Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Znamenja pravega in lažnega preroka

Jezus v Svetem Pismu svari pred lažnimi preroki, za katere se zdi, da so navzven kot ovčice, navznoter pa so krvoločni volko­vi. Posvari nas in nas pozove, da naj bomo budni in naj razliku­jemo duhove.

Pojavili se bodo lažni preroki, ki bodo rekli: »Kristus je tukaj ali pa tam!« Mi pa jim naj ne verjamemo. Šele po sadovih jih bo moč prepoznati. Večina, ki trdi, da iz njih govori Gospod ali pa da so oni Božji glas, so lažnivci, ne smemo jih poslušati, iz njih ne govori Božji duh. Takšni kvazi preroki so lahko tudi patolo­ško motene osebe s pretirano samozavest jo, ki iz častiželjnosti med ljudi širijo blodne misli. Nekaterim izmed njih morajo nji­hovo »preroštvo« v vsakdanjih stvareh življenja drago plačati z denarjem.

Nič od tega ne najdemo pri Jakobu Lorberju, živel je na skriv­nem, ni bil poslovnež in tudi ne sebičen, bil je ponižen in re­ven. Sadovi njegovega preroštva v ljudeh, ki so sprejeli njegovo sporočilo iz nebes, so dobri. Imajo močno vero, veliko upanje v Božje usmiljenje in v svojem življenju v naraščajoči meri kaže­jo pravo ljubezen da Boga in do svojega bližnjega.

Torej ne smemo lahkoverno in lahkomiselno prisluhniti tistim ljudem, ki z vabljivimi besedami razglašajo utopije za prihod­nost, človeštvu obljubljajo paradiže, ki se potem v uresničitvi iz­kažejo za odslikavo pekla. Lažni preroki skušajo iz vijugaste in s trnjem poraščene gorske stezice v višino narediti udobno, širo­ko cesto, ki se konča v pogubi. To so pogosto bleščeče pojave, ki so nadarjene z neko nenavadno sugestivno močjo. Širijo svo­je ideje, ne Božje misli, pogosto kot navidezne ali delne resni­ce, ogrnjene s plaščem znanosti. Pogosto imajo sposobnost, da s svojimi parolami iritirajo [vznemirjajo, dražijo: SSKJ] cela ljud­stva, množice tekajo za njimi, konec pa je katastrofa. Obstajajo preroki brezna, to izvemo iz zgodovine. Kdo pa je bil opazil, da je iz njih govoril Satan, kdo se uči iz preteklosti?

Pravi preroki so na svoj način trpki. Razglašajo dejanske res­nice iz Gospodovih ust in tisto, kar imajo naznaniti po Gospodo­vem naročilu, jim komajda prinese javno priznanje ali pohvalo; prav nasprotno, utrpijo mnoge neprijetnosti, so napačno ocenje­vani, odklanjani in naletijo na slepo nerazumevanje. Pogosto je njihova usoda preganjanje z besedo in pisavo, često tudi nasilno zatiranje. Vsebina njihovih sporočil pogostokrat vsebuje kriti­ko razmer njihovega časa, tudi tistim, ki so imeli nalogo ohrani­ti čistost izročenega Gospodovega nauka in bedeti nad Njegovo resnico, ki pa so v tistem času prav zares pozabili na to svojo na­logo in so posvetnim poslom dajali prednost pred Gospodovim nasledstvom, ki so iz splošnih ali osebnih  razlogov slabo oprav­ljali svojo nalogo ali pa so jo omahljivo zapravljali v tekmova­nju za naklonjenost oblastnikov.

Danes vemo, da je bila Lorberjeva kritika - ki jo v resnici mo­ramo razumeti kot kritiko Gospoda Samega - razmer zunanje cerkve njegovega časa, še kako upravičena. V tistem času je bila cerkev večji del, opirajoč se na posvetne vladarje, orientirana fevdalno. Vendar pa to ne velja za vse dele cerkve, končno so zmeraj bili svetniki tisti stebri, ki so vse nosili.

Če v takšnih časih nastopi preroški človek in iz Božjih ust gra­ja nepravilnosti, to nepremišljeno vladajočemu vrhnjemu sloju ni pogodu. To je bilo že od nekdaj tako, pomislimo le na veli­ke preroke Izraela in v zgodovini cerkve. Pravo preroštvo bo v svojem času na splošno naletelo na bolj malo uvidevnosti, ko pa vendar vedno vsebuje resen opomin Boga k preobratu, ne zgo­di se po lastnem naročilu. Na kratko pravi: Varujte se ljudi, ka­terim so zakoni pomembnejši od ljubezni!

Medtem sta v preteklih desetletjih v cerkvah - še zlasti v kato­liški cerkvi, kateri je pripadal tudi Jakob Lorber, pretežno pod pritiskom zgodovinskega razvoja, potem ko so se ljudje ob na­raščajoči zavesti svobode v splošnem pričeli bolj zavedati svo­jega dostojanstva - napočila močno samozavedenje in spremem­ba. Zavedli so se prave naloge cerkve in so tudi bolj pazili na svobodo in človekovo dostojanstvo, tako da takrat še kako upra­vičene kritike danes ne rabimo več občutiti tako grenko. Lor­ber je vnaprej napovedal, da bodo v grozovitih ljudskih kata­strofah strmoglavili vladarski prestoli, ljudstvo bo pridobilo več svobode. Tako tudi danes ni več »cerkvenih vladarjev« v sta­rem pomenu, kar je vendar bilo v nepojmljivem nasprotju z usta­noviteljskim časom Jezusa z Njegovimi preprostimi apostoli ob Genezareškem jezeru.

Prava vsebina Lorberjevega sporočila, pri katerem omenjena kritika obstoječih razmer v času fevdalizma predstavlja le nepo­memben del, je nedvomno namenjena našemu današnjemu času. Kdor ji pozorneje prisluhne, ne dvomi več v to, da se v njej s člo­veškim orodjem dogaja Gospodov vpliv za tiste, ki imajo uše­sa, da slišijo. To sporočilo je naslovljeno na srce in je hkrati raz­kritje prikritih vsebin Svetega Pisma, ki jih šele današnji človek lahko bolje razume.

V deseti knjigi.»Velikega Janezovega Evangelija«, 155,6, Je­zus poučuje svoje učence: »Glejte, s tem sem vam Jaz sedaj dal moško in trdnejšo hrano, ker Jaz pač vidim, da so nekateri med vami že bolj ali manj sposobni prebaviti takšno hrano!

Ko pa boste v Mojem imenu odšli v svet in boste ljudstvom pridigali Moj Evangelij, ga boste tudi morali servirati otrokom v mlečnih jedeh. Kajti, če bi pričeli s takšnimi nauki, bi vas ljud­je imeli za blazne in sploh ne bi poslušali, kar bi vi poučevali in govorili, za to pa vam tudi ni potrebno skrbeti; ker vam bo ob pravem času položeno v usta, kaj in kako morate govoriti. Moj duh bo potem že storil vse ostalo pri vseh, ki bodo z vašo pomočjo prejeli Mojega duha in se v njem prerodili. In v tem bo potem tudi znak, da Moje besede niso prišle k vam iz človeških ust, temveč iz Božjih ust.«

Vsiljuje se primerjava z Jezusovim časom, ob predpostavki, da resnično vemo sprejmemo, da je skozi usta Jakoba Lorberja govoril Gospod Sam: Tako kot svoj čas Jezus, Bog Sam, v skrom­ni človeški podobi ni razveljavil Mojzesove postave in postave prerokov, temveč jo je privedel do same izpolnitve, kar je veči­na Njegovih sodobnikov absolutno narobe razumela in na svojo lastno nesrečo zavrgla, tako je tudi danes tisto Gospodovo sporočilo po Njegovem človeškem orodju - ki se je imelo za pisal­nega hlapca - mnogokrat na prvi pogled narobe razumljeno in prenagljeno zavrženo. Kdor ta nauk bere pozorno, ne le liste ob­račajoč površno in nepopolno, brez predsodkov in z dobro vo­ljo od začetka do konca, bo ugotovil, da ne obstaja nikakršno na­sprotje s Svetim Pismom, ob predpostavki, da bralec ne visi na mrtvi črki in je dojemljiv za življenje podarjajočega duha.

Resničnost tega preroštva bomo sedaj podčrtali v nekaj točkah, ki so odločilne za krščansko sporočilo:

1. Tukaj se poudarja in brezkompromisno izjavlja: Jezus Kri­stus je resnični Bog in pravi človek: To je najvažnejši kriterij resničnega krščanskega preroštva nasploh. Komaj kjerkoli drug­je bo vedno znova tako poudarjeno Jezusovo Božanstvo v bese­di in mogočnem dejanju. - Lažni preroki vedno znova poskušajo Jezusu deloma ali pa povsem odrekati Božanstvo. Potem o Njem trdijo, da je On človek, ki naj bi Ga bil, - na primer pri krstu Ja­neza, Bog naknadno posvojil kot Sina in Ga obdaril z Božanski­mi močmi. Ta stara zgodovinska kriva vera se tudi v modernih preoblekah vedno znova prebija na površje.

Drugi se zadovoljijo s tem, da je On bil velik človek, prerok kot Buda, Zaratustra ali Mohamed. Spet drugi pravijo, da je On bil izjemna osebnost kot Sokrat ali Platon. Drugi spet trdijo, da naj bi On bil visok angel ali celo najvišji ustvarjeni angel, ki naj bi mu Bog naložil odrešenje, še v rangu pred Luciferjem.

Odločilno je nekoč bilo že Jezusovo vprašanje Njegovim učencem: »Za koga imajo ljudje Sina človekovega?« Mislimo na razsvetljeni odgovor Simona Petra (Kdo pa pravite vi, da sem Jaz? Simon Peter pa odgovori in reče: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«; Mt 16, 15-16; op, prev.). - Spet drugi Jezusu odreka­jo pravo človeško naravo, kot bi On le navidez nosil neko telo na ogled. Ti se sploh ne zavedajo smisla odrešitvene poti Jezusa v mesu. ­

Mi pravimo: »On je meso postala Beseda, večni Bog, ki je privzel meso našega mesa, kot je to v svojem prologu za vse čase veljavno potrdil evangelist Janez in kot je to bilo za naš čas na novo razodeto Jakobu Lorberju.«

2. Nadaljnji kriterij v tem sporočilu je poudarjanje tega, da Je­zus ni stopil na ta svet skozi postopek materialnega spočetja s človeškim očetom. Z Jezusom je z »Da« od Svetega Duha za­nosila devica ,Marija in z Njim je bil v njenem naročju obliko­van v človeškega otroka, ob Katerega približanju je že pred roj­stvom ob obisku Njegove matere pri njeni sestrični Elizabeti otrok slednje, kasneje imenovan Janez Krstnik, v materinem te­lesu poskakoval od veselja. (Lk 1, 26-41  op. prev.) V mesu je Jezus resnični »Sin«, človek po materi Svojega človeškega tele­sa. Jezus je tako resnično bil človek od vsega začetka, da Mu je Herod že kot otroku stregel po življenju.

Koliko zmotnih naukov, že zgolj preko teh doslej navedenih argumentov, tudi v današnjem času širijo lažni preroki!

3. Jezusov nauk preko Jakoba Lorberja nadalje razglaša, da je Gospod po Svoji sramotni smrti na križu tri dni kasneje v poveli­čanem blaženem telesu vstal od mrtvih. To dejstvo je tukaj zme­raj znova potrjeno: Jezusov vstop v omejeno materijo tega sveta, Njegovo zemeljsko življenje z vso grenkobo usode zemeljskih ljudi, Njegovo pretrpljenje človeške telesne smrti, spust Njego­ve duše k čakajočim prebivalcem podzemlja, ki jim je On odprl pot v nebesa in Njegovo vstajenje od mrtvih, so strnjen pomem­ben sestavni del Njegovega Božanskega odrešenja. Odtlej ima Božje središče poveličano blaženo telo človeka v Jezusu, s či­mer je tudi naše materialno telo z možnostjo poduhovljenja pre­jelo delež poveličanja.

4. Nadaljnji pomemben argument, za resničnost tega sporoči­la je v njem Gospodov poziv kristjanom, ki so Ga slišali, da naj ostanejo v svojih cerkvah in naj le-teh po tem razodetju ne zapu­stijo. Tukaj se torej nikakor ne poziva k oblikovanju neke sekte ob poudarjanju delne resnice. - »Izpolnite zunanjo zahtevo vaše cerkve - in pustite, da, vas Jaz vzgajam«, tako govori Gospod v besedi kot odgovor za vprašujoče v »Nebeških darovih«. V tem nauku se torej nikakor ne zahteva sebična ločitev od velikega te­lesa cerkve, tako kot zahtevajo sektaši; nasprotno, Gospod več­krat ostro obsoja sektaškega duha. - To povsem svojevrstno spo­ročilo ni mišljeno kot novo, odstopajoče od doslej razglašanega nauka,  temveč ga moramo veliko bolj videti kot poglobitev kr­ščanskega nauka za tistega, ki to želi prostovoljno sprejeti.

Nesebičnost tega sporočila z močnim poudarkom prostovolj­nosti priča o njegovi pristnosti. Gospod prezira vsakršno prisilo kot kršitev človekove svobode volje. V vsem tem velikanskem razodetju od začetka pa do konca ne najdemo, kar je zelo prese­netljivo, nobenih protislovij. Če bi bilo to delo človeka, potem bi lahko opazili razvojne faze, procese zorenja, popravke prejš­njih zmot; vsega tega sploh ni zaznati in to je tisto zelo presenet­ljivo, kar nakazuje na nebeško-duhovni izvor.

5. Glavni sestavni del tega razodetja je veliki nauk o onstranstvu, v katerem je človek prikazan kot iz Boga izpostavljeno du­hovno bitje, določeno za večno dejavno posmrtno življenje v Božji bližini. Človek kot od Boga ustvarjeno bitje ima svobodno voljo in lahko svojo prihodnost na zemlji kot tudi v onstranstvu oblikuje sam, pri čemer mu, če je dovzeten za to, ne manjka po­moči Boga in Njegovih blaženih duhov. Bog kot Oče si v Jezu­su, po Njegovem zemeljskem življenju hkrati kot prijatelj in brat vseh ljudi, prizadeva, da bi imel v Svoji bližini vse otroke Svo­jega srca - vendar nikogar ne sili. - Ta po Jakobu Lorberju razo­det nauk o onstranstvu je enkraten v celotni svetovni literaturi in je tako prepričljivo logičen, da kdor ima ušesa da sliši, tukaj spo­zna Gospodov glas. Nemogoče je, da bi si kaj takšnega tako do­sledno izmislila človeška domišljija sama.

6. Kot argument za pristnost moramo navesti še eno. osnov­no misel tega nauka: Tukaj je na neprekosljiv način razložen »Mysterium iniquitatis«, »skrivnost zlega«, ki se mnogim ver­nim iskalcem, tudi teologom, zdi nerešljiva zagonetka: Bog v sebi nima zlega kot nasprotni pol in ga zato tudi ni mogel ustva­riti. Ne obstaja noben hudoben nasprotni bog, kot to predvide­vajo poganske religije za razjasnitev očitnega preloma, ki pote­ka skozi celotno stvarstvo.

Bog je ustvarjenim duhovom, angelom in ljudem dal svobod­no voljo, da se svobodno odločijo Zanj ali zoper Njega. Brez te svobodne volje bi bilo personalno bitje »sojeno« kakor žival, ali pa vodeno kot marioneta, kar bi bilo nevredno resničnega in večnega Boga.

Bog je bitjem (ljudem in angelom) dal Svoj red, brez katerega nič ustvarjenega ne more obstajati.

En del ustvarjenih duhov (angelov in ljudi) je zlorabil svobo­do, da bi se zoperstavil Božjemu redu in se je oddaljil od Boga. Tako je v njih nastal nasprotni zli red. To je sodba, ker jih odda­ljuje od ljubezni, ki edina v sebi skriva življenje in blaženost.

7. Zelo pomemben argument za resnično preroštvo razodetega v tem delu, ki ga ne smemo prezreti, je vse toplejša ljubezen do Boga, ki nam je postala vidna v Jezusu Kristusu, ki se med bra­njem spontano poraja v vsakomur.

Jezus, naš Bog in Oče v človeški podobi, ki iz Svojega duhov­nega sonca s Svojimi žarki kot Sveti Duh v Svoji vsepovsod pri­čujoči Ljubezni preveva celotno neskončnost, nam je v tem delu v današnjem materialistično-mehanističnem času, za katerega je značilna neljubezniva, trezna ravnodušnost, človeško tako pri­bližan, da lahko na to odgovorimo le z ljubeznijo. Tukaj izve­mo, da ima Bog kot pravi pračlovek človeško podobo že od ve­komaj. Izkušnja kaže, da vsakdo, ki se intenzivneje vživi v ta nauk, raste tudi v ljubezni do Boga in odloži mlačnost, ki je tako zelo razširjena v konvencionalni krščanski veri. Človek posta­ne notranje toplejši in svetlejši. Šele sedaj postane človeku tako prav jasno, kako neizmerna je pravzaprav Ljubezen Jezusa Je­hove Zebaota do nas bitij. Njegova Ljubezen do nas padlih otrok te zemlje Ga je privedla tako daleč, da se je On kar najbolj ponižal s tem, da se je iz večnega brezmejnega kraljestva luči spu­stil v našo temo, z vsemi posledicami spusta v materijo. Tako se nam ob tej vesti godi kot učencema iz Emavsa (svetopisemski kraj, pisan tudi Emeus, imenovan tudi Nicopolis, gr. Emmaous, SZ od Jeruzalema - kot je zapisano v Lk 24, 13, »šestdeset teča­jev daleč od Jeruzalema«; op. prev.), ki sta govorila: »Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti...?« (Lk 24, 32; op. prev.) - Preroško oznanilo, ki v nas v tolikšni meri poraja ljube­zen do Jezusa, v katerem edinem lahko najdemo Boga, ne more biti lažno preroštvo. ­

8. V tem razodetju je prepričljivo potrjeno, da celotno Jezuso­vo življenje na tej zemlji - ne le Njegovo trpljenje in križ - tvori Njegovo odrešenje. K odrešenju našega Gospoda preprosto sodi vse, kar zadeva Njegovo zemeljsko življenje: Njegova inkarna­cija v našem mesu, Njegov prostovoljni vstop v omejenost ma­terije v prostoru in času. K temu sodi Njegovo rojstvo v skalni votlini. Sem sodi preganjanje, ki se je kmalu pričelo v Njegovih najzgodnejših dnevih otroštva, Herodov načrt za umor Jezusa in pobeg na tuje, ki je postal nujno potreben. Jezusovo odrešenje obsega Njegovo odraščanje v revščini in na skrivnem, Njegovo prenašanje mraza in vročine, Njegovo lakoto in žeja, Njego­vo prenašanje duhovne otopelosti Njegovega časa, vso človeško brezplodnost in končnost, ki jo je On prevzel Nase. K temu so­dijo tudi duševni boji Njegove mladosti od 12. do 30. leta sta­rosti, ki jih pismo Hebrejcem opisuje z besedami: »...ampak iz­kušan je v vsem kakor mi, vendarle brez greha.« (Heb 4, 15) Semkaj sodi tudi Njegov lastni pasijon [opis Kristusovega tr­pljenja, smrti: SSKJ] z vedenjem o krivdni izgubljenosti Njego­vih padlih bitij, prijetje, bičanje, zasmehovanje, kronanje s trnje­vo krono in Njegova sramotna smrt na križu. K temu pa sodi tudi Njegovo vstajenje in poveličanje kot začetek odrešenega nove­ga stvarstva.

Tukaj se hkrati vidi univerzalni pomen tega Jezusovega odre­šitvenega dejanja za celoten kozmos. Jezus je brez izjeme umrl za vse padle, ne le za ljudi vseh ljudstev in plemen te zemlje, temveč tudi za tiste na drugih nebesnih telesih. Naša neopazna zemlja, nekoč nepomembna zvezda na zadnjem mestu, je posta­la osrčje novega stvarstva.

Šele v našem času pričenja človeštvo postajati dovzetnejše za to veliko kozmično povezanost, potem ko so nam postale očitne brezmejne širjave mikro in makrokozmosa. Tako postaja nedo­umljivo dejanje Božje ljubezni razumljivejše, če usmerimo naš pogled preko te zemlje navzven. Ta pogled je primernejši za ne­skončno ljubezen našega Stvarnika.

Vemo, da je vrsta vidsko nadarjenih ljudi imela vizije o on­stranskih kraljestvih in da se ta vizionarska videnja deloma znat­no razlikujejo med seboj. Srednjeveške vizije - na primer o pe­klu - kažejo sliko svojega tedanjega časa in opisujejo telesno mučeniške in peklenske muke »večno prekletih duš« v njiho­vi zapuščenosti od Boga, ki se dozdevno nikoli ne konča; podo­be pojavnosti glede na izvor in izobrazbo vsakokratnega vidca. Vidci današnjega časa bi uzrli drugačno podobo, ko pa je ven­dar zloba v dobi prekomernega tehničnega razvoja pridobila še čisto drugačne oblike, naj spomnimo le na možnosti modernih vojn, ali pa na prefinjenost muk s psiho-terorjem, ki ga je omo­gočil nastanek globinske psihologije in ga lahko uporabljajo vla­dajoče skupine. Vse predhodne vizije omenjene vrste se dotikajo zgolj periferije problema onstranskih kraljestev.

V onstranskem delu, ki ga je prejel Jakob Lorber, »Duhovno sonce« II., 110, 10, evangelist Janez o tem poučuje učence svo­je nebeške sfere s sledečimi, tudi za nas prepričljivimi beseda­mi: »Le skrajno redkim vidcem je bilo dano, da vržejo globlji pogled na dno tega kraja (pekla), mnogim pa je bilo dovoljeno videti to ali ono pojavnost tega kraja. (Pojavnost, beseda, ki jo v Lorberjevem preroštvu pogosteje srečamo, je fantazijska po­doba realističnega značaja, toda, nikakor ne ustreza vsej resnici, vsekakor pa vsakokratni spoznavni globini in zrelosti človeka.) Tako je prikaz pojavnosti zaradi svojega voluminoznega obsega zmeraj preglasil pravo ozadje. Iz tega razloga pa se je pekel raz­množil pod tako različnimi oblikami in nihče ni vedel in do zdaj ne ve popolnoma, pri čem je s tem krajem.« ... »Le tisti lahko postavi temeljni, pravi in splošno veljavni pojem o tem kraju, ki je Gospod tako vseh nebes, kot tudi vseh peklov!

Kakor pa bo lahko nekdo, ki je posvečen v tajno državno upra­vo, brez truda sprevidel razlog vseh med ljudstvom krožečih pojmov, tako bo nekdo, ki od Gospoda pozna pravi temelj tega kraja pod pojmom pekel, sprevidel razlog vseh ostalih neumnih pojmov o tem. Vsak človek po svoji individualnosti nosi v sebi tako nebesa kot pekel.

Če zaradi nekega določenega stanja svoje lastne individualno­sti zagleda kaj, potem bo o tem zagledal zgolj svoj lasten neizo­blikovan pekel ali svoja skrajno nepopolna nebesa. Po tej poti lahko nastane tedaj nešteto različno prikazanih peklov.

Ali pa že lahko to vzamemo za razlog? (Kot razlog je tukaj miš­ljena celotna širina in globina peklenskega brezna; avtor) Goto­vo tako težko, kot bi nekdo, ki v plitvini pri obali s sprehajalno paličico meri globino morja, lahko potem prav zares nastopil in zatrdno trdil, da je morje globoko le pol čevlja, in je on sam to izmeril. Taisto tukaj velja za trditev vseh vidcev, ki pravijo: >Tako sem videl pekel jaz, v tem in onem stanju.< Tako malo, kot lahko nekdo plitvo obalo, ki pa tudi pripada morju, vidi kot resnično temeljno dno morja, prav tako malo lahko predpostavi­mo neko takšno zagledano pojavnost pekla kot njegova resnična tla.« ­

V peti knjigi »Velikega Janezovega Evangelija«, 83, 10, Grk Roklus po nadangelu Rafaelu prejme poduk o pravem in lažnem preroštvu: »V poznejših letih in stoletjih bo potem spet postalo težje sprijazniti se s povsem čisto Gospodovo voljo, kot za časa Božje prisotnosti v Jezusu na zemlji; kajti ob pravih se bodo po­javili tudi mnogi lažni preroki, delali bodo celo čudeže in s tem na silo vbijali v glave skrajno napačne predstave o Bogu in Nje­govi najčistejši volji. Tedaj bo med ljudmi te zemlje nastalo veliko žalovanje, in nihče ne bo mogel drugemu služiti za zanesljivega vodnika, ker bo eden pravil in učil: >Glej, tukaj je resni­ca!<, drugi pa: >Glej, tu ali tam je!<. Toda vsi, ki bodo tako tulili, ne bodo v resnici, temveč čez in čez v lažnem!

Toda ne glede na to bo Gospod še vedno od časa do časa obu­jal hlapce, ki bodo tistim, ki so  blage volje, prikazali voljo Go­spodovo tako, kot jo sedaj mi kažemo vam. Blagor tistim, ki se bodo povsem ravnali po njej; kajti s tem bodo dosegli prav to, kar bi zdaj nadvse lahko dosegli vi (Kakor za časa Jezusovega zemeljskega potovanja učenci; avtor). Le čudodelna dejavnost bo nekoliko skopa, kajti Duh Gospodov bo Njegove poučeval, naj bodo s tem previdni, da ne bi zato zoper sebe naščuvali celo vojsko čisto lažnih prerokov in se bodo potem morali bojevati z meči pekla. Prave preroke resnice bo Gospod zmeraj obujal čis­to na tiho, in kot povsem tihe vode na zemlji nikdar ne bodo pov­zročali ne hrupa ne kakršnegakoli zaznavnega šuma; v tistih pa, ki bodo povzročali kakršenkoli šum ali hrup, ne bo resnice in be­sede Duha.

Od Boga obujeni pravi preroki pa bodo čisto natihem prav go­tovo tudi sposobni delati čudeže; toda tega svet ne bo zapazil, temveč zgolj tu in tam pravi prijatelji Boga v svojo lastno, tiho tolažbo.« ...

Dne 4.7.1842 dopoldan je Jakob Lorber od Gospoda prejel ne­posredno besedo poduka k besedilu v Svetem Pismu Stare Zave­ze iz Prve knjige kraljev 19, 7-18. (Poduk najdemo v drugi knji­gi duhovnega dnevnika »Nebeški darovi«, str. 112-113.)

Prerok Elija je bežal pred kraljico Jezabelo in je v puščavi iz­črpan ležal pod bodičevjem (v 1 Kr 19). Svetopisemsko bese­dilo se dobesedno "glasi: »In angel GOSPODOV je prišel drugič in se ga (Elije) je dotaknil in rekel: >Vstani in jej! Zakaj dolgo pot imaš pred seboj.< In vstal je in jedel in pil ('Angel mu je bil pri­nesel prepražen kruh in vodo.). Nato je šel Elija okrepčan z jed­jo štirideset dni in štirideset noči do Božje gore, Horeb. In tam pride v votlino in tu prenoči. In glej, beseda GOSPODOVA pride k njemu in reče: >Kaj delaš tu, Elija?< Ta odgovori: >Silno sem se zavzemal za GOSPODA, Boga nad vojskami, Sabaota; kajti si­novi Izraelovi so zapustili Tvojo zavezo, Tvoje oltarje so razdr­li in Tvoje preroke pomorili z mečem, in preostal sem jaz edi­ni, pa še meni strežejo po življenju! < GOSPOD je rekel: >Pojdi ven in stopi na goro pred GOSPODA! In glej, GOSPOD bo šel mimo.< In velik in silen vihar, ki je podiral gore in razbijal skale, je divjal pred GOSPODOM; a GOSPODA ni bilo v viharju. Za viharjem pa pri­de potres, a GOSPODA ni v potresu. In za potresom pride ogenj, a GOSPODA ni bilo v ognju. In za ognjem pride blago in nežno šum­ljanje. Ko ga Elija sliši, si zagrne s plaščem svoj obraz ter gre ven in obstane ob vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas: >Kaj delaš tu, Elija?< On odgovori: >Silno sem gorel za GOSPODA, Boga nad vojskami, Sabaota; kajti sinovi Izraelovi so zapustili Tvojo zavezo, Tvoje oltarje so razdrli in Tvoje preroke pomorili z mečem, in ostal sem jaz sam, pa še meni strežejo po življenju.< In GOSPOD mu je rekel: >Pojdi, vrni se po svoji poti po puščavi v Damask; in ko prideš tja, pomazili Hazaela za kralja Aramom. Nimšijevega sina Jehuja pomazili za kralja nad Izraelom, Šafa­tovega sina Elizeja iz Abel-mehole pa pomazili za preroka na­mesto sebe. In zgodi se, da kdor ubeži meču Hazaelovemu, ga bo usmrtil Jehu, in kdor ubeži meču Jehujevemu, ga bo usmrtil Elizej. Pustil pa bom, da Mi jih ostane sedem tisoč v Izraelu, vsa kolena, ki se niso pripogibala pred Baalom, in vsaka usta, ki ga niso poljubljala.«<

Toliko zaenkrat o citatu iz prve knjige Kraljev.

Jakob Lorber pa je torej 4.7.1842 prejel sledečo Gospodovo besedo: »Če boš tukaj povedano le nekoliko pozorneje pregle­dal in boš opazoval ta istoznačen odgovor tega največjega vseh prerokov Izraela, nikakor ne boš mogel prezreti, po čem se pra­vi prerok jasno razlikuje od lažnega, ki je zmeraj služabnik Baa­la in slepi farizej v najpopolnejšem pomenu besede.

Da pa bi ti in vsakdo drug natančno opazili in vedeli, kako sto­jijo stvari med nekim pravim in lažnim prerokom, te bom Jaz iz navedb preroka Elije opozoril le na sledeče, in tako torej poslu­šaj: Za koga edinega je gorel resnični prerok Elija? Ali se je tru­dil za posvetne pravice, za posvetno moč in oblast in za posvetni dobiček v zlatu in srebru? - On pravi: >Silno sem gorel za Go­spoda, za Boga Sabaota!< Glej, če pa se nekdo trudi brez plačila za edino pravega Boga in potemtakem tudi stori, kot je bil storil prerok Elija, Mi torej povej, ali je to lažni prerok ali ne? - Zato­rej je trud najbolj gotovo in najzanesljivejše znamenje tako pra­vega kakor lažnega preroka.

Če pa se nekdo trudi za posvetni ugled svoje cerkve in svoje­ga glavarja, ki je zasut z zlatom, srebrom in vsemi dragulji, kdo drug pa se trudi edinole Zame - kateri od obeh prerokov je po­tem edino resnični? -« ... »Ker pa je bil Elija brez dvoma pravi prerok, kako Me je tedaj spoznal, ko sem šel mimo vrat votline na gori Horeb, ko je bil še v njej prikrit? - Morebiti v velikem in močnem viharju? - Glej, tako Jaz tudi nisem v tistih, ki zganjajo mnogo hrupa in zbujajo veliko pozornosti. Kajti to je način pra­vih, najbolj slepih farizejev.

Ali pa Me je Elija spoznal in od tod njegova gorečnost? - Glej, tako Jaz tudi nisem v tistih ognjevito vnetih, iz čigar ust ne pri­haja drugo kot le sodba za sodbo in bruha eno prekletstvo za dru­gim, ker Boga hočejo spoznati le v obsojajočem ognju, toda ni­kdar v ljubezni.

Resnični prerok Elija pa je Mene, Boga Sabaota, spoznal le v tihem, nežnem pihljanju ali šumljanju, to pa z drugimi besedami ne pove nič drugega kot: Elija Me je resnično spoznal edinole v ljubezni! Če pa Me tudi ti ravno tako spoznaš nežno pihljajočega v edini ljubezni, tako kot Elija, kako si lahko potemtakem laž­ni prerok? (Jakob Lorber je osebno ogovorjen.) - Pusti posvetne preroke, naj le govorijo in kričijo zoper nas! Na koncu se bo že pokazalo, kdo bo odpeljal nevesto domov!

Elija pa je bil poklican za sodnika nad Izraelom v ljubezni, za­voljo tega je moral potovati v Damask in za kralja pomaziliti Ha­zae1a in Jehuja ter za preroka Elizeja, zato da bi ti ohranili tiste, katerih kolena se niso pripogibala pred Baalom, z mečem zve­stobe pa ločili Moje čisto zrno od plev Baala. Kar pa se je tedaj zgodilo v izrazno močnem zgledu, to se tudi sedaj resnično do­gaja v duhu. Zatorej bo na koncu ljubezen vendarle zmagala nad vsem in bo uničila vse tiste >viharje<, >potrese< in vse >ognje<!

Sedaj pa sodi sam in najdi pravega preroka iz velike lažne mno­žice, ki je služabnica sveta.

Elija je torej pravi prerok, prav tako tudi vsak, ki najde Mene, kot Me je našel Elija - namreč v ljubezni. - Razumite to!«

Dr. Rainer Uhlmann
Tako mi je govoril GOSPOD