Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Reinkarnacija - poglobljen pogled

V predhodnem smo izvedeli veselo vest, da se bo nam ljudem te zemlje - ko bomo prestali vse težke preizkušnje in stiske tega zemeljskega življenja - zahvaljujoč odrešitvenemu dejanju Je­zusa Kristusa odprla najkrajša pot v bližino Boga, našega lju­bečega Očeta. S tem našim zemeljskim popotovanjem si prido­bimo Božje otroštvo in si lahko s tem zelo skrajšamo pot skozi onstranska kraljestva. Če se bomo iz čiste ljubezni do Gospo­da ločili od vsega posvetnega in materialnega in bo On postal cilj vsega našega truda in hrepenenja, ko mu bomo dali prednost pred vsem ostalim, tedaj bomo po odložitvi zemeljskega telesa takoj prispeli v najvišje kraljestvo ljubezenskih nebes, kjer Svo­jim viden prebiva Gospod Sam.

Tako so vse diskusije in prepiri o tako imenovanem nauku o reinkarnaciji postali povsem drugotnega pomena. Normalna pot človeške duše, ki je, zapletena v angelov padec, razpadla v ma­terialni prah in je potem zahvaljujoč Božji milosti znova našla v celoto, je, po inkarnaciji (utelešenju) v njenem materialnem tele­su, enkratna pot preko te zemlje. Po ločitvi od materialnega tele­sa vstopi ta osvobojena duša v veliko onstranstvo, ki je od pekla do nebes prežeto z Božjo ljubeznijo. Če je ta pot po Božji posta­vi za vse ljudi pravilo, kaj naj bi potem s pretiranim poudarja­njem sila redkih izjem?

Medtem smo se naučili, kako zelo Gospod tako v dobrem kot v slabem spoštuje svobodno voljo Svojih personalnih bitij. Neka duša, ki je po svoji telesni smrti prešla v duhovno kraljestvo on­stranstva, iz te velike duhovne svobode ne sili več nazaj v časo­vno-prostorsko utesnjenost snovnega sveta, ko pa so ji vendar tamkaj, na drugi strani, v največji svobodi na voljo vse razvoj­ne možnosti, ki so ji bile pod pritiskom materije zaprte. Te duše ne hrepenijo po vrnitvi, celo peklenski duhovi ne. Če bi bila re­inkarnacija pravilo, kakor je pomotoma zastopano v drugih reli­gijah, bi bilo celotno odrešitveno delo Jezusa Kristusa brez vsa­kega smisla in odvečno.

Medtem ko so v dolgem zaporedju razvoja naravnih duš po­samezni delčki ali atomi duše na poti skozi svet mineralov, ras­tlinstva in živalstva, pri svoji višji diferenciaciji zelo pogosto re­inkarnirani, na primer tako, da so ti atomi duše sestavljeni ali zbrani v vedno višje živalske duše - se končno sestavljena člo­veška duša praviloma le enkrat samkrat inkarnira kot človek na zemlji ali kakšnem drugem nebesnem telesu, da bi po ločitvi od tega snovnega telesa za vse večne čase živela naprej v duhov­nem kraljestvu onstranstva.

Ta nauk o razvoju naravnih duš, ki odobrava zgolj partikular­ne reinkarnacije, ne pa tudi personalno-individualne reinkarna­cije, je nedvomno bil sestavni del prarazodetja in že tisočletja skrit v vedenju mnogih ljudstev. Med zapleteno zgodovino človeštva pa je bil vse bolj onesnažen in popačen. Delne reinkarna­cije dušnih atomov v vse višje življenjske oblike so postopoma bile napak razumljene in v svojem smislu pomešane. Tako je pri azijskih ljudstvih nastal zmoten nauk o preseljevanju duš, ki vse do današnjega časa prihaja do izraza v zahodnjaških smereh. Po tem nauku lahko tudi pri individualnem personalnem človeku v neki vnovični reinkarnaciji pride do razvoja nazaj v neko žival. Iz teh zmotnih naukov o preseljevanju duš različnih smeri je iz potrebe človeka po pravičnosti nastalo odobravanje neštetih re­inkarnacij, ki naj bi baje bile potrebne, brez predvidljivega kon­ca, z vrnitvijo v kraljestvo živali, zamenjavo individualnosti in spola, dokler po neizmerljivih časovnih tokih po odstranitvi in­diferentne karme (nejasen kozmičen pojem, krivde), človek ne bi dosegel neke višje časti brez prave personalne Božje bližine! Kakšen ljubezni prazen, grozovit krogotok!

Po nauku Svetega Pisma in Jezusovega razodetja po Jakobu Lorberju pa iz nekega individualnega, znova v osebo oblikova­nega človeka, po njegovi telesni smrti v domnevnem razvoju nazaj, nikdar več ne more nastati žival. Božji načrt predvideva edino navzgor usmerjen razvoj Njegovega od Njega ljubljene­ga bitja v svobodi. Seveda lahko neka duša, ki po lastni krivdi ni dosegla popolnosti, v onstranstvu po pojavnosti zdrsne tudi v živalska stanja, nikdar pa v svoji pravi biti ne more izgubiti in­dividualne človeške narave. (Pojem »pojavnosti« je pri Jakobu Lorberju sanjsko doživetje za poduk neke duhovno padle duše.)

V velikih Lorberjevih delih o onstranstvu »Od pekla do ne­bes«, »Škof Martin«, »Duhovno sonce«, tudi v mnogih besedi­lih iz glavnega dela »Veliki Janezov Evangelij« je potrjeno, da vsaka človeška duša praviloma le enkrat samkrat živi na enem nebesnem telesu, da bi potem v večnosti živela v duhovnem on­stranskem kraljestvu, tako kot pred svojim padcem v materijo. Tudi v smrti odloženo materialno telo bo po določenem času, po vrnitvi duše domov, kasneje spet poveličano v duševno substan­co in kot obleka pridano duši, s čimer je celotna, nekoč v materi­jo zgoščena duša, v poveličanju znova preobražena in odrešena. Iz vidika Svetega Pisma in Jezusovega razodetja po Jakobu Lor­berju je edino pomembna le odrešitev substancialne duše iz ma­terije. To pa se praviloma zgodi na koncu enkratnega zemeljske­ga življenja, torej enkratne inkarnacije kot zemeljski človek, pri čemer se potem vsak nadaljnji razvoj duše nadaljuje v duhovnem kraljestvu onstranstva.

Kako po Jakobu Lorberju o tem diferenciranem področju raz­mišlja Gospod Sam, izhaja iz Njegovih besed iz šeste knjige »Velikega Janezovega Evangelija«, 61, 3: »Pogosto ste že sliša­li o preseljevanju duš. Daljno Jutrovo še dandanes trdno verja­me vanj. Toda takšno verovanje je pri njih zelo onesnaženo, ker verujejo, da se človeška duša znova vrne v živalsko meso. Ven­dar temu niti približno ni tako.

Da se človekova duša tega sveta sestoji iz sveta mineralov, ras­tlinstva in živalstva ter se zavihti navzgor vse do človeške duše, vam je v največji meri že bilo pokazano, pa tudi, kako se to do­gaja v utrjenem redu. Vendar se nazaj ne preseljuje več nobena še tako nepopolna človeška duša, razen v duhovnem srednjem kraljestvu po zunanji pojavnosti zaradi njenega ponižanja in iz tega morebitnega izhajajočega poboljšanja. Ko se je to dose­glo do neke določene stopnje, preko katere pa potem zaradi pomanjkanja višjih usposobljenosti ne gre več naprej, lahko takšna duša nato preide v neko zgolj stvarsko oživljenost na katerem­koli drugem nebesnem telesu, se pravi v njegovo duhovno, ali pa se tudi, če tako želi, še enkrat inkarnira v meso ljudi te zem­lje, po tej poti pa si lahko pridobi višje usposobljenosti in s po­močjo le-teh celo doseže Božje otroštvo.

Tako se tudi iz drugih svetov duše preseljujejo v meso ljudi te zemlje, da bi si v taistem pridobili tiste nešteto mnoge duhov­ne lastnosti, ki so potrebne za dosego resničnega Božjega otro­štva. «

Gospod torej razlikuje zemeljske duše, ki izvirajo čisto iz duš­nih atomov te zemlje in zvezdne duše iz drugih nebesnih teles, ki se smejo prostovoljno inkarnirati na tej zemlji, ker bi prav tako rade pridobile prednost zemeljskih otrok; želijo doseči Božje otroštvo. Te zvezdne duše izvirajo iz popolnejših sfer in so du­hovno daleč bolj zrele kot iz snovi te zemlje izvirajoči ljudje. Zato pa je njihovo zemeljsko potovanje tudi posebno težko. To so pogosto nadarjeni umetniki, ki človeštvu prinašajo tolažbo in duhovno pomoč. Pogosto so še posebno duhovno nadarjeni ljudje, ki svoje svete sledove zapuščajo v srcih ljudi. Tudi njim je ob inkarnaciji na tej zemlji odvzet spomin na njihovo prete­klost. Zaradi posebne duhovne mogočnosti, ki je pogojena z nji­hovo predispozicijo [trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj: SSKJ], lahko ljudstvom posredujejo blagoslov, tudi s poli­tičnim vplivom. Možen pa je tudi tragičen neuspeh takšnih ljudi, ki nadvse občutijo nepopolnosti zemeljskih ljudi in jih pričnejo prezirati in obsojati. Razen velikih ljubečih ljudi, lahko postane­jo tudi veliki črtilci [zastar. sovražnik, nasprotnik: SSKJ] in nad človeški svet prinesejo nesrečo, da, lahko postanejo izraziti hu­diči, če zdrsijo v napuh. Lahko pa takšni izjemni ljudje močno vplivajo tudi s svojim dobrim zgledom. Odstotek teh zvezdnih duš v razmerju do čistih zemeljskih ljudi naj bi po Jakobu Lor­berju znašal okoli en do dva odstotka. Nihče ni upravičen, da bi samega sebe morda imel za takšno zvezdno dušo. To lahko pri drugih ljudeh, ki nam padejo v oči zaradi svoje nenavadne kva­litete, zgolj potihoma predvidevamo v naši notranjosti. Hkrati pa moramo vedeti, da Gospod čiste otroke te zemlje ne ljubi nič manj in je prav njih pozval k Svoji veličastnosti.

V 6. verzu istega poglavja Gospod nadaljuje: »Ker pa je ta zemlja takšna šola, jo zato tudi Jaz obravnavam tako potrpežlji­vo, uvidevno in popustljivo. Kdor med vami to lahko razume, naj razume; toda naj to zadrži zase, ker ne bo dano vsem dou­meti vse te skrivnosti Božjega kraljestva. Če pa vendarle najdete nekoga, ki je morda otrok pravega duha, temu lahko postopoma razodenete to ali ono skrivnost, vendar tudi le za njega samega; zakaj Jaz hočem, da si pravi človek vse to pridobi z lastnim tru­dom po Mojem nauku.«

V 8. verzu se Gospod še enkrat povrne k skrivnosti reinkarna­cije: »Človeku mnogo takšnih izrednih skrivnosti razodeti sko­zi usta nima nobene ali pa ima le zelo majhno korist in vrednost; kajti prvič tega ne dojame, in drugič mu kaj takšnega, zanj nedo­jemljivega, zlahka zmoti vero, ki jo je za silo vendarle že spre­jel. Zakaj, da bi le-to dojel v pravi, notranji, duhovni življenjski globini, očitno potrebuje več kot le mrtvo besedo postave in prerokov. «

Iz teh besed lahko razvidimo, da Gospod o tem področju govo­ri le skrajno zadržano in se Mu to za samo vero ne zdi tako po­membno. Zato tudi mi tega ne bomo precenjevali. Videli bomo še, da lahko pretirano razglabljanje o tej skrivnosti privede do težkih duhovnih zmed.

Toda še prej pa naj omenimo nekatere izjeme, kdaj tudi lah­ko po Gospodovem naročilu pride do druge ali tretje inkarnacije na tej zemlji, če naj bi bila iz najvišje duhovne sfere na ogrože­nem človeštvu izpolnjena posebna naloga. Kot primer mislimo na nadangelskega duha kot je Mihael, ki se je pred vesoljnim po­topom na tej zemlji inkarniral kot Sehel; kasneje, v naslednjem časovnem prelomu, kot Elija, končno za pripravo poti za Gospoda kot Janez Krstnik. Tako je omenjena še ena vnovična ze­meljska inkarnacija nadangela Mihaela ob koncu našega časo­vnega veka.

Avtorju je razen tega ob nekem romanju skozi deželo Izrael v ortodoksnih samostanih v dveh primerih padlo v oči, da so tam bile na ogled ikone, na katerih je Janez Krstnik ponazorjen z ve­likanskimi angelskimi krili. Tam je bil nehote opomnjen na Mi­haela-Janeza pri Jakobu Lorberju. Gre za zelo stare ikone, za katere se zdi, da namigujejo na to, da je v starejšem času v orto­doksni cerkvi bilo znano podtalno vedenje o povezavi inkarna­cije nadangela Mihaela in Janeza Krstnika. Posebno izrazito je bilo to v tistem, kot lastovičje gnezdo v skalah zgrajenem, pra­starem samostanu Sv. Georga v Vadi Keltu, med Jeruzalemom in Jeriho.

Če Gospod nekemu angelskemu duhu zaupa posebno poslan­stvo, da bi človeštvo rešil iz Bogu nasprotne stiske, se lahko zgodi, da Bog v Svoji usmiljenosti pošlje med ljudi takšne sle nebeške ljubezni, modrosti in oblasti, da bi le-ti spet videli viš­jo luč. To potem niso reinkarnacije, temveč inkarnacije visokih duhov po vzoru Gospoda Samega, ki se je res inkarniral v našem mesu. Praviloma pa se nobena v onstranstvu živeča duša ne želi še enkrat inkarnirati na tej zemlji. Vemo, da Gospod nikogar ne sili. V peti knjigi »Velikega Janezovega Evangelija«, 136, 6, nas Gospod še nadalje informira: »Za kakšno največjo nesrečo ima­mo na zemlji, če je nekdo ubit! Toda v onstranstvu se zdi še ti­sočkrat hujša nesreča, če je neka že tam bivajoča svobodna duša prisiljena, da se vrne nazaj v svoje umrljivo, smrdeče in neokret­no telo! Zatorej nikomur ne bi storili nič dobrega, če bi ga zno­va priklicali nazaj v to zemeljsko življenje.

Tam so sicer zle duše, ki jih lahko naravnost imenujemo hu­diče. Tem onstran gotovo gre deset tisočkrat slabše, kot se godi nekemu še tako ubogemu in preganjanemu beraču na tej zem­lji, toda med vsemi temi mnogimi, za katerih število lahko do­mnevamo, da jih je doslej dobrih deset tisoč milijonov po arab­skem načinu štetja, ni nobene, ki bi še enkrat želela pretrpeti pot mesa. Če pa že nesrečni nikakor ne želijo nazaj na to zemljo, ko­liko manj si potem to želijo tisti, ki so v onstranstvu srečni!« ... Glede vseh teh skrivnosti Gospod svetuje k največji zadržanosti. Tukaj nismo brez razloga poklicani k sveti treznosti in pazlji­vosti, ko pa je to, za povprečnega človeka v temo ovito dogaja­nje, vendar tudi področje, katerega se rad poslužuje nasprotnik. Vemo, da padli duhovi radi lažejo in se v dvojni svetlobi občas­no obdajo z navidez nebeško auro. Tukaj še posebej velja apo­stolova beseda: »Preizkusite duhove!«

Razpasla se je pravšnja obsedenost z reinkarnacijo. Lažni Kri­stusi nastopajo za vsakim vogalom, ljudje, ki imajo sami sebe za »Gospodove maziljence«. Pojavljajo se celo psevdo-religiozna grupiranja okoli ljudi, ki imajo sami sebe za inkamirane ange­le ali pa celo reinkarnacijo device Marije ali pa apostola Janeza, Petra ali Pavla. Drugi trdijo, da so v prejšnjem življenju bili Ma­rija Magdalena. Spet drugi se imajo za reinkarnacijo Frančiška Asiškega ali pa tudi zgodovinsko pomembne osebnosti kot sta Aleksander Veliki ali Julij Cezar in drugi. Takšno zmotno pre­pričanje iz duhovnega napuha se potem izrodi v bolezensko ob­lastnost in je neskladno z Božjim kraljestvom, ki zahteva poniž­nost in ljubezen.

Veliki duh - ki je tako ali tako brez povratnega spomina na svojo visoko preteklost - deluje prepričljivo s čistostjo, ljubez­nijo, ponižnost jo in modrostjo. Kar nekako slutili bomo njego­vo pomembno poslanstvo in izvor, ne da bi nas on nujno mo­čil. Po Gospodovem vzoru bo takšno bitje, ki mu je bila zaupana Božanska naloga, previdno zakrilo svojo notranjo osebo, da bi s tem upoštevalo svobodno voljo soljudi.

Brleče blodne luči pa so zaradi svoje vsiljivosti in nečistosti kmalu spoznane za lažne preroke. Nihče izmed nas se ne sme hvaliti s tem, kar je nekoč morda bil. Tako ali tako nam je odvzet povratni spomin, tako da lahko domišljijo na takšen način vna­me le napuh. Sami sebe bi morali razločno spoznati za nekorist­ne hlapce, neznatne in šibke, se zahvaliti Gospodu, da Mu sme­mo slediti; smemo Ga tudi prositi za pomoč.

Če bi bila reinkarnacija pravilo v Božjem načrtu, potem bi bila mnogim dušam, ki so bile po neskončni in utrujajoči poti skozi naravna kraljestva spet zbrane v popolnost človeške duše, zapr­ta pot do inkarnacije v mesu.

 Dodamo naj še, da so mnogi religiozno žejni ljudje našega časa neodporni proti sprejemu zmedene pisane mešanice različ­nih verskih smeri, ki so v sebi polne nasprotij. Semkaj sodi tudi včasih goreče zastopano strinjanje z večkratno  reinkarnacijo. S tem je enkratnemu odrešitvenemu delu Jezusa Kristusa odvzet njegov centralni pomen. Grozljivo neoseben reinkarnacijski ci­kel je s tem postal vendar nesmiseln. Pred Njegovim ljubezen­skim dejanjem se vse zaledenelo  raztopi.

Verno pritrjevanje Jezusovemu odrešitvenemu dejanju, tiste­mu ključnemu dogodku človeške zgodovine, v Njegovem de­javnem nasledstvu je za nas kristjane neobhodno nujno. To ni nikjer drugje tako izrecno poudarjeno kot v poslanstvu Jakoba Lorberja. Zatorej je povsem brezplodno na dolgo in široko zgub­ljati se v jalovih špekulacijah o nebistvenem. Resna beseda za pojasnilo pa je bila v tem okviru vsekakor potrebna.

Dr. Rainer Uhlmann
Tako mi je govoril Gospod