Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

173. Duh se prikaže

1.Vrhovni mestni sodnik je rekel: »Dopusti mi videti očeta in go­voriti z njim, umrl je že pred dvanajstimi leti, za njim sem tudi zelo žaloval, saj je bil nadvse ljubeč in pošten oče!«
2. Vrhovnemu mestnemu sodniku sem rekel (Jaz): »Zgodi se po tvoji želji!«

3 In glej, v istem trenutku je v gostilniški sobi že stal oče vrhovne­ga mestnega sodnika, viden vsem navzočim.
4 Sin ga je tudi takoj prepoznal in mu rekel: »Torej res živiš še po smrti telesa?«
5 Oče je rekel: »Zdaj torej verjameš, ker sem se ti bil primoran prikazati po moči Tistega, ki je pri tebi, in me zdaj vidiš, ker ti je odprl notranji vid. Zakaj nisi verjel še živi materi in svojim trem so­rojencem, ki so me videli in govorili z menoj kmalu po mojem vstopu v onstranstvo, in sem jim na kratko razodel, da je z življenjem duše po telesni smrti povsem drugače, kot si to ljudje v tem kratkem ze­meljskem življenju predstavljajo.
5 V tem kratkem zemeljskem življenju so na najslabšem tisti, ki ne verjamejo v nadaljevanje življenja duše po odpadu telesa, kajti v onstranstvu potem še dolgo ohranjajo takšno vero, ki so jo vzeli s seboj tja, in kar naprej pričakujejo večno uničenje, ki pa ga nikoli ne more biti in tudi ne bo.
7 Zaradi takšnega zmotnega verovanja so tudi preveč leni in nič ne ukrenejo za svoj nadaljnji napredek v onstranstvu, in tako v onstran­stvu živijo - to sem že ugotovil - pogosto nekaj tisoč let, in se od svo­je nespametne vere ne pustijo odvrniti niti najsvetlejšim duhovom. Pazi, sin moj, da se ne boš od sveta tudi ti poslovil s takšno zmotno vero.«
8 Vrhovni mestni sodnik je nato rekel: »Oče, res si ti! Kajti zdaj si izrekel enake besede, kot si jih materi in sorojencem, saj sem si jih tedaj tudi zapisal in jih še zmeraj kot nekaj svetega hranim pri sebi, čeprav sem vanje doslej le malo verjel. Želel sem te sam videti in go­voriti s teboj, vendar nikoli nisem imel te sreče.«
9 Oče mu je nato rekel: »Kako bi se pa to lahko zgodilo? Kadar koli sem prišel k tebi, nikoli nisi bil doma, zmeraj si imel opravke v zuna­njem svetu in njegovi luči, mi pa se v takšnem primeru ne moremo prikazali nikomur in ga poučiti. Kajti po svojem bitju zdaj nismo več prikazni, ki bi delovale z močjo nekoga drugega, temveč smo sami moč, ki deluje v vseh elementih, ki jih čutni človek lahko vidi, toda delujočo silo kot pravo, resnično bit v sami sebi, lahko zunanji, tebi podoben posvetni človek, prav tako malo vidi kot katero koli drugo silo, ki deluje v materialnem svetu. Moral bi se povrniti v svojo res­nično bit v sebi, da bi tako uporabil svoj notranji vid, potem pa bi se zavedel tudi pravega bistva delujočih sil, jih zagledal v njihovi pravi naravi in bi lahko prišel tudi v stik z njimi.«

174. Doživetja v onstranstvu

1 Nato je vrhovni mestni sodnik vprašal očeta: »Kje je torej kraj, kjer se zadržuješ, in kakšen je?«
2 Oče je odgovoril: »V našem kraljestvu ni kraja, za katerega bi lahko rekli: ‘Glej, tukaj ali tam je, je takšen in takšen, zgrajen je tako in tako’, kajti pri nas je vsak posameznik hkrati tudi kraj, v katerem prebiva, videz in ustroj kraja v vsem ustrezata posameznikovemu no­tranjemu ustroju.
3 Po zemeljskem štetju časa sem vendarle že tako dolgo na drugi strani, da bi lahko že videl in izkusil kaj posebnega. Toda doslej nisem videl še nič podobnega tistemu, kar si ljudje tega sveta predstavljajo in mislijo o onstranstvu ali so si o njem izmislili. Iskal sem reko Stiks in njenega brodarja Harona, našel nisem ne reke ne brodarja. Kar nekaj časa sem se nepopisno bal kakšne furije in treh neusmiljenih sodnikov Minosa, Ajaka in Radamantisa - vendar tudi s tem ni bilo nič! Skušal sem najti elizij, iskal sem ga na dolgo in široko v nekakšni veliki peščeni stepi, in glej, noben elizij se ni pustil najti - skratka, zunaj sebe nisem ne videl ne našel ničesar in nikogar razen samega sebe na zelo majavih tleh, na katerih sem bil.
4 Po približno nekaj letih iskanja - po zemeljskem štetju časa -, ko sem še zmeraj v vseh smereh raziskoval omenjeno neskončno pešče­no stepo, sem nazadnje v dokajšnji daljavi končno zagledal še neko­ga, za katerega se je zdelo, da je v podobnem stanju kakor jaz. Hitro sem šel v njegovo smer in kmalu bil pri njem.
5 Takoj sem ga vprašal: ‘Zdi se, da si v podobnem stanju kakor jaz. Pod nogami ni ničesar razen na videz neskončnega območja peska, nad glavo bolj temno siva kot svetlo siva meglica, ni mogoče videti drugega kakor samega sebe in odtise lastnih stopinj v pesku. Ni vetra, tudi nobene vode ali kakšnega drugega predmeta. Približno dve leti, zemeljsko gledano, tavam sem in tja po tej peščeni puščavi in nisem našel ničesar, s čimer bi se nasitil ali potešil morebitno žejo. Vem, da sem zapustil svet časa in se kot resnična uboga duša potikam po tej puščavi, in to mi je že skrajno neprijetno. Zelo veliko truda sem vložil v to, da bi v tem svetu, ki naj bi bil duhovni svet ali svet duš, razi­skal in poiskal vse, v kar sem na svetu tako napol verjel, toda nič od tega ...
7 Po dveh letih si prva meni podobna pojava. Ali mi morda ti lah­ko poveš, kaj naj tukaj storim ali ukrenem, da bi našel vsaj kraj, v katerem bi se napol ustalil? Kajti od iskanja v tej širni peščeni stepi sem že utrujen in resnično nimam nobenega veselja več, da bi naredil še kakšen korak naprej ali nazaj!’
8 Meni podobna prikazen, ki je bila menda v enakem stanju kakor jaz, mi je rekla: ‘Da, prijatelj, tako, kot se dogaja tebi, se še neštetim drugim v tem kraljestvu, ki to, kar iščeš ti, iščejo že številna stoletja. Če tukaj želiš kaj najti, ne smeš iskati tako kakor v materialnem svetu, ko človek vse išče samo zunaj sebe. Kdor tako išče tukaj, nikoli ne najde ničesar. Kajti tukaj razen njega samega ni kraja in ne pokrajine, pa četudi bi ju skušal poiskati na vseh točkah neskončnega prostora.
9 S svojimi čuti, svojim prizadevanjem in hotenjem se moraš pog­lobiti vase in začeti iskati in razmišljati ter ustvarjati v svoji domi­šljiji, šele potem boš našel kraj, ki bo ustrezal tvojemu razmišljanju, oblikovanju, hotenju in tvoji ljubezni! Zato stori, kot da ne vidiš te peščene stepe niti sive meglice nad seboj, temveč se v domišljiji podaj v svojo notranjo naravo in pred teboj se bo kmalu prikazalo nekaj drugega. Zato sem se ti tudi pustil najti, da bi ti to sporočil’
10 Po teh besedah me je nenadoma zapustil in bil sem spet sam v peščeni stepi. Njegove besede sem si vzel k srcu, začel sem se poglab­ljati vase in prav živo misliti ter si v domišljiji, kolikor sem le zmogel, predstavljal pokrajino in kraj, in glej, ni trajalo dolgo in kmalu sem prizor iz domišljije tudi dejansko zagledal.
11 Bila je dolina, ki jo je razbrazdal potok. Levo in desno so bili travniki in tudi drevesa in grmičevje, v daljavi pa sem zagledal tudi kraj, poln nižjih kmečkih hišk, in zazdelo se mi je, da se mu moram približati.
12 Mislil sem si: Če bom spet začel hoditi, bom lahko spet izgubil vse, kar sem si mukoma ustvaril. Zato si bom skušal hiško izobliko­vati kar najbliže - v njej pa bom potem prav rad za vedno prebival in ostal.
13 Zamislil sem si jo in kmalu je tam stala hiška, obdana z vrtom, polnim sadnega drevja, in s tem sem bil povsem zadovoljen.
14 Potem sem šel vanjo, da bi nekako v sebi izvedel, kaj naj bi se dogajalo naprej. Ko sem prišel v hiško, je bila prazna, zato sem se začel še bolj poglabljati vase, premišljevati in si predstavljati različ­no opremo v hiški: stole, klopi, mize in tudi posteljo, prav takšno, kakršno sem si želel.
15 Mislil sem si tudi: Miza bi že bila tu, toda na njej še ni kruha, vina in siceršnjih jedi.
17 Ko sem si nato začel vse to živo predstavljati, se je kmalu na mizi znašlo dovolj kruha in vina, in ob pogledu na to se nisem dolgo obotavljal, hitro sem posegel po kruhu in vinu, saj sem bil že zelo lačen in žejen, in glej, kmalu sem se zelo okrepil in tudi moje razmi­šljanje in domišljija sta postala živahnejša in močnejša.

175. Vodstvo v onstranstvu

(Oče): »Nato sem spet stopil iz hiške in vse je bilo kakor prej, nič se ni spremenilo. Potem sem si mislil: Vse bi bilo prav, če ne bi bil tako sam. Če bi si s predstavljanjem vsaj lahko priželel prejšnjega pri­jatelja, da bi se mu zahvalil za dober nasvet, ki mi ga je dal. In ko sem si tako želel, sem se ozrl k že prej omenjenemu oddaljenemu kraju in videl, da se mi iz tistega kraja približuje več ljudi.
2 Kmalu so se mi približali in med njimi sem tudi kmalu prepoz­nal prijatelja, ki mi je v peščeni puščavi tako dobro svetoval, on pa mi je rekel: ‘Zdaj v sebi prebudi živ občutek ljubezni, sočutja, usmiljenja in dobrega ravnanja, in kmalu bo k tebi prišlo več takšnih, ki se jim zdaj še godi tako, kakor se je prej tebi. Z njimi podeli kruh in vino življenja in kmalu bodo postali tvoji srečnejši sosedje. Tiste, ki pa od tebe ne bodo hoteli nič vzeti, pa pusti, naj po svoji volji odidejo nap­rej in poiščejo kraj in streho nad glavo, saj se jim bo pozneje dogajalo to, kar se je tebi pri tvojem iskanju. Ti pa se odslej čedalje bolj krepi v ljubezni, usmiljenju in živem hrepenenju, da bi ubogim slepcem kar se da izkazoval dobro; tako boš tudi ti čedalje bogatejši in tudi srečnejši.’
3 Obiskovalci, ki so v moji osamljenosti prišli k meni, so odšli, in spet sem upošteval nasvet meni še neznanega prijatelja. In glej, kmalu nato je prišla k meni kar precejšnja gruča duš potrebnih po­moči, in vprašal sem jih, ali kaj vidijo in zaznajo.
4 Odgovorile so: ‘Doslej še ničesar, le neskončno peščeno puščavo pod nogami, nad seboj pa sivo meglico!’
5 Jaz pa sem šel v hiško in jim prinesel kruha in vina.
6 Ko sem jim rekel: ‘Tukaj imate kruh in vino in se okrepite!’, so nekatere med njimi takoj zagledale kruh in vino.
7 Številne pa tega niso videle, mislile so, da se iz njih norčujem in so odšle naprej.
8 Tiste, ki so sprejele kruh in vino, so kmalu zagledale tudi mojo hiško in vso čudovito pokrajino ter ostale ob meni, in poučil sem jih tako, kakor sem bil tudi sam poučen. Kmalu je bila moja prej osamljena hiška obdana z množico drugih dobro opremljenih hišk. Tako sem prišel do svojega prvega kraja in svoje prve družbe, in tam ostal tako dolgo, dokler nisem svoje notranjosti še bolj razširil z lju­beznijo do bližnjih.
9 Po takšni razširitvi seje kmalu razširila tudi pokrajina, postala je živahnejša in lepša, in tudi jaz v njej sem bil čedalje srečnejši in bolj razsvetljen; in čim bolj se je v meni širila notranja svetloba in mi kaj pokazala, tem prej je bilo tisto že tudi tam.
10 V takšnem stanju sem se začel spominjati sorodnikov, ki so ostali na svetu in jim sporočati, da po odpadu telesa duša trajno živi naprej.
11 In glej, kmalu nato so prišli k meni tvoja mati in nekateri soro­jenci in tudi njim sem lahko povedal to, kar sem zdaj tebi. Verjeli so mojim besedam, tudi tebe so seznanili z njimi, vendar jim ti do zdaj nisi verjel, ker si bil z mislimi, hotenjem in interesi usmerjen v tog in mrtev zunanji svet.
12 Nazadnje ti povem še, da se mi prav gospod, ob katerem zdaj sediš, zdi po videzu zelo podoben tistemu dobremu prijatelju, ki mi je v puščavi prvi dobro svetoval. Ob prvem pogledu Nanj sem videl, da se je v meni porodila svetla misel, da je On gospodar tega in tudi našega sveta. Zdaj sicer govorim s teboj, toda ne tako, kot bi bil v ne­kem drugem kraju, temveč sem kar v kraju, v katerem bivam. Iz tega lahko sklepaš, da če bi hotel s kom na tem svetu vzdrževati stike, mi ne bi bilo treba zapustiti svojega kraja, temveč je tam, kjer sem in kjer govorim, tudi kraj z menoj.
13 Še na to bi te opozoril, da zdaj tudi ti hodiš v zunanjem svetu - gledano duševno - po golem pesku, in da nad teboj, to pomeni v tvojem razumu, ni drugega kakor temno siva meglica.
14 Toda ta zemlja in vse kar vidiš na njej in nad njo, je prav tako kraj, ki ga je iz sebe ustvaril eden naj višjih duhov, kakor je tudi ta moj mali kraj, sicer v pomanjšanem merilu, nastal iz mene.
15 Ljubezen velikega duha, Njegove nadvse sijoče svetlobne misli, Njegovo vsemogočno hotenje in veliko usmiljenje so praelementi, iz katerih ustvarja takšne čudovite kraje in jih tudi ohranja, in sicer dokler hoče. Ti potemtakem na tem svetu ne vidiš drugega kakor kraj, ki je iz velikega duha po določenem redu postavljen v bivanje; tvoji duši pa je kot obstoječ viden samo tako dolgo, dokler je tvoja duša še obdana z materijo.
16 Ko ti bo ta lupina odvzeta, boš brez kraja, brez kakršnih koli trdnih tal in brez luči nad seboj - razen če boš že na tem svetu našel poti v svojo notranjost. Potem se ti bo onstran godilo drugače; vse - kraj in kar boš nujnega potreboval - boš tja že prinesel s seboj, in ti ne bo treba šele onstran od nekega prijatelja izvedeti, kako naj človek tam pridobi prebivališče in družbo. To si zapomni, sin moj!«
17 Sin je hotel še naprej govoriti z očetom.
18 Ta pa je med odhajanjem dodal (oče): »Za vse drugo, kar bi še rad vedel, se v srcu obrni na Gospoda ob sebi, kajti Njemu so znane vse stvari na tem svetu in v našem.«
19 Po teh besedah je duh izginil.

176. Vprašanje o peklu in njegovih duhovih

1 Nato sem se obrnil na vrhovnega mestnega sodnika in rekel (Jaz): »Ali je bil to duh tvojega očeta ali ni bil?«
2 Vrhovni mestni sodnik je odgovoril: »Veliki Gospod in Mojster, tako zanesljivo in gotovo je bil, kakor sem jaz zanesljivo in gotovo njegov zemeljski sin in nikakor ne more biti izmišljija moje domišlji­je. Takšna izmišljija ne bi mogla tako modro govoriti z menoj, in to o stvareh, ki so mi bile doslej tako tuje kakor to, kar je znotraj zemlje. Odslej povsem verjamem v neuničljivi nadaljnji obstoj duše po od­padu telesa.
3 Samo nekaj se mi zdi nenavadno, in sicer, da moj oče, odkar je v onstranstvu, še ni prišel v stik z zlimi duhovi poganov in še manj s kakršnim koli judovskim hudičem. Povsod pravijo, da zlo obstaja tudi onstran in tudi tam v svojem neugasljivem besu neprenehoma povzroča samo zlo. Kako je torej s kraji teh zlih duhov? In zakaj ni oče videl onstran še nikogar?«
4 Jaz sem rekel: »Za to naj ti ne bo veliko mar ali sploh nič. Zli du­hovi, imenovani hudiči, se tudi zazrejo vase, toda ne najdejo drugega kakor samo zlo, saj je to pravzaprav njihova ljubezen. Iz te si tudi oni ustvarjajo mesta, ki so povsem podobna njihovemu notranjemu zna­čaju, in se glede na stopnjo zlobe čedalje bolj združujejo v nekakšna združenja ter skušajo škoditi vsakomur. Če na tej zemlji med ljudmi zaslutijo podobne značaje, kakršni so sami, najdejo kmalu tudi poti, da se jim približajo tako, kakor se je tebi tvoj oče; najprej se polastijo mesa in ga napolnijo z vsem, čemur pravimo zlo in hudobija.
5 Sprva se približajo previdno in skušajo dušo pritegniti v meso. Če jim to uspe, je duša skoraj izgubljena za vse pravično, čisto, dobro in resnično. Prav zato sem sam v mesu prišel na ta svet, da bi to staro neumnost kar najučinkoviteje končal za vse tiste, ki bodo verovali Vame in bodo živeli in ravnali po Mojem nauku - kajti glej, le Jaz sam sem gospodar vsega na tem svetu in v kraljestvu duhov. Verjemi to in živel boš!«
6 Nato se Mi je vrhovni mestni sodnik zahvalil za ta pouk, toda kot pretanjen razumski kritik je za konec zastavil še vprašanje: »Toda Gospod in Mojster, kako si lahko gledal takšno početje, ne da bi ga že zdavnaj skušal kar najučinkoviteje zatreti?«
7 Jaz sem rekel: »Kar si želiš, sem tudi zmeraj storil, in nikoli ni bil izgubljen niti eden kolikor toliko dober človek; toda za to, kar se zdaj dogaja, pa je bilo človeštvo na tej zemlji še premlado in tudi današnje še dolgo ne bo prav zrelo.
8 Zaradi maloštevilnih dobrih sem se usmilil tega sveta in zanje bom onstran zasnoval kraljestvo, v katerem bodo večno pri Meni in vladali bodo z Menoj.
9 Tako kot tvoj oče so v velikem onstranstvu že nešteti boljši du­hovi judov in poganov. Ko se bom kmalu vrnil v Svojo večno prabit, bo tudi vsem tem boljšim judom in poganom v onstranstvu pokaza­na pot k popolnemu, večnemu življenju. Vsem hudobnim pa bo tudi na vekomaj ostalo na voljo, ali se poboljšajo in stopijo na pot luči, ah pa ostanejo v zlu in se mu pustijo večno trpinčiti; kajti pri tem, kar sami hočejo, se jim ne godi krivica.
10 In tako bo onstransko plačilo dobrini dobro, zlim pa zlo; vsak bo po odložitvi telesa doživel svoj poslednji dan, Jaz pa bom obudil vsakogar ter mu dal plačilo iz njega samega glede na to, kakršen je bil - dober ali slab.
11 S tem sem ti več kot dovolj odgovoril na vsa vprašanja, ki si Mi jih zastavil. Lahko bi ti dal še natančnejše odgovore, vendar jih ne bi razumel, kajti v svojih dušah ste vsi še preveč otroci in še ne zmorete prebaviti trdne, moške hrane, zato se morate najprej hraniti z mle­kom. Ko pa se boste s takšno hrano dovolj okrepili, boste šele zmožni prenesti močnejšo jed iz nebes.«

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 10