Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Vesolni potop

64. Nevera kot spričevalo zrelosti za novo razodetje. Primerjava med ljudmi v Noetovem in Jezusovem času. Duhovno stanje ljudi

 1 (Gospod): »Zdaj pa v vas, novih učencih, vidim še eno vpraša­nje, saj pravite: »No, če naj bi bilo skoraj popolno pomanjkanje vere v resničnega Boga resnični temelj zrelosti ljudi do Boga, tedaj ne ra­zumemo, zakaj Bog v Noetovih časih, ko je vera v resničnega Boga med ljudmi tudi povsem izginila, ni prišel k njim tako kot zdaj k nam, in jim dal nauk za svobodno pridobitev večnega življenja na lastnih tleh! Zakaj je raje poslal zli vesoljni potop in uničil človeštvo, ki je pozabilo na Boga?'
2 Povem vam, da tudi to vprašanje ni ravno neumno in odgovor nanj mora prinesti veliko luč v razmerje med Bogom in Njegovim stvar­stvom. Zato pazljivo poslušajte!
3 Človeštvo v Noetovih časih ni bilo tako brezbožno kakor mislite; do Boga, ki ga je dobro poznalo, pa je postalo predrzno in zelo ošab­no, hotelo se Mu je zares upreti in Mu odvzeti oblast. Delalo je, kar je hotelo; in ko je celo z nebes dobivalo še tako modre zakone, jih je poteptalo in delalo prav nasprotno.
4 Ti ljudje so sovražili Boga, ki so Ga dobro poznali in nasprotova­li vsemu, kar je izhajalo iz Božje vsemogočnosti in modrosti. Prekli­njali so vse, kar je izviralo od Boga, celo vse vidno stvarstvo, nazad­nje celo zemljo, in so zares tudi sklenili, da bodo s svojimi eksploziv­nimi izumi uničili vso zemljo. Ljudje z višin so jih pogosto in ob raz­ličnih priložnostih svarili in tudi kaznovali za njihove zločine.
5 Od njih so se ločila in odšla v daljne dežele ljudstva, katerih po­tomci še danes živijo in še imajo stari nauk, seveda žal ne več čiste­ga. Toda vse to ni nič koristilo. Spet so postali mogočni, posebno He­nohiti, katerih mesto je bilo nazadnje veliko večje kakor vsa širna ob­ljubljena dežela. Nazadnje so podjarmili otroke višin, razen Noetove družine, ki je edina še ostala zvesta Bogu.
6 V Noetovem času so začeli zgolj iz golega napuha uničevati go­re, čeprav so jih modreci prebivalcev gora svarili pred tem, saj naj bi bili pod gorami največji vodni zbiralniki, in da bodo, če bodo s svojo vratolomnostjo odkopali le eno veliko goro do njenega temelja in njeno maso potopili v morsko globino, s tem odprli več podzemnih vodnih poti, skozi katere bo v kratkem času na zemljino površje priteklo toli­ko vode, da se bo dvignila nad visoke gore in bodo v njej vsi utonili. Takšna svarila ne le niso nič pomagala, temveč so jih le še bolj pod­žigala, da so uničevali gore s komaj opisljivo energijo.
7 Noe je videl, da so vsa svarila in nauki zaman, in je prosil Boga, naj reši vsaj nekaj dobrih ljudi, živali in živil; še predobro je namreč uvidel žalostne posledice zlobno neumnega dela tedanjih posvetnih lju­di. Šele tedaj ga je Božji duh poučil, naj si zgradi zaboj, načrte in mere zanj pa je dobil iz nebes.
8 Ko so hudobni norci z neizrekljivim trudom večinoma le ob nje­nem vznožju izpodkopali veliko goro, se je že tudi pokazalo plačilo za njihovo delo. Velika teža resnično visoke gore, katere opornike so od­stranili, se je začela pogrezati v globino in v mogočnih tokovih pogna­la na zemljino površje najstrahotnejše vodne mase. Seveda se je mo­ral tudi zrak, posebno zaradi številnih tokov vroče vode, zgostiti s pa­rami v oblake, dež je začel liti na zemljo v potokih in pospeševati naraščanje vode čez vrhove gora. Več kot tretjina celotne celine Azije je bila pod vodo, vsi Henohiti, ki so se že imeli za celotno človeštvo vse zemlje, so bili uničeni, in tudi njihovo mesto se je pogreznilo v globi­ne zemlje.
9 Iz te Moje čisto na kratko povzete najresničnejše predstavitve tis­tih prednoetovskih ljudi pa izhaja, da so bili o Bogu poučeni, so se pa hoteli dvigniti Nadenj; prav ta okoliščina dokazuje, da niso bili nevedni o Njem.
10 Njihovo sovraštvo do Boga pa je izviralo preprosto iz tega, da so morali umreti, in to pogosto že po tridesetih ali štiridesetih letih, med­tem ko so za prebivalce gora, ki so tedaj dosegali zelo visoko starost, celo menili, da so neumrljivi. Zato so se tako zelo razjezili na Boga in so se, ker so morali umreti, povsem resno namenili uničiti tudi vse drugo, Bogu zanalašč.
11 Če pa je tako in ne drugače, ali lahko potem pri sebi trdite, da so bili ljudje tedaj tudi že tako zreli kot zdaj?! Poglejte si zdaj ljudi te zemlje! Koliko jih je celo med Judi, ki resnično verujejo v enega Bo­ga in živo resnično Vanj zaupajo? Skoraj vsi verujejo le iz navade, v srcih pa so brezbožni in tako se jim sploh ne zdi, da bi res lahko ob­stajal kakšen Bog, - in če bi že kakšen bil, naj bi mu sploh ne bilo mar za umrljive ljudi, za njihove molitve in daritve. Ljudi naj bi ustvaril le zato, da obdelujejo in kultivirajo Njegovo zemljo. Tako pravzaprav ve­rujejo celo boljši Judje, - slabši pa tako in tako ne verujejo v nič.
12 Spet drugi, ki pripadajo še starim Judom, kot jih je nekaj v Sa­mariji, pravijo: Mojzesova pravila so dobra in moramo se jih držati, če izvirajo od Boga ali le od Mojzesa. Kdor se drži pravil, ne zgreši, pa če Bog je ali ga ni. Dobro je treba delati le zato, ker je dobro, in se slabega ogibati le zaradi slabega.
13 Iz takšne modrosti pa vendar spet jasno izhaja, da je, kar zadeva živo vero v Boga, zelo slabo. Kako pa je z vero v Boga v templju, še predobro veste sami in o tem ni treba več govoriti. Kjer namreč ni ves­ti, kjer črtajo Božje zapovedi in namesto njih postavljajo svetna pravila kot sveta in od Boga dana, tam je konec vsake vere v resničnega Bo­ga. Tu imate judovsko vero v Boga! In nazadnje vprašajte še sami se­be, kako močna je bila vaša vera v resničnega Boga! Pred Menoj ste sicer še iskali nekaj Božjega v templju in po možnosti spoštovali Nje­gova pravila, - toda sami ste dvomili o resničnem obstoju Boga in vaša vera je bila že od zibelke zgolj privzeta navada, ki bi jo zelo težko od­ložili, ker namesto nje niste znali postaviti nič boljšega in vaša stara ve­ra iz navade je postala del vaše življenjske narave. Torej je bila tudi vaša vera prav tako dobra kot če je ne bi imeli.
14 Judje kot izvoljeno Božje ljudstvo torej zdaj sploh niso več verni; če pa že tu ni mogoče iskati in najti vere, kako naj jo iščemo in naj­demo pri vseh teh poganih?! V prejšnjih časih so še vendar verjeli v svoje malike in orakIje; zdaj pa tudi v te ne verujejo več. Sodelujejo sicer pri zunanjih ceremonijah, šegah in navadah, toda o veri pri njih že dolgo ni mogoče govoriti.
15 Le v Egiptu je še nekaj Platonovih, Sokratovih in Aristotelovih učencev, ki še sprejemajo možnost obstoja Najvišjega, toda nikomur znanega Božjega bitja; menijo tudi, da bi lahko človek z izredno stro­gim življenjem dosegel, da bi v nekaterih posvečenih trenutkih čutil Božjega duha in v takšnem čutenju potem jasno videl v prihodnost. Več pa naj ne bi mogel doseči noben smrtnik. Kaj se zgodi z ljudmi po nji­hovi telesni smrti, to pa naj bi ostalo gordijski vozel, ki ga ni mogoče razvozlati. O tem naj bi sicer obstajalo zelo veliko mitov in mnenj, ki vzbujajo v človeku tiho upanje, nikjer pa ni govora o zanesljivosti ta­ke prihodnosti.
16 Tako misli zdaj najboljši del poganov. Če pa je tako, kakor lahko zlahka vidite in razumete, je vendar tudi jasno, da je prav zdaj nastopi­la tista zrelost med Stvarnikom in ustvarjenimi bitji, iz katere so ljudje še­le povsem prišli v stanje, da jih Bog poučuje brez škode za njihovo živ­ljenjsko samostojnost ter jih vodi in pripelje k njihovi življenjski popol­nosti, s katero naj bi postali podobni Bogu. - Razumete zdaj to?«

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij

knjiga 6