Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Potovanje skozi Samarijo

45. Karavana roparjev

1 Z učenci sem pohitel po poti, ki je tudi vodila v Jeruzalem. Toda proti Jeruzalemu se nisem odpravil takoj, temveč sem naredil velik ovinek, in sicer skozi Samarijo in del Galileje; v teh provincah so Me ljudje že večinoma poznali, Mi tu in tam pripeljali bolnike, in te sem tudi ozdravil.

2 Pot, po kateri smo potovali, pa je bila precej zapuščena in zato manj obljudena, zato smo lahko, ne da bi bili zelo opaženi, pogosto potovali s hitrostjo vetra, tako kot vedno na dolgih poteh.

3 Ko smo se tako že proti poldnevu znašli v Samariji, nas je srečala maloštevilna karavana, ki je prek Jerihe potovala v Egipt.

4 Prvi vodja karavane se je ustavil pred nami in nas v grščini vpra­šal, ali se po tej poti pride v Jeriho in od tam v Egipt.

5 Jaz pa sem mu rekel: »Kako si lahko postal vodja karavane, če še sam ne poznaš poti?«

6 Vodja je odgovoril: »Doma smo daleč za Damaskom in zdaj smo se prvič v življenju podali po tej dolgi poti; zato smo se tudi pogosto prisiljeni sem in tja pozanimati, katera pot je prava in najbližja; to pa je tukaj dokaj težavno, saj le redki govorijo naš jezik.«

7 Jaz sem rekel: »Poslušaj, kadar popotnik res ne pozna poti, po kateri hodi, potem je že prav, da se v tuji deželi pozanima, katera pot je prava in po možnosti tudi najbližja; ni pa lepo, da si nas zdaj usta­vil pod pretvezo, da ne poznaš poti, ki si jo prehodil vsaj dvajsetkrat. Razlog, zakaj si nas tu ustavil, pa je povsem drug in prav nič hvale­vreden! Ustavil si nas zato, ker domnevaš, da nosimo s seboj skrivne zaklade, ki se jih nameravate polastiti na svojem roparskem pohodu. Toda pri sebi nimamo nič takega, imamo pa obilo zakladov za dušo in duha. Te pa brez plačila damo vsakomur, ki si jih zares želi za re­šitev svoje duše.«

8 Po teh besedah je vodja osupnil in Me vprašal s še predrznejšim glasom: »Od kod veš to o nas, kdo nas je izdal?«

9 Tudi Jaz sem odgovoril z močnim glasom: »Tebe in tvojih se­demdeset sopotnikov poznam že od rojstva! Tvoje pravo ime je Olgon, vendar tega nikoli ne uporabljaš, temveč se v vsakem kraju predstavljaš le z izmišljenim imenom; tako ravna tudi vsak od tvojih pomagačev, zato da bi vas v kraju, ki ste ga oropali, le stežka prepoz­nali, vas izsledili in izročili sodišču.

10 Tudi zdaj ne nameravate v Egipt; veste pa, da je v Jerihi velik sejem in s tem bi se tudi radi okoristili. Prav tako veste, da bo, šteto od danes, v štirih tednih v Jeruzalemu slovesna posvetitev templja, ki se je zmeraj udeležijo številni tujci z vsakovrstnimi zakladi in bla­gom, in tudi od tega si zelo veliko obetate. Toda povem vam: Tokrat bo plen slab!«

11 Vodja, zdaj že zelo jezen, je odgovoril: »Če želite odnesti celo kožo, potem vsepovsod molčite o tem, da nas poznate, in se kar naj­hitreje poberite; kajti tudi jaz vas poznam in vam pri vseh bogovih prisegam, da se bom kar najstrašneje maščeval, če bom izvedel, da ste nas izdali! Res da se preživljamo z ropanjem, vendar nismo morilci, in če bi bili, bi se vam zdaj slabo pisalo!«

12 Jaz sem rekel: »Če bi Me poznal, bi Mi rekel: 'Gospod, milosten in usmiljen bodi z menoj, velikim grešnikom, in odpusti mi moje grehe; poboljšal se bom in se spokoril ter se potrudil, da bom krivico, ki sem jo komu storil, kar se da poravnal!' Toda ker Me ne poznaš, nameravaš odločno vztrajati v svojih grehih, in Mi prisegaš mašče­vanje pri vseh bogovih, čeprav si jud in poznaš Mojzesove zapovedi. Če bi bil res Grk, potem ti niti ne bi dovolil, da bi Me ustavil; ker pa si tudi ti Jakobov sin, sem to dopustil, da bi lahko spoznal resnico in da bi za življenje ulovil boljši plen, kakor je ta, za katerega si priza­devate.«

13 Nato je Olgon spravljivo spregovoril: »Povej mi torej, kdo si, da se bom lahko s teboj pogovarjal drugače!«

14 Jaz sem rekel: »Sem Tisti, ki Mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in oblasti Moje volje so podložne vse stvari; kajti Moja volja je Božja volja, in Moja moč je Božja moč, ki večno vlada nad vsemi silami in jih obvladuje. Zdaj veš, kdo govori s teboj!«

15 Olgon je rekel: »Oh, oh - kako je to mogoče?! Če ti je že dana vsa oblast na nebu in na zemlji, potem bi bil več kakor Mojzes in vsi drugi očetje in preroki; kajti na tej zemlji jim je bila dodeljena le maj­hna moč, kot beremo v Pismu. In ti naj bi imel celo vso moč v nebesih in na tej zemlji? Ah, česa takega še nisem slišal iz ust nobenega člo­veka - kaj takega lahko reče le norec, vendar nisi videti norec in tudi tvoje besede ne zvenijo noro. Če je v tebi res takšna popolna Božja moč, nam to pokaži, pa bomo verjeli tvojim besedam in se ravnali po tvoji volji!«

16 Jaz sem rekel: »Če boste lahko molčali pred judi v Jeruzalemu in zlasti pred farizeji v templju in tudi drugih krajih, kamor boste potovali in srečavali farizeje! Kajti na takšne človeške izrodke naj ne sveti nebeška luč!«

46 Roparjevo priznanje

1 Olgon in še nekateri njegovi sopotniki so rekli: »Molčali bomo! Kajti tudi mi kar najhuje sovražimo nenasitne farizeje. Pred tem smo bili vsi pošteni judje in v njihovi službi. Ker smo bili krepki in srč­no pogumni in smo tudi poznali Pismo, so nam razlagali zapoved ljubezni do bližnjega takole: Zapisano je sicer, da človek ne sme krasti in ropati in si tudi ne želeti posesti bližnjega, vendar se to nanaša samo na odnose med judi. Kdor pa je pameten, pogumen in močan, lahko pogane oropa njihovega premoženja ali jim ga, kakor zna in zmore, nasilno odvzame, in pred Bogom ne greši; prav nasprotno, takšen pogumen in pameten jud Bogu še posebno ugaja, saj Božje sovražnike okrade in jim odvzame premoženje, del tega pa daruje templju. Toda oropanih poganov, razen v skrajni sili, ne sme umoriti, da ne bi zapadel njihovi tiranski postavi, saj so že brez nje judje dovolj zatirani, in bi jih to stiskalo do smrti.

2 In glej, ker smo glas farizejev imeli za Božji glas, smo tudi po­stali, ne da bi nas pri tem pekla vest, tatovi in roparji; kajti poganom smo kradli in jih ropali - vsaj tako smo sprva mislili - po naročilu Jehove, kakor je tudi veliki kralj David po Božjem ukazu moral Filistejce in še nekatera druga zla poganska ljudstva odstraniti z obličja zemlje. To mu je Bog gotovo štel v dobro, saj je zanj dejal, da je mož po Njegovem srcu!

3 Tudi mi smo dolgo mislili, da smo možje po Jehovovem srcu. Toda ko smo sčasoma ugotovili, da so se začeli tempeljski duhovniki spozabljati tudi nad premoženjem judov, si prilaščati imetje revnih vdov in sirot, prešuštvovati, skruniti dečke in deklice in počenjati še številne druge grozote, smo prenehali verovati v enega Boga in Moj­zesa ter se začeli okoriščati - in potem tudi bogati judje niso bili več varni pred nami! Zato smo oblekli grška in rimska oblačila, da bi, kot takšni, pogosto bogatim farizejem in drugim bogatim judom še bolj kot kakšnim Grkom in Rimljanom odvzeli njihovo bogastvo. Toda revnim nismo nikoli nič pobrali, pogosto smo jih celo obdarovali, še zlasti, če smo imeli pred tem bogati rop.

4 Ker si v svoji čudežni vsevednosti natančno vedel, kdo smo, in ti tudi moje ime ni bilo neznano, zagotovo tudi veš, da je bilo vse, kar ti zdaj natančno in odkrito pripovedujemo res, in boš kot moder prerok tudi spoznal, zakaj smo zdaj in že več let najhujši sovražniki farizejev in vseh bogatih skrajnih judov. In če nam boš zdaj, da bi znova oživili vero v Boga in vate, Njegovega izjemnega odposlanca in izvoljenca, dal znamenje svoje vsemogočnosti v nebesih in na ze­mlji, si lahko tudi prepričan, da te ne bomo nikoli izdali farizejem. Daj nam torej nekaj dokazov svoje Bogu podobne vsemogočnosti v nebesih in na zemlji!«

5 Jaz sem odgovoril: »Prav, ker ste torej povedali resnico in Mi odkrito priznali, kako je bilo z vami, naj preide vsa vaša krivda nad farizeje - in ti bodo zato deležni tem hujšega prekletstva -, vam od­puščam vaše pretekle grehe, če boste v prihodnje povsem opustili svoje dozdajšnje početje in ravnanje ter se kot pošteni judje tudi poš­teno preživljali. To boste zlahka uresničevali, ker ste si že pridobili preobilo zemeljskih sredstev, z njimi pa tudi radodarno pomagajte revnim judom ali poganom - saj so vsi eno. To mi obljubite iskreno in zvesto, in potem vam bom takoj dokazal vse, kar sem vam povedal o Sebi.«

6  Vsi so spregovorili in se bili po prsih: »Gospod, to želimo storiti in tudi bomo storili tako resnično, kot se zdaj bijemo po prsih in kot resnično zdaj po Tvoji zaslugi verujemo v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba; in najdosledneje bomo izpolnjevali vse Njegove zapovedi, in tako jih bodo izpolnjevali tudi naši otroci in otroci otrok vse do kon­ca sveta, Bog nam pri tem pomagaj!«

47. Preoblikovanje puščave

1 Jaz sem rekel: »Naj bo torej tako! Bodite pozorni in ne prestraši­te se; nikomur se ne bo skrivil niti las! Glejte, okoli nas je puščava, ki meri več tisoč juter. Ni drugega kot golo, pusto kamenje, le tu in tam poraslo z napol posušenim trnjem in nekaj osata. Takšna puščava je zaradi svoje siceršnje nerodovitnosti morda primerna le za tovorno živino, ki se bo stežka prebijala po pusti in zahtevni poti.

2 Če jo bom spremenil in jo nato dal v last vam in potomcem, ne bo v svoji zemeljski posesti nihče prizadet, Vi pa ste se tako in tako večinoma zadrževali v tej puščavi, v njenih številnih razpokah in vot­linah; postala je vaše poglavitno domovanje, to dobro vedo Samarijani in delno tudi Galilejci in Judje, ki mejijo nanjo. Zato boste lahko to pokrajino, tudi ko bo rodovitna in cvetoča, šteli za svojo last, in temu ne bo nihče nasprotoval.

3 Toda še preden bom pred vami blagoslovil to pokrajino za vas, vam moram dokazati, da sem tudi gospodar vseh nebeških moči in sil, zato odprite oči, ušesa in srca! - Razkrijte se, telesnim očem skrite moči in sile Mojih nebes!«

4 Ko sem to izrekel, se je vsem odprl notranji vid. Ugledali so neš­teto legij angelov in zaslišali petje čudovitih hvalnic, vendar njiho­vega pomena njihove duše niso mogle dojeti. In številni najsvetlejši angeli so se spustili predme in častili Moje ime.

5 Ko so nekdanji roparji to videli, se jih je polotil silen strah.

6 Jaz pa sem jim rekel: »Zakaj se bojite Mojih angelov, ki so mi podložni in bodo vekomaj najbolj blaženi? Samo Jaz sem edini Gos­pod vsega v nebesih in na zemlji, in sem vam že povedal, da se vam Mene ni treba bati!«

7 Nato so roparji razjahali svoje tovorne živali, se vrgli Predme na kolena in Me prosili usmiljenja.

8 Nebeški prizor je trajal približno četrt ure, in med tem sem pred Seboj klečeče angele prosil, naj takoj nad to pokrajino sprožijo naj­močnejše bliske, veter in nevihto, da bom lahko to puščavo blagoslo­vil kot rodovitno deželo.

9 Nato se je po Moji volji začel prizor razblinjati, zemeljsko ozračje in nebo pa so prekrili najgostejši oblaki. Niti pol ure ni minilo, ko je z juga pridrvel tako močan orkan, da so Me začeli roparji in celo Moji učenci prositi, naj jih ne pustim umreti.

10 Jaz pa sem rekel: »Mar niste ob Moji strani že velikokrat doži­veli kaj podobnega, pa se vam ni nikoli skrivil niti las! Dokler sem ob vas, vi maloverni, katera moč bi vam lahko sploh škodovala?«

11 Učence je Moje pojasnilo spet pomirilo, Nekaj korakov naprej je bila prostorna votlina. Ko je nevihta postajala vse močnejša in ko je tisočerim bliskom sledilo tisočkrat tisoč bliskov in so se iz oblakov začele zlivati reke dežja, so roparji pograbili svoje tovorne živali in se z njimi zatekli v votlino, Jaz pa sem z učenci ostal na planem, vendar nas ni zmočila niti kaplja.

12 Čeprav nevihta ni trajala dlje kot le dobre pol ure, so mogočni bliski več kot za človeka globoko zmleli in pregnetli pusto kamenje vse puščave v sivo ilovnato gmoto; tokovi, ki so drli križemkražem, so napolnili številne jarke in razpoke ter jih ustrezno preoblikovali v njive in vrtove. Neštete druge jame v tleh in votline pa so nevidno izpolnile Mojo voljo, in tako je bila vsa dokaj velika puščava že v sla­bi uri spremenjena v bujno gorato pokrajino z njivami in vinogradi. Nevihta je ponehala, nebo se je zjasnilo in sonce je s toplimi žarki posijalo na nova zemeljska tla.

48. Gospod blagoslovi puščavo

1 Zdaj so se tudi naši roparji skrušeni prikazali iz votline, ki je nisem dovolil preplaviti in napolniti, in predse sem poklical Olgona.

2 Ko je pristopil še z dvojico svojih prvih sopotnikov, sem mu re­kel (Jaz): »Olgon, ali zdaj verjameš, da sem res Tisti, za kogar sem se ti prej predstavil?«

3 Olgon in sopotnika so rekli: »Da, o Gospod, Gospod! Zdaj verjamemo to, in niti najmanj ne dvomimo! Nisi Jehovov izvoljenec, temveč resnični, resnični in zdaj živo navzoči prečudoviti On, On - sam! O, bodi milosten in usmiljen do nas, ubogih, in ves čas pred Teboj šibkih grešnikov!«

4 Jaz sem rekel: »Grehe, za katere so krivi farizeji, sem vam že od­pustil. Če pa ste se po svoji vesti pregrešili zoper Mojzesovo postavo še proti komu, se z njim pobotajte - in če vam bo odpustil, vam je odpuščeno tudi v vseh nebesih!

5 Če pa vam kakšen trdosrčen človek ne bo hotel odpustiti, naj vam zaradi tega ne bo tesno pri srcu, kajti že vašo dobro voljo bom štel za storjeno dejanje, trdosrčnež pa bo svojo trdosrčnost kot kriv­do našel zapisano na svoji obračunski tabli. - Kajti Jaz sem najmodrejši in najpravičnejši sodnik in lahko edini vsakemu najučinkoviteje določim njegovo pravično kazen.

6 Zdaj ko sem vam to deželo podaril, vam je ne more odvzeti no­ben angel iz nebes, še manj pa kateri človek; toda, kot vidite, je za zdaj še bolj puščobna in negostoljubna, kot je bila prej, čeprav je z izrednim preoblikovanjem postala neverjetno rodovitna. Vprašanje je samo, kako jo boste obdelali.«

7 Oldon je rekel: »O Gospod, Gospod! Mislim, da gotovo zlahka in dobro! Glej, o Gospod, Gospod, ko si z najbolj vsemogočno Božjo voljo Svojega duha ustvaril to zemljo, zaloge semen za nešteto rastlin nisi mogel pripraviti iz ničesar drugega kot zgolj iz Svoje vsemogočne volje. Ti pa si na vekomaj isti, kot si bil na začetku čudovitega stvarjenja vse velike zemlje. Osemeni zdaj pokrajino z vsemogočnostjo Svoje Božje volje in pokrajina bo zanesljivo kar najbolje zasajena. O Gospod, Gospod, tudi tukaj stori tako, in celotna prej najbolj puščob­na pokrajina se bo spremenila v pravi raj!«

8 Jaz sem rekel: »Ali tudi brez najmanjšega dvoma verjamete, da to zmorem?«

9 Olgon je odgovoril: »O Gospod, Gospod! Edino Tebi ni nič ne­mogoče! Kar rečeš, je večna resnica, in vanjo verjamemo, in kar ho­češ, se zgodi; Tvojo voljo bomo izpolnjevali tako, kot si jo ljudem razodel po Mojzesu in prerokih. Zdaj smo tudi iz Tvojih ust slišali, kakšna je Tvoja volja, in po njej se bomo dosledno ravnali; toda o, Gospod, Gospod, osemeni to doslej še pusto pokrajino!«

10 Jaz sem rekel: »Torej, naj se zgodi, kakor verujete! Tako kot je bila puščobna in prazna ta pokrajina, tako puščobni in prazni so bili tudi vaše srce, čuti in volja, zaradi popolnega pomanjkanja vere vam je otrdelo srce, da je zdaj podobno kamnitim tlom te puščave. Toda v vaših srcih sem prebudil mogočno nevihto in jih zmehčal z odprtimi nebesi v vas, s strelami resnice Svojih besed, s pokazano vam močjo nevihte Svoje volje in nazadnje še z mogočnimi očiščevalnimi izlivi Svoje ljubezni in usmiljenja; spet sem vas osemenil z veliko resnice iz Božjih ust, in ta vam bo prinesla resnične sadove življenja, če boste po njej živeli in se ravnali. Tako kot sem vas zdaj v najkrajšem času osemenil z vsakovrstnimi sadeži večnega življenja duše, zdaj osemenjam tudi to puščavo z vsakovrstnimi sadeži za hrano vašega telesa.

11 Sedemdeset vas je, in ko se boste razkropili po vsej pokrajini, boste naleteli na številne hiše, opremljene z vsem. In na vsaki vam bo napisano ime povedalo, kdo je njen lastnik. Kaj kmalu bo pokra­jina pred vašimi očmi ozelenela in se razcvetela. Zdaj pa pojdite in si oglejte, kaj sem storil za vas!

12 Širite Mojo besedo tudi med pogani, ki bodo pogosto prihajali k vam. Toda o tem čudežu za zdaj molčite, in tudi pozneje o njem ne izgubljajte veliko besed, dovolj je, če boste rekli, da Bog zmore vse.«

13 Po teh besedah sem se z učenci spet zelo hitro odpravil naprej, in še preden so se spreobrnjenj roparji ozrli, smo bili že daleč od njih.

49. Prevzem rodovitne kolonije

1 Sedemdeset spreobrnjenih roparjev je po Olgonu sicer izjavilo, da naj bi bili doma daleč za Damaskom, vendar niti to ni bilo res, saj so se z ženami in otroki nastanili v nekaterih težko dostopnih votli­nah in jamah v tej pokrajini. Toda na roparske pohode so se pogosto odpravljali tudi v okolico Damaska in se nato s plenom zmeraj vra­čali v to pokrajino, ki jim je dajala največje zavetje pred zasledovalci.

2 Ko smo v nekaj trenutkih izginili izpred njihovih oči in jih je to znova zelo osupilo, so se tudi oni podali daleč v puščavo, tja, kjer so njihove žene in otroci s svojim imetjem prebivali v težko dostopni ve­liki jami, ki ji je nevihta bolj prizanesla in je ni napolnila z blatom. Ko se je sedemdeset moških tako hitro vrnilo vanjo, so bili žene in otroci - ki so se še zmeraj tresli od groze in strahu zaradi nenadne silne ne­vihte -, presenečeni, da so se tako hitro vrnili, poleg tega brez plena.

3 Moški so jim na kratko povedali, kaj vse se jim je nezaslišanega in čudovitega zgodilo, in tudi to, da bodo odslej - to so si žene že dolgo želele -, za vse življenje prenehali ropati, ker jim je namesto tega neki človek, prežet z Božjim duhom, podaril nekaj neprimerno boljšega: možnost za večno življenje duše, ki odtehta vse zemeljske zaklade.

4 Svojim čedalje bolj radovednim ženskam in otrokom so pripo­vedovali o Bogu, ki je kot mogočni moški, le s Svojo besedo in voljo prav z opisano silovito nevihto preobrazil nekdaj nerodovitno puš­čavo v pravi, rodovitni raj in jim jo dal v nesporno last, in da jih na različnih krajih te nekoč tako puste pokrajine čakajo že zgrajene, opremljene hiše, ki jih je zagotovo ustvarila čista Božja moč omenje­nega človeka.

5 Ko so ženske slišale, kaj so povedali možje, so se hotele kar takoj, ne da bi se obotavljale, odpraviti iskat čudežne hiše. Moški pa so me­nili, da to ne bo mogoče prej kot v treh dneh, ker so razpoke, jarki in soteske še polni blata, v katero bi se zlahka pogreznili in tam umrli.

6 Ko so ženske to slišale, so se vdale; po treh dneh so se odpravili iskat hiše in vsak je našel določeno zase in se tudi takoj vselil vanjo.

7 Hiše pa so bile postavljene tako, da jih popotniki, ki so potovali skozi to pokrajino, niso mogli ugledati z nobene točke svoje poti. To je bilo prebivalcem pogodu, saj ni bilo treba popotnikom odgovarjati na njihova tisočera vprašanja in jim tako prezgodaj razkriti, kako in kdaj so jih prebivalci zgradili in kako so to staro puščavo naredili rodovitno.

8 Po nekaj tednih je bilo v puščavi že na vseh krajih opaziti Moj blagoslov, in številni Samarijani in Grki, ki so potovali skozi to ne­kdanjo puščavo, so tu in tam zavzeto spraševali, kdo je puščavo tako obdelal, vendar jim nihče ni znal odgovoriti Tisti, ki so to vedeli, pa se niso veliko kazali drugim ljudem, sprva sploh nič. Šele ko so zaceli dozorevati nekateri sadeži, so prišli Samarijani in se zaceli po­svetovati, komu naj dodelijo zemljo, če že ni postala last kakšnega priseljenca.

9 Tedaj je prišel mimo Olgon z več sopotniki in rekel tistim, ki so se tam posvetovali: »Prijatelji, vsa ta širna puščava ni bila nikoli niko­garšnja last, tako kot širno morje ni bilo nikoli odmerjeno nikomur. Mi kot judje, ki jih preganjajo farizeji, ker nismo mogli niti hoteli sodelovati pri njihovih zlih namenih, smo to puščavo dobili za svoje domovanje ter jo zgolj s pomočjo Gospoda nebes in zemlje naredili rodovitno. Sam Jehova nam jo je dal v nesporno last, zato se vam ni treba več posvetovati, kdo naj bo lastnik te rodovitne pokrajine; že zdaj je last sedemdesetih družin, in te so si v njej postavile tudi hiše.«

10 Ko so posvetujoči se slišali Olgona, so se zdrznili in vprašali rimskega sodnika, kije potoval z njimi skozi omenjeno pokrajino, kaj naj ukrenejo glede tega, saj je ta puščava na samarijskih tleh, in naj bi zato Samarijani imeli do nje splošno lastninsko pravico.

11 Toda sodnik jim je odgovoril: »V vseh deželah so puščave že od davnine brez lastnika in ker jih ni nihče kot svojo last prijavil sod­niku, je takšna puščava prosta. Kot posest bo tudi pred sodiščem pri­znana kot lastnina prvemu najboljšemu, ki jo bo razglasil za svojo posest. Ker se ti moški, zaslužni za razcvet nekdaj skrajne puščave, zdaj razglašajo za lastnike, jim bo ta kot nesporna posest priznana tudi pred sodiščem.

12 Kot tisti, ki so obdelali puščavo, ki ni bila pred tem nikogaršnja last, imajo torej tudi posebno ugodnost, da bodo kar polnih dvajset let oproščeni vseh vrst davkov. Če pa bi hoteli prostovoljno, po kakš­ni dobri letini, dati cesarju častni davek, potem bi se lahko ob more­bitnih nevšečnostih veselili še rimskega varstva. Govoril in razsodil sem kot sodnik v imenu mogočnega rimskega cesarja!

13 S tem dejanjem se je izpolnilo tudi to, da sedemdesetim druži­nam nihče ni mogel več odrekati posesti obdelane puščave. V nekaj letih je ta pokrajina postala ena najrodovitnejših, in vsi popotniki so jo zelo občudovali. Lastniki pa so se že po letu dni prostovoljno odločili, da pri sodišču priglasijo častni davek za cesarja. Tako so jih razglasili še za rimske državljane, in to jim je prineslo številne ugod­nosti.

14 Ta na novo ustanovljena skupnost pa je ostala dolga leta, čeprav je morala prestati številne preskušnje, med najčistejšimi, tako kot esenska. Pozneje je bil sicer zaradi uničujočih vojn in preseljevanja ljudstev uničen tudi ta najlepši del Samarije in se je znova spremenil v nekdanjo puščavo.

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 9