Spletno stran gostuje moj-splet.si
Škof Martin 1. del

DUHOVNI NAMIG ZA ŠTUDIJ TEGA DELA Lorberjev Škof Martin se konča z Gospodovim svarilom bralcem, ki pa ga ob­javljamo že na začetku, ker lahko bistveno pripomore k pravemu razumevanju tega spisa. Lorber-Verlag   "Kdor bere pazljivo in spoštljivo to posebej opisano dogajanje iz onstranstva, lahko spozna, kako je s človekom potem, ko odloži zemeljsko telo, v kraljestvu duhov; in lahko se bo ravnal po tem. Kdor pa je posveten človek, bo to, prav tako kot celotno Sveto pismo, nejeverno zavrgel kot norost neumnega pisuna. Toda to res ni pomembno, kajti kaj kmalu bo tudi sam prišel tja, kjer mu razen Mene ne bo mogel nihče pomagati!   Če bi morda kakšna poetična ali filozofska glava zmajevala nad nekaterimi Martinovimi govori, ker ji deloma zvenijo vendarle preveč zemeljsko, umazano in neduhovno, tej bodi povedano: "Kjer je mrhovina, tam se zbirajo orli!" Človekov duh je v svojih tegobah enak tako tu kot v onstranstvu; ko pa bo očiščen vsega balasta, bo tudi govoril kot čisti duh, brez umazanije in neskaljeno.   Čeprav je s tem razodetjem duhovni svet prikazan skoraj izčrpno - v najrazličnejših poglavitnih in stranskih vodenjih onstranskih duš in duhov -, pa tega vendar ne smete imeti za splošni, temveč samo za specialni, individualni primer vodenja, katerega cilj sta zgolj Martinovo očiščenje in spopolnitev. Vendarle je treba to, kar se je dogajalo z Martinom, gledati kot sklenjeno celoto.   Če jo boste zvesto sprejeli, boste hodili v onstranstvu po lažji poti kot mnogi tisoči, ki v svoji noči in temi nimajo pojma o onstranskem življenju. Moja milost, Moj blagoslov in Moja ljubezen  bodi z vami vsemi. Amen. ...


Škof Martin 2. del

Škof Martin opazuje nekaj časa to čredo in se nato obrne k njej z besedami, primerni­mi njegovemu in njenemu stanju: "Vi ubogi nezavedni bratje, ki ste v najčistejši svetlobi vsemogočnega, večnega Boga videti kot neumne živali, poslušajte me potrpežljivo in razumite smisel mojega govora! Na svetu sem bil rimski škof in hud nasprotnik vsega protestantizma, čeprav mi je Rim pomenil še veliko manj kot Mohame­dov nauk. In kakšen sem bil na svetu, takšen sem tudi prišel semkaj - kot žival, ki se upira vsemu dobremu in sveto-resničnemu. Na meni ni bilo niti za en las dobrega in moje srce je bilo pravi Avgijev hlev. Povem vam, o čemer koli, kar bi lahko kakor koli na videz označili kot krščansko zasluženje, pri meni ni bilo niti sled ...