Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Spust do pekla in poveličanje telesa

  »V duhu je On tudi odšel navzdol in je duhovom v ujet­ništvu prinesel odrešenjsko vest, tudi tistim, ki so nekoč bili neposlušni, ko je Božja prizanesljivost v Noetovih ča­sih čakala. .. .Poleg tega je veselo vest oznanil mrtvim, da bi tudi oni - ustrezno svoji človeški usodi, sicer telesno so­jeni - preko Duha vendarle lahko imeli Božje življenje.« (l.Petr.3, 19; 4, 6).
  Te Petrove besede v njegovem prvem pismu so izred­no pomembno svetopisemsko pričevanje za to, da se več­na, brezmejna Ljubezen našega nebeškega Očeta ne usta­vi na pragu zemeljske smrti, temveč s svojim usmiljenjem poseže tudi tja čez, v drugo, onstransko življenje, v »ječe« duhov in duš, ki so bile v času svojega zemeljskega živ­ljenja slepe in neposlušne. Kot primer za to Peter nava­ja tiste, ki so v hudih Noetovih časih kljubovali Božjemu Duhu in niso pustili, da bi jih vodila Božja roka. Ti so bili v Jezusovih časih mnoga stoletja v duhovnih ječah in tem­nicah onstranstva, v katere jih je pregnala njihova lastna trmoglavost. In zdaj od velikega vernega poslanca sliši­mo, daje Gospod po Svoji zemeljski smrti v Duhu, v Svo­jem poveličanem dušnem telesu šel k njim in jim oznanil veliko blaženo vest večne, neskončno usmiljene Ljubez­ni, da bi tudi oni preko Duha prejeli blaženo, Božje živ­ljenje.
  Do tega odhoda k nesrečnikom v prekletstvu je prišlo neposredno po Gospodovi smrti, dokler je telo še ležalo v grobu. To je bilo prvo, kar je Večna Ljubezen storila, ko je stopila s križa! In zaradi tega si lahko predstavljamo, kako pomembno se ji je zdelo prav to sporočilo za duho­ve in duše v ječah v onstranstvu in kako pomembno je Za­njo to še danes.
  Mnogi kristjani sicer tajijo, da po zemeljski smrti še ob­stajajo tudi milost, popolnost in blaženost. Želijo samo še sodišče in sodbo in - glede na merila zemeljskega stanja verovanja - menijo, da velja ali večno, blaženo življenje ali večno prekletstvo. Temu pa nasprotuje veselo, osre­čujoče sporočilo v Petrovem pismu! Očetovo usmiljenje nima meja! Da, s križa je Gospod najprej prav nesrečni­kom v sojenem duhovnem svetu prinesel sporočilo Svo­jega velikega spravnega dejanja in vseobsegajoče Božje Ljubezni.
  To neskončno ljubezen Gospod razvija v besedi Nove­ga Razodetja:
  »Ker sem Jaz Sam večno življenje«, tako govori v delu o onstranstvu Roberta Bluma, »ni mogoče, da bi bil Jaz ustvaril bitja za večno smrt! - Napisano je sicer o večni smrti, kar je tu večno sodišče. In to sodišče izhaja iz Moje­ga večno nespremenljivega reda. Ta red pa je tako imeno­vani ogenj jeze ali bolje vnetosti Moje volje, ki mora po­polnoma naravno za večno ostati nespremenjena - sicer bi bilo kar naenkrat konec z vsem ustvarjenim. Kdor dovoli, da ga očarata svet in njegova materija, ta je toliko časa iz­gubljen in mrtev, kolikor časa se noče ločiti od sojene ma­terije. Zaradi ustvarjenih torej morajo obstajati večno so­dišče, večni ogenj in večna smrt. Ampak stvar ni v tem, da bi ujeti duh tudi večno moral ostati v tem. - Ali ječa in ujetništvo mar nista dve različni stvari?! Ječa seveda je in ostane večna in ogenj Moje vneme ne sme nikdar ugasni­ti; toda jetniki ostanejo v ječi samo tako dolgo, dokler se ne spreobrnejo.«

»Nepremostljiv« prepad

  Gospod: »V celotnem Pismu ni niti zloga o večnem za-vrženju ali prekletstvu enega duha, temveč edinole o več­ni obsodbi protireda nasproti Mojemu večnemu redu, ki je potreben, sicer nič ne bi moglo obstajati. Pregreha kot protired je resnično za večno obsojena, tisti, ki greši, pa samo za toliko časa, dokler je v grehu!
  Tako torej tudi zares obstaja večni pekel, ne obstaja pa noben duh, ki bi bil za večno obsojen zaradi svojih grehov ostati v peklu, temveč samo začasno zaradi poboljsanja! Farizejem sem Jaz pač rekel: "Zato boste prejeli toliko več prekletstva!", nikoli pa: "Zato boste za večno obsojeni!"
  Tudi "ne premostljivi prepad" v pripovedi o bogatem za­pravljivcu pomeni samo nikdar premagljivo razliko med Mojim naj svobodnejšim redom v nebesih in protiredom v peklu, ki mu v vsem naravnost nasprotuje!
  Da pa nekdo, kije zaradi svoje svobodne volje v samem sebi postal že popoln pekel, ne bo tako kmalu in tako zlah­ka prišel iz pekla ven, to je gotovo tudi samoumevno, ker vam mora biti le predobro znano, kako težko in trdo je za tistega, ki je ponosen na zlo in je ujet v sebičnem in go­spodovalnem napuhu, da bi prešel v krotkost in ponižnost nebes. Kaj takega ni ravno povsem nemogoče, vendar pa je zelo težko! Ošabnež se vedno vrača k ošabnosti, nečist-nik k nečistosti, lenuh k lenobi, zavistnež k zavisti, sko­puh k skoposti, lažnivec k laži, požrešnež in razsipnež k požrešnosti in zapravljanju, morilec k umoru, grobijan h grobosti, pohotnež k nasladi itd. Čeprav jih tisočkrat gra­jate zaradi neurejenih lastnosti, vendarle spet podležejo enakim grešnim strastem, takoj ko jim je za usmerjanje samih sebe dana svoboda, kije potrebna za večno življe­nje. In čim pogosteje se povratno poslabšajo, toliko bolj oslabijo in toliko težje se jim je odpovedati hudim stra­stem, da bi kot čisti duhovi prešli v Mojo resnično, večno, Božjo svobodo.
  To torej pomeni tisti simbolični >prepad<, preko kate­rega je prehod v onstranstvu kot tudi že v tostranstvu na sploh tako težak! - Toda pri ljudeh je pač marsikaj nemo­goče, kar Menije in bo končno vsekakor mogoče!«

Poveličanje telesa

  Kaj pa se je zgodilo z Gospodovim truplom med tem, ko je ležalo v temi skalnatega groba, ki so ga stražili rim­ski vojščaki? - Niti grobna noč niti skalnati strop niti voj-ščaki na straži niso mogli preprečiti, da se z nekdanjo po­sodo Jezusove Svete duše in Božjega Duha ne bi zgodi­la velika sprememba in se je ta zemeljski ovoj do tretjega dne popolnoma razkrojil in poveličal.
  Že davno pred tem je Božji Očetov Duh vse bolj in bolj prežemal dušo Sina človekovega in ob smrti, ko je Jezus vzkliknil: »Oče, v Tvoje roke izročam Svojega Duha!«, se je duša popolnoma in za večno združila s Praduhom, iz katerega je nekoč kot "Sin" izšla. Zdaj je bilo treba poduhoviti še materialno telo. In to delo odrešitve in vrnitve tudi grobosnovnih elementov Sina človekovega se je do­godilo prav v tistem času bivanja v grobu.
  Tudi s tem "poveličanjem" Svojega telesa je Gospod nam in ljudem vseh ozvezdij za večno najvišji in Najsve­tejši zgled. Tako kot On, tudi mi vsi ne bomo vstali od mrt­vih v svojem starem naravnem telesu iz mesa. »Meso in kri«, pravi Pavel, »ne moreta dedovati Božjega kraljestva. Posejano bo naravno telo in vstalo bo duhovno telo.«
  In v Svoji novozavezniški besedi govori Gospod: »Saj je vendarle zlahka razumljivo, da zemeljsko telo, ko nima več duše, nikdar ne more vstati od mrtvih in oži­veti v vseh svojih delih. Če bi bilo tako, bi se morali isto­časno obuditi in oživeti tudi drugi deli, ki se odlagajo te­kom življenja v času, kot na primer lasje, nohti, včasih pa tudi v nekaterih težkih primerih izgubljene kapljice krvi in potu. Predstavljajte si zdaj takšno, ob njenem sodnem dnevu oživljeno človeško pojavo! Kako smešno bi morala izgledati! Prav tako ima človek v različnih časih različno telo. Tako je telo otroka drugačno kot je telo mladeniča, drugačno kot je telo moža in popolnoma različno od tele­sa starca. Pri popolni oživitvi umrlih človeških teles bi se nujno morali vprašati, ali naj bi vse telesne oblike od otro­ške do starčevske dobe oživele istočasno ali ena za drugo ali pa samo ena od njih. Zgodi se tudi, da telesa zgorijo ali jih pojedo živali ali se drugače razkrojijo in se njihovi se­stavni deli dodajo novim življenjskim oblikam. Kdo naj torej tu iz novih oblik poišče prejšnje človekove sestavne dele in jih spet sestavi v človeško postavo!?
  In če celo to pri Bogu ne bi bilo nemogoče, v kakšno korist in
  Če torej meseno telo kot takšno sicer ne bo moglo vsta­ti od mrtvih in »ne bo moglo dedovati« Božjega kralje­stva, se pri duhovno visoko razvitih ljudeh vendarle lahko poduhovi in poveliča [ne samo duša, temveč, kot pri Go­spodu] tudi telo - s tem, da se tudi njegovi grobosnovni, iz Satanovega temeljnega bistva izhajajoči elementi prepoji­jo z Božjim Duhom ponižnosti in ljubezni in se popolno­ma spremenijo v njegovo nebeško bistvo. Takšen človek potem vse spet vrne Stvarniku in nebeškemu Očetu in tudi od telesa samega niti en sam atom ni več prepuščen kne­zu teme.
  Ta najvišji življenjski cilj je že v Stari Zavezi dosegel Henoh, ki se je razblinil in »ga niso več videli«, enako tudi Elija, ki se je »na ognjenem vozu«, simbolu njegove­ga duha, odpeljal v nebesa. In tudi v Novi Zavezi najde­mo takšne primere.
  »Otrok«, govori Oče v onstranskem delu Škof Martin neki duši v onstranstvu, »zapomni si to: Tisti, čigar ljube­zen do Mene je zares nadvse močna, čista in mogočna, ta bo tudi že v telesu zaradi silovite ljubezni do Mene spre­menjen tako, da bo ogenj njegovega duha njegovo meso razkrojil, očistil in ga sprejel v lastno življenje in bistvo duha. Zemlja lahko priča o mnogih takšnih primerih spre­menjen]'a, in to tako v starem kot tudi v novejšem času. Toda za takšen učinek je potreben predhoden, temu ustre­zen vzrok. Če je toplote premalo, se ne stopi niti vosek, kaj šele jeklo! - Ali to razumeš?!«
  Duša pravi: »Da, Oče, to pač razumem; jaz sam sem takšen vosek ali jeklo in imam veliko premalo toplote v sebi, da bi z njo tudi le neznatno omehčal vosek, kaj šele trdo jeklo moje materije. In tako bo na Zemlji pač žive­lo mnogo bratov, katerih materija ne bo samo jeklo, tem­več diamant! - Vse nas bo pač težko spremeniti tako, kot Ti praviš!?«
  Oče pravi: »Ti veš, da Mi je marsikaj mogoče, kar se zdi tebi nemogoče! - Rečem ti, tudi v grobovih se dogaja­jo čudeži, katerih mesene oči zemeljskega človeka ne mo­rejo videti in opazovati!«

Ljubezen, ki si iz mene naredila podobo Svojega Božanstva;
Ljubezen, ki si me po padcu spet tako nežno dvignila;
Ljubezen, Tebi se prepuščam, Tvoj hočem ostati za večno!

Ljubezen, ki si me izbrala, preden sem bil ustvarjen;
Ljubezen, ki si bila rojena kot človek in si mi bila popolnoma enaka;
Ljubezen, Tebi se prepuščam, Tvoj hočem ostati za večno!

Ljubezen, ki si zame trpela in umrla v času;
Ljubezen, ki si mi priborila večno veselje in blaženost;
Ljubezen, Tebi se prepuščam, Tvoj hočem ostati za večno!

Ljubezen, ki me bo rešila iz groba smrtnosti;
Ljubezen, ki bo okrasila mojo glavo z vencem veličastja;
Ljubezen, Tebi se prepuščam, Tvoj hočem ostati za večno!

Johann Scheffler 1624-1677 

Jakob Loreber
Križ in krona