Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

            Dr.Rainer Uhlmann                            

Stvarstvo - Stvarjenje ali nastanek?

Primer­jalno obravnavanje mehanistično-materiali­stičnih hipotez s krščanskim preroštvom.

Poklicanost Jakoba Lorberja je zagotovo povezana s preobra­ti, ki so se pričeli v prejšnjem stoletju in so povzročili današnjo masovno odvrnitev od Boga. Čeprav je, v svojih mejah še ne­predvidljiv tehnični napredek, samemu človeku obljubljal zlato prihodnost, se je le-ta, obratno sorazmerno s tako imenovanim napredkom, duhovno vedno globlje pogrezal. Izgubil je občutek, da je usposobljenost za izvajanje tehničnih čudes konec koncev darilo Stvarnika. Ta duhovna zatemnitev sveta je tako tenkočut­ne mislece, kot je bil Reinhold Schneider, privedla do bolečega vzklika, da preživljamo »Božji mrk«.

Za časa Lorberjevega življenja so njegovo sporočilo lahko ra­zumeli le zelo redki, ki so že bili dovzetni za to. Lahko bi rekli, da se je na prav čudežen način obvarovalo, shranilo in ohranilo za današnji čas. S »prevrednotenjem vseh vrednot« in naraš­čanjem duhovne praznine je v vedno več ljudeh naraščala lakota po duhovni hrani. Dolgoročno človek kot duhovno  bitje ne more smiselno obstajati brez povratne povezave z nadčutnim svetom. Mnogi znova sprašujejo po Bogu in skrivnostih stvarstva. Pre­roštvo Jakoba Lorberja na številna vprašanja odgovarja presene­tljivo moderno in vendar brezčasno. Človeštvo, ki je dozorelo do izjemnih spoznavnih zmožnosti, hlepi po takšnem oznanilu, ki ni nič drugega kot odstiranje Kristusovega Evangelija.

Še v prvih dneh svoje poklicanosti prejme Jakob Lorber sle­deče besede: (»Božje gospodarjenje« 1:; 6, 13) »Duh ljubezni in milosti je v vas in v vsej njegovi modrosti. Kdor ga sliši, bo vse doumel do najglobljih globin; in izprašal bo mrtve, in odgovorili mu bodo, in spregledal bo žive, in njihova ljubezen ga bo osve­žila in njihova svetloba ga bo razveseljevala; in položilo svo­je uho na zemljo in trava mu bo povedala skrivnosti ljubezni, in tla mu bodo razkrila svoje globine, in hribi bodo prisluhnili nje­govemu glasu, in zvok njegovega govora bo prodrl skozi osrč­je zemlje; in če bo gledal morje, bodo žarki njegovih oči presve­tlili skozi kapljico le-tega in prodrli skozi vsako zrnce peska; in duhovi, ki znotraj še čakajo na sodbo, bodo dotekali k svetlobi njegovih oči tako, kot ribe in črvad morja in vodovja ponoči pri­plavajo k nad površino podržani bakli, in se bodo pustili ujeti za odrešitev iz ječ večne noči in bodo spoznali ljubezen in pogasi­li svojo žejo z vodami usmiljenja in bodo zrasli v šibkost, v moč in v silo iz ljubezni Očeta in iz ljubezni Besede, ki je ljubezen v Očetu, in Duha, ki je sila v obeh. - In glej, vsega tega in še mno­go drugega vas bo naučil Moj Duh, če boste slišali Njegov glas! Toda Njegov glas ni močan, temveč čisto nežno tih - toda prav zaradi tega vseprešinjajoč kot toplota ljubezni, in kot svetloba milosti, in kot moč usmiljene ljubezni vašega svetega Očeta.« ­

Te besede vsebujejo mnogo podrobnosti iz Lorberjevega vide­nja v koncentrirani obliki. Bog je transcendenten [ki presega na­ravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: SSKJ] in imanen­ten [ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: SSKJ] hkrati v Očetu in v Sinu in v skozi vesolje prodirajočem Svetem Duhu. Tudi snovni svet je poduhovljen, človek pa je mikrokoz­mos. Šele postopoma bo vse to lahko spoznal v njegovi polnosti tisti, ki je ta nauk globlje doumel.

Lorberjevo oznanilo je v svoji kozmični univerzalnosti enkrat­no v svetovni literaturi. Kot primerjavo bi morda lahko omenili Danteja Alighierija (1265-1321), velikega italijanskega pesnika »Božanske komedije«, vendar so njegovo kozmično podobo še zaznamovale srednjeveške predstave. Lorberjeva prerokba po­roča o stvarjenju angelskega sveta, o Luciferju, o odpadu prvo­ustvarjenega in njegovem strmoglavem padcu skupaj s posluš­nimi privrženci v globine prostora-časa in izgonu, ki ga je sam zakrivil, v vedno bolj otrdelo materijo, katere pritisk je postajal toliko močnejši, kolikor večja je bila ob padcu oddaljenost od či­stega Duha večnega Boga. V tistem skrivnostnem nareku nadalje poroča o tem, kako Bog z izumiteljsko močjo Svoje ljubez­ni prestreže ta padec v materiji,- pretvori padanje tako, da odpa­dlemu omogoči novo pot vzpona preko sicer bolečih razvojnih stopenj čez mineralni, rastlinski in živalski svet vse do vrhun­ca tega novega stvarstva, prvega z razumom obdarjenega bit­ja narave, ki mu je z dihom Svojega Duha vIiI osebnost in v ka­terem je našel sogovornika iz oči v oči -človeka. (Samo obličje človeka v njegovi praobliki ima Gospod Sam.) Tragičen izvir­ni greh prvega človeškega para z njegovimi usodnimi posledi­cami, v padcu od stopnje do stopnje, lahko tako kot padec ange­la razložimo samo s svobodno voljo ustvarjenih individualnosti [ki se obravnavajo  ločeno od skupnosti ali celote; posameznost; SSKJ]. Gospod v Svoji nepojmljivi ljubezni znova prestreže ta smrtni padec prvega človeškega para zaradi izvirnega greha. On izgubljenim sledi s pomočjo Svoje mesene inkarnacije iz brez­madežne device...Marije. Skrit v človeku Jezusu je Bog Sam se­stopil v ta snovni svet na našem planetu, da bi s Svojim člove­škim življenjem, trpljenjem in smrtjo padlemu človeštvu odprl vrnitev v duhovno Očetovo hišo.

Najprej pa se moramo ukvarjati z veliko odvrnitvijo od Boga v novem veku, kako se je le-ta usodno izrazila v darvinizmu in njegovih posledicah. Šele po teh žalostnih ovinkih bomo lahko bolje razumeli in cenili preroštvo Jakoba Lorberja, ki nima nika­kršnega opravka z modernimi vzhodnjaško obarvanimi nauki o reinkarnaciji (ponovnem utelešenju), temveč je nasprotno nauk o inkrnaciji (utelešenju). Kasneje se bom še natančneje vrnil k temu.

V duhovnem sporu 19. stoletja o Bogu, človeku in svetu, ki se je nadaljeval vse do današnjih dni našega stoletja, je šlo in gre za izvor in nastanek našega vidnega materialnega kozmosa ter pri tem zlasti za mesto in status človeka v tem prostorsko-časovnem svetu. V tisočletjih pred tem je človek pri človeštvu, ki ga je ob­likovala religija, veljal nesporno za krono stvarstva, za-z Božjo ljubeznijo obdan dragulj.                    

Svetovnonazorska rušilna moč darvinizma, ki zanika Božan­sko-duhovni izvor človeka, ni toliko prisotna v izjavi, da naj bi se vrste počasi razvijale navzgor k višjim stopnjam, temveč je bila veliko bolj prisotna v povsem mehanistični razlagi, da je le­-ta rezultat »naključja in nujnosti«, kakor je to znani francoski molekularni biolog in Nobelov nagrajenec Jacques Monod kot neodarvinist [neo - nanašajoč se na nov: SSKJ] izrazil v svojem istoimenskem delu. To naj bi pomenilo, da se je evolucija začela zgolj na osnovi fizikalno- kemičnih zakonov s taisto ravnodušno, slepo in v tem pogledu mehanistično avtomatiko, s katero pade kamen na tla. V ozadju ni niti kakšna namenska sila, niti kakšen načrt ali prikrit namen in zato tudi ne moremo govoriti o kakšnem cilju razvoja. V tem pogledu je evolucija, glede na to dok­trino ali nauk, naključna in nujna, vrši pa se sama po sebi. Da bi jo razložili ne potrebujemo niti sprejema nematerialnih življenj­skih principov, niti poseganja po neki Božanski ustvarjalni sili. Zato potrebujemo dokaz, da se je občasno iz neke fizikalno­-kemične konstelacije[razmestitev, razporeditev: SSKJ] razvila neka druga, iz teh zakonitih zaporedij vzrokov in učinkov pa so nastale tiste kompleksne kemične spojine, ki jim pravimo orga­nizmi in končno višje oblike živih bitij. 

V tej doktrini biologija razpade na kemijo in fiziko. Milijarde let je, kot amorfna ali brezoblična predstopnja današnjega koz­mosa, vrela tako imenovana prajuha, da bi po naključju porodila živo celico, iz katere naj bi se skozi dolga časovna obdobja nuj­no razvilo vse življenje v vseh diferenciacijah ali raznolikostih. Operirajo s pojmi kot so »mutacija«, domnevno spontano nasta­la sprememba dednih lastnosti nekega živega bitja, ki naj bi spet bila »naključna in nujna«, in s pojmom »selekcija« kot nadalj­njim dejavnikom. To pomeni, da so v »boju za obstanek« okolici in življenjskim okoliščinam slabše prilagojeni mutanti iztrebljeni, preživijo le življenjsko najsposobnejši in se razmnožujejo naprej. Po tej logiki bi evolucijo lahko označili kot zmeraj boljšo prilagojenost živih bitij njihovi okolici in vrh tega potrebam biološkega obstoja. Glede na to mnenje se tudi selekcija vrši sle­po in neusmerjeno. Tako naj bi bile naključne mutacije in selek­cije razlog za avtomatičen nadaljnji razvoj vrst. Za to doktrino ne obstaja Bog Stvarnik, temveč le od atoma do človeka razvija­joča se materija- mati svetov. Tukaj se ima življenje in tudi člo­vek le za dobitno kombinacijo »gigantske loterije« narave. Iz­vor v milijonih ali celo milijardah let nepredvidenih mutacijskih­ preskokov oziroma dednih sprememb, s katerimi so nastale nove vrste živih bitij, naj bi bilo naključje. Šele s selekcijo (izborom) so ti naključni produkti postali »zadetki«. Če pa bi bila njiho­va struktura določena, bi se le-ti ohranjali in razmnoževali s ti­sto konstantnostjo in naravno zakonito nujnostjo, ki bi jim bila dana z enkrat programiranim »genetičnim kodom«. Po Monodu je ta »kemična mašinerija« veljavna za celotno področje življe­nja, tako naj bi tudi »enaka abeceda« vplivala tako na genetski material človeka (gensko kodo) kot tudi na tistega v bakterijah. Evolucija naj ne bi nastala iz normalnega delovanja, temveč iz »nezgod pri delu« tega mehanizma, kot te nejasne naključne mu­tacije tudi označujejo. Verjetnost za nastanek življenja nasploh, naj bi v osnovi bila »enaka nič«. V tej doktrini so tudi verniki, ki imajo tako nastalega človeka za »nezgodo pri delu« te evolu­cije in se jim zdi,da je takšna materiali stično sprejemljiva razla­ga »skrivnost zla«.

Do takšnih duhovnih ekscesov [prekoračitev: SSKJ] je v da­našnjem času končno privedel v prejšnjem stoletju nastali dar­vinizem v nadalje razviti obliki neodarvinizma, v molekularni biologiji. Ta pogled na svet deluje na človeka hladno in ledeno, temačno in brez perspektive za prihodnost, brezsmiselno biva­nje do smrti. Vendar naj v tolažbo povemo, da so to le teorije in nič več. Ne morejo jih dokazati, vendar jih dan današnji dekla­rirajo za »znanost«.

Še enkrat naj spomnimo na 15. marec 1840, ko je okrog še­ste ure zjutraj Jakob Lorber povsem »ljubko in tiho«, kakršen je Gospodov način, ki zaničuje vse spektakularno in glasno, prejel Gospodovo besedo: »Edino čisti, katerih srce je polno ponižno­sti, naj slišijo zvok Mojega glasu...«

S kakšno aroganco, v nasprotju z nevsiljivim Božjim glasom, se vendar nova doktrina nekritično razglaša za znanost verujo­čim!

Charles Darwin, duhovni oče darvinizma, v katerem lahko vi­dimo duhovnega antipoda [kdor je od koga po lastnostih, miš­ljenju popolnoma drugačen, nasprotje: SSKJ] Jakoba Lorberja, se je rodil 12. februarja 1809 v nekem britanskem podeželskem mestu. Njegovi nauki so utrli pot usodnemu razvoju v duhov­nem življenju ljudstev, ki jih moramo tukaj podrobneje obra­vnavati. Po skoraj petletnem raziskovalnem potovanju s šest­sto tonsko raziskovalno ladjo »Beagle« britanske admiralitete je Darwin kot biolog prepotoval vso južnoameriško vzhodno oba­lo preko Ognjene zemlje do zahodne obale. Preko Galapaških otokov, z njihovim zaradi izolacije tako zanimivim živalskim svetom, je preko Pacifika prispel do Nove Zelandije, Avstrali­je, Tasmanije ter do Indijskega oceana s postankom na Mauriti­usu in po krajšem bivanju v Kaapstadu, se je z obilico razisko­valnega materiala v zabojih in kozarcih in obsežnim popotnim dnevnikom oktobra 1836 vrnil v Anglijo. Izhajajoč iz takrat­nega duha časa je verjel, da je s svojimi raziskovanji dosegel ne­pojmljiva odkritja. V strokovnih krogih je postal ugleden učenjak in je izsledke svojega potovanja z neumorno marljivostjo zapisal v petnajstih knjigah. Darwin je bil že od doma vernega značaja. S svojega potovanja pa se je vrnil kot prepričan evolu­cionist in se je z leti vse bolj odtujeval od krščanske vere svoje mladosti. Začuda je nenavadno dolgo odlašal z izdajo svojega glavnega dela »Nastanek vrst z naravnim izborom«. Čutil je, da bo objava tega dela povzročila duhovni preobrat, pred katerim se je zgrožen umaknil. Vedno je bil prepričan o obstoju Stvarni­ka, a je verjel, da je bilo življenje z nekim enkratnim dejanjem ustvarjeno v primitivni obliki, da bi se potem tako rekoč samo od sebe, iz nekakšne nuje, razvijalo naprej do vedno višjih ob­lik. Njegovo, zlih slutenj polno, obotavljanje ni bilo neutemelje­no. Končno je pod določenim pritiskom okoliščin - moral je na­mreč prehiteti mlajšega kolega s podobnimi rezultati raziskav ­23.11.1859 objavil omenjeno knjigo, ki je tako ustrezala duhu časa, da je bila prva naklada tega dela s 1250 primerki razgrab­ljena že prvi dan svojega izida.

Mlajši kolega;. biolog Alfred R. Wallace, je Darwinu po pogovoru voljno priznal prvorojensko pravico in je kasneje predlagal,; da naj bi ves ta evolucionistični nauk označili kot darvinizem. Darwin je v kasnejšem pismu nekemu prijatelju glede objave tega dela potrto priznal: »Bilo mi je, kot bi bil moral priznati umor.« Kasneje je napisal: »Počasi se je vame priplazil dvom, dokler nisem na koncu postal povsem nejeveren. Zelo primerno bi lahko rekli, da sem človek, ki je postal barvno slep.«

V nadaljnjem citatu iz svoje avtobiografije (stran 85) prizna­va: »Kot mlad mož sem počasi prišel do stališča, da Stara Za­veza zaradi svoje očitno napačne svetovne zgodovine ni bila nič bolj verodostojna kot svete knjige hindujcev ali pa verske vsebi­ne barbarov. Postopoma sem prišel do zavračanja krščanstva kot Božanskega razodetja... Tako se je nadme zelo počasi priplazi­la nejevera, vendar je bila na koncu popolna. To se je nadaljeva­lo tako dolgo, (stran 87) da mi ni več povzročalo nobenih težav, in od takrat nisem več niti za,sekundo podvomil,da je bila moja odločitev pravilna. Prav zares komajda lahko razumem, kako bi si mogel nekdo želeti, da,bi bilo krščanstvo resnično.«

Darwinu je zbudila pozornost zlasti določena enotnost v zgrad­bi vretenčarjev. Prepričanje bil, da so se vrste v postopni evolu­ciji z mutacijo razvijale vedno bolj diferencirano. Pri posamez­nih živalskih in rastlinskih vrstah naj bi obstajal velik presežek potomstva z variabilnimi [spremenljivimi: SSKJ] tipi. Z vplivi okolja naj bi v boju za obstanek bili izbrani le najsposobnej­ši in najbolj primerni ,in ti bi preživeli. Šibkejši in neprilagojeni pa bi propadli. Posebno vlogo naj  bi pri tem imela tudi selekci­ja (izbor) s strani samičk, ki naj bi za razplod vselej izbrale le najprimernejše, najsposobnejše in najboljše prilagojene partner­je. V boju za obstanek prihaja v neusmiljenem boju do nadalj­njega razvoja s plemenskim izborom najboljših. Le-ti- bi se lah­ko razmnoževali. V dolgotrajnem poteku geološke zgodovine zemlje naj bi ob geoloških spremembah preživele tiste varian­te, tista odstopanja, ki bi bila najbolje prilagojena spremenjenim pogojem okolja. Pri teh variantah naj bi skozi dolga časovna ob­dobja prišlo do postopnih mutacij, do nastanka novih vrst, tako da bi nastale popolnoma nove višje oblike živih bitij. Ključ k uspehu človeka naj bi povsod bila selekcija pri porajanju korist­nih vrst rastlin in živali, in nadalje je sklepal, da naj bi bil tudi človek podvržen izboru, kajti tudi pri njem bi naj preživel bo­lje prilagojeni. Darwin je bil prepričan, da je spoznal, da jem­lje selekcija kot slep, toda smotrno [načrtno, premišljeno: SSKJ] delujoč naravni zakon prvega vzroka, tako rekoč oblast iz rok Boga Stvarnika. Njegov stari učitelj biologije Sedgwick mu je svareče pisal, da bo človeštvo utrpelo škodo, če bo znanstve­ni pogled uničil povezavo človeka z Bogom, postalo bo nečlo­veško in zapadlo v  globlje stanje ponižanja, kot kdajkoli v svoji zgodovini.Tako je Darwin sprva nameraval šele po svoji smrti objaviti svoje v osnutku zbrane misli.

Glede nastanka človeka se je Darwin v svoji prvi knjigi di­stanciral [pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa; nepove­zanost s čim: SSKJ] od kakšnega jasnega odgovora. Na zadnji strani je zgolj zapisal naslednjo pripombo: »Osvetlil se bo tudi izvor človeka in njegova zgodovina.« Nemški zoolog Braun je v svojem prevodu iz leta 1860 to kratko malo izpustil.

Končno je Darwin leta 1971 za svojo prvo knjigo izdal še delo »O izvoru človeka« v dveh zvezkih. Sedaj je javno priznal svoje prepričanje, da naj bi človek izviral od opicam sorodnega pred­nika in se iz slednjega razvil z naravno in spolno selekcijo. Ta jedrni stavek ter odslej nepreklicna misel darvinističnega evo­lucijskega nauka sta postala nepopravljiv trn v peti vseh tistih, ki so človeku kot po Božji podobi oblikovanemu Božjemu bit­ju, ki ga Stvarnik varuje kot punčico svojega očesa, dodeljeva­li posebno mesto v vesolju. Darwin sam je torej postal darvinist šele pozneje kot mnogi njegovi učenci in epigoni [nav. slabšalno - kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umet­nosti: SSKJ]. V mnogih ljudeh je sedaj vzklila misel, da je tudi človek vendarle samo žival in to nižjega reda, kot so predhod­no domnevali.

Pred zaključkom poglavja o darvinizmu, ki smo ga morali obravnavati, še nekaj besed iz Gospodovega razodetja po Jakobu Lorberju: »Še preden je bil ves svet, je bil Duh, in svet je izšel iz Njega - in nikakor ne Duh iz sveta.« (»Škof Martin«, 45. po­glavje, napisano 1847/48). Nadaljnja beseda: »Le kaj je več: dih iz Gospodove volje, ali Njegova bistveno živa beseda, prelita iz Njegovega srca v srca bratov in sester? Glej, svetovi, sonca in vse stvari so nastale iz diha volje Gospoda; z duhom človeka v njegovem srcu pa ni tako! Ta je bistveni del večnega Božjega duha, bivajoč v Božjem srcu in iz njega izhajajoč.« (»Božje go­spodarjenje«, knjiga III., 54. poglavje, napisano 1843/44.)­

Duhovne korenine ima darvinizem v razsvetljenstvu 18. sto­letja in sledeči francoski revoluciji, ki je sicer tudi imela svoje dobre strani, s tem da je zrušila trhle pozicije, ki pa je za seboj potegnila še bolj uničujoče posledice, ker je streljala preko de­janskega cilja, da bi ustvarila svobodo za vse ljudi. Boga so »od­stavili« in na oltar postavili boginjo pameti. Po vsem tem so ver­jeli, da so končno dosegli visoki cilj razsvetljenstva, da bo sedaj napočil pozitiven stadij [časovno sklenjen del nastajanja, raz­voj česa, stopnja: SSKJ] znanosti. To je po revoluciji leta 1830 razglasil Auguste Comte, eden izmed utemeljiteljev pozitivizma [filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče do­kazati: SSKJ]. Comte je odklanjal vsakršno metafiziko [kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost: SSKJ] in je v izpeljevanju zakonov in opisa danega videl edino nalogo znano­sti. Najvišja znanost naj bi bila tista o oblikah življenja in razvoja družbe, katero je zaznamoval z imenom »sociologija«.

Darwinovi nauki so bili voda na mlin vsem tistim, ki so priha­jajoči blagor človeštva iskali v znanosti, ki jo je razgalila metafi­zika. Kot tolikokrat v zgodovini, so učenci veliko bolj radikalni kot njihovi učitelji. Tako  se je godilo tudi Darwinu z njegovi­mi duhovnimi epigoni. Biolog Thomas Huxley v Angliji je ta novi naravoslovni nauk sprejel kot nekakšno razodetje in postal je eden izmed njegovih najuspešnejših zagovornikov. Sicer se je že tedaj pojavila ostra  kritika darvinizma, vendar ni mogla sto­riti prav dosti zoper te ideološke tokove, ki sta jih med drugim sprožila tudi Nemca Ernst Haeckel iz Jene in Karl Vogt iz Že­neve. Kasnejši fanatični darvinisti so iz te teorije ustvarili sve­tovnonazorsko vprašanje zaupanja, pri zanikanju slednje pa so zadevnemu kritiku odrekli duhovno kvalifikacijo, poleg tega pa se je moral umakniti na zadnje mesto uveljavljene znanosti. Pri­mere te intolerance [pomanjkanje strpnosti, razumevanja: SSKJ] najdemo celo še danes.

Tako je, ne da bi iniciator [kdor da, daje pobudo za kaj, vpliva na kaj; pobudnik, začetnik: SSKJ] to želel, iz doslej z ničemer dokazane teorije nastala neke vrste nadomestna religija. Zmago sta slavila zlasti Ernst Haeckel in Karl Vogt, ker sta verjela, da je bil dosežen tako imenovan pozitiven stadij »znanosti«.

Najbolj fanatičen Darwinov učenec je v Nemčiji bil Ernst Hae­ckel (1834 - 1919), ki je po poročilih iz tistega časa moral biti mož fascinantne [ki vzbudi veliko občudovanje; ki močno pre­vzame, očara: SSKJ] zgovornosti in vpliva. Ta je leta 1899 v svojih »Svetovnih ugankah«, za katere je menil, da jih je razrešil z materialistično interpretacijo (razlago) evolucije, z jedkim posmehom zasipal tako imenovano praznoverje o nesmrtni duši:

»Eksperimentalna fizika bi morala pravzaprav biti zmožna, da bi to nesmrtno dušo, ko jo v trenutku smrti izdihnejo, prestregla, jo pod visokim pritiskom ob nizkih temperaturah kondenzirala  in jo v plinski jeklenki shranila kot nesmrtno tekočino. Z nadalj­njim ohlajanjem in kondenzacijo bi potem moralo,tudi uspeti to tekočo dušo spremeniti v trdno stanje, v duševni sneg.« ­

Postane nam jasno: To, kar je svoj čas Darwin doprinesel nove­ga, je bil plavzibilen (verjeten; op. prev.) mehanizem, ki je raz­ložil nastanek vrst, ne da bi s tem nadlegoval nekega stvarnika. Duh bojevitega materializma, ki ga je zastopal s strani Ernsta Haeckla utemeljeni monizem [smer, ki trdi, da ima svet en sam izvor: SSKJ], še ni izumrl.

V vsesplošnem ikonoborstvu [nazor, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob: SSKJ] razsvetljenstva in antimetafizič­nega pozitivizma idealistična rešitev problema preprosto ni sme­la biti resnična in tako so pometli z vsakršnim tovrstnim zasnut­kom, saj je v darvinističnem razvojnem nauku končno obstajal materialističen proti osnutek. Edino to pojasnjuje silen razmah Darwinove teorije, ki leta 1859 s svojim »Nastankom vrst« ni­kakor ni odkril evolucije kot takšne. Ta nauk se je pojavil že v času grških filozofov narave, naj ob tem spomnimo na Demo­kritove besede: »Vse, kar obstaja v vesolju, je plod naključja in nujnosti.« Darvinizem in njemu sledeči materialistični nauki so skušali vse ustvarjeno razlagati iz mehanistične zgradbe delo­vanja. Tako je bil po Haecklovih besedah »Bog mrtev« oziro­ma »zaradi stanovanjske stiske skrit v fizikalni kleti naključja kot zadnjem zasilnem zaklonišču«. Po Haecklovem neprekoslji­vo ciničnem [posmehljivem: SSKJ] načinu izražanja je bil Bog kvečjemu nek »plinast vretenčar«.

Celo znani nemški raziskovalec in zdravnik Rudolf Virchow (182l  -1902), ki z besedami nikakor ni bil preveč občutljiv in mu očitajo znanstveno nesmiselno izjavo, da je seciral že mno­go človeških teles, toda pri tem še nikdar ni našel kakšne duše, prav ta Rudolf Virchow je leta 1877 svaril pred darvinizmom kot pred kažipotom socializma in revolucije.

Friedrich Engels je še leta 1859, ko je prebral Darwinovo knji­go, pisal Karlu Marxu v Pariz: »Teologija z ene strani še ni bila uničena, to se je zgodilo sedaj.« Uničena teologija - s tem so mišljene predstave o neki Božanski, k cilju usmerjeni nameri v naravi, ki se ne morejo več ohranjati. Ta zasnutek je Karl Marx uporabil za svojo komunistično filozofijo. V letu 1861 je pisal Lassale-u: »Ustreza mi kot naravoslovna podlaga zgodovinske­ga razrednega boja.«

Rudolf Virchow je grede tega pravilno predvideval.

Sedaj pa si zaenkrat spet dovolimo pogled na Lorberjevo pre­roštvo. Angel Gospodov je v peti knjigi »Velikega Janezovega Evangelija«, deset knjig tega Evangelija je Jakob Lorber prejel med leti 1851-1864 kot dobesedni narek, izjavil: (51,3) »Vsak človek ima v sebi nesmrtno dušo in v njej ,še bolj nesmrtnega duha. Da pa bi se duša, kot iz materije razvijajoč se duh, po­polnoma zedinila s praduhom Boga, ki se imenuje >Ljubezen<, mora duša samodejno usmerjati vse svoje stremljenje k temu, da se za začetek vzdrži materije in njenih kakršnihkoli že zahtev ter vse svoje prizadevanje in početje usmerja edino le po duhov­nem, in nadalje neprestano skrbi samo za to, da bi postala eno z duhom čiste Božje ljubezni, ki počiva v njej.« ­

Darvinizem kot ateistično-materialističen evolucijski nauk je bil voda na mlin preko vseh meja naraščajočega materializrna vseh smeri. Na prelomu stoletja pa vse do prve svetovne vojne je zrasel utopičen optimizem V pogledu na tehniko in izvedljivost vseh stvari, ki se je zdela brezmejna. Od opice naprej je človek kot bog tega sveta v prometejski  [neuklonljivi, uporni: SSKJ] sa­mozavesti sedaj verjel, da lahko sam oblikuje svojo prihodnost. Kasneje, po katastrofah obeh svetovnih vojn, se je v našem 20. stoletju ta civilizacijska vznesenost prelevila v močan kulturni pesimizem. Pred drugo svetovno vojno sta oboževanje selekci­je in nagrajevanje najbolj sposobnih, ki sta se izrodili v socialni darvinizem, porodili še en ekstrem, ko se je tako imenovani na­cionalsocializem lotil konsekventne (posledične) vzreje nadčlo­veka, pri katerem so v središču svetovnega nazora bili kri in tla (selektivne sile ali okolje) ter ideologija pred sposobnostjo neke rase (genetsko ugodna mutacija oziroma sprememba). Kasneje smo priča srhljivemu koncu v rigorozno [zelo strogo, nepopus­tljivo: SSKJ] uporabljeni in zlorabljeni praksi te oblike darviniz­ma, ki ga je bila zmožna človeška nadutost kot izbor (pobijanje Judov) in selekcija tako imenovanega življenja nevrednega živ­ljenja (evtanazija)in kot rasni napuh (večvreden človeški rod).

Radikalni nemški filozof Friedrich Nietzsche (15.10.1844 ­- 25.8.1900) je s svojim klicem po nadčloveku, gotovo osebno nehote,postal gonilni povzročitelj negativnih posledic tega so­cialnega darvinizma in njegovih negativnih posledic, čeprav je v nenavadni nelogičnosti darvinizem kot tak strastno zavračal. To zavračanje izraža v obupu nad povprečnim duhom časa v verzih, ki jih lahko razumemo le iz takratnega nacionalizma:             

                    
»Ti povprečni razumi,
 ki najdemo jih pri angleški trumi,
naj za vas bi filozofija bili?
Darwina Goetheju ob bok deti
se pravi veličanstvo prizadete
Majestatem genei.«

Omeniti velja še eno posledico darvinizma. V svoji zadnji pu­blikaciji leta 1871 je Darwin v svojem »O izvoru človeka«, v dveh zvezkih, zapisal: »Izkazalo se je, da imajo človek in višje živali, še zlasti primati, skupne nekatere instinkte, imajo enake čute, enake izkušnje in občutja, podobne strasti, naklonjenosti in občutke, celo tako zapletene kot so ljubosumje, nezaupanje, tek­movalnost,  velikodušnost.«

Ta znanstveno nedokazana, a konsekventna niveliranja [izenačevanja: SSKJ], so v kasnejši generaciji pripravila pot za psihoanalizo Sigmunda Freuda (6.5.1856 - 23.9.1939, London). Sam jo je pozneje opisal kot tretje ponižanje človeka s tem, ko se je postavil na tretje mesto - za Galilejem in Darwinom. Materia­listično pojmovana psihoanalitična metoda zdravljenja kot ra­dikalno apliciran darvinizem je v našem stoletju zares postala globoko ponižanje človeka. Še zlasti seksualni nagon,ki ga je Freud tako enostransko poudarjal, velja za najstarejšega in zato za filogenetsko (evolucijsko) legitimiranega [istovetnega, upra­vičenega: SSKJ] v nas. Njegova z nravnimi normami izsiljena sublimacija (oplemenitenje) naj bi po Freudovem mnenju uspe­vala le nepopolno in naj bi povzročala »nelagodje ob kulturi«, iz katerega se bo v zdravem izbruhu nagona potem vedno znova prebil prav najbolj sposoben.

Ta kritika pa ni naperjena proti psihoanalizi nasploh. Ome­nimo naj na primer - kot hvalevredno izjemo - dunajsko šolo psihoterapije, ki jo je ustanovil Viktor E. FrankI in ki izhaja iz povsem drugačne predstave o človeku. Vendar, glede na v da­našnjem času tako »živinsko resno« obravnavano psihoanalizo, naj na tem mestu citiramo pripombo velikega kulturnega kritika Arthurja Koestlerja: »Psihoanaliza je prav tista bolezen, s katero hočejo taisto ozdraviti.«

Omenimo naj še, da je potrebno marsikaj, da bi vsebino iz plit­kih nezavednosti (človekove podzavesti) vrtinčili na površino njegove zavesti in da bi na dan potegnjeno skušali iz vsakokrat­nega vidika terapevta znanstveno razložiti. Le kdo lahko to ne­kaznovano dopušča na sebi? Kdo naj potem tisto analizirano, kar je določeno za celoto, znova spoji? »Počutim se povsem raz­stavljenega«, je po daljšem analitičnem zdravljenju avtorju ne­koč izjavil nek natančneje diferencirano analiziran človek. ­

To sploh ni nobena znanost, to je kratko malo bolezen. Stvar­nik je v Svoji modrosti obširno področja našega duševnega bi­vanja potopil v podzavestno. Tla te terra incognita [popolnoma neznan, ,nepoznan svet; kar je popolnoma neznano, nepoznano sploh: SSKJ] lahko prestopi le spoštljiv karizmatičen človek, ki je poln Božanske sile duha, sicer to privede do katastrofe. Tako Koestle v ironizirajočem primeru pravi: »Recite nekomu, da ta ni nič drugega kot predimenzioniran podgana, in pričeli mu bodo poganjati brki (tipalne dlake) in ugriznil vas bo v prst.«

V biologiji dejansko obstajajo raziskovalci podgan, ki preisku­jejo obnašanje podgan pod določenimi poskusnimi pogoji in te vedenjske vzorce - kot jih tako lepo imenujejo - prenašajo na človeka. Arthur Koestler to početje z razkrivajočo ironijo ime­nuje »podganomorfizem« [morfizem - prehajanje iz ene oblike v drugo;zasvojenost: SSKJ]. To so seveda ekstremi, vendar jih jemljejo zelo resno.

Sedaj pa spet citirajmo Gospodovo besedo po Lorberju iz »Ve­likega Janezovega Evangelija« IX., 179, o razliki med člove­kom in živaljo: »Če bi se bilo vas ljudi dalo oblikovati v najsvo­bodnejše, Meni v vsem popolnoma podobne otroke le z Mojo vsemogočnostjo, bi Jaz to prav gotovo tudi storil. Ker pa se na povodcu Moje vsemogočnosti nikdar ne bi mogli razviti v svo­bodne, samostojne in Meni v vsem podobne otroke, človek zato pride na svet povsem brez znanja in prirojenih spretnosti in se mora vsega šele naučiti, medtem ko živali že vse,kar potrebuje­jo za svoje životarjenje, prinesejo s seboj na svet.«

Duhovne sile na področju človeške individualnosti - kot sta ljubezen in vest, pa tudi moralno odgovornost, s čistim razu­mom znanstveno sploh ne moremo zaobjeti; nanašajo se na srce, tisti duhovni pojem, ki ga je Blais Pascal označil kot najgloblje notranje svetišče človeka. Pri tem ima v mislih tisti kotiček naše notranjosti, kjer je človek povezan z Bogom.

Jakob Lorber, ki človeka v skladu z Božansko Trojico vidi tro­jiško, kot po Božji podobi ustvarjeno bitje, to najgloblje notra­nje imenuje »iskra duha«.

To darvinizem prezre, celo striktno [dosledno, strogo: SSKJ] zavrača. Vsak poizkus, da bi ljubezen in vest, človekovo najbolj intimno, znanstveno zajeli, vodi v tisto brezčutnost in brezvest­nost, ki jih materialistično usmerjeni psihologi prikazujejo kot zlorabo človeških, bolje rečeno nečloveških aspiracij [prizade­vanje za kaj; težnja, želja: SSKJ] po oblasti. Vsa tragedija današ­njega naravoslovja je v tem, da sta na njegovem odru dovoljena zgolj racionalno razmišljanje in eksperimentiranje. V tej drami se sme delovati zgolj z glavo in roko (Thurkauf). Tako je za ma­terialista srce zgolj zamenljiva črpalka za kri, nič več.

Odločilno pa je vprašanje o duhovni eksistenci človeka. Na­njo nam materialistično orientiran, na svoj cerebrum (možgane) omejen znanstvenik ne more  odgovoriti. Če trdi, da pozna od­govor, potem je to aroganca (ošabnost), primerljiva s človekom, ki umetnikovo sliko presoja zgolj po okvirju, lepilu in mešani­ci barv in ne po sliki sami. Po materialističnem načinu razmiš­ljanja duh nastal iz materije, pri čemer je duh utesnjeno izena­čen z intelektom.

Razodetje Jakoba Lorberja pa nas uči: »Preden je bila materi­ja,je obstajal duh.« To misel naj podkrepi Lorberju razodeta be­seda iz »Božjega gospodarjenja« II., 139,21: »Čeprav pa se lah­ko Božji duh povsod izraža v delih, se brez ljubezni vendarle ne more bistveno pojavno pokazati; kjer se Bog smrtnim bitjem, kakršna ste vi, pojavno prikaže, tam se izkazuje s Svojo ljubez­nijo, ki je prava temeljna Božja bit in žarišče vse moči, sile in svetosti neskončnega Duha. Glejte, to je Božja bit v vsej resnici in jo lahko dojamemo zgolj s srcem, toda nikoli z razumom!«

V tem (20.) stoletju se je darvinizem v politiki, tehniki, psiho­logiji in filozofiji ločil ,od svoje strokovno biološke podlage in se je skupaj s pozitivizmom in materializmom razvil v sekularen [posveten: SSKJ] svetovni nazor, v katerem je pravica močnej­šega postala kriterij [merilo: SSKJ] nekega novega tipa človeka. Odlikujejo ga pravica močnejšega, inteligenca, zdravje, moč na­gona, še zlasti stvarnost brez iluzij spričo naključja, ki vlada sve­tu, njega - po možnosti absolutno uspešnega. Toda ta domnevna človeška osvoboditev samega sebe je ušla izpod nadzora in je v svoji zlorabi povzročila katastrofe, ki ustrezajo veličini njegove­ga napuha: uničujoče vojne, težke naravne poškodbe tal, rastlin in živali, zatekanje v iluzijo in opoj, oboževanje telesa in suro­vih sil; - po drugi strani pa trpljenje v bivanju, ki je izgubilo vsa­kršen smisel, v naraščajoči nečlovečnosti, bedni odtujenosti od Boga in obupu. To vse je v grobem protislovju z minulim opti­mizmom razrešenih »svetovnih ugank« na prelomu stoletja, teh­ničnega napredka, neke domnevne nove človečnosti. Človeka je zmrazilo ob njegovi podobnosti Bogu. To dokazujejo mnoge moderne umetnine, ki se zdijo kot apokaliptične nočne more. ­

Ernst Haeckel, ki je kot izstopajoči darvinist desetletja dolgo v glavnem nesporno oblikoval znanstveno podobo duha, je v svo­jih objavah skrbno izpustil fosile v geoloških kameninskih pla­steh - okamnine oziroma okamnele ostanke živali, ki jih lah­ko najdemo v teh plasteh. V teh fosilih so namreč zmeraj našli zgolj prejšnje vrste danes še živečih živali ali ostanke živalskega sveta posebne vrste, kot denimo zavrov, toda niti v enem samem samcatem primeru kakšen tako imenovan missing link, manjka­joči vmesni člen, ki bi ga lahko uporabili kot dokaz za mutacijo. Domnevnih vmesnih členov med opico in človekom niso našli v nobenem primeru, le vedno znova tipično človeške ali tipično živalske ostanke. V okviru naših opazovanj je zanimivo to, da je imel izumrli neandertalec težje možgane kot današnji človek; močan argument zoper identifikacijo (enačenje; op. prev.) možganov in duše. Duhovno pač ni merljivo, kvaliteta pa se ne da določiti s kvantiteto. Ker Haeckel teh fosilov ni mogel porabi­ti za svoje teorije - nekoč je izjavil, da »fosili samo motijo« -, je iznašel tujko imenovan »biogenetski osnovni zakon«, ki so ga v bioloških učbenikih zastopali več desetletij in ga zagovarjajo de­loma še danes. To se pravi, da naj bi človek v svojem embrional­nem razvoju ponovil filogenezo, to pomeni, da bi naj v materi­nem telesu tako rekoč ponovil evolucijo v malem, sprva kot riba in škrgar, imel tudi plavuti, kasneje naj bi bil podoben žabi, ta­koj nato prešel skozi različne vrste sesalcev, da bi potem končno postal človek. Haeckel je iz tega konstruiral odločilen dokaz za evolucijo v Darwinovem smislu z njenimi domnevnimi mutacij­skimi preskoki, s katerimi naj bi višje vrste nastale iz nižjih. Tukaj ni mogel argumentirati z »motečimi fosili«. Iz svojega pred­sodkov polnega stališča je imel prav, kajti poizkus, da bi našli takšne oblike prednikov, ki bi jih lahko uporabili kot tako nujno potreben dokaz za tiste, hipotetično zahtevane prehodne oblike iz ene vrste živih bitij do naslednje višje vrste, je vse do današ­njih dni ostal brezuspešen. Današnja biologija pozna zgolj majh­ne mutacije v smislu sprememb genov, ki vodijo do poslabšanja dednega materiala, vzroka za degeneracije, bolezen, deformaci­je in smrtno nezmožnost za življenje. Mutacijskih preskokov v smislu nekega višjega nastanka vrst sploh ni.

Molekularni biolog Bruno Vollmert v svoji knjigi »Polikon­denzacija v naravi in tehniki«, Karlsruhe 1983, str. 201, piše:

1. Večina vseh opaznih mutacij je letalna (se pravi življenja nezmožna).
2. Tudi izmed tistih mutacij, ki niso letalne ima večina škodlji­ve posledice.
3. Mnoge mutacije, ki niso letalne, vodijo do povsem nepome­mbnih, komaj opaznih sprememb.
4. Le redko med mutacijami, ki niso letalne, najdemo takšne, ka­terih posledica so korenite spremembe, kot npr. razvoj nenor­malnih organov, udov, barv ali oblik. (Vzrok so strupi kot je contergan, rentgenski žarki, alkoholizem, itd.; avtor)

Sicer pa je, danes v Freiburgu živeči raziskovalec in anatom Erich  Blechschmidt iz Gottingena, dokončno ovrgel ta tako ime­novani »biogenetski osnovni zakon« in mu v dokaz nasproti po­stavil zakon o »ohranitvi individualnosti«. Po njem sicer vsa­ka rastlinska, živalska in človeška individualnost med svojim razvojem spremeni svojo zunanjo pojavo (kot tudi mi sami te­kom življenja, v času od otroštva do pubertete, od tam do naj­lepših let in do starosti, spreminjamo svojo zunanjost), toda vsak individuum [organizem, osebek: SSKJ] od svojega prvega na­stanka naprej kontinuirano ostaja isti individuum, bodisi rastli­na, žival ali človek. Blechschmidt, zaradi svojih raziskav med­narodno priznan, v svojem življenjskem delu v dokaz ugotavlja: Posamezni, čisto osebni človek je in ostane v svoji enkratnosti od prvega trenutka svojega nastanka naprej prav ta točno dolo­čeni človek. Med svojo rastjo spreminja le svojo postavo, ostane pa zmeraj isti individuum, določen za večno identično [istovet­no, enako: SSKJ] osebnost. Iz žabe tako zmeraj znova nastane le žaba, iz mačke zmeraj znova le mačka, iz opice zmeraj le opice, ­iz ljudi zmeraj znova nastanejo le ljudje.

Tako so Haeckelov »biogenetski osnovni zakon« pregnali v deželo pravljic.

Tudi današnji neodarvinist je trdno prepričan o tem, da je te­meljni problem evolucije z Darwinovo teorijo dejansko dobil miselno povsem zadovoljivo rešitev. Če to povemo z besedami Jacquesa Monoda: »Evolucijo živih bitij usmerjata naključje in nujnost.« Po besedah Manfreda Eigena »naravni zakoni usmer­jajo naključje«. Po Monodovih besedah je produkt [rezultat: SSKJ] naključij človek »cigan na robu univerzuma, ki je gluh za njegovo glasbo in ravno dušen do njegovih upanj, trpljenja in hudodelstev«. Človek naj bi bil v ta nemi, ravnodušni in tuji univerzum vržen, brez nekoga, ki ga je vanj vrgel«. Resničnost in čast človeka naj bi zahtevali, da to spoznanje sprejme ne le kot objektivno resnico znanosti, temveč tudi kot resnico lastne­ga življenja, in sicer nasproti »lastni potrebi po popolni razlagi in absolutni rešitvi«.- Na tem brezupnem »prepričanju« teme­lji modeni eksistencializem [filozofska smer, ki trdi, da je eksi­stenca to, po čemer je človek človek: SSKJ], ki predvsem mladi­ni nalaga nesmiselno herojstvo, ki ga ta ni zmožna prenesti, kot vidimo povsod naokrog. Sizifov mit z brezplodnostjo svojega početja je stopil na mesto razodetja Jezusa Kristusa, pantokrata (vladarja vseh; op. prev.).

Albert Einstein, ki je videl ta trend v modernem naravoslovju, se je branil z besedami, ki so postale slavne: »Nočem verjeti, da Bog kocka s svetom.«

V zvezi s teorijo naključja navaja Arthur Koestler primer, ki s prave strani osvetljuje to nesmiselno neodarvinistično teori­jo: »Izračuni kažejo, da je verjetnost za naključni nastanek neke podgane iz kemikalij neprimerno manjša kot verjetnost, da bi podgana, ki poskakuje po pisalnem stroju, slučajno natipkala Goethejevega >Fausta<.«

Iz že zgoraj omenjene knjige znanega molekularnega biologa Bruna Vollmerta »Polikondenzacija v naravi in tehniki« smo za primerjavo vzeli citat strani 249: »Na vprašanje o verjetnosti nastanka dolgih DNK verig (nosilcev dednih informacij oploje­ne jajčne celice za izgradnjo vrstno specifičnega individuuma; ki so na voljo) se jasen odgovor polikondenzacijske statistike glasi: Verjetno sta za samostojni nastanek nekega novega odseka DNK­-ja, ki bi bil potreben za nek velik prehod (mišljena je velika mu­tacija za nastanek neke nove vrste; avtor), je veliko manjša kot desetinka na tisočo potenco.

To velja tako za prvi veliki prehod, namreč nastanek makromolekul in njihovo organizacijo v prvo živo celico kot tudi za nastanek primitivnih rodov nevretenčarjev (črvov, meduz), za nastanek rib, plazilcev, in sesalcev ter mnogih drugih rastlinskih in živalskih razredov.«

Na strani 250 te Vollmertove knjige je napisano: »Rast DNK verig, ki je nujno povezana s prehodom iz enega živalskega raz­reda v naslednjega višjega, se ne da razložiti z mutacijo in se­lekcijo. Povedano drugače: Kot znanstvena podlaga evolucije na plano potegnjen nauk o nastanku novih vrst, družin in razre­dov z mutacijo in selekcijo v majhnih korakih, je ovržen z razla­go molekularnih mehanizmov mutacij, polikondenzacije in ded­nih informacij  «

Po drugi strani pa, se je slavni zoolog in Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz leta 1964 z ideološko ganjenostjo opredelil za Charlesa Darwina, citat je tukaj nekoliko skrajšan: »Še nikdar se ni nauk, ki ga je zasnoval en sam človek, tako popolnoma potr­dil v navzkrižnem ognju najrazličnejših smeri kot izvorni nauk Charlesa Darwina.» Konrad Lorenz ne  vidi meje med člove­kom in živaljo. Človeka glede njegovi načinov vedenja uvršča v kraljestvo živali, torej človeške vedenjske vzorce izpeljuje iz živalskega sveta in je slep za duhovno komponento človeka. Ne pozna Boga, na njegovo mesto postavi naravo. Po njegovih pri­merjalnih vedenjskih raziskavah na primer »izvirajo ljubezenski odnosi« iz »reakcij ob negi krzna«. Nečist izraz »izvira« zbri­še razlike. Lahko si »dobro predstavlja, da je entuziazem (dobe­sedno ganjenost od Boga) izšel iz agresije.«

Jasno je, da nek v kraljestvo živali potisnjen človek, čeprav navidezno stoji nekoliko više, z večjimi možgani in pokončno hojo, ne more storiti nič »zlega«. Naj pri tem napotim na knjigo Komada Lorenza: »Tako imenovano zlo«. Lorenz uteleša še po­sebej nevarno obliko darvinizma; njegov nauk na setiozno (res­no)- poštenjakarski način širi ateizem. Tukaj se potrjuje beseda znanega psihiatra in psihoterapevta E. Frankla: »Nevarnost torej sploh ni v tem, da se raziskovalci specializirajo, temveč v tem, da specialisti generalizirajo.«

Darwinovi podobi sveta ustreza komolčar, ki se proti šibkemu uveljavi tudi v gospodarski bitki. V tej točki marksizem začuda ne sodeluje, saj je vendar bolj za šibkega in proti prikrajšanju nezanesljivega. Darvinizem je bil po mnenju Karla Marxa sprva le dobrodošla podlaga zgodovinskega razrednega boja.

Temu opazovanju ustreza beseda iz Lorberjevega dela »Veliki Janezov Evangelij« (VIII., 96, 12). Gospod reče Marku: »V kas­nejših časih pa se bo zganilo še preveč raziskovalcev vseh na­ravnih pojavov in bodo pretehtali in dobro preračunali vse, kar bo gotovo koristno za boj proti mnogim zmotam in za uničenje črnega praznoverja; vendarle pa bo mnogo teh naravoslovcev tako preveč zablodilo, da bodo povsem izgubili duhovno stališče do tolikšne mere, da se bodo potikali po mrtvi materiji naokrog, in to potem tudi ni več nič dobrega. ­

Človek naj le spozna pravi razlog v vseh stvareh in pojavih; vendar naj to doseže iz svojega živega duha, da bo vse spoznal v duhu in v popolni resnici in tako ne bo izgubil duhovnega živ­ljenjskega temelja...«

Po materialistično skrčenem evolucijskem ali razvojnem nau­ku vidni materialni svet ni več nepojmljivo ljubezensko dejanj  Boga, našega Stvarnika, veliko bolj se vse zdi kot mehanistično uspešno izvajanje najsposobnejših.

Naj tudi ne prikrijemo, da je iz darvinizma nastal tudi nek po­zitiven učinek, ki ga ne smemo prezreti. Dal je namreč spodbudo za splošno izobrazbo in za znanstveni interes, saj je vendar pr­vič ponudil domnevno rešitev tako imenovanih svetovnih čudes, ki znanja željnim ljudem gorijo v duši. Ta naraščajoča vedoželj­nost je porajala potrebo po ljudskih univerzah, večernih gimna­zijah in drugih dejavnostih za izobraževanje ljudstva.

Nadaljnja velika nevarnost uporabe darvinizma je v bližnji prihodnosti še možost genske tehnike. Poskusi s človeškimi ded­nimi zasnovami so se že pričeli. Pride lahko do blaznih eks­perimentov [znanstvenih postopkov, s katerimi se kaj ugotovi ali dokaže: SSKJ], da bi vzredili tako imenovanega nadčlove­ka. Znani švicarski atomski fizik in filozof Max Turkauf, je leta 1984 v sestavku o »Vstajenju Kristusa in naravoslovju«, ki je bil objavljen v časopisu »Teologično«, izjavil: »S čudeži genske tehnike hočejo narediti človeka boljšega, kot ga je naredil Bog. Da lahko po dosegu: vrha stolpa postaja le manjši, se razume.«

Nek ameriški raziskovalec (Lederberg, biolog, izvajalec gen­skih eksperimentov, Nobelov nagrajenec 1954) hoče z uporabo hormonov v nosečnosti pri zarodkih ustvariti nadpovprečno ve­like možgane, ki pa pri rojstvu ne morejo več skozi žensko me­denico, zato predlaga vpeljavo splošnega operativnega poroda. Ti prekomerni super možgani naj bi bili bolj inteligentni in bi se naj; tako predvideva, bolje spoprijeli s težavami naše civilizaci­je. Lederberg je ob tem pozabil le to, da večji možgani za oskrbo potrebujejo tudi večje srce in večja pljuča (gigantizem). Omenili pa smo že, da je imel izumrli neandertalec za 100 mililitrov več možganov kot današnji človek; kljub temu ni uspel preživeti in tudi ni zapustil kakšne nadpovprečne kulture. Le brezmejno pre­cenjevanje inteligence lahko zapade predstavi, da naj bi bili tež­ji možgani predpogoj za boljše ljudi. - Obstajajo še radikalnejši predlogi za vzrejo, »boljših ljudi«, ustanovljene naj bi bile tako imenovane semenske banke. Medtem smo jih tudi že dobili, v njih pa je na voljo zamrznjena sperma izbrano fantastično super inteligentnih darovalcev. Zakonski pari bi potem imeli privilegij, da bi iz takšnih zalog zarodkov lahko izbrali primeren mate­rial za spočetje otrok za svojo družino, ki najbolj ustreza njihovi predstavi. Kakšne probleme bi vse to kasneje potegnilo za seboj, bi bilo poglavje zase.

Človeške zarodke lahko v globoko zamrznjenem stanju dlje časa ohranijo žive in jih lahko implantirajo tako imenovanim nadomestnim materam oziroma rodnicam. Biologi diskutirajo o načrtih za prihodnost glede eksperimentalne genetike, v kateri naj bi pri vzreji upoštevali tudi dedne zasnove drugih živih bitij. To poteka pod imenom »Eksperimentalna genetika za prihod­njo človeško evolucijo«. (Lederberg in dr., Ziba-kolokvij, 1968) Menijo, da bodo potem lahko nize kromosomov opic razširili s fragmenti človeškega niza kromosomov. Torej stojimo pred ce­pitvijo jedra posebne vrste, poskusi za delitev živih zarodnih ce­lic.

Verjetno se nam ni treba resneje bati, da bi takšni blazni eksperimenti za vzrejo nadljudi in njihovih sužnjev za delo lahko uspeli. Kasnejši potomec vsesplošnega mojstra evolucije, nek Ch. G. Darwin piše v svoji knjigi »Naslednjih milijon let« iz leta 1953: »Verjetno je, da preostanek človeštva ne bi prenesel teh nadljudi in bi jih pobil, še preden bi sploh imeli čas, da bi se raz­množevali.«

Omenimo naj še en zanimiv pojav, ki prav tako spada k naši te­mi. Po Leninovi smrti v januarju leta 1924 je sledila obdukcija trupla v prisotnosti desetih priznanih zdravnikov. Ob tej priložnosti so v Moskvo pripeljali tudi znanega nemškega raziskoval­ca možganov Oskarja Vogta, direktorja Kaiser Wilhelm Insti­tuta, ki ga je zanimala zgolj analiza tako imenovanih »elitnih možganov«. V posebej za to novoustanovljenem sovjetskem dr­žavnem institutu so Leninove možgane razdelili v 31.000 pre­rezov in jih strokovno preiskali. Vsi so bili globoko zmedeni nad izvidi možganov, ko pa so pri tem kvazi nadčloveku ven­dar vsi pričakovali izvid posebne vrste. Našli so obsežno sklero­zo možganskega ožilja, nič drugega kot le sklerozo. Za prisotne pa ni bilo najbolj nenavadno to, da je sposobnost mišljenja osta­la intaktna [nedotaknjena, nepoškodovana: SSKJ] v tako poapnelih možganih, temveč to, da je s takšnimi možgani sploh lahko tako dolgo živel. Strokovnjaki so soglasno izrazili svoje začu­denje nad silo duha, s katero je Lenin razpolagal vse do zadnje­ga. Drugi pacienti s podobnimi motnjami so na splošno  povsem nesposobni za vsakršno razumsko delo. – Možgani so in ostaja­jo anonimni in ne dajejo nikakršnih pojasnil o tem, kaj je njihov nekdanji lastnik počel z njimi. Zgolj molčanje o napačnih rezul­tatih preiskave Leninovih možganov je lahko zavedlo nekritično množico in ohranilo kult okoli mrtvega Lenina. ­

Darwinov nauk označujejo tudi kot descendenčno teorijo, kar naj samo po sebi pomeni razvojni oziroma izvorni nauk. Do­besedno prevedeno, je samo ime izpeljano iz latinske besede descendere, descendenca pa pomeni spust. Tako je pesnik Her­mann Hesse analogno k temu izjavil, da je darvinizem stopniš­če, ki vodi navzdol. V Darwinovem »z naravo pogojenem boju za obstanek« so zmagovalci zmeraj fizično močnejši, ki so naj­bolje prilagojeni okolici. Po nauku Darwina in njegovih epi­gonov zmeraj preživijo Džingiskani in Švejki, ne pa Frančiški Asiški, Wolfgangi Amadeusi Mozarti ali Dietrichi Bonhoeffer­ji. (Dietrich Bonhoeffer, 1906-1945, duhovni pisatelj leposlov­ja in poezije/glasbenik, odvetnik Judov, obešen v koncentracij­skem taborišču, ker je bil eden glavnih v uporniškem gibanju protestantske cerkve zoper nacizem; op. prev.) Posvetne razlage za preproste dušice še zmeraj doživljajo velikanske uspehe gle­de števila ogovorjenih. Toda uspešnice darvinistično obarvane­ga strokovnega znanstvenega žurnalizma, ki so duhovno kratke sape, bodo kmalu spet pozabljene. Darwin in Haeckel sta bila kot pionirja težka kalibra materializma in hkrati mejnika za za­ton zahodnega duhovnega življenja.

Obžalovanja vreden zaton zahodnega duhovnega življenja, ki se je začel z razsvetljenstvom, je nedvomno moral priti, da bi ko­nec koncev povzročil duhovno osvoboditev iz srednjeveških mi­selnih prisil. »Pohujšanja morajo priti«, pravi Jezus, »toda gorje tistemu človeku, po katerem pohujšanje pride.« ­

Tolažljivo je vedeti, da zna Bog tudi v krive vrstice pisati rav­no. V darvinizmu, še bolj pa v neodarvinizmu, vse do danes na­letimo na enako razsvetljensko mentaliteto kot je bila tista, za­radi  katere je Laplace na Napoleonovo vprašanje, kje v njegovi teoriji najdemo Boga, odgovoril: » Veličanstvo, znanost te hi­poteze ne potrebuje več!« Odtlej je zaradi uspehov tehnike ne­znansko narasel napuh ljudi. Mnogi imajo le še tisto, kar je mer­ljivo, za edino možnost. Na zgradbi za opice frankfurtskega živalskega vrta visi bronasta tabla z napisom: »Prehod od opi­ce k človeku smo pravzaprav mi.« Avtor teh smiselnih besed je  ugleden Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz. Nehote se vprašamo, po kakšnih kriterijih se v zadnjem času podeljujejo takšne nagrade, če enostavno preskočijo tako pomembne raziskovalce kot je Erich Blechschmidt, ki je pri svoji veliki skromnosti in z vložkom svoje celotne življenjske sile opravil tako neznansko natančno delo  katerega rezultat je ovrgel biogenetski osnovni zakon Haeckla, s čimer je bil v veliki meri ovržen tudi darvini­zem. - Kdo pa je doslej zaznal ta duhovni prevrat, ki se je potihoma zgodil, ko pa je vendar dosedanja darvinistična shema s sve­tom brez osebnega Boga bila za materializem tako preprosta in navidezno dokončna! ­

Na tem mestu naj opozorimo na nenavadno časovno poveza­vo  Ko je  leta 1840 Jakob Lorber prejel nebeško naročilo, naj zapiše Božansko sporočilo,je v istem znamenitem letu zdrav­nik in fizik Robert von Mayer odkril »zakon o ohranitvi energi­je«. V našem stoletju pa je veliki zdravnik in raziskovalec Erich Blechschmidt ovrgel tako imenovan Haecklov »biogenetski osnovni zakon« in odkril »zakon o ohranitvi individualnosti«. Ovrgel je darvinizem, ki je spet nastal v času pisarniške dejav­nosti Jakoba Lorberja.

V šesti knjigi »VeIikega Evangelija«, prejme po Jakobu Lorberju nek mitničar, Jored po imenu, od Gospoda poduk. o stvarstvu, ki presenetljivo ustreza današnjemu duhovnemu prikazu: (87, 6) »Če pa bi bilo po, vaši  novi svetovni modrosti celotno stvarstvo le delo slepega naključja, ali bi potem stvari v nara­vi obdržale svojo sedanjo vsestransko samostojnost? O, nikakor ne! Glej, veter je takšna bolj slepa sila, čeprav le deloma! Ali si že kdaj kje videl, da bi kjerkoli proizvedel kakršnokoli določe­no obliko, ki bi bila obstojna? Gotovo zvrtinči prah in ga v rah­lih ohlapnih oblikah oblakov nosi skozi zrak, kjer se oblike vsak trenutek spreminjajo in se nikdar več ne pojavijo povsem iste. Ali si lahko obliko nekega oblaka zapomniš tako, da bi denimo po nekaj dneh lahko rekel: >Poglej, to je prav tisti oblak, ki sem ga že videl pred nekaj dnevi!

Iz tega pa sedaj zlahka razbereš, da neka slepa sila še nikdar ni proizvedla niti mahca, ki bi se vedno pojavljal v takšni in pov­sem enaki obliki skozi mnoga tisočletja.

Če pa je tako - ali se to neki boljši človeški pameti ne posveča samo po sebi, da mora vse nastajanje, vsa bit in ves obstoj, v katerih se da prav posebej dobro prepoznati neka določena, ne­sprejemljiva oblika, zgradba, lastnost, koristni učinek in končni smoter [cilj, kar se hoče doseči s prizadevanjem: SSKJ], proiz­vesti takšna sila, ki vsebuje neomejeno in nespremenljivo, četu­di vseobsegajoče razumevanje in modrost, brez katere ne bi ni­koli dobil pred oči nobenega določeno oblikovanega predmeta, pa naj bo to nek kamen, neka kovina, rastlina ali žival? Takšna sila mora prav gotovo biti neka enotna in sama sebe dobro zave­dajoča se, ker brez nje nič ne bi moglo dobiti neke določene in v sebi enotne oblike.

In sedaj drugič: Ker moraš nujno predvidevati takšno silo, ki je kot prabit v sebi osnova vseh biti, mora potem ta osnovna sila vendar imeti tudi neko ustrezno ime, s katerim se lahko na začet­ku prikliče in ohrani v spominu ljudi, ki so tukaj za to, da spo­znajo to silo. Kdo pa bo kdaj povprašal po bližjem spoznavanju neke stvari, za katero še nikoli ni slišal niti imena? Zaenkrat bomo to prasilo splošno poimenovali >Bog<. Ko pa sedaj ima­mo Boga, bomo vprašali in porekli naprej: >Kje pa je ta Bog, in kakšen je? Kako On ustvarja stvari, kako On kot najčistejši duh spravi na dan grobo materijo iz Sebe? <

In glej, ko nek človek prične tako spraševati, potem je že na boljši poti! Vsem bitjem bo posvečal večjo pozornost in v njih raziskoval, koliko Božje pramodrosti se še da tam najti. In dlje kot bo tako raziskoval, toliko več Božanske modrosti in reda bo tudi zlahka in hitro tam našel.

Ko bo to našel, bo v svojem srcu tudi kmalu zaznal vzbuditev ljubezni do Boga in se iz takšne ljubezni tudi vedno bolj in bolj zavedal, da mora biti Bog Sam v Sebi izpolnjen z najmogočnej­šo ljubeznijo, da ima tako veliko željo in veselje do tega, da na tako čudovit način ustvarja takšno brezštevilno množico stvari in bitij, ki niso le priče Njegovega obstoja, temveč so veliko bolj tudi priče Njegove modrosti, moči in ljubezni.

Če človek raste in pridobiva v takšnih opazovanjih in zave­danjih, tedaj očitno pridobiva tudi v ljubezni do Boga in se Mu vedno bolj in bolj približuje; kolikor pa postajajo večja in solidnejša takšna približevanja nekega človeka Bogu, toliko več Bož­jega duha se zbira tudi v njegovem srcu, v katerem se s tem hra­ni, in vse bolj in bolj prebuja k resničnemu spoznanju lastnega notranjega življenja in svoje moči, lastni duh, v povezavi s silo Božanskega duha v njem...«

Obstaja posebno področje, kjer darvinizem s svojimi posku­si pojasnitve preprosto obtiči. To je raznovrstna in raznolika le­pota neštetih rastlin in živalskih vrst. Toda kaj pomeni ta lepo­ta? Je mar čista premišljenost v smislu darvinizma ali pa je Božji simbol? Le predstavljajmo si žitno polje, ki valovi, cvetja poln planinski travnik, edinstveno čudovitost pisanih metuljev! Ali za vse to kot zadostna razlaga za njihov nastanek zadošča ide­ja naravnega izbora in tako imenovanega boja za obstanek? Mar ni rogovje nekega srnjaka kar se da neprimerna tvorba za preži­vetje v boju za obstanek? In le kako je s ptičjim svetom, njego­vim pisanim perjem in krasnim petjem? Mar naj bi vse to bila le premišljenost, vse petje slavčkov in drozgov, vse srce osve­žujoče žvrgolenje spomladi? Le pomislimo na krasoto tropskega ptičjega sveta, lepoto fazanov in pavov v našem življenjskem področju. Pav lahko polnost svojega repnega perja razbohoti v stotero kolo peres. Indijcem je predstavljal podobo vrhovnega vsevidnega boga. Feničani, veliki pomorščaki starega veka, so ga prinesli v zahodni svet. Tam je na otoku  Samosu postal pri­spodoba nebeške boginje Here, ker so v zlatih lisah v obliki oče­sa na safirno modri podlagi videli simbol z zvezdami posutega neba. Darwin je nekoč tipično izjavil: »Ob pogledu na pavje oko kar obolim.«, S tem je mislil modro zlate lise v  obliki oči na ze­leno prelivajočih se repnih peresih.

Če bi bila od naravnih zakonov krmiljena naključje in nujnost vzrok za nastanek takšnih bitij; na svetu ne bi bilo nobene lepo­te. Darvinistično gledano je lepota nesmiselnost, ki mora v boju za obstanek podleči. Če bi različni darvinizmi ustrezali resnič­nosti, bi morala lepota že zdavnaj postati žrtev zmožnosti.

V »Velikem Janezovem Evangeliju« VI., 136, 2, spregovori Gospod Svojim apostolom in nekemu rimskemu stotniku o le­potah stvarstva: »Glejte, prav tako kot je obdelan ta zgleden vrt, takšen naj bo po Božji volji tudi pravi človek! V sebi naj združuje tudi resnično in dobro, z lepim in vzvišenim. Če to stori, s tem dokaže, da je v vsem podoben Bogu,svojemu Stvarniku in Očetu."

Glejte veliko milino vseh teh rož! Kako prečudovito so okra­šene, in ena prekaša drugo po veličastnosti! Da, zakaj pa pravzaprav? Cvetenju še tako ljubko lepe vrtnice na koncu vendarle sledi le nadvse preprosto in na pogled nikoli posebno lepo seme, katerega predhodnik je bil lep cvet, in za katerega nastanek v bi­stvu nebi bil potreben tako lep cvet. Vendar je Bog tudi zato za vsa svoja dela izbral estetiko v najvišji meri, da bi On s tem pri ljudeh vzbudil za vso blaženost potreben smisel za lepoto. Ko je le-ta pri nekem človeku povsem prebujen, je potem takšen člo­vek sprejemljiv tudi za vso resnico in vse tisto dobro, katerega začetnica je prav resnica...«

Grdota je aspekt [izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik: SSKJ] darvinizma, ker je za lepoto preživetje brezpredmetno. Naj še enkrat spomnimo na vse bolj resignirane [odpovedujoče, odrekajoče: SSKJ] besede Darwina, ki jih je izrekel v starosti: »Počasi sta se vame priplazila dvom in nevera. Zelo primerno bi lahko rekli, da sem človek, ki je postal barvno slep.«

Leta 1982  umrli baselski zoolog Adolf Portrnan, velik in ne­odvisen raziskovalec, ki je plaval proti toku časa, je to, biolo­ško nerazložljivo, lepoto poimenoval »samopredstavitev žive­ga«. Le kako bi lahko iz darvinističnega zornega kota presodili takšno nebeško darilo kot je genij nekega Wolfganga Amadeusa Mozarta? Sprejeti bi morali spoznanje, da višje nikdar ni razu­mljivo iz nižjega, kakor to denimo počne iz darvinizma nastala globinska psihologija. Veliki teolog Romano Guardini je pogo­steje poudaril: »Bivanje je zgrajeno v plasteh. Smisel in možno­sti nižjih se popolnoma odprejo šele na višjih. Razmišljanja ne moremo razumeti od spodaj navzgor, torej naturalistično, raz­vojno teoretično, temveč le od zgoraj navzdol, torej hierarhič­no.« (Krščanska zavest, poskusi o Pascalu, str. 167)

Kaj pa je pod vplivom materialistično izrojenega darvinizma nastalo iz Božjega darila-ljubezni med moškim in žensko? Da­našnja zožitev ljubezni med nekim človeškim parom na samo­uveljavitev v spolnosti je posledica tega mehanistično-materi­alistično okrnjenega  mišljenja o človeku. Ljubezniva človeška gesta poljuba se v smislu primerjalne vede o obnašanju po Lo­renzu mora razumeti v smislu nekega »ritualiziranega giba hra­njenja«. Toda ali je poljub kot izraz ljubeče naklonjenosti zares le atavističen [podedovan: SSKJ] zakrnel nastavek iz živalske­ga pračasa?

Celo, sicer za Darwina precej ogreti vodilni mislec, Friedrich Engels je že zgodaj v letu 1877 ugotovil: »Prav otročje je, če hočemo celotno raznovrstno bogastvo pravil razvoja in zaple­ta subsumirati [zajeti, uvrstiti: SSKJ] pod skopo in enostransko frazo boja za obstanek.«

Tukaj so si marksisti izjemoma enotni z ostalimi filozofi in kristjani, tako ne gre! Z razvojem človeka, kot ga darvinizem vidi v boju vseh zoper vsakega, tako ne more in ne sme iti na­prej. Tukaj je dosežena končna točka, ki navaja razmišljajoče ljudi k zlih slutenj polnemu govorjenju o koncu sveta. Darwin, ki ga je spričo njegovih tez zmeraj težilo določeno nelagodje, je leta 1871 na koncu svojega dvodelnega dela, skoraj v zadnjem stavku, v suverenem [popolnem, vsestranskem: SSKJ] preziru svoje lastne logike z omembe vredno in prav nič darvinistično omejitvijo, umaknil nazaj svoje dosedanje zahteve; tamkaj po­jasni: »Tako pomemben kot je boj za obstanek bil in še zmeraj je, kadar je na kocki tisto najvišje človeške narave, obstajajo tu­kaj še druge sile, ki so pomembnejše. Kajti moralne lastnosti so direktno ali indirektno veliko bolj napredovale z učinki navad, z močjo razuma, poukom, religijo itd., kot pa z naravnim izborom.« ­

Poti nazaj ni bilo. Darwinovi učenci in epigoni so se že do­bro generacijo polaščali njegovega dela in so vse do današnjih dni podčrtavali to, kar je ustrezalo plehkemu razmišljanju duha tedanjega časa; bili so bolj darvinistični kot bivši preizkušeni mojster sam. Darvinizem je postal materialistično-antireligio­zen, veliko večino človeštva, vključno s filozofi in mnogimi te­ologi, je pahnil v nihilističen prepad [nihilist - kdor zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme, vrednote: SSKJ], v katerem naj bi človek s stoičnim [mirnim: SSKJ] ravnodušjem ohranil svojo držo.

Pred nedavnimi desetletji je Teilhard de Chardin, francoski pa­ter, jezuit, paleontolog in antropolog, skiciral osnutke za veli­kopotezna dela na osnovi osebnih raziskav, v katerih je skušal dokazati, da se razvojni nauk oziroma evolucijska teorija in kr­ščanska vera nikakor ne rabita medsebojno izključevati. - Raz­vojni nauk v svojem skrajšano materialističnem stališču ateističnega značaja, kot ga razglašajo v plehkem darvinizmu je v svoji polresnici slabši kot popolna laž. - Teilhard je pokazal, da lah­ko evolucijo sprejmemo kot  duhovno usmerjan proces in smo hkrati verni kristjani. Torej, da eno nujno ne izključuje drugega. Teilhard se je,ne da bi poznal Jakoba Lorberja, pogumno lotil te teme, tako stvarstva kot evolucije, in je v tem prodrl zelo da­leč. Nekaj let je bil deležen velikega upoštevanja med iščočimi kristjani vseh veroizpovedi. V razvoju celotnega stvarstva je vi­del veliko, iz Stvarnika izhajajočo, vztrajnost. Od atoma do mo­lekule, od vedno bolj diferencirano razvijajočih se molekul do primitivnih živih bitij, ki se razvijajo v vse bolj popolne življenj­ske oblike, rastline in živali vse do človeka. V takšnem pogle­du je bil cilj stvarstva  od točke alfa do točke omega noogeneza (filozofija,noologija -nauk o duševnih pojavih v mišljenju; op. prev.), stvaritev z razumom obdarjenih bitij, torej prav ljudi, vse od kristogeneze (kristologija - veda o Kristusu; op. prev.), zdru­žitve vseh razumskih-bitij s kozmičnim Kristusom, z drugimi besedami, velikim mističnim telesom, katerega glava je Kristus. Adolf Portmann je samo vsebino Teilhardskega razvojnega na­uka primerjalno imenoval za »puščico humanega«, se pravi, da od  najpreprostejšega atoma, pa do razvoja diferenciranega člo­veka tiči, v neprestano navzgor razvijajočih se vrstah, kot neka navzgor usmerjena puščica, stremljenje navzgor. Za vsem tem naj bi,tičal duh, ki naj bi stremel po zmeraj večji svobodi, kot se prav v človeku utelešena predstavlja s svobodo volje.

Medtem je okoli Teilhardovega dela vse potihnilo. Ob vsej drznosti načrt  iščočemu človeku še zmeraj mrzlo veje napro­ti. Na nek način nas obide določeno nelagodje, s kozmična vrto­glavica. Za predkozmično prakrivdo, izvirni greh v tem nauku ni prostora. Manjka vedenje o preeksistenci duš ter o celotnem dogajanju v duhovnem prastvarstvu pred tem, iz katerega šele postane razumljiv nastanek materialnega sveta. Manjka neposred­na bližina Gospoda z Njegovim srčnim sočustvovanjem vse do inkarnacije v mesu. Gospod se je oddaljil v kozmične daljave, v neko točko omega. To so tiste pomanjkljivosti, ki so v Lor­berjem preroštvu pojasnjene, ki enostavno pri Teilhardu ostajajo odprte. Tako ni presenetljivo; da je čas odkorakal mimo tega samega po sebi čudovitega poizkusa.

Kdor je spoznal kozmološko preroštvo Jakoba Lorberja, ta odloži Teilharda na stran, toda mi kristjani mu dolgujemo zahva­lo. - Stališče, ki se je danes večinoma uveljavilo v krščanskih cerkvah, zastopa tako stvarstvo kot tudi evolucijo, ne pa ali-ali. Žal leta 1982 prezgodaj umrli Joachim Illies, profesor biologi­je, je to stališče v več spisih vedno znova javno zagovarjal kot kristjan, najbolj profilirano (razčlenjeno) v delu, ki ga je iz nje­gove zapuščine objavil baselski atomski fizik in filozof profesor Thurkauf: »Zmota stoletja, počastitev in kritika darvinizma«. Obe ravni, filozofsko-teološka in naravoslovna, se ne izključu­jeta, temveč se dopolnjujeta. ­

Profesor Koltermann, jezuitski pater, nosilec katedre za filozofijo narave na filozofsko-teološki visoki šoli Sankt Georgen v Frankfurtu na Maini in za zoologijo na univerzi v Mainzu, pri­haja do sledečega rezultata: »Filozofsko lahko pokažemo, da vsa živa bitja kot kontingentna [nezadostna: SSKJ] bitja neprestano potrebujejo ohranjajočo ustvarjalno silo Boga. Zatorej bi med­sebojno prepletanje stvarjenja in evolucije lahko najbolje in naj­jasneje izrazili tako rekoč, da Bog ohranja živa bitja v bistvu in se Njegovo dejanje stvarjenja nadaljuje v času. Fenomeno­loško [znanost o pojavnih oblikah duha v njegovem zgodovin­skem razvoju: SSKJ] se živa bitja kažejo nahajajoč se v evo­luciji. Stvarjenje se dogaja v obliki evolucije. Potem se kratka formula ne more več glasiti ali stvarjenje ali evolucija, in tudi ne stvarjenje in evolucija, temveč stvarjenje v evoluciji.« Nadalje ugotavlja: »Izhajati bi morali iz podobe Jahveja, kot Boga zgo­dovine Izraela, ki torej ne stoji le na začetku izbranega ljudstva, temveč gre z njim skozi njegovo celotno nastajanje, je Bog odre­šitve, ki Svoje ljudstvo spremlja na potovanju skozi puščavo in ujetništvo, ga torej ne pusti samega. Ta Bog neprestano žive pri­sotnosti je v kontekstu [kar z določeno stvarjo nastopa, je z njo - povezano: SSKJ] naravoslovja Bog, ki ustvarja bodoči svet, ki vse položi v seme in se pusti razvijati, Bog zakonov narave in njene dinamike [poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: SSKJ]. Dinamika Boga se kaže v zgodovini kozmosa vse tja do živega. Šele v modernem celotnem pogledu evolucije, od nastanka prvih atomov, molekul, sončnih sistemov, rimskih cest, vse do življenja in osebnosti človeka, lahko dandanes slu­timo, kako velika mora biti praslika, če so že odslikave tako ču­dovite.« To je pogled vernega kristjana, povedano na kratko, to je nenehno stvarstvo. ­

Že več kot dve stoletji poprej je veliki nordijski videc Emanuel Swedenborg v svojem delu »Prava krščanska religija«, 2. knji­ga, v 8. poglavju, »Sveto Pismo v njegovi polnosti«,o Božji be­sedi v smislu logosa (v antični filozofiji najvišji red, vrhovna za­konitost sveta; op. prev) zapisal: »In ker je vesolje ustvarjeno s taisto, ga taista tudi ohranja. Kajti, kakor obstoj predpostav­lja nenehno nastajanje, tako ohranjanje predpostavlja nenehno stvarjenje.« - Kakšno razsvetljenje! Stoletje pred pomračitvijo z razsvetljenstvom in več kot dve stoletji pred našo sedanjostjo.

Iz dosedanjih obrazložitev smo lahko razvideli, da je mehani­stično-materialistična podoba sveta utemeljena na hipotezah na tleh darvinizma in še radikalnejšega neodarvinizma, ki jih niso mogli z ničemer dokazati, ki so nasprotno bile z znanstvenimi dejstvi že zdavnaj ovržene in bi jih lahko kot »zmoto stoletja« odložili ad acta [k spisom v arhiv:, SSKJ]. Kljub temu je ta na­pačna doktrina za mnoge še ostala neke vrste artikuli (predmet) verovanja, ko pa jo v navidez znanstveni preobleki neizpodbit­no apodiktično (izražajoč popolno gotovost, ki ne trpi ugovo­ra; op. prev.) razglašajo kot dogmo. Tako se jo s čudno zaslepe­lostjo pogosto še zmeraj oklepajo. Zato je bil za nas spoprijem s to doktrino nujen, da bi lahko od tamkaj toliko svetleje zažarelo živo bogastvo Lorberjeve, s krščanskim razodetjem zaznamova­ne, podobe sveta. Po eni strani podobe sveta s kozmično širino, po drugi pa z bratovsko bližino našega Gospoda in Stvarnika, ki nam je v Svojem učlovečenju postal Brat.

Tako naj to poglavje sedaj zaključi beseda nadangela Rafaela nekemu znanja željnemu človeku iz Lorberjevega dela »Veliki Janezov Evangelij« III,236,12: »Kaj bi bilo s celotnim stvar­stvom, če bi Gospod le za trenutek pozabil nanj?! V kar najhi­trejšem trenutku bi bilo po njem; nobeno sonce, noben mesec, nobena zvezda v vsej večni neskončnosti in nobena zemlja, ki te nosi, ne bi več obstajali, tudi noben angel in človek se nikjer več ne bi mogla ohraniti sama iz sebe!

Vse, kar je, nenehno ohranja vsemogočna; večno enaka in ab­solutno nespremenljiva volja Gospodova, brez katere si ne mo­remo predstavljati nobenega obstoja.«

V deseti knjigi »Velikega Janezovega Evangelija«, 170,13, poučuje Gospod vrhovnega sodnika nekega mesta:»Mar meniš, da je za to, da Jaz prikličem v obstoj najmanjšega črva, potrebno manj, kot pa za celotno zemljo, mesec in sonce?

Povem ti: Če si zmožen v življenjski obstoj priklicati najpreprostejšega črvička, si prav tako sposoben, da v obstoj prikličeš celotno zemljo, mesece in sonce kot tudi druga nebesna telesa! Kajti viden, telesni življenjski stroj še tako nepomembnega črvička je v svoji organski zgradbi tako umetelen, da si tega ne moreš niti približno predstavljati; in če ta zunanji življenjski stroj ne bi bil tako umetelno in modro urejen, kako bi potem lah­ko vanj posadili tako substancialno dušico, da bi se ta za svoj na­daljnji razvoj lahko posluževala tega življenjskega stroja?

In če bi tisti, ki črvička prikliče v obstoj, sam ne bil najpopol­nejši gospodar vseh sil in vsega življenja - kako bi lahko oži­vil takšen stroj? In če bi on sam ne bil ne le gospodar vseh sil in vsega "življenja, temveč bi nujno tudi bil večno življenje samo ­kako bi lahko oživil črvička samega?«

Evolucija v svojem celotnem pregledu - ne le v mehanistično­-materialistično zoženem pogledu darvinizma -, v krščanskem pogledu, je nenehno stvarjenje. Torej je duhovno vodena in ni kockanje naključja in nujnosti. Gospodar nebes in zemlje se ni­kdar ne umakne od Svojih stvaritev in nikdar ne počiva.

Dr. Rainer Uhlmann
Tako mi je govoril Gospod