Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Načela farizejev

4 Reče Gabi: "Bog, Gospod in Mojster od vekomaj, ko bi imel kdaj priložnost slišati vsaj stotinko tega, kar sem slišal tu v teh treh najbolj nenavadnih dnevih, si gotovo ne bi izmislil tako bednega namena; toda, exempla trahunt (zgledi vlečejo), to so tudi iznašli Rimljani - saj sem imel ven­dar pred seboj takšne primere in zglede, ki so bili slabši od slabih! In ti slabi primeri in zgledi so se ob tem počutili prav dobro, in sicer zme­raj toliko bolje, kolikor bolj so znali ljudstvo goljufati in zavajati.
5 Rekli so namreč: Narava - ne morda Bog, ki naj ne bi bil nič drugega kot stara človeška izmišljotina - je bistrejšemu človeku že od zi­beli nakazovala, naj, če hoče res dobro živeti predvsem izrabi neumnost ljudi; kdor tega ne bi razumel, ostane vse svoje življenje norec in nič drugega kot z razumom obdarjeno človeško tovorno živinče in naj se hrani s trnjem in osatom in leži na strnišču!
6 Kot učitelji ljudstva naj bi skrbeli le za to, da bi navadno človeš­ko tovorno živino zmeraj obdržali kar najbolj praznoverno! Dokler bi nam to uspelo, bi resnični duhovni ljudje lahko dobro živeli; brž ko bi pa onim pokazali resnico in jih pripeljali na svetlo, bi morali resnični duhovni ljudje sami vzeti v roke motiko, plug, lopato in srp in v potu svojega obraza jesti težaven, trd kruh.
7 Pravi človek bi si moral prizadevati doseči, da bi ga človeška tovorna živinčeta imela vsaj za pol boga. Ko bi to dosegel, naj bi zapečatil svojo svetlobo kot egipčanski grob in se obdal z vsakovrstnim laž­nim sijajem in omamno meglico; tedaj bi ga človeška tovorna živinčeta kmalu začela po božje častiti, in to toliko bolj, če bi jim od časa do ča­sa izkazal kakšno navidezno korist. Skratka, človeškim tovornim živin­četom bi moral temeljito, čeprav lažno, dokazati, da je zanje neizmer­ni blagor, če bi jih domnevni polbog do krvi ali celo do smrti prete­pal!
8 Dati jim morajo trde zakone in kot sankcijo zanje postaviti najostrejše časne in zagrožene najbolj mučne večne kazni, zvestim izpol­njevalcem zakonov pa le majhne zemeljske koristi, zato pa toliko večje večne po smrti, in potem bi stal kot resnični človek pred neštetimi člo­veškimi tovornimi živinčeti! Če bi njegovi nasledniki znali obdržati so­drgo v temi najhujšega praznoverja, je tisočletja ne bi razsvetlila; če pa tega ne bi znali, bi morali čim prej bedno pobegniti kot prevaranti in sleparji ljudi!  
9 Mojzes in Aron naj bi bila takšna resnična človeka, ki sta s svo­jim prebujenim razumom in svojim dobrim poznanjem kmalu prisluškovala slabostim izraelskega ljudstva, se dvignila kot voditelja in osre­čevalca tega ljudstva in ga s prefinjeno zamišljeno, najveličastnejšo prevaro tako poneumila, da je ljudstvo še dandanes prav tako neum­no, kot je bilo ob vznožju Sinaja pred skoraj tisoč leti in bo še več ti­sočletij ostalo takšno. V bistvu pa je bilo to vendarle tudi dobro delo za ljudstvo; kajti človek naj bi bil od začetka lena mrha in mu je bilo zaradi tega treba vladati z železnim žezlom in ga s šibami vzgajati k dobremu!
10 Gospod, kar sem tu povedal, ni izmišljotina moje domišljije, ampak popolna resnica! Tako gleda vsak pravi farizej na Božje razodet­je, ki naj bi bilo zmeraj toliko dragocenejše, kolikor nerazumljivejše je. Salomonova Visoka pesem naj bi bila ravno prav prikrojena; tudi pre­roki skupaj z Mojzesom naj bi imeli veliko zelo uporabnega! In to je bil tudi eden mojih razlogov, zakaj sem se prav posebej ukvarjal z Vi­soko pesmijo.
11 Zdaj sem spet pri koncu in menim, da sem dovolj dokazal, da moji prejšnji nazori nikakor niso mogli biti drugačni; kakršen je pouk, tak je človek in taka tudi njegova volja in njegova dejavnost!  Da lahko zdaj z najglobljim zaničevanjem gledam na takšen prav peklenski pouk, je se­veda samoumevno! Zdaj pa pričakujem tudi od Tebe, o Gospod, da mi zaradi Svoje ljubeznijo in modrosti milostno spregledaš in odpustiš to moje mišljenje in ravnanje, ki sem ga tu zvesto in resnično razkril!

Jakob Lorber
Janezov Veliki evangelij
knjiga 4, 173/4-11