem hotel biti večji od Boga! In Bog mi je pokazal moč Svoje svetosti, in jaz sem bil preklet in vržen v neskončne morske globine Božjega srda, kjer me je premetavalo skoz neskončne glo­bine od enega prekletstva do drugega. Da, tako so gotovo morale preteči večnosti za večnostmi; ne glede na to pa v vsej širni neizmernosti ni bilo najti nobenega prostorčka več, kjer bi v tej veliki ničnosti lahko našel kakršnokoli počivališče.

3 In ko sem tako padal iz ene neskončnosti v drugo in zmeraj bolj in bolj padal, večno, večno in zmeraj večno, tedaj sem se začel zavedati Božje veličine in Njegove neskončno in večno trajajoče oblasti, in spoznal sem nesmiselnost svojega prizadevanja.

4 Vendar pa sem si mislil: 'Kaj ti zdaj koristi to spoznanje? Preveč sem oddaljen od Boga, in On ne more nič več vedeti o meni; kajti v tej ne­skončni ničnosti ne vlada nič drugega kot večno pozabljenje Boga. Večno sem padal od jeze do jeze, kjer so neskončni ognjeni valovi nepretrgano butali v moje čelo in so široki ognjeni jeziki lizali moje drobovje in me žgali bolj ko razbeljene kovinske plošče; jaz pa sem se sam pogreznil v te večnostno globoke tokove jeze. Kje je zdaj razjarjeni Bog, in kje sem jaz? - Tu je sama gluha, neskončna noč!'

5 In glejte, ko so se v meni menjavale takšne skesane misli, sem naen­krat opazil sebi podobno bitje, ki je iz večnih višav velo za menoj. Bitje me je z bliskovito hitrostjo dohitelo, me zgrabilo z mogočno roko, me nežno smehljaje pogledal o in reklo: 'Lucifer, ti ubogi, padli duh, ali me poznaš?'

6 In jaz sem rekel: 'Kako naj bi te prepoznal v tej prazni, mračni nično­sti?! Če pa me lahko uničiš in narediš enakega tistemu, ki ga nikoli ni bilo; ni in nikoli več ne bo, tedaj stori to, in vnaprej se ti bom zahvalil, da se po mojem uničenju ne boš brez zahvale vračal iz te praznine nazaj k svojim višinam, ki jih ne poznam!'

7 In bitje je govorilo: 'Poslušaj! Nočem te uničiti, marveč ohraniti in po tujih poteh pripeljati nazaj tja, od koder si poln pregrešnega napuha pa­del!'

8 In jaz sem rekel: 'Stori, kar moreš; toda pomisli na brezmejno Božjo jezo! Glej, bil sem velik in sem propadel; zato pomisli - četudi bi bil še večji od mene ob mojem nastanku -, da je Bog večen in neskončen, poln togote in plamteče jeze!'

9 In bitje je odvrnilo: 'Ali nisi nikoli izmeril tudi ljubezni v Bogu? ­Glej, tudi če so valovi jeze visoki, pa Njegova ljubezen vendar sega še vse do tja, kjer so globoki tokovi srda večno presahnili pod brezmejnimi ro­bovi neskončnosti, kjer se začenja druga neskončnost!'

10 In jaz sem na to odvrnil: 'Glej, ko sem bil še vladar svetlobe, mi je bil pokazan medel plamenček. Tega bi moral moliti; kajti to naj bi bila Božja večna ljubezen. Tega pa v svojem bleščečem sijaju nisem mogel verjeti in sem se zdel strašno vzvišen nad medlim plamenčkom. In glej, tedaj se me je polastil bes moje svetlobne višine. Vnel sem se še bolj in sem hotel s svojo svetlobo povsem uničiti plamenček; toda tedaj me je zgrabila Božja jeza, in vržen sem bil semkaj v to večno, temno praznino, ki sem jo dosegel šele po večnostih.'

11 In glejte, tedaj sem nenadoma zagledal plamenček, kako je lebdel nad glavo tega bitja, bitje pa mi je spet dejalo: 'Lucifer, ali me zdaj prepo­znaš?' - In jaz sem odgovoril: 'Da, Gospod, prepoznam Te; Ti si Božja ljubezen in segaš dlje kot neskončni valovi Njegove jeze. Ozri se name v Svoji milosti, in ustvari mi trden prostorček, da bom lahko našel mir v tej večni praznini!'

12 In glejte, tedaj je iz jasnega očesa večne Ljubezni pritekla solza v temne prostore večnosti in nastalo je veliko vodovje. In Ljubezen je dih­nila prek velikega vodovja v globini, in vode so se razdelile, in iz vodovja je nastalo nešteto kapljic. In plamenček nad glavo večne Ljubezni se je v trenutku razširil in prižgal kapljice v nešteta velika sonca; sonca pa so v toploti večne Ljubezni porajala zemlje, te pa svoje lune.

13 In glejte, iz središča Božje solze je priplavala k meni zemlja, in Lju­bezen jo je blagoslovila in dihnila vanjo; zemlja pa je zacvetela kot vrt in bila je gladka, lepa in ravna; toda nobenega živega bitja še ni bilo na njej. Ljubezen pa je le pogledala zemljo, in na njej, kot tudi v morjih in drugih vodah, na kopnem in v zraku je mrgolelo vsakovrstnega življenja.

14 Glejte, vse to sem videl in zdaj se tega popolnoma zavedam po po­sebni Gospodovi milosti. - Ko pa je bila zemlja tako postopno pripravlje­na po volji Božje ljubezni, v skladu z večnim redom, je Ljubezen usmeri­la svoje oči v Božjo višavo in spregovorila:

15 'Sveta Očetova oblast, ustvariva človeka in mu dajva živo dušo, da bo to, kar je padlo, našlo počivališče, in se ponižalo pred Teboj in Menoj in vso oblastjo Najine svetosti!'

16 Tedaj je zagrmelo iz ognjenih večnih prostorov, in grom je bil Božji glas; in ta glas je razumela samo Ljubezen, in ona je nato oblikovala iz fine gline - poglejte - te noge, ki me nosijo že več kot devetsto let, roke in - skratka, takšnega kot stojim pred vami, me je oblikovala večna Ljube­zen!

17 In tako sem nastal. Toda bil sem še mrtev in nobenega giba še nisem mogel storiti. Tedaj se je večna Ljubezen sklonila nad to mrtvo telo in mu z oživljajočim odemom skozi nosnice vdihnila živo dušo v njegovo notra­njost; in glejte, tedaj sem oživel, kakor živim zdaj, jaz, prvi človek širne zemlje, in zagledal sem veliko stvarstvo in ga nisem bil vesel in naveličal sem se svojega čudovitega obstojanja in nisem mogel dojeti, kako, kdaj in kaj, zakaj in od kod sem prišel; kajti moje z dušo oživljeno telo ni moglo videti ustvarjajoče večne Ljubezni.       .

18 In glejte, tedaj je večna Ljubezen potopila telo v prvo spanje, in mi rekla: 'Glej svoje počivališče! Pojdi v srce tega živega stanovanja; saj sem ga zate skrbno pripravila. V njem boš našel popisano tablo, na kateri bo z velikimi ognjenimi potezami zapisana Božja volja; po njej se ravnaj in se odpovej svoji volji, namesto nje pa sprejmi Božjo voljo!

19 Glej, to je tuja pot, po kateri te hočem pripeljati nazaj! Nikoli ne glej nase, marveč zmeraj na Božjo tablo; tedaj boš večno živel z Menoj in s prestola vladal nad neskončnostjo! Toda gorje ti, če še enkrat padeš; tedaj ti bo Ljubezen celo v prekletstvo, in Jaz bom dala človeku drugega duha, ki bo izšel iz Mene, - ti pa boš moral znova zapustiti to stojišče na vekov veke, in nikoli več ti ne bo dan čas, razen večnega ognja v Božji jezi in v prekletstvu Ljubezni!

20 Zato pomisli, kaj to pomeni! Božja jeza se da ublažiti, če posreduje Ljubezen; če pa bo Ljubezen sama zoper tebe in te bo preklela, le kdo te bo potem varoval pred večnim srdom Božanstva, in katero sredstvo bo potem posredovalo med teboj in Božjo jezo? Povem ti: nobeno drugo ­kot sodba in pogubljenje! Kajti ti si Božje delo iz Mene. Kje pa je bitje,- ki bi moglo ganiti Božje veličastvo? Kajti delo naj ravna po volji svobodne oblasti večne Božje svetosti - svobodna volja ti je bila namreč dana zato, da bi lahko v sebi spoznal voljo večne Božje oblasti -, če pa tega nočeš, nisi nič vreden, in potem boš spoznal neskončno Božjo oblast, ko te bo izgnala v večno, pekočo ničevost.

21 Kajti Bog se ne ozira na nobeno bitje, in Mu tudi milijarde takšnih duhov, kot si ti, večno ne pomenijo nič; kajti On zmore v vsakem trenutku ustvariti neštete milijarde še večjih duhov, kot si ti, in jih potem spet za večno uničiti, če ne ustrezajo Njegovemu večnemu veličastvu!

22 Zato pomisli, kaj je Bog in kaj On hoče, in kaj si ti in kaj boš s podarjeno svobodno voljo storil, da bi se v tebi moglo razodeti veliko Božje veličastvo, in tako tudi v vseh, ki so nastali iz tebe in so v tebi in s teboj padli!

23 Glej prostrani grob zemlje in tudi vseh neštetih zvezdnih svetov! Jaz ti vzamem veliko breme tistih, ki so padli s teboj, in jih položim v zemljo in v zvezde, in nobeno zrnce prahu naj ne bo neizkoriščeno in naj do časa skriva v sebi živo bitje, enako tebi.'

24 In glejte, tedaj je Ljubezen vzela duha in ga položila v moje speče telo; in duhu je zelo ugajalo v meni, ko je videl, da je bil na varnem in osvobojen tako velikega bremena, ki ga je tako dolgo moral nositi, zdaj pa lahko sam stanuje v živem stanovanju, ki ga je zanj pripravila večna Lju­bezen. 

25 In ko sem bil tako združen z duhom, glejte, tedaj me je večna Ljube­zen prebudila. Prebujen sem stal kot edini človek pred obličjem vsega neizmernega stvarstva, in nisem videl nikogar razen sebe, zemljine trave in njenega grmovja in dreves in tudi svetlečega sonca na daljnem, mo­drem obzorju. Tedaj sem se prestrašil. Zapustil sem tisto mesto in začel iskati družbo in nisem našel niti enega bitja, ki bi mi bilo podobno!

26 In ko sem se utrudil od iskanja, sem se spet zgrudil na zemljo in polastilo se me je sladko spanje. In glejte, v tem spanju sem sanjal nasled­nje: Sredi svojega srca sem videl neskončno mikavno bitje, in to bitje je spregovorilo v meni:

27 'Poglej me, kako sem lep in mikaven in oblikovan kot ti in se lahko povsem ogledam! Čeprav je tudi moja postava nekoč bila ena sama velika svetloba, ki je pošiljala svoje žarke po neskončnih prostorih in použivala sama sebe v takšnem preobilju, pa vendar nisem nikoli mogel videti svoje oblike, marveč sem bil sam svetloba, v kateri so se razkrivale neštete obli­ke. Odvzete so mi bile oblike, v katerih sem se videl in izkusil neskončno­krat pomnoženega; toda zato mi je zdaj samemu dana oblika, in ta oblika je lepša kot vsa moja nekdanja duhovna svetloba, in v tej obliki sem si tako zelo všeč, da sem izredno zadovoljen sam s seboj in ljubim samega sebe in ti me ljubiš, in v sebi čutim veliko poželenje do sebe in te lahko. pritegnem k sebi, kadar hočem, in ti moraš zmeraj slediti privlačnosti mojega poželenja!'

28 In glejte, resnično sem v sebi občutil veliko veselje nad samim seboj. In ko sem tako v tem veselju še zmeraj globoko in še globlje spal, sem videl svetlobno roko, ki je prodrla skozi mene vse do središča srca in zgrabila moj drugi jaz. In ta se je v začetku upiral; toda kmalu je podlegel mogočnim prstom Jehovove ljubezni; kajti svetlobna roka je bila roka večne Ljubezni!

29 Kmalu je mogočni Božji prst zdrobil rebro mojemu drugemu jazu, segel v njegovo notranjost, potegnil črva iz njegove notranjosti in končno spet zaprl mesto, kjer si je mogočni Gospodov prst utrl pot za odstranitev samoljubnega poželenja. Potem pa ta moj drugi jaz ni bil več videti tako mikaven kot poprej, in njegova oblika je bila enaka moji, in nič več me ni privlačila k sebi, pač pa naju je oba pritegnila večna Ljubezen. Tedaj sem videl, kako je duh zadremal, in v tem dremežu se je razdelil in se izlil v vse moje dele, in postala sva popolnoma eno.

30 Ko se mi je to še sanjalo, glejte, me je naenkrat prebudil nežen glas, in ta glas je bil Gospodov in me je nagovoril: 'Adam, ti sin zemlje, zbudi se in poglej svojo pomočnico!' - In pred seboj sem zagledal Evo in bil neizmerno vesel; kajti videl sem svoj drugi jaz, ki je stopil iz mene, in se me silno veselil, in to veselje je bila prva ljubezen, ki sem jo občutil jaz, prvi, nerojeni človek, in sem prvič videl svojo ljubljeno ženo - in ljubil sem jo čisto v najčistejšem naročju večne Božje ljubezni v vsej polnosti prvega življenja!

31 In glejte dalje, v tem sladkem občutju sem preživel tri dni in tri noči. Tedaj pa sem naenkrat občutil nekakšno praznino v sebi, in nisem vedel, kaj naj bi bilo vzrok, ali kaj bi lahko bilo ali nastalo iz tega!

32 Pusto je postalo okrog mojega srca in suho v ustih, - in glejte, tedaj je ­naenkrat stala pred menoj večna Ljubezen, videti je bila tako mila in lju­beča, dihnila je vame, me okrepčala,in rekla: 'Adam, glej, lačen in žejen si hrane in pijače, in tvoja ljuba, ki naj se imenuje Eva, nič manj. - Poglej drevesa, ki jih bom zdaj blagoslovila; njihov sad jejta za krepčilo tako vajinega telesa kot tudi vajine duše. Toda od tistega drevesa tam sredi vrta ne smeta jesti, dokler ne bom znova prišla in blagoslovila vaju in drevo; kajti tisti dan, ko boš jedel od drevesa, se bo vate naselila smrt. Sicer boš skušan; toda bodi stanoviten do tretjega, tako boš uničil črva smrti, ki gloda to drevo, očistil boš Evo, ter sebi, njej in vsem, ki so in bodo nastali iz vaju, pripravil nadvse svobodno, blaženo, večno življenje v Bogu.

33 Glej, zato sem ustvaril čas, da bi tvoja preskušnja trajala le kratko ­priborjeno življenje pa večno! .

34 Glej, ni se ti treba bojevati z nobeno tujo silo, marveč le s samim seboj; kajti Jaz sem ti podvrgel vse, edino tebe samega pa nisem mogel in nisem smel, da bo življenje postalo tvoje lastno. Zato ne prekrši te lahke zapovedi, in dvigni se nad samega sebe, da boš lahko živel večno!

35 Glej, črv je pregrešnost v tvojem temelju in nosi v sebi želo smrti; zato ne zagrizi v želo črva, ki sem ti ga pred Evo odvzel iz tvojega srca v spanju in iz njega ustvaril Evo, ki ti je ljuba, ker je nastala iz tvoje ljube­zni, njeno meso pa iz tvojega poželenja in je v njej ostala korenina smrti, ki jo moraš oživiti s svojo poslušnost jo!

36 Ljubljeni Adam, glej, Jaz, večna Božja Ljubezen, iz katere izvira vse življenje, ti proseče pravim: Ne uniči tako velikega dela, ki se kaže na tebi! Saj veš, kako dolgi časi časov so pretekli od takrat, ko sem te prestre­gel v večnem padanju od življenja k smrti! Glej, gotovo bi morala preteči milijarda takšnih zemeljskih let, če bi že takrat obstajal čas, in Meni ni bilo žal nobene skrbi, da bi rešil tebe, ljubljenega ustvarjenega brata; toda ker sem Jaz storil tako veliko, stori vendar ti še to malo in Mi v sebi vrni Mojega ljubljenega brata, da bova v Bogu, najinem svetem Očetu, znova mogla postati ena Ljubezen za večno. Amen.'

37 In glejte, tedaj me je Ljubezen zapustila. Jaz pa sem jedel in pil in se okrepčal - za neposlušnost! O otroci, poslušajte, postal sem neposlušen večni Ljubezni!

38 Zemlja vam lahko pripoveduje o veličini mojega zločina; saj ni ostal kamen na kamnu, in neskončnost je bila napolnjena z veliko silo Božje jeze!

39 Skril sem se in točil grenke solze kesanja; in večna Ljubezen ni zavr­nila mojih solz, in Evine solze so ji bile prijetne. O otroci, poslušajte, Ljubezen je vse spet popravila! - Jaz sem znova grešil na sabat in glasno jokal nad svojo zavrženostjo. In glejte, Ljubezen je poslala angela, ki me je popeljal iz vrta skušnjave v deželo, ki jo Set še prav dobro pozna, v deželo poboljšanja, toda tudi v deželo žalovanja - in spet v deželo veselja. Kajti ko sem odvzel prekletstvo s Kajnove glave, ki je zaradi mojega žela smrti postal poguben, saj je nastal zaradi soka jabolka, ki ga je oslinil črv smrti, mi je Gospodova ljubezen dala mojega ljubljenega Abela-Seta, - in pred sto leti nas je novi angel večne Gospodove ljubezni vse pripeljal semkaj v deželo spoznanja Boga in Njegove večne resnice, kjer je Abel zasadil meč in z grma nabral rdeče in bele jagode!
40 Glejte zdaj, otroci, neizmerno Božjo ljubezen, kaj vse je meni in vsem vam storila, še dela in bo še večno delala! Zato bodite 'veseli, če večna Ljubezen obišče tudi Kajnove otroke; vendar pa ne sme nihče iz­med nas nikoli oditi tja brez Gospodove izrecne zapovedi, kajti tamkajš­nja zemljina tla so odpadki črvov! Zato, če ni Gospod koga prej blagoslo­vil, naj si ne drzne hoditi tja! Kajti vse zlo je zdaj v ženskah, ki so od tod; zato se ne onečistite z njimi! Amen!"

Jakob Lorber
Božje gospodarjenje