Robert Blum
1 Robert Blum je prišel na Zemljo v najbolj skromnih razmerah in se je vse do svojih zadnjih let spopadal z zemeljsko stisko, ki pa mu je bila dana iz dobrega razloga, katere pa svet ne pozna. Njegova duša in duh sta namreč izhajala iz planeta, 1 za katerega iz razodetja "Naravnega sonca" veste, da njegovi prebivalci z najbolj trmasto vztrajnostjo premikajo cele gore in kar ne morejo doseči v telesu, dosežejo celo kot duhovi.
2 Ta človek, ki ga je svet obsojal zaradi njegove nespametnosti, je že v otroštvu kazal, kako vztrajnega duha ima. Čeprav sem mu sam vedno na pot, kamorkoli se je želel povzpeti, postavljal najprimernejše ovire, da bi ga odrešil, mu to ni bilo veliko v pomoč, zlasti ne na tem svetu. Kajti preveč vztrajno prizadevanje njegovega duha je končno prelomilo pot vse nepomembnosti, v kateri je dosegel večjo dejavnost.
3 Tu je potem takoj naredil tisoč velikih načrtov in jih tudi uresničil, kolikor mu je bilo mogoče. Predvsem pa mu je bila pri srcu določena blaginja ljudi, za katere ni varčeval z žrtvami. Če bi imel vse zaklade Zemlje, bi jih vse žrtvoval skupaj z svojim življenjem, za uresničitev te ideje, ki je bila zanj najvišja.
4 Za to idejo o narodni blaginji narodov je v glavnem dolžan svetovni šoli religije Rongeja2 in njegovih tovarišev. Toda to pravzaprav ni nobena religija ali cerkev, saj zanika Mene Gospoda in me delajo za navadnega človeka in ljudskega učitelja iz preteklosti. Ta "Cerkev", tako tudi zavrača temeljni kamen, na katerem želi zgraditi svojo stavbo, zato bo ta hiša težko obstala.
5 Toda tako kot je Ronge zgradil svojo cerkev, je tudi naš človek svoje ideje o blaginji ljudi zgradil na pesku. Vse, kar mu je predstavljal svet, se mu je zdelo majhno in nemočno. Šele v svojem daru govorništva je uvidel veličino moči, ki bo kmalu uspela zlomiti oblastniško palico tistih, ki so bili na oblasti.
6 Njegovo prepričanje je bilo tako močno, da o čem drugem sploh ni mogel razmišljati. Tudi, če sem ga notranje svaril pred drznimi podvigi, ga to ni moglo odvrniti od tega, kar je sklenil storiti. Zanj je bilo nekakšno geslo, da mora pravi Nemec raje žrtvovati vse, kot pa da bi se odpovedal ideji, ki jo je enkrat zasnoval.
7 K temu, da je ostal pri svojih zamislih, ki so bile odločene za izvedbo, ga je spodbudilo tudi dejstvo, da so bile večkrat tudi izjemno uspešne. Tako se je zdaj odpravil v Himalajsko gorovje, saj mu je uspelo odstraniti nekaj političnih hribov. S tem delom je postal tudi splošno znan in si je pridobil zaupanje celotne države, kar pa je tlakovalo pot njegovemu zemeljskemu propadu.
8 V nemškem zborovanju3 je pogosto preizkušal moč svojega jezika in se veselil svojih zmag, pri katerih je imel seveda največji delež njegov močan duh. Na podlagi tega je pohitel v veliko vzhodno nemško mesto4, kjer so ljudje dejansko začeli promovirati njegove ideje. Tam je hotel z enim samim udarcem ubiti trideset tako imenovanih knežjih muh, ne da bi pomislil, da imam za temi muhami tudi Jaz nekaj besed za povedati.