Ali Bog obstaja
V šesti knjigi »Velikega Evangelija«, prejme po Jakobu Lorberju nek mitničar, Jored po imenu, od Gospoda poduk o stvarstvu, ki presenetljivo ustreza današnjemu duhovnemu prikazu: (87, 6) »Če pa bi bilo po vaši novi svetovni modrosti celotno stvarstvo le delo slepega naključja, ali bi potem stvari v naravi obdržale svojo sedanjo vsestransko samostojnost? O, nikakor ne! Glej, veter je takšna bolj slepa sila, čeprav le deloma! Ali si že kdaj kje videl, da bi kjerkoli proizvedel kakršnokoli določeno obliko, ki bi bila obstojna? Gotovo zvrtinči prah in ga v rahlih ohlapnih oblikah oblakov nosi skozi zrak, kjer se oblike vsak trenutek spreminjajo in se nikdar več ne pojavijo povsem iste. Ali si lahko obliko nekega oblaka zapomniš tako, da bi denimo po nekaj dneh lahko rekel: »Poglej, to je prav tisti oblak, ki sem ga že videl pred nekaj dnevi!? » Ali pa lahko pri morju isto trdiš za katerikoli val?
Iz tega pa sedaj zlahka razbereš, da neka slepa sila še nikdar ni proizvedla niti mahca, ki bi se vedno pojavljal v takšni in povsem enaki obliki skozi mnoga tisočletja.
Če pa je tako - ali se to neki boljši človeški pameti ne posveča samo po sebi, da mora vse nastajanje, vsa bit in ves obstoj, v katerih se da prav posebej dobro prepoznati neka določena, nesprejemljiva oblika, zgradba, lastnost, koristni učinek in končni smoter [cilj, kar se hoče doseči s prizadevanjem: SSKJ], proizvesti takšna sila, ki vsebuje neomejeno in nespremenljivo, četudi vseobsegajoče razumevanje in modrost, brez katere ne bi nikoli dobil pred oči nobenega določeno oblikovanega predmeta, pa naj bo to nek kamen, neka kovina, rastlina ali žival? Takšna sila mora prav gotovo biti neka enotna in sama sebe dobro zavedajoča se, ker brez nje nič ne bi moglo dobiti neke določene in v sebi enotne oblike.
In sedaj drugič: Ker moraš nujno predvidevati takšno silo, ki je kot prabit v sebi osnova vseh biti, mora potem ta osnovna sila vendar imeti tudi neko ustrezno ime, s katerim se lahko na začetku prikliče in ohrani v spominu ljudi, ki so tukaj za to, da spoznajo to silo. Kdo pa bo kdaj povprašal po bližjem spoznavanju neke stvari, za katero še nikoli ni slišal niti imena? Zaenkrat bomo to prasilo splošno poimenovali »Bog«. Ko pa sedaj imamo Boga, bomo vprašali in porekli naprej: »Kje pa je ta Bog, in kakšen je? Kako On ustvarja stvari, kako On kot najčistejši duh spravi na dan grobo materijo iz Sebe? »
In glej, ko nek človek prične tako spraševati, potem je že na boljši poti! Vsem bitjem bo posvečal večjo pozornost in v njih raziskoval, koliko Božje pramodrosti se še da tam najti. In dlje kot bo tako raziskoval, toliko več Božanske modrosti in reda bo tudi zlahka in hitro tam našel.
Ko bo to našel, bo v svojem srcu tudi kmalu zaznal vzbuditev ljubezni do Boga in se iz takšne ljubezni tudi vedno bolj in bolj zavedal, da mora biti Bog Sam v Sebi izpolnjen z najmogočnejšo ljubeznijo, da ima tako veliko željo in veselje do tega, da na tako čudovit način ustvarja takšno brezštevilno množico stvari in bitij, ki niso le priče Njegovega obstoja, temveč so veliko bolj tudi priče Njegove modrosti, moči in ljubezni.
Če človek raste in pridobiva v takšnih opazovanjih in zavedanjih, tedaj očitno pridobiva tudi v ljubezni do Boga in se Mu vedno bolj in bolj približuje; kolikor pa postajajo večja in solidnejša takšna približevanja nekega človeka Bogu, toliko več Božjega duha se zbira tudi v njegovem srcu, v katerem se s tem hrani, in vse bolj in bolj prebuja k resničnemu spoznanju lastnega notranjega življenja in svoje moči, lastni duh, v povezavi s silo Božanskega duha v njem...«