Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Zemlja

Sedaj se odpravimo na vaše prebivališče, na »zemljo, kot tretji zgo­raj omenjeni besedi, da bi lahko ponovno ugledali ljubezen in modro previdnost vašega Očeta v vsej Njegovi milosti. (Zaznamek: Zaradi jasnosti se v naslednjih odstavkih uporabljajo nemški izrazi za »nebesa«, »pekel« in »zemljo«).

Ko izgovorite besedo »Himmel« (nebesa) morate povzdigniti ali po­višati svoj glas, medtem ko ga morate znižati, ko izgovorite »Holle”« (pekel), takrat boste opazili, da vsaka izmed teh dveh besed zahteva različno premikanje glasovnih mišic in poglejte, spet je različno ob izgovarjavi besede »Erde« (zemlja), ob kateri morate na široko odpreti usta (tri različne tonalitete.)

Glejte, ob izgovarjavi teh besed v vašem jeziku, vključno s premika­njem glasovnega organa, je vse urejeno na takšen način, da duhovi, ki so bolj kot vi seznanjeni s prispodobnimi ali ustreznostnimi formulami stvarstva, najdejo v premikanju oralnih mišic docela izraženo, kaj ta ali ona izgovorjena beseda pomeni.

Ob izgovarjavi besede »Himmel« (nebesa) vidite, da zvišanje višine glasu domala ustreza njihovemu opisu. Ko izgovorite besedo »Holle« (pekel), kjer morajo biti usta zaprta kot votlina, vam ne bo ušla bližnja povezava med tem premikanjem mišic in pel dom, ko se, mimogrede, beseda »Himmel« (nebesa) izgovori s pogledom navzgor in beseda »Holle« s pogledom navzdol - zagotovo pa nikoli navzgor, in končno

»Erde« (zemlja) s široko odprtimi usti in s pogledom naravnost naprej.

Ker smo že razpravljali o prvih dveh, ostane samo še podroben pre­gled zadnje široko izgovorjene besede z njeno duhovno prispodobnost­jo  in zemlje kot vašega bivališča.

Dejstvo, da se morajo ob izgovarjavi besede »Erde« (zemlja) usta vo­doravno potegniti do kotičkov in ustnice se morajo pomakniti navzgor, da se pokaže vrsta belih zob, duhovno ustreza zemlji, kjer je v duhov­nem smislu tisto, kar je mehkejše, namreč meso, ujeto, uslužnostno iz­postavljeno čvrstejšim, bolj zgoščenim delom - etiki ali zobem.

Sedaj glejte, Moji otroci, v duhovni prispodobi zobje kot čvrsti, ko­stem podobni deli, označujejo obstojno in prvo oporo za življenje pri obeh, človeku in zemlji, ki daje obličju obraza lepo obliko in le-ta čed­nostno lepoto vsej človekovi zunanjosti. Prav tako ustvarjajo notranjo vitalnost samega telesa zemlje in kar je lepega na njeni površini.

Zobje med drugim označujejo tudi moralno-duševno prvi duhovni organ prebave; v zemeljskem življenju naj bi sejali dobro od slabega. Kakor se sol v ustih po drobljenju hrane z zobmi dodaja prebavnemu soku sline, je sol prispodobno skušnjava, ki vedno deluje proti dobremu in vaša glavna naloga je, da se skušnjavi uprete in končno postanete zmagovalci.

Tukaj na tej zemlji prejemate vse pomešano, dobro s slabim, ljubezen s sovraštvom, življenje s smrtjo; to pomeni, oboje z lahkoto zamenja svojo vlogo, ali z drugimi besedami, vse se zlahka spremeni v svoj na­sprotni pol.

Če imate dovolj moči, da izločite zlobnost in škodljivost, takrat zlo, ne glede na to, kako pogosto vas napada, ne more pustiti trajnega vtisa v vaši duši in bo popolnoma izginilo v onostranstvu, in edino tisto, kar je dobro, bo vaša dejanska vrednost!

Dejstvo, da morate, ko izgovarjate besede »Erde« (zemlja), horizon­talno na široko odpreti usta, pomeni v prispodobi, da vaša zemlja v du­hovnem pogledu - čeprav fizično majhna - seže daleč preko vseh sonč­nih galaksij, celo tako daleč, kakor Moja nebesa, kajti ta majhen planet je, prvič, postal prebivališče Mojih otrok in drugič, tudi Moje, kjer sem s trpljenjem in smrtjo postal zmagovalec nad zlom.

Če bi bili malo bolj seznanjeni s tem jezikom duhov, bi v vsaki besedi, ki se nanaša na Mene, odkrili pomemben in veliko večji duhovni po­men in ne bi bili zadovoljni z razumevanjem besede - tako rekoč skorje, temveč bi ob njenem notranjem pomenu čutili več radosti in blaženosti, kakor ste si kdajkoli lahko zamislili.

Takrat bi med drugim tudi odkrili in spoznali, da vsako ljudstvo, glede na svojo duhovno stopnjo, razkrije samo sebe v besedah in izrazih, ki se nanašajo na Mene, ali pa morda mislite, da je vsako ljudstvo svoj jezik izumilo samo od sebe, kakor skušajo dokazovati vaši lingvisti? O, tukaj se pa močno motite.

Besede niso bile vedno oblikovane istočasno z izumljenimi objekti in novimi potrebami ljudi, temveč jezik vedno - ker je duhovni proizvod - napreduje vzporedno z duhovnim dojemanjem nekega ljudstva. Iz zgodovine narodov lahko sami uvidite, da je z duhovnim napredova­njem ali nazadovanjem naroda, tudi njegov jezik prav tako napredoval ali nazadoval in z izumrtjem naroda je tudi njegov jezik (kot živa stvar) popolnoma izumrl.

Jezik je izraz duše (enako oko zrcalo duše,zato sorodstvo med ustno in govorico oči). Bolj kot je vzvišen in lep, večja je globina nje­govih izrazov. Vendar to lahko vrednotijo le duhovi ali tisti z Mojo lju­beznijo in milostjo razsvetljeni, ki odkrivajo zadaj za najrazličnejšimi gibanji mišic ust in grla, med ščebetajočimi, cmokajočimi, tresočimi in žvižgajočimi zvoki, ki v tej ali oni kombinaciji tvorijo to ali ono besedo, višji duhovni pomen, ki je za vas postal nerazumljiv kot hieroglifi iz­gubljenega Raja.

Tako se zemlja tudi v tem razlikuje od mnogih ostalih svetov. Medtem ko na njih prevladuje samo en jezik in vsa ustvarjena bitja sledijo eni in isti poti, je na zemlji na tisoče jezikov, kot poganjki enega samega (imate veliko različnih ljudstev,vsi pa izvirajo iz enega samega para). Na ta način je prebivalec te zemlje, poleg mnogih preizkušenj njegove potrpežljivosti in vztrajnosti, obremenjen še s to nalogo, namreč ko se želi sporazumevati z brati drugih narodov, se mora naučiti njihovega jezika, da bi jim lahko posredoval svoje misli in občutke; ali če se želi od tujega brata nekaj naučiti, ali nekaj povedati, mora to izražati v nje­govem jeziku.

Če pogledate zemljo, od najbolj divjih ljudstev do vas omikanih naro­dov, boste videli majhno zemljo polno nemirnih duhov, ki se raztezajo preko vsega, kar je znanega. Seveda je glavni vzgib skupine vedno last­na korist. Vendar se na takšen način narodi zbližajo,se spoznavajo in se naučijo ceniti in ljubiti drug drugega.

Tisti, ki raziskujejo naravo, zvezde, notranjost in površino zemlje, raz­glašajo človeštvu svoje znanje o stvareh kot splošno dobrino, kar sem Jaz v Svoji milosti dopustil najti posamezniku. Ne da bi se tega zaveda­li, izvajajo le Moje načrte, ne pa svoje, in tako vzgajam duše te zemlje, ki je bila nekoč za kratek čas Moje bivališče, k boljšemu življenju.

Danes misli ljudi s svetlobno hitrostjo hitijo od enega pola do drugega in sami se prevažajo po železnih cestah kot orkani od enega kraja do drugega.

Poti so narejene iz železa in večina tistih, ki po njih potujejo, ima tudi srce iz železa (vsaj proti svojim človeškim bratom). Vendar je to nebistveno; Moji načrti s hitro komunikacijo med mesti in vasmi in z združevanjem ljudi, ki tam prebivajo, so vseeno bolj daljnoseni, kakor to mislijo vsi graditelji in lastniki železnic.

Tukaj sem Jaz čestokrat zmešal ali stlačil skupaj v enem samem vozu - nebesa, pekel in zemljo, ali duhovno dobre, slabe ali materialno misle­če ljudi. Ob vstopu imajo vsi nekakšno svoje lastno mnenje; ob izstopu mogoče pekel izvleče od nebes in zemlje trajno iskro nekoliko višjega spoznanja s skupne poti, ki posamezniku med potekom življenja ne bo šlo več iz glave.

Tako izvajam Moje načrte, ko koristno uporabljam to skupno potova­nje in kjer predhodna toga pravila ločujejo ljudi, tam naredim, da po­zabijo svoje predsodke. In čeprav so lastna korist, sla po uživanju in pohlep po denarju sile spodbude, da ljudje prihajajo skupaj ter potujejo v druge dežele in se izpostavljajo vsem vrstam nevarnosti, vedno do­sežem Svoj namen, namreč bratenje. Sedaj sta potrebna samo še močen sunek in duhovna spodbuda, in ljudje bodo tu kot bratje združeni v želji, da sledijo Meni, Večnemu Pastirju (glej Pridigo 8). Takrat bo dopolnjen duhovni po­men zemlje, takrat bo čas, ko bom Jaz zopet prišel osebno med vas, potem ko bodo odstranjeni trmasti in bodo ostali le voljni.

In tako vidite, Moji ljubi otroci, kaliko morajo nebesa, pekel in zemlja, bodisi v velikih ali majhnih stvareh, služiti edinole namenu ljubezni, temeljni ideji Mojega stvarstva.

Vendar pa ne štejte leta pri tem, kar sem vam pravkar povedal, kajti pri Meni ne obstaja noben čas. Ne poznam ne dneva in ne noči, po katerima bi vam lahko meril čas; pri Meni je vedno dan in sonce ljubezni vedno sveti in bo svetilo za vse, dokler ne bodo vsi našli pot do Mene, do svojega najbolj ljubečega, dobrega Očeta.

Sedaj menim, da ste tudi vi lahko zadovoljni s tem dopolnilom. To je spet svetloba v velikih dolinah Mojega stvarstva. Dobro premisli­te, kakšno ljubezen in milost vam izkazujem, da vam ponujam toliko duhovnega kruha, da ne bi več dvomili, da vse, kar vidite, prihaja iz Očetove roke!

Toliko v vašo tolažbo z Mojim blagoslovom! Amen.

Gottfried Mayerhofer
Skrivnosti življenja
9. Julij 1870