Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Položitev v grob

Sporočilo

Janezov veliki evangelij, knjiga 11, poglavje 74

Gospod: Ko je bilo telo mrtvo in je krdelo sovražnikov popolnoma ohladilo svojo maščevalnost, so se tudi ljudje kmalu razkropili, ker je nekakšna notranja groza - tista že omenjena notranja tema - pri vsakem delovala tako, da je poiskal varno zavetje v svoji hiši, kjer so se Judje po svo­jih pravilih tedaj morali pripraviti na Sabat, ki se je pribli­žal s sončnim zahodom.

Moji privrženci so se zdaj vedno bolj približevali mo­rišču, tako da se je krog tistih, ki so Mi bili blizu, precej povečal. Jožef iz Arimateje je že pred tem šel k Pilatu in ga prosil za Moje telo, olajšava, ki ni bila vedno odobre­na. Pilat pa mu je rad ugodil, ker je s tem, kot tudi z napi­som v treh jezikih na vrhu križa, v katerem je bilo rečeno, da sem Jaz judovski kralj, hotel razjeziti Jude.

Moji prijatelji so nato sneli telo, ga očistili in mazilili in ga pazljivo odnesli do kamnitega groba, ki je bil last Jože­fa iz Arimateje, na zemljišču, ki ga je le-ta odkupil od Ni­kodema, da bi tam našel svoj lastni poslednji počitek. Gol­gota je bil sicer skalnat grič, vendar je bil kraj v neposred­ni bližini precej naseljene podeželske četrti, kjer so si šte­vilni bogati Rimljani in Judje kupili posestva in si zgradi­li krasne hiše. Tako je mogoče razložiti bližino vrta. V ta grob Jožefa iz Arimateje so torej prijatelji položili telo in dobro zavarovali mesto, iz strahu, da bi Judje v svoji hu­dobiji oskrunili celo še mrtvo truplo.

Jude pa je bilo strah, da bi Moji privrženci ugrabili tru­plo in potem trdili, da sem Jaz vstal od mrtvih. Zakaj sli­šali so in zelo dobro vedeli, da so ljudje govorili o Moji napovedani smrti in tudi o Mojem vstajenju. Zaradi tega so Pilata prosili za straže, ki jih je ta tudi odobril, že iz ra­dovednosti, ali se bo tu vendar pokazalo kaj čudežnega, kot so njegovi prijatelji pričakovali in česar so se sovraž­niki bali. 

Zato so postavili stražarje, rimske vojake, ki naj bi pet dni stražili ob grobu.

 

Gospod v grobu Jožefa iz Arimateje

Jožef iz Arimateje je bil Nikodemov prijatelj in se je do Pilata napotil s prošnjo bolj v imenu svojega prijatelja kot v svojem lastnem. Kajti Nikodem je bil velik, skrivni Kri­stusov občudovalec, vendar si zaradi nekakšnega strahu pred velikimi duhovniki in farizeji čisto očitno ni upal na­rediti česa takega. Zato je to naročil svojemu prijatelju, ki je bil čisto na skrivnem tudi velik Kristusov prijatelj. - Ta kratka uvodna pripomba je potrebna, da bi jasneje dojeli to, kar bo povedano v nadaljevanju.

V osebi Nikodema si zdaj predstavljajte skrito ljubezen do Gospoda, v osebi Jožefa iz Arimateje pa si predstav­ljajte vero v Gospoda.

Kaj je vera v odnosu do ljubezni? - Njena pomočnica je! Torej je bil tudi Jožef iz Arimateje tu pomočnik Nikode­ma, ki je na skrivnem ljubil Gospoda.

Kaj pa je vera zahtevala od Pilata? - Zahtevala je Go­spodovo mrtvo truplo, ko so ga sneli s križa, ga zavila v belo platno, potem ko je truplo najprej mazilila z drago­cenimi snovmi in ga nato položila v svež kamnit grob na svojem lastnem vrtu, v grob, v katerem še nikoli  nihče ni ležal.

Kaj neki vse to pomeni? - Vse to samo po sebi kaže na plemenito vedoželjnost vere, ki poišče vse, kar je možno, da bi v tem našla živo zadovoljstvo. Gre k Pilatu in si iz­prosi dovoljenje - to pomeni toliko, kot da gre taka vedo­željnost v svet in v njem išče vse možno, kar bi ji lahko služilo kot potrditev resnice.Če od sveta prejme vse, kar išče, potem se obrne h Kri­žanemu. Toda kako? Tam poskusi osvetliti vse besede in razlage in jih tako osvoboditi skrivnostnih, navideznih na­sprotij, ki jih najde v Svetem Pismu.

To se ji tudi posreči; končno je mrtvo truplo zares osvo­bodila križa, ki v svoji podobi vendar predstavlja >nasprotje«. Toda kaj ima ta plemenita vedoželjnost zdaj pred se­boj? - Glejte, mrtvo truplo, v katerem ni življenja! Pleme­nita vedoželjnost to tudi uvidi; sama v sebi pa se vendarle veseli srečne osvoboditve od križa. Truplo mazili z drago­cenimi snovmi, ga zavije v belo platno in ga nato položi v nov grob, v katerem še nikoli nihče ni ležal.

Kaj naj bi to pomenilo? - Iz tako temeljite osvetlitve be­sede v Svetem Pismu je nezmotljivo razvidna njena Bo­žanska narava in se zato tudi upošteva in visoko časti. To je maziljenje! Zakaj neredko kdo govori najbolj vzvišeno o dostojanstvu in o Božji visokosti Svetega Pisma; toda vse to je maziljenje trupla.

Človek torej s to plemenito vedoželjnostjo ovije tako spoznano resnico z najvišjim in najčistejšim spoštova­njem, da, zdrzne se nad veličino resnice v tej knjigi; in to ni nič drugega kot zavijanje trupla v belo platno. Ka­kor nedolžno in čisto je pravzaprav takšno platno, tako je tudi tisto ponižno spoznanje. Toda truplo, mazilo, kot tudi platno, nimajo življenja oziroma niso živi, in tudi ne da­jejo življenja.

Zdaj pa bodo to mrtvo truplo položili v nov grob. Kaj neki je to? - Ker spoznanja, ki si jih je človek pridobil s svojo plemenito vedoželjnostjo, ne dajejo ne življenja, ne živega prepričanja, jih poveže vse skupaj in jih polo­ži v grob svojega globljega razuma. Nato nad njim polo­ži kamen, kar pomeni, da na vse te čisto prepoznane res­nice položi resnično težak dvom. Ker pri tem pravi: »Vse te razlage zakritih skrivnosti v Svetem Pismu se pač nad­vse dobro slišijo; toda jasnega prepričanja pa vendarle ne nudijo!«

In glejte, to je dobesedno stanje tistega, ki veliko bere! ­- Vse prebrano lahko še tako dobro razume, od naravne­ga do ponotranjenega, duhovnega smisla; ko pa želi do­bro prepoznano preizkusiti, potem izve, da se pred njego­vo voljo ne ukloni niti en sončni prahec. In če hoče gleda­ti življenje duha, namesto tega vedno sreča noč groba, v katerega je položil svoje truplo. Ali z drugimi besedami: O onstranstvu v sebi ne dobi nazorne gotovosti, temveč je pri njem vse ne dokazana trditev, torej le truplo v grobu!

Kakšno pomoč pa dobi na takšen način? - Če je še toli­ko prebral, pa zaradi vsega prebranega ne more doseči no­benega živega prepričanja in tako je vedno podoben Jože­fu iz Arimateje, ki eno truplo za drugim snema s križa in ga mazili in zavija v belo platno. Toda truplo ostane tru­plo in ga vedno odnese v grob.

Ob tem pa opazujmo našo Magdaleno! Ta je sicer tudi prisostvovala vsem tem dejanjem, toda ona trupla ali be­sede ni zavila v platno in ga ni položila v grob, temveč v svoje, od ljubezni žareče srce. In ko je potem prišla h gro­bu, je moč ljubezni odvalila kamen dvoma. Platno je lepo zloženo ležalo v grobu, kar pomeni toliko kot: Njena lju­bezen je Božjo besedo v njej sami oživila. Magdalena tru­pla ni več našla, zato pa je našla Živega, ki je vstal iz gro­ba.

Kaj je zdaj pač bolje: Položiti truplo v grob - ali najti Živega nad grobom? Jaz menim, da je drugo očitno bolj­še kot prvo.

Zakaj pa je Magdalena našla, česar Jožef iz Arimateje ni našel? - Ker je malo brala, toda veliko ljubila. Jožef iz Arimateje pa je veliko bral - kot Nikadem -, zato pa manj ljubil. Zaradi tega je imel tudi opraviti z mrtvim truplom ­- Marija Magdalena pa z Živim Kristusom!

Jakob Lorber
Križ in krona