Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Božja beseda je kot seme

9 Glejte, s pravim nebeškim kraljestvom, ki je kraljestvo resnice, svet­lobe in ljubezni, to sem vam že pokazal ob različnih priložnostih, pa je najresničneje takole: to kraljestvo ni zunanji pomp in v človeka ne prihaja s kakšnimi zunanjimi znamenji in atributi, ampak se razvija po­vsem znotraj njega, v njem ostaja, raste, prodira skozenj in tako posta­ne njegovo bivališče in njegov vseh blaženosti prepolni svet.

10 Toda v tem je nebeško kraljestvo podobno sejalcu, ki je posejal dobro seme. Nekaj ga je padlo na pot; del tega so pozobale ptice, del pa pohodili popotniki. Tako seme ni vzkalilo in tudi ne obrodilo sadu. Del pa ga je padel na kamnita tla. V začetku je sicer vzkalilo, dokler je kamenje imelo v sebi nekaj vlage, ni pa moglo v kamen pognati hra­nilnih korenin; tudi sama vlaga ni zadoščala za dlje časa; bitka se je posušila in tudi sadu ni obrodila. Drugi del semena pa je padel med tr­nje in v goščavo. To je sprva sicer zelo dobro vzklilo, toda ko naj bi se popolnoma razvilo, ga prerasteta trnje in divja goščava, potem je shi­ralo in tudi ni obrodilo sadu. Le del ga je padel v dobro zemljo, vzka­lilo je in obrodilo obilen sad.

11 In glejte, tako je tudi z nebeškim kraljestvom na tej zemlji! Jaz sam sem sejalec in Moja beseda je dobro seme, iz katerega naj za vsa­kogar zraste nebeško kraljestvo. Kjer bo seme padlo na dobro zemljo, bo tudi obrodilo stoteren sad; toda če bo padlo na poti tega sveta ali na kamenje ali med trnje in v divjo goščavo, ne bo obrodilo sadu. Z ljudmi, ki sem jih primerjal s potmi, pa je treba razumeti prave posvetne ljudi - več takih smo videli danes pri našem krčmarju. Popotniki na po­ti, ki pohodijo seme, pomenijo njihovo kupčevalsko prizadevanje za do­biček in njihove trgovske misli, ki hitijo na vse strani; to so omenjene ptice, ki pozobajo tudi še nepohojeno seme, da nikakor ne more ob­roditi sadu. Ljudje take vrste so, kot sem že dejal, tiste prave svinje, in tem ne mečite Mojih biserov, da bi jih požrle.

12 S kamenjem pa je treba razumeti tiste svetne modrijane, ki sicer vse sprejemajo z nekakšnim pohlepom, ker pa so notranje utirjeni v vsa­kovrstnih posvetnostih in tako rekoč okamneli v svoji čudi, ima novo seme v njih premalo oživljajoče vlage ter premalo mehke in voljne zemlje, da bi sprejelo hranilne korenine. Ko potem prideta veter in suša, se majhna bilka kmalu posuši, in ker nima korenin, jo veter tudi kmalu pomete od tam. Toda ko pride nad takega človeka kakšna skušnjava, pri priči reče: 'Takoj v začetku sem vedel, da na tej stvari ne more bi­ti nič! Tu je obljuba, ki naj bi se izpolnila, namesto izpolnitve pa mo­ram trpeti! Zato proč z vsemi takimi novimi nauki!' To je torej kamen.

13 In kaj pomenijo trnje in divja goščava? To so tisti dobrodušni dr­žavljani sveta, ki Mojo besedo z velikim veseljem sprejmejo in jo ne­kaj časa tudi prav prizadevno izpolnjujejo. Toda sčasoma pridejo vsa­kovrstne skušnjave in poleg njih tudi najrazličnejše prazne skrbi ter strah in bojazni. Ti zadušijo živo besedo v njihovih srcih, da potem tudi ne more obroditi sadu.

14 In tako imamo zdaj majhen del ljudi, ki jih lahko primerjamo z dobro zemljo. Ti sprejmejo besedo in jo takoj dejavno uresničijo. In tu seme bogato obrodi, ta sad je potem pravo nebeško kraljestvo v člo­veku, brez vsakega zunanjega pompa. Toda to kraljestvo se bo potem razširilo nad človeka, ki ga je iz Moje besede ustvaril v sebi, in mu dalo vso blaženost, svetlobo, resnico, vso modrost in oblast nad vsemi ži­vimi bitji.

15 Iz tega pa lahko tudi razberete, kam morate sejati Mojo besedo; kamor jo boste namreč sejali, tam naj tudi obrodi sadove! Predvsem pa mora pasti v dobro zemljo. Ko se bo tu bogato obrestovala, bodo tr­govci, svetni modrijani in zaskrbljeni državljani sveta prišli sami od se­be in si pri vas kupili seme za svoja polja. - Ste zdaj tudi to povsem dobro razumeli?«

16 Vsi so odgovorili: »Gospod, tudi to smo dobro razumeli in bo­mo prav gotovo sledili Tvojemu nasvetu; kajti na pota, na kamenje in med trnje tega najžlahtnejšega semena življenja pač ne bomo trosili. ­Zdaj pa nam hiti naproti naš krčmar! Le zakaj se mu tako mudi?«

Jakob Lorber
Veliki Janezov evangelij
Knjiga 6/ 65