Iz Gospodovih mladostniških let

Potovanje v Tir - Iz Gospodovih mladostniški let

204. Gospod s Svojimi na gori Oljki

1 Ko smo bili spet na gori Oljki, so prišli k nam tudi Nikodem, Jožef iz Arimateje in stari rabin, in Nikodem mi je takoj dejal: »O Gospod, Ti moja ljubezen vseh ljubezni, danes, danes si tem divjakom zalučal v obraz vso neprikrito resnico! Da, to je bil čudež nad čudeži, da niso, tako kot zadnjič, pograbili kamnov. Že pri vsaki Tvoji sveti in najresničnejši besedi sem začutil takšno pristno in veliko veselje kot nikoli prej. Najveličastnejše pri vsem pa je bilo, prvič, da so skoraj vsi ljudje v templju sprejeli sveti življenjski nauk, in drugič, da so farizeji in pismouki z vsakim vprašanjem, ki so Ti ga zastavili in Te nameravali z njim ujeti, še najbolj ujeli sebe in pri ljudstvu zapravili še tisti zadnji ostanek verodostojnosti in zaupanja, ki so ga še imeli.
  2 O to je bilo vzgojno za arogantne in gospodovalne licemerce, hinavce in samoljubne zelote, ki so se postavili že nad Mojzesa in samega Boga, saj so ljudem dopovedovali, da Bog nagovarja ljudstvo samo po njih ter sliši samo njihov glas in usliši samo njihove molitve. Danes pa jim je bilo pred ljudstvom jasno prikazano, kako Bog gleda nanje, in to je bilo nekaj tako odličnega, da nič odličnejšega biti ne more več. Spet se bodo posvetovali in posvetovali in vsak posvet bo slabši in neumnejši od drugega.
  3 Najboljše pri tem pa je, da več niso enotnega mnenja. Zmernejši so dojeli vsaj to, da zoper Tebe ne morejo nič, pravi vodilni templjarji pa niso spoznali niti tega, čeprav so že danes občutili svojo skrajno nemoč. Skratka, Tvoja popolna zmaga nad temi hudobnimi mračnjaki me tako veseli, da bi najraje začel kar glasno vpiti: Slava Temu, ki je v Tebi prišel k nam v Gospodovem imenu!«
  4 Jaz sem rekel: »Da, da, prav si čutil in prav govoril; toda Meni bi bilo pri vsej zadevi ljubše, če bi tudi farizeji in pismouki spoznali resnico ter spremenili svoj pogled. Tako pa so enako zadrti, kot so bili pred tem.
  5 Od svojih vohunov so izvedeli, da sem se s Svojimi učenci in vsemi drugimi prijatelji odpravil na to goro, in niti dve uri ne bosta minili, ko borno tukaj zagledali njihove nove hlapce in biriče. Toda Moj določeni, vam že znani čas še ni prišel, in tako jim bom z Rafaelom in pred tem še z navzočimi sedmimi Zgornjeegipčani pripravil hudo kazen; potem bomo imeli za nekaj časa mir pred njimi. Zdaj pa se odpravimo k mizi in si okrepimo ude. Ti spodaj pa naj počnejo, kar hočejo.
  6 Nato je prišel Rafael s svojo zaupano mu skupino in sporočil Agrikoli, da je po Moji volji vse te mlade naučil govoriti rimsko, grško in tudi judovsko, tako da bodo pozneje v Rimu prav uporabni, ker vse omenjene jezike ne samo pravilno govorijo, temveč v njih tudi pišejo in jih berejo.
  7 Agrikola se je tega zelo razveselil, saj se je tako znebil velike skrbi in dela. Mladi so Me pozdravili v judovščini in se nato po Mojem navodilu odpravili v šotore, kjer so bile tudi zanje mize prav dobro obložene.
  8 Nato srno se tudi mi nemudoma odpravili v jedilnico, posedli po starem vrstnem redu in začeli uživati dobro pripravljene jedi in nadvse dobro vino.

Iz Gospodovih mladostniških let

205. Jožef odreče nekemu Grku svojo službo

  1 Približno čez uro je vino zelo razvezalo jezike in v dvorani je postalo zelo živahno.
  2 Gostom sem pripovedoval marsikaj iz Svoje mladosti in vsi navzoči so se ob tem zelo kratkočasili. Navzoči spreobrnjeni farizeji in pismouki so vse to potrdili in eden je celo na kratko povzel dogodek v templju, ko sem kot dvanajstletnik s Svojo modrostjo kar najbolj osupnil visoke duhovnike, starešine, pismouke in farizeje, in še dodal, da je že tisti čas kar nekaj let v templju prevladovalo mnenje, da sem morda prav Jaz obljubljeni mesija. Toda odtlej niso o Meni nič več slišali in mislili so, da sem kot duševno preveč razvit otrok morda umrl ali pa so Zame nekako izvedeli eseni in Me vzeli v svoje šole, seveda s privolitvijo Mojih zemeljskih staršev. In tako je dogodek v templju počasi tonil v pozabo in se je šele v zadnjem času, ob Mojih javnih nastopih, znova obudil.
  3 Ko so farizeji prenehali pripovedovati, so tudi Janez, Jakob in drugi učenci povedali marsikaj iz Moje mladosti, Jakob pa je pripovedoval še o čudežnem Marijinem spočetju, Mojem rojstvu in begu v Egipt ter Moji tamkajšnji triletni navzočnosti; zajel je tudi večino tega, kar se je tam dogajalo, in temu so se vsi zelo čudili. Mnogi so zato zavidali Jakobu srečo, da je bil lahko že od samega začetka ob Meni.
  4 Nato se je oglasil tudi Lazar: »Gospod in Mojster, sicer me iz vsega srca nepopisno veseli, da Te smem imenovati prijatelj, toda še bolj blažen bi bil, če bi bil jaz Jakob, ki Te je prav dobesedno videl priti iz odprtih nebes na zemljo in bil zmeraj ob Tebi. Če bi le tedaj jaz lahko bil Jakob!«
  5 Jaz sem rekel: »Jakob je vsekakor zelo srečen človek, pogosto so mu zavidali celo nebeški angeli, toda le v najplemenitejšem pomenu; vendar zaradi tega nima nikakršne prednosti pred drugimi ljudmi. Njegova vrednost je samo v tem, da sliši Mojo besedo, ji verjame in iz ljubezni do Mene ravna po njej; kdor pa tudi počne tako, ima isto prednost kakor Moj ljubi brat Jakob.
  6 Prisluhnite zdaj redkemu dogodku iz časa po Mojem dvanajstem letu, ko o Meni še ni bilo slišati nič posebnega.
  7 Kot tesar sem sicer zmeraj marljivo in neustrašno pomagal krušnemu očetu Jožefu, in kjer koli sva delala, je delo ves čas potekalo odlično.
8 Nekoč pa je k Jožefu prišel neki Grk, pogan, in se hotel z Jožefom zelo ugodno dogovoriti za graditev nove hiše in velikega svinjaka.
9 Jožef pa je bil čist in strog Jud, in je bogatemu Grku dejal: ,Glej, naša postava nam prepoveduje, da bi se dogovarjali s pogani in jim delali kakršne koli usluge. Če bi bil ti Jud, bi se zlahka dogovorila o poslu, ker pa si mračni pogan, pa tvoji zahtevi za vse zaklade tega sveta ne morem ustreči, svinjaka pa nikakor ne bi mogel delati, pa četudi bi bil ti Jud!'
  10 Nato je pogan razburjeno dejal Jožefu: ,Glej, si pa res nekaj posebnega! Sem sicer Grk, toda jaz in vsi moji smo naše številne bogove že zdavnaj vrgli čez krov v morje, in zdaj verjamemo v istega Boga, v katerega tudi ti verjameš, in smo od Njega prejeli že veliko nezgrešljivih milosti. Razlog, zakaj nismo sprejeli obrezovanja, pa je v tem, da nismo hoteli biti podložni vašemu nenasitnemu templju, temveč samo Bogu in Gospodu, ki danes ni nikjer tako oskrunjen in onečaščen kot prav v vašem templju, katerega umazano početje poznamo mi, pogani, bolje kakor vi, Judje, ki vas je tempelj že povsem poneumil. Če pa vaš edino resnični Bog dovoli Svojemu soncu da sije tudi nam poganom, zakaj bi nas vi zaničevali?'
  11 Nato je Jožef odgovoril: ,Motiš se, če misliš, da vas Judje zaničujemo; toda Mojzes nam je zapovedal, da ne smemo imeti stikov s pogani, in nam tudi prepoveduje, da bi z njimi trgovali ali počeli kar koli drugega. Če čisti Jud to stori, se onesnaži za zelo dolgo. In glej, še zmeraj sem Jud, ki sem od otroštva strogo spoštoval vse predpise, zdaj, na stare dni, pa tudi ne bom ravnal zoper to.`
  12 Grk je rekel: ,Dobro, prijatelj moj, k temu te tudi ne bom nagovarjal; kajti tudi jaz sem že toliko star kot ti in te poznam dlje, kot si ti lahko predstavljaš. Danes glede nas poganov te svoje postave strogo upoštevaš - zakaj pa jih nisi tako strogo upošteval tedaj, ko si zaradi preganjanja svojih verskih tovarišev z mlado ženo in otroki pribežal k nam, poganom, v Egipt?
  13 Glej, prijatelj, vaše postave so sicer dobre in resnične, toda treba jih je razumeti tudi v duhu notranje resnice in jih šele potem uresničevati v življenju. Kdor se veže zgolj na črke postave, ta je še daleč od kraljestva resnice. Ko si bil v Egiptu (Jezusova maldost), si tudi delal za nas, pogane, in si kljub temu ostal čist Jud. Zakaj bi zdaj postal nečist?
14 Tedaj si imel čisto posebnega sinčka, ki smo ga mi, pogani, zaradi njegovih čudežnih sposobnosti častili skoraj kot Boga. Kaj je nastalo iz tega otroka? Če ni kje umrl, bi moral biti zdaj odrasel mladenič!'
  15 Jožef je rekel nekoliko v zadregi, ker je prepoznal Grka: ,Da, prijatelj moj, prisluhni! V Ostrazinu si mi izkazal res veliko prijateljstvo in zdaj bi bilo nepravično, če bi nasprotoval tvoji prošnji; toda kot strog Jud bi se rad še kljub temu prej posvetoval s starešino tega mesta in se potem ravnal po njegovem nasvetu.'
  16 Nato je Grk pripomnil: ,Toda kot vem, si v Ostrazinu, ko si nameraval kaj storiti, zmeraj za nasvet vprašal svojega sinčka. Če tisti sin še živi, je gotovo še modrejši, kot je bil tedaj. Ali ga ne sprašuješ več za nasvet, če on, kot rečeno, še živi?'

206. Gospodov odnos do duhovnikov, ko je bil mladostnik

1 (Gospod): »Nato je Jožef z roko pokazal Name, ki sem bil v delavnici oddaljen nekaj korakov od njega in ravnokar žagal naoknico, ter rekel: ,Poglej, tam v delavnici dela! Je pa nenavadno: ko je bil še otrok do dopolnjenega dvanajstega leta, sva bila oba z materjo, ki ima zdaj opravke v kuhinji, res povsem prepričana, da bo on prav gotovo obljubljeni mesija; toda po dopolnjenem dvanajstem letu se je izgubilo vse, kar je bilo prej videti tako Božje, da od tedaj tega več nismo mogli odkriti pri njem. Sicer je zelo pobožen, voljan in marljiv in brez godrnjanja naredi vse, kar mu glede na njegovo moč naložimo; toda, kot rečeno, na njem ne moremo odkriti nič čudežnega več. Če želiš, lahko sam govoriš z njim in se tudi prepričaš o vsem, kar sem ti povedal.'
  2 Nato je Grk pristopil k Meni in rekel: ,Poslušaj, moj ljubi mladenič, pred osemnajstimi leti sem te že poznal in občudoval tvoje tedaj povsem božanske lastnosti, ki so me, tako kot tvoje besede, kar najbolj prepričale, da sem sprejel vašo vero, čeprav se za obrezovanje nisem odločil. Toda zaradi vaše vere sem zapustil Egipt, da bi tukaj globlje spoznal vaš nauk, prežet z modrostjo, in za vse to si bil poglavitni razlog prav ti. In zdaj sem od tvojega očeta, ki ga že dolgo nisem videl in govoril z njim, slišal, da si izgubil vse čudežno božansko, kar si imel kot otrok. Kako se je to zgodilo?'
  3 Jaz sem Grka vprašujoče pogledal in rekel: ,Če poznaš naš nauk, potem ti Salomonovi modri izreki niso neznani. In glej, eden od njih pravi, da ,se na tem svetu vse zgodi ob svojem času'. Ko sem bil otrok, prav gotovo nisem bil krepak mladenič; ko sem zdaj krepak mladenič, nisem več otrok in delam tako kot vsak drug mladenič z vso marljivostjo in vnemo, ker tako želi Moj Oče v nebesih. Poznam Ga in ves čas poznam tudi Njegovo voljo in delam samo to, kar hoče On. In glej, to Oče v nebesih odobrava.
  4 Kot nežen deček sem delal resnično velika znamenja, da bi ljudem pokazal, da sem prišel na ta svet kot Gospod iz nebes. Toda sčasoma ljudem za to ni bilo več toliko mar in so se celo jezili, če sem pred njihovimi očmi delal čudeže. Toda jaz sem še zmeraj ostal to, kar sem; spet bom pred ljudmi delal čudeže in jim kazal, da se je približalo Božje kraljestvo. Kdaj bom to začel, bom pa sam določil o pravem času. Blagor tistim, ki bodo verovali Vame in se Name ne bodo jezili.
  5 Ti bi hotel, da ti Moj krušni oče postavi novo hišo in velik svinjak. In to naj tudi stori! Kar je pred Menoj prav, to tudi pred Bogom ni greh. Kajti Judom ni bilo nikoli prepovedano pravično poslovno sodelovati s poštenimi pogani; prepovedano pa jim je bilo in jim je še prepovedano ob stikih s pogani prevzemati njihovo malikovanje, njihov slabi nauk, šege in navade ter ravnanje. S poganom, ki je judovske vere in je zaradi svoje vere v enega, edinega pravega Boga resnično obrezan v srcu in svoji duši, pa se stiki smejo navezovati!'
  6 Nato se je oglasil Jožef: ,No, no, to pa je nekaj, da si nenadoma toliko govoril in tako modro, in menim tudi, da imaš prav; toda kljub temu ni treba zanemariti duhovnikov in njihovega mnenja, da nas ne bi imeli za nekakšne odpadnike. Če se človek z njimi pred tem posvetuje zaradi posla, ki ni zmeraj po črki zakona, in jim še nekaj malega podari, pa modri duhovnik zmeraj rad odobri delo, ki sicer ni povsem po postavi. Zato se bom takoj odpravil k našemu starešini in mu zadevo predstavil.`
  7 Jaz sem rekel: ,Kaj pa boš storil, če ti tega posla ne bo odobril - kljub ponujenemu daru?'
  8 Jožef je odgovoril: ,Potem tega posla očitno ne bo mogoče prevzeti!'
  9 Jaz sem rekel: ,Poslušaj, ko bom nekoč začel Svoje veliko delo, duhovnikov ne bom spraševal, ali takšno veliko delo, ki bo zelo usmerjeno proti praznim tempeljskim pravilom, smem opravljati ali ne, temveč bom svoje veliko in zahtevno delo opravljal samo in zgolj iz Svoje oblasti in moči! Kajti kar je pred Bogom prav, mora biti prav tudi pred ljudmi, pa če to hočejo ali ne!'
  10 Jožef se je znova oglasil: ,Ljubi sin, če boš ravnal tako, boš imel malo prijateljev na svetu!`
  11 Jaz sem odgovoril: ,Resnično, kdor si strahoma prizadeva za prijateljstvo sveta, zlahka izgubi prijateljstvo z Bogom. Ob tem svetujem: temu Grku bomo izkazali svoje prijateljstvo in svoje oblastne in pohlepne duhovščine ne bomo nič spraševali in bomo storili, kar je prav; kajti človeku, ki nam je izkazal veliko prijateljstvo in zdaj potrebuje naše, tega zaradi duhovščine ne bomo odrekli. Ne, tega ne bomo storili! In če se ti ne upaš, mu bom Jaz sam postavil hišo in hlev!'
  12 Jožef je nato pripomnil: ,Kaj ti je vendar danes!? Tako trmoglavega in samosvojega te že leta nisem videl niti slišal! Ko me obiščejo ugledni Judje in starešine in bi se radi pogovarjali s teboj, skopariš z besedami, le redko kdaj si bil tako ukazovalen; in zdaj je prišel ta pogan in takoj bi mu rad kar v vsem ustregel! Kaj se je nenadoma zgodilo s teboj? Znova začenjam verjeti, da boš temu Grku spet naredil čudež - tega že dolgo nisi naredil nobenemu Judu!'
  13 Jaz sem rekel: ,Ne vznemirjaj se, Moj stari in resnično pravični prijatelj! Če sem se umaknil pred Judi, imam prav gotovo tehten razlog. Ali je tukaj le en Jud poleg tebe, ki bi imel res tako močno in pravo vero? Ko sem še kot deček tu in tam naredil kakšno znamenje, so rekli, naj bi bil obseden, in celo, da takšne stvari, ki jih sicer noben človek ni zmožen narediti, delam s hudičevo pomočjo.
  14 In ko si nekoč vprašal starešino, ali se morda v Meni vendarle skriva duh velikega preroka, ker so se ob Mojem rojstvu zgodila velika znamenja, je slepi farizej jezno odgovoril: ,Zapisano je, da iz Galileje ne bo vstal noben prerok; zato je že takšno vprašanje obsojanja vredno!`. - Če pa menijo tako že duhovniki in tudi drugi Judje, pred kom pa naj bi delal znamenja in čemu?
  15 Ta Grk pa je napolnjen s pravo vero, je prijatelj notranje in resnične življenjske luči, in se tudi ne bo jezil, če mu bom naredil znamenje; zato je razumljivo, zakaj se vedem do njega povsem drugače kakor do teh mrakobnih Judov.
  16 Jaz pa ti pravim: Ker so zdaj Judje takšni, jim bo Luč življenja vzeta in dana poganom! Sicer zveličanje vseh ljudi prihaja od Judov in to zveličanje sem Jaz; ker pa Me Judje nočejo sprejeti in priznati, jim bo zveličanje odvzeto in dano poganom!`«

207. Gospod kot mladenič da vedeti, da je vsemogočen

1 (Gospod): »Nato je Grk rekel Jožefu: ,Šele zdaj znova prepoznavam tvojega čudovitega sina in zelo vesel sem, da nas, poganov, ne gleda tako kot drugi Judje, ki se imajo za najčistejše Božje otroke, toda zaradi prevelikega napuha močno zaudarjajo in se med seboj huje preganjajo kakor psi in mačke. Že kot nežen otrok se je ta tvoj sin pogosto bridko pritoževal nad judovstvom, kakršno je danes; toda zdaj kot odrasel mladenič je še izraziteje ponazoril, kako je v resnici z Judi. Njegove presoje sem še toliko bolj vesel zato, ker mi je govoril iz največjih globin moje duše.
  2 Kakšno ravnanje prvega Božjega ljudstva pa je to, da vsakega pogana, ki je tudi človek, takoj obsodi in to celo potem, ko jim je ta storil veliko dobrih del?! Zakaj pa Judje ne obsojajo tudi našega zlata in srebra?! To je zanje pač že preveč; ko pa kateri od naših vstopi le v vežo njihove hiše, že mislijo, da je njihova hiša onesnažena za ves dan in seveda tudi oni? O norci! O takšni blodni veri sploh nimam besed, s katerimi bi jo dovolj označil kot slabo in neumno. In glej, temu pritrjuje zdaj tudi tvoj bogu podobni čudoviti sin, in tega sem se tako razveselil kot še nikoli ničesar!
  3 In ker smo se o tej zadevi zdaj dovolj jasno pogovorili in vemo, kako je s temi posvetnimi judovskimi zakoni, in po drugi strani tudi to, da si med številnimi Judi najpoštenejši in najresnicoljubnejši ter da ti niso mar prazne forme, se lahko zdaj tudi dogovoriva, kako in pod kakšnimi pogoji bi mi postavil hišo in veliki svinjak. Tvoj čudoviti sin bo že naredil tako, da te z nobene strani nihče ne bo grajal. Povej, prijatelj, kaj meniš o tem?'
  4 Jožef je rekel: ,Moj nenavadni sin in ti imata prav; toda če bi se o stvari zvedelo, bom za to vendarle sam odgovarjal. Glede stroškov se bomo zlahka dogovorili.'
  5 Jaz sem rekel: ,Poslušaj, ti Moj zemeljski hranitelj Jožef! Samo od Moje volje je odvisno, ali te bo pri dobrem delu kdo lahko izdal; čeprav tukaj tudi iz omenjenih razlogov že dolgo nisem napravil nobenega znamenja več, pa sem kljub temu Tisti, ki je bil že od začetka in so Mi mogoče vse stvari. Sonce, Luna, zvezde in vsa ta Zemlja pa tudi vsa nebesa in ves pekel Me morajo ubogati in se ravnati po Moji volji - in Jaz naj bi se bal mračnjaških in slepih farizejev naše sinagoge?
  6 Kar skleni pravi gradbeni dogovor s tem poštenim človekom - vse drugo prepusti Meni. Postavili bomo hitro, kajti Tistemu, ki Mu je bilo mogoče ustvariti nebesa in zemljo, bo zlahka mogoče tudi vrlemu Grku, ki je v svojem srcu popolni Jud, postaviti pošteno hišo in svinjak! Povem varna, da svinjaka res ni mogoče prištevati k zgradbam, ki so v čast človeškemu duhu; toda ljubši Mi je še tako umazan hlev kakor jeruzalemski tempelj in celo marsikatera sinagoga v veliki judovski deželi!'
  7 Jožef je ugovarjal: ,Toda poslušaj, sin moj, kako to, da govoriš tako zelo predrzno? Če bi kdo iz mesta to slišal in nas zatožil, kaj bi se zgodilo z nami? Obdolžili bi nas najhujšega bogoskrunstva in nas neusmiljeno kamenjali.'
  8 Jaz sem odgovoril: ,Raje skrbi za kaj drugega! Le kdo nas more slišati, če tega Jaz nočem, in kdo neki nas bo kamenjal, če pa sem Jaz gospodar vseh kamnov? Poglej ta kamen, ki sem ga pravkar pobral s tal. Hočem, da se za čute sveta izniči! In glej, se je že zgodilo! Četudi bi kakšen neumen Jud takšne kamne vrgel v nas, ali bi nam lahko kakorkoli škodovali? Poglej navzgor, v sonce! Vidiš, kako močno sveti? Ker pa sem tudi gospodar sonca, hočem, da za nekaj trenutkov iz njega ne sije ničesar več. In glej, temno je kot ponoči!'
  9 Tedaj sta se Jožef in Grk prestrašila in tudi tisti, ki so bili v hiši, so zaprepadeni prišli ven in prestrašeni spraševali, kaj je to bilo in kaj naj bi pomenilo.
  10 Toda Jaz sem rekel: ,Že dolgo sem pri vas, pa Me še ne poznate! To je Moja volja! Zdaj pa spet hočem svetlobo! In glej, sonce spet sveti tako kot prej. To sicer ne pomeni nič drugega kot to, da vsi veste in spoznate, da sem Jaz pri vas.'
  11 Nato so vsi rekli: ,Gospodu vsa hvala - naš Jezus je od Boga spet prejel svojo moč!'
  12 Jaz sem rekel: ,Prav ničesar nisem prejel, kajti vsa moč in oblast je Moja! Jaz in Tisti, ki v Meni živi, sva eno, in ne dva. - In zdaj Mi povej ti, Jožef, ali se še bojiš Judov in starešin iz sinagoge?'
  13 Jožef je odgovoril: ,Ljubi moj sin in tudi moj Gospod, ob takšnih okoliščinah ni v meni nobenega strahu več in se ne bojim; šele zdaj sem povsem uvidel svoj blagor. Zdaj pa se bomo brez pomislekov takoj lotili naše graditve in se še danes odpravili tja, kjer si želi naš stari prijatelj postaviti hišo in hlev!'
  14 Grk je rekel: ,Že vnaprej se vama zahvaljujem; dobro vas bom poplačal. Prostor pa ni daleč od tod, in ker imam zunaj pri gostišču dobre tovorne živali, bomo že danes še pred sončnim zahodom zlahka dosegli kraj, kjer prebivam s svojimi.'
  15 Nato je Jožef poklical druge Moje brate in jim povedal, kaj se je pravkar zgodilo. Toda brat Jose je menil, da bi bilo dobro, če bi eden ostal doma, ker bi se tudi v mestu lahko vsak dan kaj zgodilo; hkrati pa bi bilo za vohune iz sinagoge, ki zaradi Mene nenehno opazujejo to hišo in ji prisluškujejo, tudi manj sumljivo, ker bi bil Jožefov odhod manj opazen in ne bi spraševali, kje je in pri kom dela.
16 Nato sem Jaz rekel: ,Tudi ti moraš enkrat imeti prav, toda ne povsem. Jaz pa rečem in odredim, da nikomur ni treba z nami razen Jakobu, zato potrebujemo samo najnujnejše orodje za tri osebe, in to samo zato, da se ve, da se od doma odpravljamo kot tesarji. Jakob, pripravi se za pot!'
  17 Jakob je odšel, se pripravil za pot in prinesel orodje.
18 Ko pa smo mi trije z Grkom že nameravali oditi, je prišla Marija, Moja telesna mati, in nas vprašala, koliko časa nas ne bo.
19 Jožef je rekel: ,Ženska, tega pa se pri takšnem delu ne da vnaprej napovedati.'
20 Nato sem Jaz rekel: ,Ljudje tega res ne zmorejo; toda Jaz to lahko storim.'
21 Marija je rekla: ,No, pa mi povej, koliko časa boste zdoma!`
22 Jaz sem odgovoril: ,Kar tri dni, to pomeni danes, jutri, pojutrišnjem, na sabat pa bomo tukaj že pred sončnim vzhodom.'
23 Vsi so rekli: , Kako boste vi trije v dveh dneh postavili veliko hišo in še velik svinjak?'
24 Jaz sem rekel: ,To je naša stvar; vi drugi pa poskrbite, da bo vaše delo doma dobro opravljeno!'
25 Nato Mi je Marija rekla: ,Toda, Moj ljubi sin, danes se mi spet zdiš nenavaden, prav zelo ukazovalen. Kako to?'
  26 Jaz sem rekel: ,Ker v vaše dobro takšen tudi moram biti! Ampak zdaj nas ne zadržuj več; takšen klepet ne koristi nikomur. Za človeka je njegov čas dragocen!'
  27 Marija je rekla: ,Da, da, tebi ni mogoče v ničemer ugovarjati - vedno imaš prav, zato le srečno potujte in se srečno vrnite!`«

208. Postanek pri grškem gostilničarju

1 (Gospod): »Nato smo se takoj odpravili na pot do gostišča, kjer so na nas čakale Grkove tovorne živali.
  2 Tam nas je veliko radovednežev nadlegovalo z vprašanji in gostilničar, Jožefov dobri prijatelj, mu je rekel: ,Prijatelj, jaz se danes ne bi odpravljal na pot, ker je bil sončni mrk, in takšen dan je že pri starih veljal za nesrečnega.'
  3 Jaz sem rekel: ,Kako pametni ste ljudje! Na takšne prazne, neresnične marnje veliko daste; tistega, kar je čisto in resnično, pa nočete slišati in obravnavate kot nesnago. Zato nas ne zadržuj s takšnimi praznimi rečmi!'
  4 Gostilničar je rekel: ,O ti moj ljubi tovariš, stari ljudje so bili modri; zato morajo mladi spoštovati njihove izkušnje, sicer bodo morali pretrpeti marsikaj neprijetnega!`
  5 Jaz sem rekel: ,Sledi samo tistemu, kar so učili Mojzes in preroki; to ti bo bolj koristilo, kakor da se ravnaš po novi luni ali srečnih in nesrečnih dnevih. Kdor se drži Božjih zapovedi in Boga ljubi nadvse in bližnjega kakor samega sebe, temu se ni treba bati nesrečnih dni; kdor pa ne ravna tako, za tistega pa je vsak dan nesrečen!'
  6 Gostilničar je rekel: ,No, no, tudi jaz to vem; toda kljub temu lahko damo kaj tudi na to, kar so rekli starejši!'
  7 Nato je znova pozdravil Jožefa in mu zaželel veliko sreče na poti in pri poslu. Zajahali smo tovorne živali in naše potovanje se je hitro nadaljevalo čez hribe in doline proti zahodu in proti Tiru.
  8 Ko je bila polovica poti že za nami in smo prispeli do gostišča, ki je bilo tudi last nekega Grka, je naš Grk rekel: ,Prijatelji, tu se bomo malo okrepčali in nakrmili živali.'
  9 Jožefu je bil predlog všeč, čeprav je takoj vprašal, ali bodo tukaj dobili tudi jedi, dovoljene Judom.
10 Gostilničarje rekel: ,Ja, prijatelj moj, glede tega sem pa nekoliko v zadregi. Prekajene svinjine imam dovolj, tudi kvašen kruh, sol in vino imam, česa drugega pa ni na voljo.`
  11 Jožef je rekel: ,Potem pa nam slabo kaže; kajti svinjine Judje ne smemo jesti, v tem času tudi kvašenega kruha ne, ker se je pri nas začel čas nekvašenega kruha. Ali nimaš nobenih rib, piščancev ali jajc?'
  12 Gostilničarje rekel: ,Glej, to gostišče je visoko v hribih. Od kod naj vzamem ribe? Tudi z rejo piščancev je slabo; kajti tukaj, prvič, se njihova reja skoraj ne posreči zaradi pomanjkanja ustrezne krme, drugič, veliko je ptic roparic vseh vrst; to skoraj onemogoča rejo perjadi, otežuje pa tudi gojenje ovac, ker jagnjeta zaradi pošasti iz zraka niso niti za trenutek varna. Zato imam samo nekaj govedi, torej bikov, volov in krav ter seveda nekaj telet, poleg tega še svinje, ki jih je tukaj mogoče kar dobro rediti; vino pa moram kupiti v Tiru. Tako je tukaj; s tem, kar imam, pa vam bom obilno in poceni postregel.`
  13 Jaz sem rekel: ,Samo prinesi, kar imaš, in bomo jedli.`
  14 Jožef je rekel: ,Toda sin, kaj pa Mojzesova postava?'
  15 Jaz sem odgovoril: ,Ali si že spet pozabil, kdo sem? Tisti, ki je v Meni, je Mojzesu dal postavo in Isti pravi tebi: ,Jej, kar ti dajo na mizo, če drugega ne moreš dobiti; kajti čistemu je vse čisto!
  16 Mojzes je Judom prepovedal uživati meso nečistih živali, da sami ne bi postali še bolj nečisti, kot so bili že od rojstva; toda v skrajnem primeru lahko tudi Judje jedo meso živali, ki so označene kot nečiste. Mi sami pa nikoli nismo bili nečisti in tudi ne bomo, in tako nas ne more onesnažiti nobena hrana, če je dobro pripravljena.'
  17 Z Mojim pojasnilom sta bila zadovoljna tako Jožef kot Jakob, in gostilničar nam je takoj prinesel dobro prekajeno in pripravljeno svinjino, kruh, sol in vino, in to smo vse veselo razpoloženi zaužili. Naš Grk, ki je bil seveda gostitelj, je bil več kot zadovoljen, da nam je njegova hrana tako teknila.
  18 Po zaužitem obedu sem Jaz rekel gostilničarju: ,To tvoje prenočišče je zdaj doživelo velik blagor. Od današnjega dne boš lahko redil kokoši in ovce, kolikor jih boš zmogel in hotel; kajti hočem, da tega območja ne bodo več nadlegovale roparske zveri, niti na tleh niti v zraku, dokler boste ti in tvoji potomci imeli v lasti to posest in območje. Ko pa bo to nekoč postalo last drugih, slabših gostilničarjev, naj bodo ti spet izpostavljeni stari nadlogi!`
  19 Gostilničar je rekel: ,Mladi prijatelj, kako me lahko prepričaš, da se bo to, kar si mi zdaj tako resno obljubil, tudi zgodilo, in o tem, kot je videti, tudi ne dvomiš?'
  20 Jaz sem rekel: ,To se bo zanesljivo zgodilo, kakor zanesljivo imaš v svoji hiši zaklad, za katerega ne veš niti ti niti katerikoli od tvojih sorodnikov in niti tvoji predniki niso vedeli zanj. Vzemi lopato in izkoplji ilovnata tla samo tri lopate globoko prav na kraju, kjer stojiš zdaj, in pokazal se ti bo zaklad, s katerim potem lahko po mili volji razpolagaš!`
  21 Gostilničarje takoj prinesel lopato, s pomočjo hlapca izkopal tla v povedani globini in na svoje presenečenje našel več zlatih posod, ki so skupaj tehtale več kot dvesto funtov. Nato je takoj vprašal, kako so ti dragoceni predmeti prišli tja in kdaj.
  22 Jaz sem odgovoril: ,Ti si že sedmi posestnik tega prenočišča, odkar so bile te reči, ki so bile nekoč ukradene vzhodnjaški karavani, iz strahu, da ne bi bile odkrite, zakopane v ta tla. Več pa ti ni treba vedeti. Tisti, ki so ta zaklad skrili tukaj, pa niso bili tvojega rodu in ti nisi njihov potomec - kajti ti izhajaš iz Aten - tisti posestniki pa so bili Ciprčani in tatovi, čeprav niso bili roparski morilci.`
  23 Nato je gostilničar rekel: ,Kako lahko vse to tako natančno veš? Kdo ti je vse to povedal?'
  24 Jaz sem rekel: ,Tako kot Mi je v Meni in iz Mene samega znana tudi tvoja najskrivnejša misel, mi je tudi to znano v Meni in iz Mene samega. Da pa boš lahko videl, da so Mi najnatančneje znane tudi tvoje misli, ti povem, kaj si danes zjutraj prav živo mislil. Mislil si: To moje prenočišče je občasno kar dobro obiskano in tudi kar nekaj prinaša; toda če bi se našel kupec, ki bi ga odkupil za ceno, za katero bi v Tiru lahko postavil boljše prenočišče, bi mi bilo to ljubše kotkar koli drugega na svetu!
  25 To je bila tvoja poglavitna misel. Nato pa si pomislil, ali naj bi te svoje misli zaupal tudi ženi; toda kmalu si ugotovil, da bi bilo to še prezgodaj, ker bi lahko postala nestrpna in bi te vihravo priganjala, da takoj začni uresničevati svojo zamisel. - Zdaj pa povej, ali poznam natančno tvoje misli ali ne?'
  26 Gostilničar je bil povsem iz sebe od presenečenja in je rekel: ,Ne, ne, veliko sem že videl, slišal in izkusil; toda kaj takega se mi še ni pripetilo! Da, zdaj ti brez vsakega dvoma verjamem, da bo to območje povsem očiščeno vseh roparskih živali. Naredil si mi izredno veliko dobrega - kako naj ti vse to poplačam? Kaj zahtevaš, da ti storim za to?'
  27 Jaz sem rekel: ,Poslušaj, sicer si tudi ti pogan, vendar ne veruješ v svoje številne bogove, zato si se seznanil z našim naukom, in to je zelo pohvalno od tebe! Povem pa ti: Trdno veruj v edino resničnega enega Boga Judov, ga ljubi nadvse in tudi svoje soljudi kot samega sebe, delaj jim, kar se ti bo zdelo najbolj smotrno, da bi enako delali tudi tebi; s tem Mi boš dovolj povrnil za vse, kar sem ti zdaj storil, materialnega plačila pa res ne potrebujem.'
  28 Gostilničar je ostrmel nad Mojo popolno nesebičnostjo in od našega Grka ni želel nobenega plačila za to, kar smo pri njem zaužili.
  29 Toda naš Grk v to ni privolil, temveč je vse poravnal ter rekel: ,Kar lahko pogrešaš, razdeli med uboge, in to bo ugajalo edinemu resničnemu Bogu Judov in pravzaprav vseh ljudi.'
  30 Gostilničar je kar najslovesneje obljubil, da bo storil vse, in da bo vso hišo spreobrnil v judovsko vero.
  31 Nato smo vstali, znova zajahali svoje tovorne živali in se odpravili naprej. Preostala pot je bila prav prijetna in tako smo uro pred sončnim vzhodom prispeli na cilj.«

209. Pouk na gori

1 (Gospod): »To je bil star kraj, postavljen na dokaj visoki gori, s katere najvišjega vrha je človek ob jasnem dnevu lahko videl veliko morje. Prav na začetku kraja pa so bile že zelo dotrajale hiše in hlevi našega Grka, ki jih je bilo treba seveda podreti in na njihovem mestu zgraditi nove.
  2 Ko si je Jožef vse to natančno ogledal, Mi je rekel: ,Sin moj, če bomo podirali to po naravni poti in nato na novo postavili, imamo dela za več kot leto!'
  3 Jaz sem rekel: ,Naj te to nič ne skrbi! Kar sem rekel, se bo tudi zgodilo. Danes in jutri še ne, toda pojutrišnjem pa bo že vse stalo tako kot je prav`
  4 Nato je Grk vprašal: ,Danes zvečer bi vas rad prav dobro po judovsko pogostil, toda to mi gre nekoliko slabo. Z ribami, priljubljeno judovsko jedjo, je pri nas na las enako kot pri gostilničarju, pri katerem smo jedli; kajti tukaj ni večjega potoka, nobenega jezera, do morja pa je nekoliko predaleč. Toda kur, jajc, jagenjčkov in telet imam dovolj, prav tako kvašenega kruha, soli in dobrega vina, ki ga sam pridelujem v svojih številnih in velikih vinogradih. Od vas je odvisno, kaj boste izbrali, in vse bo pripravljeno ob pravem času.'
  5 Jožef je rekel: ,Naj nam pripravijo jagnje, vse drugo pa bo že tudi dobro in prav.'
  6 Grk je odgovoril: ,Torej dobro. Zaklali in pripravili bomo najboljšega in najdebelejšega jagenjčka. - Toda vprašanje je, kaj bomo počeli tja do trdne noči, da nam ne bo dolgčas.'
  7 Jaz sem rekel: ,Odpravili se bomo na najvišji vrh tvoje gore in si od tam malo ogledali to zelo lepo pokrajino, lahko se bo zgodilo še marsikaj, kar bo dalo veliko snovi za premišljevanje in pogovor.'
  8 Ko sem izrazil to željo, so se vsi strinjali. Odpravili smo se in kmalu prišli na goro, se pravi, na njen najvišji vrh.
  9 Od tam smo zagledali veliko morje, saj je bil jasen poletni dan, in veličastni razgled nas je prevzel.
  10 In Jožef je zelo ganjen dejal: ,O, ta zemlja je kot vzgajališče Božjih otrok že tako lepa, da si človek ne more želeti nič lepšega in veličastnejšega; kako lepa morajo biti šele nebesa, ki jih pričakujemo po telesni smrti in vstajenju na poslednji dan. Med tem medlim telesnim življenjem in onim veličastnim vstajenjem je nemara prav dolga, temna noč brez vsakršnega življenja, ampak na to zadevo gledam takole: Če bi moral nekdo prebedeti v telesnem življenju vso noč, kako dolga bi se mu morala zdeti? Ker pa človek vso dolgo noč kar sladko prespi, se mu pogosto zjutraj zdi še prekratka. In tako mislim, da se nam na dan vstajenja dolga noč ne bo zdela predolga. Ljubi Gospod je vse kar najbolje tako uredil, da mora biti v veliko srečo in velik blagor vsakomur, ki opravlja svoje molitve in se Mu z zaupanjem izroči.'
  11 Z mnenjem starega Jožefa se je strinjal tudi naš Grk, je pa tudi Mene vprašal, kaj menim o tem.
  12 Jaz pa sem rekel: ,Da, da, te besede zvenijo zelo lepo in modro. Bil je res lep prikaz; samo nekaj usodnega je v njem, namreč, da le ni vse tako, kot se lepo in spodbudno pove in sliši. Ker pa sem pri vas Jaz - zakaj Mene ne vprašate, kako bo z življenjem duše po odpadu telesa? Saj bom to že bolje vedel kakor vi! In prav nič ne vem o neki skoraj večno dolgi smrtni noči duše po odpadu telesa; v trenutku, ko bo težko telo odpadlo od tebe, boš namreč že vstal, živel naprej in deloval v večnosti, to se pravi, če boš kot pravičnik pred Bogom zapustil ta svet.
  13 Toda če boš umrl kot nepravičnik pred Bogom, potem bo med tvojo telesno smrtjo in tvojim pravim vstajenjem zelo dolga noč - toda ne takšna, ki se je ne bi zavedal, ampak takšna, ki se je bo duša dobro zavedala, in to bo za dušo prava in dolgotrajna smrt. Kajti smrt, o kateri duša ne bi nič vedela, sploh ne bi bila njena smrt; toda smrt, katere se bo zavedala v kraljestvu nepoštenih duhov, ji bo v veliko bolečino in muko. Glejte, tako je s to zadevo. In ker to zdaj veste, mislite in govorite drugič jasneje in resničneje; in česar ne veste, vprašajte Mene, da vas vaše besede ne bi zapeljale v vsakovrstne blodnje. To si zapomnite vsi!'
  14 Nato je Grk rekel: ,Da, tako je to in tako mora biti, drugače niti biti ne more in ne bo! In ker tukaj že uživamo takšen prekrasen razgled in ker to veličastje očitno opazuje, o tem razmišlja in se zelo navdušuje nad njim samo naša živa, čuteča in zaznavna duša skozi telesne oči kot skozi okna svoje trenutno oživljene sprehajajoče se hiše, ki jo imenujemo telo, se zastavlja vprašanje, ali bo duša tudi po odpadu telesa lahko opazovala in presojala ta svet in njegovo lepoto, to se pravi, če se bo znašla kjer koli na teh zemeljskih tleh. - Kaj lahko poveš o tem ti, Boga polni mladenič?`
  15 Jaz sem rekel: ,Popolna in pravična človeška duša ne bo zmogla z enim samim pogledom zaobjeti le te zemlje ter vse najbolj bistro in popolno presoditi, temveč bo opazila še neskončno več, kajti ta zemlja v neskončnem Stvarnikovem prostoru ni edina, ampak je v neskončno velikem Stvarnikovem prostoru še neskončno veliko in celo veliko večjih svetov, in prav toliko v kraljestvu čistih duhov.
16 Toda o vsem tem lahko človek dobi pravo predstavo šele, ko mu vse to razodene Božji duh v srcu njegove duše in ko se mu razširi pogled.
  17 Skratka, popolna duša zmore vse; nepopolna, duhovno slepa ne bo mogla videti nič drugega kot le prazne in nestvarne izrodke svoje nečimrne domišljije. Če pa se bo duša tudi v drugem, breztelesnem življenju poglobila vase in se morebiti izboljšala, bo zmogla videti bistreje, resničneje - toda seveda po daljši in veliko težji poti kakor tukaj (kakor tukaj = dopolnilo založbe Lorber Verlag). In zdaj tudi glede tega veste najnujnejše; verjemite, da je tako in nič drugače, in izpolnjujte zapovedi, da bodo vaše duše postale popolne!'
  18 Nato je Grk dodal: ,To zdaj tudi neomajno verjamem in sem prepričan, da je tako; toda mi, Grki, nimamo prave in resnične predstave, kakšna je videti duša in kakšne oblike je. Ali bi nam lahko tudi glede tega kaj namignil?'
  19 Jaz sem rekel: ,O da, kar vam je v prid, vedno rad storim! Glej, duša ima enako podobo in obliko kakor vaše telo, le da je veliko popolnejša. Govorimo samo o popolni duši. Ima vse, kar je imelo tudi njeno telo, toda seveda in samo po sebi razumljivo v povsem druge namene. Toda njeno duhovno telo ni iz materije, temveč je čista snov.
  20 Snov je podobna svetlobi, ki prihaja iz sonca in se v primerjavi z materijo zdi kot da ni nič, kljub temu pa je temeljna snov materije, ne da bi bila z njo eno in njej enaka; kajti vsa prasnov je svobodna in nevezana. In zdaj tudi veste, kako je s tem.
  21 Da pa bi o tem dobili še jasnejšo predstavo, naj vas opozorim samo na to, da se spomnite prikazni umrlih ljudi, ki ste jih pogosto videli za trenutek in z njimi celo govorili. Ali so bili videti kaj drugačni, kakor tedaj, ko so živeli?'
  22 Grk je rekel: ,Da, da, zdaj šele povsem spoznavam, da si o vsem govoril popolno resnico! Že velikokrat sem videl takšne prikazni in z več takšnimi umrlimi sem celo govoril in so me o marsičem tudi poučili, a jih nikoli nisem videl drugače kot v popolni človeški podobi. Zato hvala ti za ta poduk.'
  23 Tudi Jožef in Jakob sta Mi zagotovila enako, in to lahko potrdi tudi isti Jakob, ki je zdaj tukaj Moj učenec.
  24 Ko je med Mojim poučevanjem zašlo sonce, smo vsi veseli in zadovoljni zapustili lep vrh in se odpravili v Grkovo hišo, kjer nas je že čakala okusna večerja. Pojedli smo jo z užitkom in se takoj nato odpravili k počitku, ki ga je še zlasti Jožef že močno potreboval.«

210. Potovanje v Tir

1 (Gospod): »Zjutraj smo se odpravili na prosto že uro pred sončnim vzhodom, in sicer spet na že znano vzpetino, od koder smo lahko v jutranji svetlobi prav dobro opazovali lepo pokrajino. V jutranji svetlobi se je še veliko bolje kakor v večerni luči videlo morsko območje okoli Tira. K temu je pripomogla še na novo oživljena narava, rastline, še bolj pa živalski svet; in tako smo v prosti naravi uživali več kot uro.
  2 Nato se je začel Jožef z Grkom pogovarjati o potrebnem gradbenem materialu in ga vprašal, ali ima dovolj dobro posušenega lesa.
  3 Grk je odgovoril: ,Mojster Jožef, nekaj bo že tam, če ga bo dovolj, pa moraš določiti ti. Če bi ga bilo premalo, imam še lep cedrov gozd, v njem bo lesa dovolj. Če želiš, si lahko po zajtrku ogledaš gradbeni material, ki sem ga pripravil. Po moji presoji naj bi ga bilo dovolj.'
  4 Jožef je rekel: ,Zelo dobro, po zajtrku si bomo vse takoj ogledali in nato naredili gradbeni načrt.'
  5 Jaz sem rekel: ,To delo in trud si lahko za danes prihranimo, kajti jutri ne bomo potrebovali niti gradbenega materiala in še manj kakšen gradbeni načrt. Predlagam pa, da bi se danes odpravili v Tir in malo pogledali, ali ni tam morda kdo, ki bi potreboval našo pomoč.'
  6 Tudi s tem se je Grk strinjal in rekel: ,Potem pa moramo poskrbeti, da se z mojimi tovornimi živalmi kmalu odpravimo na pot, kajti od tod pa do Tira je dobrih sedem ur.'
  7 Njegov nasvet smo upoštevali in se takoj odpravili k že pripravljenemu zajtrku in slabo uro pozneje smo bili že dobro razpoloženi na poti v Tir. Naša mala odprava pa je nadaljevala pot brez počitka in tako smo prispeli v mesto že po petih urah, to pa se je zdelo Grku zelo nenavadno. Odkrito je priznal, da te poti še nikoli ni tako hitro premagal, kajti navadna karavana bi potrebovala za to zelo veliko razdaljo ves dan. Tako je bilo to potovanje za našega Grka že kar mali čudež.
   8 Ko smo prispeli v Tir, smo se takoj odpravili v dobro gostišče, in Grk je takoj naročil kosilo po judovski navadi: imeli so veliko dobrih rib, in vina - zlasti grškega -, tudi ni manjkalo. Nekoliko smo se odpočili, ker nas je potovanje malo utrudilo. Medtem je bilo tudi naše kosilo pripravljeno in smo ga takoj pojedli. Grk je vse plačal in se nato z nami odpravil na kraj, od koder so se dobro videli morje in številne ladje.
9 Ko smo tako že nekaj časa prebili ob morju in se dodobra nagledali valov ter ladij vseh vrst, je Jožef rekel: ,Ker smo si zdaj ogledali največjo znamenitost tega mesta in ker je pot, od koder smo prišli sem, prav tolikšna nazaj, kot je bila do sem, je že čas, da se znova odpravimo domov.'
10 Jaz sem rekel: ,O Jožef, za to bo danes še dovolj časa, tukaj pa bo naša navzočnost kmalu zelo potrebna. Poglejte v daljavo, kako se tam v komaj zaznavni razdalji neka velika ladja bojuje s čedalje hujšo nevihto! Na ladji je naš Cirenij, ki ga ne smemo pustiti umreti. Bil je v Mali Aziji in zdaj se vrača domov, nevihta pa mu ne dovoli priti do kopnega. Nekoč nam je izkazal res veliko prijateljstvo in zdaj smo mi na vrsti, da mu pomagamo, in to je pravzaprav razlog, da sem danes hotel biti tukaj, v Tiru.'
11 Jožef je rekel: ,Kako pa bomo od tod prišli tako daleč na razbesnelo morje in kako bomo lahko tam pomagali guvernerju?'
12 Jaz sem rekel: ,Ali včeraj niste videli, da je Moja volja segla vse do sonca? Če sem bil zmožen ukazati soncu, bom zmožen ukazati tudi morju! To bi sicer lahko storil tudi od daleč; toda kljub temu je boljše, da smo na kraju samem - to boste pozneje povsem jasno spoznali. Toda zdaj je treba najprej pomagati - in šele potem govoriti!'
  13 Nato sem razširil roke nad razbesnelim morjem in glasno rekel: ,Umiri se, pobesnela pošast! Tako hočem in tako naj se zgodi!'
14 Ko sem to izgovoril, se je morje takoj umirilo; nevidna sila je Cirenijevo ladjo hitro potegnila ob varno obalo in tako vse na njej rešila zanesljive smrti.
15 V bližini, kjer sem to storil, pa je bilo še več ljudi, in zelo začudeni so se začeli spraševati, kakšen človek sem, da so mi poslušni elementi. Nekateri so menili, da moram biti nekakšen slaven čarodej; drugi so ugibali, da moram biti pobožen človek in sem zato v milosti bogov, ki Me uslišijo, če jih za kaj prosim. Tretji so pripomnili, da naj bi bil Jud, kajti Judje imajo pogosto mogočne preroke in jaz moram biti prav gotovo takšen judovski videc ali celo Esen. Zato se je na trgu začelo zelo veliko govoriti, toda kljub temu se Mi ni nihče upal približati, da bi Me vprašal, kdo naj bi bil.
  16 Tudi ladja je zdaj prispela do obale in vsi so pohiteli tja, da bi pozdravili guvernerja. Mi pa smo ostali, kjer smo bili.«

211. Vnovično srečanje s Cirenijem

1 (Gospod): »Ko je Cirenij stopil na kopno, je rekel pomembnežem, ki so mu čestitali: ,Hvala vam za vašo iskreno sočutje ob moji pričakovani zanesljivi nesreči; toda najbolj čudno je, da se je lahko tako silna nevihta nenadoma polegla. To me živo spominja na podoben dogodek pri Ostrazinu v Egiptu (Jezusova mladost 132). Tam je neki čudežni deček iz judovske družine, ki je prebegnila tja, tudi tako nenadoma umiril nevihto, po drugi strani pa je tako nevihto lahko tudi povzročil. Od tega je približno dvajset let. Naročil sem, da morajo najti to družino, toda vse je bilo zaman. Ampak že dolgo se te družine niti nisem več spomnil; toda nenadna umiritev nevihte mi je znova priklicala v spomin podoben dogodek, ki sem ga, kot rečeno, nekoč že doživel.
2 To je res zelo nenavadno! Kadar se takšna nevihta enkrat razbesni, traja več dni, dokler se veliko morje znova toliko ne umiri, da se lahko spet z ladjo upamo odpraviti na morje - zdaj pa vidite, da se je morska gladina tako umirila, da ni na njej niti najmanjšega valovanja. Zelo sem se čudil, da se je moja ladja, kot da bi jo vlekla nevidna sila, tako hitro bližala obali. Rekel sem: to ni nekaj naravnega!'
3 Neki visoki uradnik je rekel Cireniju: ,Poglej tja na tisti del obale, ki sega v morje! Tam še vidiš štiri moške. Neki dvajsetletni mladenič je med nevihto iztegnil roke in ukazal nevihti, naj se umiri, in nevihta se je umirila. Ne vemo, kdo je, najprej smo mislili, da je judovski prerok, kajti po obleki sodeč je Jud. Ne upamo si trditi, da je s svojimi mogočnimi besedami res umiril nevihto, je pa nenavadno, da se je nevihta začela umirjati takoj, ko je to ukazal. Res, vredno bi se bilo potruditi in pobliže raziskati, kdo in kaj je ta mladenič!'
4 Cirenij je rekel: ,Stoj, se mi že svita! Prav mogoče je, da je tisti človek prav tisti čudežni sin prej omenjene judovske družine. Z njim pa moram govoriti sam!'
5 Nato se je Cirenij naglo odpravil na kraj, kjer smo mi štirje še vedno stali, in od tam opazovali mirno morje z njegovimi številnimi pojavi, pa tudi raznovrstne morske ribe in številne druge živali, ki so se po Moji volji morale pokazati tukaj.
6 Ko je Cirenij prišel do nas, je vprašal Jožefa, ki se ga je še kar dobro spominjal: ,Prijatelj, ali nisi ti tisti Jud, ki je pred približno dvajsetimi leti, ker te je preganjal stari Herod, s svojo malo družino z mojim posredovanjem pobegnil v Egipt, in sicer v Ostrazine? In če si ti tisti človek, potem mi tudi povej, kaj je nastalo iz tistega čudežnega dečka, ki sem ga očitno imel za boga?'
7 Jožef se je globoko priklonil in rekel: ,Visoki zapovednik, nam, revnim tesarjem iz Narazeta, si izkazal preveliko čast, ko si se sam potrudil do nas, saj bi lahko samo zapovedal, naj mi pridemo k tebi! Toda ker si že tukaj, ti, iz srca hvaležen za vso dobroto, ki si jo meni in moji družini pred približno dvajsetimi leti resnično izkazal že tukaj in še pozneje v Egiptu, povem, da sem res tisti tesar Jožef in da je ta, zdaj že odrasli mladenič, tudi tesar, in je prav tisti, ki si ga tedaj prepoznal kot čudežnega dečka.'
8 Ko je Cirenij to slišal, je njegov obraz kar zasijal od veselja.
9 Cirenij je objel Jožefa in ga poljuboval, nato pa se je obrnil k Meni in rekel: ,O Gospod, ali me imaš za vrednega, da bi Te kot velik grešnik smel poljubiti?`
10 Jaz sem rekel: ,Blagor tebi in vsem poganom, ki ste Me v svojih grehih veliko prej prepoznali kakor Judje v svoji svetlobi! Zato pa bo tudi luč življenja Judom odvzeta in dana vam, poganom. Ti pa le stopi sem in Me poljubi! Kajti kdor pride k Meni s tolikšno ljubeznijo kakor ti, in četudi bi imel še toliko grehov na svoji duši, kolikor je trav na zemlji in peska v velikem morju, ga ne bi zavrnil, ampak bi ga sprejel kakor oče sina, ki je sicer bil izgubljen, toda znova najden!'
11 Ko je Cirenij slišal te besede iz Mojih ust, je do solz ganjen stopil k Meni, Me objemal in poljuboval. Šele nato se Mi je zahvalil za čudežno rešitev iz velike življenjske nevarnosti. Hkrati nas je tudi povabil, naj gremo z njim v njegovo palačo, tam nas bo postregel, mi pa mu bomo povedali, kaj vse se je medtem zgodilo z nami.
12 Toda Jaz sem rekel: ,Dragi Cirenij, ta večer bomo ustregli tvoji želji; toda jutri zjutraj moramo biti že zgodaj pri tem Grku, ki je doma kar sedem ur hoda od tod; tam moramo postaviti novo hišo in velik svinjak.'
13 Cirenij je rekel: ,Povsem prav je, moj božanski prijatelj - sam vas bom spremil tja, ker imam prav zdaj nekaj prostega časa in lahko nekaj dni prebijem pri vas. Ker sem vaju znova našel, vaju ne bom tako hitro spet spustil izpred oči.`
14 Jaz sem rekel: ,Vse to je prav, dobro in lepo od tebe, in tvoje vabilo bomo tudi sprejeli. Toda zdaj bi tukaj radi prebili še nekaj časa, ker bi želel Svojemu bratu Jakobu in tudi poštenemu Grku Anastolelesu pokazati različne morske živali, s tem pa bomo imeli opraviti kar nekaj ur.'
15 Cirenij je rekel: ,O Gospod, to bi si pa rad tudi jaz ogledal in prav gotovo tudi vsi drugi, ki v majhnem pristanišču čakajo name!`
16 Jaz sem rekel: ,Dobro, naroči vsem, naj pridejo semkaj, ker je tukaj najprimernejši kraj.'
17 Nato je Cirenij poklical gor še vse druge, njih sedemdeset. Postavili so se na razpotegnjeni rob dvignjene police in se kmalu začeli nadvse čuditi, ko so na kot zrcalo čisti morski gladini zagledali, kako plavajo mimo še nikoli videne morske živali.
18 Cirenij je z občudovanjem rekel: ,O neskončna domišljija resničnega Boga! 0 veliko obilje utelešenih Božjih misli! Kakšna neskončna raznovrstnost! Kakšne velikanske morske pošasti, ki jih je pritegnila nevidna ustvarjalna sila prihajajo vedno znova! Več kot dobro uro traja že ta čudoviti mimohod, in še mu ni videti konca! In za tisoče niti imena ne poznamo in Ti, o Gospod, si jih prav gotovo s Svojo voljo po Tvoji modrosti poklical po imenu in vse so sledile Tvojemu vsemogočnemu klicu! O glejte in bodite pozorni na to vsi, ki ste zdaj tukaj, kajti gledate nekaj, česar smrtnikovo oko še ni videlo!'
19 Ob tem je visoki uradnik vprašal Cirenija, ali sem za vse to poskrbel Jaz.
20 Cirenij je rekel: ,Kdo pa drug!? Midva prav gotovo ne!'
21 Visoki uradnik je rekel: ,Če človek zmore kaj takega, potem očitno mora biti Bog in zato Mu bomo s pomočjo naših duhovnikov morali izkazati božansko čast.'
22 Cirenij je rekel: ,Kar pusti to; kajti že dolgo ga poznam in najbolje vem, kaj hoče in kaj Mu je prijetno! Z duhovnikom ga lahko od tod samo odženemo!'
23 Ko je to Cirenij povedal visokemu uradniku, ta duhovnika ni več omenjal.
24 Mimo so priplavale najredkejše školjke in lupinarji in Cirenij je izrazil željo, da bi nekatere od teh čudovitih školjk in polžev rad imel v spomin na ta čudoviti dan.
25 Jaz sem mu rekel: ,Povej enemu svojih služabnikov, naj z vozom zapelje v vodo, in Jaz mu bom od tod navzdol pokazal, katere od teh primerkov, ki so že zreli, naj potegne iz vode!'
26 To se je zgodilo takoj. V nekaj trenutkih so pod polico krmarili trije dokaj zajetni vozovi in trije izurjeni ribiči so iz vode potegnili vse velikanske kose, ki sem jim jih pokazal, in s tem napolnili svoja vozila.
27 Nato sem Jaz rekel Cireniju: ,Pusti jih čez noč v apneni vodi, zjutraj pa vsak kos vzemite pazljivo ven in lepe lupine očistite mesnate vsebine, jih dobro osušite in znotraj posujte z nekaj narde. Potem jih boš lahko hranil v svoji zakladnici kot spominek.`
28 Tudi to navodilo so natančno izpolnili in Cirenij je tako prišel do zaklada, ki je bil vreden več tisoč funtov zlata.
29 Po dveh urah se je lov končal in zapustili smo naš kraj.«

212. V Cirenijevi palači

1 (Gospod): »Grk Anastokles se je opravičeval, da bi on težko šel k Cireniju, ker ima v gostišču še marsikaj opraviti.
2 Toda Jaz sem mu rekel: ,Pusti zdaj naj bo gostišče gostišče - tam bodo že znali za vse poskrbeti; to, česar boš deležen pri nas, ti bo bolj koristilo kakor gostišče, in tvoja hiša - saj zdaj dobro veš, s kom imaš opraviti - bo jutri končana, še preden se bomo od tod vrnili k tebi domov.
3 Čez noč se bo tvoja hiša spremenila kar sama od sebe, in spremembe ne bo nihče od tvojih ljudi niti opazil. Toda zjutraj bodo vsi zelo začudeni, ko se bodo znašli v novi hiši, ki bo sicer stari povsem podobna, samo da bo v vsem večja in udobnejša - to se bo zgodilo tudi s svinjakom. Ko pa si to zdaj slišal iz Mojih ust, se lahko pomiriš in greš z nami k Cireniju, tam se borno imeli zelo dobro.'
4 Nato je Anastokles odgovoril: ,Če je tako, bom pustil gostišče naj bo gostišče, in bom šel z varni k Cireniju! Morda se bo tudi mene spomnil še iz Ostrazina!`
5 Jaz sem rekel: ,Le prepusti zadevo Meni, vse bom opravil Jaz; kajti lahko storim vse, kar hočem!`
6 S tem je bil naš Anastokles zadovoljen, šel je z nami v čudovito palačo, v kateri so prebivali Cirenij in njegovi visoki svetniki, minister in vojskovodje.
7 Ko smo prišli v Cirenijeve sobane, je bil Grk od začudenja skoraj iz sebe, kajti takšnega razkošja in bogastva njegove oči še niso videle.
8 Anastokles Mi je skrivoma dejal: ,Toda Mojster, poln božanske moči, saj to je nečloveško, kakšni zakladi so tu in kakšno obilje! Kaj vse ima en človek in kako krvavo malo na sto tisoče drugih ljudi!'
9 Jaz sem rekel: ,Tako je boljše; če bi vsi ljudje imeli takšne in še številnejše zaklade, potem zakladi, prvič, ne bi imeli kakšne posebne vrednosti in, drugič, bi ljudje kmalu izgubili vso delovno vnemo in na koncu kot živali na moč lenobno životarili naprej. Samo še lakota in žeja bi jih priganjali k potrebni dejavnosti; vse drugo jih ne bi niti mikalo niti priganjalo. Ko pa so takšni bleščeči zakladi in bogastvo le v rokah maloštevilnih pametnih ljudi, zaradi svoje redkosti pridobijo za vse druge ljudi tudi komaj določljivo vrednost, in ljudje postanejo zaradi tega dejavni in delavni, da bi si od tolikšnega bogastva vsaj nekaj malega prislužili. In glej, to je dobro!
10 Tukaj vidiš veliko zlata in srebra ter nešteto dragocenih dragih kamnov in biserov; če bi ti Cirenij dal samo enega teh čudovitih biserov, zato da bi mu kar koli opravil, potem bi ti zanesljivo napel vse svoje moči, da bi si zaslužil en sam takšen biser. Če pa bi sam imel takšno množico biserov, potem zaradi enega bisera ne bi napenjal svojih moči in bi si rekel: ,Oh, samo zaradi enega bisera si naj prizadeva, kdor hoče! Imam jih že dovolj in lahko si privoščim kar koli!' Iz tega že lahko vidiš, da je na svetu za ljudi povsem prav, da so takšni veliki zakladi in bogastvo zmeraj samo v rokah nekaterih. - Ali si to dojel?'
11 Grk je odgovoril: ,Kdo pa tega ne bi dojel, če bi mu Ti razložil? Cirenij je sicer strog, toda pri tem tudi pravičen in dober vladar, in ves čas misli na resnično uboge, čeprav vsakega prej dobro preveri, ali je res ubog ali pa je - in to se pogosto zgodi - samo lenuh, ki mu delo ne diši. Ker je takšen človek, je tudi prav, da ima takšne velike zaklade in bogastvo.'
12 In tako se je potem tudi naš Grk pomiril in si je laže in ravnodušneje ogledoval razkošje v palači.
13 Medtem ko sva z Grkom razpravljala, se je Cirenij pri Jožefu pozanimal, kaj vse sem Jaz dotlej počel, Jožef in Jakob sta mu morala na kratko vse natančno povedati, in to ga je zelo razveselilo. Dobre dve uri je trajalo spraševanje in pripovedovanje, pri tem pa je bila navzoča tudi večina visokih svetnikov in ministrov, ki se Mi niso mogli dovolj načuditi.«

213. O pravem čaščenju Boga. Jezus kot zgled ljudem

1 (Gospod): »Ob koncu Jožefovega pripovedovanja je neki višji svetnik rekel Cireniju: ,Če je vse res, kar govorijo o tem človeku, potem mora biti nedvomno Bog; kajti o nobenem naravnem človeku ni še nihče slišal, da bi počel takšna dela zgolj z močjo svoje volje. Veliko čarodejev smo že videli, počeli so marsikaj - toda večinoma se je zelo kmalu dalo ugotoviti, kako to počno in s kakšnimi pripomočki. Tudi globoko v notranjosti Egipta naj bi bili ljudje, ki so lahko s svojo voljo in pogledom ukrotili vse živali - toda vse to ni nič v primerjavi s sposobnostmi tega človeka!
  2 On hoče in elementi se uklonijo njegovi volji! Ukazuje morskim živalim kakor poveljnik svojim vojakom, in te ubogajo njegove ukaze. Kot dokaz ne potrebujem nobenega znamenja več, da mora biti vse njegovo bitje povsem božansko. Kajti kdor zna in zmore, kar zna in zmore ta človek, temu mora biti mogoče tudi vse drugo. Za tega človeka bi lahko trdil, da bi lahko ustvaril tudi svet, če bi hotel. Zato mu moramo izkazati tudi božansko čast!'
  3 Nato sem Jaz rekel višjemu svetniku: ,Kako pa Mi jo nameravate izkazati?'
  4 Svetnik je odgovoril: ,Tako kot častimo najvišjega boga Jupitra ali kot vaši duhovniki častijo brezobličnega Jehovo!'
5 Jaz sem rekel: ,Prijatelj, nobene od teh dveh časti ne potrebujem, kajti niti ta niti ona nista pristno in resnično čaščenje Boga!
  6 Resnično in pred Bogom veljavno čaščenje je takšno: prvič, da človek neomajno trdno veruje samo v enega pravega Boga nebes in zemlje in Stvarnika vsega, kar obstaja, drugič, da tega Boga, ki ga je spoznal s pomočjo vere, tudi nadvse ljubi ter živi in ravna po Njegovi volji in, tretjič, da tudi druge ljudi ljubi tako kot samega sebe.
  7 Glej, v teh treh postavkah je resnično čaščenje Boga, vse drugo je nekoristno in pred Bogom ne velja nič!
  8 Le kar ljubezen stori, to je pred Bogom storjeno in samo to resnično nekaj velja pred Njim; kar pa počne človek iz strahu pred Božjo močjo, da bi Boga pomiril in bi Mu bil Ta milostnejši, pa se Bogu gnusi. Za opravljanje dozdevne službe božje na vse mogoče obredne načine so in bodo zmeraj in povsod po svetu nastavljeni duhovniki. Zato se imajo za veliko vrednejše od drugih ljudi, dajo se neznansko častiti in zviška gledajo na druge, polni so smrdljivega napuha, na koncu pa se imajo že kar sami za bogove in po svoji volji vodijo uboge soljudi, ki so pogosto tisočkrat boljši kakor ponosni in oblastiželjni duhovniki. Ali res misliš, da se Bog veseli takšnega pompoznega in razkošnega čaščenja, ki ga uprizarjajo opisani duhovniki, ki jih ljudstvo drago plačuje?
9 Povem ti: Če bi bila takšna služba pripravljena v čast Bogu in bi Bog v Svoji najvišji modrosti čutil ob tem veselje, potem ne bi bil Bog, temveč prav takšen kot je službujoči duhovnik - slep, neumen človek, poln ošabnosti in oblastiželjnosti. Kdo pa lahko kaj takega pripiše Bogu, ki je vse ustvaril iz Svoje večne ljubezni, modrosti in oblasti, in tudi vse ohranja s Svojo večno dobroto in usmiljenjem? Kje v vsej Božji neskončnosti je bitje, ki bi se lahko Bogu uspešno upiralo in se z Njim bojevalo? Saj Božja misel in volja je tisto edino, kar predstavlja neskončni ustvarjeni prostor. Če Bog ne bi več želel, da bi ta zemlja obstajala, če bi se ta želela bojevati z Njim, potem bi si moral samo zaželeti, da je ne bi bilo več, in to bi se tudi zgodilo! In zato Bog od ljudi, ki jih želi narediti in vzgojiti za Svoje resnične otroke, ne potrebuje drugačnega čaščenja, kot da Ga nadvse ljubijo kot pravega, svetega Očeta in vsak trenutek storijo tisto, kar jim On sporoča kot Svojo voljo.
10 Zato povem vsem, ki ste tukaj: Kar je veliko pred svetom, je gnusoba pred Bogom! Toda resnično velik je pred Bogom ponižen človek, ki Njega nadvse ljubi in tudi svoje bližnje kakor sebe samega in se nikoli ne povzdiguje kot kakšen gospod, temveč samo kot dobronameren prijatelj.
  11 Zgledujte se na primer zdaj po Meni! Prav gotovo sem takšen, kot nihče na tem svetu! V Moji moči in oblasti so nebesa in zemlja, a sem kljub temu iz vsega srca blag in ponižen. Tukaj sem zato, da bi vsem vam, visokim in nizkim, služil. Enako delajte vi in tako Me boste najbolje častili.`«

214. Človekova svobodna volja

1 (Gospod): »Ko so zaslišali vse te besede iz Mojih ust, so ostrmeli nad Mojo modrostjo, in sam Cirenij je rekel: ,Da, da, to niso besede, ki izvirajo iz človeka, temveč resnično Božje besede; kajti iz vsake zasije kakor iz sonca najbolj bleščeča modrost, ki ji tudi najostrejša človeška pamet ne zmore ugovarjati.
2 Samo oglejmo si naše bogove in našo duhovščino! Kakšen nesmisel in kakšna huda neumnost! In tukaj žari resnica kakor sonce! K temu naj dodam samo tole: Gospod, hitro nam pomagaj iz naše hude nesreče!
3 Med nami je veliko gmotno revnih ljudi, ki jim mi bogati in zemeljsko mogočni ljudje lahko pomagamo, če le hočemo; vsi pa smo duhovno revni in ta revščina je veliko slabša kakor materialna, kajti zaradi nje nihče od nas ne more pomagati drugemu. Česar človek sam nima, tega ne more dati drugemu. Ti pa si v duhu prebogat in nam od Svojega neskončnega preobilja pač lahko toliko daš, kolikor je nujno nam v pomoč.
4 Predvsem omogoči, da v človeška srca vstopi popolna resnica in nam pokaže, kako bi lahko svoje duše na tej zemlji očistili najhujše nadloge.
5 Največja nadloga pa sta naše malikovanje in duhovščina. Na tisoče teh privilegiranih sleparjev ljudi se spozna na magijo in čarovništvo ali - bolje rečeno - uganja prevare vseh vrst, s tem še bolj zavaja že tako zaslepljene ljudske množice, in ker ima zaradi stalnega stika z ljudmi nad njimi vso oblast, nam to neskončno otežuje razsvetljevanje ljudi; če bi na koncu sam cesar želel ustanoviti boljše šole za ljudstvo, bi zlobni duhovniki vse ljudstvo kmalu naščuvali zoper cesarja in bi bil ta izgubljen z vojsko vred.
  6 Zato mi, bolj razsvetljeni in boljši Rimljani in Grki, trpimo veliko stisko in se je z vsemi zakladi sveta ne moremo znebiti. Daj nam nekaj zoper to - in potem bo tudi pri nas svetleje - in to bo pomagalo nam in tisočim drugim ljudem.'
  7 Jaz sem rekel: ,Dobro razmišljaš, in kar boš želel, se bo tudi zgodilo. Toda tako hitro, kot sem pomiril nevihto na morju, pa z duhovno pomočjo ne gre; kajti pri nevihti sem imel opraviti samo z duhovi in silami, ki še dolgo ne bodo imeli svobodne volje, in Me morajo zato brezpogojno ubogati.
  8 Toda vsak človek ima povsem svobodno voljo, po kateri lahko svobodno počne, kar hoče, zato mora nujno ubogati le pogojno. Bog sam ne more in ne sme človeka nikoli in nikdar s Svojo vsemogočnostjo prisiliti, ampak ga lahko samo usmerja v takšne položaje, iz katerih bo sam iz sebe jasneje spoznaval, si nabiral izkušnje in bo nato lahko usmerjal svojo voljo s svojim razumom.
  9 Če pa bi Bog s Svojo vsemogočnostjo iz Svoje modrosti usmerjal človekovo voljo, potem človek ne bi bil nič boljši od živali; bil bi celo slabši od nje, kajti celo živali je dodeljeno malo svobodne volje, da ima, kot ste spoznali že iz izkušenj, tudi nekaj razuma in spomina, čuti lakoto, žejo in bolečino, ter zato tudi, čeprav še tako otopelo, lahko misli, presoja in s svojim glasom, razpoloženjem in gibi tudi sporoči, kaj potrebuje in hoče.
10 Toda človek, ki bi bil v svojem hotenju povsem odvisen od Božje vsemogočnosti, bi bil skoraj kakor drevo, ki mora rasti in obstajati, kot mu je zastavila Božja volja.
11 Iz vsega tega pa že lahko razbereš, da je pravo oblikovanje človeka nekaj povsem drugega kot nenadna ustavitev nevihte na morju. Če bi bilo tudi z ljudmi tako, potem bi bilo res zelo neumno od Mene, da bi vas modro poučeval in vas seznanjal s številnimi resnicami, namesto da bi kar takoj položil misli, polne svetlobe v vaše duše in nato vašo voljo s Svojo voljo prisilil, da ne bi hotela in počela nič drugega kakor samo to, kar in kakor bi Jaz želel. Ali bi komu kaj pomagal s tem, če bi ga naredil za stroj Svoje vsemogočne volje?
12 Vaši še tako slabi in samoljubni duhovniki pa so hkrati tudi ljudje s svobodno voljo, zato lahko počnejo, kar hočejo, in to še toliko bolj, ker jih pri tem ne ovirajo vaši posvetni zakoni, in jih po drugi strani vi lahko prav takšne, kakršni so, dobro uporabljate pri ljudstvu.
  13 Kdor pa se želi znebiti njihovega jarma, mora iskati resnico in se je držati; kajti vsak človek se lahko samo z resnico, ki jo najde v sebi, povsem osvobodi jarma teme, ki poraja tisočkratno praznoverje ali zmoto.
  14 Če ste to razumeli, se tudi zgledujte po tem, in vaši duhovniki vam, prvič, ne bodo mogli škodovati in, drugič, se bodo sčasoma sami vase sesuli, ker s svojimi potegavščinami ne bodo več v sozvočju z vašim poljem svetlobe resnice.`«

215. Vzgoja človeštva

1 (Gospod): »Nato se je znova oglasil visoki svetnik: ,Toda kako bi lahko, še zlasti visokim duhovnikom, škodovalo, če bi jih tvoj Bog s Svojo vsemogočnostjo in modrostjo prisilil vsaj za nekaj let, da se odpovedo malikovalstvu in ljudstvo učijo resnico? Če bi potem, ko bi jih Božja vsemogočnost znova osvobodila, spet zapadli staremu malikovanju, bi jih že ljudstvo, ki bi medtem postalo razsvetljeno, zanesljivo nekako prepričalo, da se nikoli več ne bi mogli okleniti malikovanja.'
  2 Jaz sem rekel: ,Če bi bilo kaj takega mogoče in zdravo za ljudi, potem Bog ne bi potreboval duhovnikov, ampak bi omogočil drevesom in kamnom, da bi spregovorili, in to bi bilo za ljudstvo še učinkovitejše. Vsekakor pa to človekovi svobodni volji ne bi prav nič koristilo, ampak bi samo škodovalo svobodnemu notranjemu oblikovanju samostojnega življenja duše; če bi namreč vsi vaši duhovniki začeli nenadoma še večinoma zelo praznovernemu in v zmoti zakoreninjenemu ljudstvu glasno pridigati zoper stare bogove in malike, bi jih ljudstvo občutilo kot sovražnike svojih starih bogov, jih zgrabilo in zadavilo. Če bi pa učili ljudstvo drevesa in kamni, bi se ljudstvo s tem čutilo skrajno prisiljeno v svojem spoznanju in hotenju, kmalu bi napadlo malike in njihove duhovnike ter jih pokončalo.
  3 Povej mi torej, komu bi vse to koristilo? Ljudstvu ne, saj bi vztrajalo pri svojem obsojenem in docela prisiljenem verovanju, spoznanju in hotenju, to pa bi njegovo dušo prav tako malo osvobodilo kot staro praznoverje, ki pa so ga marsikateri od vas z lastnim raziskovanjem in razmišljanjem že spregledali.
  4 Kakor človeku ne bi nič koristila takšna s čudeži vsiljena svetla vera, ker ne bi bila nič boljša od starega praznoverja, bi še manj koristila duhovnikom, in tudi vam ne. Ali lahko dokažeš, da si pravi modrijan, če odgovarjaš samo na vprašanja, ki si jih zastaviš sam?
  5 Če bi na primer zdaj zlahka povzročil, da bi spregovorili stebri v tej palači, in jim nato zastavil razna najbolj modra vprašanja in bi Mi stebri na to odgovorili tako modro kot noben človek na tem svetu in niti noben angelski duh v nebesih, kaj bi pa potem rekel?'
6 Visoki svetnik je odgovoril: ,To bi bilo po eni strani očitno nekaj zelo čudežnega; toda stebri bi lahko modro odgovarjali samo po tvoji volji in tvojem spoznanju, in potem bi bilo vseeno, če bi si ti sam zastavljal vprašanja in nato odgovarjal nanje!'
7 Jaz sem rekel: ,To si kar dobro presodil in dobro povedal. In glej, enako bi se zgodilo tudi s človekom, v katerega bi Bog z močjo Svoje vsemogočne volje vtisnil enkrat za vselej postavljeni življenjski red. Potem bi v človeku Bog sam hotel in tudi sam deloval. Kaj pa bi v takšnih okoliščinah nastalo iz človekove najsvobodnejše življenjske samostojnosti?
8 Bog ni ustvaril ljudi zato, da bi bili nekakšne lutke, temveč Njemu povsem podobna bitja, in jih ni postavil iz Sebe v življenje kot zgolj stvaritve Svojega vsemogočnega dobrega ali slabega razpoloženja, temveč kot resnične otroke Svoje večne Očetovske ljubezni, ki naj bi bili obdarjeni z Njemu povsem podobnimi stvariteljskimi lastnostmi in se povsem svobodno, s svojo življenjsko močjo sami od sebe po svoji svobodni volji izoblikovali do najpopolnejše bogu-podobnosti. In glej, zato pri oblikovanju človeka ne gre za to, da bi vašo svobodno voljo ovirala kakršna koli Božja prisila, temveč mora biti ljudem dopuščena svobodna volja tudi v najhujših razmerah, in celo tedaj, če bi Jaz zaradi tega moral na križu izgubiti Svoje zemeljsko življenje!
9 Glej, toliko ljubezni čuti božanska modrost do ljudi, ki jih je nekoč postavila na ta svet kot svoje otroke, da bi preskusila dano jim najsvobodnejšo voljo. Zato to dojemite, razumite in Mi ne zastavljajte nadaljnjih nepotrebnih vprašanj; kajti Bog je iz Sebe postavil red za večno in takšen bo tudi večno ostal. In odslej, če želite, bomo govorili o čem drugem!'
10 Cirenij je nato rekel: ,Toda Ti, moj Gospod in Mojster v vseh stvareh, menda ne boš zaradi tega nejevoljen? Mi smo pač to, kar smo: ljudje še močno zemeljsko omejene pameti in zato Te prosimo, bodi z nami potrpežljiv.'
11 Tedaj je Jožef pripomnil: ,Potrpežljiv, a ne predolgo! Zdaj je že priporočljivo, da ga pustimo pri miru, kajti povedal in govoril je res že zelo veliko. Ko pa tako nastopi, potem je še najboljše, da ga pustimo oditi in se vedemo tako, kot je svetoval. Tudi jaz kot njegov oče ne opravim z njim nič. Nenadoma postane molčeč in nas pusti, da govorimo, kar hočemo. Zato ga pustite, ljubi, visoki prijatelji in podporniki, da se nekoliko spočije, potem bo pa že sam spet prišel s čim na dan!'
12 Cirenij je rekel Jožefu: ,Toda povej mi, ali si je kdaj koli le v čem malo nasprotoval?'
13 Jožef je odgovoril: ,Še nikoli! Kar reče, je rečeno in je tako, kot bi bilo rečeno za večno in to velja pogosto tudi za najmanjše in najneznatnejše stvari! To vam lahko iskreno potrdim.'
  14 Cirenij je nato rekel: ,Potem pa je že boljše, da ravnamo tako, kot želi On, kajti Njegova notranjost je napolnjena z Božjim duhom in zgodi se, kar On hoče. Pri tem se mi, slabotni ljudje, ne moremo bojevati z Njim - o tem sem se bil prepričal že pred dvajsetimi leti. Toda vprašanje je, kaj naj bi še govorili, ker je On najpomembnejši pojav tega časa in tudi vseh drugih časov, in tako bo ostalo do konca sveta.'«

216. Rimljanova kritika zemeljskih razmer

1 (Gospod): »Nato se je oglasil Jožef: ,O, potem pa ti bom takoj predlagal temo, ki ga bo spet pritegnila! Poslušajte, kaj menite vi, ki ste vpeljani v marsikatero skrivnost, o stvarjenju prvih dveh ljudi na tej zemlji?`
  2 Nato je visoki svetnik rekel: ,Prijatelj, na svetu ni nič skrivnostnejšega od te zelo vprašljive teme. Ljudje ne moremo povedati o tem kaj bolj določnega in zanesljivega in tako bo tudi ostalo; čim bolj bi v to smer raziskovali pri vseh znanih ljudstvih na zemlji, v tem hujši labirint negotovosti bi zašli. Še najbolje stori, kdor se prav trdno oprime kakšne ljudske pravljice. Kjer se človek ne more dokopati do resnice, si pomaga s prav živahno domišljijo in v takšnih prav živih sanjah je srečnejši kakor v večnem iskanju resnice, ki je verjetno nikoli ne more najti.
  3 Perzijci imajo na primer drugačno zgodbo kakor vi, Judje, Skiti spet neko drugo, mi, Rimljani in Grki, spet drugačno, prav tako prebivalci Spodnjega Egipta in meni znani Germani pa spet nekaj povsem drugega. A o tem bi bilo mogoče govoriti veliko, pa še zmeraj ne bi prišli nikamor.
  4 Zato menim, da je najboljše, če takšno povsem neplodno temo povsem opustimo; o tem si borno prišli toliko malo na jasno kot astronomi o bistvu ozvezdij na nebesnem svodu.
  5 Takole menim: Če po odpadu telesa res obstaja kakršnokoli višje in popolnejše življenje, bomo tedaj zanesljivo dojeli globlje resnice; če pa se s telesno smrtjo konča tudi življenje duše, pa ne izgubimo ničesar, če nismo postali preveč modri. Glej, prijatelj, tako razmišljamo mi, bolj izkušeni in boljši Rimljani.
  6 Zelo težko je tudi dokazati, da človeška duša po smrti živi naprej, toda še zmeraj je to lažje kakor zanesljivo ugotoviti, ali je bila postavljena na to zemljo človeška dvojica ali celo več njih, in kdaj, v istem času ali v različnih časovnih obdobjih. To lahko ve samo Bog, toda nikoli kratkovidni in tudi prekratko živeči človek; kajti ko morda ta na podlagi svojih številnih izkušenj spozna globlje resnice, se že mora posloviti od sveta. Ker to še predobro poznam, mi takšnih stvari in raziskovanja res ni več mar. Skratka, vsa zasnova življenja na zemlji je in ostaja mislečemu človeku nedojemljiva.
  7 Če srno res poklicani za Božje otroštvo, ga zanesljivo doseže le zelo majhen del človeštva. In zakaj ne vsi? Zakaj mora skoraj tretjina ljudi umreti že kot nedorasli otroci? Kaj lahko ti vedo o Bogu in svoji prvotni poklicanosti in kako naj se s pravo uporabo svoje svobodne volje toliko razvijejo, da bi postali podobni Bogu?
  8 Zato trdim in pravim: Najbolj slepi norec je tisočkrat srečnejši kot največji modrec, in najpametnejše je, da se tukaj ukvarjamo z drugimi stvarmi kot s takšnimi brezplodnimi razpravami; kajti čim več človek ve in razume, tem jasneje mu postaja, da na koncu ne ve nič. In za takšen skrajno dolgočasni poduk o življenju se ne bom nikoli posebno zahvaljeval. Govoril sem!`
  9 Nato je rekel Cirenij: ,Da, da, če zadeve opazuješ zgolj z naravnim razumom, potem imaš prav; toda - ,
  10 Svetnik se je vmešal: ,Toda sem, toda tja! Kateri razum pa še imamo poleg naravnega? Če ta ne zadostuje, od kod pa bomo vzeli nadnaravnega? Človek je samemu sebi najbližji - in kljub temu se ne pozna! Kako naj potem spozna kaj bolj oddaljenega? Prizanesite mi s tem! Človeška narava je brez njegovega hotenja in znanja ali povsem pokvarjena in neuporabna, ali pa je človek obsojen na to, da bolj kakor vsaka žival čuti svojo pomanjkljivost, in je zato tako nesrečen, kot je le lahko. Nisem še videl res srečnega človeka. Čim pametnejši je kdo, manj srečen je na koncu svojih dni. Tedaj je njegova največja prijateljica prav smrt. Res nenavaden konjiček vsemogočnega in nadvse modrega Boga; znova in znova ustvarjati in znova in znova uničevati!`«

217. Božji namen s človekom

1 (Gospod): »Nato sem se oglasil Jaz: ,Prijatelj, nekoliko razburjen si, ker sem vam prej govoril o človekovem resničnem namenu; toda nič zato! V tebi sem opazil zaviralne dvome in sem hotel, da jih odkrito izraziš; zato je tudi moral Jožef načeti takšno temo, da se ti je jezik razvezal na pravem kraju. Prav dobro si povedal in razkril svoje dvome in grajo človeške narave. Zdaj pa je vrsta na Meni in ti lahko o tej zadevi povem nekaj povsem drugega kot to, kar ti o njej misliš in o čemer ste zdaj med seboj razpravljali.
  2 Glej, če bi Bog ljudi ustvaril samo za to zemljo, bi imel res nenavaden konjiček - da bi nenehno nekaj ustvarjal in potem to spet uničil; toda ker je ljudi ustvaril za višje in večno življenje in jih na tej zemlji pusti živeti toliko časa, dokler ne opravijo vsaj najnujnejšega preskusa svobodne volje ali vsaj prehoda skozi meso, potem je pravi in živ Božji konjiček ta, da ljudi na tem bridkem svetu ohranja v mesu samo tako dolgo, kot je za enega ali drugega človeka to nujno. Ko človek zapusti to zemljo, bo onstran vpeljan v takšno vrsto šolanja, ki je zanj primerna, da doseže višjo in resničnejšo življenjsko izpopolnitev. Tam bo že prejel tudi pravo razlago geneze prvega zemeljskega človeka.
  3 Marsikdo pa bo postal, zaradi soljudi, že na tej zemlji tako popoln kot Jaz, toda samo in edino po poti resničnega čaščenje Boga, kot sem vam to že prej pokazal, ko sem vam svetoval, kako naj Mi izkažete božansko čast.
  4 Da pa ne bi še naprej dvomil o zanesljivem življenju duše po telesni smrti, ti bom za nekaj časa odprl oči duše in potem nam boš poročal, kaj si videl. Toda to ti bom storil samo, če to hočeš.'
  5 Svetnik je odgovoril: ,Da, to si želim! Stori mi tako!'
  6 Nato Me je naš Jožef poklical na stran in Mi skrivoma dejal: ,Poslušaj, ljubi moj sin Najvišjega, ne pojdi predaleč pri teh uglednih Rimljanih; nenehno se mi namreč dozdeva, da te čedalje manj razumejo. Visoki svetnik je prej to že kar dobro nakazal, čeprav je bil sprva za to, da te počastijo po Božje.'
  7 Jaz sem rekel: ,Glede tega bodi brez skrbi! Pojav, ki mu ga bom zdaj omogočil, ga bo pripeljal na drugačne misli.
8 Jožef je rekel: ,Potem stori, kar si se namenil!'
  9 Nato sem s Svojo notranjo in ne glasno izgovorjeno voljo omogočil Rimljanu tako imenovani notranji vid in nenadoma je bil obdan s svojimi številnimi umrlimi sorodniki, prijatelji in znanci, na koncu se je prikazal celo Julij Cezar, temu se je svetnik začel nadvse čuditi in Me hlastno vprašal: ,Ali je vse to res ali samo privid?'
  10 Jaz sem rekel: ,Govori z njimi, povedali ti bodo, kajti privid ne more govoriti! `«

218. Poročanje duhov o onstranstvu

1 (Gospod): »Nato je svetnik vprašal duhove, ki so se mu prikazali, ali so resnični ali samo prikazni začaranih čutov.
  2 Duhovi so odgovorili: ,Resnični smo, če tega ne želiš ali ne zmoreš dojeti, potem slepiš samega sebe!'
  3 Svetnik je dejal: ,Zakaj pa vas lahko vidim zdaj in ne tudi sicer? Zakaj se mi niste prikazali, ko sem to sam pogosto že prav hrepeneče zahteval od vas?'
  4 Duhovi so odgovorili: ,Lahko bi nas že velikokrat videl in govoril z nami, če tvoje duše ne bi tako slepilo čutno ugodje materialnega sveta.
  5 Prvotni ljudje te zemlje so to zmogli; ko pa so se potem potomci čedalje bolj pogrezali v materialnost tega sveta, so izgubili tudi sposobnost videnja duš, ki so se poslovile, in sporazumevanja z njimi. Nadnje se je zgrnila noč dvoma, v kateri so izgubili celo vero v nadaljevanje življenja po telesni smrti in začeli drug drugega strahoma spraševati, ali duša po telesni smrti živi naprej.
  6 In glej, to stanje dvoma človeka z grobimi čuti je prava kazen za njegovo moralno pokvarjenost, in tudi prav je tako. Kajti brez te grenke kazni bi se ljudje še pogosteje in globlje pogrezali v materijo; tako pa jih pred tem varuje vsaj strah pred telesno smrtjo, ker ne vedo in ne morejo dognati, kaj se bo z njimi dogajalo po telesni smrti.
  7 Ko smo še živeli, smo v svojem fizičnem življenju vsi občutili povsem enako kazen in bili polni vsakovrstnih dvomov; šele resnična ločitev od telesa nas je prepričala, da po odpadu telesa človek živi naprej. Toda v nadaljnjem življenju se dobro godi samo tistemu, ki je bil na svetu v telesu pravičen in je delal dobro; nepravičnim, obrekovalcem, trdosrčnežem in povsem brezčutnim pa se godi tukaj slabo, celo tisočkrat slabše kakor tistim, ki pri vas ginevajo v najtemnejši ječi.
  8 Ti si sicer pravičen človek, toda kljub temu še trd in neusmiljen. Če bi v takšnem stanju čutov prišel k nam v onstranstvo, bi sicer našel strogo in neusmiljeno pravičnost, toda nobene ljubezni in usmiljenja. Kajti nobena duša pri nas ne najde nič drugega, kakor to, kar je v svoji čudi prinesla s seboj; kajti šele pri nas se človek znajde na svojih lastnih tleh. Razumi to in se ravnaj po tem, da boš prišel k nam dobro oskrbljen; kajti zdaj imaš veliko boljšo priložnost, kot smo jo kdaj koli imeli mi.`
  9 Nato je svetnik dejal: ,Zdaj pa verjamem, da ste resnični, in ne privid! Povejte mi, kdo je mladi Jud, ki pred nami počne takšne čudežne stvari!'
  10 Duhovi so odgovorili: ,Ta je Tisti, ki je, ki je bil in ki bo! Več o Njem ne smerno povedati; to nam prepoveduje Njegova volja. Toda On je pri vas in ga lahko sam vprašaš!'
  11 Nato se je svetnik obrnil k Juliju Cezarju in ga vprašal: ,Na zemlji si bil pameten in mogočen junak; vse se je moralo ukloniti tvojemu ukazu. Kako zdaj živiš v svetu duhov?`
  12 Duh (Julij Cezar) je odgovoril: ,Na svetu sem že požel slabo plačilo za vse, kar sem storil samo v svojo slavo; in sem sem prinesel le malo dobrega in moje plačilo je bilo zato velika revščina in moja posvetna slava je bila tukaj le temna noč, v kateri sem skozi debele črne oblake videl le tu in tam zasijati kakšno zvezdico.
  13 Dolgo sem bil sam brez vsakršne družbe in nisem imel nikogar razen samega sebe. Lahko sem klical, prosil, jokal, vsepovsod hodil in iskal, kolikor sem hotel, in ni nič pomagalo. Klical sem vse bogove; toda nobenega odgovora ni bilo. Po dolgem, žalostnem trajanju mojega najbolj nesrečnega časa polnega obupa, mi je prišlo na misel, naj se obrnem na judovskega Boga. Tedaj je okoli mene postalo svetleje in tisto malo zvezdic je tudi bolj zasvetilo in zdelo se je, da so se mi približale. Ko sem to opazil, sem začel povsem zaupati v judovskega Boga in goreče sem Ga prosil, naj mi pomaga iz moje velike stiske in muk.
  14 Potem je postalo okoli mene znova svetleje in neka zvezda se je spustila povsem blizu mene. In kmalu sem opazil, da je zvezda začela dobivati popolno človeško postavo in pred menoj se je prikazal človek, ki sem mu nekoč na zemlji naredil nekaj dobrega, in ta mi je dejal: ,Blagor tebi, da si v svoji noči našel pravega judovskega Boga. Odženi svoje napačne malike in tudi svojega lastnega, največjega, svoj cezarski sloves; postani povsem ponižen, in potem te bom vzel k sebi v stanovanje.
  15 Nato sem znova prosil judovskega Boga, naj mi odvzame sloves in vse zgrešene malike. Potem so se mi v človeški podobi približale tudi druge zvezdice in mi rekle: ,Tako kot ti smo tudi mi bili na zemlji; toda bili smo revni Judje, ki so jih preganjali tvoji svečeniki; toda ti si nas varoval, nas obdaril in nam pomagal, da srno znova prišli v svojo deželo. Zdaj si pa ti reven in od vseh svojih zemeljskih zakladov nimaš drugega kot to, kar si storil nam; in zato smo mi z Božjim dovoljenjem prišli k tebi, da bi ti povrnili dobro, ki si nam ga izkazal. Če želiš potovati z nami brez vsakršne slave, nam sledi in pri nas boš našel zavetje.
  16 Tako sem odšel z njimi in kmalu prišel v čudovito pokrajino. Podobna je bila široki dolini z lepim velikim jezerom. Dolino so v daljavi obdajale visoke gore, ki so bile videti celo zabavne. V ospredju je stalo nekaj bivalnih hišk, podobnih številnim ribiškim kočam na zemlji. V večji razdalji sem videl še več podobnih bajtic. Polja so bila bujno zelena. Toda dreves sem videl le malo; bila pa so polna najlepših sadežev.
  17 Vselil sem se v kočo, ki je bila ob mojem prihodu na desni, in sicer k prijatelju, ki je v moji najhujši stiski prišel k meni prvi, in tam takoj našel nekaj jedače in pijače; toda vse je bilo skrajno preprosto, razveselilo pa me je veliko bolj kot so me na svetu moji veliki zakladi in palače.
  18 Ko sem tako ves blažen prebival v koči in se tudi dovolj okrepil, me je prijatelj znova odpeljal iz koče, in na mirni gladini jezera sva zagledala čoln, v katerem je bil človek, ki je veslal proti nama. Prijatelja sem vprašal, kdo bi lahko bil čolnar. In prijatelj je rekel: ,Ta vsake toliko časa pride čez nam neznano dolgo jezero in nam zmeraj zelo prijazno pokaže, kaj vse moramo še naprej početi. Potem se z vso vnemo, veseljem in užitkom lotimo svetovanega dela, in našo marljivost judovski Bog vsakokrat blagoslovi. Ko smo prišli sem prav tako kakor ti zdaj, je bila ta pokrajina videti še zelo puščobna in zapuščena; z našo marljivostjo in prizadevnostjo pa se je razcvetela takšna, kot je danes. Če boš tudi ti hotel odslej delati z nami, boš tudi ti prejel blagoslov, kakršnega smo dobili mi.'

219. Življenje Julija Cezarja v onstranstvu

1 (Gospod): »(Julij Cezar): ,Tega sem se zelo razveselil in sem se s prijateljem podal na obrežje jezera. Nato je čolnar stopil na kopno in rekel: ,Tam zgoraj na obrežju jezera, desno proti kopnemu, je še hudo močvirje, kjer se zadržuje vsakršna zla golazen, ki od časa do časa onesnažuje zrak te pokrajine. To močvirje bosta izsušila! Tako dolgo prinašajta vanj dobro zemljo, dokler ne bo to dokaj plitvo močvirje zravnano in zemljišče izboljšano, in tako boste imeli kos rodovitne zemlje več.' S prijateljem sva se mu veselo zahvalila za ta nasvet. Nato je spet hitro odveslal in takoj sva se lotila resnično težkega dela.
2 V hiši je bilo tudi že ustrezno orodje za svetovano delo. Vzela sva ga zavzeto in z veseljem, se odpravila na označeni kraj in začela delati. Toda ob pogledu na kar obširno močvirje sta me kljub temu obšla strah in tesnoba; kajti tam je bilo toliko vse mogoče grozljive golazni, da sem prijatelju dejal: ,Poslušaj, preden bova izsušila močvirje, bo na zemlji minilo vsaj sto let!'
  3 Prijatelj je odgovoril: ,Kaj nama mar, če so za to na zemlji potrebna stoletja! Tukaj ni takšnega časa, tu vlada isti večni dan in naš čas je povezan z našo voljo. To močvirje pa je samo nujni zunanji prikaz tvoje notranjosti, nepoštenosti, ki se še zmeraj drži tvojega srca, in tvoja naloga je predvsem, da se tega očistiš z resno voljo in potrpljenjem, ki ju na zemlji nisi poznal. Jaz pa ti bom pomagal in tako se bo tudi to nagnusno močvirje kmalu in zlahka spremenilo v rodovitno pokrajino.'
  4 Ko sem to izvedel, sem okrepil svojo voljo in začel delati nadvse potrpežljivo. Sprva je bilo videti, kot da močvirje nikoli ne bo zapolnjeno, toda sčasoma se je pokazalo, da le ne delava zaman, in hudo močvirje se je kmalu povsem napolnilo z dobro zemljo. Zemljina teža je potisnila golazen in jo za večno pokopala. Tako sva pridobila dober in lep kos kopnega in tam kmalu postavila novo kočo; pripravila sva jo za prihajajoče tujce in jim potem pomagala enako, kot je meni pomagal omenjeni prijatelj.
  5 Čolnar pa je še večkrat prišel k nama in nama zmeraj naložil še dodatno delo, tudi to sva opravila in tako najino pokrajino spremenila v pravi raj. Tam še vedno prebivam in zase ne zahtevam nič večjega, lepšega in boljšega. Tudi ti se na tem svetu odpovej vsemu, kar je zemeljsko veliko in dragoceno, kajti pri nas tostran štejejo samo resnično plemenita, dobra dela in dejanja!'
  6 Nato je strogi visoki svetnik povsem zaprepaden vprašal duha Julija Cezarja: ,Kje pa je zemeljsko gledano ta pokrajina, ki si jo tako natančno opisal?'
  7 Julij Cezar je odgovoril: ,Opisane pokrajine ni na tej zemlji nikjer, lahko pa je krajevno kljub temu vsepovsod; kajti tam, kjer sem jaz, je tudi pokrajina. Sčasoma sem pač spoznal, da je kraj, pokrajina in vse, kar me v našem svetu obdaja kot navidezno mrtva materija, zraslo - tako kot na primer drevo iz zemlje - iz mene; drugače povedano: jaz sam sem stvarnik sveta, ki ga naseljujem. Jaz in moji prijatelji, ker imamo enako ljubezen, enako voljo in tako tudi enako razmišljamo, zato tudi naseljujemo isto pokrajino; toda na isti točki lahko prebiva še nešteto drugih duhov, vsak v neki drugi pokrajini. To je tudi velika razlika med nami, duhovi, in vami, še zemeljskimi ljudmi.'
  8 Svetnik je vprašal: ,Tega pa ne razumem! Kako je lahko na istem kraju več ozemelj in pokrajin?'
  9 Julij Cezar je odgovoril: ,O prav lahko in poleg vsega tudi povsem naravno! Glej, v isti sobani spi na primer stotine ljudi in vsi sanjajo. Eden je v Rimu, drugi v Atenah, tretji v Jeruzalemu, četrti v Aleksandriji in tako naprej, vsak nekje drugje in to je tako živo, da tega podnevi ni mogoče dovolj opisati. Da, kako je to mogoče? Vseh sto je v isti spalnici in vsak v neki drugi pokrajini. Da, kako pa je potem to, ko je na enem polju na tisoče ljudi in vsak isti trenutek vidi nekaj drugega?
  10 Glej, približno tako je tudi v drugem, bolje rečeno, v našem duhovnem svetu. Razlika med našim in tem vašim svetom je samo v tem: mi, duhovi, prebivamo pravzaprav v povsem svojem svetu, vi pa v Božjem svetu. Kajti naš svet je delo naših misli, idej, poželenja in naše volje; vaš svet pa je delo Božje ljubezni, Božjih misli, zamisli in Božje volje.
  11 Zato je človek Božja podoba, ima ustvarjalne zmožnosti in si lahko v povsem čistem stanju svoj svet ustvari sam in potem prebiva v svoji popolni lastnini. To najbrž razumeš?`
  12 Svetnik je odgovoril: ,Potem so ljudje, ki te obdajajo in so v stiku s teboj, tudi samo tvoja stvaritev in tvoja last v svetu, ki je izšel iz tebe kot tvoja sanjska slika?'
  13 Julij Cezar je rekel: ,Tudi to deloma; toda brez njihove privolitve jih ne bi mogel utelesiti in še manj biti z njimi v stiku, jih videti, slišati in govoriti. To je zelo podobno tuzemeljskemu zaznavanju sočloveka. Kajti ti ga tudi ne vidiš takšnega, kakršen je v resnici, temveč vidiš samo njegovo podobo v sebi, ga občutiš s svojim lastnim občutkom in slišiš zvok njegove govorice v svojem ušesu, ki je tako prirejeno, da posname zvoke, ki so mu odposlani po zraku. Če pa si slep, gluh in brezčuten, zate človeka ni, četudi bi bil blizu tebe. In četudi bi slišal, videl in čutil in si v mislih predstavljal še toliko ljudi, nikogar ne bi videl, slišal ali občutil, če ga res ni (če ga res ni = dopolnilo založbe Lorber Verlag).
  14 In tako mora biti tudi v svetu duhov duh, s katerim bi rad prišel v stik, navzoč - vsaj s svojo voljo, svojo ljubeznijo in svojim spoznanjem. Brez tega si sam ali pa niso ljudje, ki jih za trenutek zagledaš, nič drugega kakor prikazni tvoje domišljije; sami po sebi ne obstajajo, niso resnični in zato se s teboj niti ne morejo sporazumevati - kajti vse njihovo si ti sam.
  15 Zato pa tudi je večno enaka in neskončno velika razlika med Bogom in nami, Njemu podobnimi bitji, ker namreč lahko le Bog sam iz Svojih velikih misli prikliče človeka v popolno, samostojno in povsem svobodno bivanje, naše stvaritve pa so prikazni, ne pa resničnost v pojavnem bivanju. Zato je tudi svet, v katerem neki duh prebiva, bolj iluzija kakor resničnost. Kajti popolnejši duhovi so mi dovolili videti njihov svet na istem kraju, in takšen svet je bil povsem drugačen kakor tisti, v katerem prebivam jaz. Toda to boš povsem razumel in spoznal šele tedaj, ko boš sam postal prebivalec svojega notranjega duhovnega sveta.
  16 Zdaj pa sem ti že dovolj prikazal, kako je z življenjem, potem ko odpade telo; zato nas ne sprašuj nič drugega več!`«

220. O verovanju in gledanju

1 (Gospod): »V tem trenutku sem svetniku odvzel notranji vid in ni več videl nobenega duha. Toda potem Me je preplašen vprašal, kam so se zdaj duhovi umaknili, da nikogar ne more več videti, slišati ali se z njim pogovarjati.
  2 Jaz sem rekel: ,Še zmeraj so tukaj, kjer so bili tudi prej; samo ti jih ne moreš več videti, slišati in govoriti z njimi, ker je tvoja duša še zelo združena s tvojim mesom in še ne z Božjim duhom v njej. Če pa si boš prizadeval postati eno z Božjim duhom v sebi, boš tudi duhove, ki so okoli tebe, lahko ves čas videl, občutil in z njimi govoril. - Ali si to dojel?'
  3 Svetnik je odgovoril: ,Seveda, toda z menoj je zdaj kot s pijancem, ki je včasih kar bister, takoj zatem pa spet neumen in pravi: Leta bom potreboval, da mi bo to povsem jasno!'
  4 Jaz sem rekel: ,Kdor vneto išče, ta tudi najde, kar išče. Lahko pa si človek vse življenje prizadeva - kar se presplošno in prepogosto dogaja - uničevati svoje telo in še bolj svojo dušo, ali pa si prizadeva nasprotno, v večno korist svoje duše.
  5 Zakaj se ljudje, ki se preveč trudijo za svoje telo, ki bo kmalu umrlo - ne prizadevajo toliko bolj za koristi svoje duše, ki je določena za večno? In tako tudi ti v prihodnje bolj skrbi za blaginjo svoje duše kakor za blaginjo svojega telesa, in potem bo že veliko svetleje in jasneje okoli tebe!'
  6 Z Mojo pripombo so bili zadovoljni vsi in so hvalili Mojo modrost.
  7 Cirenij pa Me je vprašal: ,Gospod, zakaj pa tudi mi nismo smeli videti duhov in govoriti z njimi, tako kot moj svetovalec?'
  8 Jaz sem odgovoril: ,Med vami ni nikogar, ki bi bil manj veren kakor tvoj svetnik. Potreboval je nazoren dokaz. Zdaj veruje, ker je videl, da njegov dvom ni bil utemeljen. Toda to mu ni v nikakršno prednost, saj ni potrebno, da bi v sebi trudoma še iskal dokaz, da duša po odpadu telesa še naprej živi.
  9 Za dušo tistega, ki ni videl, kar je videl svetnik, vendar verjame, kar mu Jaz rečem, je verovanje zdravilnejše kakor da bi to videl, ker se v verovanju duša giblje svobodneje kakor pri gledanju. Jaz pa poznam tvojo vero in vem, da so ti Moja storjena dela, ki si jih videl, več kot dokaz za to, da je res, kar govorim; in zato bi bilo prav nekoristno, da bi ti kazal še umrle, ki bi ti povedali, da vam govorim resnico.
  10 Če pa se boš s svojim trudom ves napolnil z živo vero, potem boš že tudi sam iz sebe dosegel pravo in za svojo dušo neprisiljeno, svobodno gledanje. Glej, v tem je dober razlog, zakaj vsi vi drugi niste smeli gledati tistega, kar je gledal svetnik.'
  11 Ko so Cirenij in številni drugi gostje slišali, kar sem povedal, so se mi posebej zahvaljevali za takšno pojasnilo in so bili potem tudi prav veseli, da duhov niso videli in ne slišali.
  12 Ker pa se je medtem že znočilo, so kmalu prižgali luči in sporočili, da je večerja v veliki jedilnici že pripravljena. Cirenij je vstal in vse navzoče povabil k večerji. Toda nekaj mestnih svetnikov se je opravičilo, da morajo najprej obvestiti svoje družine, ker bodo te sicer z večerjo čakale nanje.
  13 Jaz pa sem jim rekel: ,Izpolnite Cirenijevo voljo! Vaše družine že vedo, da ste sem povabljeni v goste.'
  14 Neki svetnik je vprašal: ,Kdo pa je to lahko v tako kratkem času sporočil našim družinam?'
  15 Jaz sem odgovoril: ,Prav Tisti, ki je zmogel pomiriti nevihto na morju. Zato ostanite in verjemite, da je tako!'
  16 Po teh Mojih besedah so vsi ostali in odpravili smo se v jedilnico. Tam pa je bila tudi posebna miza z najboljšimi judovskimi jedmi in odličnim vinom, pripravljena Zame, za Jožefa, Jakoba in tudi Grka Aristokiesa.
  17 Ko je Jožef opazil to posebno znamenje pozornosti do nas, je rekel Cireniju: ,Toda visoki prijatelj in gostitelj, zakaj tolikšna posebna pozornost nam, maloštevilnim? Povsem zadovoljni bi bili z jedmi, ki jih uživate vi, Rimljani.'
  18 Cirenij je nadvse prijateljsko odgovoril: ,Prijatelj, poznam te že iz Ostrazina in vem, da zelo strogo izpolnjuješ vaše judovske predpise in zdaj je bila tudi moja dolžnost, da vas pogostim tako, da ne bi bila prizadeta vaša čud. Mi, Rimljani, smo navajeni naših jedi, in zvečer večinoma uživamo meso živali, ki jih vi ne jeste, zato naj te ne skrbi, če sem za vas dal pripraviti posebne jedi.'
  19 S tem pojasnilom je bil Jožef zadovoljen in posedli smo za našo mizo, Rimljani pa so se razvrstili ob veliki mizi in sicer tako, da je Cirenij sedel zelo blizu naši mizi, da se je lahko med večerjo o marsičem pogovarjal z nami.«

221. Adam in Eva, prva človeka na zemlji. Predadamovci

1 (Gospod): »Dobro razpoloženi smo jedli in pili, in med jedjo, ko je vino nekoliko bolj razvezalo jezike, je svetnik, ki je govoril z duhovi, vprašal, ali je bil sprva dan na zemljo samo en človeški par ali pa jih je bilo več na različnih krajih zemlje. Kajti tega mu duhovi niso povedali in to bi rad vedel, ker se je to vprašanje zastavljalo že pred tem.
  2 Nato me je Cirenij zaprosil, naj svetniku pojasnim to zadevo.
  3 Jaz pa sem odgovoril Cireniju: ,To sicer lahko storim, vendar to nikomur ne bo posebno koristilo. Kaj naj bi ljudje vedeli, to je Mojzes povsem jasno razložil v svoji Genezi (1Mz) in navsezadnje še v dveh knjigah, ki pojasnjujeta vse, v našem času pa nista več priznani in veljata za nepristni (Apokrifi). Kdor torej želi vedeti, kako je bilo z nastankom človeka na tej zemlji, naj bere Mojzesove spise in verjame, da je bilo prav tako in nič drugače, saj ima tam najresničnejši in pristni dokaz, ali je bil na začetku samo en človeški par ali pa je bilo na zemlji več parov hkrati.
  4 K temu lahko dodam samo to, da je bil od ljudi, ki so poklicani za Božje otroštvo, postavljen na zemljo samo en par, namreč Adam s svojo ženo Evo. S tem se je tudi začela duhovna vzgoja iz nebes in se nadaljuje vse do današnjega dne.
  5 Da pa so bila že dolgo pred Adamom človeku podobna bitja, je zanesljivo in resnično, in takšna bitja so na zemlji še danes; toda med njimi in pravimi svobodnimi ljudmi je nadvse velika razlika.
  6 Kajti pravi človek lahko samega sebe izoblikuje do popolne podobnosti Bogu in lahko Božja dela dodobra spozna, primerja, presoja in dojame njihov namen; toda živalski človek tega nikoli ne bo zmogel.
  7 Da pa tudi živali sčasoma in s trudom pravih ljudi prevzamejo neko obliko višje omike ste spoznali pri svojih domačih živalih. Ljudje pa bi lahko pri živalih dosegli še več, če bi bili tako kot preprosti praočetje zemlje povsem v stiku z onstranskim duhom iz Božjega srca.
  8 Globoko v notranjosti Egipta so ljudje, ki so še podobni praočetom. Ti so še gospodarji narave in ta se mora podrejati njihovi volji. Toda da bi to zmogel, se pravi človek v svoji duši ne sme spustiti pod naravo, ampak v duhu dvigniti nad vso naravo materije in mesa. Kajti v naravi celotne materije tiči sodba, nezavedanje in smrt; samo v duhu je večna svoboda, resnično življenje in vsa moč in oblast. Da je to res, sem vam dokazal zunaj na morju.
  9 Prizadevajte si, da bo vaša duša eno z duhom - ta vas bo potem že sam vpeljal v vso modrost; toda brez njega boste nenehno omahovali med svetlobo in temo, med življenjem in smrtjo, med svobodo in sodbo.
  10 Združitev duha iz Boga z ustvarjeno dušo pa človek doseže tako, da v pravega Boga resnično verjame, Ga nadvse ljubi in ljubi druge ljudi kakor samega sebe. Kdor to ve in tako ravna, bo že v sebi izkusil, da sem vam zdaj govoril popolno resnico.'
  11 S temi Mojimi besedami so se vse zadovoljili in niso več spraševali o začetku človeškega rodu na tej zemlji.«

222. Navidezna vrednost zunanjega kulturnega napredka

1 (Gospod): »Nato srno še naprej jedli in pili, seveda zmerno. Cirenij se je z nami mimogrede pogovarjal o številnih domačih in gradbenih zadevah, drugi gostje so nam prisluhnili ter Meni in Jožefu v vsem pritrjevali.
  2 Končno je neki vojskovodja, ki do tedaj ni spregovoril besede, rekel: »Glede graditve bi bilo dobro predvsem paziti na to, da bi bile ladje na morju narejene tako, da bi bile, prvič, bolj kos viharjem, kot so bile doslej, in drugič, bi jaz pri večjih ladjah opustil veslanje; kajti če so vesla previsoko čez krov, morajo biti držaji dolgi. S takšnimi pa se težko krmari, zahtevajo več krepkih veslačev, ladja je tudi manj učinkovita v vodi in vesla se v viharju zlahka zlomijo. Če pa so vesla nameščena niže, tako kot pri majhnih plovilih, pa že ob nekoliko večjem valovanju zaide v ladjo skozi odprtine za vesla voda, in ne moremo početi nič drugega, kot da jo neprenehoma odstranjujemo iz ladje, da ta ne bi potonila. In nazadnje, tretjič, pomanjkljivost naših velikih ladij je tudi v tem, da je v njih zaradi številnih veslačev premalo prostora za primerno število drugih potnikov, in se ladja, kljub številnim veslačem, že pri majhnem nasprotnem vetru ne premakne z mesta.
  3 Glej, moj ljubi, mladi, nadvse pametni in čudovito mogočni človek, ti bi nam, Rimljanom, tudi glede tega lahko dobro in prav svetoval. Stari Feničani naj bi bili imeli takšne ladje, s katerimi so lahko pluli daleč čez veliki ocean in to hitro in varno. Mi, Rimljani, pa se moramo zadovoljiti z majhnimi plovili in se upamo odpraviti na morje samo ob mirnih dneh. Kaj meniš o tem?'
  4 Jaz sem odgovoril: ,Da, prijatelj Moj, težko je prav in dobro svetovati. Kaj ti koristi takšen nasvet, če ga ne moreš uresničiti?
  5 Za dobro in varno plovbo po morju je pomembno predvsem natančno poznavanje zvezdnega neba, nato poznavanje zemlje in zlasti položaja morja, njegove velikosti in globine. Tega pa še dolgo ne boste obvladali in tudi ne morete, ker bi vaši neumni duhovniki temu z vso vnemo nasprotovali; zato vam tudi bolj opremljene ladje ne bi koristile, ker jih ne bi mogli izrabiti.
  6 Feničani so sicer imeli nekoliko uporabnejše ladje, toda nič kaj bistveno. V jadranju so bili pri ugodnem vetru spretnejši kakor vi; toda tudi oni so se ogibali visokega morja in se raje držali obale.
  7 Če bi pa želeli svoja morska plovila bolje graditi, potem bi se morali učiti od Indijcev, ki prebivajo ob morju; ti dobro obvladajo jadranje, čeprav tudi ne vrhunsko.
  8 Glejte pa, da vam uspe svojo dušo kmalu združiti z Božjim duhom, potem pa vam bo Duh že pokazal, kako lahko izboljšate svoja morska plovila.
  9 Sicer pa so za te čase vaše ladje prav dobre in zelo uporabne. Poznejši potomci bodo seveda delali veliko bolj izpopolnjene ladje, s katerimi bodo lahko pluli po morju v vseh smereh hitro kakor ptice; toda zaradi tega ne bodo ljudje niti fizično in še manj duševno srečnejši, ampak celo veliko manj. Zato čim dlje ostanite pri tem, kar imate; kajti prevelika izboljšava zemeljskih reči zmeraj prinese resnično in trajno poslabšanje v duhovnem; človek naj bi namreč z vsemi močmi svojega življenja kultiviral predvsem duhovno.
  10 Kaj koristi človeku, če bi si pridobil vse zaklade sveta, bi pa s tem hudo škodoval svoji duši? Ali se ne zavedate, kako kratka je življenjska doba vsega mesa na tej zemlji in kakšna je njegova končna usoda? Ali umreš kot cesar ali kot berač, to je za onstranstvo vseeno. Kdor je imel tukaj veliko, se bo moral onstran marsičemu odpovedati, kdor pa je imel tukaj malo ali nič, se onstran ne bo imel čemu odpovedati in si bo tem laže in hitreje pridobil notranje in edino prave, žive duhovne zaklade.
  11 Zato pa so bili praočetje te zemlje tako srečni, ker so svoje tuzemske življenjske potrebe zadovoljevali tako preprosto kot je le mogoče. Ko pa so zlasti ljudje, ki so živeli v dolinah, začeli graditi mesta, se je v njih prebudil tudi napuh. Pomehkužili so se, se polenili, kmalu začeli hudo grešiti in se tako onesrečili. Kaj dobrega jim je to prineslo? Spred oči svoje duše so izgubili Boga in zapustila jih je vsa notranja Božja življenjska moč, da niso več mogli verjeti v življenje po telesni smrti tako kot tudi številni med vami ne verjamejo.
  12 Ali ni bila to grozljiva zamenjava: na račun večjega udobja gmotnega življenja so skoraj povsem izgubili duhovno?
  13 Kdor je moder, bo skušal znova zamenjati nepotrebno predobro in udobno gmotno življenje za čisto, resnično duhovno; tako bo storil neskončno več, kot če bi iznašel nekaj tako velikega, da bi človek lahko varneje in s ptičjo hitrostjo prečkal vsa morja. Nekoč bo moral umreti! Kaj bo potem njegova velika iznajdba koristila njegovi duši?
  14 Zato ostanite pri tem, kar imate! Ne pripisujte vrednosti gmotnemu, iščite predvsem, kako bi lahko čim bolj potovali po poteh duha, in tako boste odkrili, kako hitreje in bolje pluti iz tega zemeljskega v drugo, onstransko duhovno.
  15 Z vsemi močmi in sredstvi si prizadevajte, da bi dosegli tisto, kar šteje za večno; za zemeljsko, za telo, pa skrbite samo toliko, kolikor je po zdravi pameti nujno. Naravno je, da mora človek jesti in piti in varovati svoje telo pred mrazom in preveliko vročino; kdor pa za svoje telo stori več kot za dušo, in nazadnje skrbi samo še za telo, za blaginjo duše, ki naj bi živela večno, pa čisto nič, ta je pravi slepec in najneumnejši norec.
  16 Da, če si lahko kdo pridobi večno življenje za svoje telo proti Božji volji - to pa je nemogoče -, ta naj potem le poskrbi samo za blaginjo svojega telesa; sicer pa naj skrbi za tisto, kar bo trajalo večno in tudi mora trajati, ker je tako uredil Bog.
  17 Če ste to razumeli, Me potem ne sprašujte več, kako bi izboljšali svoje nečimrne, posvetne stvari; kajti na ta svet sem prišel samo zato, da vam pokažem in trdno zastavim poti k večnemu življenju, da boste potem po njih zlahka in varno nadaljevali.`«

223. Pot k duhovni popolnosti

1 (Gospod): »Ko so slišali Moje besede, so se začeli pogovarjati: ,Popolnoma prav ima, toda že od rojstva smo pregloboko pogreznjeni v svet in se bomo iz njega le stežka osvobodili. Po Njegovi povsem dobro utemeljeni razlagi se mora vsak le s prostovoljno samodejavnostjo povzdigniti iz materialnega stanja v svobodno duhovno; pri tem si ne more obetati nikakršne čudežne pomoči resničnega Boga, ker bi bila s tem človeku že nekako omejena volja, ki pa mora večno ostati svobodna. Za čisto samodejavnost pa imajo ljudje, podobni nam, očitno premalo moči, poguma, volje in pravega vztrajnega potrpljenja, in tako bo vsak od nas težko napredoval po poteh, ki nam jih je On pokazal, ne da bi se utrudili in večkrat padli.
  2 Vsekakor bi bilo dobro doseči povsem duhovno stanje, to bi bilo vredno neskončno več kakor vsi zakladi te zemlje; toda pot do tja se zdi zelo dolga in polna ovir. Na koncu morda ne bi bilo odveč, če bi Ga vprašali, v kolikšnem času bi lahko človek dosegel to povsem duhovno stanje, če bi se vestno, zvesto in prizadevno držal Njegovih življenjskih napotkov. Kajti človeku je zanesljivo veliko lažje, če pri delu že vnaprej ve, v kolikšnem času ga lahko ob vsej marljivosti tudi dokonča; toda če vnaprej ne vidi, ali bo potrebno delo sploh kdaj končano in tako tudi dosežen cilj, je zadeva težka. Vprašajmo ga to!`
  3 Vprašali so Me in Jaz sem odgovoril: ,Duhovnega dela in duhovne poti se ne da meriti v urah in vatlih, temveč le po moči volje, vere in ljubezni do Boga in do bližnjega.
  4 Kdor se zmore v trenutku tako močno zatajiti, da se povsem odpove svetu, svoje zaklade - v pravi meri - nameni samo revnim iz čiste ljubezni do Boga, in se ne druži telesno z ženskami, ta bi resnično že v najkrajšem času lahko postal popoln. Kdor pa potrebuje očitno dlje časa za to, da se očisti vse zemeljske nesnage in priveskov, bo dlje čakal na najbolj blaženo stanje resnične duhovne izpopolnitve.
  5 Visoki državni oblastniki ste in morate opravljati svoj poklic; to pa pri Bogu ni ovira, ki bi vam preprečevala ravnati pravilno na poteh, ki sem vam jih pokazal, ampak vam celo daje v roke sredstva, s katerimi boste laže in še hitreje dosegli resnično duhovno izpopolnitev.
  6 Toda ne domišljajte si, da ste vi služba in da vam pripadata njena čast in ugled! Službena čast in ugled pripadata postavi, vi ste samo njena podaljšana roka. Če pa ste zvesti, dobri in pravični, potem tudi vam pripada čast in ugled postave, in zasluga postave, ki ljudi zavaruje, jim zagotovi mir in varnost, se pred Bogom tudi vam šteje v dobro.
  7 Ste tudi nadvse bogati ljudje; toda niti vaše bogastvo ni ovira, da bi dosegli povsem duhovno stanje, če namreč z njim dobro ravnate v resnični ljubezni do Boga in do bližnjega, tako kot ravnajo dobri in modri očetje do svojih otrok, in če pri pomoči revnim niste skopi in stiskaški; kajti kolikor boste izkazovali svojo ljubezen revnim, toliko vam bo tudi Bog povrnil - duhovno ves čas, v stiski tudi materialno.
  8 Če pa menite, da Bog človeku, ki prizadevno in resno sledi poti v Božje kraljestvo in življenje duha, ne pomaga, ko se kdaj pa kdaj človek utrudi in postane šibak, se zelo motite. Povem vam: Kdor je resno stopil na to pot, temu - ne da bi se ta tega zavedal - Bog pomaga, da napreduje in nazadnje varno prispe na cilj.
  9 Bog s Svojo vsemogočnostjo ne bo izsiljeval združitve duše z duhom, ampak bo človekovo srce nenehno čedalje bolj razsvetljeval in ga napolnjeval z resnično modrostjo iz nebes; tako bo človek duhovno rasel in se krepil ter vse ovire, ki so mu kot preizkušnja še tu in tam posejane na njegovi poti, zmeraj laže in zanesljiveje premagoval.
  10 Čim več ljubezni do Boga in bližnjega bo človek živo občutil in čim bolj usmiljen bo v svoji naravi, tem večji in močnejši bo tudi Božji duh v njegovi duši. Saj ljubezen do Boga in iz nje do bližnjega je sam Božji duh v človeški duši. Tako kot se duša krepi in raste, raste tudi Božji duh v njej. Ko nazadnje ves človek postane čista in najdejavnejša ljubezen, je tudi njegova duša že združena z duhom iz Boga, in človek je za vedno dosegel najvišji cilj svojega življenja, ki mu ga je zastavil Bog.
  11 Kajti Bog sam je v Sebi najvišja in najčistejša ljubezen in torej tudi duh iz Boga, ki je na voljo vsakemu človeku.
  12 Če postane duša po svoji svobodni volji vsa podobna ljubezni duha iz Boga, potem je tudi jasno, da postane eno z duhom iz Boga v sebi. Ko se to zgodi, je popolna. Kdaj se to zgodi, se ne da natančno določiti, ampak mora to duši sporočiti in nakazati njen lastni občutek.
  13 Resnična, čista in živa ljubezen je skrajno nesebična; je polna ponižnosti, je dejavna, potrpežljiva in usmiljena; nikoli nikomur po nepotrebnem ni v breme in vse rada prenaša; ne naslaja se nad nesrečo bližnjega, ampak si nenehno prizadeva, pomagati vsakomur, ki potrebuje pomoč.
  14 Čista ljubezen je tudi zares kar najbolj čista, ne veseli je pohotnost mesa, ampak jo toliko bolj razveseli čista omika srca.
  15 Ko človeška duša s prostovoljnim prizadevanjem in trudom postane kakovostna, je enaka svojemu duhu in popolna v Bogu.
  16 In zdaj natančno veste, kako morate ravnati, da bi dosegli povsem duhovno izpopolnitev. Kdor se bo tega z vso vnemo oprijel, ta se bo tudi kar najhitreje izpopolnil.
  17 Kdor se bo prizadeval marljivo in resno stopati po tej poti, temu bo ves čas skrajno resnično ter zanesljivo tudi Bog pomagal doseči ta najvišji življenjski cilj, to vam zagotavljam; kajti Bog vam že zdaj pomaga po Meni, čeprav ste šele komaj začeli opažati, da takšna pot obstaja; toliko bolj vam bo priskočil na pomoč, ko boste po tej poti hodili samostojno. - Ste to razumeli?'
  18 Nad tem Mojim poukom so vsi ostrmeli in celo Jožef je rekel: ,Tako modro in resnično sem ga celo jaz komaj kdaj slišal govoriti!'
  19 Nato se je obrnil k Meni in rekel: ,Zakaj pa naših duhovnikov nisi na enak način poučil? Če bi bil kateri od njih tukaj, bi zanesljivo o tebi menil drugače.`
  20 Jaz sem odgovoril: ,Prej bi spreobrnil ribe v morju kakor naše rabine! Tebi in Jakobu svetujem, da doma nič ne povesta, kaj se je tukaj dogajalo, kajti potem bi imela velike težave z rabini. Njihova srca so bolj zakrknjena kakor najtrši kamen in njihove duše bolj prostaške kakor duša svinje v smrdeči mlakuži; raje postavim še tisoč svinjakov za svinje Grkov in druge pogane vseh mest, kot da bi zapravil le besedo za naše najneumnejše, najmračnejše in zlonamerne rabine v Nazaretu, Kafarnaumu in Korazinu. Prišel pa bo čas, ko bom tudi Jaz tam odprl Svoja usta -, toda ne, da bi jih potolažil, temveč da bi jim sodil, ko bo njihova zla mera polna!`«

224. Prihod v Nazaret

1 (Gospod): »S tem se je strinjal tudi Jožef, odpravili smo se k počitku in naslednje jutro odpotovali; do Grkovega bivališča so nas spremljali Cirenij in nekaj njegovih služabnikov, kajti Cirenij se je želel prepričati o Moji čudežni graditvi pri Grku.
  2 V nekaj urah smo prispeli na cilj in že od daleč zagledali novo hišo in prav tako nov in velik svinjak. Grk in Cirenij se nista mogla dovolj načuditi, prav tako tudi ne Grkovi ljudje, ki niso vedeli, kako se je to čez noč zgodilo.
  3 Jaz pa sem jim ukazal, da o tem, preden mine deset let, ne smejo ničesar povedati.
  4 To so vsi najtrdneje obljubili.
  5 Nato je Cirenij Jožefu izročil trideset funtov zlata in Grku sto funtov srebra.
  6 Jožef je to sprejel kot pomoč revnim, ki jim je vedno izkazoval usmiljenje.
7 Nato srno se odpravili in naslednji dan že razmeroma zgodaj prispeli v Nazaret. Tja bi sicer lahko prišli že isti dan, ker nam je Grk dal na voljo svoje dobre tovorne živali, vendar tega nisem hotel, ker sem imel za to dober razlog. Zato smo se spet ustavili v istem prenočišču, kjer smo na poti sem jedli svinjino.
  8 Ko smo torej naslednji dan zjutraj prispeli v Nazaret, so nas vsi povprek spraševali, kako je bilo, kaj naj bi bili delali in ali nas je pogan ustrezno poplačal.
  9 Marija je menila, da za največ dan in pol dela nismo mogli dobiti velikega plačila.
  10 Toda Jožef je rekel: ,Bodite mirni in molčite pred ljudmi tukaj in tudi drugje, kajti ljudje hitro zavidajo sreči bližnjega. Zato pa svojega srca ne bom nikoli zaklenil pred resnično ubogimi in hočem ohraniti svoj stari sloves, ki ga vsakdo pozna: ,Če ne bo nihče pomagal, bo zanesljivo pomagal stari, revni Jožef s tisto nekaj malega, kar je sam težko in pošteno zaslužil! Toda tokrat je bil Bog zelo radodaren z nami! Naredili smo čudež in zaslužili veliko zlata in srebra. Toda o tem ne govorite ljudem - in še toliko manj duhovnikom! Zato še bolj velja: ,Stari Jožef še zmeraj bolj pomaga revnim! `
  11 Ko so vsi slišali te Jožefove besede, so si jih vzeli k srcu in Marija, Moja telesna mati, je pripomnila: ,Tvoje besede, o Jožef, so dobre in resnične, upoštevali jih bomo, tako kot da bi bile Božja zapoved; toda vi trije nam pa že lahko zaupate, kako ste lahko v najkrajšem času izpeljali čudežno graditev pri poganu, da ste zato prejeli toliko zlata in srebra.'
  12 Jožef je odgovoril: ,Ljuba mati, saj sem vam povedal, da je bil tokrat Bog čudovito z nami! Kaj posebnega se je tam vse zgodilo, pa boste že izvedeli ob priložnosti in ob pravem času. Zdaj pa poskrbite, da dobimo nekaj jesti in piti; danes namreč nismo še ničesar zaužili, ker smo se že ob prvem svitu odpravili na pot.`
  13 Nato je mati s svojimi pomočnicami odhitela v kuhinjo in tam so se takoj lotili priprave dobrega zajtrka, Jožef pa je medtem shranil denar.
  14 Ko je bil zajtrk pripravljen in smo posedli za mizo, da bi ga zaužili, je iz mesta prišel neki stari rabin in se pozanimal, kje smo bili, kaj smo delali in koliko smo zaslužili. To pa je lakomni rabin hotel vedeti zato, ker si je obetal precejšen dar od našega zaslužka, kar je bila v vsej Galileji neumna navada.
  15 Jožefa pa je spraševanje ujezilo in je rekel: ,Poznaš me in veš, da svojo dolžnost najnatančnejše izpolnim in se ji tudi tokrat ne bom ognil; vendar me zdaj resnično jezi, da zaradi pohlepa nisi doma mogel tako dolgo počakati, da bi prišel k tebi, tako kot sem zmeraj. Kdo pa ti je sploh povedal, da sem z Jezusom in Jakobom odšel na delo?'
  16 Rabin je odgovoril: ,Komaj si odpotoval, sem prišel na običajni prijateljski obisk k tebi; in povedali so mi, da si se s svojima sinovoma odpravil kar precej daleč na ne preveliko delo, saj se boš že po treh dneh vrnil. In glej, zato sem tudi prišel sem, da bi te spet videl, in bi mi ti povedal, kaj vse se dogaja po svetu, kaj je novega in posebnega. Toda nisem prišel zaradi tega, kar ti misliš. Kajti pri delu, ki je trajalo komaj poldrugi dan, prav gotovo nisi zaslužil veliko, da bi bila darilna žrtev omembe vredna. In če želiš kaj od tega prispevati za sinagogo, pa ti ni treba dati v gotovini, ker ti že tako in tako dolgujemo za tvoje zadnje opravilo. In zato mi, stari prijatelj, ne zameri, da sem te danes obiskal prej kot sicer!'
  17 Jožef je rekel: ,Ne tebi ne komur koli drugemu ne zamerim tega, pač pa samo to, da me obiščeš samo tedaj, ko domnevaš, da se bodisi odpravljam na delo ali da sem se vrnil z njega. Za opravljeno delo pa mi še dolgujete kar precejšnjo vsoto; radi pa bi to čim prej poravnali z darovi, ki vam jih ves čas dajem. Zato pa se tako vztrajno zanimate za to, kaj sem opravil in koliko sem z delom zaslužil. Če pa morda spet ves mesec ne bi imel dela zunaj hiše, me zanesljivo ne bi obiskal niti enkrat.
  18 O, verjemi mi, da ves čas natančno vem, kakšnega duha otrok je ta ali oni moj prijatelj! Toda to mi ni mar; kajti zato ne bom nikoli zahrbten do prijatelja. In tudi tokrat ti povem, da sem pri tem opravilu zaslužil toliko, da se z mojim današnjim darom izbriše vaš dolg do mene, čeprav sem vam zmeraj kar najmanj zaračunal; in tako lahko doma prečrtaš ves vaš dolg!'
  19 Ko je rabin to slišal, se mu je obraz razlezel od zadovoljstva in je rekel: ,O, to je pa dobro! Meni kot predstojniku sinagoge se je odvalil težak kamen od srca. Že spet imamo v načrtu neko zelo pomembno delo in s tem te bom še danes seznanil. Zdaj pa te ne nameravam motiti niti za trenutek več.'
  20 Nato je rabin naglo vstal in se hitro odpravil v mesto.

225. Rabinova smrt

1 Ko smo začeli jesti, sem Jaz rekel: »O, kako more biti človek tako neznansko slep! Kaj mu koristi tistih nekaj sto pfeningov! Kajti še danes, in to v eni uri, bo umrl! In potem bo na njegovo mesto prišel nekoliko boljši; ta pa nam bo plačal za delo, tako kot mu tudi mi ne bomo ostali dolžni darov.`
  2 Marija je rekla: ,Dragi sin, ali si spet postal jasnoviden?`
  3 Jaz sem rekel: ,Saj nisem nikoli prenehal biti! Samo za Nazaret in njegovo mračnjaško okolico sem nem; kjer ni vere, ni niti pravega razumevanja, niti luči. Zato Me ne izdajte! Ko pa boste čez nekaj ur v mestu slišali tožbe in plačane žalostinke, ne odhitite vsi radovedni v mesto kot drugi slepi ljudje, temveč ostanite doma, ker zdaj že veste, za kaj bo šlo. Ko pa se bo novica razširila, recite: ,Noben smrtnik se ne more upreti Božji volji. Bog je tako določil in pri tem ne pomaga nobena tožba, tuljenje in jok.' Dokler pa ne bo prispela novica, lahko mirno delamo; po novici pa zapovedane tri dni ne bomo javno delali in se bomo odpravili v Kafarnaum. Na morju bomo našli delo do sabata!'
  4 Jožef je rekel: ,To je dobro; toda kaj bodo k temu rekli opravljivi Nazarečani?'
  5 Jaz sem odgovoril: ,Ti norci naj rečejo, kar hočejo; mi bomo storili, kar sem vam pravkar svetoval, in potem bo vse dobro!'
  6 K tem Mojim besedam ni nihče nič več pripomnil in po zajtrku smo se takoj lotili manjšega opravila; končevali smo sosedov zaboj za žito.
  7 Že po treh urah pa je prišel črni sel iz mesta in prinesel novico: ,Predstojnika rabinov je pred eno uro zadel Jehovov udarec in takoj je bil mrtev. Vsi poskusi oživljanja so bili neuspešni. Rabin je zares mrtev. Zato se moramo odslej tri dni odpovedati delu v javnosti!'
  8 Jaz sem rekel: ,Samo dva dni, ker je tretji dan tako in tako sabat!`
  9 Nato se je tudi sel popravil in rekel: ,Da, da, samo dva dni!' In je šel naprej.
10 Mi pa smo se kmalu zatem odpravili v Kafarnaum in še isti dan našli tam v vam že znanem prenočišču ob jezeru dober posel; opravili smo ga do sabata in pri tem zaslužili sto grošev. Na sabat pa smo še ostali v Kafarnaumu, ob jezeru, in se dobro imeli. Šele v nedeljo smo se znova odpravili domov; od naših domačih srno izvedeli, kaj vse se je medtem dogajalo, in da jih je veliko spraševalo po Jožefu ter se čudilo, zakaj sicer tako pobožen mož ni bil na predstojnikovem pogrebu.
11 Jaz pa sem jih vprašal, ali so vprašujočim povedali tako, kot sem jim naročil, in kaj so drugi na to odgovorili.
  12 Neka dekla je odgovorila: ,Ko srno jih potolažili, so nam dali prav in odšli.'
  13 Jaz sem rekel: ,Tako je bilo prav - resnica nikoli ne zgreši svojega dobrega cilja! Mi pa srno ob jezeru zaslužili toliko, kolikor nam je predstojnik dolgoval za naše opravljeno delo in je torej tudi to zdaj poravnano. Zdaj lahko dokončamo sosedov zaboj za žito.`
  14 Nato srno se takoj lotili dela; to je bilo Jožefu zelo prav, saj bi imel zaboj rad že dokončan, ker ga je sosed že zelo potreboval. V zvezi s tem zabojem pa so se dogajale zanimive reči. Kadar koli srno se začeli z njim ukvarjati, se je zanesljivo zgodilo kaj takega, da nas je oviralo pri delu ali pa smo morali delo kar za več dni opustiti. Jožef je menil, da nam nagaja neki zli duh, vendar se mu ne smemo dati motiti in moramo delati vse dotlej, dokler ne bo zaboj končan. Na vso moč smo se gnali in popoldne je bilo treba na zaboj pritrditi samo še nekaj letvic. In glejte, začela je goreti nekoliko oddaljena hiša nekega soseda! Zaradi grozeče nevarnosti smo morali hitro prenehati delati in pomagati gasiti.
  15 Nato je Jožef znova rekel: ,Ali nisem prav povedal, da je s tem zabojem za žito očitno nekaj zakletega. Preden smo pritrdili še teh nekaj zadnjih letev, je začela goreti hiša, da ja ne bi mogli danes dokončati zaboja! Povej mi, ljubi Jezus, kaj praviš na to?'
  16 Jaz sem rekel: ,Zagotovo ni to, kar meniš, čeprav tudi ni tako brez podlage. Naš sosed, ki mu pripada ta zaboj, ima zlega hlapca, ki mu je stari zaboj ljubši, ker lahko iz njega kadar koli želi vzame žito, da ga potem skrivoma ponoči prodaja mimoidočim trgovcem z žitom in se tako okoristi. Čeprav so nas od dela odtegovali večinoma drugi dogodki, pa je bil tudi zli hlapec večkrat kriv za to, da smo morali zaboj prenehati delati. Tudi zdaj je kriv za požar na hiši, čeprav je trenutno sam najbolj zaposlen z gašenjem požara.
  17 Danes ponoči je hotel svojemu gospodarju speljati še več mer ječmena, ker bi sicer žito že zjutraj shranili v dobro zaklenjen novi zaboj. Opazil je, da naj bi mi zaboj dokončali že nekaj ur pred večerom in potem bi ga gospodar že takoj uporabil. Zato je šel k sosedu, ki je z vsemi svojimi ljudmi delal na polju, in mu zažgal hišo, samo da mi danes ne bi končali zaboja.
  18 In glej, Jožef, res gre tudi za pravega zlonamernega duha, ki nas je pogosto na sosedovih tleh oviral pri delu z zabojem; toda marsikatere druge vmesne motnje pa so bile povsem naravne in jih je Bog dopustil.
  19 Smrt predstojnika rabinov je bila povsem Gospodova volja; kajti njegove skrivne goljufije revnih vdov in sirot so vpile do neba. Zdaj veš, kako je s temi zadevami; toda vse ohrani zase in se ne jezi nad tem!`
  20 Jožef je pripomnil: ,Toda zlonamernega hlapca moramo izročiti sodišču?!`
  21 Jaz sem rekel: ,To ne bo šlo, ker ni prič, ki bi ga zalotile pri delu. Moje pričevanje pred sodniki pa bi veljalo toliko kot nič in hlapec bi nas lahko kot javne obrekovalce spravil pred sodišče. Zato to pustimo! Toda Bog, ki vse vidi in ve, bo zlonamernega hlapca kmalu poplačal, kot si zasluži!`«

226. Požar v sosedovi hiši

1 (Gospod): »Med marljivim in izdatnim gašenjem Mi je Jožef skrivaj dejal: ,Mar nimaš enake moči nad tem uničevalnim elementom kot nad vetrom in vodo?`
  2 Jaz sem odgovoril: ,Dobro vem, kaj si želiš; toda zdaj še ni pravi čas! Zlonamerni hlapec naj se kar napreza, dokler ga ne bo od strahu to minilo. Kmalu se bo namreč zaradi padca hudo poškodoval in v hudih bolečinah ga bodo morali odnesti od tod. Šele potem bom s Svojo voljo ustavil požar. Toliko pa že zdaj delujem, da plameni hiši ne prizadevajo posebne škode. - Zdaj pa bodi pozoren, kaj se bo zgodilo!'
  3 Iz mesta je prišla množica ljudi, bolj iz radovednosti in sli po spektaklu kot zato, da bi sodelovala pri gašenju. Toda vneti hlapec je začel prihajajoče siliti h gašenju in zelo grobo ozmerjal vsakogar, ki mu ni takoj sledil. Toda ozmerjani so se razjezili, pograbili hlapca in ga z vso močjo potisnili v kopico gorečih strešnih tramov.
  4 Hlapec si je ob tem zlomil roko in dobil po obrazu več opeklin, tako da so ga morali odnesti s kraja in Jaz sem rekel Jožefu: ,Glej, ta je dobil svoje plačilo in nazadnje bo postal boljši človek. Zdaj pa hočem, da požar preneha!'
  5 Ko sem to, kar je slišal samo Jožef, izgovoril, je ogenj hitro ugasnil, da na hiši in tudi v njej ni bilo najti nobenega plamenčka več. Izkazalo se je tudi, da je bila na hiši poškodovana samo streha, ki je seveda do polovice povsem pogorela. Ker pa pod streho ni bilo nič takega, kar bi lahko plamen uničil, pa škoda ni bila velika in spet smo dobili delo, ki smo ga, glede nesreče povsem nedolžnemu sosedu, tudi zastonj opravili ter mu prispevali še potrebni gradbeni material.
  6 Ljudje so se začeli zelo čuditi, ker je ogenj kar nenadoma ugasnil in ni bilo nikjer niti plamenčka, nikjer se ni dvigal niti dim, zogleneli tramovi pa so bili na otip povsem mrzli. Številni so rekli, da je to očitno čudež. Drugi pa so menili, da naj bi bila to posledica zadnjega polivanja z umazano vodo. Spet tretji so dejali, da je Bog uslišal prošnje kakšnega pravičnega, to pa ne bi mogel biti nihče drug kot prav hlapec, ki ga je brezglava jeza nekaj užaljenih postopačev potisnila v goreči kup.
  7 Toda sosed, kateremu srno gradili zaboj, je rekel Jožefu: ,Za nenadno ustavitev hudega požara ste zaslužni vi, posebno tvoj najmlajši sin. Že od njegove mladosti sem opazil, da je pogosto storil marsikaj čudežnega, še zlasti, ko je bil sam; tedaj se je igral z elementi in močmi narave. Človeškim očem pa že več kot osem let (od svojega dvanajstega leta) ne kaže več svojih notranjih sposobnosti ter deluje in dela kot vsak drug človek.
  8 Jaz pa sem ga opazoval, kako je nekoč povsem sam podiral močno razvejeno drevo. Vsak izmed nas bi imel s podiranjem takšnega drevesa, ki je bilo staro dobrih petsto do šeststo let, opraviti kar nekaj dni; on pa je komaj zastavil sekiro na korenine in že je drevo padlo. Enako hitro se je znebil tudi njegovih debelih vej. Veje so se kar same od sebe zbrale ob strani in se tako zložile, kot bi jih kdo razvrstil v najpopolnejšem redu. Deblo pa je bilo razkosano v štiri dele, prav tako hitro kot prej veje, in enako hitro so bili razsekani in zloženi tudi ostanki debla. Skratka, vse je bilo končano prej kot v pol ure. Ko je delo končal, je vzel sekiro, odšel domov in ti povedal, da je hrastovina že pripravljena za graditev; ti sam naj si jo ogledaš, drugim njegovim bratom pa nisi smel nič omeniti.
  9 Glej, to in še več sem opazil pri njem, zato sem tudi zdaj trdno prepričan, da je prav on tako hitro ustavil požar. Brat, kaj meniš o tem?'
  10 Jožef je rekel: ,Da, da, prav imaš, bo že tako; toda kar meniš in veš, ohrani zase, sicer bodo nastale različne nevšečnosti s tistimi iz sinagoge, in to mi ne bi bilo prav. Zgodbe s tistim hrastom se še spominjam - in še več drugega, še zlasti v teh zadnjih dneh; toda o tem moramo molčati, če ne želimo bolj škoditi kot koristiti prihodnjim načrtom in namenom. Razumi to, ljubi prijatelj, in če se boš ravnal po tem, bo prav.`
  11 Nato smo se s kraja požara odpravili domov in kmalu k počitku, saj smo v teh dneh veliko delali.
  12 Naslednji dan, na ponedeljek, smo še pred sončnim vzhodom hitro dokončali omenjeni zaboj in se po zajtrku takoj odpravili k sosedu, katerega hišo je poškodoval požar. Zaprosil nas je, ali mu lahko obnovimo hišo.
  13 Jaz sem mu rekel: ,Če boš lahko molčal in vse svoje domače, tudi ženo in otroke samo za kakšno uro odpeljal od hiše, boš lahko videl Božje veličastje. Tvoja hiša bo potem kmalu obnovljena.'
  14 Sosed je odgovoril: ,Molčal bom kot grob in tudi svoje ljudi bom takoj odposlal na polje, kjer imajo delo, ti pa lahko potem počneš, kar hočeš.'
  15 Jaz sem rekel: ,Dobro torej; to naredi ti, jaz pa bom naredil Svoje.'
  16 Nato je sosed ukazal svojim ljudem, naj se odpravijo na polje, mi pa srno ostali sami, brez prič.
  17 Ko smo tako tam stali, Me je sosed vprašal, kaj bom zdaj počel in Jaz sem odgovoril: ,Tvoja hiša se bo zdaj obnovila na zate čudežen način. Že iz preteklih let veš, da lahko veliko storim s Svojo voljo. Od Svojega dvanajstega leta nisem več tako deloval zaradi velike pokvarjenosti ljudi in njihove popolne nevere. Ti pa sodiš k maloštevilnim pravičnim in verjameš, kar ti rečem, zato boš znova skusil, kaj vse zmore moč in Božje veličastvo v človeku. Poglej svojo hudo poškodovano hišo. Jaz, Jožef in Moji bratje ne bomo niti vzeli sekire v roke in kljub temu bo hiša dobro in trdno obnovljena.'
  18 Sosed je pripomnil: ,Povsem prav, moj mladi prijatelj, trdno sem prepričan, da zmoreš vse; toda kakor vidiš, še nimam nikakršnega gradiva. Kje bomo vzeli in od kod naj vzamemo denar in še vse drugo, kar potrebujemo, da bi nakupili material in potem postavili hišo?'
19 Jaz sem rekel: ,Že včeraj sem rekel, da ti bomo pomagali brez plačila, tudi z materialom, in zato ti ni treba skrbeti za nič več. Poglej še enkrat svojo hišo, kako uboga je videti z napol požgano streho. Toda hočem, da se v trenutku obnovi! In glej, ali je kje opaziti kakršno koli škodo na tvoji hiši?'
  20 Sosed je nadvse ostrmel in rekel: ,Da, ti moj mladi prijatelj, to sta prava Božja moč in veličastje! Vsa čast Bogu na višavah za to, da je človeku dal tolikšno moč in veličastje!`«

227. Usmiljenje nekaterih meščanov

1 (Gospod): »Ko je sosed še častil in hvalil Boga, je prišlo še nekaj plemenitejših meščanov iz mesta, sosedu so hoteli vsaj malo pomagati.
  2 Ko pa so zagledali povsem obnovljeno hišo, so rekli (meščani): ,O glejte, stari Jožef nas je prehitel! Saj ste morali na vso moč in z vsemi sredstvi kar vso noč delati, da ste vse tako hitro obnovili in je še lepše. Da, da, naš Jožef je tudi gradbeni mojster, kakršnega ni v vsej Galileji. Kaj pa bo naš Jožef zahteval za takšno hitro in odlično opravljeno delo? Kar bo zahteval, mu bomo dali.`
  3 Jožef je odgovoril: ,Nič ne zahtevam in zato mi ni treba nič dati. Dajte pa drugim revnim, to bo veliko boljše, kakor da bi to po stari navadi spet odnesli v sinagogo.`
  4 Eden od dveh je rekel: ,Človek mora dati Božji hiši, če tisti, ki mu je bilo kaj namenjeno, tega ne želi ali ne more sprejeti.'
  5 Jožef je rekel: ,Da, da, tako je po novem tempeljskem pravilu, vendar sam Mojzes nam je na srce položil, naj namenimo svoj presežek predvsem revnim, vdovam in sirotam. O preskrbi kakšne molilnice ali učilnice ni Mojzes govoril nikjer, le za Levijev rod je določil desetino. Ali ni tako?'
6 Oba sta rekla: ,Da, da, glede tega imaš prav. Nova pravila razkrivajo preveč tempeljske grabežljivosti, ki je Bog zanesljivo ni nikoli predpisal, ker je vsem ljudem rekel: Ne želi si sosedovega imetja! Toda duhovščina hlepi po vsem, kar vidi pri nas, in pravi, da si pridobimo več zaslug, če darujemo templju, kot če naredimo kakršna koli druga dobra dela. To pa ne more biti Božja beseda, kajti On je samo rekel, naj ljubimo bližnjega kakor samega sebe. Mi bomo torej to, kar smo namenili temu našemu prijatelju, skrivaj razdelili med revne.'
  7 Jaz sem rekel: ,Zelo prav boste naredili. Toda če hočete to uresničiti, pojdite v bližino Kafarnauma. Ob jezeru boste naleteli na revno ribiško kolibo. Lastniku je ime Simon Juda in je imel nesrečo pri ribolovu, tako da si ne bo zlepa opomogel. Neki hudobni človek mu je vzel ves ribiški pribor, novega pa si ne more kupiti, zato je z družino v hudi stiski. Ker je sicer pred Bogom in pred vsemi ljudmi zmeraj prav ravnal - to dobro vem - boste storili res dobro delo, če boste dar odnesli temu človeku.'
  8 Ko sta oba to slišala, sta rekla: ,O, dobro ga poznava in tudi veva, da je zelo pravičen in pošten; toda nisva vedela, da se je znašel v tako hudih razmerah. Takoj se bova odpravila tja in mu pomagala.
  9 Meščana sta se poslovila, pohitela k ribiču in mu dala toliko denarja, da se je lahko kot ribič povsem opremil.
10 In tukaj med nami sedi isti ribič zdaj kot Moj učenec, ki so mu po Mojem nasvetu pomagali pred desetimi leti.'
11 Peter je pritrdil: ,Da Gospod, to se mi je res zgodilo.`«

228. V sosedovem gozdu

1 Že sem nameraval končati to dolgo pripoved, ko Me je naš Agrikola prosil, naj povem še kaj več iz Svoje mladosti.
2 In Jaz sem začel: »Prisluhnite Mi torej še malo!
  3 Meščana sta torej odpotovala in mi smo našemu sosedu dejali: ,Zdaj je s teboj vse tako, kot mora biti; toda o čudežu molči vse dotlej, dokler ne bo prišel čas, ko boš to lahko povedal tudi drugim ljudem v korist.'
  4 Sosed je odgovoril: ,Kaj pa naj rečem svojim ljudem, ko bodo zvečer prišli domov in bodo zagotovo ostrmeli, ko bodo zagledali povsem obnovljeno hišo?'
  5 Jaz sem rekel: ,Tvoji ljudje, ki nedvomno niso kakšni posebni junaki v veri in tudi bolj verjamejo v vse drugo kakor v čudež, te niti ne bodo veliko spraševali, kako se je lahko hiša obnovila v tako kratkem času; mislili bodo, da smo delali na vso moč in z vso vnemo in jo tako v enem dnevu tudi obnovili. Tvoja žena je že večkrat dejala, da bi lahko tesarji zlahka hišo postavili v nekaj dneh, če bi le bili pri delu bolj pridni. No, tokrat smo bili torej zelo pridni in tako naj bi tudi žena imela enkrat prav!`
  6 Sosed je bil s tem nasvetom povsem zadovoljen, zapustili smo ga, odšli spet domov in tam počivali do poldneva. Potem smo kosili in se posvetovali, kaj naj bi počeli popoldne, ker nismo imeli nobenega posebnega dela.
  7 Joza, najstarejši Jožefov sin, je menil, naj začnemo iskati delo kjer koli.
  8 Jaz pa sem rekel: ,Privoščimo delo še drugim tesarjem v tej pokrajini, ki tudi hočejo delati in se preživljati, ne smemo jim odžirati zaslužka. Ljudje nas in naše delo že tako poznajo in bodo tudi prišli, ko bodo kaj potrebovali, vsiljevali pa se jim ne bomo.
  9 Če se že hočemo zaposliti, pa se odpravimo v gozd našega bližnjega soseda, ki je od tod oddaljen samo slabe pol ure, in tam bomo že našli dovolj dela za današnje popoldne.'
  10 Ob tem je Jožef pripomnil, da bi to bilo sicer prav, ampak da mu ta sosed še ni nič naročil.
  11 Jaz sem rekel: ,To prepustite kar Meni. Naročilo je že dolgo skrito v njegovem srcu; srečali ga bomo v gozdu, kjer se sam s seboj posvetuje, kako bi deset starih ceder pripravil za graditev novega skednja. V tem tednu je nameraval s svojimi tremi hlapci podreti cedre in tebe šele potem nagovoriti, naj jih obdelamo za graditev; ker pa je zdaj njegov domnevno najboljši in prvi hlapec obležal hudo bolan, ga skrbi, kako bo teh deset ceder pripravil za graditev in kdaj ter kdo mu bo pri tem pomagal.
12 Odkar Me je videl pripraviti tisti hrast, je Name že večkrat pomislil; toda Mene ali tebe si za to delo ne upa zaprositi. Ko pa mu bomo danes pri tem sami od sebe ponudili pomoč, mu bo ta še toliko bolj dobrodošla. Zato se lahko kar takoj odpravimo na pot.'
  13 Jožef je vprašal: ,Kakšne pripomočke pa naj vzamemo s seboj?'
  14 Jaz sem rekel: ,Potrebujemo le sekiro in žago, to nam bo povsem zadostovalo.'
  15 Nato smo vzeli sekiro in veliko žago ter se odpravili.
  16 Marija pa se je seveda spraševala, kako to, da tako redko ostanemo doma.
  17 Jaz pa sem rekel: ,Ker doma nimamo kaj početi; če bi doma imeli kaj početi, bi ostali doma; ti pa imaš doma zelo veliko dela, zato je prav, da si več doma kakor mi!'
  18 K temu ni nič več pripomnila, mi pa smo odšli in kmalu prišli na kraj, kjer je naš sosed pregledoval svoje cedre in sem ter tja tuhtal, kako bi jim bil kos.
  19 Nenadoma nas je zagledal, se nadvse prijateljsko podal k nam in rekel Jožefu (sosed): ,O brat, prihajaš kot stokrat naročen! Veš, da potrebujem tudi nov senik, tako kot sem potreboval nov zaboj za žito. Tukaj je za to najboljši gradbeni les, blizu in daleč ni najti lepšega. Toda obdelava tega lesa je zahtevna reč, zavoljo katere si že lep čas belim glavo. Pri tem sem že pogosto pomislil nate; toda posek teh mogočnih dreves ni delo za gradbenega mojstra in njegove mojstrske sinove. Zato si ti tega do zdaj tudi nisem upal omeniti, čeprav sva že kar nekajkrat govorila, da je nov senik nujen. Gotovo ste se odpravili po tej poti zato, ker imate delo na gori; ker pa ste ravno prišli mimo, bi se rad samo na hitro z vami posvetoval, kaj bi bilo treba storiti.'
  20 Jožef je rekel: ,Motiš se, če meniš, da po tej poti nameravamo na delo na goro. Sem smo prišli samo zaradi tebe, da bi ti pomagali prav pri tem delu, ki mi ga nisi upal omeniti.`
  21 Ko je sosed to slišal, se je nadvse razveselil in se je začel z Jožefom takoj pogovarjati o plačilu.
  22 Toda Jožef je rekel: ,Šele ko bo senik postavljen, se bomo pogovarjali o plačilu. Zdaj pa nas pusti, da se takoj lotimo dela, kajti še nekaj ur bo svetlo in lahko v tem času še marsikaj postorimo.`
  23 Sosed je rekel: ,Storite tako, kakor veste in znate; kajti dobro mi je znano, kaj pogosto zmorete v najkrajšem času, še zlasti tvoj najmlajši sin. Toda o tem ne bom več govoril.'
  24 Jaz sem ga vprašal: ,Ali verjameš v Mojo notranjo moč in vsemogočnost?`
  25 Sosed je odgovoril: ,Mojster, kako ne bi verjel v to, če sem se pa o tem prepričal že ob številnih dokazih?!'
  26 Jaz sem rekel: ,Dobro torej! Toda glejte vsi, da me ne boste izdali pred pravim časom! Kdaj bo ta čas prišel, pa vam bom že povedal. Zdaj pa mi dajte sekiro, da takoj podrem teh deset dreves!'
  27 Vzel sem sekiro in z vsakim udarcem podrl eno drevo, za kar bi drugi potrebovali najmanj ves dan.
  28 Ko je vseh deset dreves ležalo na tleh, je bilo vsem nekako čudno pri duši, in Jožef je rekel drugim sinovom: ,Vsi ste že dvomili o njem, čeprav sem vam pogosto dejal: Kogar Bog izbere že v zibelki, tega nikoli ne zapusti! Zdaj pa ste se vsi sami prepričali, da je Bog v celoti in popolnoma še z njim in kako čudovito deluje. Zato pa v prihodnje več ne dvomite o njem in ga tudi nikomur ne izdajte; on že ve, zakaj želi še ostati skrit!'
  29 Vsi so pritrdili Jožefu in tudi najslovesneje prisegli, da bodo molčali o tem čudežu, in tudi o vsem drugem, dokler bom Jaz tako hotel.«

229. Veseli obed pri sosedu

1(Gospod): »Potem pa sem Jaz rekel: ,Zdaj pa vi štirje vzemite žago in razrežite vsako drevo po dolgem natančno na štiri dele!'
  2 Joza je dejal: ,S svojo človeško močjo bomo imeli s tem dolgo opraviti!'
  3 Nato sem Jaz rekel: ,Verujte in storite, kot sem vam rekel!'
  4 Vsi štirje so vzeli žago, jo nastavili na deblo in tam, kamor so jo položili in z njo samo enkrat zažagali, je bilo deblo povsem prežagano. In tako je bilo deset velikih dreves kmalu razžaganih na štirideset kosov.
  5 Ko je bilo to delo končano, sem Jaz rekel: ,Zdaj nimate več drugega dela, kot da s sekiro odsekate še krošnje, najvišji del stebla, da lahko potem obsekam debla in jih pripravim za graditev.'
  6 Potem so ti štirje stopili tja - eden je sekal, drugi trije pa so odstranjevali odsekane veje, ki se bodo uporabile delno za kurjavo in delno za žeblje in zatiče. Ko je bilo tudi to po eni uri opravljeno, sem spet vzel sekiro v roke in štirideset kosov nasekal v četrtine, tako rekoč z enim udarcem, in tako, da so iz enega debelega osnovnega debla nastali dva ali trije dobri gradbeni tramovi in so se krajniki tako čisto ločili od debla, da bi lahko rabili kot tla senika, slabši pa za njegovo streho.
  7 Po tem Mojem delu, ki v vsem tudi ni trajalo več kot uro, srno debla in krajnike lepo zložili v skladovnico.
  8 In ko je bilo v nekaj urah vse delo končano, sem Jaz dejal nadvse veselo presenečenemu sosedu: ,Zdaj pa je na tebi, da tako hitro, kot je mogoče, ves les spraviš do hiše; kajti na javni cesti ti več ne morem tako čudežno pomagati. Tudi graditev tvojega senika - čeprav pospešena - bo potekala povsem naravno; kajti kot rečeno, na javnem kraju, ko nas opazujejo mimoidoči, ne morem in ne smem narediti nobenega čudeža zaradi njihove nevere, zakrknjenosti in sprevrženosti. Samo glej, da bo ta gradbeni les kar se da hitro tam, kjer naj bi stal senik. Ker pa smo zdaj to delo končali, se lahko spet vrnemo domov.'
  9 Sosed je rekel: ,Da, to bomo zdaj storili, in to iz srca, z največjim veseljem, ker je dokončano delo, ki sem se ga najbolj bal. Toda danes zvečer boste moji gostje. Takoj borno zaklali spitano tele in ga pripravili; povabljeni so vsi ljudje iz Jožefove hiše. Tudi moje najboljše vino bo napolnilo vrče mojih gostov in slavili bomo veselo v Jehovovem imenu pozno v noč.'
  10 Jaz sem rekel: ,Imaš dober namen in naj se tako tudi zgodi po stari navadi za zidarje; toda v tvoji hiši leži hudo bolan tvoj najzvestejši hlapec in zato je malo nespodobno, da bi poleg hudo bolnega tako veseljačili.'
  11 Sosed je rekel: ,To je sicer res, toda hlapec ne prebiva, kar pa ti ni neznano, v gospodarjevi hiši, temveč v hiši, ki jo je namenil služinčadi že moj oče, in tako se lahko v moji, gospodarjevi hiši, veselimo, in zato naj ostane pri mojem povabilu. Moja volja ne bo nikoli imela tolikšne moči kot tvoja; toda tokrat moraš ti, moj najvrednejši prijatelj Jezus, nekoliko dopustiti tudi mojo voljo.'
  12 Jaz sem rekel, zdaj že na poti proti domu: ,Da, to bom tudi dopustil; kajti nihče na vsem svetu tako zelo ne spoštuje človekove svobodne volje kot Jaz, in od Mene še nisi doživel, da bi glede dobrih stvari nasprotoval, pač pa neumnostim številnih ljudi. In tako, kot že rečeno, hočem tokrat, kot tudi zmeraj, slediti tvoji dobri volji; toda za to moraš tudi ti storiti nekaj, kar bom zahteval od tebe.
  13 Glej, doslej si imel svojega prvega hlapca tudi za najzvestejšega! Jaz pa ti povem, da je bil tvoj prvi hlapec, ki si mu vse zaupal, najmanj zaupanja vreden. Za svoj žep je v enem letu ponoči prodal mimoidočim Grkom več kot sto mer tvoje pšenice iz velikega zaboja, in prav toliko ječmena, prosa, leče in še drugih stročnic. Ti si sicer opazil primanjkljaj; toda tatu v hiši nisi opazil, dolžil si druge, zato si pri nas tudi naročil nov in trden zaboj, ki ga je mogoče dobro zapreti. Toda tvojemu prvemu hlapcu to ni bilo prav in glej, on je bil zmeraj tisti zelo nabriti in zvijačni vzrok, da se je dokončevanje zaboja pogosto več tednov zavleklo; priskrbel nam je celo delo nekje daleč proč, da smo zaradi tega drugega dela zamujali s tvojim novim zabojem. Kajti spoznal je, da novi zaboj ne bo dobro del njegovemu tatinskemu poslu in je zato skušal čim dlje obdržati starega. Včeraj popoldne pa je opazil, da bo novi zaboj hitro končan. Zato se je odpravil k drugemu sosedu in mu zažgal hišo; tako nas je včeraj skušal s tem še zadržati pri dokončanju zaboja, da bi namreč lahko ponoči naročenim Grkom prodal še lepo količino žita iz starega zaboja.
  14 S tem pa se je dopolnila tudi njegova hudobna mera in rekel sem si: Hudobni človek, do tod in nič več naprej. In kot marljiv gasilec, ki je dobro vedel, zakaj tako zavzeto sodeluje pri gašenju požara, je dobil zasluženo plačilo. Zdaj veš, kako je s tvojim najzvestejšim hlapcem. Le kaj boš storil?'
  15 Zelo pretreseni sosed je odgovoril: ,Toda prijatelji, zakaj ste mi to tako dolgo prikrivali? Če bi to le slutil, bi ga že pred časom izročil sodišču in bi si dal izplačati denar, ki ga je dobil s prodajo mojega žita.'
  16 Jaz sem rekel: ,Zato je še čas, niti pfening ti ne bo ušel; kajti tvoj hlapec je skopuh in ves pridobljeni denar hrani na kupu v svoji skrinji. Toda zdaj je vse odvisno od tega, ali boš izpolnil Mojo voljo, če nas danes želiš imeti v gosteh. Hlapca boš obdržal, Jaz ga bom ozdravil, mu bom pa navedel vsa njegova dejanja in mu zelo zagrozil. Potem ti bo z veseljem izročil ves tvoj denar vse do zadnjega novca, in šele potem boš imel v njem zvestega služabnika. Glej, že dolgo sem vedel, da se bo tako zgodilo, in ti prej nisem ničesar povedal, dokler ni prišel trenutek, ki lahko koristi tebi in njemu in tudi bo zanesljivo koristil. Ali si zdaj s tem zadovoljen?'
  17 Sosed je rekel: ,Kdo pa s tem ne bi bil zadovoljen? Hvala ti, moj resnično najbolj Boga polni Mojster in najboljši, ob tem pa še najpravičnejši sodnik! Zato bo danes pri meni prava veselica, v moji hiši naj se vsi veselijo. Kot grob pa bom molčal o vsem in nihče naj nikoli ne izve, kako je moj hlapec delal zoper mene.`
  18 Jaz sem odgovoril: ,Stori to, in boš na zemlji in večno srečen! Kajti kdor zmore iz vsega srca odpustiti svojemu največjemu sovražniku, temu tudi Bog odpusti vse še tako velike grehe.
  19 Ko pa borno pri tebi obiskali hudo bolnega hlapca, ne sme biti navzoč nihče razen tebe in nas, ki zdaj tu hodimo; da pa ozdravitev hlapca ne bi zbudila pozornosti, ga bom povsem ozdravil šele nekako v osmih dneh. Ko bomo prišli domov, nemudoma zaposli svoje ljudi s pogostitvijo, medtem pa borno mi uredili s tvojim hlapcem.`
  20 Ko smo prispeli, je sosed vse odredil; tudi v naši hiši so za to takoj izvedeli, prihitela je mati Marija z nekaj deklami in pomagala pri pripravi slovesnega obeda, in ta je bil pripravljen že v nekaj urah.
  21 Medtem pa smo se mi ukvarjali s hlapcem. Priznal je vse, svojega gospodarja in nas pa prosil odpuščanja. Gospodarju je izročil skrinjo z denarjem in trdno zagotovil, da se bo, če bo spet zdrav, prizadeval, da bo s pridnostjo vse popravil. Sosed mu je vse odpustil in ga obdržal kot prvega hlapca.
  22 Potem smo se odpravili k pripravljeni slovesni večerji in se veselo razpoloženi tam zadržali do srede noči.
  23 Glej, to so bila dejanja, ki sem jih naredil v Svojem dvajsetem letu; doslej se je le malo tega zvedelo.
  24 Zdaj pa se že mrači, in kmalu bo sem, na goro Oljko, prišlo več preoblečenih farizejev; treba jim bo postreči!«

Jakob Lorber
Janezov veliki evaneglij
knjiga 7

Prijava na prejemanje novic