Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Preobrazba materije

112. Prihodnja preobrazba materialnih svetov v duhovne. Božji otroci in Božja bitja

1 (Gospod:) »To, kar naredi človeški razum s starim vedrom za vo­do ali se z njim vsaj zanesljivo lahko zgodi, se bo nekoč zgodilo tudi z zemljo in vsemi drugimi nebesnimi telesi, celo s praosrednjimi son­ci, in potem bodo iz njih nastala povsem duhovna nebesna telesa, ki bodo nosilci in prebivališča blaženih duhov.

2 Toda takšna nebesna telesa potem ne bodo obljudena le zunanje, temveč veliko bolj notranje, v vseh svojih prejšnjih organsko materi­alnim oblikam ustreznih podobnih notranjih življenjskih templjih.

3 Šele tam bodo ljudje kot dovršeni duhovi povsem spoznali sesta­vo svetov, ki so jih nekoč nosili in se v vsem veselju ne bodo mogli dovolj načuditi njihovemu nadvse čudežno zapletenemu organizmu ­od najmanjših do največjih organov.

4 Planeti, ki so brez lastne svetlobe, kakor ta Zemlja, njena Luna, ta­ko imenovani Venera, Merkur, Mars, Jupiter, Saturn in še več enakih planetov, ki spadajo k temu Soncu, s številnimi kometi vred - ki poz­neje tudi postanejo planeti in bodo nosili človeška bitja, deloma z združitvijo s kakšnim že naseljenim planetom in deloma po lastni pla­netarni dozorelosti - se bodo po za vaše pojme nedoumljivo mnogih zemeljskih letih razkrojili v soncu.

5 To Sonce, njegovi nadvse številni tovariši okrog posebnih središč­nih sonc in središčna sonca, ki so že sposobna nadvse visoke starosti, in za katere je en eon (decilijonkrat decilijonov) zemeljskih let ravno to, kar je za to Zemljo eno leto, se bodo razkrojili v osrednjih soncih sončnih območij, ki so seveda v vseh svojih bivanjskih razmerjih - da povemo po arabsko - milijon milijonkrat večja od svojih sonc nižjih razredov. Ta osrednja sonca sončnih območij se bodo dokončno raz­krojila spet v enakem razmerju v večjih osrednjih soncih sončnih ve­solij, in ta končno v edinem praosrednjem soncu, katerega telesna ve­likost je za vaše pojme resnično neizmerna.

6 Toda kje se bo potem dokončno razkrojilo le-to? V ognju Moje vo­lje, in iz tega dokončnega razkroja se bodo potem vsa nebesna telesa, toda duhovno, vrnila v svoje prejšnje ureditve in delovanje in potem duhovno večno obstajala v vsem svojem sijaju, veličini in čudežnosti.

7 Seveda si časa ne smete predstavljati tako, kot da bi se vse to zgo­dilo že jutri ali pojutrišnjem, ampak če bi za vsako zrnce peska, koli­kor bi jih lahko vsebovala vsa zemlja, vzeli eno zemeljsko leto, bi to komaj zadoščalo za obdobje materialnega obstoja zemlje. Veliko dalj­ši obstoj sonca si tu sploh ni mogoče misliti in seveda še manj obstoj katerega bolj prvih središčnih sonc, globljih središčnih sonc sončnih ob­močij, in še manj si lahko zamislite nikoli predstavljivo trajanje središč­nih sonc sončnih vesolij, sploh pa ne prasrediščnega sonca, - in to to­liko manj tudi zato, ker bodo sonca še dolgo rojevala zmeraj nova ne­besna telesa, središčna sonca tudi še zmeraj nova planetarna sonca in prasrediščna sonca tudi še zmeraj cele brez številne armade sonc vseh vrst.

8 Toda kljub takšnemu za vas neizmernemu trajanju velikih nebes­nih teles, bo njihov čas nekoč vendarle minil in s tem bo opravljeno in dokončano spet eno stvarjenjsko obdobje, nato bo potem v neskonč­no prostranem območju stvarjenjskega vesolja prišlo do novega stvar­stva, pri katerem boste, tako kot pri neštetih novih, ki bodo sledila, so­delovali dejavno tudi vi, obdarjeni s čedalje popolnejšo oblastjo - to­da le kot Moji pravi otroci!

9 Kdor po začrtani poti ne bo dosegel Božjega otroštva, ta bo ostal, živel in deloval na svoji duhovni zemlji kot sicer popolno, razumno in vendarle blaženo ustvarjeno bitje in bo celo obiskoval druge sosednje duhovne svetove - da, lahko bo prepotoval vso svojo lupinasto oblo! -, toda več kot to ne bo vekomaj dosegel in v njem se tudi ne bo vnela živo dejavna želja po nečem višjem.

10 Toda Moji otroci bodo zmeraj pri Meni in bodo z Menoj mislili, čutili, hoteli in delovali kakor iz enega srca! V tem bo neskončno ve­lika razlika med Mojimi resničnimi otroki ter blaženimi ustvarjenimi bit­ji obdarjenimi s pametjo in razumom. Zato le pazite, da se boste ne­koč kot Moji otroci izkazali za vredne in sposobne!«

 

113. Ljudje zvezdnih svetov in Božje otroštvo               

1 (Gospod:) »Povem vam, da je v za vas neizmernem vesolju ne­šteto lupinastih obel! V vsaki lupinasti obli, ki že sama zavzema za vaše pojme neizmeren prostor, ki ga ni mogoče presoditi, ker je no­silka eonkrat eonov sonc in sončnih območij, gotovo živijo nešteta človeška bitja, ali še v telesu ali pa že povsem duhovno, in navad­no imajo po svoje zelo jasno pamet in najfinejše preračunljiv razum, ki pogosto doseže takšno ostrino, da se vaš lahko skrije daleč pred njimi.

2 Tu in tam imajo tudi sanjam podobne slutnje, da nekje obstajajo otroci najvišjega, večnega Duha in si povsem skrivoma neredko že­lijo, da bi za vsako ceno postali Moji otroci; toda to večinoma ni mo­goče. Vse mora namreč obstajati in ostati v ustaljenem redu, tako kot pri človeku, pri katerem tudi ni mogoče delov in organov kolenske­ga sklepa preoblikovati v plemenite oči glave, in prstov na nogi ne v ušesa. Vsi telesni udje morajo ostati to, kar so; in če bi si roke še tako zelo želele, da bi videle, jim to ne pomaga - ostajajo zdrave in srečne slepe roke, kljub temu pa dobijo dovolj svetlobe skozi pleme­nite oči v glavi.

3 Tako tudi zemlji ni treba postati sonce, da bi razsvetlila svoja si­cer temna tla; saj vendar dobi dovolj svetlobe od sonca. S hrano, ki jo zaužije človek, se morajo hraniti vsi deli njegovega telesa po svoje, to­rej tudi oči in srce. Toda le najbolj v svetlobo spremenjeni in najčis­tejši delci postanejo hrana za oči, in najbolj ljubezensko-življenjsko spremenjeni duševni delci se asimilirajo z življenjsko substanco srca; bolj grobi deli pa preidejo kot ustrezna hrana v najrazličnejše telesne sestavne dele. Očesu bi zelo škodovalo, ko bi vanj zašli deli, primer­ni le za hranjenje kosti.

4 In tako bi bilo tudi v splošnem velikem stvarjenjskem redu zelo sla­bo, ko bi Jaz človeškim bitjem drugih svetov dopustil, da bi postali pra­vi otroci Mojega srca. Da, tu in tam je to še mogoče dopustiti; toda za to je potrebno veliko prerodov, potrebni so obsežni ukrepi in pripra­ve! Najprej dobijo to milost duše tega sonca ali pranadangeli, katerim dolžnost nalaga, da obvladujejo celotne lupinaste oble, jih vodijo in ohranjajo v najlepšem redu. Toda čeprav so neznansko veliki v vsem, se morajo prav tako kakor Jaz, zadovoljiti z majhnost jo in prenašati vsako ponižanje.

5 Tudi iz osrednjega sonca tega sistema, kateremu pripada tudi to sonce, se lahko duše preselijo na to Zemljo, da bi dosegle Moje otrošt­vo, prav tako z nadaljnjega osrednjega sonca sončnega območja in sončnega vesolja. Toda le z območja istega sončnega vesolja, v kate­rem je tudi ta Zemlja, duše še lahko pridejo tudi semkaj, - iz splošne­ga praosrednjega sonca pa ne več zlahka, ker duše tistih nujno najbolj velikanskih ljudi vsebujejo že neznansko veliko snovi, ki je ne more sprejeti majhno telo tuzemskega človeka.

6 Toda čeprav so na tistem tako velikanskem soncu na nekaterih nje­govih velikih celinah telesno tako veliki ljudje, da je že samo njihova glava najmanj tisočkrat tolikšna kakor ta Zemlja, pa je vendar najsla­botnejši Mojih resničnih tuzemskih otrok zaradi Mojega duha v srcu svoje duše neskončnokrat močnejši od tisoče tisočev velikanov prasre­diščnih sonc.

7 Zato dobro premislite, kaj pomeni biti otrok najvišjega Boga, in kakšna največja, najbolj nedeterminirana in nedotaknjena preskušnja svobodne volje je potrebna za to, da postane duša eno z Mojim duhom v vas, saj šele tako lahko postanete povsem Moji otroci!«

 

114. Veliki človek stvarstva in Zemlja

1 (Gospod:) »Seveda lahko zdaj upravičeno vprašate, kako so prav ta majhna zemlja in njeni mali ljudje zadobili to čast in milost, ko je vendar v neskončnem prostorju stvarstva neizmerna množica največ­jih in najčudovitejših svetlobnih svetov, ki bi bili veliko primernejši, da bi nosili Božje otroke, jih hranili in najbolje oskrbovali z vsem potreb­nim. Tako bi bili planetarno veliki ljudje praosrednjega sonca kot Božji otroci vendar primernejši od prašnih črvov te male Zemlje! - Po videzu temu vprašanju ne bi bilo mogoče nič ali le zelo malo ugovarjati; to­da, kadar gre za notranje doživljanje življenjskih zadev, bi bila to ce­lo neke vrste nemožnost.

2 Organizem vsakega človeka ima približno sredi srca svojo življenjsko srčiko, majčkeno kepico, ki oživlja celoten telesni organizem. Deli te kepice srčne srčike so urejeni tako, da iz krvi in vdihnjenega zraka pritegnejo nase življenjski eter; pri tem prvič, sami ostanejo nadvse živ­ljenjsko dejavni, in drugič, to življenjsko dejavnost prenašajo na celotni organizem in tako po primerni poti oživljajo vse telo.

3 Če bi ti Jaz odsekal nogo ali roko, bi živel naprej; to lahko vidiš pri mnogih starih vojakih, ki so v bojih izgubili roke, noge, ušesa in nosove, in vendar živijo naprej, čeprav kot pohabljenci; toda najmanjša poškodba srca, v katerem je mala poglavitna življenjska srčika, v tre­nutku povzroči telesno smrt.

4 Tako, kot je urejeno človeško telo, je urejeno tudi telo toplokrvnih živali in ves veliki vesoljski stvarjenjski prostor. Vse neštete lupinaste oble v celoti predstavljajo neznansko, za vaše pojme neskončno veli­kega človeka. V tem človeku je ta lupinasta obla, v kateri se nahaja­mo, srce, in prav ta zemlja je za velikega človeka nadvse majhna živ­ljenjska srčika, ki ni prav v središču srca, temveč bolj na njegovi levi strani.

5 V središču srca je sicer tudi velik splet živcev, toda v njem ni glavni sedež življenja. To je le delavnica za sprejem in ohranjanje življenjske hrane iz krvi in zraka. Šele od tam jo sprejema poglavitna življenjska srčika in jo šele oplodi ali blagoslovi kot za življenje primerno snov, se pravi za začasno sonaravno življenje duše, ki se brez te srčike sploh ne bi mogla povezati s telesnim organizmom.

6 Torej je omenjena življenjska srčika nekje na levi strani srca zelo neugledna nadvse majhna bradavica, podobna najmanjši čutni brada­vički na spodnji blazinici mezinca na levi in ustrezno na desni nogi. Ti čutni blazinici, pokriti le z epidermijem, sta poglavitna čutna vod­nika nog - in kdo ju ceni, kdo sploh ve, da obstajata?

7 Če bi imel kdo telesno nesrečo, da bi izgubil mezinca nog, bi ze­lo težko hodil, - veliko teže, kakor če bi izgubil velike prste. Nekdo bi lahko vstal in vprašal: 'Toda zakaj si Ti, Gospod, večinoma prav naj­manjšim stvarem v Svojem neizmernem stvarstvu namenil največji po­men delovanja?'

8 Naj odgovorim z vprašanjem: 'Zakaj je že pri vas ljudeh temeljni kamen za hišo pogosto tisočkrat manjši kot vsa hiša, ki ima prav na dobro položenem temeljnem kamnu svojo poglavitno oporno točko? Zakaj je toliko laži, iz kraljestva resnic pa pravzaprav le ena temeljna resnica? Zakaj je hrast tako veliko drevo in kal v njegovem plodu, v kateri so zasnovani že nešteti največji hrasti, tako majhna kot najmanjše zrnce peska?'

9 V velikem stvarstvu je še, Moji ljubi otročiči in zdaj prijatelji, mar­sikatera stvar, katere namen in sestava bi se vam zdela nekoliko čud­na, če bi poznali vse v stvarstvu. Če bi vas hotel zdaj Jaz opozoriti le na nekaj takšnih posebnosti, bi sklenili roke nad glavo in dejali: 'Ne, Gospod, to vendar ne more biti tako, saj preveč nasprotuje le kolikor toliko čistemu razumu!' Skratka, vi vsi tega zdaj ne bi mogli razume­ti, in da bi našteli le zelo majhen del tega, bi potrebovali več tisočle­tij, kot je peska v morju!

10 Če pa boste, ko se bom spet vrnil domov, prejeli Mojega Duha, tedaj vas bo ta že sam od sebe vpeljal v vso resnico in tedaj vam ne bo več treba vpraševati in govoriti: 'Gospod, zakaj to in zakaj ono?' Snet bo povoj z vaših oči in tedaj boste gledali v najjasnejši svetlobi, kar zdaj komajda slutite. Zato se za zdaj zadovoljite s tem, kar ste sli­šali! To je le seme, položeno v vaše srce, njegove zrele sadove pa boste želi šele tedaj, ko bo v vas samih vzšlo sonc Mojega Duha.

11 Ste vsaj nekaj tega, kar sem vam zdaj povedal, kolikor toliko ra­zumeli? Bodite odprtega srca in priznajte; kajti med vami bom ostal le še sedem polnih ur! Govorite in povejte, kje kdo še tava v temi in po­peljal ga bom v večjo svetlobo, čeprav za zdaj še ne v najpopolnejšo svetlobo duhovnega življenja!«

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij 
Knjiga 5