Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

 

Jakob Lorber

Zemlja in luna

Prvi del: Naravna zemlja     PDF tukaj

1 Zemljino težišče 

 Če preiskujoče gledate neko telo, ugotovite, da lahko na njem opazujete troje: najprej njegovo zunanjo podobo, to je med drugim njegovo obliko njegov obseg, njegovo površino in barvo. Na telesu lahko opazite tudi volumen (prostornino), ki se meri z dolžino, širino in debelino, in da je njegova teža tista, zaradi katere telo zavzema določen položaj.
 Če npr. opazujete nepravilen kamen, se pokaže, da je njegovo težišče v nekem posebnem delu. To zlahka ugotovite pri brezobličnem lesenem kolu: v vodo bo najgloblje potopljen tam, kjer je njegovo težišče.
 Tega težišča nekega telesa pa nikakor ne smemo zamenjati z njegovim središčem. Potemtakem ima vsako telo dve središči, namreč eno središče teže in drugo središče telesne prostornine. Lahko preskusite telesa vseh vrst, nikoli ne boste našli, da bi se ujemala težišče in prostorninsko središče, niti pri popolni, matematično pravilno uliti kovinski krogli.

 Prelomite npr. palico iz čistega jekla na dvoje in na prelomu boste pri močni povečave prepoznali naravno, kristalasto sestavo. Če pa lahko zaznamo takšno razliko v kristalasti zgradbi enega najtrdnejših kovinskih teles, koliko bolj bo šele pri manj gostih telesih takšna razlika zaznavna že s prostim očesom.
 To lahko potrdi vsak, ki poskuša narediti tehtnico. Naj nekdo iz enako goste kovine konstruira matematično popolnoma enakomerno tehnično prečko in jo obesi v tehnične vilice. Prepričal se bo, da niti pri matematično pravilni konstrukciji ne bosta oba dela prečke tehtnice nikoli ustvarila popolnoma horizontalne ravnine, temveč bo stal eden od njiju nekoliko više.
 Celo pri telesih, ki jih je oblikovala moja moč, si lahko težišče in središče prav tako malo predstavljamo na istem mestu kot pozitivno in negativno polarnost. Zakaj nista pri magnetni palici oba pola v matematični sredini, temveč sta vsak na svojem koncu? Zakaj kalček pri semenu ni v sredini, temveč samo v zunanjem delu semena, njegovo središče in nasprotni pol pasta odmaknjena od kalčka v notranjost ali zunanjost semena? Zakaj nima niti človek niti nobena žival srca v svojem prostorskem središču?
 Že iz teh vprašanj izhaja, da je terišče telesa nekaj popolnoma drugega kot njegovo središče.
 Ko gre potem za odkrivanje Zemljinega središča, s tem ni toliko mišljeno prostorninsko središče, pač pa resnično življenjsko središče ali težišče Zemlje. Prostorninsko središče je samo namišljena točka brez vsake prostornine in tako ni na njem kaj odkrivati.
 Zaradi tega se bomo obrnili k mnogo pomembnejšemu terišču Zemlje, ki mora imeti seveda zelo velik obseg, da daje prostor svoji planetarni življenjski dejavnosti.
 Kakšno je torej to Zemljino težišče? Ali je to diamantna kepa, ali železo, ali morda magnet?Ali je votlina, napolnjena z večno neugasljivim ognjem, zaradi katerega so morda po vsej Zemlji raztreseni ognjeniki, dimniki? Vse to ne ustreza resničnemu stanju.
 Človekovo težišče - srce je fizično gledano nadvse umetniško tkivo, v katerem kot tkalec deluje živa duša in v njej človekov duh. Te statve za oblikovanje naravnega življenja so urejene tako, da lahko po njih umetniški konstrukciji duša ustvarja vse tisto, kar je potrebno za fizično življenje.
 Prav to pa pomeni za Zemljo njeno težišče in to bo pokazalo tudi naše razmišljanje.

2 Zemljino srce

 Povedal sem že, da je Zemljino težišče podobne kakovosti kot človeško ali tudi živalsko srce. To težišče je Zemljino srce, ki je v nujnem velikostnem razmerju do Zemljinega telesa in je – prav tako kakor srce v človeku - delavnica ali statve vsega Zemljinega življenja. V njegovih mnogih prostorih se mora ustvarjati tista mogočna sila, ki poganja raznovrstne Zemljine življenjske sokove v daleč razprostranjene organe in jih potem znova potegne vase, da se znova nasiti. Iz tega izhaja, da mora biti Zemljino srce precej veliko. Vendar pa njegove velikosti ni mogoče natančno določiti, ker se, če je potrebno, včasih razširi, včasih skrči. Premer Zemljinega srca meri povprečno 750 kilometrov. Lahko pa se razširi na približno 1500 kilometrov ali skrči na približno 375 kilometrov.
  Iz česa je tako imenovano Zemljino srce? Ne toliko iz kakšne snovi, iz kakršne je na primer živalsko ali človeško srce, temveč je to srce bolj substancialna sila, ki se premika in deluje v zanjo prepustnem, sicer pa trdnem organizmu, in deluje na vse druge dele Zemljinega telesa. Če je ta organizem trden, kako ga lahko potem prežema neka druga substancialna sila, ne da bi ga pri tem poškodovala?
 Kosti pri živalih so tudi trdna substanca. Sokovi in kri se poganjajo skozi njihove pore in vendar najdalj vzdržijo vse mogoče nasilne reakcije. Vzemite za zgled snov živalskega črevesja, kako pogosto in brezobzirno se uporablja ta navidez slaba snov, in vendar je kljub tem obremenitvam dolgo zmožna delovati. Če opazujete še nežnejše ptičje organe, ki zmeljejo in použijejo celo kamenje, mora biti jasno, da je pomembna samo kakovost snovi, zaradi katere je zgrajena dovolj trdno, da lahko brez škode pusti v sebi delovati sile, ki so se v njej razvile.
 Če pa je že ta nežnejša snov tako kvalificirana, koliko bolj bo Meni mogoče v Zemlji iz takšne snovi ustvariti trden organizem, kateremu ne bodo v milijonih let malo ali pa sploh nič škodovale najmogočnejše delujoče sile v Zemljini notranjosti. Kot mojster vseh stvari Sem povsod ustvaril pravo razmerje, da so oporišča trdna in dovolj trajna, da z največjo 
lahkotnostjo bremena, ki ležijo na njih, in tako je tudi z organsko snovjo Zemljinega substancialnega srca.
 Na severnih območjih Zemlje se pogosteje pojavlja kovina platina. Ta kovina je že nekoliko podobna tisti snovi, ki rabi kot organ vladajoči Zemljini osrednji sili, vendar pa ne smete misliti,da je ta kovina tista snov. Sploh pa Zemljina notranjost ni enake kakovosti kot tista snov, ki sestavlja Zemljino površino. Ta je samo zunanja, brezčutna Zemljina koža, notranjost pa je v takšnem razmerju do nje kot meso in kri do kože človeškega telesa. Notranja Zemljina snov je tudi neke vrste meso, kri in kosti, toda kljub temu ne popolnoma podobno kot v živalskem telesu.

3 Položaj in spremenljivost Zemljinega srca

 Kje je Zemljino težišče ali srce? O njem ne moremo reči, da je tu ali tam, temveč je njegovo nahajališče lahko pod vplivom številnih sprememb. Notranja dispozicija Zemljinega telesa je pač takšna, da ima lahko težišče svoje mesto, od koder deluje tako na severu kot na jugu. Ni pa mogoča krajevna zasidranost tiste substance, ki pogojuje samo Zemljino težišče. To snov oživljajoče težišče lahko spoznamo tudi pri zelo mnogih rastlinah.
 Pri opazovanju drevesa spoznate, da se tako njegova rast kot tudi rodovitnost nagibata včasih k enemu, včasih k drugemu delu. V tem letu bo bujno poganjalo na severni strani, v nekem drugem letu pa nasprotno, na južni strani. Tudi se bo pokazalo včasih na eni, včasih na drugi strani več ali manj odmrlih vej ali vejic.
 Ta in mnogi podobni pojavi imajo isti vzrok, namreč vedno spreminjajoč se položaj težišča ali dejansko oživljajoče pozitivne polarnosti.
 Razlog, zakaj to oživljajoče težišče v telesih spreminja svoj položaj, je zelo globok. Če bi bil namen materije njen trajni obstoj, potem bi lahko bilo to polarno težišče postavljeno tudi tako, da bi materija morala ostati vedno ista. Jablana bi vso večnost ostala jablana in tako vsaka stvar tist, kar je. Toda potem se živalim in rastlinam ne bi godilo veliko boljše kot diamantu. Kjer je v nekem telesu polarnost bolj in bolj fiksirana in se skoraj ujema s središčem, toliko trdnejše in trajnejše je telo. Toda to telo potem ni sposobno za nič drugega več kot le za svoj nespremenljivi obstoj. Na tako diamantno trdem Zemljinem telesu bi bilo slabo poskrbljeno za hrano in bivališča živih bitij.
 Iz povedanega izhaja, zakaj polarno središče ne sme biti fiksirano, temveč mora biti spremenljivo, prav tako kot kri pri živalih in ljudeh nima nobene terišču podobne lastnosti. Krajevno strjena kri, še manj pa trdno in negibno srce gotovo ne bi koristilo nobenemu živemu bitju. V gibljive živalskem telesu pa ima srce vendar že bolj določen položaj, ker prosto premikanje telesa samo povzroča nekatere reakcije. Pri tistih telesih, ki niso sposobna prostega gibanja, pa je nujno doseči potrebne odzive z nenehnim spreminjanjem položaja polarnega težišča.
 Položaj Zemljinega težišča lahko podamo samo približno za to in naslednje leto (1846/47): je približno na območju pod Islandijo, delom  Norveške, Švedske in Japonske, razprostira pa se do pod Kamčatko na severu in do območja pod Sredozemskim morjem na jugu.

4 Bistvo materije in njenih duhovnih prvin

 Omenil sem že, da smisel materije ne more biti samo v njenem obstoju kot takšnem. Novo nastajanje in ponovno izginjanje materije se spreminjata. Ne samo rastline, temveč tudi rudnine in živali vsake vrste nastajajo in izginjajo. Gore, katerih vrhovi so pred nekaj tisočletij segali v najvišje sfere oblakov, so zdaj za polovico nižje. Ostrina vetrov, razkrajajoča sila bliska in ledu so odsekali vrhove in jih spremenili v rahel grušč, ki ga čedalje bolj uničuje dež, veter in elektrika. Ta dogajanja bi bila neizvedljiva, če se ne bi mogla spreminjati težišča v materiji.
 Nekoč so bile na Zemljinem telesu orjaške živali in prav tako tudi pragozdovi z velikanskimi drevesi. Le kje so zdaj? Kje je eno od dreves, ki so kljubovala tisočletjem, in je imelo več lesa kot zdaj majhen gozd? Poplave so to vse skupaj potopile globoko v naročje Zemljine skorje, uničile na tisoče rodov dreves in živali. Od teh so našli okamnele kosti in jih ohranili, dokler čas tudi zadnjih ostankov ogromnih pradavnih živali ne bo spremenil v pepel, zadnji preostanek vse materije. Kar zadeva uničenje tistih pradavnih dreves, katerih ostanke danes izkopavajo kot premog: iznajdbe, ki potrebujejo gorivo, bodo kmalu porabile tudi te zadnje ostanke.
 Marsikdo bo rekel, da je žalostno, da gre vse bivajoče naproti uničenju. Jaz pa pravim: To sploh ni žalostno! Boljše je sčasoma uničiti vso materijo in vse meso in s tem znova iz materije osvoboditi v njej ujeto življenje, kot pa da bi na koncu vse svobodno življenje prešlo v smrt materije. To ne more biti Moj namen, ker sem Jaz Sam kot večna, vsemogočna moč in prasila najresničnejše življenje in torej lahko delam le za življenje.
 Ker je torej materija samo sredstvo za uravnavanje in osvobajanje svobodnega življenja, zato ne more biti njen smisel nespremenljiv obstoj. Ko opravi predvideno nalogo, spet izgine, kot da je nikoli ni bilo. Sploh pa materija kot taka ni nič drugega kot smiselna pojavnost Moje fiksirane volje. Iz tega izhaja, da lahko na isti način znova izgine. Ta fiksacija je glavno težišče v materiji, ali oživljajoče in ohranjujoče načelo. Če to materialnemu telesu odvzamem, je z njim konec.
 Da pa ne bi stvari nenadoma nastajale in izginjale, nikoli ne pustim, da bi to počelo Moje volje trenutno izginilo, ali tako hitro doseglo neko točko, da bi s tem v trenutku nekaj začelo bivati ali izginilo. Najpočasneje poteka nastajanje in izginjanje pri velikih nebesnih telesih: Ta“zakaj” lahko že zdaj zlahka dojamete. Tako je tudi z Zemljo: težišče, ki jo oživlja, se čedalje bolj zmanjšuje, dokler tudi nje ne bo zadela usoda vse materije.
 Zdaj bi torej poznali vzrok sprememb položaja težišča v materiji, da je zaradi tega le-ta minljiva, in v čem je resnično glavno počelo težišča. Če bi ga bilo mogoče videti s telesnimi očmi, bi se to, v Zemljinem telesu delujoče težišče prikazovalo kot ogenj, ki z največjo hitrostjo šviga skozi nekatere Zemljine organe in s tem v vseh njihovih delih povzroča odziv, ki je potreben za ohranjanje Zemljinega telesa.
 Če pa bi lahko ta ogenj opazovali z duhovnimi očmi, bi odkrili brezštevilno množico duhov, ki jih tu zadržuje moja volja, da opravljajo smiselno določeno dejavnost. To so praduhovi, ki so ujeti zato, da s svojo dejavnostjo oživljajo materijo, ki jih obdaja, skozi katero se dvigajo višje in višje in lahko potem, oblečeni v lažjo materijo, postopoma prehajajo v popolno, svobodno življenje. Te vrste duhovi, ki se telesnim očem prikazujejo kot ogenj, določajo dejavno in vso materijo oživljajoče težišče.

5 Notranja zgradba Zemlje

 Če preiskujete živalsko telo, boste opazili, da kri in sokovi tečejo skozi žile in druge cevke prav ako kot skozi tiste, ki so v samem srcu, in to na vseh točkah v istem trenutku, tedaj ko v srcu nastane pogonski sunek ali pulzni utrip. V živalskem telesu ni potrebnih več pogonskih sil, temveč zadošča ena za brezštevilne celice in žile. Prav tako je tudi z Zemljinim telesom. S pogonskim ali pulznim sunkom Zemljinega srca, ki se ponovi vsakih šest ur, se poženejo raznovrstni sokovi Zemljine notranjosti v vse dele Zemljinega telesa.
 Tako kot v živalskem telesu so vsi življenjski procesi Zemljinega telesa odvisni od te pogonske sile. Plima in oseka in druga gibanja Zemljine skorje, pa tudi iz tega izvirajoči vetrovi - vsi izvirajo od tod. Kajti Zemljino srce prevzema tudi nalogo, ki jo imajo v živalskem telesu pljuča. Iz tega je razumljivo, da so s tem
povezane tudi redne in nerede razširitve in skrčitve Zemljinega telesa. Da bi temeljiteje dojeli omenjeno, bo nujno na kratko opisati notranjo zgradbo Zemlje, da bi ponazorili, kako eno glavno težišče tudi v Zemljinem telesu spravlja v enako gibanje nešteta druga stranska težišča.
 Da bi temeljito spoznali Zemljino notranjo zgradbo, je treba najprej pojasniti, da lahko tudi Zemljo, tako kot vsako drugo živo bitje - od najmanjše rastlinice do človeka - telesno razčlenimo na tri dele.
 Poglejmo drevo. Prvo, kar na njem vidimo, je skorja, ki je sama v sebi razdeljena na zunanjo, mrtvo, in notranjo, živo skorjo, ki se imenuje tudi belina. Drugo je trdni les, kombinacija neštetih cevk, ki v najlepšem redu potekajo ena ob drugi. Tretje je jedro, navadno široka cev, ki je napolnjena z gobastim celičnim tkivom. Te celice vsrkavajo sokove iz tal, jih v sebi očisti jo in jih nato poganjajo s svojo pulzirajočo silo v vse naštete drevesne organe.
 Poglejmo  sadež  na drevesu. Kaj odkrijemo najprej, recimo pri orehu, kostanju ali želodu? Prvo je skorja, ki je prav tako kot drevesna skorja, dvojna. Nato pride zaščitna lupina kot drugi del sadeža, in ta je navadno najtrdnejša. Za to lupino je šele tretji in glavni del sadeža, v katerem je srce ali kal.
 Preidimo k živalim. Prvo, kar pri teh vidimo, je koža, ki kaže zunanjo podobo živali. Pod pogostoma večplastno kožo je kot drugo trdno okostje, ki je med seboj povezano in utrjeno z mišično in deloma hrustančno mesno maso, podobno kot trdna lupina pri orehu ali lobanja pri glavi. Znotraj tega okostja so kot tretje organi: pljuča, jetra, vranica, prebavila in v plemenitejših delih živali samo življenje zbujajoče srce, od katerega dobivata oba zunanja dela svojo hrano in življenje, in sicer skozi neštete cevke, ki vodijo od notranjega dela k obema zunanjima deloma.
 Enako razmerje najdete tudi pri človeškem telesu. Če hočete to še jasneje videti, tedaj vzemite v roko jajce. Tako ima tudi vsako organsko, bolj ali manj oživljeno telesno bitje na Zemljini površini strukturo samega Zemljinega telesa.
 Tudi pri Zemljinem telesu je zunanjost mrtva skorja, pod katero je že bolj živa skorja. In tako kot skorja pri drevesu vendar ni tako popolnoma mrtva, da ne bi mogla dajati zadostne hrane mahu, ki raste na njej, in kot tudi koža pri živalih ni popolnoma mrtva, tako da lahko pogostokrat skoznjo dobijo hrano tudi zajedavci, prav tako tudi Zemljina zunanja skorja ni tako mrtva, da ne bi mogle skoznjo dobiti ustrezno hrano neštete rastline in živali.
 Pod to zunanjo Zemljino skorjo, ki je debela približno 150 kilometrov - tu in tam seveda tudi manj, pa je najtrdnejši del Zemljinega telesa. Seveda ni povsod enako trden, je pa še zmeraj dovolj trden, da zlahka nosi zunanjo Zemljino skorjo, ki se razprostira prek njega. Znotraj tega drugega dela je končno resnično živo jedro Zemljinega telesa, kjer je njegovo srce.
 V nadaljevanju bomo pokazali, kako je zdaj to troje med seboj povezano in kako deluje notranja srčna pogonska sila.

6 O Zemljinih težiščih in sokovih

 Če bi lahko hkrati pregledali drevesno deblo od njegovega jedra do zunanje skorje in od najnižjih koreninskih vlaken pa do najvišjih vršičkov, bi odkrili poleg navpičnih cevi z neštetimi črpalkami, zaklopkami in ventili še množico manjših prečnih organov, ki se v mnogovrstnih vijugah raztezajo od drevesnega jedra pa do skrajno zunanje skorje. Tam, kjer gredo skozi navpične cevi, so opremljeni s prožnimi zaklopkami. Vse te črpalke, zaklopke, ventili so posebna težišča, po katerih se življenjsko počelo razdeli po vsem drevesu. In vse te glavne in stranske cevi ali celotni trije deli so povezani z omenjenimi prečnimi cevkami, ki se razprostirajo od jedra do skorje. Po teh deluje srce, glavno življenjsko počelo drevesa, v vse dele.
 Enkrat smo že omenili, da so v materiji poleg glavnega težišča še mnoga druga, manjša. Vemo,da je težišče v organski materiji resnično dejavno oživljajoče središče. Manjša pomožna težišča ali točke delovanja so tam, kjer prej omenjeni prečni organi predirajo navpične organe, in tukaj,na prehodni točki delujejo na poseben način.
 To delovanje ponazorimo tako, da položimo npr. dva kosa lesa prečno enega prek drugega in na točki, kjer se dotikata, bo gotovo nastalo zaznavno delovanje. Spodnji kos lesa bo ob dotiku združil težo zgornjega kosa s svojo težo. Če bi hotel nekdo dvigniti spodnji prečni kos, nima več opraviti samo z njegovo težo, temveč tudi s težo trama, ki leži zgoraj. Pa pojdimo k drugemu primeru:
 Predstavljajte si, da se morata sekati dve vodovodni cevi, ki naj bi spravili vodo iz enega bazena na dve točki. En vodni curek mora skozi drugega. Na sečišču sicer en vodni curek ovira drugega, toda od te oviralne točke voda spet nadaljuje svojo pot. Kakšne pojave nam pač lahko pokaže ta oviralna točka? Voda iz obeh cevi se bo najprej vrtinčasto pomešala in iz tega vrtinca bo nato združena nadaljevala svojo pot po obeh podaljšanih ceveh. Iz tega primera lahko ugotovimo, k ako pomembno deluje ta prehodna točka, ki je torej stransko težišče. Nekaj podobnega povzročajo prečne cevke v drevesu na točkah, kjer se sekajo z navpičnimi.
 Po tem primeru preidimo še k tretjemu: Predstavljajte si spet vodovod, pri katerem pa se na eni točki v obliki žarkov seka kakšnih deset cevi. Voda bi se v tej stični točki z močnim vrtinčenjem pomešala in bi pomešana prodirala od tod naprej v odvodne cevi, tako da bi na koncu iz vsake cevi tekla večkratno pomešana voda.         
 Naše drevo ima obilo takšnih vodovodov. Čim dlje navzven proti skorji, toliko
več vodnih kanalov in tudi toliko več vodnih curkov je v eni točki. Zato je navadno drevesna skorja usedlina mešanice tekočin. V skorji najdemo gobasto snov jedra, nitasto snov lesa, prav tako pa tudi mnoge druge nakopičene sestavine, ki so se izločile v notranjosti drevesa, se nato po različnih cevkah dvignile in dosegle svoj posebni cilj pri nastajanju enega ali drugega drevesnega dela. Tu imamo spet še jasnejšo predstavitev stranskega težišča, prek katerega prehaja prejšnje stanje življenjskih sokov nekega telesa v novo in omogoča čisto nove dosežke. Tega ni težko opaziti pri prečno prežaganem drevesu: različni krogi, ki so znani pod imenom “letnice”, in dokazujejo, da imajo mehkejša in bolj bela “belina”, ki leži med njimi, pa tudi žarki, ki prodirajo od središča do skorje, vlogo malih stranskih težišč. To so seveda posledice glavnega oživljanja, ki je v drevesu približno tam, kjer se stekajo jedra iz vseh korenin in vej v glavno jedro debla. Tam je tudi sedež glavnega terišča ali drevesnega srca. Poškodba srca bi drevo usmrtila, zanj ne bi bilo rešitve. Takšni poudarjeni različni učinki se pokažejo tudi pri Zemljinem telesu, seveda v veliko večjem merilu.
 Tako kot se pri drevesu iz njegovega srca dvigajo nešteti kanali in kot poteka iz drevesnega  jedra mnoţica prečnih cevk, ki čedalje številneje sekajo navpične kanale, je tudi pri Zemljinem telesu: čim bližje srcu lezijo organi, tem večji so. Čim bolj so oddaljeni, tem manjši so in mnogo bolj razvejani.
 Iz te predstavitve lahko dojamete, kako so trije deli v eni Zemlji med seboj povezani, kako glavno Zemljino težišče deluje skozi neštete kanale in njihova pogostna sečišča vse do površja,in kako mnogolično so oblikovana in urejena tako imenovana stranska težišča.
 Od kod pa Zemljino srce jemlje raznovrstne sokove, ki jih najprej odvaja naprej po posameznih večjih kanalih in jih šele po sečiščih spreminja v drugi, pomešani sok, in to - čim dalj proti površju navzgor, toliko bolj pomešan? K temu je treba reči: Tudi drevo ne srka nič drugega kot dežne kaplje in zemeljsko roso skozi svoja koreninska vlakna. Toda v njegovo srce in želodec Sem postavil kemike, ki znajo te vsrkane sokove pravilno filtrirati in predelovati. Prav tako se dogaja tudi z notranjimi sokovi Zemlje. Najsi pridejo v Zemljino srce v še tako preprosti snovi, jih bodo tamkajšnji glavni kemiki vendarle tako skrbno predelali in jih v pravem razmerju poslali v odvodne kanale in po njih naprej, tako da do cilja ne bo prišla niti ena kapljica ene ali druge snovi preveč ali premalo. Kako se to dogaja, se ne da razložiti naravno, pač pa duhovno; k temu se bomo vrnili pozneje. Zato naj nihče ne vprašuje, iz kakšnega materiala naj bi bile te prasnovi v naravnem pogledu in naj ne ugiba morda o ogljiku in kisiku. Kajti ko gre za  prasubstance (op: prasubstanco je treba tu razumeti kot znani filozofski pojem, po katerem je “duša primarno bitna substanca”), je pri tem malo snovnega. Tako sta tudi živalska in človeška duša substancialni in vendar je pri tem v njiju malo ogljika in kisika.

7 Prehranjevanje in rotacija Zemlje

 Ker je Zemlja obenem kakor veliko organsko živalsko telo, mora kot takšna uživati hrano, da lahko živi. Zato pa so potrebni - kot pri vsaki živali ali celo pri vsaki rastlini - ali usta ali pa žrelni ali sesalni rilec. Nekatere živali, kot npr. polipi, imajo več takih rilcev. Sesalni rilec se razlikuje od žrelnega po tem, da sprejema samo tekočo hrano.
 Korenine vseh rastlin, dreves in grmov niso nič drugega kot sesalni rilci. Njihovi cvetovi in posebno njihovi prašniki so večinoma žrelni listi, ki sprejemajo vase oplojena jajčeca cvetnega prahu, jih zmečkajo in dovajajo oplojeni sok za oživljanje in prvo prehrano nastajajočega ploda. Obenem ima vsako živalsko, pa tudi planetarno telo na sebi še množico majhnih sesalnih bodic, ki so primerne za vsrkavanje električno - eteričnih življenjskih snovi iz zraka.
 Ker so vse živali in rastline plodovi Zemljinega telesa, je razumljivo, da mora biti vse to prav tako, le v večjem merilu, tudi pri Zemljinem telesu. Torej ima Zemlja kot vsaka žival svojemu telesu primerno velika glavna usta, skozi katera sprejema glavno hrano. Poleg teh glavnih ust ima še številne večje in manjše žrelne in sesalne rilce, prav tako glavni odvajalni kanal in množico manjših odvajalnih kanalov. Najprej bomo spoznali glavna usta in glavni odvajalni kanal, ker ima le-ta glavni vpliv na Zemljino rotacijo. Samo na kratko pa si bomo ogledali številne majhne prehranjevalne in odvajalne kanale.
 Na severnem tečaju so glavna prehranjevalna usta Zemljinega telesa, na južnem tečaju pa njen glavni odvajalni kanal.
 Premer ust na zunanjem robu, kjer se začenja lijakasto ustje, meri povprečno od 150 do 225 kilometrov, na spodnjem koncu se pa zoži na nekaj manj kot en kilometer. V tej širini se nato nadaljuje žrelo v skoraj ravni smeri do Zemljinega želodca. Stene žrela so zelo naravne in dolgi odseki so tako polni bodic, kot da bi bili prevlečeni z velikansko ježevo kožo.
 Zemljin želodec  je neposredno pod srcem, skoraj v sredini Zemljinega telesa. To je približno 500 kvadratnih kilometrov obsegajoč votel prostor, ki ga manjši in večji prečni stebri – nekateri premera do 1200 metrov - v vseh smereh deloma raztegujejo, deloma podpirajo. Ta želodec in prečne opore, ki so  v njem, niso iz trdne snovi, temveč je želodec podoben veliki, prožni gumijasti mošnji. Njegove notranje stene so tudi obojestransko utrjene z enako, gumiju podobno snovjo, da se ne morejo stisniti skupaj zaradi prevelike težnosti, ki deluje od zunaj. Iz želodca gre vijakasto zavit glavni kanal skozi vse Zemljino telo in se izteka na južni tečaj. Je iz iste snovi kot želodec, le proti koncu postaja polagoma trdnejši. K temu Zemljinemu glavnemu želodcu potekajo iz odvajalnega kanala še številni kanali. Zdaj pa vprašanje, s čim se Zemlja hrani skozi svoja usta. Iz česa je hrana in od kod prihaja? Kdor ima priložnost priti zelo visoko na sever, bo v tej polarni okolici odkril pojave, ki jih sicer ne more videti nikjer na Zemljinem površju: najprej območje zelo hladnega zraka. S tem težkim mrzlim zrakom se združuje vedno gostejša para, po kateri proti severnem tečaju posebno pozimi švigajo nešteti svetlobni klobčiči, ki so podobni zvezdnim utrinkom. Dalje bo popotnik opazil okrog širšega polarnega roba ogromne, jezu podobne kopice snežnih kristalov inmed njimi tudi visoke ledene konice. Vidite, tu že imamo hrano! Te snežne in ledene mase vlečejo Zemljina usta z veliko magnetno silo vase in jih spravljajo v veliki želodec. Na njegovih stenah, prečnih oporah in podporah se ta hrana kopiči v obliki kristalov. Ko je želodec napolnjen, začne učinkovati toplota Zemljinega srca in spravi želodčne stene v vibracijsko gibanje. Notranje prečne opore izmenoma krčijo in širijo želodec. S tem se hrana zmelje in zdrobi in ustvari se pozitivni električni tok, ki loči hranljive dele in odvaja v prehranjevalne kanale. Potem pa negativni električni tok zgrabi neprebavljive ostanke v želodcu in jih z veliko silo požene po vijakasto zavitem odvajalnem kanalu. Na tej poti morajo izločeni ostanki hrane zaradi nenehnega močnega trenja oddati še zadnje hranilne snovi. Zaradi tega je severni del Zemlje bogatejši s kopnim kot južni, ker pridejo do le - tega večinoma le zadnje in s tem malo vredne hranilne snovi. Izločanje odpadnih snovi povzroča rotacijo Zemeljskega telesa, s tem, da ti izločki, ki so videti zelo zračni, v spiralni smeri bruhajo v prosti eter in s tem dajejo Zemlji vrtilni zagon. Približno tako kakor okoli kolesa navita raketa, če se prižge, le – to zavrti, ker iz rakete izhajajoči zrak tako močno pritiska, da se mu zunanji zrak ne more enako hitro umikati. Tako nastane med iztekajočim se in zunanjim zrakom nepretrgan steber pritiska, ki zavrti kolo, na katerem je raketa. Iz tega lahko razumete, kako se ustvarja vsakdanja rotacija Zemlje in ostaja nenehoma enakomerna.

8 Zemljina pljuča in dihanje

 Veste, da za fizično življenje nista potrebna samo srce in želodec, temveč tudi pljuča. Vsaka žival ima organ za dihanje. Tudi rastline imajo dihalne naprave, skozi katere 24 ur na dan vdihavajo in izdihavajo. Dihanje Zemljinega telesa lahko opazujemo na morski obali, kjer morje redno narašča in spet upada. Takšen pojav je lahko le posledica notranjega, nikoli pa zunanjega vzroka. Kdor tega ne more razumeti, ga postavite pred kad z vodo. Približno 10 metrov nad njo obesi te kroglo iz magnetnega železa. To kroglo nad kadjo zasučite in opazujte vodo. Ugotovili boste, daje voda ostala popolnoma mirna. - Zdaj pa naj nekdo leže v vodo in diha v njej kot običajno. Opazovalec se bo prepričal, da se bo pri vsakem vdihu voda v kadi nekoliko dvignila in pri vsakem izdihu spet upadla.
 Kar lahko vidimo tukaj v malem, se pri Zemljinem telesu dogaja v velikem. Zemlja vsrkava zrak. Tedaj se bolj razširi mehkejše, trebušno območje Zemlje, ki je navadno pokrito z morjem, in morska voda, ki je nad njim, se tedaj dviguje ob trdni obali. Ko Zemljina pljuča spet izdihnejo, trebuh globlje upade in morska voda se prav tako umakne od obrežja.
 Če Zemlja diha, mora imeti v svoji notranjosti tudi dihalne priprave. Zemljina pljuča, ki imajo prostornino skoraj 422.000 kubičnih kilometrov, so blizu pod trdo in trdno zemljo in obsegajo površino, nekoliko večjo kot 280.000 kvadratnih kilometrov. Ta pljuča so grobo pentljasta celična pleteninav kateri je veliko votlin, ki so med seboj povezane z manjšimi in večjimi cevmi.  
 Te cevi imajo dvojne lastnosti: prvič vodijo zrak v votline in ga spet odvajajo. Drugič pa se lahko te cevi zaradi svoje na dražljaje občutljive prožnosti širijo in krčijo kot mišice ali kite pri živalih. Vzrok tega širjenja in krčenja je nenehno menjavanje polov. To menjavanje ima svoj vzrok v duševnem impulzu, brez katerega prosto gibanje v telesih ne bi bilo mogoče. Ko se cevi razširijo,se votline stisnejo, to pa povzroča izdihavanje zraka. Ko se cevi stisnejo, se spet razširijo votline in to omogoči vdihavanje.
 Polarnost se menjava tako, da ostane potem, ko je duša sprejela iz vdihnjenega zraka življenjske snovi, v pljučih samo zatohlica. Tako se pol, ki je bil ob vdihu pozitiven, spremeni v negativnega. Kajti pozitivni pol ni v skladu z zatohlico. Tako se cev kmalu začne krčiti. Vdihne se novi zrak in negativni pol postane spet pozitiven.
 Kje pljuča vdihavajo in kje izdihavajo? Zemlja vdihava skozi ista glavna usta, po katerih sprejema hrano. Na pol poti se od tega glavnega žrela odvaja stransko žrelo, ki se lahko poljubno odpira in zapira. To stransko žrelo vodi v pljuča. Na vsakih šest ur Zemlja enkrat vdihne in spet izdihne. Med vdihom se zapre prehranjevalno žrelo v želodec.
 Ko se vdihne ustrezna količina zraka, se kot v grlu zapre pljučna cev in prehranjevalno žrelo se spet odpre. Preden se zrak iz pljuč spet izdihne, se znova zapre prehranjevalno žrelo. Dihanje je urejeno tako, da se Zemlja hrani skozi pljuča na vsakih šest ur, skozi prehranjevalno žrelo v želodec pa samo na vsakih dvanajst ur. Hrano sprejema v tistem času, v katerem pljuča v sebi kemično razkrajajo vsrkani zrak in predelujejo življenjske snovi. To pove, da Zemlja v 24 urah dvakrat vdihne in dvakrat izdihne, v tem času pa samo dvakrat sprejme hrano v želodec.
 Podobo Zemljinih pljuč je težko nazorno opisati. Njihova barva je modrikasto siva in njihova oblika je kot prevelik, votel kokosov oreh.
 Zdaj si predstavljajte ta pljuča v opisano veliki razsežnosti in lahko si boste ustvarili podobno sliko. Že ena “votlina” (op.: pljučni mehurček) bi bila prevelika, da bi jo lahko naenkrat pregledali. Prav tako bi bilo težko, če bi vam hotel pobliže opisati prožno snov pljuč. Da pa je podobna snovi živalskih, lahko spoznate iz tega, da vsaka živalska pljuča, seveda v zelo pomnjšanem merilu, izvirajo iz teh velikih 
Zemljinih pljuč. Kar izloča Zemlja  
skozi svoje številne organe na površje, sprejemajo najprej rastline, nato pa živali, in spet spremenijo v to, kar  je bilo prvotno. Od kod naj žival vzame kri, če je ne bi že prej vsebovala Zemlja? Od kod naj bi prišla voda, če ne bi bila že prej v Zemlji? Skratka, Zemljino telo mora v sebi hraniti vse tisto,kar imajo bitja, ki žive na njem.

9 Zemljina vranica

 Pri vsaki živali je poleg pljuč eden najpomembnejših organov vranica, pravo ognjišče v vsakem živalskem telesu. Za ohranitev življenja je prav tako pomembna kot srce, želodec in pljuča, kajti brez vranice bi bili drugi organi mrtvi. V vsaki hiši imajo ognjišče za kuhanje jedi in za ogrevanje prostorov. Ognjišče v telesu razkroji vse hranilne snovi in jih s svojo močjo poganja naprej v žile. Od tod prehajajo v kri, šele nato k srcu in od tega naprej do kraja, kamor so namenjeni.  Vranica je sestavljena iz rahle mase. Ta zmore v svojem podolgem in počez  prepletenem celičnem tkivu ustvariti in v sebi ohraniti elektromagnetni ogenj. Ustvariti s tem, da z neprenehnim notranjim drgnjenjem povzroča elektromagnetni ogenj in ga hrani v številnih, mošnjam podobnih posodah kot v majhnih steklenicah. Vranica je zmeraj nasičena s tem, da lahko vsak čas dovaja želodcu negativno in srcu pozitivno elektriko. 
 Tudi v Zemlji je takšen drob, ki se sme po pravici imenovati Zemljina vranica. Ta Zemljina vranica  je kot v živalskih telesih blizu želodca, je pa tesno povezana z Zemljinim srcem. Kajti poleg želodca, ki dobiva od vranice svojo prebavno toploto, mora tudi srce črpati svojo utripajočo moč iz te glavne drobovine. Tudi dejavnost pljuč izvira iz vranice, čeprav imajo pljuča do polovice čisto prosto gibanje, ki je povezano z voljo duše, zaradi česar, npr. lahko človek včasih diha poljubno, hitreje ali počasneje.
 Kako učinkuje torej delovanje Zemljine vranice? Poglejte ogenj bruhajoče gore na Zemlji! To so seveda samo nepomembni dimniki tega glavnega ognjišča, lahko pa nam dajo prepričljiv vpogled v to, kar se dogaja v glavni ognjeni kuhinji Zemljinega telesa. To bi bil le eden od učinkov, ki se pokažejo na Zemljini površini.
 Potem poglejmo izvire vrele vode, ki prav tako jemljejo svojo toploto od Zemljine vranice, četudi samo posredno prek tistih ognjenih kanalov, ki so tesno povezani s tem kosom Zemljine drobovine. To je bil drugi učinek na Zemljini površini.
 Nadalje poglejmo oblake in meglene tvorbe in vetrove, ki jih premikajo: vse to je delovanje Zemljine vranice, kajti njen glavni osrednji ogenj prodira skozi Zemljo in ogreva njene dele. Ko bi kdo prodrl samo nekaj kilometrov globoko v Zemljino notranjost, bi se lahko prepričal, kako mogočno že tu deluje ta notranji Zemljin ogrevalni organ. Če prodre v te globine voda, se kmalu spremeni v paro. Ta potem napihuje Zemljino kožo in čedalje bolj prodira kot plin ali para skozi pore, prepade in druge razpoke Zemljine skorje. Te napolnijo zrak in motijo ravnotežje. Tako nastanejo vetrovi. Če vodne pare in plini, ki so nastali v Zemljini notranjosti, zaradi prenapolnjenosti nasilno najdejo izhod, povzroči to pogosto večje ali manjše potrese in na območju izbruha nastanejo orkani. Tu bi imeli torej tretji nazorni pojav na površju, ki ga povzroči ta Zemljin organ.
 Podobno povzročajo delovanje tega organa tudi valovito in viharno gibanje morja in njegovi tokovi (ne pa plima in oseka). Tudi morska sol je lahko prišla v vodo samo tako, da so bile nekatere snovi najprej z ognjem razkrojene in nato skozi številne organe pognane navzgor za soljenje morja. Od tod izvirajo tudi vsi meteorološki pojavi, ki jih opazujemo v Zemljinem ozračju, pa tudi njena vegetacijska moč.
 Zdaj smo pokazali nekaj glavnih učinkov Zemljine vranice. Da bi še globlje spoznali njen pomen, se bomo lotili majhnega popotovanja po tem Zemljinem organu in spoznali, kako je Zemljina vranica zgrajena in od kod dobiva svoj ogenj in gorivo.

10 Zgradba vranice in priprava krvi

 Če opazujete košček živalske vranice skozi dober mikroskop, odkrijete množico votlinic, ki imajo navadno obliko kocke, včasih pa tudi piramide. Redkeje so te votlinice jajčasto okrogle. Na vogalih so med seboj povezane z majhnimi cilindrčki. Stene teh votlinic pa so odprte, zato se vranica otipa tako mehka in rahla. Med vrstami med seboj povezanih kamric so napeljane številne krvne žile, ki jih sestavljajo deloma ozke, deloma pa široke cevi in se zdijo očesu približno takšne kot zelo tanek niz najmanjših biserov. Po vsej širini in dolžini vranice je zelo veliko takšnih krvnih žil. Začenjajo se v veliki žili, ki je povezana z želodcem, in se končujejo v glavi, ki je povezana s srcem. Obenem obdaja vso vranico nežna koža, skozi katero kot temnordeče bradavičke kukajo vranične kamrice in nizu biserov podobne krvne žile. Ker je vranica pri živalih zelo nežno tkivo, je tam obdana še s posebno maščobno mrežo, da je dodobro zavarovana in da dobra nameščenost omogoča v njej nenehno trenje. Tako imamo zdaj pred sabo kratek anatomski opis vranice, ki pa je v mrtvem stanju seveda popolnoma spremenjena.
 Zakaj je vranica s svojimi krvnimi žilami povezana z želodcem in srcem? Ker od želodca sprejema sokove, ki so predvideni za pripravo krvi, jih spreminja v kri in pošilja srcu. Zato se pri polnokrvnem človeku zlahka zgodi, da je vranica prepolna krvi, da se potem ta kri vrne v želodec in človek bljuva kri. Če kri ne najde tega izhoda, potem iz tega zlahka nastane vnetje in sčasoma otrditev tega organa. Tako je vzrok za bljuvanje krvi navadno vranica in zelo redko pljuča. Ko prehaja sok iz želodca, ki je videti kot jajčni beljak, v vranico, nekaj časa obtiči v njenih krvnih žilah, podobnih nizu biserov, in z vsakim utripom pulza napreduje za en biser. Sočasno v vranici v enakem ritmu nastaja trenje. S tem se kamrice polnijo z električnim ognjem, ki ima proti želodčnemu območju pozitivni in proti srčnemu negativni naboj. Zaradi tega so kamrice okrog želodca bolj ostrorobe, v okolici srca pa bolj jajčaste.
 Ta električni ogenj pa kamrice menjaje razteza in stiska. Ker so te kamrice na robovih med seboj, pa tudi z vsako takšno kroglico krvnih žil povezane z majhnimi cilindri, to povzroča, da začnejo sokovi v krvnih žilah vreti. Z vretjem se izloči odvečni ogljik, ta pa se prek kamric odvaja deloma žolču, deloma pa tudi maščobi. Obenem nastanejo zaradi vretja mehurčki, ki se zaradi delovanja negativne elektrike sesedajo in dobijo lečasto obliko.
 Lečasti mehurčki, ki so do polovice napolnjeni s to elektriko, postanejo zaradi tega rumenkasti in preidejo kot kri v srčno kamro. Kri je lečasta kaša, ki s svojimi majhnimi lečami, te imajo zelo gladko in spolzko površino, razdeljuje negativno elektriko po vsem telesu. Elektrika ogreva ves organizem. Kjer morajo te leče skozi zelo ozke Žile, se razpočijo. Nato postane lupina tekoča in preide 
v tako imenovane limfne sokove, električna snov, ki se je sprostila ob razpočenju, pa se uporabi kot železo vsebujoči eter za oživljanje živcev.
 Zdaj smo kar najbolj na kratko, kolikor je bilo mogoče, pregledali stanje in ureditev vranice, zato se lahko dobro pripravljeni podamo v veliko ognjeno kamro Zemljine vranice.
 Njena zgradba je podobna živalski in človeški vranici, vendar je takšna kamra več bilijonkrat večja od kamrice živalske vranice. Iz tega lahko vidimo, da mora biti zgradba Zemljine vranice čudovita. (Še večja je vranica kakšnega sonca in še večja tista, ki jo ima glavno osrednje sonce. Sploh je zgradba sonc zelo različna od zgradbe Zemljinega telesa, kot je tudi zgradba enega Zemljinega telesa tako zelo različna od zgradbe drugega Zemljinega telesa, da lahko samo Stvarnikovo oko v njej opazi splošno podobnost. Zato ne smete misliti, če poznate Zemljino notranjost, da zaradi tega tudi ne poznate notranjost kakega Jupitra ali drugega planeta). Glejte sivo rjave stene, kako švigajo po njih vsak trenutek nešteti bliski. Tu se neprenehoma sliši močno grmenje. Iz kamer izhajajo dolgi kanali, po katerih dere močan tok. Električni plameni 
spreminjajo tok v pare, in te so pod močnim napetostnim pritiskom. Z za vas nemerljivo silo prodirajo te pare z najgrozovitejšim divjanjem naprej skozi druge kanale. Novi tokovi priderejo v kamro. Tu je spet vretje, hrumenje in sikanje, kakršnega na Zemljini površini še ni bilo slišati. Pojdite iz te kamre in si oglejte krvne žile, ki so enako kot pri živalski vranici napeljane med vrstami votlin. Poslušajte, kako skoznje derejo silni tokovi, kako se tu pa tam kanali na njihovih ozkih mestih včasih skrčijo, pa spet razširijo kot velikanske, prasvetne kače, da bi pognali naprej silne tokove, ki divjajo v njih. Glejte, kako se tu v velikem dogaja prav isto kakor v živalski vranici v malem. Tako se samo po sebi razume, da ti sokovi prav tako prehajajo od Zemljinega želodca v Zemljino vranico, od tam pa se oddajajo Zemljinemu srcu kot Zemljina kri, ki vse hrani.

11 Zemljina jetra

 Po vranici so jetra eden najpomembnejših organov. So izločevalni organ tako v živalskem kot tudi v zemljinem telesu in zaslužijo poseben opis.
 Človek in žival ulivata jedi, ki vsebujejo prav toliko smrtnega strupa kot življenjskih hranilnih snovi. Zaradi strupa bi vsak človek, vsaka žival po zaužiti hrani umrl, če ne bi bilo v telesu organa, ki lakomno vsrkava te strupene snovi - predvsem ogljik in modro- kislo grenčico, jih deloma zbira v posebnem zbiralniku in odvaja skozi sečevod. Ta organ so jetra. Njihova zgradba je precej podobna zgradbi vranice, tako glede notranje konstrukcije, samo oblika je bolj podobna pljučam.
 Ta del drobovine je prav tako sestavljen iz velike množice nakopičenih kamric, ki so povezane med seboj, tako kot pri vranici, le nekoliko tesneje. Poleg teh kamric križajo jetra v glavnem štiri vrste cevk, ki pa vendar nimajo oblike tistih v vranici.
 Del teh žil prihaja od srca in obilno dovaja v jetra kri; ta se v njih obogati s potrebno količino ogljika pa tudi z razmeroma majhnim odmerkom modrega kisika. Šele potem je sposobna opraviti prebavo v prebavilih in daleč zunaj ustvariti tudi zunanjo kožo. Kajti takšna kri ni več za notranjo uporabo. Zaradi tega se bolezni jeter prepoznajo predvsem na zunanji koži.
 Druga vrsta žil vodi iz želodca v jetra. Te sprejemajo vse tekočine, ki odvajajo zelo razredčen modri kisik in ga skozi majhne povezovalne žile v potrebni količini oddajajo krvi. Preostali del pa se odvaja iz jeter skozi ledvice v mehur, in ta ga kot 
neuporabnega pošilja po sečni cevi iz telesa.
 Tretja vrsta žil vodi tudi iz želodca in povezuje njegove sluznice z žolčnikom v jetrih. Skozi te žile se odvzame iz hrane v želodcu nepotrebni sluzasti žolč in se večinoma zadrži v žolčniku. Če sčasoma človek ali žival iz hranilne kaše v želodcu pridobi premalo te prebavne snovi, 
morajo jetra od svoje zaloge spet nekaj poslati želodcu nazaj. Kajti vsa prebava je podobna neke vrste vretju, za to pa so, kot je znano, nekatere hranilne snovi sposobnejše kot druge. Če pa imajo nekatera hranila v sebi samo malo vrelne snovi, je nujno v jetrih zbirati zalogo, da se lahko pomaga, ko začne te snovi primanjkovati.
 Četrta vrsta živil, ki prepredajo ta organ, so majhne zvite zračne žile, ki izhajajo iz pljuč. Te žile med drugim oblikujejo žolčnik in ohranjajo v njem enakomerno napetost. Obenem prihaja skozi te žile v žolč atmosferski zrak in s tem toliko kisika, da žolčna tekočina ne vre preveč in se tako v telesu ne ustvarja tista zla snov, ki ponavadi povzroča vnetja, revmatizem, putiko in podobno. Zaradi tega je za ljudi tudi zelo nezdravo, če se zadrţujejo v zraku, ki je reven skisikom. Zdaj smo spoznali štiri vrste žil v jetrih, katerih akcije in odzivi nastanejo spet kot pri vranici zaradi električnega fluida, ki nastaja v prej omenjenih kamricah zaradi trenja. Jetrni električni ogenj povečini spodbuja vranični ogenj, kajti tudi jetra bi bila brez vranice mrtva.
 Ta organ je pri človeku, pa tudi pri vseh živalih, pri želodcu. Tam je, seveda v največjem merilu, tudi v Zemlji. Njegovo opravilo je popolnoma enako kot pri živalskih jetrih. Čeprav opravlja samo sekundarni del tistega, kar opravlja predvsem vranica, ni zato nič manj mogočen oživljajoči del v vsakem živalsko - organskem telesu. Iz Zemljinih jeter izhaja vse, kar nosi Zemljina skorja v sebi in na površju. Tako od tam izvira tudi morska voda; ta v bistvu ni nič drugega kot izločeni urin Zemljinega telesa, ki z izhlapevanjem prehaja v oblake, ti pa se v zraku po delovanju svetlobe spremenijo v hranilno sladko vodo.

12 Zemljine ledvice

 Ledvice so zelo upoštevanja vredne zaradi treh stvari: pomembne naloge, brez katere živalskega življenja sploh ne bi bilo in si ne bi mogli zamisliti razmnoževanja. Nobeno bitje se brez tega organa ne bi moglo prijetno počutiti, kajti iz ledvic izhaja neka radost, zato se te pogosto posebej navajajo v Svetem pismu.
 Ledvice imajo najprej nalogo, da sprejemajo iz jeter izločeno vodo. Kar je v vodi uporabnega, se tam absorbira, ostanek vode pa se odvaja v sečni mehur.
 Absorbirani plemenitejši del je materialna snov oplojujočega semena, ki ga še prej sprejema kri in ga odvaja v posebne cevke; tam postane kot pozitivno polarna sila zaradi negativne sile mod  sposobno za oploditev. To je druga pomembna naloga ledvic.
 Tretja, še pomembnejša naloga je v tem, da je ta del drobovine z zelo majhnimi in skritimi žilami tesno povezan s srcem, pljuči, želodcem, vranico in jetri in zato - bolj duhovno gledano - občasno rabi duši za postanek, ki je potreben za ploditev. Ledvice so torej lahko neke vrste počivališče za dušo, zato v danem času v naravnem življenju ustvarjajo vedrino, to pa je treba pripisati predvsem duši in nato duhu, ki je v njej.
 Kdo se ne spominja, da je, če se je dalj časa vzdržal spolnih odnosov, občutil trajno ugodje?
 To stanje se fizično pripravlja v ledvicah. Zato so te tudi videti kot udobna blazina. Za telesno blaženost pa ta organ poskrbi s tem, da ima duša, ki sicer deluje predvsem v glavi in srcu, tukaj svoje počivališče.  
 Tudi pri tako imenovani hoji v spanju stopi duša navadno v ta drob, ki je z ganglijskimi živci tesno povezan z žličnico. Skozi to lahko v takšnem stanju duša gleda, posluša, čuti in se povezuje tudi z zunanjim svetom.
 Ledvici sta zgrajeni kot vranica in jetra, le da se od njih razlikujeta po blazinasti razdelitvi. Na obeh straneh imata nekakšne suknjaste vreče, ki so med seboj ločene z večjo vdolbino in belkastim celičnim tkivom. Med seboj sta povezani samo na sredini, ki je  
prav tako iz belega celičnega tkiva. Tu skozi tečejo glavni vodni kanali in dovajajo v vreče plemenito semensko snov; to absorbira iz vode, ki priteka iz jeter. V vrečah postaja ta sok zaradi elektrike, ki v njih nastaja, dozoreva, subtilnejši in bolj tekoč. Nato ga sprejmejo vase nežne krvne žile tega droba in ga združenega s krvjo vodijo k srcu. Od tod pride skozi druge žile v posebne shrambe; tam mu tako imenovane mošnjaste ledvice (moda) dajejo hrano, da postane uporaben za svoj namen.
 Zemljine ledvice ležijo nekoliko nad Zemljinem ekvatorjem proti jugu. Po obliki so zelo podobne  enakemu organu pri prašiču, še bolj pa tistemu pri slonu. V Zemlji imajo skoraj popolnoma enako nalogo kot pri živalih in so studenec, iz katerega črpa morje svojo vodo in iz katerega izvirajo tudi vsa vodovodja na Zemljinem površju. Seveda ima Zemlja še množico sečnih mehurjev, ki so kot veliki vodni zbiralniki najpogosteje med Zemljino kožo in notranjo trdno Zemljo. Nekateri od njih so večji kot Evropa. Šele iz teh velikih Zemljinih mehurjev dobivajo nato morje in druga vodovja na kopnem svoj vedno enak dotok vode. To je prvo opravilo tega Zemljinega organa.
 Drugo opravilo je izločanje ploditvene vode iz grobega Zemljinega seča. Ta plemenita ploditvena voda se ne dvigne takoj k površju, temveč se najprej vrne - tako kot pri živalih - v Zemljino srce, od tam pa prihaja po svojih kanalih na Zemljino površje. Tu se pojavlja deloma kot sladka studenčnica, deloma pa kot rosa, ki oplaja ves rastlinski svet.

13 Zemlja kot moški in ženska

 Bil je lep dan. Pokrajina je bila videti prijazna. Popotnika je poživljalo to, kar je videl. Oblaki so bili ljubko obarvani, zrak mu je nežno božal obraz in njegova duša je vriskala od veselja. Glejte, prijetni občutki tega človeka so samo vživetje v začasno mirno ugodje Zemlje.
 Takšno vedro razpoloženje se razmahne na Zemljinem telesu tedaj, ko velika Zemljina duša sede v svoje območje ledvic, da bi si privoščila potreben oddih. V tem času je tudi na površju vse mirno, uglašeno in blago. Takšnemu vedremu Zemljinemu času navadno sledi mračno in viharno vreme, narava pa postane tedaj odbijajoča in včasih zastrašujoča. To se zgodi, ko se Zemljina duša spet vrne v organe svojega delovanja. Vendar se to pri Zemlji nikoli ne dogaja popolnoma enako kot pri človeku, da bi vsa duša zaspala. Kajti samo en del Zemljine duše sme počivati, medtem ko mora drugi del ostati dejaven.
 Ta podoba samo delno mogočega počitka Zemljine duše je enaka nočni straži, ki jo opravljata dva človeka eden za drugim: eden straži od večera do polnoči, medtem ko njegov tovariš počiva. Potem ga spočiti zamenja in straži do jutra, medtem pa njegov tovariš spi. Za to, da Zemlja nikoli ne miruje popolnoma, skrbita že dnevna rotacija in letno kroženje Zemlje okoli Sonca. Tako spi zimsko spanje enkrat severni del Zemlje, enkrat južni, medtem pa je nasprotni najbolj dejaven.
 Tudi Zemlja je rodovitna in sicer mnogo bolj raznovrstno kot vsak človek, vsaka žival ali vsaka rastlina. Zaradi njene posebne zmožnosti moramo gledati Zemljo kot neke vrste hermafrodita: kot moškega in žensko obenem v enem bitju. Po tem je podobna prvemu človeku, ki je bil prvotno tudi moški in ženska obenem in podoben popolnim nebeškim duhovom, ki so tudi samo eno kot moški in ženska.
 Ker je Zemlja sama plodna, je vprašanje: kako in kaj plodi in kje so njena plodila? Glavni plodilni organ je močno nabuhel južni tečaj. Po tem je Zemlja ženskega spola, ker je južni tečaj negativno polaren. Zemlja je, če jo gledamo tako kot žensko, sposobna samo za sprejemanje ploditve. Kdo pa oplojuje Zemljo? Sonce s svojo nasprotno polarno silo! In kaj plodi ali kaj je plodila? Poglavitni Zemljin otrok, ki je bil spočet na tak način, je Luna, najstarejši otrok te telurske ženske.
 Zemlja pa ima še več podobnih otrok: pomembno množico kometov, ki so bili rojeni daleč v eterični prostor. Takšni otroci so tudi zvezdni utrinki. Njihova eliptična krožnica in njihova okrogla oblika dokazujeta, da niso nič drugega kot majhni, iz Zemlje porojeni, kometom podobni planetki. Te planetke pa po določenem času Zemlja vendar znova ujame.

14 Zemljine moške - ženske ploditve

 V teh ploditvah imajo svoj materialni izvor vsi minerali, pa tudi rastlinski in živalski svet. Zemlja, če jo gledamo kot moškega in žensko v enem, tukaj plodi in rodi na najmnogovrstnejše načine: tako da obenem spravlja na svet žive mladiče, nese jajca kot ptiči, potem spet prideluje seme kot rastline in poganja cvetove kot minerali. To so štirje načini Zemljine ploditve v moško - ženski obliki.
 Kdo bi lahko vprašal: Če vse to počne Zemlja sama, čemu potem moč razmnoževanja v rastlinskem in živalskem svetu? In zakaj mora rastlina za svoje razmnoževanje narediti svoje seme, zakaj ptič jajce, zakaj žival sebi enake mladiče in zakaj riba kašaste ikre? Za tistega, ki lahko samo malo globlje pogleda, je odgovor že jasno podan v naravi sami. Že takoj na začetku je bilo povedano, da je Zemlja obenem moški in ţenska. Kot ženska ne plodi, temveč samo sprejema plod in ga poraja. Kot moški samo plodi in ne poraja, plod pa mora šele dozoreti in roditi ga mora tista vrsta ali rod, v katerega ga je Zemlja kot moško bitje zaplodila.
 Da bi to jasneje uvideli, bomo opazovali medsebojno delovanje drevesa in Zemljinega telesa. Recimo, da je bilo seme očitno prej kot drevo, na katerem se je potem spet razmnožilo. Ta domneva je pravilna že zaradi tega, ker se seme v Zemlji na vsak način lažje zarodi kot odraslo drevo.
 Pri živalih pa prav nasprotno. Tu je pač moral biti ptič prej kot pa jajce, ker je za izvalitev jajca že potrebna tudi živalska toplota. Kljub temu pa ptič ni bil kar takoj ptič, kajti v tem prvem ploditvenem obdobju je prvo jajce znesla Zemlja.
 Ko se je iz tega jajca izvalil prvi ptič, je potem ta znesel jajce, to pa je bilo nekoliko drugače pripravljeno kot tisto, ki je bilo porojeno iz Zemlje. Iz njega pa je nastal drugi, prvemu podoben ptič. Tako pri ptičih kakor tudi pri ribah lahko vzamemo prvo jajce kot seme in tako je bilo tudi tukaj seme prej kot iz njega nastala žival. Samo če upoštevamo bistveno razliko med kakovostjo Zemljinega in ptičjega jajca, potem je bil seveda ptič prej kot jajce, ki gaje znesel. Toda z rastlinskim semenom ni bilo tako. Tega je Zemlja porodila že prav takšnega, kot ga spet prodi rastlina. Vsako vrsto sesalcev je najprej porodila Zemlja že kot sesalce, ki so dobili sposobnost, da se razmnožujejo s svojo plodilno zmožnostjo. 
 Da bi pojasnili plodilno in rodilno moč Zemlje, smo uporabili zgled drevesa. Seme, ki je dozorelo na drevesu, bo položeno v Zemljo. Tu Zemlja ravna tako kot ženska, ki je spočela in spočeto s svojo močjo donosila in porodila. Ko pa je drevo zraslo, dobi v primerjavi z Zemljo žensko naravo in Zemlja postane v primerjavi z drevesom kot moški in zaplodi v njem novo seme za njegovo oploditev.
Ta zgled že jasno kaže moško in žensko delovanje Zemlje. Iz tega pa izvira nujnost, da mora Zemlja združevati obe naravi. Pri tem primeru stopata v izmenično delovanje samo Zemlja in drevo. Tudi samo to ni dovolj, temveč moramo takšno delovanje ugotoviti tudi v Zemlji sami.
 Veste, da ima Zemlja severni in južni tečaj. Oba tečaja ostajata glede na glavno Zemljino delovanje zmeraj takšna, kot sta, namreč južni tečaj negativen in severni tečaj pozitiven, ali eden,ki privlači in drugi, ki odbija. Posledica tega je, da lahko takšna neenaka tečaja zelo dobro obstajata drug poleg drugega, kajti en tečaj je dajalec, drugi pa sprejemnik. Pri tem razmerju tečajev je močno poudarjeno izmenično delovanje. V svojem ustju je pozitivni severni tečaj sprejemnik, ker sprejema vase celotno hrano za Zemljino telo; južni tečaj pa je nasprotno v svojem ustju tisti, ki od zunaj ničesar ne sprejema, temveč samo oddaja. V notranjosti pa je severni tečaj glede na južni tečaj dajalec, južni tečaj pa sprejemnik. Glejte, iz tega že izhaja, kako nastopa Zemljino bitje po svojih akcijah izmenično v obeh svojih polaritetah deloma kot moški in deloma kot ženska.
 Še bolj očitno poteka to izmenično polarno delovanje z menjavanjem poletja in zime. Kajti pol leta je na severni polobli zima, sočasno pa je na južni poletje. Naslednjega pol leta je obrnjeno. To je treba razumeti tako: Zima je moški del, poletje pa ženski. Zima zaplodi v žensko poletje, in to potem porodi tisto, kar je zima zaplodila. Torej je v zimskem času ena polobla moška, in druga ženska. Tu pa tudi nastopi sicer ženski južni tečaj - moški naproti severnemu tečaju, ki je postal ženski. Razlika je samo v tem, da so sadeži južne poloble sicer slajši, mehkejši in polnejši, niso pa tako krepki kakor severni, ker v južnem delu prevladuje žensko, v severnem delu pa je močnejše moško. To bi lahko izrazili približno takole: na severu je Zemlja moško - ženska, na jugu pa žensko - moška.
 Iz te predstavitve je Zemljina dvospolnost že gotovo postala razvidna. Za popolno nazornost pa je treba vedeti, da doživlja Zemlja menjavo polarnosti tudi z menjavo dneva in noči. Noč je zmeraj ženska, dan pa moški. Kar je dan zaplodil, porodi noč v svojem temnem krilu. Tako torej Zemlja kot moško bitje zaplodi vsako seme in ga oplodi. Ista Zemlja kot žensko bitje pa ga donosi in porodi.
 Da Zemlja resnično zaplodi seme za rastline in živali, lahko spoznamo iz številnih pojavov na Zemljini površini. K tem spadajo na primer prvotne pogozditve gorovja, pa tudi poraščenost zmahom in travo nekdanjih pustih step, na katerih tisočletja ni raslo nič. Plesen in gobe še do danes nimajo semena. K tem pojavom spada tudi, čeprav redko, deževanje rib, kač in žab, za katere noben naravoslovec ne more dokazati, da jih je z Zemlje dvignil vihar in jih razmetal drugje, ter še mnogi drugi pojavi (glej k temu Strindbergove Modre knjige - Blaubucher - opomba založbe). Tedaj bi namreč mogel dokazati, da je nekje na Zemlji takšen prostor, na katerem je bilo neredko izredno veliko takšnih bitij. In tudi če bi to lahko storil, bi bila tudi s tem dokazana samo svojevrstna Zemljina plodilna moč, da lahko iz same sebe tako ustvarja.

15 Splošni postopni razvoj živih bitij

 Ti pojavi se navidez dogajajo tako, da bi lahko verjeli, da so jih povzročili viharji, ki so se v zraku združili v klopčič, ko pa je dvižna sila viharja popustila, so popadli navzdol. Žabe, krastače in kače bi lahko dvignil le močan vrtinčast orkan ali silen vrtinec. Če bi bila ta dokaj nežna živalska telesa prepuščena takšnemu besu viharjev, bi se raztrgala v najmanjše koščke, še preden bi popadla na Zemljo. Drugič, bi moral tak vrtinec, ki bi izpraznil jezero ali močvirje, ki pogosto meri več ur hoda v dolžino in širino, imeti tudi sam neznanski premer in tolikšno moč, ki si ji ne bi mogla upirati nobena gora. In tretjič, bi tako mogočen vrtinec izpraznil in odnesel s seboj tudi vso jezersko vodo do zadnje kapljice. Ko bi potem deževale te živali, bi morala deževati tudi voda, blato in množica drugih vodnih živali in rastlin, to pa se pri tem tako imenovanem“amfibijskem dežju” nikoli ne primeri. Ti pojavi nastajajo torej takole:
 Zemlja poraja iz svoje notranjosti številno množico jajčec teh živali. Ker so ta jajčeca zelo majhna, jih zlahka poganja skozi Zemljine pore in kanale navzven. Kolikor višje se dvignejo, toliko bolj jih njihov kvas napihuje, in so na koncu lažja od zraka. V obliki temne megle se kot zrakoplov dvignejo v določeno višino nad Zemljino površino in tam naletijo na močan električni tok. V tem toku nato hitro dozorijo in se izležejo, in to neredko v nadvse velikem številu.
 Ker so si te živalce iz zraka s pomočjo električnega toka izoblikovale telo, se ne morejo več dolgo zadržati v svoji višini, temveč počasi padajo proti Zemlji. Tako pristanejo nepoškodovane in nato živijo še nekaj ur. Ker pa seveda tako oblikovanje pomeni preskakovanje stopenj in v skladu z rednim razvojem inteligenc iz Zemljinega telesa, hitro spet poginejo. Zemlja jih vsrkava vase in jih pošlje v rastlinski svet. Pri tem je treba opomniti, da smejo ti posebni porodi preiti prej v doseženo živalsko stopnjo in jim ni treba prehajati skozi celo legijo rastlinskih življenj.
 Popolnoma drugače pa je s prvotnimi rastlinami, ki kot take stopijo v prvo bivanje. Te morajo najprej preživeti vse rastlinske stopnje svoje razvojne poti, preden so lahko sprejete v živalsko življenje. Seveda pa je pri rastlinah velika razlika, so namreč plemenite in neplemenite, dobre in slabe. Plemenite so živalskim stopnjam in najplemenitejše celo človeški stopnji tako blizu, da so lahko kmalu sprejete v človeško gibanje ali večji del, med plemenitejše živalstvo. Takšne rastline imajo kratko prehodno pot, toda pri veliki množici neplemenitih rastlin traja zelo dolgo, da so lahko sprejete med plemenitejše. Tako je tudi pri živalih. Kot so prej omenjene živali porojene neposredno iz Zemlje, se prav tako tudi dogaja s semeni za rastline, predvsem v kamniti Arabiji in nekaterih pokrajinah Afrike in Amerike.
 Velike puščave in stepe imajo določene rodilne točke za semena in tam naletimo na bujno rastlinje. Kjer ni takšnih rodilnih točk, ostane Zemlja pusta in prazna.
 Prav tako se morajo na novo nastali otoki za svoje rastlinje zahvaliti semenom, ki jih prideluje  Zemlja. Ko ta izoblikuje zadostno vrsto stopenj, se bodo začele razvijati tudi živalske stopnje,vendar samo do zelo nepopolnih plazilcev in insektov. Višje navzgor pa prosti naravni prehod ne zadošča več. Tu mora potem nastopiti višja sila, da ustvari popolnejšo žival, v katero lahko preidejo prejšnje stopnje. In tako gre čedalje višje do človeka, ki pa tukaj ne bo ponovno ustvarjen, temveč bo ob pravem času pripeljan s preselitvijo. Ta predstavitev bo mislecu zadostovala, da bo razumel rodilno in razmnoževalno moč Zemlje. Dojel bo, da imajo ti pojavi v glavnem svoj izvor v Zemljinih ledvicah, ker v njih nastaja splošna semenska snov in se oplaja na prej omenjeni način za nadaljnjo uporabo.
 S tem je sedaj razkrito pravo dejavno bistvo Zemljine notranjosti čisto na kratko in razumljivo človeškemu razumu. Ker pa samo poznavanje Zemljine notranjosti ne zadostuje za ponazoritev celotne Zemlje, moramo preiti k trdni Zemlji in jo nekoliko pregledati. Potem boste lažje dojeli Zemljino površino. Kajti na Zemljini zunanjosti je veliko pojavov, katerih ne morejo pojasniti niti najbolj učeni raziskovalci.
 Trdno tvorbo si morate predstavljati kot nadvse zapleteno, zavzema pa daleč največji del Zemljine mase. In tako kot tam najdemo najbolj umetelno ureditev, je tudi pri Zemlji. Ta trdni del Zemlje morate gledati kot nekakšno šolo, v kateri dobijo svojo pravo obliko bitja, ki se še okorno oblikovana dvigajo iz najgloblje notranjosti Zemlje.

16 Materija in konstrukcija trdne Zemlje

 Trdna Zemlja sestoji iz posebne snovi, ki je kot les pri drevesu skoraj vseskozi enaka. Proti notranjosti je nekoliko redkejša, navzven pa postaja čedalje gostejša. Kajti tam, kjer mora nositi težka bremena, je potrebna velika trdnost. Vendar se mora proti notranjosti, kjer v Zemljini drobovini delujejo polarne sile, gostota zmanjšati, Zemlja mora postati nekoliko bolj žilava in popustljiva, da se ne bi razpočila pod silnim notranjim pritiskom in da v 
svojem valovanju in kipenju ne bi bili poškodovani zelo občutljivi deli drobovine ob morebitnem udarcu na pretrde stene. Navzgor pa postaja Zemlja v svoji sestavi zelo trdna. Ta trdni del ima vseskozi premer skoraj 1500 kilometrov in je dovolj močan, da zlahka nosi zunanjo skorjo z vsemi njenimi morji, ravninami in gorami.

 Iz kakšnega materiala je torej ta trdna Zemlja? To bo težko razložiti, ker na Zemljini površini ne najdemo ničesar podobnega. To ni niti kamen niti kovina, ni diamant, še manj pa zlato ali platina. Če bi bila ta snov kaj podobnega, bi jo notranji ogenj, ki uhaja iz drobovja, kmalu spremenil v žlindro in pepel. Prav tako malo bi vzdržala silni prehod neštetih izvirov ognja in drugih rušilnih sil, kmalu bi se obrabila in v teh delih preperela.
 Ta material je kvečjemu še najbolj podoben tako imenovanemu azbestu, če je skupaj strjen v večji količini. Kajti ta kamnita volna je tako v ognju kot tudi v vseh kislinah skoraj neuničljiva, čeprav se lahko kemično razkroji. In v tem je tudi razlika med kemično enako neuničljivo snovjo trdne Zemlje in kamnito volno (azbestom). Podobnejša kot kamnita volna je neka posebna vrsta plovca, katerega pa bi lahko našli samo v bližini južnega tečaja. Če bi se komu posrečilo približati se tej nadvse nevarni pokrajini, bi moral kopati globoko v led in pred tem vedeti, kje bi lahko našel kose takšnega plovca. En gran (1/20 grama) te kamnine, bi bil dražji od več centov težkega bisera, in sicer zaradi svoje sijajne krasote barv in neuničljivosti.
 Kar zadeva barve tega trdnega Zemljinega materiala, je navzgor belo siv in bi imel na sončni svetlobi približno barve bisera. Dalje navzdol pa postaja temnejši in najčudovitejše obarvan, skoraj tako kot zlata školjka bisernica. Obenem je ta material nadvse težak, in takšen tudi mora biti, ker je v njem glavna zagonska gmota za Zemljino rotacijo.
 Njeno umetniško sestavo pa bo najbolje pokazal ogled kosti kakšne lobanje, prav tako pa tudi lupine navadnega oreha. Kar so pri kosti vidne pore, so v tem delu Zemlje daleč segajoči kanali, ki imajo včasih več metrov premera in so na nekaterih točkah opremljeni s primernimi zaklopkami. Na nekaterih mestih se križa več kanalov. Vsak dovaja do te točke posebno tekočino. Te se tukaj zmešajo in prodirajo od tu naprej v druge kanale. Vsi kanali so opremljeni z množico zaklopk, ki se navzgor odpirajo in navzdol zapirajo.
 Te zaklopke rabijo temu, da hranilni in življenjski sokovi, ki jih poganja drobovina, zaradi svoje teže ne pritisnejo nazaj v drobovje, kajti vsak udarec velikega Zemljinega srca poganja različne sokove naprej v organe. Ko ti sokovi dosežejo organe, se zaradi pritiska od spodaj odprejo zaklopke in tekočine prodrejo v notranjost. Ko sunek popusti, pritisnejo v organ potisnjeni sokovi na zaklopke navzdol in si tako zaprejo pot nazaj.
Takšna velika Zemljina žila mora v svojem več tisoč kilometrov dolgem toku imeti seveda veliko teh zaklopk. Veliki kanali ali žile imajo tudi še velike zavoje in posamezne tlačne črpalke, s katerimi prav tako pomagajo pulznemu sunku. Podobne zaklopke najdete prav tako v vseh žilah živalskega telesnega sveta.

17 Krepitev Zemljinih sokov

 Videli srno, kako sokovi iz Zemljine notranjosti poganjajo skozi srednjo ali trdno Zemljo. Toda na svoji več tisoč kilometrov dolgi poti bi kmalu izgubili svojo prvotno moč, ki je substancialno primešana njihovemu bistvu. Da bi se to preprečilo, je bila z druge strani potrebna pomoč prav umetniškega mehanizma. Od severa proti jugu vodijo neštete tanke mineralne niti, ki vsebujejo čisto železo, nasprotno pa tiste, ki vodijo od juga proti severu, vsebujejo platino, včasih pa tudi baker. Te niti so tako tanke, da je pajkova nit deset tisočkrat debelejša. Ne potekajo naravnost, temveč v valovitih in spiralnih zavojih, posebno na območjih, kjer se dotikajo žil in kanalov, ki se dvigajo iz notranjosti.
 Te niti so sestavljene iz različnih kristalov piramidne oblike, ki so povezani med seboj kot členi verige, in sicer tako, da je vrh takšne trikotne piramide postavljen natančno v sredino spodnje ploskve naslednje piramide. Piramide, ki vsebujejo železo, so postavljene tako, da so njihove konice usmerjene proti severu, konice tistih, ki vsebujejo platino in baker, pa proti jugu. Ta vod mora biti tako urejen zato, da se ohrani dejavni elektromagnetni fluid pri dolžini, ki neredko presega dvajset tisoč kilometrov.
 Vendar pa to zaporedje piramid še ne bi zadostovalo za prevajanje toka čez tisoč kilometrov, če ne bi potekalo v cevi, ki je zgrajena iz takšne snovi, ki ne prepušča nobene električne iskre. Toda niti to ne bi veliko koristilo, če bi te niti dopuščale menjavanja elektromagnetnega toka. Zaradi tega morajo biti zanj na določenih točkah - posebno okoli kanalov, ki vodijo kvišku, nameščeni zbiralniki. Ko je takšen zbiralnik napolnjen, deluje na tekočino v kanalu in ji podeli spet novo moč. Ena naloga teh številnih zbiralnikov, ki so včasih večji, včasih manjši, včasih negativni,včasih pozitivni, je, da substanco, ki se s tekočino vred dviga in zaradi pozitivne elektrike postane prevroča, z negativno elektriko spet ohladi.
 Druga naloga teh prevodnih niti je, da poganjajo mnoge gonilne črpalke v kanalih, ki pomagajo pogonski sili pulznega utripa Zemljinega srca, da ima le-to opraviti z bistveno manjšo težo.
 Tu so tudi žile, po katerih se - kot pri živalskem telesu po žilah - sokovi vračajo nazaj ali pa ponovno vsrkavajo.
 Tako sokovi, ki še niso dovolj pripravljeni za Zemljino prehrano, pritiskajo nazaj k srcu, da bi tam na novo oživeli. Ti vrnitveni kanali so prav tako opremljeni z zadrževalnimi zaklopkami, ki se odprejo samo tedaj, ko se Zemljino srce skrči. Ko pa se spet razširi, se zaklopke zaprejo in vračajočih sokov ne pustijo naprej. Ti vrnitveni kanali so ožji od onih, ki se vzpenjajo, zato njihova tekočina nima tolikšne teže. Poleg tega je ta tekočina veliko počasnejša kot tista, ki se po kanalih dviga. Zaklopke skrbe tudi za to, da se pretok ne prekine, temveč samo zoži. 
 Takšno mehansko ureditev najdemo tudi pri žilah živalskih teles in v cevkah lesa, kjer pa so vrnitvene cevke med zunanjo skorjo in lesom.

18 Zemljina skorja

 Zunanja Zemlja je koža ali skorja Zemljinega telesa. Ta zunanji del je najmanj mehansko - umetniški. Kar pa mu pri tem manjka, nadomestijo številne raznovrstne tvorbe.
 Ugotovili smo, da je Zemljina notranjost zelo preprosta. Notranje delovanje bi lahko primerjali s preprostim pogonskim kolesom, pri katerem ni videti drugega, kot da se neprenehoma vztrajno vrti okrog svoje osi. Če pa gremo potem v delavnico, kjer preprosto delovanje pogonskega kolesa poganja zelo zapleten mehanizem in kjer njegovo kolesje in vretena opravljajo najrazličnejša dela, se začudimo, da vse to opravlja preprosto pogonsko kolo zunaj. Tako lahko tudi na dejavnost v Zemljini notranjosti gledamo kot na delovanje preprostega pogonskega kolesa, ki povzroča najrazličnejše delovanje v in na Zemljini skorji.
 Zemljina notranjost in Zemljina skorja sta tako globoko in trdno povezani kot pri drevesu skorja in les. Najprej leži na trdni Zemlji veliko kilometrov debela čuteča Zemljina koža in šele nad to je “nečuteča” skorja, v kateri se delovanje notranjega organskega Zemljinega življenja potisočeri. Šele tu se vse oblikuje tako v sebi kot tudi zunaj sebe, to se pravi, oblikuje se sveže seme kot takšno, v njem pa je določena zunanjost tega, kar bo iz njega zraslo. Ali pa se tu pripravljajo raznovrstne sile, sposobne za oživljanje rastlinskega in živalskega semena, ki že obstaja? Od tega pa jo postopno sprejemajo in uporabljajo rastline, voda in številne majhne živalce. Za takšno preparacijo je gotovo potrebna zapletena mehanično-organska sestava. Samo s tem bi bilo še zelo malo doseženega. Za ločevanje in razdelitev sokov in sil, ki se dvigajo iz notranjosti, pa je potrebna še veliko bolj zapletena naprava, ki je namenjena sprejemanju in pravilnemu dovajanju subtilnih vplivov iz neskončnega vesolja.

 Da te naloge ne bi mogla opraviti nikakršna preprosta naprava, nas uči pazljivo opazovanje ene same rastline: koliko mnogovrstnih delov ima, kako številne in različne oblike imajo spet ti deli,kot na primer: trne, dlake, vogale, kote, vlakna, niti, tekočine, maščobe in še več podobnega, vse pa povezano v najbolj umetniški mehanizem samo za tvorbo ene same rastline. Če pa že ena sama rastlina zahteva toliko ureditev, koliko več zapletenih členitev in mehanizmov bo potrebno tam, kjer gre za tvorbe bogatega sveta mineralov, za tako raznovrstni rastlinski svet in končno za neštete različice v živalskem svetu! Zrnce peska, gotovo najpreprostejši mineral, je vendar tako umetniško sestavljen iz množice najrazličnejših kristalov, da bi je niti najspretnejši matematik nikoli ne mogel tako natančno izračunati. Če bi te posamezne kristale natančneje raziskali, bi odkrili, da so to skupki živalskih trupel, in sicer neke vrste infuzorij (op.prev.: razred majhnih, s prostim očesom nevidnih praživali), ki pa so mnogo manjše kot tista, že veliko popolnejša vrsta, ki se pojavlja v kipeči kaplji vode. Če bi pobližje raziskali te mrtve praživalice, bi v njih odkrili množico atomističnih živalic, ki so tedaj, ko so živele, bile za hrano tem infuzorijam, te pa so zdaj kot kristal zlepljene skupaj. In če bi lahko opazovali takšno atomistično živalico (seveda bolj z duhovnimi očmi kot pa z najmočnejšimi mikroskopi), bi v vsaki odkrili miniaturno vesolje (Huelsenglobe), v katerem se v najmanjšem merilu zrcali celoten univerzum. Zajemite jih več milijonov v en takšen kristalček, ki je sestavljen iz tisoč infuzorij, in zrnce peska iz sto takšnih kristalov, pa boste lahko nekoliko zaslutili to nadvse umetniško zgradbo najpreprostejšega zrnca peska.
 Kako umetniški bi moral biti mehanizem že v isti delavnici, ki bi izdelovala samo zrnca peska, za katera sta potrebna dva živalska rodova, ki sta živela že pred tem in v katerih je vsaka živalca že imela umetniško zgrajen organizem! Kajti tudi takšna živalca potrebuje oči, ušesa in druga čutila, poleg tega pa se mora še prosto gibati. Za nastanek peščenega zrnca iz teh živalic, pa je že potreben nadvse umetniški reprodukcijski mehanizem v naši zunanji Zemlji. Koliko več pa je šele potrebno za to, da nastanejo drugi minerali in dobijo določene lastnosti in oblike! In šele kako modra ureditev je potrebna za nastanek mnogih najrazličnejših rastlin, in končno kakšna šele za ustvarjanje živalskih vrst, za katere je število “milijon” še premajhno!
 Iz te samo površne predstavitve boste lahko razumeli, da je tu poseben opis tega nadvse zapletenega tvornega organizma nemogoč. Zato bomo pri opazovanju tega zunanjega Zemljinega plašča samo na splošno poudarili zgolj tisto, kar bo pomembne pojave najbližje pojasnilo.

19 Zemljina čuteča koža

 Čuteča Zemljina koža je po dolgem in počez prepletena s številnimi kanali. Med temi je množica velikih in manjših zbiralnikov za tekočine, ki pritekajo iz Zemljine notranjosti. So pa tudi zbiralniki, ki sprejemajo tiste sokove, ki pritekajo nazaj, in jih po vrnitvenih kanalih odvajajo spet v notranjost. Ti zbiralniki so tako kot jezera na Zemljini površini različne oblike, večinoma pa so jajčasti. Rabijo predvsem za to, da sokovi, ki pritečejo vanje,  zavrejo, se s tem kemično ločijo in nato odvajajo za določene namene.
 Vendar pa teh zbiralnikov ne smemo zamenjati s tistimi podzemnimi vodnimi bazeni, iz katerih priteka na Zemljino površje pitna voda, in kateri so na nekaterih mestih dosegljivi z arteškimi zemeljskimi svedri. Ti veliki vodni bazeni so že vsi v nečuteči Zemljini skorji, vsi prej omenjeni zbiralniki Zemljinih sokov pa so še v njenem čutečem delu.
 Celotna nečuteča Zemljina koža s svojimi morji, jezeri in gorami vred leži na stebrih. Ti imajo svoj temelj na trdni notranji Zemlji in se od tam kot okostje vzpenjajo k Zemljinemu površju. Niso pa tako trdni kot kamni na površju, temveč imajo bolj hrustančno trdnost, povezano s pomembno stopnjo prožnosti. Ta strukturaje nujna, ker med čutečo in nečutečo Zemijino koţoneredko nastajajo mogočni plini, zaradi teh pa ogromne votline. S tem se Zemljina zunanja skorja pogosto dvigne, neredko se krajevno razlomi in s tem povzroči potrese in nastanek silnih orkanov. Če bi bili stebrasti oporniki zelo trdni, bi bilo kmalu konec Zemljinega površja in njenih prebivalcev. Ker pa so ti oporniki raztezni, na Zemljinem površju nad njimi ne more biti veliko porušenega. Ti oporni stebri postajajo v nečuteči Zemljini skorji postopoma trdnejši – tako kot pri živalih hrustanec končno preide v kosti. Trdne Zemljine kosti so že tu in tam na Zemljinem površju vidne kot prakamenje, znano pod imeni apnenec, granit, včasih pa tudi kremen. Te vrste kamenja se proti površju čedalje bolj grmadijo, s tem pa postajajo bolj grobe,trše in bolj drobljive. Njihovi končniki so navadno visoka pragorovja, ki se po vseh delih Zemljinega površja jasno razlikujejo od pozneje nastalih gorovij po obliki, višini in snovi. Pod temi poznejšimi gorovji, pa tudi na drugih mestih, so podzemni vodni bazeni. Strope nad temi bazeni podpira nekaj stebrov, da se ne zrušijo in rodovitno deželo spremenijo v jezero; to se je kljub temu tu in tam že zgodilo.
 Zdaj pa še omenimo, od kod dobiva morje svojo vodo. Najprej iz mnogih zbiralnikov sokov v čuteči koži, ki pravzaprav sestavljajo Zemljin sečni mehur. Nato dobi morje nadvse pomemben dotok vode tudi od nazadnje opisanih velikih vodnih bazenov in od vseh velikih rek. Ta dotok je skrajno nujen, ker je tekočina, ki priteka iz Zemljinega sečnega mehurja, preslana in bi brez primesi sladke vode hitro prešla v trdno snov, tako da bi namesto morja imeli same do neba segajoče gore soli. Te bi sčasoma zrak tako skisale, da ne bi moglo obstajati nobeno živo bitje. Obenem bi to tudi pri samem Zemljinem telesu povzročilo nevarno bolezen sečne zapornice, ki bi se zaradi tega v najkrajšem času vnela in v takšnem stanju ne bi bila več sposobna opravljati svoje naloge.

20 Bistvo in sestavine zraka

 Voda v morjih in jezerih na kopnem sicer ustvarja neke vrste zgoščenega zraka, v katerem lahko živijo živali. Toda ta zrak spada pravzaprav še k samemu Zemljinemu telesu, in sicer k njegovi najbolj zunanji skorji. Zato morska voda ne more brez nadaljnjega odtekati v atmosferski zrak, temveč je odteka samo tisti del, ki se dviga iz nje kot megla in oblaki, pa tudi vodik, ki se sprošča iz nje.
 Atmosferski zrak sestoji iz mnogih vrst zraka, ki se imenujejo plini ali bolje preproste vrste zraka.
 Naravoslovci kmalu končajo z naštevanjem teh plinov. Po njihovem zrak sestoji iz določenega razmerja kisika, vodika, ogljika in dušika. Toda če bi bil sestavljen samo iz teh štirih vrst, bi bil atmosferski zrak neuporaben. Če zrak ne bi vseboval še drugih, naravoslovcem doslej neznanih sestavin, bi slabo kazalo rasti rastlin, nastajanju mineralov in življenju živalskega sveta.
 Vsaka rastlina vsrkava iz atmosferskega zraka zase potrebno vrsto preprostega zraka in izloča vse druge. Če ne bi bilo tako, ne bi imela vsaka rastlina posebne oblike, svojega okusa in vonja. Če pa vsaka rastlina po svoji vrsti vsrkava samo eno, njej ustrezno vrsto zraka, potem bi moralo biti ravno toliko vrst preprostega zraka, kolikor je uporabnikov. Da je to res, dokazuje že učinek  posebnega vonja vsake rastline, še bolj pa njene kemične substance na človekova čutila in organe. Vonj vrtnice krepi vonjalne organe in ostri vid. Nagelj pa krči vonjalne organe in slabi vid. Lilija naredi vonjalne organe ohlapne in sčasoma povzroči želodčno slabost. Vijolica prek vonjalnih organov razveseljuje dušo in krepi možgane, umazano rumeni cvetovi zobnika pa povzročajo gnus, pri daljšem vdihavanju pa nastopi vrtoglavica, očesne zenice se razširijo.
 Ali se lahko to pripiše samo štirim znanim vrstam preprostih plinov? Ali lahko samo to povzroči njihove različne mešanice? Ne, biti mora še veliko vrst preprostih plinov. Obs tajajo rastline, ki izdihavajo tako nadvse strupen zrak, da morajo v njem pri priči umreti živali in druge rastline. So pa tudi čudežne rastline, ki lahko prikličejo v življenje celo pred kratkim umrle. Vsaka od obeh vrst rastlin mora vendar iz zraka vsrkavati popolnoma drugačne prvine, da lahko tako različno učinkujejo. Kako mnogovrstno mora torej biti sestavljen atmosferski zrak, da lahko hrani mnogovrstna ustvarjena bitja - vsakemu po njegovi vrsti! Če pa že rastline potrebujejo za svoj obstoj tako velik o različnih vrst zraka iz atmosferskega zraka, koliko več jih mora biti šele za živali, da vsaka najde v zraku sebi ustrezno snov za vdihavanje.
 Vsaka žival sicer vdihava celoten atmosferski zrak, obdrži pa od njega samo tisto, kar koristi njeni naravi. Vse drugo spet izdihne.
 Nekoč so bile na Zemlji rastline in živali, zdaj pa jih ni več. Zato pa so nastale nove vrste rastlin in živali, ki so prejšnjim deloma podobne.
 Mamut je bil podoben danes živečim slonom, velikansko govedo pa današnjemu manjšemu. Te živali so si podobne v tem, da spadajo v isto vrsto, po velikosti in obliki pa se razlikujejo. Še danes raste, posebno v tropskih deželah, neka vrsta drevesa, ki je podobna nekdanjemu velikanskemu drevesu, vendar ni več to, kar je to drevo nekoč bilo.
 Te spremembe so nastale, ker nekdanje velikanske vrste v atmosferskem zraku niso več našle sebi ustrezne hrane in so zato izumrle. Tu torej ni bilo več ene prvine zraka, zato pa se je pojavila druga, ki je prej ni bilo. Navadno je isti vzrok tudi pri nastanku novih bolezni, ki so podobne nekdanjim. Vendar medicina, ki je nekdanje podobne bolezni zdravila, pri tem odpove. Tudi nova bolezen je posledica pomanjkanja ene prvine v zraku, ki je zaradi kdove kakšnega dogajanja izginila in potem dolgo časa ni več nastajala. Zato je treba iskati zdravilo, ki bi vsebovalo manjkajočo prvino in ozdravilo novo bolezen. Ker bi boljše poznavanje teh okoliščin lahko bistveno koristilo človeštvu, poglejmo vzroke, zaradi katerih se nekatere prvine iz zraka deloma ali v celoti izgubijo, druge pa se pojavijo namesto njih.

21 Vpliv svetlobe na zrak 

 Izvir te posebnosti, njen nastanek, njen obstoj, pa tudi njeno prenehanje, imajo - tako kot vsaka stvar - svoj nujni vzrok.
 Poglejte kvišku: kako se bleščijo neštete zvezde v daljnih prostorih neskončnega etra! Človek je očaran, ko se mu pred očmi lesketajo milijoni zvezd. To je učinek svetlobe iz tistih daljnih območij. Svetloba je tista, ki sestavlja atmosferski zrak, to veliko oko okoli zemeljskih teles.Prav tako je samo svetloba tista, ki v človeku ustvari oko, ki ji je sorodno. Kajti, če oko ne bi bilo svetloba, ne bi moglo nikoli zagledati svetlobe.
 Ko človek s svojim očesom, s tem majhnim soncem v svojem telesu, opazuje zvezdnato nebo, postane njegovo oko samo majhno vesolje, v katerem krožijo milijarde sonc in centralna sonca izžarevajo svojo prasvetlobo v neskončne daljave. Človekovo oko tedaj nosi celotno neskončno stvarstvo. In sevanje in odsevanje sonc v soncu sorodnem človeškem očesu, zbudi v duši zanosno občutje zaradi takšnega čudeža, kako se največje spet najde v majhnem in se prepozna kot to, kar je samo v sebi.
 Tako govori Gospod: Če pa zvezdna svetloba skozi človekovo oko v kar najmanjšem merilu že tako učinkuje, koliko močnejši bo učinek zvezdne svetlobe na samo Zemljo skozi veliko Zemljino oko! Kajti atmosferski zrak je na svojem površju, kjer prehaja v eter, bleščeče zrcalo, v katerem se v pomembni velikosti zrcali vsako nebesno telo. Po znanih optičnih zakonih zdaj slika pada na Zemljino površje z vedno močnejšo svetlobno jakostjo. Ta osredotočena svetloba je že čisto preprosta specifika atmosferskega zraka, ker deluje na dele v Zemlji ali njeni površini, ki pridejo z njo v stik, ali razkrojevalno ali združevalno. Zdaj bi morali samo prešteti brezštevilne zvezde - če bi jih lahko, tedaj bi poznali tudi množico preprostih specifik v vašem atmosferskem zraku. Vse, kar fizično obstaja na Zemlji in v njej, je učinek zvezd!
 Astronomi so odkrili dve res pomembni stvari: ena je, da so ozvezdja, ki so nekoč bila, popolnoma izginila. Potemtakem so morale izginiti tudi tiste specifike na Zemlji, ki so jih ta povzročila, in z njimi tista bitja, ki so po njih lahko fizično nastala.
 Drugo odkritje astronomov pa je to, da je svetloba iz zelo oddaljenih zvezdnih območij prvič dosegla Zemljo ali zdaj ali pa jo bo dosegla šele čez veliko let. Potemtakem se morajo potem pojaviti na Zemlji nove specifike in z njimi nove tvorbe. Te delujejo na že prej obstoječa bitja ugodno ali neugodno, glede na lastnost zvezde, iz katere izvira specifika.
 Obstajajo namreč dobre in zle zvezde, tako kot so po njihovem vplivu dobre in zle rastline in živali.

 Vplivajo tudi dvojne zvezde, ki se v določenih časovnih obdobjih pokrivajo. Od teh zvezd ima lahko ena dobro, druga pa zlo naravo. Če stoji dobra pred slabo, uniči njen vpliv. Če sijeta obe hkrati, ena poleg druge, tedaj dobra omili vpliv zle zvezde. Če stopi zla pred dobro, pa popolnoma onemogoči njen dobri vpliv.
 In na tistem delu Zemlje, nad katerim stoji takšno ozvezdje v zenitu, se bo kmalu občutil zli vpliv, ki ga spoznamo po slabem vremenu, ali po slabi letini nekaterih rastlinskih vrst, ali po boleznih živali in ljudi.
 Tudi ko planeti zakrivajo zvezde, vpliva to na Zemljo, dobro ali slabo - glede na njihovo naravo. Iz tega znanja so stari modreci določali “regiment planetov”. Zveni kot pravljica, pa vendar misel ni tako neumna, kot menijo današnji učenjaki. Tudi vremenske napovedi so temeljile na tem opazovanju in tudi temu se danes posmehujejo. In vendar, stara modrost ostaja bolj ali manj resnična.
 Enako močno vplivajo na Zemljo tudi kometi in drugi svetlobni meteorji, pa če so še tako kratkotrajni. Nič manjši ni vpliv Luninih men, posebno se občuti nenehna menjava sončne svetlobe; to med drugim dokazuje razlika med poletjem in zimo.

22 Dvanajst nebesnih znamenj in njihov vpliv

 V koledarjih ste zasledili trditev, da naj bi dvanajst znamenj tako imenovanega zodiaka vplivalo na Zemljino vegetativno moč. Kmetje se tu in tam ravnajo po tem in to še posebno upoštevajo pri setvi in žetvi. Kmečki koledarji kažejo za vsak dan, v katerih nebesnih znamenjih kroži Luna in v katerem znamenju se nahaja Sonce.
 Na tej stvari je nekaj resničnega, seveda ne z danes običajno utemeljitvijo, temveč s to, ki je bila povedana prej.
 Luna v približno 29 dneh potuje pod dvanajstimi nebesnimi znamenji. Navidez isto je s Soncem, četudi je pravzaprav samo Zemlja telo, ki se giblje. Zdi pa se, da se Sonce premakne vsak mesec približno za eno nebesno znamenje naprej. S tem premikanjem pod sozvezdjem glavnih zvezd se dogaja, da tako Luna kot Sonce neprenehoma prekrivata nekatere zvezde tega sozvezdja. S tem se za kratek čas pretrga vpliv, ki ga ima prej imenovano sozvezdje na Zemljino telo. Potem se mora po omenjenih zakonih čutiti na Zemlji nekakšna sprememba, posebno pri tistih stvareh, ki dobivajo specifiko iz vpliva teh zvezd. (Glej k vplivu planetnega prekrivanja dokazne poskuse L. Koliska v Goetheanumu! Op. založbe).
 Ta vpliv ne more dolgo trajati, ker zvezde niso dolgo prekrite. Nastopijo pa druge razmere, ki vsekakor zelo močno vplivajo na Zemljo: tisto nihanje, ko se Zemlja opazno odmakne od svoje krožnice okrog Sonca, pa tudi nihanje Lune, ki v mnogih stoletjih komaj enkrat ubere spet isto pot. Ti pojavi spremenijo položaj zenita zvezd dvanajstih nebesnih znamenj, to pa povzroči zelo velike spremembe, ki se močno čutijo na Zemlji.
 Tem vplivom pa se pridružijo še nenehne spremembe položaja planetov, ki komaj v tisočletjih pridejo v podobno konstelacijo, v kateri so že nekoč vplivali na Zemljo. 
 Poleg tega je treba še posebej upoštevati izbruhe iz Sončevega telesa. Ti oslabijo sončno svetlobo, da ne more vplivati na Zemljo s tolikšno močjo, kot če oddaja Zemlji svojo polno svetlobo.
 Delovanje nazadnje omenjenih pojavov se bolj občuti v drugi kot pa v najnižji zračni plasti, ki se začenja šele pri višini približno dva tisoč metrov nad morsko gladino.
 Morda bo kdo rekel: Ta, druga zračna plast bi morala občutiti tudi tiste učinke, ki v najnižji zračni plasti nastopajo tako mnogovrstno. Ob tem povejmo, da je takšna trditev napačna, kajti žarki tistih nadvse številnih, zelo oddaljenih zvezd so v tej višini še premalo kondenzirani. Zato tam še ne morejo ustvarjati takšnih specifik, kot približno dva tisoč metrov nižje. To kaže, da s kolikšne višine ponoči s prostim očesom ni mogoče več videti zvezd četrte, pete in šeste velikosti, vsakdo pa lahko z zdravimi očmi - posebno ob morskih obalah v jasni noči - opazi s prostim očesom še zvezde sedme in osme velikosti.
 Zakaj to ni več mogoče že na dva tisoč metrov visoki gori?
 Ker so žarki teh zelo oddaljenih zvezd še premalo kondenzirani. Vidni kot je še preoster, da bi oko lahko zaznalo zvezdo. Kolikor višje, toliko bolj se bo ta razlaga potrdila. Zato na takšnih višinah vegetacija pojema in na koncu popolnoma preneha. Ne verjemite, da je to odvisno samo od sončnih žarkov, ki so višje seveda tudi redkejši. Sonce deluje samo posredno: podpira iz zvezd prihajajočo svetlobo, in sicer z isto svetlobo, ki jo je sprejelo od istih zvezd. Naše Sonce torej svetlobo samo podpira, ni pa edino, ki jo oddaja.

23 Zemljina atmosfera in njene padavine

 Zemljino sonce sprejema na svoji bleščeči površini svetlobo od brezštevilnih sonc in jo združeno odseva v daljne eterične prostore. Ta združena svetloba mnogih zvezd se srečuje tudi s tistimi svetlobnimi žarki, ki od zvezd neposredno zadevajo Zemljo, se z njimi združi in nato skupaj padajo na Zemljo. V tem je ta podpora in sama sončna svetloba bi bila zelo slaba, če ne bi skupaj z njo delovala še svetloba zvezd in drugih sonc. Tudi sama Lunina svetloba bi bila zelo bleda, če je ne bi podpirala sončna.
 Na gorskih višinah ta podpora ne more biti tako učinkovita kot v nižje ležečih pokrajinah, ker žarki še niso dosegli zadostne gostote. Tako je zato, ker je zračna plast okrog Zemlje lečasto-okroglo prozorno telo. Podobno je veliki zbiralni leči, pri kateri sončni žarek, ki sije skoznjo, ne doseže svojega žarišča takoj za steklom, temveč šele v tisti razdalji, ki je enaka polmeru tistega kroga, ki ustreza krogelni površini te zbiralne leče.
 Gorišče velike zračne leče bi bilo seveda šele v središču Zemlje. Ne glede na to bo svetlobni žarek, ki pade na površje velike Zemljine leče, proti Zemlji - bližajoč se gorišču - čedalje gostejši in učinkovitejši. Gore so še bolj v manj gostem delu svetlobnih žarkov kot pa nižje ležeče doline in posebno obmorske pokrajine. Zato žarki iz bolj oddaljenih zvezd tam še ne morejo imeti zadostne gostote in tako tudi ne morejo vplivati na vegetacijo. Povedano drugače: Ti svetlobni žarki v takšnih višinah še ne ustvarjajo nobenih specifik, zato tam ni več tistih rastlinskih vrst, ki potrebujejo posebne substance. Zaradi tega je zrak tam zmeraj čist, ker ni skaljen z nobeno primesjo.
 Ker v teh višjih območjih tako žarki iz zvezd, kot tudi iz Sonca še ne morejo imeti tolikšnega učinka kot nižje spodaj, je višinsko območje prehodna stopnja do tistih območij z močnejšimi vplivi. Tu se začenjajo žarki zgoščevati, okrepljeni s tistimi žarki, ki se odbijajo od Zemljinega površja. To sevanje in odsevanje povzročata v svetlobi neki razvoj, ki je videti kot nekakšnovalovanje. Če to valovanje nekaj časa traja, povzroči nastanek specifike. Ta specifika, ki je v sebi mnogokratno sestavljena, se pojavi najprej kot visokogorska megla. Če ta kemični proces ne preneha, se v višinskih območjih iz megle kmalu pokažejo oblaki; ti se čedalje bolj zgoščujejo in končno padejo na Zemljo kot dež ali pozimi kot sneg.
 Da te padavine izvirajo iz svetlobe, dokazuje marsikateri pojav na zemljinem površju. Posebno v tropskih deželah pada neredko dež in vse prevleče s fosforastim svetlobnim leskom. Celo morska gladina se sveti tam pogosto tako močno, kot da bi žarela. Tudi predmeti, ki jih zmoči morska voda, se svetijo kot trhli les v gozdovih. Navsezadnje tudi sneg dokazuje s svojo bleščavo, da je izdelek svetlobe.
 Tako nastajajo megle in oblaki v drugi zračni plasti. Pri tem pa ne smemo prezreti polarno delujoče sile severnega in južnega tečaja, ki se pojavlja posebno v tej plasti. Z njo se nove tvorbe napolnijo s telursko elektriko in šele s tem dobijo tisto kondenzacijo, po kateri se lahko dovajajo Zemlji kot hrana za njen rastlinski in živalski svet. Tako nasičeni oblaki so ponavadi temni,nenasičeni pa veliko svetlejši in tudi prozornejši. Ta dvojna vrsta oblakov ustvarja med seboj nasprotno polarizacijo; pri tem je nasičeni temni del oblakov negativen, nenasičeni beli pa pozitiven.
 Da mora negativni, ki postaja čedalje težji, nato pasti na Zemljo, se razume samo po sebi.
 Ljudje, ki se potrudijo in se vzpnejo na tolikšno višino, postanejo tam zgoraj navadno dobro razpoloženi in veseli. Vzrok je velika čistost zraka v tej drugi zračni plasti, ki se dviga do 20.000 metrov nad morsko gladino.

24 Zemljino oko

 Tretja zračna plast leži na drugi približno tako kot na bistri vodi zelo čisto olje. Le-to se ne pomeša z vodo, temveč plava na vodi in daje gladini še lepši sijaj. Ta tretja zračna plast je tudi po svojem učinkovanju kot eterično olje, je “olje” za obe spodnji zračni plasti in obenem eterična sol, ki povzroči, da postaneta obe plasti okusni za živali in rastline.
 Vse prijetne vonjave prihajajo s svetlobo in eterično soljo iz te tretje zračne plasti, ter se potez elektriko, ki se je zbrala v bližini rastlin, dovaja v same rastline in jim z “eteričnim oljem” dajejo raznovrstne prijetne vonjave. Pri nekaterih rastlinah lahko odkrijemo te nosilce vonja v zelo majhnih, najprozornejših smolnatih kroglicah s prostim očesom, zelo dobro pa z mikroskopom.
 Okus, vonj, pa tudi večinoma lepa barva rož in sadežev so čisto eterične substance. Izvirajo lahko torej samo od tam, kjer so v bližini etra, iz katerega izhajajo vse brezštevilne specifične substance.
 Te substance se združujejo v tretji zračni plasti in ustvarijo fluid, ki v raznovrstnih žarkih iz neštetih zvezd išče svoje kemično sorodstvo. Združi se z njimi in - ko tako dospe z njimi do Zemlje - napolni tiste rastline in živali, ki “imajo sorodstvo” v različnih prvinah svetlobnih specifik.
 Tretja zračna plast ustreza tudi zunanjim delom vsake rastline; to so popek, cvet in sad, pa tudi listi z bodicami, ki vsrkavajo elektriko. Vsi ti deli rastlin imajo eterično čist videz, ustrezajo torej tretji zračni plasti. Navadno je njihov vonj nadvse nežen, pri nekaterih rastlinah seveda tudi neprijeten. Ta neprijetni vonj je posledica prevlade notranjih, teluričnih sokov, ki jih čiste, nebesne substance ne morejo prekriti.
 Pri
živalih najdemo združene še bolj nenavadne substance iz te tretje zračne plasti. Seveda pa tu niso več tako čisto eterične kot pri nekaterih rastlinah. Vendar mozeg v glavi, ki navadno skozi dlake vsrkava specifike iz zraka in zelo čiste tekočine v očesu –  posebno tiste pod prvo Roženico - vsrkavajo skozi obrvi in trepalnice specifike iz zraka in jih dovajajo v oko. Potemtakem je tretja zračna plast podobna očesu, posebno zaradi tega, ker ima poleg opisanih nalog tudi takšne za celotno Zemljo, ki jih pri ljudeh in živalih izpolnjuje oko.
 Ta tretja zračna plast je pravzaprav Zemljino oko. Če ne bi imela takšnega vida, potem ga tudi nobeno bitje na njej ne bi moglo imeti.
 Toda nima samo Zemlja s to tretjo zračno plastjo okrog sebe razširjenega očesa. Tudi vsaka rastlina ima v svojih, tej zračni plasti ustreznih delih, neke vrste oko, skozi katerega sprejema vso svetlobo. Da ima rastlina svoj značilni vid, lahko spoznamo že iz opažanja, da skoraj vse rastline obračajo svoje cvetne čaše k Soncu, da bi od njega vsrkavale svetlobo. Rastlina poganja tudi v temni kleti svojo kal natančno tja, kjer je svetlobna odprtina. 
 Zemlja neprestano opazuje celoten neskončni prostor okrog sebe. Ta zaznava povzroči pri vseh na Zemlji živečih naravnih duhovih ustrezno predstavo, iz katere črpa vsako duhovno bitje svojo inteligenco za zunanji svet. To pa ne bi bilo mogoče brez Zemljinega splošnega velikega vida. Zemlja kot telo seveda ne spozna nič od tega, kar gleda. Tudi ni bilo nujno dati Zemlji lastnega samozavestnega spoznanja. Zemlja ni samostojno bitje, temveč sestoji iz neštetih posameznih inteligenc. Te so tiste, ki potrebujejo to veliko Zemljino oko. Samo skozenj gleda človek Sonce, Luno in zvezde. Bilo bi nemogoče, da bi človek s svojim majhnim očesom lahko pregledal veliko Sonce, če ne bi prej veliko Zemljino oko pomanjšalo slike Sonca, in to potem predstavilo človeškemu očesu. In tako nihče ne vidi Sonca ali Lune in zvezd takšnih, kot so v svoji resničnosti in v njihovi pravi oddaljenosti, temveč samo njihove podobe na površju velikega Zemljinega očesa, ki je bolj bleščeče kot najčistejša vodna gladina in zato zelo primerno za sprejem slik velikih svetovnih teles, ki ga obdajajo.
 Obenem to oko sprejema slike Zemljinega površja in jih oddaja naprej drugim svetovnim telesom; tudi ta prenašajo sliko svojega površja Zemlji skozi njeno oko. Pojave prividov, ki so jih opazovali v tropskih deželah, je treba pojasniti tako, da se tretja zračna plast včasih spusti celo pod srednjo višino gora. Tudi prijetne vonjave, ki se lahko tam - posebno v gorah - neredko zaznajo, so posledica tega, da se tretja zračna plast včasih spusti tako nizko.

25 Bistvo ognja

 Ta tretja zračna plast, ki čista in prozorna leži na drugi zračni plasti, ima to posebno lastnost, da se zaradi kakršne koli motnje nadvse lahko vžge. Posebno zlahka se to zgodi tam, kjer se neko telo, npr. meteorit, znajde v tej plasti in preleti skoznjo precejšen del svoje poti. To je posebne vrste vžiganje, pri katerem nič ne zgori: to je sijanje. Da bi pojasnili to čisto posebno vrsto vžiganja, je treba najprej nekaj povedati o naravi vžiganja.
 Kaj je pravzaprav vžig? In kaj je ogenj, ki je sam v sebi vžiganje? Čisto fizično se to ne da več razložiti, ker pojem ognja sega že v duhovno.
 V vsej materiji so duhovi. Če se ti kakor koli razdražijo, se vnamejo, to pomeni, da se čedalje bolj togotijo; pri tem se njihova dejavnost in moč nenehno množita in povzročita nadvse hitro vibriranje materije. Pri tem se uniči trdna materija, kajti velika vnema jo raztrga v najmanjše delce. Duhovi se osvobodijo, ostanek materije pa ostane kot pepel.
 Potemtakem je vžig razdraženje duhovnega v materiji, in trajanje čedalje močnejšega draženja je zgorevanje. Ognjeni sij nastane zaradi nadvse močnega in hitrega gibanja duhov. Tudi širjenje svetlobe tega ognja je sočasna razdraženost duhov v celotni zračni okolici. Na Zemlji ponavadi nastaneta vžig in zgorevanje zaradi razdraženosti še nezrelih in nečistih duhov. Zaradi tega je ogenj navadno videti umazan in rdečkast, kakor da bi iz njega švigala jeza in bes.
 Lahko pa nastane tudi drugačno vžiganje, namreč zaradi gorečnosti ljubezni. To vžiganje pa ni uničevalno.
 Takšno vžiganje je na primer odsevanje sončne svetlobe z vodne gladine. Ljubezenska svetloba Sonca tudi zelo vznemiri miroljubne vodne duhove, toda ti v tem vznemirjenju ničesar ne uničijo. Sicer je vsa vodna gladina vžgana in daleč naokrog odseva žarke, kljub temu pa pri tem nič ne zgori.
 Enako se vname tudi v ogledalu, če nanj posije žarek. Toda tu ne gre za zgorevanje, ker se pri tem spodbujajo dobri duhovi. Če pa dobro - duhovni sončni žarek ljubezni potencirano posije na telesa, ki vsebujejo še nezrelo duhovno, jih vžge tudi tako, da zgorijo.
 Zdaj, ko smo pojasnili potek vžiganja, je lahko razložiti vžiganje te eterično zračne vsebine v tretji zračni plasti, če jo kakšno telo zmoti v njenem miru.
 Meteor, ki leti skozi to zračno sfero, seveda raztrga zrak. Pri tem nastane zaradi zelo hitrega gibanja takšnih teles v zraku votlina. Ta ustvarja zrcalno ploskev, v kateri se v trenutku osredotočijo svetlobni žarki neštetih zvezd kot v vboklem zrcalu. In ta odsev žarkov povzroči, gledano z Zemlje, videz ognja.
 Enak pojav ne more nastati v spodnjih zračnih plasteh zaradi tega, ker je njihov zrak pretežak  in se prehitro zapre za telesom, ki ga bliskovito prereže. Zelo lahek zrak tretje plasti pa se le polagoma spet zapre. Zaradi tega se za takšnim meteorjem vidi še dolgi rep.

26 Pojavi v tretji zračni plasti

 Vsekakor pa so med svetlečimi meteorji tudi nekateri, ki se vžgejo tako, da resnično zgorijo. Vžig takšnih meteorjev pa kljub temu izvira iz tretje zračne plasti. Vendar pa izgorijo šele tedaj, ko takšen meteor večjega premera doseže drugo ali celo prvo Zemljino zračno plast in se zelo hitro premika. Da resnično zgori, mora v eni sekundi preleteti najmanj 37 kilometrov. Pri upočasnjenem gibanju kmalu ugasne in pade brez svetlobe na Zemljo.
 Poseben pojav pri vžiganju ali sijanju meteorjev, ki padajo skozi tretjo zračno plast je, da najbolj sije njihova glava. Sijanje glave je povsem podobno sijanju njegovega repa. Gre za osredotočeni odsev žarkov, ker trdno, navadno okroglo meteorjevo telo razganja lahko eterični zrak in posebno pred sprednjim delom glave nastaja zračna lupina. Ta ustvarja okrog meteorja vboklemu zrcalu podobno bleščeče površje, ki sprejema svetlobo sijočih vesoljnih teles in jo pošilja naprej na Zemljo. Če kdo vrže v vodo okrogel črn kamen, bo videl, kako prodira pod vodo s čisto belo glavo. Ta belina ni nič drugega kot vodno vboklo zrcalo, ki nastane zaradi hitrega prodiranja kamna in ki koncentrirano sprejema v vodo padajoče žarke in jih spet odbija. Zaradi tega je tudi vodna pena bela, ker so vodni mehurčki sama vbokla zrcala. Kar kaže voda tukaj, kaže tam svetloba meteorja, namreč nič drugega kot osredotočen odsev svetlobe.
 Iz te zračne plasti izvirajo še tudi drugi pojavi. Pogosto ste videli čisto bele, drobno nakodrane meglice, tako imenovane “ovčke”. Te so izredno nežne in tako prozorne, da prepuščajo celo svetlobo zvezd skoraj nezastrto. Te meglice se pojavljajo najvišje nad Zemljinim telesom. Nastajajo zaradi stika čistega etra s površjem tretje zračne plasti. To pravzaprav sploh niso oblaki, temveč samo valovito gibanje na najvišjem površju tretje zračne plasti. Nastanejo, ko se skozi širni eter približujejo Zemlji svetlobna bitja, ki izvirajo iz sončnih teles. Ker imajo ta fino telesna bitja že neko, četudi neznatno težo, povzročijo z vstopom v gladko površje tretje zračne plasti valovito gibanje. Ti valovi pa sončnih žarkov ne prepuščajo več premočrtno,temveč jih lomijo.
 Raznovrstno lomljenje na valovih tretje zračne plasti povzroča tisti pojav, ki ga vidimo kot bele, drobno nakodrane meglice.
 Po takšnih pojavih navadno kmalu nastanejo nevihte, nastanejo pa iz spopada urejevalnih duhov te plasti z novimi prišleki, ki jim je treba odkazati prostor tako, da to Zemlji ne škoduje. Če se ti potrpežljivo podredijo, to pa se zgodi redkokdaj, tem meglicam ne sledi nevihta. Če pa ni tako, se uporabi sila in novinci se morajo podrediti.
 Končno je še en, čisto duhovni pojav, ki pa ga kljub temu vidimo s telesnimi očmi. Opazujemo ga lahko samo ob izredno toplih dnevih in je viden kot nekakšna belo modra proga. Te proge so znamenje “blaženih duhov”, ki počivajo in se posvetujejo. Ob takšnih dnevih je tudi na Zemljinem površju vse tiho. Noben listič se ne zgane. Nobenega navadnega oblačka ni videti in na Zemlji je moreča vročina.
 To stanje pa nikoli ne traja dolgo. Ko je posvetovanje končano, se že spet opazi novo premikanje, posebno ko so novi duhovi poslani obvladovat zrak, gorovja, morja. itn. Tedaj postane vetrovno in barometri kažejo “spremenljivo”.
 Te belo - modre proge potemtakem niso nič drugega kot množice duhov, ki mirno stojijo drug poleg drugega na površju tretje in najčistejše plasti, in jih lahko vidi celo človeško telesno oko.
 Duhovno razviti ljudje, ki lahko gledajo z duhovnim očesom, bi vsekakor videli več kot samo belo-modre proge.