Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Smrt apostola Petra

160. Gospodove napovedi o sprejemu obeh tujcev pri njunem kralju

1 Ko smo sedeli za mizo, sta se prikazala tudi tujca in plaho sedla za njuno osamljeno malo mizo. Jaz pa sem ju poklical, naj kar sedeta za našo mizo in zajtrkujeta z nami, in to sta tudi takoj storila, čeprav s plašnostjo, kot jo nehote kažejo revni.

2 Toda kmalu sem ju navdal s tolažbo in pogumom, zato sta pos­tala zaupljivejša in zgovornejša in sta nam veliko povedala o svojem kralju in svečenikih.

3 Jaz pa sem jima rekel: »Vašim svečenikom bo kmalu odbila zad­nja ura. Vaš zdajšnji kralj bo do vaju še dober, ko bo namreč čez nekaj let dobil sporočilo o Meni. Ko se bosta od tod vrnila v domovino in kralju plačala davek, in to ne enkratnega, temveč desetkratnega - če bo sploh hotel vse sprejeti -, bo postal prijazen do vaju in vaju bo vprašal, kako sta pridobila toliko zlata in srebra. Nato mu skrajno po­nižno opišita, kako daleč sta se napotila od Evfrata, kaj vse sta videla in slišala, in kako sta prišla do vsega.

4 Vzel bo vaju k sebi in se bo z vama rad pogovarjal o Abrahamu, Mojzesu in drugih prerokih, še zlasti o Meni, ker sem prav Jaz tisti - čeprav iz krvi in mesa -, ki so ga napovedali vsi preroki. Kmalu bom h kralju poslal tudi sle, ki mu bodo v pravi luči razložili, kaj vse so videli in slišali o Meni. In ko bodo sli prišli v mesto, kjer prebiva vaš kralj, bodo najprej prišli k vama, vidva pa jih bosta odpeljala h kralju.«

5 Nato smo kmalu pozajtrkovali in Jaz sem jima rekel: »Zdaj pa potolažena vstanita in se odpravita domov. Pred hišo bosta našla vse, kar potrebujeta za pot domov.«

6 Oba sta se Mi zahvalila, vstala od mize, pogledala skozi vrata na cesto, kaj naj bi ju čakalo novega za pot domov; ker jima nihče v sobi ni stisnil v pest nobenega daru, sta bila nekoliko nezaupljiva in radovedna, kaj ju čaka na cesti.

7 Tam pa ju je čakalo šest kamel, med njimi štiri težko obložene z zlatom in srebrom, dve pa pripravljeni zanju, da bi ju popeljali do­mov, in tudi oskrbljeni z dovolj zlata za vso dolgo pot do doma.

8 Čeprav je bila pot nazaj dokaj dolga in tu in tam negotova zara­di roparskih beduinov, sta se oba brez posebnih težav srečno vrnila domov. Tam sta takoj storila tako, kot sem jima svetoval. Kralj je bil nato z njima zelo prijazen, ju postavil za svoja upravnika in jima vrnil ženi in otroke, vse oblečene v razkošna oblačila.

161. Širitev Gospodovega nauka v Babilonu

1 Kralj je nekaj let pozneje zelo gostoljubno sprejel tudi apostola Mateja in njegovega sopotnika na njuni poti v Indijo, in pri njem sta ostala vse leto.

2 Ko pa je hotel Matej s sopotnikom odpotovati naprej v Indijo, mu je kralj dal varno spremstvo do meja svojega kraljestva. Omenje­ni apostol je bil pri tem kralju eden prvih pričevalcev o Meni, in je hotel v mestu, ki se je tedaj imenovalo še Babilon - čeprav je bil stari Babilon precej daleč stran od tistega mesta in velik kup ruševin -, spreobračati pogane, ki so bili večinoma privrženci boga Baala.

3 Kralj pa je to Mateju odsvetoval in rekel: »Dovolj je, da jaz in moji dvorjani vemo, v kaj naj verujemo in kako je s to vero, za drugo bom že poskrbel s sinovi, kajti ne bi vas rad izpostavil brezmejne­mu besu naših svečenikov. Ko pa bodo ti pomrli drug za drugim in bom poskrbel, da na njihovo mesto ne bo prišel nihče drug, bo z ljudstvom že laže.«

4 S to kraljevo izjavo sta se oba apostola sprijaznila in si nista več prizadevala, da bi Moj nauk razširjala med ljudstva tega kralja.

5Sedem let pozneje pa je k istemu kralju prišel Peter s sinom Mar­kom. Tudi njiju je kralj nadvse gostoljubno sprejel, in tudi Peter je kralju predlagal, naj bi vsaj tisto mesto postopno seznanil z Mojim naukom.

6 Kralj, ki je imel Petra zelo rad, in tudi Marka, je Petru to odsve­toval, ker je dobro vedel, s kakšnim duhom so prežeti Baalovi sveče­niki, zato je Petra še posebej opozoril: »Glej, živimo v deželi, ki sega daleč na vzhod vse do velike reke Ganges, polna je različnih divjih zveri in različnega strupenega plevela. Tam pa, kjer Gospod Bog do­voli, da se takšne živali in strupene rastline zelo razmnožijo, so go­tovo tudi tla, še zlasti ozračje, polni zlih duhov in hudičev. Ti letajo naokrog kakor lačni in rjoveči levi, tigri, panterji in hijene ter iščejo, koga izmed ljudi bi ujeli in pokončali.

7 Omenjene živali so strašne in zelo hudobne, zato je lov nanje zelo nevaren. Toda še tisočkrat hujši so moji Baalovi svečeniki, kajti vsak od njih ima v sebi najmanj tisoč hudičev. Nihče drug jim ni kos kot le jaz s svojo največjo strogostjo in vojaki, ki pa so večinoma Jud­je, Grki in Rimljani. Kot kralj sem, kot lahko sklepate, le rimski vazal, saj rimsko cesarstvo sega do Gangesa, šele onstran te reke se začne indijsko kraljestvo, katerega meja pa nihče od nas ne pozna.«

8 Ta kraljev nasvet je bil sicer Petru všeč, toda skrivoma je čutil potrebo, da bi se s tem ali onim meščanom tistega mesta pogovoril o Mojem nauku in Mojem kraljestvu. To so seveda kmalu zvedeli tudi svečeniki, in Petru po svojih odposlancih sporočili, naj tudi nje sez­nani z osrečujočim naukom.

9 Peter se kar dolgo ni pustil pregovoriti, zlasti ker ga je pred tem resno posvaril sin in pomočnik Mark, in mu tudi vsakokrat rekel: »Naj v najini zadevi ukrepa kar kralj, midva pa tudi ne bova naspro­tovala Gospodovi volji, če bova upoštevala kraljev nasvet.«

10 Peter se je kljub temu po dveh letih odpravil na sproščen spre­hod zunaj mesta, in tam srečal več beračev in bolnikov. Reveže je obdaroval, bolne pa ozdravil z močjo Mojega duha, ki je prebival v njem.

11 Pri teh čudežih je bilo navzočih tudi več Baalovih svečenikov, ki so prepoznali Petra in ga goreče prosili, naj se jim pridruži na poti v notranjost dežele.

12 Vdal se je njihovim številnim prošnjam in trdnim zagotovilom, saj so mu rekli, da je v nekem bližnjem kraju zelo veliko bolnikov, ki jim ne more pomagati noben zdravnik, in če bi ozdravil tudi te, bodo tudi oni in še drugi svečeniki prevzeli njegov nauk in templje porušili s svojimi rokami.

13 Po teh besedah je Peter odšel z njimi in po eni uri so prišli v kraj, kjer je bila množica vročičnih in obsedenih bolnikov, ki jih je Peter vse ozdravil in celo obudil nekega mrtvega.

14 Ozdravljeni so začeli hvaliti Petra in rekli: »Moral ga je poslati pravi Bog, sicer nas ne bi mogel ozdraviti zgolj z besedo, saj vsi naši številni bogovi še nikoli niso zmogli narediti česa takšnega.«

15 To pa je svečenike, ki so spremljali Petra, nadvse razjezilo. Na videz prijateljsko so ga silili, naj se z njimi poda še v neki manjši kraj, v katerega je pot peljala skozi gozd iz samih mirt in vrtnic. V tem gozdu so zgrabili Petra, ga slekli, pretepli in za pete obesili na neko suho mirtino drevo, na dnu pa pritrdili prečno gred, na katero so z vrvmi privezali njegove roke, ga pustili tako viseti in se po drugi poti vrnili domov.

16 Ker pa je kralj pogrešil Petra, saj ga dolgo ni bilo domov, je ukazal, naj ga iščejo vsepovsod, v mestu in zunaj njega, in šele nas­lednji dan jim ga je uspelo v mirtinem gozdu najti mrtvega in hudo pretepenega.

17 Medtem so tudi ozdravljeni obvestili kralja, da so Petra mestni svečeniki zelo prijazno pripeljali k njim in jih je čudežno ozdravil, poleg tega tudi mrtvega obudil v življenje. Povedali so še, da se je nato Peter s svečeniki peš odpravil v notranjost dežele.

18 Kralj je bil nato zelo žalosten, dal Petra s kraljevskimi častmi pokopati v kraljevo grobnico in vanjo prinesti še mirtino drevo.

19 Potem pa se je več kot dva tisoč svečenikom v tistem mestu začelo slabo goditi. Kralj ni prizanesel niti enemu, njegovi vojaki so pobili vse, in jih nato po kraljevem ukazu v več kot štiristo vozovih odpeljali daleč v puščavo, tam stresli iz vozov in jih pustili za hrano divjim živalim.

20 Mladi Mark pa je nato s pomočjo kralja in nam že znanih obeh upravnikov začel ljudi v mestu spreobračati k Mojemu nauku, in niti leto dni ni minilo, ko je bilo že vse mesto skrajno blagoslovljeno in spreobrnjeno v Moj nauk, enako se je potem zgodilo skoraj z vso deželo.

21 Ob tej priložnosti vam, Svojim najmlajšim učencem, razkri­vam, kje in kako je na tem svetu končal prvi apostol; ni torej končal v Rimu, še manj v Jeruzalemu, temveč v novem mestu Babilonu, ki so ga pozneje Saraceni preimenovali v Bagdad.

22 Tega pa seveda nisem pripovedoval učencem pri našem gostil­ničarju v vam znanem mestu, temveč to razkrivam šele vam v tem času. Zdaj pa se lahko spet vrnemo k nam, ki še zmeraj sedimo ob gostilničarjevi mizi.

162. Gospod blagoslovi puščavsko pokrajino

1 Gostilničar Me je prosil, naj pri njem ostanem še nekaj dni.

2 Jaz pa sem mu rekel: »Če boš verjel Vame, Me še naprej ljubil ter živel in ravnal po Mojem nauku, bom v duhu zmeraj pri tebi, toda v mesu ne bom več dolgo hodil po tej zemlji. Moj čas se izteka, moram pa še veliko postoriti v drugih mestih in krajih, in tako bom z učenci takoj odrinil proti jugu.«

3 Nato je gostilničar prinesel novo vino in kruh, nekaj smo použili, potem pa vstali od mize in se odpravili na pot.

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 10