Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Prava krščanska vera - Emanuel Swedenborg

20. (2) TA EN BOG JE ISTA SNOVA IN ISTA OBLIKA, ANGELI IN LJUDE PA SO SNOVI IN OBLIKE, KI SO IZ NJEGA NASTALE. V ISTI MERI KOT SO ONI V NJEM IN ON V NJIH, V ENAKI MERI SO NJEGOVA PODOBA IN (NJEGOVA) PODOBNOST.

Ker je Bog Bitje/Bît, je tudi substanca, kajti če Bitje/Bît ni substanca, potem je namišljena entiteta (ali 'plod domišljije'), saj je substanca entiteta, ki obstaja (ali 'ker je snov obstoječe bitje/obstoječa bit'). Tisti, ki je substanca, mora biti tudi forma, saj je substanca brez forme namišljena entiteta (ali 'če substanca ni v formi, potem je plod domišljije'). Oboje (tako substanco kot formo) torej lahko pripišemo Bogu, vendar pod pogojem (ali 'v tem smislu'), da je On edina, stvarna/resnična/prava in prvotna Substanca in Forma. V knjigi 'Angelska modrost je bilo v zvezi z Božansko ljubeznijo in modrostjo' (izdana v Amsterdamu leta 1763) dokazano, da je ta  oblika stvarna/resnična oblika človeka, se pravi, da je Bog pravi/resnični človek in vse njegove značilnosti so neskončne; tam je bilo ravnotako poudarjeno, da so angeli in ljudje snovi in ​​oblike, ki so ustvarjene in urejene tako, da bi lahko vase sprejeli Božansko, ki vpliva / priteka vanje skozi nebesa (ali 'skozi nebesa'). V Genezi / Knjigi Stvarjenja so zato (ali 'zaradi tega') imenovani Božja podoba in naličje (Geneza 1:26, 27); in na drugih mestih se imenujejo 'Njegovi sinovi' in 'spočeti/rojeni iz Njega'. V nadaljevanju te knjige bo izdatno (ali 'popolnoma') dokazano, da človek v tej mere, kot živi po Božjem vodstvu/navodilih/upravljanju, kot se reče, če se pusti voditi (ali 'da z njim upravlja, da mu daje smernice') Bog, v svoji notranjosti vedno bolj postaja podoben Bogu (ali Božja podoba').

[2] Če si človeški umi nebi izoblikovali ideje (ali 'če v človeških glavah nebi bila izblikovana ideja') o tem, kako je Bog prva snov in oblika in da je Njegova oblika prava oblika Človeka (ali 'in o Njegovi obliki, da je resnična oblika Človeka'), bi zelo zlahka zapadli v fantastične predstave, podobne predstavam o Bogu Samem, človekovih začetkih in stvarjenju sveta. Mišljenju o Bogu kot o izvorni naravi vesolja se nebi mogli izogniti (ali 'o Bogu ne bi imeli drugega prepričanja kot o tem, da je On narava vesolja v njegovih prvih začetkih'), in posledično kot o naravnem prostranstvu (expanse), ali kot nekaj, kar je prazno in podobno niču (ali 'kot o praznini in niču'). Razmišljali bi o tem, da je človek nastal kot posledica naključnega kopičenja atomov, ki so se spremenili v človeško obliko;  o nastanku sveta pa, da svoje snovi in ​​oblike dolguje geometrijskim točkam in črtam,  ki pa so, ker jim manjka značilnosti, v sebi neobstoječe. Pri takčnih ljudeh je vse, kar je povezano s cerkvijo, kot reka Styx (v grških mitih reka, po kateri so duše mrtvih plule v podzemlje) ali pa kot tema Tartarja (podzemlje).'

Emanuel Swedenborg