Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Razlika med ljudmi te zemlje in drugih svetov

200. Razlika med ljudmi te zemlje in ljudmi drugih svetov

1  (Gospod:) »Povsod boš našel približno takšne živali in ljudi kot na tej zemlji, - toda nikjer jih ne bo toliko in tako raznovrstnih; pov­sod drugje je le malo vrst, tako v kraljestvu rastlin kot tudi v kraljest­vu živali, in ljudje ne živijo svobodno, temveč bolj v strogo določeni ureditvi in ravnajo bolj instinktivno kakor po svobodnem spoznanju, ki bi ga zajemali iz sebe in izkušenj.

2  V prostranih, velikih sončnih svetovih je v bistvu na njegovih pa­sovih in površinah zastopano vse, kar se potem pojavi v svojih raz­ličicah na planetih, ki jih obkrožajo; tudi njihovi različni prebivalci, ki imajo dar govora in so zelo modri, toda tam je tudi govorica in pogosto nadvse velika modrost le bolj instinktivna in dana, kakor pa svobodna in pridobljena s trudom svobodne lastne dejavnosti.

3  Zato tam tudi ni nihče zaslužen, kakor tudi tu na zemlji čebela ni zaslužna za to, da si gradi umetelne celice in si gradivo zanje nosi in pripravlja iz cvetlic; čebela se pač vsakemu mislecu zdi bolj orodje onstranske duhovne inteligence kakor pa sebe določujoče, svobodno delujoče bitje. In skoraj tako je tudi z ustvarjenimi ljudmi na vseh dru­gih nebesnih telesih, četudi so po zunanji obliki pogosto neprimer­ljivo lepši in plemenitejši od Zemljanov.

4  Seveda pa imajo vsi drugi ustvarjeni ljudje, ki prebivajo na raz­ličnih nebesnih telesih, kljub temu veliko več kakor le instinkt živa­li te zemlje; poleg tega premorejo tudi nekakšno življenjsko kamri­co, v kateri imajo neke vrste svobodno spoznanje; z njim spoznajo najvišjega Božjega duha in Ga tudi častijo po svoje, seveda na zelo različnih svetovih in nebesnih telesih tudi zelo različno.

5  Skoraj večina živali te zemlje ima tudi bolj ali manj nekakšno sled kamrice svobode v svojih dušah, zato jih je tudi mogoče udo­mačiti in izuriti za različna dela - kljub temu pa jih ni mogoče pri­merjati z onimi drugosvetnimi ljudmi - vendar sledi kamrice svobo­de živalskega življenja nikakor ni mogoče primerjati s kamrico svobodnega spoznanja ljudi drugih nebesnih teles. In zdaj menim, da sem ti, kolikor ti je treba spoznati, dovolj odgovoril na tvoje poglavit­no vprašanje. Vama je zdaj obema to kolikor toliko jasno?«

 

201. Pogled v Saturn

1  Hiram reče: »Zdaj bi že bilo vse lepo in prav, ker ti, o veliki, prevzvišeni modrec, že vse verjameva na besedo. Toda ker se že zdi, da ti je vse mogoče, bi nama najbrž lahko omogočil tudi podrobnejši po­gled na enega od takih povsem drugačnih svetov, toda obema naen­krat, da bova lahko o tem pozneje veljavno pričevala drugim!«

2  Jaz rečem: »O, nič lažjega kot to! Toda samo z vajinimi telesni­mi očmi to seveda ne bi bilo mogoče. Torej bom za kratek čas združil oči vajinega duha, duše in vajinega telesa; tam zgoraj na obzorju vi­dita precej veliko in zmerno močno sijočo zvezdo - to je tako imeno­vani planet Saturn. Usmerita zdaj svoj pogled naravnost nanj in kma­lu ga bosta videla čedalje večjega, in to tako dolgo, dokler ne bosta po­vsem na njem! Potem si lahko pripovedujeta, kaj sta videla! Storita zdaj to!«

3  Oba sta začela strmeti v planet in ta se je začel naglo večati. Že sta zagledala celo njegov obroč in več njegovih lun. Kmalu so lune po­stale tolikšne kot zemljina luna in se tudi hitro večale; planet pa je dobil pred njunimi pogledi spoštovanje vzbujajočo velikost in postal prav veličasten. Na ves glas se brezmejno čudita; medtem ko čedalje na­tančneje gledata, vse to tudi glasno opisujeta.

4  Zdaj sta že povsem blizu prve, od planeta pa pravzaprav najbolj oddaljene lune in Hiram zakliče: »Ah, to je zelo velika, toda žal ze­lo pusta zemlja! Res da so na njej ljudje, živali in rastline; toda vse je zelo zakrnelo in tudi ljudje ne kažejo veliko duha, pa tudi lepi niso. Živali so zelo slabo zastopane in so videti zelo nenavadne. Rastlinski svet je videti zelo enoličen in hudo zakrnel. Ne, tu nama nikakor ne ugaja!

5  Ah, tudi tu se nama približuje tak svet! Oh, ta je še manj pomem­ben! In tisti tretji tam, tudi s tem ni nič - pravšnji bi bil za modrega Diogena! Videla sva jih! He, tudi četrti ni videti nič boljši! Zato le na­prej ! Tam že prihaja peti - vse na njem je v majhnem merilu; toda na­seljeni del je kljub temu videti nekoliko boljši kot pri prejšnjih sveto­vih. Pritlikavčki skačejo okrog živahno kakor opice! Vendar pa ni nik­jer mogoče odkriti nobenega bivališča. Tudi živalce so videti zelo pre­proste in zelo malo jih je in prav tako reven je tudi ljubi rastlinski svet! Toda tu že prihaja šesti, še manjši svet in tam celo sedmi! Oh, ta dva sta prav strašansko neugledna!

6  Toda zdaj, oh, vse strele, toča in gromska strela! Zdaj nama prihaja naproti neznanski svet! Oh, saj ta pa je brezmejen! (Opomba: To je zu­nanji obroč.) Ah, zdi se, kot da bi bil neskončen in večen! O, to je vi­deti že prav čudovito! Nadvse dolge gorske verige se vlečejo v nes­končnost, videti je množico jezer in rek, ljudje in rastline pa so že bolj podobne našim. Toda tudi tu ni niti sledi o izredni kulturi. Zdi se, da ljudje, ki so videti prav nenavadni, ne poznajo nobenega veselja in so pravi velikani. Toda tu ni hiš, kaj šele mest.

7  Aha, zdaj se nama približuje že drug, prav tako velik svet! Videti je, kot da bi en velikanski svet tičal v drugem! Sicer pa ni prav veli­ko razlike med tem in prejšnjim velikim svetom - in tu, tu prihaja že tretji, skoraj povsem podoben! No, no, koliko zemelj vendar tiči dru­ga v drugi?! Toda tu so ljudje nekoliko manjši, vendar prav pošastni in vse je zelo pusto - skoraj nobene kulture! Ne, tudi na tem svetu ne bi marala živeti!

8  Toda zdaj nama prihaja naproti že spet nekakšen svetek! No, no, zdaj čisto od blizu je vendarle videti prav velik, toda na njem ni mo­goče odkriti nobenih ustvarjenih bitij! Toda, o vsi elementi! Zdaj na­ma šele prihaja nasproti zemlja, vredna vsega spoštovanja!«

9  Tako je trajalo opazovanje, ki so ga skoraj pol ure spremljali vse mogoči vzkliki občudovanja; nato sem Jaz opazovalca znova priklical nazaj, v njuno naravno stanje, jima v dušah in celo v možganih pustil popoln spomin na to, kar se je bilo zgodilo; potem sem ju vprašal, ka­ko jima je ugajal Saturn.

 

202. Vprašanje o Mesiju

1  In Hiram je odgovoril: »O Gospod vsemogočni in modri! To je bilo nekaj neizrekljivega! Poslednja in pravzaprav najbolj notranja, pre-velikanska zemlja je bila resnični svet, poln najveličastnejših čudežev. Le da je bilo vse tako silno veliko, da sva se v primerjavi s tamkajšnji­mi ljudmi, sicer zelo lepimi na pogled, zdela kakor miši v primerjavi s slonom. In v tem razmerju je bilo vse, posebno na polovici gorskih višin; toda povsem v dolinah je bilo videti bolj podobno kulturi naše zemlje. Toda če bi hotela opisati, kar sva tam videla, bi potrebovala sto in še več let!

2  Zdaj že tudi temeljito razumeva, da je edino ta zemlja namenjena, da nosi resnične ljudi, ustvarjene po podobi najvišjega Boga, in tudi veva, da moraš biti ti ves prežet z najvišjim Božjim duhom, sicer na­ma ne bi mogel tako veličastno razkriti tistega planeta Saturna in ga na­ma pokazati prav od blizu. Da, Gospod in Mojster, kdor je ustvaril te reči, mora biti tako velik, mogočen in moder, da si tega niti zamisliti ne moremo! Njega spoznati bi bilo seveda veliko več, kakor če bi na­ma bilo dano ohraniti prečudežni vid, ki sva ga imela, in bi si vse neštete zvezde lahko ogledovala prav od blizu!

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 5