Prava krščanska vera - Emanuel Swedenborg
14. (7) VSAK ČLOVEK, KI NE SPOZNA BOGA, JE IZLOČEN IZ CERKVE IN ZATO PREKLET.
Razlog, da je vsak človek, ki Boga ne priznava, izločen (excommunicated) iz cerkve leži v tem, da je Bog za cerkev VSE in so Božje resnice, ki jih imenujemo teologija, tiste, ki sestavljajo cerkev. Posledično je zanikanje Boga enako zanikanju vsega, kar je povezano s cerkvijo; in ravno ta negacija je tista, ki človeka izobči, torej ni Bog tisti, ki izobči, ampak to naredi človek sam (s svojo svobodno voljo). Razlog, zakaj je taka oseba prekleta je v tem, da je biti izobčen iz cerkve hkrati bit izobčen iz nebes. Ker cerkev na zemlji in angelsko nebo delujeta kot eno, kot notranje in zunanje ali oziroma duhovno in naravno v primeru/če govorimo o posameznem človeku. Bog je ustvaril človeka tako, da ima svoje bitje v duhovnem svetu in svoje zunanje v naravnem svetu. Zato je bil ustvarjen kot prebivalec obeh svetov z namenom, da se duhovno, ki je nebeško, tako rekoč zaseje v naravno, ki je tosvetno, na popolnoma enak način, kot se poseje seme v zemljo in da lahko na ta način postane trden/neomajen in vztraja do večnosti.
[2] Oseba, ki se je z zanikanjem Boga izobčila iz cerkve in torej iz nebes, je svojega notranjega (duhovnega) človeka zaprla v spoštovanju do volje in zato tudi v spoštovnaju ljubezni, ki mu daje/prispeva zadovoljstvo. Kajti človekova volja je tista, ki sprejeme Njegovo ljubezen, in ki tako rekoč postane Njegovo bivališče. Oseba pa ne more zapreti svojega notranjega človeka v zvezi z razumevanem, ker če bi to zmogel, potem bi prenehala biti človek. Vendar ljubezen v njegovi volji povzroči, da višja področja razumevanja (duhovno in božansko) postanejo neumna in jih napolni z napačnimi predstavami, tako da postane razumevanje na nek način zaprto za resnice (= ločeno od vpliva nebeške svetlobe ), ki se nanašajo na vero in dobrine, ki se nanašajo na ljubezen do bližnjega; tako da človek postaja vedno bolj sovražen Bogu in duhovni strani cerkve. Na ta način je njegova povezava z angeli prekinjena in s to izključitbijo poveže s satani pekla in razmišlja tako kot oni. Vsi satani zanikajo Boga in imajo nespametne predstave o duhovni plati cerkve, in vsaka oseba, ki je povezana z njimi počne isto.
[3] Ko je taka oseba nato vodena s svojim duhom, kar se zgodi, ko ostane doma sama s seboj, potem dovoli, da njene misli vodijo užitki hudobije in laži, ki jih je sam zasnoval in rodila v sebi. Takšna oseba potem misli, da Bog ne obstaja oziroma, da ni nič drugega kot beseda, ki odmeva s prižnice, z namenom, da navadne ljudi obveže k spoštovanju državnih zakonov, na katerih temelji skupnost. Takšna oseba tudi misli, da Beseda, zaradi katere Božji služabniki ne nehajo 'trobiti' (dobesedno: 'harping’) o Bogu, ni nič drugega kot zbirka videnj ali zbirk, katerih svetost je temeljila na (človeški) avtoriteti. Tak človek ima 10 zapovedi ali katekizem za knjigo, ki jo potem, ko je šla skozi otroške roke, lahko zavrže. Ker ona uči, da je treba starše spoštovati, da človek ne sme ubijati ali se vlačugati, da ne sme krasti ali krivo pričati; a je kdo, ki ne pozna istih zakonov iz civilnega zakonika ali zakona? Tak človek si cerkev predstavlja kot navadno skupino preprostih ljudi, lahkovernih in slaboumnih ljudi, ki si domišljajo, da vidijo nekaj, česar ni. Takšna oseba misli, da so ljudje, osebno skupaj z njim, kot živali; In verjame, da se njihovo življenje po smrti v ničemer ne razlikuje od življenja živali.
[4] Tako razmišlja njegov notranji/duhovni človek, kakorkoli že, to je drugače kot govori njegov zunanji človek. Kot je bilo že prej rečeno, ima vsak človek notranje in zunanje; notranje, ki se imenuje tudi duh, je tisto kar naredi človeka za človeka in živi tudi po smrti, medtem ko zunanje, ki mu omogoča, da deluje kot hinavec in se dela moralnega, je pokopano (skupaj s truplom). Po tem, kar pomeni po ločitvi od materialnega telesa, je takšen človek potem preklet, ker je zanikal Boga. Vsak se v svojem duhu, ko pride v duhovni svet, druži s sebi podobnimi ljudmi, je tako rekoč 'eno' z njimi. Pogosto mi je bilo dovoljeno videti duhove ljudi, ki so še živeči, nekateri med njimi v skupnostih angelov in nekateri v skupnostih pekla. Dovoljeno mi je bilo tudi govoriti z njimi več dni, in kar me je presenetilo je, da oseba, ki je bila še vedno živa v svojem telesu, ni vedela ničesar o tem (= o tem ni imel pojma/ni vedel, da se to dogaja). Ta izkušnja me je naučila/dala jasno spoznati, da so tisti ljudje, ki zanikajo Boga že/v času svojega življenja na tej zemlji, med prekletimi/v peklu in da so po smrti v skupnosti z njimi/s sebi podobnimi (they are gathered to their own kind).
16. Na tej točki bom za ilustracijo (ali 'za ponazoritev do sedaj povedanega') dodal eno (mojo duhovno) izkušnjo: Videl sem nekaj ljudi, ki so pred kratkim prišli iz naravnega sveta v duhovni svet, kako so se med seboj pogovarjali o treh božanskih osebah iz večnosti. Bili so cerkveni dostojanstveniki, eden izmed njih je bil škof. Prišli so k meni in po kratkem pogovoru o duhovnem svetu, o katerem prej niso vedeli ničesar, sem jim rekel: 'Slišal sem, da ste govorili o treh Božjih osebah iz večnosti. Prosim vas, da mi razložite/odkrijete/obelodanite to veliko skrivnost v skladu s predstavami, ki ste jih pridobili/izoblikovali v naravnem svetu, iz katerega ste pravkar prišli.' Tedaj me je škof pogledal in rekel: 'Vidim, da ste laik, zato bom razložil/pojasnil svoje ideje o tej veliki skrivnosti in vas poučil/usmeril. Moje razumevanje zadeve je bilo (ali 'moja ideja o zadevi je bila') in je še vedno, da Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh sedijo sredi nebes na visokih in veličastnih sedežih ali prestolih - Bog Oče sedi na prestolu iz čistega zlata z žezlom v roki. Bog Sin sedi na Njegovi desnici na prestolu iz najčistejšega srebra s krono na glavi, Bog Sveti Duh pa sedi poleg njiju na prestolu iz sijočega kristala in drži v roki goloba. Okoli njih v treh vrstah visijo svetilke, ki se lesketajo od dragih kamnov; medtem ko na določeni razdalji od tega kroga stoji nešteto angelov in se vsi priklanjajo in pojejo psalme. Nadalje, da se Bog Oče nenehno pogovarja s svojim Sinom o tistih, ki bodo opravičeni, in skupaj sodita in odločata, kdo na Zemlji je vreden, da ga sprejmejo med angele in okronajo z večnim življenjem. Takoj ko Bog Sveti Duh zasliši njihova imena (= imena tistih, ki so po sodbi in odločitvi Očeta in Sina vredni odrešenja in venca večnega življenja), nemudoma prihiti k njim skozi vso zemljo, s seboj prinaša darove pravičnosti, znamenje odrešenja za vsakogar, ki bo opravičen. Takoj po svojem prihodu je dahnil vanje in odpihnil njihove grehe, kakor človek z ventilatorjem razpiha dim nad pečjo in tako očisti zrak. Prav tako odstrani kameno trdoto iz njihovih src in jim podari mehkobo polti, hkrati pa jim prenovi duhove ali ume in jih prerodi, ter jih obdari z otroškimi obrazi. In nazadnje zaznamuje njihova čela z znamenjem križa in jih imenuje 'izvoljeni' in 'Božji otroci'.' Ko je končal ta govor, mi je škof rekel: 'Tako sem razložil/razjasnil to veliko skrivnost na svetu; in ker je večina tamkajšnjih članov našega reda ploskala mojim mnenjem/izjavam, sem prepričan, da se boste tudi vi kot laik strinjali z njimi (= v smislu, da jim boste tudi vi ploskali').
[2] Ko je škof to rekel (ali 'nehal govoriti'), sem pogledal vanj, pa tudi dostojanstvenike, ki so bili z njim, in opazil sem, da so njegove besede vsi sprejeli s popolnim odobravanjem. Temu primerno sem začel odgovarjati in rekel: 'Skrbno sem pretehtal razlago/podlago vaše vere in iz tega sem ugotovil, da ste si zamislili in še vedno imate/negujete le naravno, telesno in dejansko materialno idejo o troedinega Boga, iz česar neizogibno izhaja ideja o treh bogovih. Ali ni misliti na Boga Očeta na telesni način, ko si ga predstavljamo sedečega na prestolu z žezlom v roki, in na Sina, ki sedi na svojem prestolu s krono na glavi, in na Svetega Duha na njegovem prestolu z golobom v roki, in kako potem hiti gor in dol po vsej deželi, da uresniči kar On sliši? In ker takšna ideja izhaja iz vaših naukov/izjav, ne morem odobriti tega, kar ste rekli. Ker od svojih mladostnih let nisem mogel v svoj um sprejeti nobene druge ideje kot tiste o enem Bogu; in ker sem to idejo prejel/sprejel v svoj um in jo še vedno držim, zame vse, kar si rekel, nima nobene teže. Videl sem tudi, da 'prestol', na katerem, kakor pravi Sveto pismo, sedi Jehova, predstavlja Njegovo kraljestvo, 'žezlo' in 'krono' Njegove vladavine in oblasti; 'sedeti na Njegovi desnici' predstavlja Božjo vsemogočnost s pomočjo Njegovega Človeškega; in s tistimi stvarmi, ki se pripisujejo Svetemu Duhu, mislimo na dejanja/delovanja Vsemogočnega Boga. Priznajte, moj gospod škof, če hočete idejo o enem Bogu, in potem boste jasno videli resničnost te izjave (= da stvari stojijo tako /da je tako).
[3] Poleg tega pravite/priznavate, da je Bog eden, ker naredite Bistvo teh treh Oseb eno in nedeljivo (ali 'ker predpostavljate, da je Bistvo teh treh Oseb eno in nedeljivo'); in hkrati ne dovolite, da bi kdo rekel, da je ta en Bog ena oseba, ampak mora reči, da so tri osebe, in to storite tako, da ideje o treh bogovih, ki ste jo sprejeli (oz. "ki ga imate v mislih"), ne bi izgubili. Prav tako vsaki Osebi pripisujete lastnosti, ki se razlikujejo od lastnosti drugih Oseb. Ali na ta način (ali 'v vsem tem') ne delite svoje Božanske Esence? In ker je temu tako, kako lahko rečete in hkrati mislite, da je Bog eden? Lahko bi vas opravičil, če bi rekli, da je božanstvo eno; ko pa kdorkoli sliši izjavo, da je 'Oče Bog, Sin je Bog in Sveti Duh je Bog; in da je vsaka oseba druga Oseba (ali 'posamezno') Bog,' kako lahko on misli, da je Bog eden (ali 'o Bogu kot enem')? Ali ni to protislovje, ki mu ni mogoče verjeti (ali se 'z njim popolnoma nemogoče strinjati')? Da jih ne moremo imenovati en Bog (ali 'da zanje ne moremo reči, da so en Bog'), temveč samo to, da imajo enako božanskost (ali 'da so enako božanski'), lahko ponazorimo na naslednji način. Določeno število ljudi, ki sestavljajo en senat, skupščino ali svet, se ne more imenovati en človek; čeprav se lahko reče, da so enotnega mnenja, ko so vsi popolnoma soglasni (ali 'ko so istega mnenja'). Prav tako ni mogoče reči, da so trije diamanti istega bistva/snovi en diamant, čeprav lahko rečemo, da so istega bistva/snovi. Poleg tega bi se vsak diamant od drugih razlikoval po vrednosti glede na svojo težo, kar pa ne bi bilo res, če bi bil eden namesto trije.
[4] Vendar sem zaznal razlog, zakaj enega Boga imenujete 'tri Božanske osebe', od katerih je vsaka posamezna pod-Oseba Bog, in zakaj vztrajate, da mora vsak član Cerkve tako reči (ali 'in zakaj vi zapovedujete vsem v Cerkvi, naj tako govorijo'), namreč, ker na vsem svetu vsak z zdravim in razsvetljenim razumom priznava, da je Bog eden, bi vas bilo posledično sram, če tudi vi ne bi govorili na enak način. In vendar, ko izgovoriš besede 'en Bog', medtem ko so v tvojih mislih trije, vas ta sram ne ovira, da ne bi oznanjali obeh idej. Ko je to slišal (ali »po tem pogovoru«), se je škof s svojo duhovščino umaknil, in ko je odhajal se je obrnil in poskušal reči: 'En Bog je,' a tega ni mogel izgovoriti, saj so mu misli omejevale jezik, zato je z odprtimi usti vzdihnil: 'Trije bogovi!' Ob tem čudnem prizoru so se opazovalci glasno zasmejali in odšli svojo pot.
17. Po tem sem raziskoval / spraševal, kje najdem tiste izobražence z najbolj ostrimi / vnetimi umi, ki menijo, da je Božanska Trojica razdeljena na tri Osebe. Predstavili so se trije (takšni) in sem jim rekel: 'Kako lahko ločite Božansko Trojico na tri Osebe in dokazujete / trdite, da je vsaka Oseba druga oseba ali posamično Bog in Gospod? Ali ni to verbalno priznanje, da obstaja en Bog, tako oddaljeno od misli, ki so v vašem umu, tako daleč, kot je jug od severa?' Na to so odgovorili: 'Ne obstaja niti najmanjša razlika (ali 'torej tako ni niti najmanj oddaljena'), saj imajo tri Osebe samo eno Bistvo in to Božansko Bistvo je Bog. V svetu smo bili varuhi Trojice Oseb, naš zaščitnik pa je bila naša vera, da vsaka Božja Oseba ima in opravlja Svojo lastno funkcijo: Bog Oče dodeljuje in odobrava; Bog Sin intervenira in posreduje: Bog Sveti Duh pa izvaja naloge in priprošnje. ’
[2] Vendar sem vprašal: 'Kaj misliš z Božansko Esenco?' Odgovorili so: 'Vsemogočnost, vsevednost, vseprisotnost, neizmernost, večnost in enakopravnost veličastnosti.' Na to sem odgovoril: 'Če ta Esenca iz večih naredi enega Boga, potem lahko dodaš še nekaj več, kot na primer: četrtega, ki so ga omenjali Mojzes, Ezekiel in Job pod imenom 'Bog Shaddai' Tako (ali 'nekaj takega') so počeli v stari v Grčiji in Italiji, ko so enake lastnosti in enako bistvo pripisovali svojim božanstvom, na primer Saturnu, Jupitru, Neptunu, Plutonu, Apolonu, Juniju, Diani, Minervi in tudi Merkurju in Veneri; pa vendar (ali 'čeprav') niso mogli reči, da so bili vsi ti en Bog. Še več, vi ste trije in kolikor razumem iste izobrazbe in v tem pogledu ste istega bistva. Vendar se ne morete združiti v enega učenega moža. 'Temu so se zasmejali, rekoč: 'Šališ se; druga zadeva je z Božanskim bistvom, ki je eno in ne troje, ne-deljivo in zato ne-razdeljeno: ni predmet deljenja in delitve.'
[3] Ko sem slišal te besede, sem rekel: 'Naredimo torej to predmet pogovora.'
In nato sem vprašal: 'Kaj mislite pod 'osebo' in kaj ta beseda pomeni?'
Odgovorili so: 'Beseda 'oseba' predstavlja tisto, kar nima v nekom drugem ne del ne kakovosti, ampak obstaja samo po/v sebi. Tako Osebo definirajo vsi cerkveni očetje in mi se z njimi strinjamo (ali 'tudi mi sledimo').'
Rekel sem: "Je to potem vaša definicija 'osebe'?"
Odgovorili so: 'Tako je.' Nato sem nadaljeval: 'Potemtekem v Sinu ni Očetovih del, ali od Očeta in Sina v Svetega Duha.
Iz tega sledi, da je vsak sam sebi na razpolago in ima svoje lastne pravice in moči, zato jih ne združuje nič drugega kot volja, ki je lastna za vsakega od njih in zato komunikativna le po želje; ali niso tako tri Osebe trije Bogovi (ali 'ali to ne naredi iz treh različnih Bogov tri osebe')? Poleg tega ste 'osebo' opredelili tudi kot tisto, kar obstaja samo po/v sebi. Posledično obstajajo tri snovi, na katere delite Božansko Bistvo, vendar to Bistvo, pravite tudi, ni mogoče razdeliti, saj je eno in nedeljivo. Prav tako vsaki substanci, torej vsaki osebi pripisujete lastnosti, ki pri drugih ne obstajajo in ki jih drugim niti ni mogoče sporočiti, namreč pripisovanje (imputation), posredovanje in delovanje. Kakšen sklep lahko sledi iz tega, razen tega, da so (tiste vaše) tri 'osebe' trije Bogovi?' Na te besede so se umaknili z besedami: 'O teh točkah bomo razmislili in nato dali svoj odgovor.
[4] V bližini je bil modrec, ki je, ko je slišal to razpravo (ali 'ta pogovor'), rekel: 'Nimam želje po raziskovanju te pomembne teme s pomočjo tako subtilnih argumentov: toda kljub tem subtilnim argumentom Jaz jasno vidim, da imaš v mislih idejo o treh Bogovih. Ker pa vas je sramota te misli javno objavljati vsemu svetu, ker če bi to storili, bi vas označili za norce in bedake, zato ste, da bi se izognili tej sramoti ugotovili, da je treba verbalno priznati/izpovedati enega Bog.' Trije diskutanti pa se še vedno držeč svojega mišljenje (oz. 'trdovratno vztrajajo pri svojem'), za njegove besede niso zmenili; in ko so odhajali, so še naprej mrmrali nekatera imena, izposojena iz metafizike. Iz tega sem domneval, da je metafizika orakelj, katerega odgovore so želeli dati.