Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Konec sveta 3

51. Bližajoče se sodbe

1 (Gospod): »Zato naj bo vsak od vas blag in ponižen; tako si bos­te izkazovali tudi pristno človeško spoštovanje, se med seboj dobro razumeli in mirno živeli.

2 Častihlepje in ošabnost porajata zlovoljnost, jezo, zaničevanje drugega, zavist, bes in nazadnje maščevanje, vojno in njene hude po­sledice. Častihlepnež in ošabnež je tudi zmeraj samoljuben in pohle­pen; in ker si hoče nagrabiti čim več, da bi si povečal posvetni ugled, je žalostna posledica vsega tega, da na stotine in tisoče ljudi okoli njega nima nič in mora živeti v najhujši revščini in stiski. Tako je bilo tudi v Noetovih časih in še več tega bo v poslednjih dneh novega poganstva.

3 Toda nad to zlo in skrajno peklensko stanje bo prišla sodba, sprožili jo bodo ljudje sami. Čezmerno število ubogih in tlačenih se bo nazadnje dvignil nad svoje objestne in ošabne tlačitelje in jih po­končalo, in to bo drugi potop, ki ga bo povzročil ogenj jeze prehudo in premočno zatiranih revežev.

4 Toda takrat bo tudi naravni ogenj opustošil številne kraje; kaj­ti ljudje tistega časa bodo iz pretiranega zemeljskega pohlepa kakor hudobni črvi vrtali globoko v zemljo, tam iskali vsakovrstne drago­cenosti in jih tudi našli. Toda ko bodo prišli do velikanskih zalog pokopanih pragozdov Zemlje in jih začeli uporabljati za kurjavo in taljenje kovin in še za številne druge reči, bo pred vrati tudi poslednja sodba, ki si jo bodo pripravili kar sami.

5 Najbolj pa bodo trpeli tisti, ki bodo prebivali v velikih mestih kraljev in tedanjih zemeljskih mogočnežev.

6 Zato ostanite vedno blagi in ponižni in polni prave ljubezni do bližnjega, pa vas ne bo prizadela nobena sodba; kajti tam, kjer bodo tisti čas živeli ljudje v skladu z Mojim redom, sodbe ne bo. To vam napovedujem zato, da boste to lahko prenesli in sporočili tudi dru­gim ljudem, da se nihče ne bo mogel izgovarjati, da ni bil posvarjen pred nevarnostjo.«

7 Vsi so rekli: »Gospod in Mojster, lahko Ti zagotovimo, da se bomo s Tvojo pomočjo resnično zavzeli za dobro in pravično; toda na tej zemlji, ki je velika in obširna, je veliko ljudi in ne bomo mogli priti prav v vsa mesta; tako se bo zlo med dobrim in resničnim boho­tilo še naprej in ga ne bomo zmogli povsem ustaviti.«

8 Jaz sem rekel: »Nihče, ki v Mojem imenu dela dobro, ne bo kli­can na odgovornost, in tako tudi vi ne. Dovolj je, da prenesete ljudem resnico; kako bodo ti potem živeli in ravnali, pa je njihova stvar. Kdor bo živel in ravnal po resnici, ne bo izpostavljen nobeni sodbi, temveč bo dosegel večno življenje in postal blažen.«

108. Doba tehnike

1 (Gospod:) »Končno pa bo prišel čas, ko bodo ljudje dosegli ve­liko modrost in spretnost v vseh stvareh in bodo izdelali različne stro­je, ki bodo opravljali vse človeško delo kot živi, razumni ljudje in ži­vali; zaradi tega pa bo veliko človeških rok ostalo brez dela in ubogi, brezposelni ljudje bodo trpeli silno lakoto. Potem se bo beda ljudi ne­verjetno stopnjevala. Tedaj bom Jaz spet obudil ljudi in oni bodo ozna­njali resnico Mojega imena več kot dvesto let. Blagor tistim, ki se bo­do ob tem spreobrnili, čeprav bo takih le neznatno!

 2 Ko pa se bo število čistih in dobrih kot v Noetovih časih zelo 'zmanjšalo, tedaj bo zemljo spet zadela splošna sodba, ki ne bo priza­nesla niti ljudem, niti živalim, niti rastlinam. Ošabnim ljudem tedaj ne bodo koristila ogenj in smrt bruhajoča orožja, ne njihove trdnjave in železne ceste, po katerih se bodo vozili s hitrostjo izstreljene puščice, kajti prišel bo namreč sovražnik iz ozračja in pokončal vse, ki so zme­raj sejali zlo. To bo resnično čas kramarjev in menjalcev.

3 To, kar sem pred kratkim v Jeruzalemu v templju storil menjalcem in golobjim kramarjem, bom tedaj na veliko storil po vsej zemlji, uni­čil bom vse kramarske trgovine in menjalnice s sovražnikom, ki ga bom poslal iz prostranega zemljinega ozračja kot švigne blisk z veli­kim bobnenjem in pokanjem. Resnično, proti njemu se bodo zaman bojevale vse zemeljske vojske; toda Mojim redkim prijateljem veliki, nepremagljivi sovražnik ne bo storil žalega in jim bo prizanesel, da bodo ustvarili povsem novo drevesnico, iz katere bodo izšli novi in boljši ljudje!

4 Razumite to dobro! Nikar pa ne mislite, da bi Jaz hotel vse to in bi bilo zaradi tega vse že tako določeno! To naj bo tuje Meni in vam! Bo pa tako kot pred Noetovimi časi: ljudje bodo svoje bogato svetno znanje in pridobljene spretnosti uporabljali v čedalje hudobnejše name­ne in bodo povsem prostovoljno priklicali nase različne sodbe iz glo­bin Mojega stvarstva in nazadnje nad vso zemljo. Ob tem pa pravim tudi Jaz z vami, mojimi vrlimi Rimljani: Volenti nonfit iniuria! (Tistemu, ki hoče, se ne godi krivica!).

5 Da, s pravo mero in ciljem naj imajo ljudje vse in si uredijo mno­gotere udobnosti za zemeljsko življenje in naj varujejo svoje roke pred težkim delom, da bi pridobili toliko več časa za obdelavo in plemeni­tenj  svojih src in duš, in vsi naj bodo enako polni veselja v Mojem imenu vse svoje življenje; med njimi pa naj ne bo nobenega trpečega in žalostnega, razen tistega, ki zlonamerno greši zoper vsak dobri red v Mojem imenu!

6 Toda če bodo z naraščajočo naravno spretnostjo ljudi naraščale tudi njihova sebičnost, lakomnost in oblastiželjnost in bodo te zatemnile človeške čudi, tedaj se seveda tudi hudim posledicam tega ne bo mogo­če ogniti. Če hitro postavljate eno nogo pred drugo, je posledica tega hitro napredovanje. Kdor pa omahuje in prestavlja noge počasi, mora prenesti tudi to, da ga prehiti celo polž. Padec z višine očitno prinese telesu smrt; če pa nekdo iz izkustva to ve, pa kljub temu skoči z veli­ke višine v globino - kaj to pomeni?

7 Vidite, to je slepa objestnost in zle posledice niso Moja volja, tem­več nespremenljivi zakon Mojega večnega reda, ki ga ni mogoče od­praviti niti v posameznem kraju niti na splošno! Mar naj recimo ognju odvzamem njegovo uničevalno vročino zato, da se ne bi norec, ki se vrže v ogenj, poškodoval? Ali naj vzamem vodi to, daje voda, zato, ker človek, ko pade vanjo zaradi neprevidnosti, nasilja drugega ali svo­je objestnosti, kmalu utone?«

109. O samoobsodbi ljudi

1 (Gospod:) »Poglejte gore, polne gozdov in grmičevja! Glejte, vse to vsrkava njim ustrezne naravne duhove (elektrika, magnetni fluid) v pravi meri! Pojdite in posekajte vse gozdove po gorah, pa boste zelo kmalu občutili zelo bridke posledice takšnega početja; zaradi tega bo­do velike množice svobodnih in najsurovejših naravnih duhov čedalje bolj napolnjevale zrak, ki obdaja zemljo. In ker ne bodo našle ustrez­nih prostorov za bivanje in delovanje, se bodo množično sprijemale in s svojim nemirom, lakoto in žejo (nagonom po asimilaciji) povzročile najhujše in vseuničujoče viharje in vse dežele tako povsem opustoši­le, da nato v sto, pogosto tisoč letih ne bo zraslo nič drugega kot tu in tam kakšen mah, kakor so še dandanes po širni zemlji obsežna pro­stranstva, ki so prav tako brez rastlinja kot pusti in gluhi apnenčasti ka­men na obrežju Mrtvega morja v spodnji Palestini, kamor teče Jordan.

2 Da, je morda Moja volja takšna? O ne! Kjer morajo ljudje svobod­no hoteti in tudi ravnati, da bi postali ljudje tudi v duhu, tam nočem Jaz sam - četudi ljudje še tako divjajo - sploh nič, temveč le dopus­tim, da zanesljivo dosežejo to; za kar so si tako zelo prizadevali, kot da bi šlo za njihovo življenjsko srečo. Naj so posledice dobre ali sla­be, pri Meni je to vseeno! Sami pridelajo - sami imajo! Četudi vem, kaj se bo v prihodnje zgodilo, s Svojo vsemogočnostjo ne morem in ne smem posegati vmes; če bi to storil, bi človek prenehal biti človek. Potem bi bil le še oživljeni stroj, sicer pa nič drugega in sam zase ter Zame nikoli ne bi mogel biti nič vreden. Podoben bi bil pisarju, ki sam ni sposoben napisati niti zloga, če pa naj bi kljub temu pisal, mu mo­ra pisanja vešči voditi roko od A do Ž; in ko na ta način napiše spis, ga kljub temu ne razume. In četudi bi tako napisal sto tisoč pisem, bi bil sam kljub temu prav tako malo pisar kot pisalo, s katerim je pisal. Prav tako malo bi bil človek te zemlje človek, če mu ne bi nenehno pustil nedotaknjene svobodne volje in svobodnega delovanja po njej.

3 Seveda lahko voljo urejajo vsakovrstni nauki in zakoni, toda no­ben nauk ali noben zakon ni svobodni volji ovira v izpolnjevanju tis­tega, kar hoče. Če hoče človekova volja neki nauk in zakon sprejeti za vodilo svojih dejanj, se bo sama brez kakšne notranje prisile rav­nala po tem; če pa tega noče, je nobena oblast na svetu in v nebesih ne more in je tudi ne sme k temu prisiliti! Kot sem rekel: Brez svobod­ne volje človek ne bi bil več človek, temveč zgolj naravno oživljeni stroj, in take stroje bodo ljudje sčasoma tudi izumili, da bodo oprav­ljali najzahtevnejša dela, ki jih je zdaj sposoben opraviti komaj kak člo­vek. Toda takšen stroj kljub temu ne bo človek, niti po obliki in še manj po resničnem notranjem svobodnem delovanju; nima namreč svobodne volje in zato tudi nikoli ne bo mogel samostojno opravljati dejanj. Opravljal bo to, kar je položila vanj človekova volja, in ni­koli in nikdar nič drugega.

4 Človek pa more sam iz sebe doseči vse, kar bi hotel, in nihče tega ne more preprečiti. Tako lahko človek z zemljo, ki nosi in hrani nje­govo telo, počne, kar hoče, in ga potem večinoma šele posledice po­učijo, ali je bila njegova volja dobra ali slaba.

5 Zato pa ima vsak človek pamet in razum, ki izhaja iz nje. Zato se lahko ob nauku, zunanjih zakonih in raznovrstnih izkušnjah iz­modri in nato lahko sam izbere dobro, pravično in resnično in se rav­na po tem; toda ob tem vendarle ne trpi prisile, ko izbira sam, kar spozna kot dobro, pravično in resnično.

6 Da pa kljub temu ljudje večinoma iz časnih interesov pogosto tep­tajo to, kar so spoznali kot dobro, pravično in resnično, in ravnajo v nasprotju s tem, lahko že zdaj dan za dnem opažamo na stotinah ljudi, iz tega pa spet izhaja, da prav nič ne more ogroziti in omejiti svobode človekove volje. In tako je že mogoče, da bodo ljudje sča­soma lahko izumili velike stvari in bodo lahko tudi na zemljino na­ravo vplivali tako, da bo ta nazadnje postala do kraja prizadeta. Po­sledice tega seveda ne bodo prijetne in se bodo zdele kot zanesljiva kazen za slabo uporabljeno voljo, vendar ne zato, ker bi Jaz to ho­tel, temveč bo to porodila človekova volja.

7 Če pa hočejo ljudje znova vesoljni potop, naj le pridno odkopa­vajo in izravnavajo gore - s tem bodo odprli zapornice podzemnim vodam! Če hočejo videti vso zemljo v plamenih, naj le pridno uni­čujejo gozdove in naravni duhovi (elektrika) se bodo tako namnoži­li, da bo zemljo bliskovito obdalo ognjeno morje! Me bodo morda tu­di tedaj dolžili, da hočem kaznovati zemljo z ognjem?! Zato poučujte ljudi, naj bodo modri, sicer bodo sami priklicali sodbo nase! Jaz pa vem, da se bo to zgodilo in kljub temu ne morem in ne smem tega ovirati s Svojo vsemogočnostjo, ampak le z naukom. - Ali razume­te?«

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 8