Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Jakob Lorber

Zemlja in luna

Tretji del del: Luna       PDF tukaj

1 Bistvo in namen Lune

 Luna je še bolj kot vaša Zemlja trdno nebesno telo. Kot Zemljin otrok je bila izoblikovana iz njenih sestavin. Zemlji je bila dodana zato, da prestreže iz nje iztekajočo magnetno silo in jo potem po potrebi odseva nazaj na Zemljo. Zato je njeno kroženje okrog Zemlje tako neenakomerno. Kajti ravna se po večji ali manjši količini prisotnega magnetizma na Zemlji. Po drugi strani pa se ravna tek Lune, kot zbiralec te snovi, tudi po vsakokratni potrebi Zemlje po tej naravni protoplazmi. To je glavna naloga Lune.
  Če je kakšen planet manjši kot Zemlja, tedaj ne potrebuje lune. Njeno vlogo igrajo tedaj zelo visoka gorovja, kot je to na primer pri Veneri, Merkurju, Marsu in še mnogih drugih manjših planetih. Večji planeti pa morajo nasprotno biti opremljeni z eno ali tudi večimi lunami, da jim te lahko opravljajo omenjeno službo. Tudi v Luni so, tako kot na Zemlji, ljudje in mnoga druga ustvarjena bitja. Nobena luna pa nima k svojemu planetu obrnjeni strani zraka, vode ali ognja, pa tudi ne vsega drugega, kar je potrebno za organsko življenje.
 Luna je pravzaprav ''luna'' samo na k planetu obrnjeni strani, na nasprotni strani pa ni ''luna'', temveč čisto trdna zemlja. Kar je torej ''luna'', ni trdno, temveč zelo rahlo, skoraj tako kot nekoliko strnjena morska pena, katere trdnejši deli štrlijo navzgor kot hribovje. Mehkejši deli pa so nišasto in lijakasto vgreznjeni proti središču nebesnega telesa. V nekaterih od njih se nahaja atmosferski zrak, ki ni mogel uiti, in je skozi močne daljnoglede videti skoraj tako kot voda. Vse višine, pa tudi manj globoki lijaki nimajo atmosferskega zraka, ampak samo eter, kakršen se nahaja tudi v praznem prostoru med Soncem in planeti. Zato tudi na tej Lunini strani ne prebiva nobeno organsko bitje, ampak so njeni prebivalci duhovne narave. Ti duhovni prebivalci so bili v času svojega telesnega življenja na Zemlji zelo posvetni in so bili tjakaj izgnani zaradi svojega poboljšanja. Če bodo po dolgem času spoznali, da posvetnost ne rodi sadov in bodo poslušali tja poslane učitelje, bodo poslušni popeljani na višjo stopnjo svobode. Manj poslušni pa bodo na od Zemlje stran obrnjeni strani Lune spet dobili telesa in se bodo morali tam prebijati zelo bedno in revno. Tam se morajo bojevati s hudim mrazom in temo, pa tudi z neznosno vročino, kajti noč traja skoraj 14 celih zemeljskih dni, prav tako dolg pa tudi dan. Proti koncu vsake noči postane tam tako mrzlo kot na Zemlji na severnem tečaju. Sredi in proti koncu dneva postane tako vroče, da ne more nobeno živo bitje vzdržati na površini. Človeški prebivalci Zemlji obrnjene Lunine strani, kakor tudi vsa druga živa bitja, prebivajo tam pod površino. V svojih podzemnih bivališčih morajo preživeti polovico dneva, pa tudi polovico noči. Tam ni hiš in mest, temveč ležijo bivališča posamezno v globinah Lunine zemlje, tu in tam tudi v gorskih razpokah in votlinah.
 Dalje ni nobenih dreves, ki bi rodila sadove, temveč samo korenovke kot na primer pri vas krompir, pesa, korenje itd. Te rastline posadijo ob začetku dneva in na koncu dneva dozorijo. Kose začne mračiti, pridejo ljudje iz svojih votlin, pospravijo plodove in jih shranijo v svoja podzemna bivališča ter se potem hranijo z njimi ves nočni čas, pa tudi ves naslednji dan.
 Od domačih živali imajo samo neke vrste ovco, ki je tem prebivalcem to, kar je severnjakom severni jelen.
 V rekah, kot tudi v jezerih, ki se na Luni precej pogosto pojavljajo, živi množica vodnih živali, kot tudi nekatere majhne vrste ptičev - ki so podobni vašim vrabcem - in tudi celo trume insektov in kopenskih živalic.
 Varujte se, da ne boste nekoč tudi vi postali prebivalci tega bednega nebesnega telesa! Kajti ta rumeno brleča šola življenja je najstrožja kaznilnica. Lažje bi bilo na Zemlji v enem dnevu štirinajstkrat umreti kot tu živeti samo en dan. Kajti tamkajšnjim prebivalcem je veliko slabše kot tukaj tistim, ki so pokopani na pokopališčih. Ti ne vedo, da so pokopani. Toda lunini prebivalci morajo pri polni zavesti živeti v svojih grobovih in bodo tam v svojih podzemnih bivališčih pogosto pokopani zaradi udorov in nenadnih poplav.

2 Ljudje na Luni

 Ljudje na Luni so kot n a Zemlji obeh spolov, ustvaril pa jih je pooblaščeni angel šele tisoč let pozneje. Po svoji naravni velikosti so visoki le nekaj nad 60 cm in so zelo podobni nordijskim pritlikavcem. Imajo zelo velik trebuh, katerega notranja ureditev služi dvojnemu namenu: prvi je prebavljanje hrane v navadnem želodcu, drugi pa zbiranje neke vrste lahkega plina v drugi želodec, ki jim omogoča trojno korist.
 Prvič dela ta plin lunine ljudi tako lahke, da lahko brez napora preskočijo vsako reko. Kjer so reke zelo široke ali obstajajo celinska morja, jih zlahka preplavajo po površini.
 Druga korist je v tem, da z izpuščanjem tega zraka ustvarjajo pokajoče glasove, s čimer si med seboj naznanjajo svojo navzočnost v podzemnih bivališčih. Ta zrak uporabljajo tudi za svojo pljučno govorico, ki je seveda zelo slabotna in tiha. Pravemu luninemu prebivalcu se v začetku ta govorica gnusi in jo tudi uporablja samo duh, ki je zaradi poboljšanja položen v lunine ljudi. Ko se duh zemeljskega človeka končno popolnoma zedini z dušo luninega človeka, pripelje ta združitev do odložitve telesa luninega človeka, ki je navadno neboleča.
 Tretja korist tega želodčnega zraka je, da si lahko s pogostim izpuščanjem v hladnih nočeh ogrejejo svoje podzemne votline. Njihove bivalne votline so znotraj tako izdolbene, da so skoraj podobne topemu zvonu, katerega vhod se da doseči od tal po do neke vrste stopnicah. Pod nepredušnim stanovanjskim zvonom se zbira ta izločeni lahki zrak. To naredi njihovo stanovanje znosno toplo in preprečuje pritekanje zunanjega, nadvse hladnega atmosferskega zraka. Tega lahki plin sprejme samo toliko, kolikor je za fizično življenje nujno potrebno. Isti namen ima želodčni zrak tudi v neznosno vročih dnevnih periodah, ko se morajo lunini ljudje prav tako umakniti pod površino, samo s to razliko, da se zdaj ta plin pod vplivom prehranjevalnega želodca spremeni v hladilni kisik. S tem varuje njihovo zvonasto stanovanje pred vdorom vročega zraka. Druga posebnost teh ljudi je, da imajo oči dvojno funkcijo. Prva je funkcija gledanja kot pri vas. Druga pa je v tem, da v temnih prostorih njihove oči služijo za luč. Na to lastnost oči naletimo tudi pri nekaterih živalih na Zemlji. Naslednja posebnost luninih ljudi je nadvse oster sluh, s katerim zlahka zaznajo najtišji šum iz precejšnje razdalje. Zaradi tega so tudi njihovi uhlji posebno veliki in trdni.
 Moški spol je veliko močnejši kot ženski. Razmerje moči je podobno moči desetletnega otroka v razmerju do odraslega moža na Zemlji. Zaradi tega so lunarni moški nadvse nežni do svojih slabotnih žena in jih največkrat nosijo na svojih ramenih, tako da visijo noge po obeh straneh vratu na prsa. Zaradi tega je tam videti vedno dva človeka enega nad drugim.
 Ženi ni treba opravljati skoraj nobenega dela in mož jo hrani. In sicer tako, da mož celo jed najprej prežveči in jo nato da v ženina usta. Z njegovih ramen stopi zunaj bivališča samo ob potrebi in v visoki nosečnosti, ko je blizu poroda. Žena tam rodi v vsem svojem življenju samo dvakrat, enkrat podnevi in enkrat ponoči. Vsakokrat porodi štiri zdrave otroke in sicer podnevi štiri dečke, ponoči pa štiri deklice. Otroci lahko takoj hodijo in dečki se takoj privajajo nositi deklice. Da včasih tam umrejo že tudi otroci, je prav tako naravno dogajanje kot na Zemlji. Tuji duhovi jih ''prevzamejo'' šele, ko so stari sto in več luninih dni.
 Vsi lunini ljudje imajo ''drugi obraz'', v njihovi notranjosti pa jih o božjem spoznanju  poučujejo angelski duhovi, ki vstopajo vanje. Pouk obenem služi tudi duhu zemeljskega človeka, ki prebiva v njih. S tem se z duše lunarnega človeka odpravi škoda, ki jo je človek na Zemlji zaradi neumne posvetnosti pretrpel na svoji duši. Takšen človek, ki se je v trdih razmerah
 Poboljšal na Luni, ima zato samo zakrpano dušo in se bo po tem vedno razlikoval od popolnih čistih duhov. Nikoli ne bo mogel vstopiti v njihovo svobodno družbo, temveč bo imel do njih prav takšno razmerje kot Luna do Zemlje. Ta sicer Zemljo trajno spremlja, nikoli pa se ji ne more približati kot prijatelj prijatelju. Samo tisti duhovi, pri katerih ni bilo potrebno, da bi bili položeni v luninega človeka, temveč so že kot lunini duhovi dobili pravi gnus do Zemlje, bodo od tam odvedeni v višje plasti in bodo lahko sprejeti v duhovno otroško kraljestvo kot najvišje zanje dosegljivo stopnjo blaženosti. Kajti zanje je nemogoče dospeti višje. S svojimi omejenimi lastnostmi ne bi bili sposobni prenašati višjega stanja, prav tako kot človek na Zemiji, dokler je še v telesu, ne bi mogel preživeti v najfinejšem etru.
 Glejte, to je usoda posvetnih ljudi! Kajti kdor se iz ljubezni do MENE prostovoljno ne odpove svetu, marveč mora biti posvetnost - po MOJEM velikem usmiljenju - iz njega izgnana s prisilnimi sredstvi, ta ni ravnal svobodno in ostane sušenj. Kdo pa lahko šteje prisiljeno dejanje sužnja za zasluženo? Če pa sušenj sicer izpolnjuje svoje naloge, je kljub temu vreden toliko, da se mu da kruh za prehrano, da tudi on živi, ker je - četudi prisiljeno - voljno delal.

3 Živali na Luni

 Živali  je na Luni - tako kot na Zemlji - veliko vrst in razredov v zraku, pa tudi v luninih tleh in vodi.
 Poročali smo že, da obstaja samo ena udomačena vrsta, ki bi jo recimo v vašem zemeljskem jeziku imenovali  ''lunarna ovca''. Nobena druga vrsta ni udomačena, to pomeni, da ni koristna. Telo lunarne ovce je popolnoma okroglo kot polna vreča moke. Nosijo jo štiri noge, ki niso daljše kot 20 cm in imajo po štiri parklje. Ima zemeljski ovci podobno glavo, ki je na 20 cm dolgem in 15 cm širokem vratu. Ima dve ušesi, podobni oslovskim. Na glavi ima samo en rog, ki je na vse strani obraščen s prst dolgimi, zelo ostrimi izrastki. Rep je podoben levovemu, na koncu pa ima gost šop dlake. Krzno je belo in volneno kot pri zemeljskih ovcah.
 Ovca je za lunine prebivalce zelo koristna. Najprej jih hrani s svojim obilnim, zlato obarvanim 
mlekom. Drugič si lunin človek iz volne pripravlja vso svojo obleko, ki jo sestavljata neke vrste srajca in plašč in je pri moškem in ženskem spolu videti enaka. Dalje, lunarna ovca s svojim rogom rahlja zemljo. Nato lunini ljudje posadijo v zrahljano zemljo seme svojih korenovk. Ti plodovi popolnoma dozorijo v kratkem času štirinajstih zemeljskih dni.
 Takšna žival neredko doživi deset zemeljskih let. Ko umre, ji oderejo kožo in jo uporabijo za počivališča v podzemnih prostorih. Meso položijo na gnezdo insektov. Ti insekti so podobni vašim mravljam. Ti požrejo v kratkem času vse meso s kosti. Te pa potem vzamejo ljudje skupaj z rogom s seboj in iz njih izdelujejo svoje orodje. Na luninem površju je še cela množica živali, ki so vse bolj ali manj podobne živalim na Zemlji. Toda vse so veliko manjše in tudi manjše kot opisana ovca. Poleg ovce sta omembe vredni posebno dve živali: trinogo zijalo ter enonogi potuhnjenec in skakač. Trinogo zijalo je tako veliko kot mačka. Njegova glava je podobna glavi zemeljske opice, samo s to razliko, da se njegov gobec odpira do polovice vratu. Njegovi prednji dve nogi sta podobni opičjim tacam, njegova zadnja noga pa slonovemu rilcu in se lahko skrči do dolžine 20 centimetrov in raztegne do dolžine šestih metrov.
 Čemu takšna nenavadna oblika? Kot je že znano, je temperatura na Luni povsem drugačna kot na Zemlji. Kajti v osemindvajsetih zemeljskih dneh je Lunina prst enkrat pokrita z meter visokim snegom, nato v naslednjih sedmih dneh pogosto v vseh smereh poplavljena in kmalu nato jo prizadene najhujša sončna vročina. Zaradi svoje narave mora imeti ta žival svojo glavo vedno v atmosferskem zraku, zato potrebuje to rilčasto nogo, kajti ponoči ali pozimi stoji na podaljšani nogi, saj sega nad površino snega. V svojo bližino vabi neko vrsto nočnih ptičev - ki so podobni majhnim zemeljskim netopirjem - jih pusti poleteti v svoj široko odprti gobec, ki izdihavaprijetno toploto, in jih požre.
 Ko pa se sneg začne topiti in voda često več čevljev visoko prekrije na milje široke ravnine - ki jih tudi na naseljeni Lunini strani obkrožajo visoki venci gora - tedaj lahko ta žival s pomočjo te svoje zadnje noge s svojim telesom sega nad vodno gladino, da ne utone. Med dnevno vročino pase spusti v reke in stoji tam pogosto več dni v vodi tako, da ima nad vodo samo glavo in prednji taci. Če voda narašča, podaljša svojo nogo, če upada, jo pa ustrezno skrči.
 Če takšna reka presahne, se žival s podaljševanjem zadnje noge potiska naprej. Potem se s svojimi prednjimi nogami nekje trdno oprime tako dolgo, da svojo rilčasto nogo potegne čisto k sebi. Nato spet zarije štiri dolge prste na koncu zadnje noge v tla in tako potiska telo precej urno naprej. Tako se premika tako dolgo, dokler spet ne doseže vode. Podnevi se hrani z neko vrsto letečih rakov, ki so podobni vašim rogačem.
 Enonogi skakač in potuhnjenec ni nič drugega kot izrodek zijala, le da je njegova noga veliko bolj prožna. Zato se tudi premika s poskakovanjem. ''Potuhnjenec'' se imenuje zato, ker se je sposoben tako skrčiti, da je v tem stanju videti, kot da bi ležal srednje velik hlebec kruha na zemlji. Če hoče potem skočiti, se v trenutku razširi do dolžine treh metrov in se požene v višino štirih do šestih metrov in v loku naprej, tako da je takšen skok neredko dolg dvanajst do štirinajst metrov. Tako žival hitro zaporedoma nadaljuje in doseže s tem tolikšen pospešek, da ujame vsakega ptiča v zraku. Njena hrana in tudi bivališče sta enaka kot pri zijalu. Te in druge živali naseljujejo samo ravnine in pridejo le redko v stik z ljudmi, ker prebivajo ti na gorskih pašnikih.
 Na gorah pa živi poleg ovce in mravljastih insektov samo še pomembno število majhnih ptičev, od katerih je največji komaj tolikšen kot vrabec. Najmanjši pa niso večji kot vaše muhe.
 V vodah prav tako živijo najrazličnejše vrste rib, črvov in zelo veliko rakov. Med lupinarji je posebno nenavadna tako imenovana ''modra krogla'', žival kateri podobne na Zemlji ne najdete. Ta krogla se lahko razdeli v dve polkrogli, ki visita ena na drugi s kratkimi mišičnimi vezmi. Hrani se tako, da med obema svojima polkroglama zmečka črve, vsrka vase sok, ličinke pa z vodo spet odplakne. Ta ''modra krogla'' - velika kot melona - pa ima še lastnost, da ponoči s svojega površja izžareva tako močen sij, da zaradi tega reke in jezera dobijo veliko svetlejši sij kot zemeljska morja pod povratniki.

4 Lunino površje

 Kar zadeva k Zemlji obrnjeno Lunino stran, lahko že z daljnogledom spoznate, da to nebesno telo nima ravne površine, temveč je videti zelo gorato. Ne kaže vodnih površin in njegova gorovja ne potekajo tako kot na Zemlji - žarkasto ali verigasto od najpomembnejših vrhov, temveč samo kot obroči obkrožajo večje ali manjše površine. Tudi nekateri na videz žarkasto potekajoči gorski hrbti so samo nepretrgana vrsta majhnih obročastih nasipov. Takšni obročasti nasipi, katerih premer je komaj več kot 60 metrov, potekajo, več tisoč nanizanih eden za drugim,v ravni črti naprej, in sicer od enega velikega obročastega nasipa do drugega še večjega ali tudi manjšega. Tako oblikujejo navidezne povezovalne poti med obročastimi nasipi. Z daljnogledom z močno povečavo boste odkrili to potekanje po neke vrste lesketajočem se sevanju in videli, kako se razprostirajo od ene še svetlejše in tudi višje točke na vse strani. Njihovo celično kopičenje je marsikaterega astronoma zavedlo do zmotnega mnenja, da je tam odkril vegetacijo, čeprav je vendar na vsej k Zemlji obrnjeni strani ni.
 Takšni obročasti nasipi imajo pogosto na svojih vrhovih majhne obročaste poglobitve. Ali pa grebenaste pregrade objemajo večjo ravnino, ki se včasih razteza prek 375 kilometrov in sama kaže večje ali manjše obročaste nasipe. V teh so še posamezni topi stožci z majhnimi obročastimi vdolbinami. Celo na majhnih nasipih in strminah stožcev so pogosto takšni še manjši obročasti nasipi.
 Čemu vse to na nenaseljenem površju nebesnega telesa? Vsi ti grebenasti nasipi na luninem površju rabijo sprejemanju Zemljinega magnetizma in so postavljeni tako, da lahko robovi nasipov vsrkajo ta fluid. Poleg tega so različne vdolbine, sprejemne posode za ta fluid. Niso vse  enako velike in enako globoke, ker mora biti ta sila različno močno razdeljena. S takšno najnatančnejšo razdelitvijo nastane tisto dobro odmerjeno ravnovesje, ki nespremenljivo  pogojuje redno ohranjanje in gibanje dveh nasproti stoječih nebesnih teles.
 Drugi namen skoraj vseh teh obkroženih vdolbin je, da se v njih nenehno zadržuje atmosferski zrak, ki je potreben za njihovo ohranjanje, enako kot voda v vdolbinah Zemlje. Od kod prihaja ta zrak? Od tam, od koder prihaja tudi na Zemlji: iz velike shrambe neskončnega, povsod s svetlobo in etrom napolnjenega prostora! Ko je k Zemlji obrnjena stran v temi, se te vdolbine napolnijo z atmosferskim zrakom. Ko pride potem postopoma čez njo sončna svetloba, nastaja v neštetih dolinah izdatna rosa kot padavine. Ta znova utrdi vse dele luninega površja in kot čista voda ponikne skozi lunino telo in napolni onstranske vodne izvire in s tem pomaga pri nastajanju pare in trajnih zračnih plasti. Te kotline so prebivališča za tiste duhove, ki se morajo poboljšati,ki so jih boljši in čistejši duhovi rešili s prve stopnje pekla.
 Ko so ti duhovi preneseni tja, dobijo telo, ki je podobno zraku, ki je v kotlinah, in s katerim lahko gledajo tako duhovno kot tudi materialno, kolikor je to potrebno za njihovo poboljšanje. Najprej naseljujejo tista mesta nebesnega telesa, ki so najgloblja in obenem najtemnejša. Ko se poboljšajo, se njihovo grobo zračno telo spreminja v vedno finejša, s čimer prispejo tudi v višje ležečo kotlino. V majhne pridejo samo posamezni, v večje kotline pa družbe enako mislečih.
 Dve točki posebne svetlobe boste odkrili na površju: najsvetlejšo v spodnjem južnem predelu in manjšo, nekoliko manj svetlo bolj v severni polovici. Ti dve točki sta točki odrešenja. In sicer  južna, od katere se razširja največ svetlih žarkov, za tiste, katerim ni bilo potrebno, da bi bili zakrpani v telesih luninih ljudi; in severna za tiste, ki se niso dali po nobeni drugi poti ozdraviti od svoje ljubezni do sveta kot z nadvse mučno uvrstitvijo v bedno telo luninega človeka. Po tamkajšnji ločitvi (od telesa) pridejo kot duhovi znova v zračne kotanje v severnem delu vidnega luninega površja in od tam postopno do že omenjene severne osvobodilne točke.
 Ne mislite pa, da je takšno potovanje tako lahko in hitro kot bi ga morda od duhov pričakovali. Kajti kolikokrat se duh dvigne višje, mora v svoji prejšnji kotanji prav tako odmreti, kot vsak  izmed vas enkrat na Zemlji. In to umiranje je zmeraj bolj ali manj boleče in stalno ga spremlja občutek strahu pred večnim uničenjem. Pomislite, da mora takšen duh pogosto prepotovati več tisoč kotanj in v vsaki prebiti en mesec, pol leta, pogosto celo vse leto in več, tako si boste ustvarili pravi pojem o hitrosti takšnega potovanja! Tam so še duhovi iz Abrahamovih časov, ki še niso dosegli niti tri četrtine svojega potovanja!
 Ni vam treba naznaniti več o naseljeni strani tega nebesnega telesa, posebno, ker je v plastičnem pogledu popolnoma podobna nenaseljeni strani, samo da je tam materialno življenje,tukaj pa duhovno. Živalski in rastlinski svet (na naseljeni strani Lune) ustreza za postopno oblikovanje duše luninih ljudi popolnoma odloženim zračnim telesom duhov na tej strani (to je nenaseljeni). Ta z vodo poniknejo skozi lunino telo in nato prispejo prek šibke stopnje vegetacije in prek živalskega sveta na svoje določeno mesto. Vse to pa boste pravilno uvideli in spoznali šele nekoč v višjem stanju duha na poti MOJE milostne svetlobe.

5 Štiri vprašanja v zvezi z Luno

1. Kako lunarni ljudje častijo Boga? Ali sestavljajo pod kakršnim poglavarjem Cerkev, državo?
2. Kako vzgajajo svoje otroke?
3. Za kaj imajo našo Zemljo, in ali vedo, da si Ti, o Gospod, na Zemlji postal človek in odvzel grehe sveta?.
4. Kako Luna povzroča mesečnost?

Odgovore na vsa ta vprašanja bi lahko videli do črke natančno na Zemlji. Zato ker med ljudmi na Zemlji in onimi na Luni v duhovnem oziru ni nobene bistvene razlike. Kajti kot vam je zdaj znano, niso lunarni prebivalci nič drugega kot ljudje z Zemlje, ki se morajo poboljšati, in prinašajo kot vsak drugi duh svoja dela s seboj. Da pa dela teh luninih priseljencev niso najboljše vrste, dovolj izpričuje njihova prestavitev tja.

1. Če hočete zdaj izvedeti, kako ME častijo prebivalci obeh luninih polovic, potem vrzite pogled na posvetno ljudstvo te Zemlje, in našli boste zvesto zrcalo, ki vam bo pokazalo, kako se najbolj oblikuje bogočastje pri Luninih prebivalcih.
 Veste, da sem nekoč rekel, naj nihče ne skrbi za minljivo telesno obleko, temveč edino in samo za MOJE kraljestvo in njegovo pravičnost, ki je MOJA velika ljubezen do tistih, ki tudi MENE nadvse ljubijo. Kako pa je z MOJIM čaščenjem pri prebivalcih te Zemlje, od katerih še boljša vrsta porabi triindvajset ur na dan za to, da skrbi za svoje telo? Ali to pomeni iskati božje kraljestvo? Toda človek, za katerega SEM vse ustvaril, kateremu namenjam vso SVOJO modrost in ljubezen, najde v vrtoglavici svojega vrvenja komaj kakšen trenutek ZAME! Resnično, povem vam, s takšnim čaščenjem se vaše življenje ne bo okrepilo!
 Če ste izžebrali en Očenaš ali Zdravamarijo ali prebili v cerkvi, ki je narejena iz kamnov in polna rezbarij, brez misli eno uro z molitvenikom v roki, menite, da sam JAZ v lesu, v kamnu, v kovini ali v drugem praznem okrasju? Vsi takšni častilci, če se na tej Zemlji ne bodo spomnili česa drugega, bodo morali nekoč na Luni dolgo hoditi v šolo, da bi tam z velikimi mukami duhovno, pogosto pa tudi telesno skusili, da živemu Bogu nikakor ni všeč takšno nesmiselno čaščenje. Če hočete zdaj vedeti, iz česa sestoji čaščenje Boga pri luninih ljudeh - tako duhovnih kot tudi telesnih bitjih tega nebesnega telesa - tedaj vam povem: tamkajšnje čaščenje ni v ničemer drugem kot v tem, da se ljudje polagoma učijo, v čem je resnično čaščenje Boga, namreč Boga častiti v duhu in resnici, to pomeni, v samem sebi pomagati božanskemu do prodora. Je tudi v tem, da se morajo tisti, ki so na Zemlji svoje telo neprenehoma razvajali, tukaj dolgo časa učiti odpovedovanja takšnim ugodnostim, se do najbolj notranjega vlakna svojega življenja zatajevati in vse izprositi edino in samo od MENE. Tam morajo svojo vero neprenehoma živo dokazovati v najtežjih preskušnjah. Toda ne tako kot vi, ki ali sploh nimate nobene vere, ali pa mislite, da lahko MENE, živega Boga obsežete z lesenim razpelcem!

2. Tudi drugo vprašanje se odgovori samo od sebe. Kajti tam, kjer nastopim JAZ kot učitelj bodisi zunanje po poslanih angelih, ali notranje JAZ SAM, tam ni potreben noben cerkveni ali kakšen drugačen poglavar. In tako Luna ni nič drugega kot duhovna poboljševalnica pod samo MOJIM vodstvom. Po tem nauku se vzgajajo tudi njihovi otroci. Njihova edina potreba je ljubezen, iz nje pa vera po nauku, da sem JAZ SAM človek in SEM bil telesno na tistem svetu, iz katerega oni izvirajo, in to ne samo zato, da bi osrečil vse ljudi na Zemlji in na Luni, temveč tudi, da bi zbral po njihovih vrstah vse, ki so razkropljeni v neskončnih prostorih na neštetih nebesnih telesih, in pod križem ljubezni tudi zanje pripravil trajno bivališče. - Vidite, to sta vera in bogočastje na Luni!

3. Vprašanje, za kaj imajo lunarni prebivalci Zemljo, je po vsem tem popolnoma odveč. Kajti tisti prebivalci, ki bi zaradi svojega tostranskega položaja na luninem telesu lahko videli Zemljo, so duhovi in lahko materialno zaznavajo samo s pomočjo duhovnih primer. Onstranski lunarni prebivalci pa Zemlje tako in tako nikoli ne dobijo pred oči in jo ustrezno poznajo samo duhovno.

4. Glede poslednjega vprašanja je popolnoma zmotna vaša domneva, po kateri bi naj Luna povzročala hojo v spanju. Sproži se sama v času polne Lune zaradi bolj intenzivnega Zemljinega magnetnega fluida. Ko je Luna v polni sončni svetlobi, požene svetloba magnetni fluid z Lune spet nazaj na Zemljo. Tako postane Zemlja močno nabita. Ljudje, ki imajo v svoji krvi zaradi različnih vplivov - vode, zraka ali hrane - več kovin kot normalno, imajo tudi sposobnost, da sprejemajo ta fluid, ki priteka nazaj.
 Ko so njihovi živci s tem napolnjeni in začnejo nadležno pritiskati dušo, tedaj se ta osvobodi svojih telesnih vezi in jim hoče pobegniti. Telo ima v posesti duha živcev, ki je soroden magnetnemu fluidu, prav tako pa tudi duši, ki jo prav ta duh živcev povezuje s telesom. Ko se hoče duša oddaljiti od telesa, vzburi tudi duha živcev, ki je povezan z njo, ta pa z njim povezano telo in ju tako prisili, da gresta z njo. Človek, mesečnik, obrne svoj obraz proti Luni in se vzpenja na strehe in cerkvene zvonike, da se tako dvigne iz Zemljine globine, ki je napolnjena z magnetizmom, in s tem ublaži presežek tega fluida, ki ga pritiska. Tako postane telo spet primemo, da s pomočjo duha živcev sprejme svojo dušo z duhom in ji ponudi bivališče.
 Ko je telo spet osvobojeno tega prehudega pritiska, ga duša s pomočjo duha živcev odnese nazaj na izhodišče in se spet popolnoma združi z njim. Seveda duša ne ve nič o takšnem potovanju, ker nima spomina. Ve samo to, kar trenutno vidi. Spominjanje duše v telesu ni ničdrugega kot ponovno zaznavanje ustreznih naravnih vtisov v telesnih čutih. Za to sprejemanje pa jo seveda prebudi šele duh z neštetimi praliki, ki jih nosi v sebi.

6 Magnetni fluid 

 Če opazujete stvari, ki so si po obliki in trdnosti bolj ali manj podobne med seboj, boste na njih najprej opazili obliko. Če vzamete v roko neko stvar, vam bo občutek povedal, ali je otipa na stvar bolj ali manj trdna. Če pa vzamete v roko drugo za drugo več stvari, ki imajo vse enak obseg, boste spoznali še tretjo razliko, različno specifično težo (teža enega kubičnega centimetra prostornine).
 Celo stvari iste vrste, kot na primer voda, celo med seboj v različnih temperaturnih stanjih niso pri enaki prostornini enako težke. Tako je kaplja deţevnice laţja kot kaplja iz vodnjaka ali izdrugega izvira. Toda topla kaplja je lažja od hladne, zmrznjena pa je lažja od katere koli druge kaplje vode.
 Vse stvari vas učijo: ''Glej, raziskovalec, kako neskončno različne smo! Vendar je naš obstoj utemeljen z enim in istim zakonom in vse smo iz enake snovi. Pa vendar smo med seboj tako različne, da skoraj nobena ni popolnoma enaka drugi.''
 To je potrebni uvod, brez katerega bi naslednje komaj razumeli. Preden prispemo do pravega pojasnila tako imenovanega “magnetizma”, morate okusiti še nekaj manjših grehov iz modrosti.Za to je potrebno, da se zazrete v neskončno preteklost.
 Zamislite si tisto obdobje, v katerem v neskončnem prostoru še nobeno bitje razen MENE, niti duhovno niti materialno, ni imelo nikakršnega obstoja. Iz česa je obstajal tam neskončni prostor in kam je tekel čas, v katerem je ta prostor večno obstajal? Kaj je bila MOJA bit pred vso bitjo in kako je vsa bit izšla iz te edine biti? Kaj je zdaj prostor? Kaj je prabit MENE SAMEGA? In kaj časna bit v neskončnem prostoru v MENI, iz MENE in poleg MENE?
 Glejte, kakor se zdijo ta vprašanja nadvse težka glede na zadovoljiv odgovor, prav tako lahka pa so glede na samo stvar, ki jo je treba pojasniti.
 Naj vam ta vprašanja pojasni majhen primer. Nekdo od vas bi ţe dolgo razmišljal o kakšnistvari. Ker mu je ta misel všeč, pridruži tej temeljni misli še drugo: ali se temeljna misel ne bi dala udejanjiti? Ta druga misel kmalu najde kakšno možnost. Toda za uresničenje ideje je potrebna še tretja misel, ki je ţe vsebovana v prvih dveh mislih. In te ne sestavlja nič drugegakot: ''kako?''
 Glejte, ta tri vprašanja so postavljena in eno odgovarja na drugo. Toda s tem stvar še vendar ni opravljena. Zato stopijo te tri glavne misli skupaj in se vprašajo o pomembnem “zakaj?” In po kratkem posvetu reče prva temeljna misel: ''Ker je to nekaj, kar mi je popolnoma podobno!''
 Druga misel reče: ''Izvedljivo je zato, ker prva misel ni protislovna sama s seboj.'' In tretja misel pravi: ''Ker je v temelju, ki se hoče sam manifestirati, glavnosredstvo uresničenja. Zato ker misel v svojem temelju nikjer ne nasprotuje niti sami sebi, pa tudi nobenemu svojih delov!''
 Vaša prva misel bi recimo bila, da bi na nekem prostoru radi zgradili hišo. Ali si ne boste v svoji domišljiji najprej hišo predstavljali tako, kot bi jo najrajši imeli? Če ste zdaj v svoji domišljiji zgradili hišo in vam je v veliko veselje, ali se potem ne boste vprašali, ali se vaša fantazijska stavba ne bi mogla uresničiti? In če nočete zgraditi hiše v oblakih, vam bo druga misel pokazala tudi možnost uresničitve vaše misli o gradnji. S tem bi bili v dveh točkah složni, ker prva misel ne vsebuje nobenega protislovja in s tem v sami sebi če pogojuje drugo.
 Zdaj sledi ''kako?'', to pomeni ''s kakšnimi sredstvi?''. Prvo glavno sredstvo je možnost sama. Drugo sredstvo je z uresničenjem povezan namen. Tretje sredstvo je material in zadostna moč za ustrezno oblikovanje. Ko imate zdaj vse to zbrano in ste gospodar svojega prostora, kaj bi vas še lahko oviralo, da ne bi vaša glavna misel prešla v vidno resničnost? Zdaj vidite, v kratkem času boste vašo zamisel trajno ugledali pred seboj, ker ste izpolnili vse pogoje za uresničitev.
 Če zdaj pogledate nazaj na MENE večnega nosilca poglavitnih zamisli stvarstva, ki je neskončni prostor napolnil z neštetimi velikimi in umetniškimi stavbami, se boste vendarle morali vprašati: ''Od kod je le ta veliki graditelj vseh teh neštetih stvari vzel material?''
 Če se obrnete na svetne učenjake, bodo nekateri rekli, da je materija prav tako stara kot JAZ in torej večna. Edina okoliščina, ki se pri tem ne da pojasniti, bi bila, kdaj sem JAZ pravzaprav dejansko začel, da SEM do dandanašnjega časa končal z neskončnostjo. Ali vsaka stvar ne predpostavlja nekega začetka? Vprašajte se pa tudi, ali ima neskončno število lahko začetke, ko računate stvari eno za drugo! To pa pove, da JAZ nikoli ničesar nisem začel ustvarjati. Če bi bilo tako, od kod naj bi potem prišla sonca, svetovi in vse druge neštete stvari? Glejte, temu kažipotu ne bomo mogli slediti, ker je njegova prva temeljna misel polna protislovja in zato druga in tretja sami od sebe odpadeta. Nekdo drug pa pravi, da sem JAZ z eno besedo uredil večni kaos in SEM iz njega oblikoval in uredil vse stvari. - Na prvi pogled vam mora zbuditi pozornost popolna podobnost med prvo in drugo trditvijo. Kajti kaj naj bi bil kaos drugega kot večno pričujoča materija, pri čemer bi JAZ moral biti samo rokodelec, ne pa Stvarnik. In kako se po drugi strani večni kaos ujema z MOJIM večnim redom?
 In spet nekdo trdi, da naj bi bila JAZ in materija eno in isto! Ta trditev ne bi bila ravno neutemeljena. Vendar pa bi nekaj težko pojasnila, ker ME vi spoznavate kot Duha, polnega moči, oblasti in življenja, ki mora biti v sebi vseskozi najbolj svoboden. Kako bi se lahko ta najvišji, svobodni duh, poln moči in življenja manifestiral v neživih in nemočnih kamnih in drugi mrtvi materiji? Toda ker JAZ in stvari nismo eno, temveč sem JAZ kot Bog od vekomaj in SEM ustvaril stvari iz SEBE, se bo vredno potruditi in zvedeti, kako so bile takšne stvari ustvarjene. Vaše misli in tudi vi sami ste podrejeni končnemu številu. MOJE misli pa nastanejo v trenutku največji jasnosti. Če hočem, da MOJE misli ostanejo, je delo že opravljeno. Torej vsa vam vidna dela, kot tudi vi sami, niso niti materija, niti oblikovani kaos, niti Bog v materiji, temveč so to MOJE zadržane misli.
 Mar torej niso te MOJE zadržane misli iz MENE, v MENI in poleg MENE in poleg MENE? Iz MENE, ker celo vi ne morete misliti iz nikogar drugega kot le iz sebe samih. In koliko manj šele JAZ, ker ni poleg MENE nobenega drugega Boga? Da so te misli tudi v MENI in ne morejo biti v nikomer drugem, ne potrebuje dokaza. Da pa vendar te misli o delih obstajajo poleg
MENE, boste lahko jasno spoznali iz tega, da bi morali že pri vaših mislih reči, da vi in vaša misel nista eno in isto. Zaradi tega tudi MOJE misli niso JAZ, temveč samo MOJE misli.
 Kar pa ni JAZ, to je zunaj JAZA. In ker je samo nastalo iz JAZA, je tudi poleg njega. Če o tem samo malo razmislite, boste to z malo modrosti pač zlahka dojeli.
 Ker smo zdaj vse potrebno povedali že vnaprej, bomo zdaj z enim zamahom rešili gordijski vozel ''magnetizem''. Kaj je torej magnetizem? Ta, ali še bolj magnetni fluid ni nič drugega kot MOJA, MOJE misli nenehno ohranjajoča in vodeča Volja! Le-ta vodi celotno stvarstvo in ohranja vsakemu vam vidnemu bitju njegovo obliko in pravilno živahnost. Vi sami ste ji po svojem ustvarjenem bitju za vse čase podvrženi. Toda v vas je več kot samo MOJA neskončna vse delujoča volja. To ''več'' je, da ste vi MOJE najljubše misli. Zaradi tega tudi prehaja kot MOJE temeljno življenje v vas in ustvarja iz vas MENI enaka samostojna bitja. Ta morejo, kolikor v moči podarjene svobodne volje sprejemajo MOJO ljubezen, priti do svoje popolne posesti najpopolnejše svobode.
 Vi veste, da je za tako imenovano magnetiziranje potrebna trdna volja v prepričevalni moči vere, da bi nekomu lahko pomagali. Tu se dejansko ne zgodi nič drugega, kot da magnetizer zavestno ali tudi nezavedno po veže svojo moč volje z MOJO in jo potem razlije na trpečega. S tem postane ta čistejši in postopoma tudi bolj zdrav. Vidite, tu ste v bistvu že zvedeli vse potrebno. Moč MOJE volje je tista velika vez, ki povezuje med seboj vsa nebesna telesa in jih vse nosi Pozitivna je, ker dejavno deluje, in negativna v nespremenljivem samoohranjanju, ki je večna ureditev sama. Ta “do tod” je zakon večno trajajočega delovanja, “ne naprej” pa je negativni pol ali ohranjevalni zakon večnega reda. Torej je MOJA tako polarizirana volja obenem prvina vseh stvari, pa naj so kakršne koli že. Velike, majhne, trdne, trde, mehke, težke ali lahke, vse niso nič drugega kot MOJE najmodrejše misli in dobivajo svoj telesno-vidni obstoj po polarnosti MOJE večne volje, ki vam je bila oznanjena.