Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Samomorilci in njihova usoda v onstranstvu

148 Smrtni padec radovednega dečka.

1 Rečem Jaz: "Če je tako, nam pač moraš povedati tudi še o deč­ku, ki je padel z drevesa in kmalu nato umrl, obenem pa tudi o člo­veku, ki je sam skočil v ribnik in utonil in tako naredil samomor. Po­vej le na kratko in samo bistveno!"
2 Matael je začel takoj govoriti in rekel: "Le malce potrpežljivosti prosim; oba primera bi rad opisal skupaj, zato se moram nekoliko zbra­ti!"
3 Rekel sem Jaz: "Stori to; Jaz pa ti bom položil v usta prave be­sede in tako bo šlo tudi brez priprave!"
4 Nato je rekel Matael: "Če je tako, potem se mi seveda ni treba dolgo zbirati in bom začel nemudoma kar se da zvesto in resnično pri­povedovati o obeh dogodkih, ki se ju še zdaj zelo dobro spominjam."
5 Reko vsi glasno: "Visoki podkralj ljudstev okrog širnega Ponta do Kaspijskega morja, vsi se veselimo še zlasti tvojih pripovedi; v pripo­vedovanju si namreč res neprekosljiv mojster!"
6 Reče Matael: "Za pripovedovanje je potrebno predvsem malo go­vorniške spretnosti in veliko ljubezni do resnice. Kdor govori resnico, ima zmeraj prednost pred tistim, ki si izmišlja pravljice! Naj bo, kakor hoče; to, kar vam bom na gospodovo željo povedal je ena mojih številnih zgodb, ki sem jih doživel od zibelke do svojega dvajsetega le­ta. Z besedami vam jo bom podal tako, kot sem jo v svojem sedem­najstem letu doživel ob svojem očetu, ki je bil zmeraj ob meni in je za­radi mojih videnj postal že zelo moder. Zgodbi se glasita tako:
7 Bilo je ob splošnem judovskem očiščevanju, ko so - kot je znano - za vse judovske grehe ob reki Jordan zaklali grešnega kozla in ga nazadnje med vsemogočim vpitjem, molitvenimi obrazci in prekletstvi vrgli v ljubo reko Jordan. O tem ne kaže izgubljati besed, vse bi bilo prazno in ničvredno besedičenje, kajti takšne ceremonije še predobro pozna vsak, še tako neznaten Jud.
8 Manj znano pa vam je morda, da se je tedaj na omenjeni praznik darovanja grešnega kozla zbrala nadvse velika množica ljudi. Zelo ve­liko je bilo Grkov, Rimljanov, Egipčanov in Perzijcev. Skratka, rado­vednežev ni manjkalo!
9 Razumljivo je, da so tudi dečki hoteli videti kaj od te predstave. Čez odrasle so seveda mogli videti le malo, in razumljivo je tudi, da je deč­ke, ki niso nič videli, radovednost pognala na bližnja drevesa. Ni traja­lo dolgo, ko je za številne dečke zmanjkalo gostoljubnih dreves in na ve­jah so se začeli prepirati in prerivati. Večkrat so jih opozorili, naj bodo mirni, vendar so ta dobronamerna opozorila zalegla le malo ali celo nič.
10 Z očetom sva sedela na kamelah, podaril nama ju je neki Perzi­jec, ki ga je moj oče ozdravil hude bolezni; obe sta bili dvogrbi in zato veliko udobnejši za jahanje od enogrbih. Zato sva tudi imela lep raz­gled in sva udobno opazovala vse prizorišče. Nedaleč od najinega sto­jišča je stala res lepa in visoka cipresa, na katere že po naravi ne pre­močnih vejah so se prepirali trije dečki. Vsak se je trudil, da bi zase­del najmočnejšo vejo.
11 Ker pa je to že precej priletno drevo imelo le dve toliko močni veji, da bi jima lahko zaupali svoje življenje, so se trije dečki prepira­li za dve močnejši veji in tretji se je moral zadovoljiti z vejo, ki je bi­la pravzaprav bolj vejica. Za dobrih pet mož visoko je tretji čepel na svoji veji, ki je bila bolj vejica kakor veja.
12 Zadeva se je eno uro še nekako obnesla, proti poldnevu pa je za­pihal precej močan veter in močno zazibal vrh ciprese ter prav tem trem dečkom v obraz pognal tako gost dim od kadečega se daritvenega oltarja, da so morali zatisniti oči, da ne bi prelili potoka solz.
13 V tem nadvse nevarnem položaju sem si ogledoval dečka, ki je čepel na tanki veji. Ko je gosti in težki dim zaneslo dečku v obraz, sem naenkrat opazil, da letata okoli njegove glave dva velika netopirja. Ve­lika sta bila kot dorasla goloba in sta ubogemu fantu gnala še več di­ma v obraz.
14 Tedaj sem opozoril očeta in mu rekel, da se bo tu kmalu zgodilo nekaj neprijetnega. Povedal sem mu tudi, kaj sem videl: da se mi ne­topirja sploh ne zdita naravna,in sicer zato,ker sta se enkrat povečala in drugič zmanjšala.
15 Oče je usmeril kamelo na kateri je sedel proti drevesu in zaklical dečku na drevesu, naj čimprej zleze dol,sicer se bo ponesrečil. Ne vem zanesljivo, ali je deček dokaj glasne očetove besede slišal ali ne, še vedno sem gledal prejšnji prizor: deček, ki je čepel na šibki veji, si je z roko čedalje bolj drgnil od gostega dima boleče oči, moral je biti že na pol slep.
16 Ker pa je oče videl, da se deček na njegov svarilni klic ni odzval, se je oddaljil od nevarnega drevesa, prišel spet k meni in me vprašal, ali še imam videnje. Povedal sem po resnici in zatrdil, da bo moral de­ček, če ga ne bodo takoj spravili z drevesa, neogibno doživeti nesre­čo. Oče je rekel: 'Sin, kaj pa lahko striva?! Lestve nimava in na kli­ce se deček na drevesu ne odziva; prisiljena sva počakati na to, kar bo Gospod Bog poslal temu neposlušnemu dečku.'
17 Komaj je oče izgovoril zadnjo besedo, se je šibka veja, ki se je zaradi dečkovega nenehnega premikanja prepogosto in preveč upogi­bala sem in tja ter gor in dol, zlomila, deček, zdaj seveda brez opore, je z vso močjo padel na glavo za pet mož globoko prav na kamen, ki je ležal pod drevesom, si razbil lobanjo, zlomil vrat in takoj obležal mr­tev.
18 Zaradi tega so se ljudje vznemirili; gnetli so se k ponesrečenemu dečku. Ampak kaj je to pomagalo zdaj, ko je bil deček že mrtev?! Rim­ska straža je naposled razgnala ljudstvo in poklicali so mojega dobro znanega očeta, naj preišče dečka, ali je res mrtev ali pa ga lahko še skuša oživiti. Oče je potipal dečkovo razbito glavo in tilnik ter rekel: 'Tu ne pomaga nobeno zelišče in nobena maža več! Ta namreč ni le enkratno, temveč dvakratno mrtev, in ne bo nikoli več oživel na tem svetu!

149. Duhovni pojavi ob nesreči. Samomor esena, ki ga je tampelj preklel.

1 (Matael): "Sočasno me je oče vprašal, ali sem morda odkril pri dečku še kaj posebnega.
2 Jaz pa sem z njim govoril grško in sem rekel: 'Tista dva netopirja sta se združila nad njegovo prsno jamico, v podobo opice zelo žalost­nega videza in zdaj se trudita, da bi se ločila od telesa; videti pa je, da ju to še tako privlači, da se za zdaj še ne moreta povsem ločiti od nje­ga; kolikor dlje se trudita, toliko bolj postajata eno, in zdaj, zdaj sta lo­čena od telesa kot ubežno bitje! Le-to zdaj še čepi in skače okrog te­lesa, kakor bi kaj iskalo!'
3 'Menda ni to dečkova duša?' je rekel oče.
4 Rekel sem: 'Tega tudi sam ne vem! Mar naj bi tak nadvse zane­marjeni deček res ne imel boljše duše?! Zdaj čepi to čudno bitje pri še krvaveči razbiti glavi in videti je, kot da bi lizalo kri iz velike rane. In vendar ne more doseči ničesar! Le lahno in zelo slabo vidno krvno pa­ro vsrkava in z njo dobiva nekoliko bolj človeški videz. Toda zdaj pri­hajajo nosači, ki bodo najverjetneje odnesli truplo! Sem radoveden, ali bo šlo tudi to opičje bitje z njimi!'
5 V tem trenutku so prišli štirje nosači s precej dolgim drogom, pri­vezali so truplo z lanenim platnom na drog, ga dvignili in odnesli.
6 Rekel sem: 'Toda bitje ostaja in se ozira okrog sebe kot nekdo v veliki praznini,kjer ničesar ne vidi. Zdi se, da nas telesnih ljudi sploh ne vidi. Zdaj čepi na mestu,kjer je deček strmoglavil z drevesa, in se drži, kakor bi hotelo zaspati. To mora biti res dečkova duša!'
7 Oče je rekel: 'Na srečo se pokončevanje grešnega kozla bliža kon­cu! Le še sentenca (sodni izrek) nad tistimi, ki so kot preveliki in prehudobni greš­niki izključeni iz tega splošnega očiščevanja, potem bo konec! Kot vsa­ko leto: vedno ista zgodba, zame brez blagoslova, moči in koristi, in verjamem, da tako tudi za vsakega!'
8 Nato je oče umolknil, poslušal sentence in se nemalo jezil, ker je bilo prvo prekletstvo izrečeno nad ubogimi Samarijani, šele potem nad vsemi pogani, nad eseni, saduceji in, bolj zaradi videza tudi nad ne­spokorjenimi krvoskrunci, morilci bratov, očetov in mater, skrunilci ži­vali in prešuštniki in - z najstrašnejšo sentenco - na koncu nad zani­čevalci templja in njegovih svetih reči.
9 Po tej prav nič spodbudni ceremoniji, pri kateri je vsako preklet­stvo povzročilo silno raztrganino na oblačilu velikega duhovnika, so se vsi kmalu vrnili v mesto; le en človek, ki so ga dobronamerne sentence prekletstva najbrž vrgle iz tira nekoliko bolj, kot bi bilo treba, je ostal ob luži, ki je bila nedaleč od naju in je bila pravzaprav star, še vedno zelo globok tolmun reke Jordan, o katerem so si nekateri norci izmiš­ljali, da naj bi se skozi to luknjo, ki je imela kakšnih sto mož obsega, v enem letu in nekaj dnevih izgubila vsa voda vesoljnega potopa z vse ­zemlje. Res da je ta tolmun sicer zelo globok, vendar brez dna najbrž tudi ni.
10 Očetu se je zdel človek, ki je z neke zelo naprej štrleče skale sre­po in zmedeno gledal v črno vodo tolmuna, nekoliko sumljiv. Vprašal me je, ali morda odkrijem okrog tega moža ali nad njim kaj nenavad­nega.
11 Rekel sem kot je bilo res: "Ničesar ne morem odkriti, pa vendar ne morem zanikati, da mi ta človek nikakor ni všeč! Menim, da ne bi napovedal nič narobe, če bi trdil: Ta bo šel kmalu z vsem svojim te­lesom raziskovat, kako globok je tolmun!'
12 To poročam tako zvesto, kakor sem tedaj govoril, čeprav ni oče nikoli rad slišal, če sem se ob resnih rečeh nekoliko šalil, za to sem bil še posebno nadarjen. Zato mi tudi Ti, o Gospod, milostno odpusti, če­tudi zdaj uporabljam iste besede, ki sem jih uporabljal tedaj!"
13 Rečem Jaz: "Kakor govoriš, tako je prav; tako namreč hočem Jaz in ti tako rekoč Jaz sam polagam besede v usta! Le nadaljuj; vsi te zelo pazljivo poslušajo!"
14 In Matael je takoj začel spet pripovedovati in je rekel: "Komaj sem izgovoril zadnjo besedo, je mož dvignil roke in zelo glasno spre­govoril: 'Veliki duhovnik me je preklel, ker sem bil esen in sem zapustil tempelj, da bi se naučil druge in boljše modrosti, vendar sem je tam našel prav tako malo kakor v jeruzalemskem templju. Skesan sem se vrnil v tempelj in molil in daroval; toda veliki duhovnik je moj dar za­vrgel, obtožil me je kot najhujšega sramotilca templja in me za večno preklel, s tem ko je svoje oblačilo sedemkrat natrgal. Ob splošnem očiščevanju sem upal, da bom dosegel ublažitev prekletstva, ki mi ga je izrekel; vendar sem na to čakal zaman! Le še bolj je podkrepil sta­ro prekletstvo in me naredil za prekletega pred Bogom in ljudmi! Jaz sem torej preklet! - Pa naj bom preklet!' - S temi besedami, ki jih je nadvse glasno zakričal, je strmoglavil s skale v tolmun in utonil."

150. Duši obeh ponesrečencev v onstranstvu.

1 (Matael): "Ni trajalo dolgo, ko sem zagledal nekaj kakor sivo člo­veško okostje, ki je počasi plavalo po vodni gladini, spremljale pa so ga zelo čudne črne race. Bilo jih je kakšnih deset. Le nogi, toda šele pod gležnji, sta bili skromno pokriti z mesom, vse drugo so bile kosti brez kože in mesa, in to se mi je zdelo nadvse čudno. V začetku je pla­vajoče okostje ležalo z obrazom navzgor; toda čez približno pol ure se je obrnilo, začelo mahati z rokami in nogami kot spreten plavalec in videti je bilo, kot da se trudi, da bi odvrnilo od sebe črne race. Te pa so bile trdovratne in nikakor niso hotele zapustiti srhljivega plavalca.
2 Tako je na gladini tolmuna ta skrivnostna prikazen plavala dobro uro sem ter tja v vse smeri, včasih hitreje, včasih počasneje, nekajkrat se je tudi potopila in znova priplavala na površje. Monstruma bi imel za vodno žival, če bi ga lahko videl tudi moj oče; toda svoje sicer zelo ostre oči je lahko še tako napenjal, a kljub temu ni mogel ničesar opa­ziti, zato sem se seveda moral nujno prepričati, da je okostje, ki plava po tolmunu, nekaj nenaravnega, torej duševnega in duhovnega odtrgati še kakšen preostali košček mesa. Po eni uri se je umirilo in črne race so se zaganjale vanj, kot da bi hotele z njega odtrgati kakšen košček mesa.
3 Ker se tam ni dogajalo nič pomembnega več, sva se vrnila k naši opici, ki se je ravno poskušala vzravnati in stati na zadnjih dveh no­gah ter za silo hoditi. Toda ni se ji posrečilo. Bitje je pri vsakem pe­tem koraku padlo s prednjimi nogami na tla, vendar se je hitro spet dvignilo in se ob tem zmeraj ozr1o na vse strani, in iz tega, kako pri­zadevno se je oziralo okrog, sem dobil vtis, kot da bi se česa balo, ali kot da bi bilo zelo lačno in bi se oziralo za primerno hrano. Ko je tako skušalo 'stati pokonci in hoditi, je prišlo do zloglasnega tolmuna. Tam je kmalu opazilo okostje, ki je v družbi srhljivih rac zdaj spet pla­valo po tolmunu sem ter tja.
4 Ko je opica, ali gotovo duša ponesrečenega dečka, zagledala okost­je, je divje cvileče zakričala in posebno pozorno opazovala okostje. Čez kakšne pol ure se je povsem vzravnala kakor človek in razločno sem sli­šal besede, ki jih je šepetala: 'To je bil nesrečni oče mojega slabega te­lesa! Gorje njemu in meni; kajti doleteli sta naju Jehovova jeza in sod­ba! Meni je vsekakor še mogoče pomagati, toda, kako pomagati njemu?'
5 Tedaj je opica premolknila in njen obraz je postal nadvse otožen, medtem ko so se v tolmunu črne race prav živahno zaganjale v okostje, ki ni kazalo veliko življenja. To je trajalo znova dobre pol ure in v tem času so se tudi razšli skoraj vsi ljudje, ostalo je le nekaj Rimljanov in Grkov, ki pa so imeli živahne poslovne pogovore in sploh niso bili po­zorni na najino tiho opazovanje.
6 Moj oče me je vprašal, ali sem opazil še kaj drugega. Zanikal sem in rekel zelo kratko: 'Doslej niti najmanj!'
7 Tedaj je oče menil, da bi lahko odšla; videla sva namreč vse, kar je bilo pomembnega, in kaj bo Jehova naprej storil z obema dušama, bi naju komaj utegnilo zanimati.
8 Jaz pa sem rekel: 'Oče, skoraj tri ure sva posvetila obema dušama in od tega nimava tudi nič drugega kakor tihi, žalostni prizor pred mo­jimi očmi; zato jima nameniva še eno uro, morda se bo vendarle po­kazalo še kaj zanimivega!' Oče je bil z mojo zamislijo povsem zado­voljen in ostala sva. Po nekaj trenutkih tega najinega pogovora pa se je zadeva nenadoma spremenila.
9 Opica se je naglo vsa besna vzravnala, skočila na vodno gladino in tam začela loviti srhljive race, in gorje tisti, ki jo je ujela! Bliskovito jo je raztrgala na tisoč koščkov! Uničila je vse razen petih, ki so ji pobegnile.
10 Ko so tako te hudobne race izginile, je opica dvignila okostje iz vode in ga položila, to sem videl, približno pet korakov od tolmuna na prav lepo trato in rekla: 'Oče, ali v svoji veliki revščini slišiš moj glas, slišiš mojo besedo?' Tedaj je sedeče okostje prikimalo s svojo mrtvaš­ko lobanjo in s tem očitno dalo vedeti, da sinove besede sliši in goto­vo tudi razume.
11 In opica, ki je po svoji obliki vidno postajala bolj človeška, se je dvignila, kot da bi imela veliko oblast, in rekla z meni zelo dobro sliš­nim glasom: 'Oče! Če je Bog, potem je lahko samo dober in pravičen! Ta Bog ne prekolne nikogar; če je namreč človek delo tega Boga, ne more biti šušmarski izdelek, temveč le mojstrsko delo! Če pa bi se kje našel mojster, ki bi preklel svoje delo, bi bil vendar veliko slabši od naj­hujšega šušmarja; celo šušmar ne prekolne svojega dela, temveč je nanj celo ponosen. In Bog kot veliki mojster vseh mojstrov naj bi pre­klinjal Svoja dela?
12 Preklinjanje in obsojanje si je izmislil človek,oboje je posledica slepote in neizoblikovanosti človeške narave. Prekrški,ki jih stori šele nastajajoči človek, so preizkušnje, kako naj človek, ki naj bi postal samostojen,uporablja svojo svobodno voljo in človekovo ravnanje je vaja samoodločbe tako v spoznanju kakor v svobodnem hotenju in določenem redu, ki bo tako vzpostavljen za neskončne vrste velikih stvaritev enega modrega Stvarnika, ker le v takšni ureditvi lahko obstajajo bitja časno in večno.
13 Prekletstvo ljudi je zlo z njihove nočne strani; uničujejo sebe in soljudi in  nazadnje pahnejo ljudstva v najhujšo bedo,najhujšo žalost in obup. Tebe, mojega ubogega zemeljskega očeta, je ubilo desetkratno prekletstvo velikega duhovnika,čeprav pred Bogom nisi zaslužil prekletstva. V brezmejnem obupu si sam vzel  časno telesno življenje in zdaj si tu beden  kot najbolj žalosten izrodek golega človeškega divinacijskega napuha (napuh človeka,ki si domišlja,da je Bog); jaz pa sem gotovo dobil od Boga milost in toliko spoznanja in moči; da sem odstranil od tebe desetkratno prekletstvo velikega duhovnika,ki te je mučilo v podobi črnih vodnih ptic, in zdaj si svoboden in na suhem. V tej svoji veliki stiski in revščini ti bom pomagal z vsem, kolikor mi bo dopuščala moja življenjska moč!«
14 Med tem govorom je prejšnji opičji človek dobival čedalje bolj človeško podobo in ko je bilo navedenega govora konec, je bil človek že povsem izoblikovan v prav ljubko človeško obliko in kakor iz zraka oblečen v svetlosivo nagubano oblačilo. Poleg njega pa je ležalo še nekaj zavito v prt. Zdaj prav čedni mladenič ga je razvezal in potegnil ven dolgo, temnosivo srajco in rekel: »Aha,to je oblačilo zate;dovoli, da ti ga oblečem!«
15 Človeško okostje je prikimalo in deček mu je v trenutku oblekel  srajco  ter mu zavezal prt, ki je bil nekoliko svetlejše barve, okrog čela  kot turban in s tem je okostje dobilo boljši videz. Pogumni deček je nato prijel  starca pod roko in ga hotel dvigniti, da bi vstal; toda to mu ni uspelo.
16 Po več poskusih je deček, ki je bil zdaj že velik kot mladenič,zaklical s predirnim glasom,za katerega je celo moj oče rekel, da ga sliši, vendar brez artikulacije: «Jehova! Če kje si, pošlji meni ni mojemu očetu kakšno moč! On ni grešil, toda največji greh tistih, ki si kot ljudje lastijo Božji ugled,da bi od sveta potegnili toliko več časti in koristi, ga je zmlel kakor kamen, ki pade iz oblakov,in zdaj leži tu kot ,od sveta prekleta duša?Jo boš zaradi tega tudi Ti za večno preklel?  Daj ji vsaj kožo prek navideznih kosti! Kajti preveč se mi smili grozotna golota mojega očeta! Pomagaj,  Jehova, pomagaj!«
17 Na ta klic sta se kmalu prikazala mogočna duhova mogočna duhova in se dotaknila okostja na sencih. V trenutku je dobilo kite, kožo, nekaj malega las – in se mi je zdelo – tudi oči, vendar zelo votle in globoko vdrte. Toda nobeden od obeh duhov ni spregovoril niti besede in po tem dejanju sta pri priči spet izginila.
18 Nato je skušal zdaj že prav vedri mladenič spet dvigniti človeš­ko okostje, da bi stalo; in tokrat mu je uspelo. Ko je stari zdaj lahko stal, ga je mladenič vprašal, ali bi lahko tudi hodil. Stari je to pritrdil z izjemno vreščeče votlim glasom; mladenič pa ga je takoj prijel pod roko, in odšla sta proti jugu in kmalu ju nisem več videl."

151 Gospodova razlaga onstranskega stanja duše obeh ponesrečencev.

1 (Matael): "To sta zgodbi, ki sem ju doživel. Kaj se je z obema opisanima dogajalo naprej v svetu duhov, ne vem; kljub Tvojim prej­šnjim razlagam še zdaleč ne razumem, kaj sta pri dečku, ki je padel z drevesa, pomenila netopirja, ki sta se pozneje spremenila v opičjo po­stavo, ter kako in zakaj sem videl samomorilčevo dušo na vodni gla­dini kot pravo mrtvaško okostje skoraj brez življenja. Od kod je pri­šlo tistih deset črnih rac in zakaj so mučile okostje? Kako je končno mogel deček s svojo dušo, ki je še vedno imela opičjo obliko, obvla­dati deset hudobnih ptic? Kaj pomeni oblačilo, od kod je prišlo in ka­ko je po svoje delovalo na ti dve različni duši?
2 Da, o marsičem bi lahko še veliko vpraševal; toda zame sta po­membni predvsem ti dve točki, o katerih sem svoje neznanje razodel z vprašanji in o katerih bi mi bila milostna razlaga zelo dobrodošla. Če želi še kateri od nas razlago o katerem postranskem pojavu, pa men­da tudi lahko vpraša?!"
3 Reče Cirenij: "Prijatelj, ob tvojih pripovedih mi je bilo prav čudno pri duši! Človeško življenje se mi zdi kakor potok, ki mirno in nedol­žno teče po gorski ravnini. Toda prej tako mirni potok na koncu rav­nine strmoglavi s strahotno silovitostjo v nedogledno globino in si z gr­mečim bučanjem izdolbe grozljivo globoko strugo, ne najde pa počit­ka! Sila njegovega padca ga namreč žene naprej in naprej od kraja nje­govega mirovanja z veliko silovitostjo in mora bežati in bežati, dokler ga nekje ne pogoltne prasilna in neizmerna globina morja.
4 O Gospod, razloži nam vendar v našo tolažbo te tako zelo resne trenutke sicer lepega življenja! Vzemimo človeka, ki je po pripovedi brata Mataela skočil v meni prav dobro znani tolmun, da bi končal svo­je obupa polno življenje. Kako strahovita sprememba takoj po njego­vem skoku! Zdi se, da je kmalu nato prišlo nekakšno olajšanje; toda kakšno je videti! Kolikšna negotovost, kakšna beda! Zato razloži, o Gospod in Mojster, vse, kar je brat Matael videl in o čemer je grozlji­vo pripovedoval, tako da bomo potolaženi!"
5 Rečem Jaz: "Vsekakor vidimo tu nekaj strašno žalostnih življenj­skih trenutkov, ki so res zelo resni. Toda kaj hočeš storiti, da bi zara­di vpliva sveta in peklenskih skomin povsem zavoženo življenje rešil in ga postopno usmeril  na pravi tir, da se ne bi povsem razblinilo in izgubilo? Mar ni treba takšno življenje zgrabiti z vso resnostjo?
6 Da, res, ta usodni trenutek je za gledalca vsekakor videti nadvse ogaben. Prehod skozi najožja vratca seveda ni tako prijeten kakor po­gled na obraz povsem zdrave deviške neveste; toda pravega človeka vpeljuj v življenje, in to v resnično in večno neminljivo življenje! In zaradi tega ima nazadnje tako najresnejši življenjski trenutek za tiste­ga, ki ga razume, še vedno več tolažilnega kakor nasmejan pomladni obraz deviške neveste. - Zdaj pa preidimo k razlagi tistega, kar nam je povedal Matael!
7 Matael je opazil dva velika netopirja, ki sta dečka obletavala, še pre­den je padel z drevesa in potem pri priči obležal mrtev. Deček je bil, prvič, zgolj otrok te zemlje. Otroci zemlje pa, kot ste že večkrat sliša­li in lahko razumeli iz Mojih razlag, so duševno in tudi telesno sestav­ljeni iz celotnega organskega stvarstva te zemlje. Dokaz za to je že nad­vse različna hrana za telo, ki jo uživa človek, medtem ko je žival pri izbiri hrane zelo omejena. Da pa lahko človek iz zaužitih naravnih hra­nilnih snovi daje ustrezno duševno hrano vsem inteligenčnim delcem, iz katerih sestoji njegova duša, lahko tudi uživa toliko različne hrane iz živalskega, rastlinskega in tudi mineralnega kraljestva; snovno telo duše se namreč, enako kakor meseno telo, hrani in dozoreva z zauži­to naravno hrano.
8 Pomembno je tudi, iz katerega poprejšnjega območja stvarstva je tuzemski človek po vedno višjih stopnjah prejel dušo. In drugič, po­sebno pri otrocih je treba upoštevati okoliščino, da njihova duša še ved­no skriva v sebi sledi tiste predstvarjenjske vrste, iz katere je sprva pre­šla v človeško obliko. Če otrok takoj dobi dobro vzgojo, predstvarjenj­ska oblika kmalu povsem preide v človeško in se v njej čedalje bolj utrjuje.. Če pa je pri kakšnem otroku vzgoja zelo zanemarjena, stopa v njegovi duši čedalje bolj v ospredje predstvarjenjska oblika in postopno potegne celo trdno oblikovano telo v omenjeno predstvarjenjsko obli­ko; tako pri marsikaterem surovem človeku zlahka prepoznamo, kate­ra oblika prevladuje v njegovi duši.
9 Če sem torej prej rekel, da ta deček duševno in telesno izvira iz te zemlje, boste ob njegovi nadvse zanemarjeni vzgoji uvideli, zakaj je bi­la njegova duša videti v podobi dveh netopirjev že na drevesu, še pre­den je padel z njega, in to v trenutku, ko je, prenaporno oklepajoč se drevesa in deloma zadušen od gostega dima, krčevito omedlel, in se sicer še nekaj časa obdržal na drevesu, čeprav se ni več zavedal.
10 Dokler duša v trenutku umiranja še ni povsem ločena od telesa, je zaradi boječe perturbacije (zmede) povsem brez zavesti. Godi se ji kakor nekomu, ki bi bil z obrazom navzven trdno pri vezan za vrete­no, ki se neznansko hitro vrti. Lahko gleda kolikor hoče,in vendar nebo videl nobenega predmeta; okrog sebe bo videl kvečjemu medel megličast krog, ki lahko ob povečani hitrosti vrtenja in zaradi tega pre­trgani dejavnosti vidnega organa preide v popolno noč.
11 In tako kakor mora vidni organ mirovati, da zazna predmet tak­šen kot je, tako potrebuje duša notranji mir, da se lahko zanesljivo in jasno zave sebe. Kolikor bolj se duša vznemiri, toliko bolj izgine tudi njeno jasno samozavedanje. In ko je duša najhuje vznemirjena, ne ve o sebi ničesar tako dolgo, dokler se spet ne umiri. In ta trenutek je pri umirajočem tem izrazitejši, čim nižja je bila življenjska stopnja duše. Ah, pri življenjsko popolni duši se ta trenutek, ki je videti nekoliko ža­lostno, sploh ne zgodi: to je Matael prav dobro videl ob umiranju sta­rega Lazarja, ker Lazarjeva duša ni bila prav nič nemirna.
12 Deček na drevesu je bil kakšne četrt ure telesno že skoraj mrtev in se ni več zavedal; njegova duša in njegovo telo sta bila torej že ob­dana z najgostejšo temo. In duša, ki se prehudo vznemiri, se začne de­liti v prejšnje, manjše in nepopolnejše predživljenjske kreature; zaradi tega sta tudi bila najprej vidna dva netopirja. Šele potem, ko je bil de­ček zaradi svojih raztreščenih možganov povsem ločen od svoje du­še, se je razdejana duša bolj umirila, obe duševni predkreaturi sta se sprijeli in kmalu je postala vidna opica kot zadnja predkreatura; potre­bovala pa je daljše mirovanje, da se je povsem sprijela, in potem še več mirovanja, da se je znova samospoznala in samozavedala. Zato je tu­di dalj časa čepela na mestu, kjer je njeno telo padlo z drevesa, bolj instinktivno kakor vedoč, kaj se je tam zgodilo.
13 Toda postopno sta se vračala zavest in samozavedanje in opica je poleg tega dobivala tudi čedalje bolj človeški videz in se začela postav­ljati pokonci. Njen duševni, čedalje dlje segajoči zaznavni čut je začel slutiti bližino ponesrečene duše njenega zemeljskega očeta. Zapustila je prostor, kjer je čepela, se pomikala k tolmunu, kamor jo je privlačil instinkt, in zdaj popolnoma spoznala z desetimi človeškimi prekletstvi obremenjeno nesrečno dušo svojega očeta.
14 Tedaj se je v njej prebudila otroška ljubezen, obenem z njo pa tudi vprašanje o Bogu in Njegovi resnični pravičnosti; z vsem tem pa se je v njej prebudila tudi povsem upravičena jeza nad prekletstvom, ki so si ga v svojem neskončnem napuhu drznili ljudje naložiti na uboge, v bistvu pa veliko boljše soljudi. S tem pa je zdaj že veliko popolnejši opičji človek v sebi spoznal tudi moč, s katero se je spopadel z dese­timi desetimi hudiči prekletstva, ki so v podobi črnih rac čezmerno mučile du­šo njegovega očeta.
15 V tej povišani samozavesti opičji človek plane v tolmun in zač­ne, gnan od svoje otroške ljubezni do svojega ubogega očeta, uniče­vati deset hudičev prekletstva; v nekaj trenutkih jih je uničil in opičji človek je s tem dobil že skoraj povsem človeški videz.
16 Njegova ljubezen pa začne tudi v mrtvi očetovi duši poganjati no­ve življenjske korenine. To da sinu še več ljubezni in več moči, in z njo iztrga očeta iz kraja njegovega propada in njegovega pogubljenja in ga prinese na kopno; tam se po sinovi ljubezni tudi izoblikuje lju­beznivo počivališče za očetov prihodnji obstoj. Ker pa sinova ljubezen narašča, postaja močnejša tudi njegova svetloba; iz te svetlobe spoz­na nezadostnost svoje moči in se prav pošteno obrne na Boga, naj On pomaga njegovemu očetu. In pomoč res pride; najprej oblačilo in moč za odhod v boljšo in popolnejšo življenjsko sfero, kjer očetova duša, hranjena s sinovo čedalje bolj naraščajočo ljubeznijo, spet zadobi du­hovno meso in kri in tako nazadnje postane sposobna spoznati Boga in vstopiti v Njegov red, in to je pri samomorilcih zmeraj neznansko težka stvar."

152 Različne vrste samomorilcev in njihove razmere v onstranstvu.

1  (Gospod): "Tudi med samomorilci so razlike. Če si kdo vzame te­lesno življenje zato, ker je nekdo drug preveč ponižal njegov veliki na­puh in se ne more maščevati, je to najhujša vrsta namernega samomora. Takšne vrste samomora duši ni mogoče nikoli povsem popraviti. Tisoč­krat tisoč let bo potrebno, da se bodo suhe navidezne kosti takšne duše brez ljubezni vsaj za silo obdale s kožo, kaj šele, da bi se inkarniralo (utelešenje, tu v pomenu obdajanja dušinega skeleta z duhovnim mesom ) vse njeno bitje; inkarnacija je namreč posledica ljubezni in tudi znova zbuja ljubezen.
2 Če kdo pogleda devico, katere telo je dovršeno oblikovano in kar kipi od bujnosti, ga bo pogled nanjo prevzel in njegovo srce, polno lju­bezni bo takoj zahrepenelo po tem, da bi bila devica njegova. In za­kaj je tako? Ker je mesena bujnost device nasledek mnoge ljubezni! Snov, ki ima za podlago ljubezen, pa more in mora tudi v sočloveku prebuditi to, kar je sama.
3 Poglejmo drugo devico, ki je strahovito mršava, in povem vam, da ta ne bo posebno močno ganila nobenega srca; skrivaj jo bomo pomi­lovali, toda težko da se bo vanjo kdo zaljubil. In zakaj? Ker visi na njenih kosteh veliko premalo tistega materiala, ki je le nasledek ljubez­ni!
4 Duša, ki je že tu bila sama ljubezen, je tudi onstran takoj videti zelo mična, bujna in zato po obliki nadvse popolna. Skopa in posebno se­bična duša pa je, nasprotno, videti silno mršava; toda nekaj mesa in krvi ima še vedno, ker takšna duša ljubi vsaj še sebe. Samomorilec pa ce­lo te ljubezni ne premore in njegova duša je onstran nujno videti ka­kor posušeno okostje. Bistveno je le še to, ali kot človeško ali žival­sko!
5 Že prej smo spregovorili o tem, da je več vrst samomora, in zdaj sem vam izčrpno predstavil najhujšo. Najhujši samomorilec se v on­stranstvu ne prikaže kakor človeško okostje, temveč kakor zmajevo, kačje ali kakor okostje kakšne druge nadvse divje, krvoločne živali. Za­kaj? Zdaj si to zlahka mislite! Takšna duša ne bo nikoli več mogla doseči življenjske popolnosti.
6 Poleg tega so tudi taki, ki naredijo samomor iz ljubosumnosti za­radi device, ki ji je brez njene krivde drugi bolj všeč od ljubosumne­ga patrona, ki jo je pri vsakem srečanju mučil z vsemi mogočimi očitki in ji pripisoval zločine nezvestobe, na katere ni nikoli niti pomislila. Takšen se v onstranstvu prikaže v okostju volka, psa ali petelina, kaj­ti razum in voljo takšnega ljubosumnega norca so vodile življenjske na­rave teh živali in te kot predkreature pogojujejo poglavitno bistvo tak­šne duše. Tudi takšni samomorilci bodo nekoč nadvse težko dosegli vsaj delno popolnost življenja.
7 Potem so samomorilci, ki so skrivaj naredili velik zločin, zaveda­jo pa se, da jih zanj čaka najsramotnejša in najbolj boleča smrtna ka­zen. Vedo, da bo njihov zločin prej ali slej prišel na dan. Kaj se po­tem navadno zgodi? Tak skrivni zločinec zaradi največjega strahu in ker ga upravičeno peče vest, najbolj nizkotno obupa in se obesi. Tak­šna duša se v onstranstvu prikaže v skeletu svojih predkreatur, recimo kot pupki, kuščarji in škorpijoni, ki vsi čepijo na istem kupu, katere­ga obdaja žareč okop, navadno v obliki velikanske žareče kače. Tudi žareči okop sodi med predkreature iste duše in je njen razumski del.
8 Skratka, ko duša zaradi slabe vzgoje ostane brez vsake ljubezni in ne ljubi več niti sebe, je vsa prežeta s peklom kot najhujšim sovražni­kom življenja in začne sovražiti svoje življenje in obstoj in si neneh­no prizadeva, da bi ga kakor koli neboleče uničila! Ob takšni popolni sovražnosti do življenja nazadnje nujno izgine vse življenje, in takšna duša se onstran nikakor ne more pojaviti drugače kakor razkrojena v posebne oblike praživljenja, in to le v njihovih okostjih brez mesa, ki nosijo v sebi le nujno sodbo.
9 Kost, pri človeku in živali, je najbolj obsojeni del in zato brez lju­bezni; in ker se v kosteh, tako kakor v kamnu, ne more zadržati lju­bezen do življenja, nazadnje kosti ostanejo, četudi le substancialno du­ševno, kot takšni prispodobni deli, v katerih se nikakršna ljubezen ne more ohraniti. Človeške kosti pa so še vedno sposobnejše, da se ob­dajo z življenjem, kakor živalske kosti ali celo skeletne lupine žuželk in grče, hrustanec in kosti dvoživk.
10  O Ko se potem onstran pojavi samomorilec tako, kot je bilo opisa­no, si že lahko predstavljate, kako težko bo in koliko časa bo potreb­no, preden bo takšna duša prišla vsaj tako daleč, da bo prešla v člo­veško okostje in potem iz same sebe dobila kožo ali celo nekaj mesa.
11 Toda zdaj se vprašujete, ali takšna duša tudi trpi kakšne boleči­ne. In povem vam: občasno največje in najbolj pekoče, občasno pa sploh nobenih! Če jo zato, ker bi jo bilo še mogoče znova oživiti, du­hovi, ki se ji v ta namen približajo, malce razburijo, občuti v svojih de­lih najbolj pekočo bolečino; ko pa se spet umiri, ni v njej niti občut­ka niti zavesti in torej tudi ne bolečine.
12 Je pa še veliko vrst samomora, vendar nimajo tako hudih posle­dic za dušo kakor oba pravkar opisana; vendar noben samomor nima dobrih posledic za dušo!
13 Tisti, ki ga je opisal Matael, je bil še najboljše vrste, zato je tudi bilo mogoče tisto dušo zlahka in hitro znova oživiti in rešiti. Toda od­prta rana ostane takšni duši za vedno in ta je: skoraj nikoli ne more do­seči popolnega Božjega otroštva; samomorilska duša pride le redko vi­še od prvih, zunanjih in zato tudi najnižjih nebes, ali sploh le do nji­hovih mejnikov.
14 V prva, modrostna nebesa pridejo večinoma le duše iz vseh dru­gih nebesnih teles, s te zemlje pa duše tistih modrih poganov, ki so ži­veli zelo vestno in pravično po svojem spoznanju, toda o Meni tudi on­stran nočejo nič slišati. Če pa sčasoma vendarle nekaj sprejmejo, lah­ko dosežejo druga, torej višja ali tudi srednja nebesa; toda v tretja, naj­globlja in najvišja, prava nebesa ljubezni in življenja, ne bodo prišli nikdar. Tja bodo namreč prišli samo tisti, ki so že dosegli popolno Bož­je otroštvo.
15 Menim, da sem vam dovolj razložil tudi ta dva načina smrti, o ka­terih je pripovedoval brat Matael; če pa komu še kaj ni dovolj jasno, lahko tudi vpraša. Čez dve uri bo sonce nad obzorjem in tedaj se bo­mo spet lotili česa povsem drugega. Kdor torej še kaj hoče ali želi, naj zdaj pove!"
16 Reko vsi: "Gospod, vse razumemo; ob tako nazornem razlaganju vendar ne more nikomur ostati nič nejasno!"

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
Knjiga 4