Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Sara Pavlič o reinkarnaciji

IZVLEČKI IZ JEZUSOVEGA RAZODETJA JAKOBU LORBERJU

O razvoju, inkarnaciji in reinkarnaciji duš

Nauk o razvoju naravnih duš ali evoluciji, to je o postopnem razvoju od nižjih oblik k višjim in popolnejšim, je samo razlaga združevanja posameznih mineralnih, rastlinskih in živalskih dušnih delčkov atomov, ki so se v neskončno dolgih dobah razvijali in združevali vse do končnega cilja, ki je nastanek popolne človeške duše, dozorele za utelešenje - inkarnacijo v človeško telo, ki je pravzaprav samo obleka ali prebivališče človeške duše. Nedvomno izvira nauk o reinkarnaciji iz Božjega prarazodetja, ki je bilo tisočletja skrito v vednosti mnogih tedanjih narodov. Poznejša izročila pa so ga vse bolj popačila. Tako je nastal zmoten nauk o potovanju in reinkarnaciji duš, ki še dandanes usmerja vzhodne religije.

Iz Svetega pisma in Jezusovega razodetja Jakobu Lorberju pa vemo, da se duša človeka, ki je živel in umrl na Zemlji, nikoli ne vrača v živali, in da živi tukaj na Zemlji, razen redkih izjem, samo enkrat, da bi nato v večnosti v onstranskem duhovnem kraljestvu živela tako, kot je živela pred svojim padcem v materijo (inkarnacija). Če je ta pot po Božjem zakonu pravilo za vse ljudi, reinkarnacija pa je redka izjema, le zakaj naj bi potem reinkarnacijo toliko naglašali? Po telesni smrti duša, ki je dospela v veliko onstransko prostost, ne sili več nazaj v to časovno - prostorsko utesnjenost materialnega sveta, ker ima v onstranstvu neprimerno boljše možnosti nadaljnjega razvoja.

Če bi bila reinkarnacija pravilo in pot v odrešenje, kot to zmotno trdijo druge religije, bi bilo vse trpljenje in žrtvovanje Jezusa Kristusa za odrešenje človeške duše nesmiselno in odvečno. Zato tudi govori Gospod: "Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel tudi če umre." (Jan 1,25) in "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po Meni!" (Jan 14, 6).

Več o tem razlaga Gospod na raznih mestih razodetja J. Lorberju: "Mnogokrat ste že slišali o potovanju duš. Daljni vzhod trdno veruje v to še dandanes. Vendar je takšna vera pri njih zelo popačena, ker pošiljajo človeško dušo spet nazaj v živalsko meso. Vendar temu še zdaleč ni tako. Da je človeška duša s tega sveta res zbrana skupaj iz mineralnega, rastlinskega in živalskega kraljestva in se vzpenja navzgor do človeške duše, vam je v glavnem že znano, in tudi kako se to dogaja v stalnem redu. Toda nazaj ne potuje več nobena še tako nepopolna človeška duša, razen v duhovnem vmesnem kraljestvu samo po zunanjem videzu zaradi njenega ponižanja in poboljšanja, ki lahko izvira iz njega. Če je to do določene mere, preko katere se razvoj zaradi pomanjkanja višjih sposobnosti ne more nadaljevati, uspelo, lahko takšna duša nato preide v samo duhovno blaženost na kakšnem drugem nebesnem telesu, ali pa se tudi, če hoče, še enkrat vrne v meso ljudi te Zemlje. Na tej poti si potem lahko pridobi višje sposobnosti, s pomočjo le-teh pa lahko doseže celo Božje otroštvo.

Tako potujejo tudi duše z drugih svetov v meso ljudi te Zemlje, da bi si v njem pridobile tiste neštete duhovne lastnosti, ki so potrebne za dosego resničnega Božjega otroštva. Ker pa je ta Zemlja takšna šola, zato ravnam Jaz z njo tudi tako potrpežljivo in popustljivo." (Veliki Janezov evangelij, VI, 61, 3- 6)

"Za kakšno največjo nesrečo imamo na tem svetu, če nekoga ubijejo! Toda za mnogo tisočkrat hujšo nesrečo imajo v onstranstvu, če se mora neka svobodna duša, ki že biva tam, spet vrniti v svoje umrljivo, smrdljivo in okorno telo! Zato ne bi storili nikomur nič dobrega, če bi ga priklicali nazaj v zemeljsko življenje. Tam so res tudi hudobne duše, ki jih lahko brez pomisleka imenujemo hudiči. Tem gre gotovo tisočkrat slabše tam, kot še tako revnemu in preganjanemu beraču na tej Zemlji. Toda med vsemi temi mnogimi, katerih število je gotovo desettisoč milijonov po arabskem načinu štetja, ni nobene duše, ki bi želela še enkrat prehoditi pot mesa. Če pa že nesrečni nikakor nočejo več nazaj na Zemljo, koliko manj šele onstransko srečni!" (Veliki Janezov evangelij V, 136,6, 7)

V 232. poglavju pete knjige Velikega Janezovega evangelija opisuje Gospod različne primere reinkarnacije duše v človeško telo. Reinkarnira se tako, da se ponovno rodi kot otrok povsem drugim staršem in na popolnoma drugem delu sveta. V večini primerov so to duše umrlih ošabnežev ali oblastiželjnih in krvoločnih vladarjev - diktatorjev, ki v duhovnem svetu ne morejo napredovati. Zato se morajo po Božji volji spet vrniti na Zemljo, kjer se rodijo brez spomina na preteklost, toda istega spola in revni. Na tej trdi poti se ponovno učijo ljubezni do Boga in do bližnjega, da se na ta način poboljšajo. Zelo napačno bi bilo, če bi imeli le najmanjšo slutnjo o svoji "visoki" preteklosti, ker bi gotovo ponovno zapadli svojim starim krvoločnim strastem. Gospod pravi: "... pri še materialnih dušah ima vse svoje meje, samo napuh in oblastiželjnost nimata meja!" Znana zgodba o babilonskem kralju Nebukadnezarju, ki so ga morali podložniki po božje častiti, živo priča o takšnih oblastnežih. Iz tega je razvidno, kako pomembno je, da se takšnim dušam povrne spomin na njihovo preteklost šele po drugi telesni smrti, ko so že toliko napredovale, da niso več v nevarnosti, da bi zapadle nazaj v stare grehe svojega napuha in oblastiželjnosti.

Poleg že opisanega razlikuje Gospod med dušami s te Zemlje in dušami z drugih nebesnih teles, ki se smejo prostovoljno inkarnirati na tej Zemlji, da bi si tudi one pridobile prednost prvih, to je božje otroštvo. Te duše izhajajo iz bolj popolnih višjih sfer in so duhovno daleč bolj zrele kot ljudje, ki so izšli iz elementov te Zemlje. Zato pa je njihova pot na Zemlji tudi prav posebno težka. Pogosto so to nadarjeni umetniki, ki prinašajo človeštvu uteho in duhovno pomoč, ali posebno duhovno obdarjeni ljudje, ki zapuščajo svoje svete sledove v človeških srcih. Tudi njim je vzet spomin na njihovo preteklost. Iz svoje prirojene nadarjenosti lahko prinesejo človeštvu blagoslov tudi s političnim vplivom in ugledom. Možen pa je tudi žalosten popolni neuspeh, ki lahko prinese človeštvu veliko nesrečo, ker lahko postanejo pravi hudiči in sovražniki človeštva.

V drugi knjigi "Himmelsgaben" (Nebeški darovi), v poglavju "Življenjska šola ljubezni" odkriva Gospod 9. marca 1864 J. Lorberju med drugim tudi to, kakšne hude posledice ima samoljubje in oblastiželjnost pri človeku, ki zaradi tega pade nižje od živali, tako da je žival mnogo boljša od njega,ker nima nobene ljubezni več. Zaradi tega tudi v onstranstvu ne doseže nobenega napredka. Takšnim pravi Gospod: "Tako resnično, kot sem Jaz Gospod, ki to govori, tisti bodo prešli v mrtvo materijo v neizrečeno bolečem procesu, v dolgih časovnih dobah, dokler sami ne bodo otrdeli v trdno materijo, razpadli v mnogo delcev in po dolgih dobah spet postali ljudje ali pa bitja te Zemlje ali drugih nebesnih teles. Kajti pri Meni je tisoč zemeljskih let kot le en sam kratek dan."

"Na tej Zemlji živijo sedaj nekateri ljudje že sedmič in zdaj, sedmič, jim gre bolje. Morali pa bodo živeti še na nekaj nebesnih telesih v lahkem telesnem ogrinjalu, preden bodo sprejeti v čisto duhovno sfero, ki bi jo vi lahko imenovali "spodnji raj", od katerega je še mnogo stopenj do notranjega, resničnega "nebeškega kraljestva", kjer vladajo ljubezen Boga Očeta, luč Sina in večnega Duha, ki skoz in skoz oživljajo vsakega duha in angela."

V drugi knjigi "Himmelsgaben" v poglavju "Za rojstni dan" narekuje Gospod Jezus 13. oktobra 1842 J. Lorberju tole: "Piši danes nekaj za A.H.W. (to je Anselm Hiittenbrenner), kar naj mu služi v spoznanje, da Oče v nebesih prav dobro ve, kdaj in kateri dan je bil kakšen posamezen človek rojen v meseno telo na svet.

Poslušaj, Moj dragi A.H.W.! Resnično ni malenkost, če se človek rodi iz materinega telesa na svet.Kajti kar je potrebno, da človeška duša preko vseh stopenj dozori za utelešenje na svet, verjemi Mi, je resnično več, kot boš ti v večnostih sposoben dojeti! Da nastanek že enega samega človeka Zame ni takšna malenkost kot o tem sanjarijo nekateri filozofski neumneži, potrjujejo vendar vsa dela in vsa predstvarstva: Vse to je bilo ustvarjeno edino in samo za človeka!

Potemtakem je torej tudi primerno in pravično, da mora biti tudi telesno rojstvo za vsakega človeka zelo pomemben dan, ker to ni noben naključni, ampak že od vse večnosti dobro preračunan dan. ­Zakaj in kako pa je takšen dan od večnosti dobro preračunan - boš takoj videl! In tako poslušaj:  V neskončno globokih prostranstvih časa in večnosti sem po številih 3 in 7 priklical v svobodno bivanje najneskončnejše množice duhov podobnih Meni. - Nešteta množica se jih je zaradi zlorabe svoje svobode ločila od Mene. Toda še večja neštevilna množica se je za večno združila z Menoj. ­Kaj naj se zgodi z množico ločenih? Ali naj bodo za večno uničeni, ali pa naj jih na samo Meni mogoč način pripeljem nazaj?

Glej, to tudi Zame, vsemogočnega in neskončno najbolj modrega Stvarnika sploh ni bilo lahko vprašanje! Kajti če jih pustim propasti, potem tudi v Meni domuje smrt. Če pa jih pripeljem nazaj, potem je v nevarnosti nedotakljiva svetost Mojega pravičnega reda. - Kaj je tu torej bilo in je treba storiti?

Glej, rešitev tega velikega vprašanja je še zdaj pred tvojimi očmi, in še mnoge večnosti ne bodo opravile z njo!

V čem pa je bila, je in večno bo ta rešitev? - Ljubezen, kot edino življenje v Bogu, se je morala tako  rekoč ločiti, prevzeti ločeno brezštevilno množico duhov, jih s svojo močjo povezati in iz njih izoblikovati brezštevilne mase vseh neskončnih vrst svetov po stanju duhov, ki so bili ujeti v njih.

Ko so bili svetovi, od pracentralnih sonc navzdol, izoblikovani, šele tedaj je bil tudi vsak atom teh svetov preračunan natančno na tisočinko sekunde, kdaj naj bi bil sproščen. In ko je bil veliki izračun enkrat narejen, šele tedaj so se pričele organske stvaritve na nebesnih telesih skozi vse stopnje v najvišjo, naj modrejšo, dobro preračunano ureditev. In šele za vsem tem je končno prišel človek kot najpopolnejši sprejemni organ vseh predhodnih neskončnih stopenj in kot popolna točka ponovne združitve življenja, ki je nekoč izšlo iz Mene!

Da pa pri tem novem oblikovanju starih bitij ne bi bilo na Božji strani nasprotnega reda proti Njemu Samemu, se je moral Bog z Mojim učlovečenjem tako rekoč na novo oblikovati, nato zgraditi novo nebo in končno storiti, da bo vse novo, enako Njemu!

Zdaj glej, vse to tiči za enim edinim rojstnim dnevom!

Zato dobro pazi, kaj skriva v sebi, da ti bo s tem kmalu zasijal nov veliki rojstni dan v duhu!

Tako sprejmi to razodetje kot čestitko za tisti tvoj rojstni dan v srcu od Mene, tvojega ljubečega Očeta, pa se boš zelo veselil vsakega svojega rojstnega dneva tukaj in tudi v onstranstvu. Kajti tudi v onstranstvu se kažejo takšni dnevi v primerni obliki bolj sijajni kot ostali za tistega, ki ga zadevajo! Sprejmi pa s tem tudi Moj očetovski blagoslov in ostani večno v Moji ljubezni! Amen."

To je torej čestitka za rojstni dan A.H.W. Kdor bo pozorno prebral ta članek mu bo razodeta velika skrivnost o reinkarnaciji. Iz tega sporočila je razvidno, da je človeška duša morala prehoditi neskončno dolgo pot skozi vse mineralne, rastlinske in živalske stopnje, preden se je lahko kot popolna človeška duša inkarnirala v "meseno telo" - človeka. Po rojstvu v meseno telo pa mora duša prehoditi še dolgo pot človeškega življenja, kjer naj bi se naučila čimveč o Bogu, o ljubezni do Boga in do bližnjega, ter se prostovoljno ponovno združila z Bogom in odšla nazaj tja, od koder je v pradavnini izšla, se pravi nazaj k Bogu. Jezus Kristus pa je pot, po kateri se bomo lahko vrnili nazaj tja, od koder smo izšli. Bog Sam se je učlovečil in prišel na Zemljo učit človeštvo, nas uboge, nekdaj ustvatjene, od Boga odpadle duhove, kako naj živimo, da se bomo po telesni smrti lahko vrnili nazaj k Očetu!

Sara Pavlič