Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Škof Martin 4. del     Cela knjiga PDF tukaj

131 Spuščanje v sončno dolino – Gledanje duhov - Moinosti za hitro ali počasno potovanje v duhovnem svetu

1 Martin res vidi pot, ki se v tisoč zavojih vije čez prostran gorski hrbet navzdol v nez­nansko dolino, vendar tam še ne zazna pred­metov.
2 Kajti tudi duhovi vidijo tisto, česar še ne poznajo, kakor v veliki daljavi. Temu se bližajo v tolikšni meri in razmerju, kolikor narašča njihovo znanje o tistem objektu. Tako pomeni tudi spuščanje z visokih gora v globoko široko dolino "spuščanje v popolno ponižnost in po njej v največjo ljubezen, brez katere noben duh ne more dospeti do najpopolnejše življenjske moči".
3 Martin, in tudi številni drugi gostje, zdaj že vidijo v dolino, ne morejo pa še razloče­vati, kaj je v njej. Zato mnogi sprašujejo svoje voditelje, kaj bo tam. Borem to dobro ve, ve pa tudi, kaj mora reči. Kitajci se obrnejo Name, ki seveda vem, kaj naj jim odgovorim.
4 Martin se obrne na Janeza in pravi: "Najljubši prijatelj, jaz sicer razločno vidim dolino, toda kaj mi to koristi, če ne morem razločiti, kaj vse je v njej? O brat, do tja mora biti pač še zelo daleč! Pot seveda ni niti najmanj težavna - potujemo zlahka, saj pravzaprav bolj plavamo po zraku, kot pa hodimo z nogami. Toda kljub temu se nam dolina noče približati! Le kako dolgo bomo še potrebovali, da jo bomo dosegli?"
5 Janez govori: "Prijatelj, potrpljenje je temeljni kamen modrosti. Zato ga le imej trdno v svojem srcu, pa boš hitreje in laže dosegel to sončno dolino, ki se razprostira pred nami!"
6 Martin govori: "Prijatelj in brat, potr­pežljivosti mi ne manjka, kot mi je ni še nikoli primanjkovalo. Vem pa tudi, da se vsak duh lahko giblje na dvoje ali troje nači­nov: eno gibanje je naravno, drugo duševno in nazadnje tretje povsem duhovno, hitro kot misel. Zakaj uporabljamo tukaj samo naravno, ki je najpočasnejše? Ali ne bi bilo boljše, če bi se premikali vsaj nekoliko hitreje in tako prej prispeli na cilj?"
7 Janez govori: "Toda, ljubi brat, že spet govoriš veliko manj modro kot prej! Le kaj pomeni, če dospemo v dolino nekoliko hitreje ali nekoliko počasneje? Saj nam tukaj vendar niso štete ure življenja tako kot na Zemlji! Kaj so nam večno živečim mar časovna razmerja `prej' in `pozneje'! Glej, nas ne priganja več čas, kjer srno in predvsem kjer je Gospod, tam smo doma tudi mi!
8 Sicer pa tukaj v najpopolnejšem duhovnem kraljestvu hitrost našega premikanja tako in tako ni odvisna od naših nog, temveč samo od popolnosti našega spoz­nanja. Kdor se želi premikati hitreje, mora najprej uporabiti potrpežljivost, iz nje izhaja ponižnost, iz te pa izvirata ljubezen in mod­rost. Ko doseže popolno modrost, bo tudi vse stvari kar najpopolneje spoznal; to pa je pogoj za gibanje duha!
9 Ker zadeva tukaj ne more biti drugačna, ti tudi ni treba paziti, ali se ti noge premikajo hitro ali počasi. Pazi samo na svojo naravo in spoznanje, pa boš takoj dovolj hitro napre­doval. Razumeš?"

132 O vsenavzočnosti in sočasnem delovanju popolnih nebeščanov - Martinovi ugovori in Janezova zavrnitev le-teh

1 Martin govori: "Ja, ja, zdi se mi, da razumem. Toda povsem jasne mi zadeve še niso! Vem, da je Gospodovo, tvoje in Petrovo, pa tudi Boremovo spoznanje naj­popolnejše, pa vendar se ne premikate nič hitreje kot jaz in vsa ta skupina! Kako naj torej to razumem?"
2 Janez govori: "Prijatelj, naše gibanje je zate samo navidezno, tvoje oči vidijo le to, kar se dogaja iz ljubezni do tebe in do vse te skupine. V bistvu pa smo že dolgo povsod, kjer moramo in hočemo biti!
3 Glej, medtem ko govorim s teboj, nisem samo na tem soncu, temveč na nešteti množici sonc in svetov, in tako tam kot tukaj ravnam v Gospodovom imenu in z vsemi svojimi močmi izpolnjujem Njegovo sveto voljo! In kar delam jaz, to delajo toliko bolj Gospod sam in Peter in vsi popolni nebeščani! Prijatelj, ali razumeš in dojemaš vse to?"
4 Martin govori: "Ljubljeni brat, odkrito ti moram priznati, da je to zame nekoliko pre­več zapleteno! Tvoje pojasnilo mi zveni kot nekakšno nebeško bahaštvo! Prijatelj, če ni iz tebe, v začetku samo enega Janeza, v zemeljskem času skoraj dva tisoč let zraslo vsaj decilijon popolnoma enakih Janezov, je to najčistejša nemogočnost vseh nebes in svetov!
5 Tudi jaz sem zdaj duh in ker sem pri Gospodu, gotovo ne najnepopolnejši. Toda doslej sem nenehno en sam, in kjer sem, tam sem in ne morem biti sočasno nikjer drugje! Kajti dokler je enota enota, ne more biti razdeljena. Če pa je razdeljena, ali je njena oblika enake vrednosti in značaja večkratna, tedaj enota tudi ni več enovitost, temveč razdeljenost istega bitja. In vsaka posamezna oblika iz prejšnje popolne enovi­tosti ima lahko potem samo tolikšno vred­nost, kolikšen del prejšnje skupne enovitosti je.
6 Če je torej s teboj in celo z Gospodom tako kot si mi namignil, potem ti nisi celoten Janez, in Gospod ni celoten Gospod, kakor je tukaj pri nas! Šele potem te bom lahko imel za celotnega Janeza, če boš spet celota! Ali mi pa logično pravilno pojasni, ali je o tem mogoče drugače misliti in razumeti!"
7 Janez govori: "Prijatelj, to je samo orešček notranje modrosti, ki ti je ponujen, da ga streš, pa se že daviš z njim. Toda kaj boš šele naredil, če ti bodo otroci sončnih otrok predložili, da zdrobi kot svet velike diamantne skale?!
8 Glej, nikoli nisi niti videl več kot eno sonce. Če bi ti eno ali tisoč ogledal prikazo­valo njegovo popolno podobo, ali bi bilo sonce zaradi tega razdeljeno ali njegovo delo­vanje oslabljeno, če bi tisoč ogledal tvojim očem odsevalo njegovo enako podobo?
9 Ali ne sprejme vsaka rosna kaplja in vsako oko podobo sonca? Ali zato sonce ni eno in njegovo delovanje ni zmeraj enako?
10 Prijatelj, razmisli nekoliko o tem, potem bomo pa odšli naprej po tej sončni sferi. Imela bova seveda še veliko opraviti, preden bomo lahko popolnoma dosegli dolino!"

133 Martinove misli o Božji vsenavzočnosti

1 Martin ob tem pojasnilu debelo pogleda in se močno poglobi vase. Čez nekaj časa začne sam pri sebi jecljati in polglasno govoriti: "Hm, še daleč zadaj sem!" O globina, globina - velika, neznanska globina, kdaj bom dojel tvoje dno! Ja, ja, tako je: Bog je povsod navzoč! Kako more to biti? Kako je mogoča Njegova vsenavzočnost, če je On kot Eden in Isti tukaj, in deluje, in govori, in jaz vidim Njegovo podobo kot podobo človeka?!
2 Ja, ja, sonce v tisočih in večkrat tisočih ogledalih je vendarle eno in isto sonce, drugega ni. Eno sonce se blešči iz vseh ogledal in eno in isto samo iz trilijonov rosnih kapljic. Eno iz trilijonov oči in deluje po velikosti ogledala, rosne kaplje in očesa, ki ga sprejema! To je čudovito nenavadno, in vendar je tako in ne more biti drugače!
3 Kako pa je lahko Gospod podobno tudi povsod navzoč, to je seveda neskončno teže razumeti! Ali je tudi On sonce? Kje pa je to sonce? Jaz sem videl samo Gospoda, videl sem Boga človeka Jezusa, in z Njim govoril. Toda sonca tukaj, razen tega po katerem hodim, še nisem videl!
4 Tu je res vse svetloba nad svetlobo - toda jaz ne vem, od kod svetloba prihaja! Gotovo prihaja od Gospoda; toda Gospod sam ne sije! Tukaj je, brez sijaja, bolj preprost kot kdo izmed nas! Njegova vsemogočna volja bo pa tista, ki izgovarja Njegovo večno "Bodi svetloba!" v nepretrganem dejanju, tako duhovno kot naravno! O Bog, o Bog, kdo dojame Tvojo neskončno globino?
5 Ja, zdaj prvič jasno spoznavam, da je vsa moja modrost popolna ničla, nedoločen prazen krog z mnogimi neravninami, v katerem ni središča! O Gospod, kdaj bom razumel, kaj si ti?!"
6 Po teh besedah Martin umolkne in se zatopi v velike in globoke misli.

134 Janezov odgovor na Korelovo vprašanje, ali lahko prebivalci nebes opazujejo Zemljo in njeno bolj oddaljeno zgodovino

1 Medtem pa, ko Martin premišljuje, stopi Karel k Janezu in Petru in pravi: "O ljuba gospodova prijatelja, vidva sta najbolj posvečena brata in tovariša Božje modrosti in ljubezni, odpustita mi, če si vaju tudi jaz dovolim nadlegovati z enim vprašanjem! Sicer sem o tem vprašal že tudi Borema. Toda on mi je dajal izmikajoče odgovore in nisem mogel razumeti, kaj mi je govoril. Zaradi tega se zdaj obračam na vaju in upam, da bom pri vaju našel več globine in jasnosti kot pri Boremu."
2 Janez govori: "Brat, naju sploh ni treba vprašati, kar bi rad zdaj vedel in popolnoma razumel. To nama je že dolgo jasno, zato ti bova lahko kar takoj odgovorila.
3 Rad bi vedel, ali si bodo lahko blaženi nebeščani kdaj spet ogledovali Zemljo, kakršna je, in ali bodo lahko opazovali njeno daljno prihodnost. Kajti na Zemlji si se pogosto spraševal:
4 `Ali bom po ločitvi od telesa še lahko videl to čudovito Zemljo z njenimi rekami, jezeri, morji, gorami, dolinami in na tisoče drugih čudovitih lepot? Ali bom izvedel za vse nove pojave v zgodovini nastajanja in minevanja? Bom lahko na to kdaj kakor koli učinkovito vplival?'
5 Jaz pa ti na to odgovarjam: Brat, Gospodovim blaženim je na voljo vse! Mi smo vendar vsi Gospodovi in tudi Zemlja je Njegova. Vse, kar je na njej in v njej, je Njegova last. Če pa smo Njegovi otroci, nam bo mar Oče, ki nam daje nekaj tako velikega, kratil nekaj najmanjšega? Mar nam bo On, ki nam daje piti iz morja Svoje ljubezni in milosti, odklonil kapljico rose?
6 Glej, zdaj potuješ po resničnem telesnem soncu in lahko gledaš njegovo veličastje; do največjih boš šele dospel. Če pa lahko vidiš ta, koliko laže si boš ogledal čudovitosti manjše Zemlje! Menim pa, če ima nekdo v posesti kneževsko stanovanje, v katerem ima vso svobodo, vse udobje in veselje, kakor in kadar koli hoče, ali si bo ob tem sploh kdaj zaželel imeti svoj prostorček tudi v zločinčevem stanovanju, v ječi, polni kuge in smrti; ali bo hotel vsaj za zabavo opazovati tisti predmet, ki je izšel iz smrti? Ali bi rad odšel na Zemljo in zapustil to Sonce?"
7 Korel govori: "O brat, nikakor! Raje bi se za večno odpovedal trilijonu Zemelj kot da bi zapustil te nebeške poljane in najsvetejšo družbo Gospoda, ki je tako neskončno dober, ljubezniv, mil in nežen. Zadovoljen sem že s tem, da bi lahko opazoval Zemljo, če bi le hotel. Toda do tega mi v prihodnje res ne bo veliko. Zahvaljujem pa se ti, na­jljubši brat, iz vsega srca, da si me tako čudovito poučil; Gospod ti povrni to do­broto!"
8 Janez govori: "Brat, vsa zahvala, hvala, slava in čast pripada edino Gospodu samemu! Zdaj pa pojdi spet k Boremu; kajti jaz moram spet krotiti Martina, ker bomo dosegli dolino in njene lepe prebivalce."

135 Veličastje sončnega sveta in njegovih prebivalcev - Martinova tesnoba pred modrostjo sončnih ljudi  in Janezovi namigi o vedenju

1 Medtem ko Korel spet odide k svojemu prijatelju Boremu, že opazi doslej še zelo zamišljeni Martin prostrane površine velike doline, povsod pozidane z veličastnimi palačami in templji, obdanimi s čudovitimi vrtovi. Vidi tudi, kako se jim od bližnjega templja približuje velika množica čudovito postavnih ljudi. To prebudi Martina iz nje­gove zamišljenosti, in takoj se obrne na Janeza in Petra.
2 (Martin:) "Zdaj smo, kot vidim, končno le nekako na tem kraju. O moja ljuba brata, tu je res čudovito! Neznanski sijaj in ljubka lepota teh pokrajin mi jemljeta sapo!
3 In, o joj, naproti nam prihaja velika proce­sija sončnih ljudi! Njihove voditelje že prav dobro razločim; neskončno lepi so, in kako čudovito oblečeni in okrašeni! Ah, ah, ko­likor bliže prihajajo, toliko čudovitejši postajajo! Če se bo tako nadaljevalo, že naprej povem, da brez posebne Gospodove pomoči ne bom mogel prenesti njihove bližine!
4 Posebno radoveden sem zaradi modrost­nega boja, ki ga bom moral bojevati z njimi. Oh, gotovo bo zelo prijeten! Že vnaprej občutim svojo moč v svojih že zdaj tako sramotno tresočih se nogah!
5 Če imajo ti ljudje kolikor toliko dobre oči, morajo že od daleč spoznati, kako strahotno neumen, meseni butec jim prihaja naproti. Oh, ti bodo imeli z mojo modrostjo posebno veselje! Oh, oh, že oči povedo, kako zelo modri so, moje pa nasprotno, izražajo neum­nost! To bo čudovit spopad!
6 O brata, stopita vendar predme, da me ti čudoviti ljudje ne bodo prehitro opazili in že vnaprej ugotovili, kako sem neumen."
7 Janez govori: "Nič ne maraj, če se ti bo v začetku godilo nekoliko nenavadno. Po daljšem druženju s temi bitji ti bo že laže. Toda pazi, da boš vedno resen, v svoji no­tranjosti pa vendarle mil in blag! Tako boš z njimi laže shajal kot si misliš. Njihovo mod­rost bi res lahko imenovali velika, ima pa vendar tako kot vse ustvarjeno, svoje meje. Zato brat, le pogumno naprej! Enkrat se moraš naučiti prenašati veličastva, in to bo zdaj, ko nas Gospod tako prisrčno vodi, toliko laže!"
8 Martin govori: "Ta, ja, seveda, prav imaš. Vendar tole res ni malenkost, temveč hudo resna zadeva. Še nekaj ducatov korakov, in skupaj borno. No, v Gospodovem imenu, morda tudi tukaj nevihta iz bližine ne bo tako nevarna, kot se zdi grozeča od daleč!
9 Kako bleščeče klobuke in vence nam ne­sejo te nebeško lepe device, ali kar koli že so, ki nam hite naproti med prvimi? Kaj to pomeni?"

10 Janez govori: "To so nagrade za najmod­rejše med nami, z njimi nas bodo okrasile potem, ko nas bodo dodobra preskusile. Ti sicer že imaš na glavi takšen klobuk, ki ti ga je dal Gospod, toda to ne pomeni nič! Če se jim boš zdel vreden te časti, bodo tvoj klobuk tako spojile s svojim, da bo iz tega nastal en sam, toda veliko bolj bleščeč. Če pa se jim ne boš zdel vreden nagrade, te bodo pustile takšnega, kot si. Zato se le zberi, da ti počastitev ne uide!"
11 Martin govori: "O brat, ne skrbi za to! Še nikoli nikjer nisem osvojil nobene nagrade in zato tudi tukaj zanesljivo ne bom med nagra­jenci, in to me tudi niti najmanj ne skrbi. Toda sama moja narava - in takšne lepotice, takšni čari! O brat, to bo prava tekma! Toda zdaj kar se da resno in redkobesedno! Se že približujejo - so že tu!"

136 Očarani škof Martin in tri lepe sončne device

1 Tedaj stopijo pred Martina tri prelepe device, razprostrejo svoje roke in govorijo: "O čudoviti voditelj najlepše družbe, kaj odli­čnega nam prinašaš s svojih višin vseh višin? O govori, ti dolgo zaželeni!"
2 Martin se skrivaj ugrizne v jezik in se uščipne v ledja, da ta privlačni nagovor ne bi prehitro omajal njegove resnosti, za katero se je tako zelo trudil. Na ta nagovor sploh ne odgovori. Trojica zato še bolj nežno ponovi svoj prvi nagovor. Martin si skoraj odgrizne jezik, vendar še zmeraj ne govori.
3 Tri device se skrivaj začudijo tej redki molčečnosti našega Martina in nato pravijo: "O ti vzvišeni, ali vidiš na nas kakšne na­pake, da nas nočeš počastiti niti z besedo? Ali ti nismo všeč? In vendar smo videle, kako si hotel poljubiti spremenjenega zmaja v svoji hiši na višavi vseh višav.
4 Naši opazovalci so te videli že tudi na Merkurju, kjer si se skoraj raztopil pred neko lepotico. Še prej so te videli pri dozdevni čredi jagnjet, tudi tam si bil zelo zgovoren. In videli so te tudi živeti v umrljivem telesu na Zemlji in bili priče tvojih velikokrat na­jbolj nenavadnih dejanj. Tam si bil zelo zgovoren; toda nas, hčera sonca, ne počastiš z nobenim odgovorom! Povej vendar, zakaj še zmeraj molčiš?

5 Verno sicer, da je molk ob pravem času dober del modrosti; toda tvoj zdajšnji molk se ne zdi takšen! Povej vsaj, zakaj molčiš - naša srca te goreče prosijo."
6 Martin je že ves iz sebe od ljubezni do teh treh izrednih lepotic in razmišlja, kaj naj odvrne. Opazil je že, da ga poznajo od A do Ž in da gotovo dobro vedo tudi za njegove zvijače. Zato pravi sam pri sebi skrivoma:
7 (Martin:) "O obupna zgodba, ki presega vse človeške in angelske pojme! Iz tega bo nastala zadrega, kakršne še ni bilo! Jaz naj govorim z njimi? Vendar pa bi le rad vedel, kako!
8 Prvič bo njihova že tako in tako nepoj­mljivo mikavna lepota razvijala vedno več čarov, da bi moral že zaradi tega popolnoma onemeti. Drugič pa, saj me poznajo skoraj bolje, kot sem se jaz kdaj koli!
9 Kako in kaj naj torej govorim! O Gospod, ne zapusti me! In tudi ti, moja resnobnost, me ne zapusti, sicer bom izgubljen!
10 O saprament - ah, ta neskončna lepota! Ah, te oči, tako žareče kot sonce samo, ti lasje kot najčistejše zlato! Ta tilnik - kakšna mehkoba, kakšne obline, kakšna neizrekljiva nežnost!
11 Oh - oh - te prsi! Ah, ah, ne - tega ne vzdržim niti minute več! Na Zemlji ni niče­sar, s čimer bi lahko vsaj od daleč primerjal to nedoumljivo milino!
12 Kaj je nežnost najčistejše rosne kaplje proti temu, kaj najčistejša obrušenost dia­manta, kaj najnežnejši oblaček, ki ga nosi rahlo pihajoča večerna sapica, ko lebdi v zraku obsijan od zahajajočega sonca? Le kaj na Zemlji ima takšno belino! Najčistejši sneg, ki ga obsije opoldansko sonce, bi komaj lahko imenoval umazano mažo za škornje!
13 Ne, tega se nikdar ne bi mogel do sitega nagledati! In rama, roka, noga! - Martin, obrni svoje oči proč od teh preveč mikavnih in ljubkih lepotic, sicer boš izgubljen, izgubljen in premagan!"

137 Martin v izpitnem boju s tremi hčerami sonca - Med modrostjo in ljubeznijo

1 Medtem ko Martin sam pri sebi tako fantazira, se začnejo tri voditeljice smehljati. Martinu so iz oči in kotičkov ust natančno prebrale, kaj je govoričil sam s seboj. Zato mu rečejo: "Prijatelj, zdaj vemo, zakaj ne govoriš. Glej, slaboten si, da zelo slaboten si še, in tvoja prirojena slabost ti hromi mod­rost in jezik! Ali se ti le zdimo zelo mikavne in ganljivo lepe? O povej nam glasno vsaj to!"
2 Martin že hoče planiti k prvi od treh, pa se vendarle obvlada in govori: "Ja, čudovite, vaša postava je neskončno popolno lepa. Toda hkrati ste preveč modre, in to zasenči vašo lepoto in pripomore, da vas z največjo težavo še vsaj za silo prenašam. Kajti nisem prijatelj prevelike modrosti. Če me pa hočete za svojega prijatelja, morate govoriti z menoj iz ljubezni, in ne iz modrosti!
3 Prinesle ste mi sicer nagrado, da bi mi jo izročile, če bi me spoznale za popolnega modreca. Povem vam pa, da ste se tokrat uštele, pa če ste še tako modre. Kajti glejte, takšnih nagrad ne sprejemam! Poznam eno samo nagrado in to je edino ljubezen - ki je Gospod Bog, poznate Ga kot pravečnega Duha, ki je ustvaril vse stvari. Edino On je moja nagrada, ki sem jo že zdavnaj sprejel za vekomaj. Vaše nagrade za modrost pa ne potrebujem. Podarite jo komer koli, takemu, ki se vam je bo zdel vreden, meni pa prizanesite s tem!"
4 Lepotice odgovorijo: "O poslušaj, čudoviti prijatelj! Doslej še nismo niti začele preskušati tvoje modrosti. To bi bilo tudi nečimrno, ko vendar vidimo, kakšen duh živi v tebi. Gotovo bi bilo zelo nespametno, če bi hotele govoriti s kakšnim drugim duhom v tebi kot s tem, ki smo ga v tebi našle! Omenil pa si nam nagrado, ki jo upravičeno nadvse ceniš, in jo že imaš. Toda tu smo takole razsvetljene in pravimo:
5 Pravečni Duh, ki je vse ustvaril, ni deljiv. Seveda je gotovo ljubezen Njegovo temeljno bistvo; toda ta ljubezen ni samo ljubezen, temveč je sama po sebi tudi pravečna mod­rost. In če to ljubezen slaviš, ali moreš od nje ločiti modrost, luč vse luči? Prijatelj, ali se ti morda ne zdi, da si se ti sam, prehitevajoč samega sebe, uštel? Kako moreš hoteti samo telo, glavo pa zavreči? O govori, pojasni nam to!"
6 Martin osupel govori sam pri sebi: "No, ta je pa dobra! Me že imajo! Toda zdaj pa spet resno, samo resno! Ko le ne bi bile tako strašansko ljubeznive, bi bil lahko z njimi še resnejši; toda pri takšni prijaznosti je potrebna resnično nadvse velika resnost, da lahko z njimi govoriš tako, da je vsaj za četrtino pametno.
7 In tako s kar najbolj ljubkim poželenjem in milo nepotrpežljive čakajo na odgovor. Toda, kaj naj jim rečem? Kako obračati in vrteti jezik, da bi jim povedal resnico, in hkrati ne užalil njihovih nebeških harmonij vajenih ušes?! Molčati. Samo molčati, pa se bom že spet spomnil kaj primernega! To jim bom povedal, seveda kar se da obzirno, to bodo gotovo strmele! Torej le pogum v Gospodovem imenu!"

138 Martin utemelji zavrnitev nagrade za modrost - Zelo moder odgovor hčera sonca

1 Po tem samogovoru se Martin spet obrne k trem lepoticam in govori: "O, nadvse ču­dovite hčerke velikega sonca! Res ste popolno odgovorile na vse, kar sem vam govoril. Toda pri tem ste vendar le storile zelo pomembno računsko napako.
2 Glejte in poslušajte! Imate sicer prav, ko vam vaša svetloba govori: Veliki pravečni Duh je v Svoji ljubezni in modrosti v vsem popolnoma nedeljiv. Kjer je telo, mora biti tudi glava, to pomeni, komur je bila pode­ljena nagrada ljubezni, ta ne sme, če hoče biti popoln, odklanjati nagrade modrosti. Toda z vašimi jasnimi in nebeško lepimi očmi gotovo vidite, da mojo glavo že krasi nagrada, popolnoma podobna vaši. In ker ste tako temeljito poučene o vseh mojih drugih doživetjih, gotovo tudi veste, da sem ta nakit prejel neposredno od samega Gospoda!
3 Ker tega vi naljubši otroci, ne morete zanikati, mi je Gospod vendarle moral dati razdeljeno nagrado, torej: čisto posebej za ljubezen, ki pa vendarle vsebuje potrebno in razmeroma pravično stopnjo modrosti! In ker je ta nagrada popolni dar velikega Boga in torej ne polovični, torej razdeljen, temveč popolnoma primeren celoten dar, kljub vašemu zelo modremu odgovoru resnično ne morem spoznati, čemu bi mi rabila vaša nagrada za modrost!
4 Če že imam eno glavo, kot vam vendar zanesljivo kaže moja postava, čemu bi mi rabila še druga? Če bi resnično potreboval še eno glavo, jo bom po volji svojega Gospoda do vas, najljubeznivejših hčera sonca, rad sprejel. Ker pa dveh glav ne potrebujem, temveč potrebujem samo eno popolno, boste gotovo tudi ve spoznale, da vaše na­grade ne morem sprejeti. O govorite, govo­rite - poslušam!"
5 Lepotice govorijo: "O čudoviti, vzvišeni, seveda vemo, da je v tvoji nagradi vsebovano več, kot bi bile kdaj koli sposobne dojeti. Tako tudi vemo, da tvoja nagrada ni samo polovična, temveč celotna. Toda glej, iz neštetih izkušenj, ki se ponavljajo vedno na isti način, tudi vemo, da veliki Bog daje vsakemu bitju po njegovi vrsti tudi popolno, celo življenje!
6 Vemo, da se noben človek ne rodi brez glave na svet. Ima oči, da z njimi gleda, ušesa, da posluša, nos za voh, nebo, da okuša in najrazličnejše živce za vsakovrstne občutke in čute. Novorojenemu otroku ne manjka ničesar od tega, in vendar izvira vse to tako iz ljubezni kakor tudi iz najvišje modrosti najvišjega Duha. Kajti tako eno kot drugo je tu vidno na prvi pogled.
7 Kako to, da novorojeni otrok - kot stvaritev ljubezni in modrosti velikega Boga - zmeraj veliko pozneje doseže modrost kot pa ljubezen, ki je pravzaprav življenje samo? Ti sam že kar dolgo živiš in imaš ljubezni v obilju. Toda če se vprašaš, ali je tudi tvoja morebitna modrost prav toliko stara kot tvoje življenje, boš očitno v samem sebi našel povsem nasproten odgovor!
8 Glej, od našega najvišjega modrijana vemo, da je veliki Bog na tvoji Zemlji nekemu modremu Judu govoril: `Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, če se ne prerodi v duhu!' Povej nam: Kako lahko veliki Bog od že dolgo živečega modrijana zahteva preroditev duha, če je že otroku v materinem telesu dal vse, kar je potrebno za najpopolnejše pose­dovanje večnega Božjega kraljestva?!
9 Povsod se kaže, da pride zrelost šele ve­liko pozneje, za nastankom. Ali nam morda lahko iz svoje zemeljske zgodovine dokažeš, da je kdaj izšel iz materinega naročja popol­noma oblikovan človek? Ali že zanesljivo veš, zakaj te je veliki Duh šele zdaj, ko si že prestal marsikatero spremembo, poslal v ta veliki svet svetlobe sredi teh dveh pramod­rih duhov? O govori, čudoviti, in nas pouči, kajti od tebe bi rade izvedele veliko mod­rega."

139 Martinova modrost v škripcih, - Petrova spodbudna tolažba - Martinov dobri odgovor

1 Po tem odgovoru je šele Martin v zadregi in ne spravi iz sebe niti zloga. Samo pri sebi potiho mrmra: " Tako, tako, je prav! Zdaj leži svinja v svoji mlakuži! Kaj naj rečem? Glede vsega imajo prav, jaz pa sem kot osel in vol - nota Bene (pazi, pomni, ne pozabi) s klobukom modrosti na glavi! O to gre res kar lepo skupaj! Te mi pa prihajajo naproti že z drugim klobukom! Vedno bolje! Brata, ljuba brata, če me ne potegneta iz tega močvirja, se bom pogreznil."
2 Peter govori: "Brat, le potrpežljiv bodi in prenašaj to modrostno preskušnjo, potem bo kmalu bolje! Le znova razmisli; boš že našel kak odgovor. Samo ostani resen in ne meše­tari veliko, temveč temeljito premisli, pre­den boš kaj povedal. Govori kot učitelj, potem boš s pomočjo tega poprejšnjega nasveta že dosegel cilj! Potem ti bo seveda še teže, toda pri nadaljnjih korakih ti bova že pomagala, če boš v zelo hudi stiski. Zato le bodi pogumen in ne obupaj; vse bo dobro!"
3 Martin govori: "Brata, čutim, da se ne bom domislil nič posebnega več, kajti svojo skrinjo modrosti sem skoraj izpraznil! Da mora ljubezen nujno slediti modrosti, mi je jasno. Ta tri čudovita bitja so to predstavila tako pravilno in urejeno, da jim ni mogoče ugovarjati. Zato ne morem storiti nič drugega, kot da jim pritrdim. Morda veš ti kaj boljšega?"
4 Peter govori: "Že dobro; kar je prav, je prav, tako na Zemlji kot v nebesih. Ne glede na to pa se ne smeš pustiti prelahko ujeti že po samo nekaj modrih govorih, kajti tudi tvoje trditve je mogoče zagovarjati! Zaradi tega, kot rečeno, le nekoliko razmisli, pa se boš kmalu spomnil zelo dobrega odgovora!"
5 Martin razmišlja in razmišlja, kaj naj reče. Čez čas vendarle najde stavek, ki se lepo sliši in reče: "Prečudovite hčerke velikega Sonca! Vaš govor je zelo moder in tehten. Vendar mu manjka nekaj, kar se bo morda vam zdelo nepomembno, zame pa ni majhna stvar.
6 Ker od svojih modrijanov veste, kaj je veliki Božji duh učil na moji majhni Zemlji, vam je znano, kako je tam z naravo vseh ustvarjenih bitij, me nekaj zelo preseneča: da ne veste tudi tega, kaj je Gospod Jezus, ki je vaš pravečni veliki Duh, govoril nam, Svo­jim otrokom, še ob drugih priložnostih!
7 Glejte, nekoč so matere prinesle k Njemu otročke. In ker je ob tem nastalo prerivanje, so se postavili učenci, ki so se imeli že za zelo modre, proti materam in so jim branili, da bi se približale Gospodu. Ker pa je Gospod to kmalu opazil, je govoril učencem: Pustite male in ne branite jim priti k Meni; kajti njih je nebeško kraljestvo! Resnično, povem vam, če ne postanete kakor ti mali tu, ne boste prišli v Moje kraljestvo!'
8 S tem pa postavi Gospod tistim, ki so že bili modri, otroštvo, ki še nima modrosti, kot pogoj za dosego nebeškega kraljestva. Potem pa ne vem, kako morete imeti modrost za nekaj tako velikega in ste prepričane, da bi bil usposobljen za nebeško kraljestvo šele potem, ko bi sprejel vašo nagrado za mod­rost! Menim, da je Božji nauk menda le vzvišen nad vašim in vseskozi resničen?
9 Res je Gospod rekel modremu Nikodemu, da se mora prej ponovno roditi, če hoče priti v Božje kraljestvo. Toda Gospod s tem ni mislil vaše modrosti, ki jo je ta Jud že tako in tako imel, temveč nedolžno otroštvo, ki pa je čista ljubezen! Tako tudi jaz razumem Gospodovo besedo, držim se samo ljubezni, modrost pa prepuščam Gospodu. Glejte, zato sem tudi pri Njem, če bi me Gospod presojal po moji modrosti, ki je skorajda ni, pa bi bil bogve kje.
10 Prepričan sem, da greši vsak, ki se pred Bogom hoče hvaliti z modrostjo. Če pa je srce preprostega le polno ljubezni do Boga, ima ta v sebi že tudi najvišjo nagrado živ­ljenja in z njo doseže Božje otroštvo. In če ima to nagrado, čemu mu bo potem vaša? Zato vam zdaj zadnjikrat povem: Ne potre­bujem vaše nagrade za modrost, ker že dolgo imam, kar potrebujem!
11 Glejte pa tudi ve, da boste deležne moje nagrade! Tako boste veliko bolj srečne kot ste v svojem zgolj modrostnem sijaju, iz katerega kljub vaši nedopovedljivi lepoti izvira le malo ljubezni! Govorite, če imate še kaj povedati; toda na moj odgovor ne čakajte več! Kajti samo eno je potrebno, in to je ljubezen; vse drugo mi daje Gospod, kadar potrebujem!"

140 Prošnja treh hčera sonca Martinu, naj jih uči ljubiti  Boga - Martinovo kritično poglavitno vprašanje - Od ljubezni prevzete hčere sonca na Martinovih prsih

1 Po tem tehtnem Martinovem odgovoru se lepotice priklonijo do tal in govorijo: "O ču­doviti sin velikega Duha! Šele zdaj spoz­navamo, da si res sin Tistega, ki za nas nima imena. Premagal si nas; tvoje smo, z nagrado vred. Dovoli nam, da ponižno bivamo v tvoji hiši in uči nas ljubiti večnega Boga!"
2 Martin, presenečen nad to spremembo govori: "V moji hiši je še prostora za mnoge tisoče; in tako tudi za vas! Kajti moja hiša, ki mi jo je Gospod, moj večni sveti Oče, zgradil za večno, je večja kot vaš svet. Zato, če si želite v mojo hišo, vrzite svojo nagrado mod­rosti od sebe, oprimite se moje nagrade ljubezni in mi sledite! Toda če je le mogoče, bolj zakrijte vaše prevelike čare. Kajti ti so zame, ki sem živ v ljubezni in ne zgolj v modrosti, močnejši od vaših besed!"
3 Ko Martin to izgovori, prinesejo tisti, ki so stali za prvimi tremi lepoticami, pri priči bogate modre nagubane obleke in jih oblečejo lepoticam. Ko so te oblečene, rečejo Martinu: "O ti visoki, čudoviti sin Najvišjega! Ali smo tako prav oblečene in všeč tvojim očem? Ali ne najdejo na nas nič več spotakljivega? Smo zdaj po želji tvojega srca?"
4 Martin govori: "Kar gre. To je način v moji hiši, ki je hiša velikega svetega Očeta, ki tam tudi ne hodi okrog skoraj gol kot ve poprej, temveč popolnoma oblečen. Saj ste tudi tako neskončno lepe, pri tem pa vendarle znosne za moje oči. In take lahko ostanete pri meni!
5 In še nekaj: Povejte, ali poznate velikega Duha? Kako si ga predstavljate? Le kaj bi storile, če bi morale stopiti predenj?"
6 Lepotice govorijo: "O ti najčudovitejši! Vemo sicer, da obstaja najvišji, pravečni Duh vseh duhov, ki je iz Svoje večne modrosti in vsemogočnosti ustvaril vse, kar obstaja. Toda ta Duh nam je tako neskončno svet, da si nikoli ne drznemo ustvariti o Njem kakršno koli predstavo! To smejo samo naj­višji modrijani. Zato si lahko tudi misliš, kako bi nam bilo pri srcu, če bi morale stopiti predenj, če ima kakršno koli podobo, v prepričanju, da je to On! Oh, to bi bilo nekaj groznega, to bi bilo najstrašnejše, kar bi se nam lahko zgodilo!"
7 Martin govori: "Oh, če je tako, kako da se ne bojite nas, njegovih otrok? Si ne morete misliti, da bo tudi Oče videti takšen kot mi, Njegovi otroci? Glejte, kakšne sadove pri­naša zgolj modrost! To kar naša srca najbolj potrebujejo, za to so vaša prikrajšana. Kar nas dviga do največjega užitka, to bi lahko vam postalo največja muka!
8 Kakšna razlika med nami in varni! Povejte mi, ali v svojih srcih niste še nikoli občutile ljubezni? Ali ne čutite nekaj takega zdaj morda vsaj do mene ali katerega mojih dveh bratov?"
9 Lepotice govorijo: "Kaj misliš s tem? Seveda verno, da je ljubezen lakomnost v srcu: privlačna sila, ki včasih zagrabi njej sorodne stvari, jih potem zelo privlači in hoče združiti s seboj. Kaj pa je ljubezen še poleg tega, ne verno! Ta srčna sila pa se lahko oprime samo majhnih stvari, ker je tudi sama majhna. Le kako bi se lahko opri­jela tako velike stvari kot si ti! Me te pač lahko nadvse spoštujemo, toda za našo ljubezen bi bil vendar veliko prevelik, tako da te ne bi mogle zaobseči."
10 Martin govori: "Aha, vaša modrost že popušča! O ne skrbite za velikost vašega srca; to bo kmalu dovolj veliko za zelo veliko ljubezni! Katera od vas bi me lahko objela, prav tesno pritisnila na svoje srce?"
11 Vse tri veselo odgovorijo: "Oh, to zmoremo, in če nam ti, najčudovitejši, do­voliš, ti borno to takoj kar najbolj goreče pokazale!"
12 Martin govori: "Le dajte; dovolim vam od vsega srca rad!"
13 Na te besede se vse tri vržejo Martinu na prsi in vsaka kar se da pritiska svoje najnežnejše prsi na njegove. Vsaka govori. "Ah, ah, to je neskončno sladko! O pusti nas dolgo tako na svojih prsih!"
14 Martin govori: "Saj sem vendar vedel, da imate ljubezen, in to prav močno! Le ostani­te prav dolgo na mojih prsih, ki vas bodo najbolje naučile ljubiti! Oh, ta stvar se bo že uredila!"

141 Grozeča drža treh sončnih mož - Martinov krepki odgovor - Poslušnost treh sončnih mož na nasvet njihovih duhov

1 Tudi drugi sončni ljudje, h katerih družini pripadajo tri device, opazijo, kako se te tri oklepajo Martina in se nočejo več ločiti od njega. Stvar se jim zdi sumljiva, zato se Martinu približajo trije drugi, toda ne ženskega, temveč moškega spola.
2 Ti trije vprašajo Martina: "Visoki, vzvišeni! Naše oči vidijo tukaj, kar niso vajene videti, ker se tu kaj podobnega ne dogaja. To je tuja navada, ki ne sodi v naš red; zato te vprašamo, kaj to pomeni! Ali nam hočeš vzeti te tri hčere? Povej, s kakšno pravico! Jih hočeš za svoje žene? Jih hočeš oploditi? Glej, tega ne moreš; kajti ti nisi od tega sveta in si poleg tega še duh, ki ne more oplajati! Torej povej, kaj to pomeni? Kaj nameravaš z našimi hčerami?"
3 Martin govori trem moškim, ki so tudi izredno lepi: "Najljubši, najlepši prijatelji, ne skrbite za te hčere! Kajti pri meni so v veliko boljših rokah kot v vaših, ki imate samo modrost, toda v njej strašansko malo ljubezni! Jaz pa jih učim ljubiti in one doje­majo ljubezen. In to je volja velikega Boga, ki je v samem sebi največja, najvišja in najči­stejša ljubezen. Povem vam, tega bi se morali naučiti tudi vi, tako bi lahko prišli više tudi vi, in ne bi za zmeraj ostali na tem svojem svetu tako telesno kot tudi duhovno. Te vaše hčere bom sprejel v svojo hišo! Vas pa ne bom sprejel, če ne morete ljubiti. Če pa boste tudi lahko ljubili, se bo našel pros­torček tudi za vas!"
4 Možje govorijo: "Pomen tvojega govora je brez reda, s tem pa brez modrosti in torej za nas nerazumljiv. Zato govori modro, če govo­riš z nami! Dobro vemo, da si iz skupnosti otrok velikega Praduha. Tudi naši najvišji modrijani te poznajo že s tvojega planeta. Vse to pa je pri nas brez vrednosti tako dolgo, dokler ne boš oblečen v obleko mod­rosti. Zaradi tega ti tudi ukazujemo v imenu najvišje modrosti tega velikega svetlobnega sveta, da takoj spustiš od sebe te tri, sicer te bo zadela velika nesreča - tebe in vso veliko skupino, ki ti sledi! Ubogaj ali pa bomo poklicali naše najmočnejše duhove, naj položijo roke na vas!"
5 Martin govori: "Oho, le ne prevročekrvno, moji lepši, najljubši prijatelji! Poglejte mene - med vsemi temi mnogimi brati in sestrami, ki me spremljajo in so sostanovalci moje hiše, sem gotovo najslabotnejši. Toda proti vam imam vendarle toliko moči, da bi vas lahko samo s svojo najslabšo mislijo tako razgnal kot velik vihar raztrese prah! Zato se umaknite s svojimi smešnimi grožnjami, sicer bom nazadnje celo jaz sam položil roko na vas in vaše najmodrejše domnevno vse­mogočne duhove! In videli boste, kako zažari iz mene tolikšna resnost, da vam bo vsem zaradi tega postalo zelo vroče! Torej se prostovoljno obrnite, sicer bom začel z vami pri priči drugače govoriti!"
6 Trije sončni možje dvignejo roke v zrak in kličejo duhove. Toda ti odgovorijo iz oblaka:
7 (Duhovi:) "Tej družbi ne moremo do živega, kajti med njimi čutimo Najstrašnejše vseh strahot! Ali storite, kar hoče ta družba od vas, ali pa bežite pred njo, kolikor hitro in daleč morete, sicer vas utegne zadeti huda nesreča. Kajti vsi ti so vsemogočni in med njimi Najvsemogočnejši! Zato ubogajte ali bežite; toda boljša je pokorščina kot pa beg! Kam boste bežali pred tistimi, katerih noge so hitrejše od vaših misli?"
8 Po teh besedah spet prevzame besedo Martin in pravi: "Ljubeznivi, lepi prijatelji, kaj boste storili, kaj vam narekuje vaša mod­rost? Se hočete še zmeraj spoprijeti z nami?"
9 Trije sončni možje govorijo: "Če je tako, pravi naša modrost tole: 'Če je tisti, s ka­terim se hočeš bojevati, močnejši od tebe, boj opusti. In če ti kaj zapove, strogo ubogaj tistega, ki zapoveduje!' Glej, ker si ti v svoji družbi močnejši kot mi, te bomo tudi ubogali. Ukaži nam takoj, kar hočeš!"
10 Martin govori: "Vsi, razen vaših treh hčera - te bodo ostale pri meni - pohitite naprej in pripravite vašo hišo; kajti za nekaj časa se bomo naselili pri vas! Kaj se bo zgodilo pozneje, vam bo že povedal nekdo drug iz moje velike družbe; kot sem že pripomnil, sem jaz najmanjši med temi ti­soči! - Tako naj se zgodi!"
11 Po teh Martinovih besedah se trije možje oddaljijo in odidejo čez bleščeče li­vade na nizko vzpetino v dolini; tam je velik tempelj, namenjen za stanovanje teh sončnih ljudi. Okrog njega stojijo nekoliko niže manjše stavbe v katerih se vzgajajo otroci.

142 Radovednost dvajseterih domišljavih nun - Zveličavno ponižanje z razkritjem lepote treh hčera sonca.

1 Ko se številna družba sončnih ljudi naglo razkropi, se tudi te tri hčere opogumijo; veliko lepše so, kajti njihove nepopisno lepe oči že prisrčno izžarevajo ljubezen. Njihov govor postane tako mehak in blagozveneč kot petje kerubov, kajti o ničemer drugem več ne govorijo kot o ljubezni.
2 Pomikamo se naprej. Veliko žensk, ki jih vodita Borem in Korel, pa tudi menihi na njihovi strani, se začno prerivati v ospredje, da bi si ogledali neznansko lepe hčere sonca. Prej tega niti niso utegnili storiti, saj so občudovali številne čudovite naravne red­kosti tega sveta, ki so jim slepile oči, ker pa so svoje oči postopno nasitili, in jih je Borem sam opozoril na to, hočejo tudi sami videti, ali so sončne ženske res lepše od njih in koliko.
3 Martin po Mojem notranjem namigu takoj opazi, kaj nameravajo. Ve tudi, kako zelo porazno bi tri čudovite sončne lepotice delo­vale na nune, ki so si domišljale, da so bile nekdaj zelo lepe. Zato reče trem hčeram:
4 (Martin:) "Prisluhnite mi, najlepše hčere! Glejte, veliko žensk mojega planeta se preriva v ospredje, da bi svojo telesno lepoto primerjale z vašo. Ker pa ste ve v primerjavi z njimi neskončno lepše in bi zato vaša lepo­ta lahko te domišljavke za dalj časa prizadela, si za nekaj časa zakrijte obraze s svojimi bujnimi lasmi. Odkrivajte jih spet šele postopno, če vam bom dal znamenje za to! Storite mi to veselje!"
5 Tri lepotice govorijo: "O, ti si naša ljubezen! Ali smo telesno res tako zelo lepe? Glej, v našem svetu nam ni tega še nihče nikoli rekel. Ne poznamo telesne lepote, temveč samo telesno urejenost in iz nje izvirajočo ustrezno modrost. Prvi si, ki hvali našo postavo, vendar menimo, da je ta povezana z našo urejenostjo in modrostjo. Opažamo pa, da misliš ti pred­vsem našo postavo! Če pa je naša postava zate zares, kot praviš, tako nedopovedljivo lepa, nam povej, v čem je ta velika lepota!"
6 Martin: "Najprej izpolnite mojo željo, potem vam bom ob priložnosti že vse pojas­nil!"
7 Tri lepotice govorijo: "Oh, potlej pa kar sam zagrni z lasmi naše obraze. Kajti ti boš naj­bolje vedel, kako mora biti naš obraz zakrit, da ne bo nevaren tistim, ki prihajajo!"
8 Martin si tega ne da dvakrat reči in takoj opravi zahtevano delo. Komaj zagrne obraz tretji, pride k njemu Borem in pravi:
9 "Brat, svojo nalogo si doslej prav mojstrsko opravil! Seveda imaš ob sebi prijatelja, ki poznata na tem svetu in tudi na neštetih drugih svetovih vse poti. Ne glede na to pa si naredil prave čudeže. Vendar moraš biti, kar zadeva tele hčere, zelo previden zaradi nun, ki se prerivajo naprej, sicer boš doživel strašanski vik in krik.
10 Obrazov jim za zdaj še ne smeš pokazati, razen če bodo to nujno zahtevale. Če pa zlahka opraviš z njimi, toliko boljše. Takoj ko bodo nune zagledale pred seboj te tri, se bodo zgrudile na tla kot od strele zadete in se začele mučiti od žalosti in sramote. Zato bodi kar se da previden, sicer bo nastal hud spopad."
11 Martin je zaradi tega v hudi stiski in govori: "Torej se mi spet obeta huda zadrega! Saj pravim, z nunami sem imel že od nekdaj največ težav in še tu v nebesih neumne Mete ne dajo miru! Z velikim veseljem bi jim pokazal te tri razgaljene, v njihovi največji lepoti. Le naj se zaletavajo kolikor hočejo - ponižane bodo huje kot suženj! Morda bo potem laže z njimi."
12 Peter govori: "Ja, prav imaš brat, s tistimi, ki se trudijo, da bi s svojim domišljavim telesnim bitjem ugajale bolj kot je prav, ni treba ravnati preveč nežno. Prav je, da se v začetku uporabljajo bolj mila sredstva in se odstranijo iz duše takšni oholi posvetni os­tanki. Če pa blaga sredstva ne zadoščajo, potem le hitro uporabi bolj grobe krtače. Brat Borem, seveda misliš prav; toda tudi Martin ima prav! Zato mu prepustimo naj dela po svoje."
13 Tudi Janez to potrdi in reče Boremu: "Prav imaš ti in prav ima Martin. Kajti glej, na soncu ni nikdar noči in severni tečaj se sveti enako kot južni. Zato se vrni in pripelji svojo pobožno čredo; tu bo najbolje preče­sana in ostrižena!"
14 Borem gre in pripelje s Korelom dvajset najbolj domišljavih, ki se imajo za prav posebno lepe. Takoj obkrožijo Martina, Pe­tra, Borema in Korela in rečejo Martinu: "Kje so tiste tako čudovite sončne lepotice, o katerih smo v tvoji hiši slišale govoriti, da nismo nič v primerjavi z njimi? Pokaži nam jih, da se borno prepričale, ali je tvoja izjava resnična!"
15 Martin govori: "Le sem, domišljave duše! Tukaj vam bom postregel! Glejte, tu že sto­jijo! Kako so vam všeč?"
16 Nune govorijo: "Nič drugega ne vidimo kot lase in modra nagubana oblačila, kakršna imamo tudi me; toda videti hočemo odkrite obraze, prsi in roke!"
17 Martin govori: "Če hočete umreti od žalosti in sramote, naj se vam želja izpolni! Samo recite - da ali ne!"
18 Nune se zdrznejo ob Martinovi zadnji zahtevi in vprašujejo druga drugo, kaj naj storijo; toda nobena ne ve prav odgovoriti. Ena se obrne na Korela in ga vpraša za nasvet. Toda Korel prav tako skomigne z rameni in po kratkem razmišljanju reče:
19 (Korel:) "Ja, moje ljube sestre, menim, da je pri tem dober nasvet nadvse dragocen. Če privolite, tedaj pazite, kako se vam bo po teh Martinovih zelo odločnih besedah godilo. Če pa rečete ne, vas bo vaša brezmejna radoved­nost skoraj povsem uničila. Vidite, kako težko vam je glede tega svetovati. Vem, kaj bi bilo najboljše, toda to si boste najbrž komaj upale storiti?"
20 Nune govorijo: "Storile bomo vse, kar je prav! O povej nam in nam svetuj!"
21 Korel. govori: "Naj bo, torej poslušajte: Za nami gredo Kitajci in za njimi Gospod, med tistima, ki Ga nadvse ljubita! Nanj se obr­nite; On vam bo lahko najbolje svetoval, na kaj morate paziti in kaj storiti! Če boste sledile Njegovemu nasvetu, boste zanesljivo odnesle celo kožo, sicer pa si boste morale same sebi pripisati, če bi se vam zgodilo kaj tako ali drugače hudega. Kajti toliko že vem, da se tu ni šaliti! Tako vam svetujem, ve pa storite, kar vas je volja!"
22 Ko nune to slišijo, pravijo: "Prijatelj, to že dolgo vemo! Toda to tukaj ne pomeni nič drugega, kot iti z dežja pod kap. Vendar se teh treh bojimo tisočkrat manj kot Gospoda! Kajti kaj so te v primerjavi z Gospodom? Gospod je Gospod; vse te pa so enako kot me, samo Njegova ustvarjena bitja. Ali prelepe ali pregrde, to je pred Gospodom isto. Zato verjamemo, da bo boljše, če si vendarle ogledamo te sončne lepotice, kot da bi šle h Gospodu in s tem pokazale, da se bojimo Njega manj, kot teh treh ustvarjenih bitij!"
23 Korel. govori: "Prav, prav; če veste same bolje kot jaz, potem storite, kar hočete! Toda prihodnjič si ob podobnih primerih prihranite trud in me ne sprašujte."
24 Na to izjavo stopijo nune spet pred Mar­tina in rečejo: "Naj se zgodi, kar se hoče, videti hočemo tiste tri v vsej njihovi lepoti!"
25 Martin govori: "Dobro, dobro, le pridite sem in opazujte odprtih oči; kmalu vas bo minila vaša neumna nečimrnost!" Potem se obrne k lepoticam in reče: "Moje najljubše hčerke, odstranite z obraza lase, da vas bodo te domišljavke lahko videle."
26 Tri lepotice govorijo: "Če bi jim to škodilo, ostanemo raje zastrte, kajti nikomur ne smerno škodovati!"
27 Martin govori: "Moje najbolj čudovite, ljubljene hčerke, to je zdaj tako vseeno. Tistemu, ki sam nekaj trdno hoče - ali dobro ali slabo - se ne godi krivica! Te pa vas hočejo na vsak način videti, kljub temu, da sva jih jaz in tudi drugi brat večkrat opozo­rila. Zato naj vas tudi vidijo in pri tem znorijo in skoraj propadejo. Odkrijte se torej in se pokažite tem domišljavim neumni­cam!"
28 Lepotice odvrnejo: "O vzvišeni prijatelj, res si velik modrijan; kajti govoriš uteme­ljeno! Zato borno takoj storile, kar si nam ukazal. Naj bodo posledice takšne ali dru­gačne - odkrile se borno."
29 S temi besedami potisnejo vse tri naenkrat svoje lase v stran. Njihova bleščeča lepota deluje na domišljave nune podobno, kot če bi v vsako udarilo deset strel naenkrat. Na kup popadajo in samo nekatere od njih zamolklo kričijo.
30 (Nekatere nune:) "Gorje nam, najgršim, izgubljene smo! Krokodili, krastače in druga golazen so lepše v primerjavi z nami, kot me s temi tremi! O Gospod, kaznuj nas s sle­poto! Kajti boljše bi bilo ostati slep na veke, kot še enkrat gledati takšno neizmerno lepo­to!"

143 Hčere sonca sočustvujejo z nezavestnimi nunami - Gospod oživi nune - Janezov in Martinov pogovor s hčerami sonca o Gospodu

1 Po teh besedah nune umolknejo, lepotice pa rečejo Martinu, Petru in Janezu: "Ah, zdaj pa imate! Če ste to že vnaprej vedeli, zakaj ste nam ukazali, naj jim pokažemo razkrite obraze? Zdaj ležijo te reve pred nami čisto brez življenja! Le kdo jih bo na novo oživil? Mar vi to zmorete? Oh, če je le mogoče, obudite jih, kajti zelo se nam smilijo! Ah, ko se le ne bi razkrile pred njimi!"
2 Janez govori: "Nič ne marajte! Kar jih je tukaj doletelo zaradi vaše presilne telesne lepote - ki jo je Gospod Bog sam povišal - je zanje dobro in zdravilno. Prav s tem so se znebile enega zadnjih, toda nadvse težkih gmotnih bremen, ki bi jih sicer še dolgo mučilo in onesposabljalo za uživanje višjega in najvišjega veselja Božjih nebes. Zdaj pa so se nanaglo za večno znebile tega bremena. Tako bodo tudi kmalu zaživele boljše in čistejše življenje in vas bodo lahko ogle­dovale tako kot mi - brez jeze, sramote in škode. Utegnejo vam zelo veliko koristiti, ker so hčere Najvišjega in svetega Očeta!
3 Zdaj so nune kot mrtve, kajti odvzeta jim je bila njihova napačna ljubezen, ki jih je doslej oživljala veliko močneje kot ljubezen do Boga, večnega Gospoda vsega veličastva in življenja. Toda glejte, tam iz ozadja te velike družbe prihaja semkaj mož, Oče med dvema hčerama! Ta bo navidezno mrtve ob pravem času že spet obudil v novo življenje in pred vašimi očmi se bo s tem razodelo Božje veličastvo. Zato nič ne skrbite; kar jih je doletelo, je prav zdravilno za njihova srca, ki so bila še zelo nečimrna."
4 Lepotice govorijo: "O čudoviti, nam že znani prijatelj! Ker si nam zdaj povedal to­liko tolažilnega, nam tudi povej, kdo je tisti mož, ki prihaja semkaj med svojima hčerama. Ali je to eden vaših bratov in izhaja tako kot vi s Svetega planeta!"
5 Janez govori: "Kot prihaja zdaj, je seveda brat nas vseh. Tako kakor mi izhaja po Svojem vidnem telesnem bistvu z Zemlje, to je s tistega malega sveta, ki ga vaši modrijani navadno imenujejo Sveti planet. Toda ne glede na to je vendarle učitelj nas vseh in s tem tudi Gospod. Kajti kdor je učitelj, je tudi Gospod. In On je naš učitelj v vseh stvareh; torej je tudi Gospod vseh stvari, določen od Boga!"
6 Lepotice govorijo: "Oh, če je tako, potem je vendar veliko več kot vi, mogoče tako kot pri nas najvišji modrijan, ki ga morajo ubogati ne samo vsi ljudje tega velikega sveta, temveč tudi vse gore in vode, vse živali in rastline?"
7 Janez govori: "Ta, ja, približno tako; vendar še dosti več - to boste kmalu tudi same spoznale!"
8 Lepotice govorijo: "Se moramo tudi pred Njim zakriti?"
9 Janez pravi: "Ni potrebno! Ta že dolgo pozna vas in ves vaš svet, še preden je bil in preden smo bili mi in vaši modrijani!"
10 Sončne hčere se zelo začudijo in odvrnejo: "Kaj praviš?! To je nekaj, česar še nismo slišale, celo od naših največjih in najvišjih modrijanov ne. Kajti ti pravijo, da naj bi bil naš svetlobni svet mati vseh drugih svetov in je zato tudi najstarejši od vseh. Če pa je naš veliki svet, ki skoraj nima konca, najstarejši - in to je zanesljivo, temu smo bile že pogosto priče, kako so se iz njegovega širokega naročja rojevali novi, seveda samo manjši svetovi - in kako je potem lahko modrijan nekega drugega, gotovo manjšega sveta, ki je bil tudi rojen iz našega, starejši od naših modrijanov, celo starejši od našega velikega, skoraj brezkončnega sveta!?
11 O čudoviti prijatelj, gotovo si se nekoliko zmotil. To bi bilo mogoče samo, če bi bil tisti učitelj praangelski duh; potem bi bilo to seveda nekaj čisto drugega, potem bi ti lahko imel prav. Toda, ker bo tako težko - to ugotavljamo po tem, da Ga ne obdaja svet­lobni sij, ki je vendar pri drugih angelskih duhovih zmeraj tako zelo mogočen, da se zdimo mi nasproti njim skoraj popolnoma temni - torej nam že moraš odpustiti, če te tu obdolžimo majhne napake pri računanju."
12 Janez govori: "Moje, spoštovane hčerke! Vaši modrijani sicer zelo dobro računajo, toda mi računamo boljše. Kajti glejte, med vami in nami je zelo velika razlika: Mi smo pravi otroci Najvišjega; vi vsi pa ste samo njegova ustvarjena bitja in lahko samo po nas postanete Njegovih otrok otroci! To tudi veste, povedali so vam vaši modrijani. In če je tako, mi povejte, kdo je starejši: otroci ali otrok otroci, kar ste vi?"
13 Vse tri osupnejo in čez nekaj časa rečejo: "Oh, tvoje vprašanje je preveč modro! Nanj ne znamo odgovoriti. Morda bi znali naši modrijani, ampak tudi tega ne moremo trditi, ker seveda ne moremo izračunati, kako globoko sega njihova modrost. Zdaj pa pustimo to reč, kajti vaš Učitelj in Gospod - kot si nam bil rekel - je že precej blizu. Na njegov sprejem se hočemo dostojno pripravi­ti! Samo to nam še povej - ali mu bo bolj všeč, da mu pridemo naproti, da se bomo lahko notranje in zunanje na to pripravile?"
14 Janez govori: "Glede tega se obrnite samo na vašega drugega očeta Martina, ki vas je poprej učil ljubiti. Čisto natančno vam bo povedal!"
15 Nato se vse tri takoj obrnejo na Martina in ta govori:
16 (Martin:) "Moje preljube hčerke! Pri tem Mojstru in Gospodu ne velja nič drugega kot samo čista ljubezen! Zato Mu pojdite naproti z največjo ljubeznijo, pa Ga boste pridobile. Ko pridobite Njega, pridobite vse, kajti On zmore vse. Prepričan sem, da bi vas lahko spremenil celo v res prave Božje otroke."
17 Lepotice rečejo: "Smemo tudi njega lju­biti tako kot smo prej ljubile tebe? Se smemo tudi k njemu tako tesno priviti kot želi srce?"
18 Martin govori: "Vsekakor, ljubezni vam ne more nihče šteti za napako. Tudi če bi vam v skrajnem primeru rekel: 'Ne dotikajte se Me!' naj vas to ne zadrži in ga le še bolj ljubite. Neomajno si Ga sidrajte v srce, potem vam bo že sam prišel naproti in vam bo dovolil vse tisto, česar si želijo vaša srca! Šele ko vas bo sprejel v Svoje srce, boste občutile v sebi blaženost, ki je noben modri­jan vašega sveta niti ne sluti."
19 Tri lepotice govorijo: "Ah, oni dve najču­dovitejši gotovo kar najbolj uživata takšno blaženost? Kako mogočen nebeški duh mora biti, da ga vi, resnični otroci najvišjega Duha, priznavate za Gospoda in Mojstra! Gotovo je prvi sin Najvišjega in zato tudi Njegov ljubljenec in Njegovo vse?!"
20 Martin govori: "Zadele ste skoraj v središče; približno tako bo s to rečjo. Zdaj pa čisto mirno. Takoj bo tu! Glejte, mrtve se ob Njegovem približevanju tudi že premikajo; zato le mirno! Moje najljubše hčerke, mar ni neskončno ljubezniv?"
21 Vse tri očarane, govorijo: "Ah nebesa nebesa! Oh, tolikšne ljubeznivosti gotovo ne premorejo niti neskončna nebesa! Ah, kakšna neopisna milina žari iz vsega njego­vega bitja! Ah, kolikor bliže prihaja, toliko ljubeznivejši postaja! O odpusti nam, če ti moramo reči, da se zdite vi, tudi kot otroci Najvišjega, v primerjavi z njim kot sence. Ah, kolikor bliže prihaja, toliko jasneje postaja našim srcem, da ni mogoče ljubiti nobenega bitja bolj kot njega!
22 O prijatelj, ti naš novi duhovni oče, naših src ne moremo več zadrževati; premočno hrepenijo po njem! Zdaj je obstal približno deset korakov pred nami, in - ah, poglejte tja! Glej, pomignil je s kazalcem! O povej nam, komu, komu velja ta sveti namig? Glej, gore tega sveta se priklonijo, kolikokrat pomaha! In tam spodaj globoko v dolini, kako se velika voda dviga in drhti! - O povej nam, komu velja ta sveta počastitev?"
23 Martin, tudi sam zelo ganjen, pravi: "Vam, vam, moje najljubše hčere, in po vas tokrat gotovo vsemu vašemu svetu! Zato le pohitite tja in storite, kot sem vas prej učiI!"
24 Lepotice govorijo: "Ah, pelji nas tja! Same nimamo poguma in moči, kajti premočna ljubezen hromi naše ude!"
25 Martin, Janez in Peter primejo takoj vse tri pod roko in jih nežno vodijo k Meni.

144 Čan-Ča in Gella strmita nad lepoto sončnih hčera. Gospod pohvali Martina kot ribiča ljudi - O prenašanju in prejemanju milosti

1 Ko pridejo hčere s svojimi voditelji do Mene, ter Čan-Ča in Gella zagledata te tri izredne lepotice, se pošteno zdrzneta.
2 Čan-Ča pravi: "O vsemogočni Oče, kakšna bitja pa so to? O takšni nedoumljivi lepoti ni še noben človek niti sanjal. O Oče, so to tudi ustvarjena bitja ali praduhovi, ki so bili od vekomaj bolj brezmadežni kot svetloba naj­čistejše zvezde?
3 Ah, kako strašansko grda moram biti jaz v primerjavi s temi! Ja, če gledam te, se mi zdi - o odpusti mi takšno misel! - ravno tako kot da bi bilo Tebi, o Oče, skoraj nemogoče ustvariti žensko človeško postavo tako neskončno lepo. Seveda je takšna misel prav tako nora kot jaz! - Oh, resnično, njihova neskončna lepota je zame že kar neznosna!"
4 Po teh besedah Čan-Ča umolkne; Gella pa že ves čas molči in si ne zna svetovati in pomagati, temveč skrivaj samo vzdihuje ob občutku, kako zelo da je grda.
5 Jaz pa ju seveda z najboljšim namenom pustim nekaj časa tako skrušeni, nato pa rečem Martinu: "Moj ljubljeni brat Martin, kar spretno ribariš. Ujel si Mi tri res lepe ribice celo iz globokih sončnih voda, in tega sem zelo vesel! Le vidim, da ti gre ribarjenje tukaj bolje od rok kot na Zemlji, zato te bom že moral narediti za pravega ribiča v sončnih vodah. Zelo zanesljiv postajaš in zdaj prav zares spadaš k bratoma Petru in Janezu, ki sta Moja glavna ribiča v vsej neskončnosti.
6 Tokrat si se res odlično izkazal! Glej, to je prvo pravo veselje, ki si Mi ga naredil! Kajti doslej še skoraj nobenemu ribiču, ki sem ga poslal v ta svetlobni svet, ni uspelo ujeti ljudi tega sveta v mrežo ljubezni. Zelo modri so in njihova lepota je mnoge ribiče popolnoma omamila. "Toda ti si se izkazal kot pravi mojster. In ker si v malem tako dobro gospo­daril, ti bom moral zaupati nekaj večjega."
7 Martin govori: "O Gospod, o Oče, preveč, preveč milosti! Saj vendar veš, da od vola ni mogoče dobiti nič drugega kot, košček gove­dine. Le kaj drugega pa sem v primerjavi s Teboj kot vol in včasih še kakšna druga žival? Ti že veš, katero žival mislim!
8 Brez Tvoje posebne milosti bi se mi v družbi teh treh ljubih hčera godilo gotovo nenavadno slabo. Če me že ne bi prehudo zdelale s svojo modrostjo, pa bi me toliko bolj premagale s svojo lepoto.
9 Oh, in to z lepoto od glave do pet! Toda tedaj si mi dal v oporo najmočnejša brata in zato je seveda šlo! Če bi me pa le malo pustil, bi bilo moje moči nemudoma konec. Kako bi se mi pa godilo potem, pa Ti, o Gospod, gotovo najbolje veš."
10 Jaz: "Ljubi brat, zelo prav si povedal, kajti brez Mene ne more nihče ničesar storiti. Toda glej, takole je s to rečjo:
11 Podeljevanje Moje milosti je seveda Moje delo, ki je vsakomur dostopno. Toda preje­manje te milosti in ravnanje po njej, je lastno delo vsakega svobodnega duha in tako tudi tvoje. In hvalim te zato, ker si Mojo milost tako odločno sprejel in se po njej ravnal!
12 Svojo milost pošiljam mnogim in ti jo tudi spoznajo ter Me zaradi tega hvalijo. Toda ko bi se morali po njej ravnati, je ne upoštevajo in ostanejo zmeraj enaki, kar zadeva posvetne slabe navade. Dokler so v telesu, delajo to kar dene dobro njihovemu mesu in ostanejo čutni do poslednjega trenutka. Ko pa pridejo v kraljestvo duhov, so še desetkrat hujši kot na svetu, ker imajo tu lahko vse, kar hočejo. Kljub temu pa dobivajo ves čas enako močno Mojo milost; vendar je ne upo­števajo, in to je zanje slabo.
13 Ti pa si zdaj Mojo milost upošteval in si zato vreden pohvale. Posebno tukaj, kjer je Mojo milost tisočkrat teže spremeniti v de­janje kot na Zemlji. Le nadaljuj tako, pa se bo tvoj duh kmalu veselil svobodne moči, ki išče sebi podobne!"
14 Peter in Janez dodasta: "Res, midva ne bi imela poguma, da bi sončnim ženskam pokazala ljubezen, ker jih poznava in veva, kaj zmorejo, če pri kakšnem duhu odkrijejo le najmanjšo slabost! Toda Martinu je us­pelo. Tebi, o Gospod, vsa čast za to, Martinu pa čudovito krono namenjeno junaku."
15 Jaz pravim: "Tako bodi! In zdaj Mi, Moj ljubi brat Martin, predstavi svoje ribice, da bom od njih zvedel, kako si jih pripravil Zame!"

145 Gospod in tri sončne hčere, sprejemljive za ljubezen

1 Po tem naročilu se Martin obme k trem sončnim hčeram in jim reče: "Moje najljubše hčerke, na pravem kraju smo. Tu si olajšajte srca tako kot sem vas učil in kot zahteva žar njihove ljubezni!"
2 Na te Martinove besede vse tri hitro razširijo svoje prelepe roke in se Mi hočejo vreči na prsi.
3 Jaz pa jih opomnim: "Moji ljubljeni otročiči, ne dotikajte se Me, ker ste še v svojem mesu; kajti to bi usmrtilo vaše telo! Ko pa boste brez telesa, se Me boste smele dotakniti, ne da bi vam to škodovalo! Sem najpopolnejši duh, zato se Me lahko dotaknejo samo popolni duhovi!"
4 Lepotice govorijo: "Saj je vendar tvoj brat tudi duh! In glej, počivale smo na njegovih prsih in tam spoznale ljubezen, in nič nam ni škodovalo! Če si ti, čudoviti Mojster in Gos­pod svojih bratov, še popolnejši duh, menimo, da nam bo še manj škodovalo, če se borno predale ljubezni na tvojih prsih!
5 In kaj potem, če borno zaradi tega izgubile telo? Saj je vendar boljše ljubiti brez telesa, kot biti s telesom prikrajšan za ljubezen! - O poglej nas vendar in začuti, kako zelo tr­pimo, če te ne smemo ljubiti tako kot si želijo naša srca!"
6 Pravim Jaz: "Moji ljubi otročički! Ljubiti Me že smete z vsemi svojimi močmi, za ljubezen niste prikrajšane. Samo dotakniti se Me še ne smete, ker bi vam to škodovalo! Toda če je vaša ljubezen že tako močna, da bi utegnila uničiti vaše telo, se lahko dotaknete Mojih nog; kajti prsi bi bile še prevroče za vas!"
7 Pri teh besedah planejo vse tri takoj k Mojim nogam, jih objamejo s svojimi nežni­mi rokami in potem govorijo z nadvse milim in harmoničnim glasom: "Ah, ah, kakšna neskončna sladkost! Oh, ko bi naši bratje iz mnogih eonov vedeli, kako neskončno sladka je ljubezen, bi dali vso svojo modrost za eno samo rosno kapljo takšne ljubezni!
8 O ti najčudovitejši Gospod in Mojster, zakaj mi, ljudje tega velikega čudovitega sveta, ne vemo nič o ljubezni? Zakaj moramo zmeraj iskati to, nikdar spoznavno nebeško modrost večnega Praduha, pri tem pa nikoli spoznati, kaj je ljubezen, najslajša ljubezen!"

146 Zahtevni pogoji za dosego Božjega otroštva na Zemlji

1 Pravim Jaz: "Moji ljubi otročiči! Glejte, človekovo telo ima mnogovrstne ude in ču­tila. Toda uho ne more imeti, kar ima oko, usta ne kar nos, glava ne, kar srce, in srce ne, kar imajo noge in roke. Če pa je vse telo zdravo, so zdravi tudi vsi posamezni udje. Oko ni nesrečno, ker ne sliši, in uho ne, ker ne vidi.
2 Prav tako se ni glava še nikoli pritožila, ker je bolj oddaljena od srca kot pljuča. Kajti vsi udje, kakršni koli že so, uživajo in živijo vendar od enega srca, ki je prebivališče ljubezni in življenja. In tako Moji otročiči, ste tudi vi, čeprav niste srce samo v velikem redu Božjih stvari, vendar enaki souživalci vsega tistega, kar prihaja iz Božjega srca. Kdor pa spozna ljubezen tako kot ste jo zdaj ve, tega bo tudi Ljubezen sprejela.
3 Dokler ste še kri, ste lahko delež vsakega uda. Če pa je kri postala hranilo kakšnega uda in se je z njim združila, ni več mogoče misliti na nadaljnje vodenje takšnega združenega dela krvi.
4 Dobro vem, da vaši modrijani pogosto strmijo nad veliko prednostjo tistega majh­nega sveta - ki ga po navadi imenujejo Sveti planet, ker so njegovi ljudje izključno otroci Najvišjega. Pomislite pa, kako zelo bedno morajo tam preživeti svoje življenje, ki ga označuje čas!
5 Lakoto, žejo, hud mraz, pogosto tudi še hujšo vročino, poleg zelo bolehnega telesa, morajo prenašati od svojega otroštva. To nji­hovo telo je poleg tega podvrženo še ti­sočerim najbolj bolečim boleznim in nazad­nje še gotovi boleči smrti! Tam se človek v hudih bolečinah rodi in prav tako mora za­pustiti tudi svet.
6 Do svojega dvanajstega leta je po navadi komaj sposoben zrele misli in pogosto ga šele z udarci palice vzgojijo v bolj razumnega človeka. Ko je za silo pri pameti, ga že obre­menijo s trdim jarmom množice zakonov, po katerih se je najteže ravnati. Če jih prekrši, ga ne čakajo samo hude boleče kazni, vezane za čas, temveč celo najostrejše in neogibne večne kazni!
7 Poleg tega si mora za to, da zagotovi življenje svojemu tako in tako bolehnemu, okornemu telesu, v pekočem potu svojega obraza pripravljati hrano! In pri vsem tem je pogosto do zadnjega trenutka svojega zemeljskega življenja v nenehni negotovosti, ali je po boleči smrti njegovega telesa sploh še kakšno življenje. In če že je, mu ga pogosto predstavijo kot bolj strašno in manj zaželeno, kot je večno uničenje samo. Ob vseh življenjskih grenkostih pa ga obvladuje tako izredna ljubezen do življenja, da se mu zdi smrt kljub vsem težavam bednega živ­ljenja vendarle nekaj najstrašnejšega!
8 In če tako opazujete Ljudi tega planeta, ki ga imenujete `sveti', in pomislite, kaj vse morajo prestati, da bi ustrezali svoji prihod­nji najvišji poklicanosti: povejte - če se ob vsem tem vi primerjate z njimi - ali jim lahko zavidate? Ali bi rade prestale vse tisto, da bi morda postale to, kar oni po rojstvu še zdaleč niso, in tudi nikoli ne morejo postati, če ne izpolnijo vseh tistih težkih pogojev po strogih zakonih, ki so jim bili dani pod najstrožjimi kaznimi neposredno od najvišjega Božjega duha?!"

141 Lepotice kritizirajo odrekanja polno Božje otroštvo na Zemlji

1 Po tem opisu tri sončne hčerke znova vsta­nejo in pravijo: "O ti najbolj vzvišeni prijatelj in Mojster velike modrosti! Če veliki Bog s Svojimi nastajajočimi otroki tako ravna, potem nam takšno otroštvo res ne pomeni nič! Kajti četudi bi morda eden izmed ti­sočih po življenju, polnem strahotnega samoodpovedovanja, s tako trdo in težko pridobljenim otroštvom dosegel vse sposob­nosti Najvišjega, te vendarle niso nič v primerjavi s tolikšnim trpljenjem! In trikrat nič zato, ker jih je deležen samo tisti, ki je vse svoje življenje najbolj potrpežljivo pre­našal vso bedo, ki si jo je mogoče zamisliti.
2 Kaj koristi takšnemu otroku celo največja mogoča blaženost, ki mu jo lahko pripravi najbolj vsemogočni Božji duh? Če mu ostane v spominu, kaj vse je moral nekoč za to pretrpeti, mu mora to za večno zagreniti vsako blaženost. In to toliko bolj, če se poleg tega zaveda, da tisoči njegovih bratov kar najbolj bedno životarijo v kakšnih večnih kaznilnicah, medtem ko je on, kot morda edini iz mnogih oeonov, srečno rešil svojo strašno življenjsko nalogo.
3 Če pa se svoje nekdanje bede ne spominja in ga njegovi najbolj nesrečni bratje ne skr­bijo več, ker ima sam skoraj nedosegljivo srečo, da je postal Božji otrok, potem je ogoljufan za svoje življenje. Kajti brez spomi­na za nazaj ne more reči, da si je takšno blaženost sam pridobil. Če pa ne pozna več tistih, ki so poleg njega postali nesrečniki, potem je vendar pri nas otrok že v materi­nem telesu modrejši in bolj razsvetljen kot takšen bedni Božji otrok, ki od svojega Bož­jega otroštva poleg tope blaženosti gotovo nima nič drugega kot ime - le-to pa sploh ni pomembno.
4 V takšnih okoliščinah - poslušaj, četudi si Božji sin, ne damo nič na Božje otroštvo, čeprav bi ti lahko postale enakopravne. Vzemimo, da je tudi tebe tvoje Božje otroštvo stalo razmeroma veliko trpljenja! Tudi Božje modrosti ne razumemo - kako se lahko veseli tako mučenega bitja? Resnično, takšen bog - in naš bog ne moreta veliko vedeti drug o drugem!
5 Prav iskreno se nam smilite iz vsega srca! Pridite z nami in ostanite pri nas, pa se vam bo godilo bolje kot pri vašem bogu, ki se veseli samo bednih!
6 Vaša ljubezen je res nekaj sladkega in je deloma temelj življenja. Toda kaj koristi vsa ta življenjska sladkost, če ostane duh za večno zvezan in je tako njegovo gibanje to­liko kot nič, ker mu je dano samo to, da se premika v najožje postavljenih mejah določenega reda?
7 Mi ljudje tukaj na tem velikem svetu smo resnično svobodni. Osvobaja nas modrost in podreja vse stvari modrosti naših duhov. Ker pa smo ravno po modrosti svobodni in imamo ljubezen samo za nemo, vegetativno silo, pri nas tudi ni pomankljivosti, niti fizi­čnih niti moralnih.
8 Popolni smo - po postavi, mišljenju, poželenju in delovanju. Pri nas ne morete najti ničesar, niti v dolinah niti na gorah, kar bi bilo obremenjeno z najmanjšo nepopolnos­tjo.
9 Nevoščljivost, jeza, častihlepje, skopost, lakomnost in oblastiželjnost so temu svetu - kolikor ga poznamo - popolnoma tuje; kajti prava modrost nas uči enakih pravic in enakih prednosti. Kajti mi vsi smo podobe Najvišjega duha in Ga častimo v sebi po pravi modrosti, ki nam jo je podelil On. In glejte, to je pravo, tega Duha vredno češčenje!
10 Vi pa menite, da Ga boste pridobili edino z ljubeznijo in postali Njegovi vsemogočni otroci? O vi bedni, o vi slabotni, mar kot domnevani otroci resno mislite, da je treba priti k najvišjemu Duhu samo tako, z gorečim srcem, in mu kot novorojenčku ponuditi samo sladko dudo, da bi Ga pridobili?!
11 Oh, glede tega se zelo motite, tako da ste prav obžalovanja vredni; s tem kažete, da vam je kot duhovom, ki mislite, da ste že postali popolni, pojem `duh' popolnoma tuj! Niti sami sebe še niste spoznali in kako hočete potem poznati šele večnega Praduha vseh duhov in biti nazadnje celo Njegovi najboljši otroci? Pridite v šolo k nam, pa boste spoznali najprej sebe in šele nato na­jvišjega Duha!"

148 Nadaljevanje kritičnega modrostnega govora treh sončnih hčera

1 (Tri sončne hčere:) "Spoznale smo, da ima posebno ta brat, ki ga imenujete Martin, nekaj zelo pomembnih iskric mistične mod­rosti, podobno kot naši modrijani iz visoko­gorja, ki nam včasih tudi povedo stvari, ki so tako kot njihova bivališča visoko nad našim obzorjem dojemanja in spoznanja. Toda le kaj koristi njemu in vam takšna visoka misti­ka, če vam manjkajo temeljna načela prak­tične življenjske modrosti?
2 Ta pa so v pravični popustljivosti do slabotnih. Kajti tam, kjer hoče biti močni močan proti slabotnemu in zmagovalec nad njim, se poruši ves modrostni red. Vsaka moč mora najti zmago v svoji jasni zavesti, nikoli pa ne v sramotnem podjarmljenju tis­tega, ki je že od daleč videti slabotnejši.
3 In tako smo ravnale tudi me, ko srno na naših tleh ugledale vas, ki ste veliko slabot­nejši kot mi; storile smo, kar ste hoteli, da bi vas lahko toliko globlje preučile. Zdaj smo dodobra spoznale, da ste pomilovanja vredna bitja. Zato vas tudi vabimo, čeprav ste duhovi, da se pri nas naučite prave modrosti, kajti predvsem to potrebujete, če se hočete sčasoma naučiti bolje misliti in razumeti najvišjega Duha!
4 Res so nam naši čisti duhovi iz lebdečih svetlobnih voda oznanili, naj se vam ne upi­ramo, ker je v vaši sredi Najstrašnejši; toda takrat tega klica nismo povsem razumele! Zdaj pa nam je jasno, da s tem niso mislili nikogar drugega kot tebe. To najstrašnejše je gotovo v tem, da si pač ti največ dosegel z noro domišljijo, ker se imaš, kot vidimo, zares za prvenstvenega sina Najvišjega in poskušaš tudi svoje brate obdržati v takšni zaslepljenosti. In ravno to je pri nas najstrašnejše, če kdo zavestno zavaja slabotne­jše brate!
5 Kdor je močan, naj ne skriva svoje moči, naj je pa tudi ne uveljavlja na slabotnih! Kdor pa je slaboten, naj se ne kaže mogo­čnega, temveč slabotnega! Tako postane moč močnega in slabost slabotnega ena sama moč v močnem!
6 Dosledno upoštevajte te besede! Prihajajo iz ust skoraj nedoraslih otrok tega ču­dovitega sveta. Pridite pa v gostoljubna bi­vališča naših starešin, tam se vam bo prižgala veliko močnejša luč. Naj vas ne ovira pri mnenju, da ste že popolni in menite, da bi nam škodovalo, če bi se dotaknile vaših prsi! Oh, zaradi tega bodite brez skrbi!
7 Kajti glej, me smo vendar prav zaradi prave modrosti že zdaj kot otroci v tuzem­skih telesih veliko bolj čisto duhovni kot boste vi kdaj koli. Duhovnosti ni v telesu, temveč v duhu, ki je in ostane vedno isti v bolj ali manj grobem eteričnem telesu.
8 Naših teles tudi ne smete meriti po tistih, ki ste jih nosili na vašem, tako imenovanem Svetem planetu, ki so bila bolj groba, težja, temnejša in okornejša kot najbolj grobo ka­menje tega sveta. Saj vendar sami vidite, da so naša telesa že veliko bolj eterična in sorodnejša svetlobi kot pa vaši duhovi, kakršni so videti tukaj. V sebi združujejo veliko večjo čistost in pravi red, ker jih ves čas prežema duh, ki prebiva v njih.
9 Zato le pojdite z nami in nam zaupajte! V naših bivališčih se boste gotovo očistili in boste čistejši kot ste zdaj. Toda ne glede na to, vaša slabost ne bo občutila niti najmanjše prisile naše prevladujoče moči; te pa mi ne razglašamo tako na veliko kot ti, prijatelj Martin, ko si prej - kljub temu, da si bil najšibkejši - posmehljivo govoril o neki moči v sebi, s katero bi zlahka med prsti zmlel naš veliki svet, kot nežen popek eterične rože iz svetlobnega prahu!
10 Se ti ne zdi, da si svojo moč nekoliko previsoko ocenil? Toda tega ti ne očitamo, kajti govoril si o svoji slepi gorečnosti, ne da bi nas poznal. Zdaj, ko nas, vsaj upamo tako, bolje poznaš, gotovo tudi nikoli več ne boš kaj takega mislil o nas, še manj pa glasno izgovoril.
11 Me pa gremo zdaj naprej, in če hočete, nam sledite! Bodite prepričani, da boste pri nas, v naših trdih hišah, nadvse prijazno sprejeti. Te ne obstajajo, tako kot tvoja nebeška, v osredotočeni domišljiji, temveč v najtrdnejši resničnosti, zgrajene z našo voljo in našimi rokami!
12 Da pa boš ti, Martin, videl, da sega naša modrost vendarle nekoliko dlje, in da poz­namo tebe in vse vas malo bolje kot si misliš, boš videl v stanovanju naših starešin prizor, v katerem boš prepoznal samega sebe od prazačetka do tega trenutka!
13 Ali se ti dozdeva, da si že daleč zunaj svoje nebeške hiše? Glej, mi smo v tem trenutku v njej in natančno vidimo vse, kar se tam dogaja. Tako smo bile tudi priče, ko si hotel prikritega zmaja kar najbolj goreče poljubiti! Toda zdaj ne razmišljaj o moči naše jasnovidnosti, kajti ob pravem času boš našel vzrok vsega tega v resnični modrosti! Tvoja in vas vseh svobodna volja naj vas vodi! Me gremo naprej!"
14 Po tem daljšem govoru se vse tri od­daljijo.

149 Modrost treh sončnih hčera porazno deluje na Martinovo zmagoslavje

1 Martin, ki je že dolgo kot na trnih, se hitro obrne k Meni in reče: "O Gospod, o Oče, najposlušnejši služabnik, zašli smo v pravo osje gnezdo! To je hujše kot vse, kar se mii je zgodilo doslej!
2 O brata, Peter in Janez, veliko prehitro sta slavila moj pogum in zmago ter obljubila krono junaka! Zdaj se je pokazalo, kakšno zmago sem dosegel in kako dobro so nam teknile te tri sončne postrvi!       
3 O Gospod, če pomislim nazaj na svoj - Ti veš - najsiromašnejši ribolov, kakor Te resnično nadvse ljubim, je bil tisti zame bolj časten kakor je ta! V Svoji dobroti in milosti si me že imenoval za pravega ribiškega mojstra v življenjskih vodah sonca. Zdaj te prosim, odvzemi mi to hvalevredno mojstrovino! Kajti te ribe bi me požrle že veliko prej, preden bi sploh lahko pomislil na to, da bi šel ribarit!
4 O ti obupni vihar! Ne ne, te tri so nam prebrale levite z vseh zvezd naenkrat! Pri vsem tem pa je najhujše to, da jim v bistvu lahko zelo malo ugovarjamo ali pa sploh nič! Dobre so, plemenite, blage, prizanesljive in pri tem neizrečeno ljubke in lepe. In vendar bi se najraje razpočil od jeze, da so me ti trije otroci tako sramotno potegnili!

5 Sledimo naj jim? Jaz že ne! Pa še kdo? Ravno tega nam še manjka, da bi šli k njim v šolo! In Ti, o Gospod, morda še sam zraven? In ti, Peter, in Janez tudi? To pa to! - Kaj praviš Ti, o Gospod, Ti moje vse, o tem?"
6 Jaz: "Le miren bodi. Mi vsi bomo storili, kar te tri pričakujejo od nas, to pomeni, sledili jim bomo in videli, kaj bo iz tega. Kolikor bolj zapletena je komedija, toliko bolj osrečujoč bo njen konec. Kajti glej, vi kot Moji prvi otroci, bratje in prijatelji morate vendar spoznati vse, sicer ne bi bili sposobni za Mojo službo! Zato naj jim potr­pežljivo sledimo."
7 Martin govori: "Gospod, veš, da zmeraj pravim: 'Zgodi se Tvoja najsvetejša volja!' Saj vendar vem, da samo Ti poznaš vse poti, po katerih moramo hoditi, da bi prišli do tistega cilja, ki si nam ga kot Bog, Oče, Gospod, Ljubezen in Modrost postavil za vekomaj. Toda ne glede na to, se počutim kot vol na gori in v tem trenutku ne morem niti povzeti množice protislovij, ki so naenkrat pridrla iz teh treh sončnih boginj!
8 Čedalje bolj jasno spoznavam, da morajo biti njihove besede polne protislovij. In ven­dar jim ne morem ugovarjati; kajti kar so govorile, je bilo in je v resnici pravilno.
9 Toda Ti sam si gotovo najbolje opazil, kako blažene so bile na mojih prsih in da so tako rekoč hotele spoznati ljubezen. Njeno sladkost so tako zelo slavile, da so njihovi spremljevalci hoteli nasilno obračunati z menoj, celo svoje duhove so poklicali, ti pa so jih potem čisto drugače poučili. Tedaj jim je bila ljubezen vse! Zdaj pa so jo prav one razglasile za nemo vegetativno silo; skoraj za nekaj nemogočega, kar zanje sploh ne ob­staja, temveč rabi samo preprostejšim bitjem za razmnoževanje, kot nezavedni nemi mo­tiv, ki je verjetno iz ničevega elektromagnet­nega, kar najbolj imponderabilnega (nepredvidljivega - v izv.) fluida!
10 Kako so govorile, ko si jim rekel, naj pridejo k Tebi! Kakšna lirika se je izlivala iz njihovih čudovitih ust! Mislil sem si: 'Zdaj pa imamo. Te so Te že prepoznale ali pa vsaj močno slutijo, kdo si.' Toda kako zelo sem se v njih zmotil, kako čisto drugače so govo­rile, ko so objemale Tvoje noge! In kako silno se je njihov govor spremenil, ko si jim razodel hude pogoje, pod katerimi lahko človek na Zemlji doseže Tvoje otroštvo - pri tem pa nisi omenjal Svoje neskočne ljubezni, usmiljenja in milosti!
11 Povem Ti, o Gospod in Oče, če se bo s sončnimi prebivalci tako nadaljevalo, bo žetev kaj skromna. Kajti prej bi si upal kaj doseči pri Satanu, kot pri teh treh, na žalost najlepših sončnih boginjah!
12 Te so res kot pravimo vražje! Tako lepe, da si človeška domišljija ne more predstav­ljati nič lepšega, hkrati pa so bolj navihane kot vsi kopalci, ki smo jih pustili doma, in so se prej kot vdani Luciferjevi privrženci ločili od njega! Trdim, da je najgrši hudič tisočkrat manj nevaren, kot takšno nebeško lepo bitje, če je tako vražje nabrito!
13 Toda naj bo, kakor hoče. Ravnali bomo tako kot vsi - po Tvoji volji. Vsi bomo šli v njihovo domovanje. Toda ti, o Gospod, do­voli mi, da mi ob priložnosti ne bo treba brzdati jezika. Njihova brezmejna lepota me ne bo več premotila. Zato se veselite, pobožna bitja tega sveta - zdaj boste spoznali Martina s takšne strani, da se vam bo vaša velika modrost zazdela kot pršica v primer­javi z goro. Kajti za Tvojo čast in zavoljo Tvojega imena bom postal lev in se bojeval s tisoč žarečimi meči naenkrat. Seveda pa me Ti, o Gospod vsega, ne smeš pustiti na cedilu! Kajti če bi to storil, bi s svojim ve­likim pogumom zašel v resne težave!"

150 Gospodova ljubeče modra pravila vedenja namenjena Martinu - Kaj se dogaja v srcih treh lepotic - Martinova jeza in Gospodove pomirjujoče besede

1 Govorim Jaz: "Ljubi Moj Martin, tvoja volja in tvoj pogum sta nad vse dobra in hvale vredna. Toda nikoli se ne smeš v ognju - četudi pravične jeze - odločiti, da boš nekaj storil, preden doumeš resnični vzrok, zaradi katerega bi se rad bojeval kot lev s tisoč meči!
2 Glej, pred tem sem te imenoval za ribiškega mojstra tega sveta in to boš tudi ostal. Tvoja krona, znamenje junaštva, ki ti jo je ponudil Peter, ti bo tudi ostala, ker si tukaj res mojstrsko ravnal. Kajti kot ti je omenil brat Peter, je izredno težko spravil ta bitja tja, kamor si jih pripeljal - četudi z Mojo močjo.
3 Nikar ne verjemi, da so se te tri zdaj, ker sem jih namenoma nekoliko zadržal, odpovedale ljubezni v svojih srcih, kakor so povedale v svojem dolgem govoru! Če bi to storile, nas ne bi nikoli povabile, naj jim sledimo, in nam tudi ne bi namenile toliko besed; kajti modre so in ponavadi zelo molčeče.
4 Toda ravno zato, ker se je njihovo srce premočno navezalo na nas, so bile tako zgo­vorne in bi še dolgo govorile, če bi jim ugo­varjali. Ker pa smo jih pustili govoriti, kolikor so hotele, so končno morale končati. Povem ti, skrivaj so se le s težkim srcem ločile od nas in zdaj komaj čakajo, da bomo prišli za njimi. Spet nam bodo prišle naproti, boš videl, zato kar malo počakajmo!
5 Zelo nepravično bi bilo, če bi jih hoteli presojati samo po prej izgovorjenih besedah, ki so izvirale iz čiste ljubosumnosti, ta pa se je porodila iz na novo prebujene ljubezni! Videle so, da nas njihova lepota ne gane in da se nam ne morejo prav prikupiti niti s svojo lepoto niti s svojo silovito ljubeznijo. Zato so se zatekle k dobrodušni modrosti in bi bile rade videti čim bolj koristne.
6 Presodi sam: ali bi bilo hvalevredno, če bi se hotel bojevati z njimi kot lev s tisoč žarečimi meči? Razmisli malo o tem in Mi povej, ali ni tako!"
7 Martin debelo pogleda, zelo resno razmišlja in čez nekaj časa reče: "Ja, ja, razumljivo seveda! Res je tako! O jaz živina, osel neumni in vol obenem, morda edini na tej veliki, svetli, Božji zemlji!
8 Le kje sem za voljo Tvojega nasvetejšega imena sploh imel svoje oči, svoja dolga ušesa in čute? Če bi imel zdaj pri roki čvrsto krepelo, bi temeljito iztepel svojo neumno možgansko škatlo, in bi se počutil veliko bolje!
9 Te ljubeče srčke sem hotel... Ne, tega sploh nočem izgovoriti, ker je preneumno! Res, tam že spet prihajajo čez majhno vzpetino! O ljubi otročiči, le pridite, le pridite! Tokrat boste že bolje sprejete!
10 Le kaj naj storim, da bom popravil svojo strahotno oslovsko napako? Verjetno bodo na las natančno vedele, kaj vse sem Ti govoril o njih! Oh, to bo že spet čudovito pranje pe­rila."
11 Govorim Jaz: "Martin, ne zavzemaj se preveč ne za eno ne za drugo stran, pa bo šlo! Misli, kako se je treba tu obnašati - biti ljubeč, na zunaj resnoben, pa boš ostal zmeraj enak - zmagovalec in mojster ribar­jenja v sončnem vodovju! Zdaj pa le resno, kajti precej blizu so že!"
12 Martin govori: "O Gospod, pomagaj mi vendar, da bom vnaprej lahko bolje presojal, če bodo te tri lepotice spet začele tako presenetljivo modrovati! Sicer ne zagotav­ljam, da ne bom spet naredil kakšne velike neumnosti!"
13 Pravim Jaz: "Ne skrbi, kajti ravno tak, kakršen si, Mi lahko tukaj bolj služiš kot Peter in Janez, ki imata vpogled v vse skrivnosti tega sveta! Kdor že vnaprej ve, kakšne sadove bo zaradi ureditve tega sveta rodilo njegovo prizadevanje, si ne upa storiti toliko kot nekdo, ki zato, ker ima manj jasen vpogled, obravnava ta bitja bolj po zakoni­tosti svojega sveta. Zato le ostani, kakršen si, pa boš lahko najbolje deloval!
14 Ti ljudje tudi kmalu izgubijo veselje do nekega duha, če opazijo, da jim je po mod­rosti enak ali jih, kot je to pri Petru in Janezu, zdaleč prekaša. Tedaj postanejo izredno ostri in se umaknejo. Če pa imajo opravka z nekom, kot si ti, so najvljudnejša bitja, kar jih je mogoče najti, in potem jih lahko oviješ okrog prsta. Zato bodi, kakršen si, pa Mi boš lahko tukaj najbolje služil! Zdaj pa le tiho, že prihajajo!"

151 Lepotice vprašajo Gospoda, zakaj On in Njegovi niso prišli v njihova bivališča - Gospodov modri odgovor

1 Ko Lepotice pridejo do nas v istih oblačilih, kot so jih prej oblekle pred Martinom, Mi rečejo: "O Prevzvišeni, le kako dolgo nas boš s tvojimi vred pustil čakati, preden bomo vredni, da vstopimo v eno naših bivališč, dostojno pripravljeno za tvoj sprejem?
2 Glej, naši modrijani in duhovi našega ve­likega sveta, duhovi mnogih drugih svetov, ki nas pogosto obiščejo, pa tudi angeli najviš­jega Duha, ki neredko prihajajo k nam, so nam povedali, da smo mi, prebivalci tega sveta, ne le telesno nadvse lepi, temveč tudi nravno tako čisti, da na nas tudi najčistejša svetlobna bitja ne morejo najti niti madeža. Nenehno nas obiskujejo, in ker se jim zdimo vredni tega, se z nami v vsej čistosti kar najbolje razveseljujejo in nam pripovedujejo, kakšna čudežna dela so v neskončnem kra­ljestvu angelov in svetov najvišjega Duha, ki ga vi imenujete svojega Boga in Očeta, in da še zmeraj znova nastajajo čedalje večja in nedoumljivejša.
3 In če nam to priznavajo vsi angeli in duhovi, in pred nami niso zadržani, ne razumemo, kaj vidite takega na nas vi, da ste nam tako malo naklonjeni? Drugih duhov nam ni treba prositi, naj pridejo k nam. Toda kljub temu radi prihajajo, ker pri nas zmeraj najdejo tisto, kar jih razveseljuje. Vas pa smo na vso moč prosile, kot smo najbolje vedele in znale - po poti najčistejše modrosti naših najvišjih modrijanov. Toda videti je, da to na vas ni veliko ali pa sploh nič delovalo! O povej nam Prevzvišeni, kaj smo storile na­pak? Povej nam, zakaj še niste prišli v naša bivališča, kjer vas pričakujejo tisoči?"
4 Jaz pravim: "Za to ni moralno kriv nihče od vas. Jaz najbolje vem, kako je z vami, in poznam vašo postavo, vaše čiste običaje in vaša bivališča. Toda tako kot vi, smo tudi mi svobodni in delamo, kar hočemo. Nihče nas nima pravice klicati na odgovor in nam reči: ,Zakaj delate to in ono?' Kajti mi smo popol­noma svobodni in počnemo, kar hočemo.
5 Pri vsej svoji modrosti pa bi morale vedeti, da nas ne privlači zgolj modrost, temveč samo prava, živa ljubezen! Če bomo resnično ljubljeni, bomo tudi sledili hrepenenju vašega srca. Toda vaša domnevna velika modrost nas ne bo nikoli premaknila niti za ped!
6 Opazil sem, da modre besede namenjene Meni, uporabite samo kot krinko, da bi Mi prikrile svojo resnično ljubezen. Jaz pa takšnega prikrivanja ne maram, temveč imam rad samo popolno odkritosrčnost srca. Če hočete torej Mene in vse to Moje spraviti v vaša bivališča, se na zunaj ne smete delati drugačne, kot ste v resnici; kajti jaz poznam vsako najskrivnejšo nit vašega življenja! Kar pa vidim jaz, vidijo vsi ti Moji in še nešteti drugi, ki so tako kot tile tu, Moji za večno!"

152 Zaradi telesne lepote treh sončnih deklic so druge zenske ponižane – Martinov gromovniški govor in Gospodov nasvet razsrjenim ženskam

1 Na te Moje besede lepotice takoj slečejo svoja oblačila in rečejo: "O Prevzvišeni, če je tako, naj tudi te obleke ne pokrivajo več naših teles. Kajti tudi te zakrivajo resnico in hkrati naše srce in ljubezen, to pa ni prav!"
2 In ko stojijo tam spet gole, samo s pasom okrog ledij in bokov, in postane njihova le­pota spet tako zelo vidna, pa padejo vse ženske na tla in kričijo: "O gorje, gorje nam naj­gršim!"
3 Obnašanje žensk Martina vznejevolji, zato z gromkim glasom reče: "Spet smo tam! Na tleh ležijo kot otrple žabe! Ne, zdaj nebesa, razen magično-čudovite oblike stvari, niso niti za las boljša kot Zemlja s svojimi minljivimi bitji! Tam prav minljivost povzroči, da postanejo ljudje iz same zaskrbljenosti za svoje življenje čisto neumni. Zato neredko tako zelo zanemarijo življenje z njegovo usodno minljivostjo vred, da potem tako poneumljeni celo več ne vedo, kaj je življenje in ali še sploh živijo. Najmanj pa vedo, ali bodo po telesni smrti še naprej živeli zavedajoč se samih sebe.
4 Tu v nebesih skrbi zaradi minljivosti seveda ni več. Toda na njihovo mesto stopi tisoč drugih bednih reči, ki daleč presegajo pogubnost zemeljskih skrbi. Enkrat pride to, drugič ono, nato spet nekaj čisto drugega. Skratka, človek bi lahko postal vse drugo prej kot človek!
5 Koliko skrbi so mi že povzročila ta ženska bitja, to ni prav nič v skladu s tem sončnim svetom! Ko si človek misli: "Vsa hvala Gospodu, zdaj bo pa nazadnje vendarle do­bro!" se spet kot blisk pojavi nekaj takega, da bi si človek najraje potegnil kožo z duhovnega telesa!
6 O ve nečimrne, neumne goske, o ve sramotna človeška bitja: mar mislite, da vas je Gospod ustvaril za domišljavost ali za nebeški okras? Ali mislite, da imate zmeraj pravico do tega, da postanete nam moškim bitjem z vrsto vaših neumnosti skoraj neznosno breme? Vstanite in se odslej vedite bolj pametno, sicer vas bomo vsi pustili na cedilu; potem boste lahko živele samo še za svoje strašanske neumnosti!
7 Iz same skrite zavisti, ker so te sončne deklice neskončno lepše in bolj modre od njih, so popadale te neumnice kot slamnjače na tla in zdaj kriči iz njih neznosno prizadeta nečimrnost: `Gorje, gorje nam grdobam!' O ve goske, kako bi bile lahko pri svoji neum­nosti lepše kot te hčere nebeške modrosti, ki je tolikšna, da jih moški duhovi upravi­čeno občudujemo? Povem vam, še strašan­sko veliko časa boste potrebovale!
8 Če boste v svoji neumnosti tako zelo napredovale kot doslej, boste sčasoma postale še grše kot tisti gost, ki sem ga z bratom Boremom na dveh verigah privlekel v bivališče! Zato vstanite, če hočete ostati pri nas!"
9 Po teh Martinovih besedah se vse ženske dvignejo in obrnejo Name s prošnjo, naj ven­dar opomnim Martina, ker jih tako žali.
10 Jaz pa jim rečem: "Saj imate same usta in jezik; vrnite mu vendar, kar vam ni všeč! Meni Martin ni prizadejal bolečine; kajti bilo je prav, da je nekoliko zagrmel nad vami in vas prebudil."
11 Ženske pravijo: "Torej nam tudi Ti, o Gospod, naše vse, nisi naklonjen! Kje bomo potem našle milost?"
12 Pravim Jaz: "V pravi ponižnosti, pokor­ščini in resnični ljubezni do Mene! Toda z nečimrnostjo boste težko izvabile milost iz Mene. Zato storite, kar vam je svetoval Mar­tin, potem bo vse dobro! Spoprijateljite se s temi tremi in jih ljubite, potem vas bo nji­hova lepota manj motila."
13 Po teh besedah postanejo ženske res bolj prijazne. Veliko jih že lahko prenaša veliko lepoto sončnih hčera in zdaj se jim bližajo brez veliko strahu.

153 Pomirjevalni govor treh sončnih otrok - Martin spet v skušnjavi - Zemljanke v harmoniji s sončnimi ženskami – Gospod ureja sprevod v prebivališča sončnih hčera

1 Sončne hčere hitro opazijo, kako nerodno je mnogim ženskam, ker so tako pomanjkljivo oblečene. Zato se jim približajo in rečejo: "Spoštovane, našemu spolu sorodne sestre, odložite in odvrzite, kar vas ni vredno, potem vas naša podoba ne bo več motila!
2 Kaj moremo, če nas je Vsemogočni ustvaril - tako kot menite ve - neskončno lepe. Zaradi tega nismo niti najmanj domišljave ali celo po vaši grdi zemeljski navadi ponosne na to, saj se vendar zavedamo, da to ni naša zasluga, temveč zgolj Božje delo. Bilo bi nad­vse neumno in slabo, če bi vas hotele zaniče­vati zaradi tega, ker telesno niste tako lepe kot me!
3 Saj se vendar nismo same ustvarile, temveč je vas in nas ustvarila moč najvišjega Duha - takšne, kot je bilo všeč in prav Nje­govi neskončni modrosti! Če pa smo stvari­tve istega večnega mojstra, le kako bi lahko druga drugo zaničevale in se povzdigovale zaradi nekaterih lastnosti, ki si jih nismo pridobile same, temveč nam jih je podelil Bog?
4 Zato bodite vesele, ljube sestre po spolu! Nikoli več nam ne bodite nevoščljive, pa boste našo podobo prav tako lahko prenašale kot svojo. Glejte, saj nas prenašajo celo vaši moški, za katere smo gotovo še veliko bolj privlačne. Tako menimo, da bi nas morale še laže ve, ki ste sorodnega spola."
5 Martin govori sam zase: "Toda le z naj­večjo težavo! Kajti strašansko mikavne ste! Najmanjši dotik roke bi lahko koga izmed nas spravil v največjo ekstazo, in bi se od strasti razpočil kot napihnjena žaba!
6 O saprament, te prsi, te roke in noge - od A do Ž! Ne, tega ni mogoče prenašati! Če bi me objele, saprament, bi me bilo konec; ja konec bi bilo z menoj! Bolj se bodo morale obleči, kajti tako so preveč lepe in celo za kamne preveč mikavne!"
7 Ženske govorijo: "O ve čudovite hčerke z boljše velike Zemlje! Res, da smo bile v začetku nekoliko domišljave in srno vam kar preveč zavidale vašo lepoto. Zdaj pa priz­navamo, da je prav vaša, za nas nedoumljiva lepota tista, ki nas tepe! Kajti naše oči niso vajene prenesti takšnega pogleda. Zato vas prosimo, angelske hčere, oblecite se vendar, sicer bomo skoprnele ob pogledu na vas, čeprav smo že blaženi duhovi, ve pa še tuzemska bitja, obdana z mesom in krvjo!"
8 Sončne hčere pravijo: "Izpolnitev vaše želje, pa če bi vam še tako rade ustregle, ni odvisna od nas, temveč od vaših gospodarjev. Kar hočejo ti, to bomo storile! Obrnite se torej nanje!"
9 Pravim Jaz: "Ostanite; tako morate služiti Meni! Jaz vem zakaj! Kajti glejte, Moje ljubke hčerke, čeprav rojene na tej Zemlji, samo oče ve najbolje, kaj potrebujejo otroci. Jaz pa sem najresničnejši in pravi Oče teh in še neštetih drugih otrok. Zato tudi najbolje vem, kaj jim lahko koristi in zato hočem, da se ne oblečete nič drugega, kot se oblačite po navadi na tej Zemlji!"
10 Lepotice pravijo: "Gospod, Mojster in Oče. Tvoja volja nam je svet ukaz! Toda pridite že vendar v naše bivališče! Do­pustite, da vas tam častimo in - če hočete - tudi ljubimo z vsem žarom naših src!"
11 Jaz govorim: "Ja, moje nove hčerke, ja, zdaj želimo stopiti v vaša bivališča in videti, kako so urejena. Martin, pojdi naprej s Petrom in Janezom! Ti Borem in ti Korel, sledita onim trem z ženskami in drugimi brati; za Menoj pa naj gredo Kitajci s svojimi ženami! Ve tri hčere sonca in zdaj Moje hčere pa pojdite ob strani Mojih obeh sester, ki se imenujeta Čan-Ča in Gella. Tako lepo urejeno bomo vstopili v vaše bivališče!"
12 Lepotice pravijo: "Gospod in Mojster, ali bodo ti trije predhodniki vedeli, kam naj vodijo to veliko družbo?"
13 Jaz pravim: "Ne skrbite za to! Ta dva, ki sta na Martinovi levi in desni, natančno poz­nata vaša bivališča; kajti Mojim otrokom ni nič tuje in neznano. Kar imam Jaz, kot njihov Oče, to imajo tudi oni, zatorej le brez skrbi!"

154 O resnični modrosti in navidezni modrosti sončnih modrijanov - Zakon krvoskrunstva med sončnimi prebivalci, Satanova zvijača - O namenu Gospodovega prihoda

1 Sprevod se spet premakne in zložno hodimo naprej.
2 Spotoma Me sončne hčere vprašajo: "Dobri in modri Gospod, Mojster in Oče svojih otrok, zakaj sta tvoji ljubki sestri tako tiho in Te ničesar ne vprašata? Ali že vse vesta in se zato držita tako zelo modro? Glej, tudi naši visoki modrijani strašansko malo govorijo. Toda če spregovorijo, je ena sama beseda iz njihovih ust tehtnejša kot deset tisoč iz naših! Tako je najbrž tudi pri teh tvojih najljubših hčerkah?"
3 Jaz govorim: "Ja, res je skoraj tako. Toda samo s to razliko, da ti dve že imata v vsej polnosti tisto modrost, ki jo vaši najvišji modrijani v svoji najgloblji mistiki kvečjemu rahlo slutijo, pa še komaj upajo povedati!
4 Kajti glejte, modrost vaših modrijanov sploh ni prava modrost, temveč le skrivnost­ništvo, ki v bistvu ne vodi k ničemur, kar bi Jaz v resnici lahko odobraval. Povem vam, da so zakoni vaših modrecev tu in tam takšni, da vas onesposabljajo za Moje kraljestvo!
5 Seveda ne grešite, če natančno izpolnju­jete, kar vam vaši zakoni predpisujejo. Ti zakoni pa so od prazakonov že tako odda­ljeni, kot so nebesa od tega sveta. Povem vam: svojo praobliko še imate in tudi mogočno voljo. Toda vaši tako imenovani modrijani večinoma niso več veliko vredni, čeprav so še tu in tam skupnosti, ki so doslej zvesto ohranjale svoje prazakone. In tako sta ti dve sestri neprimerno bolj modri kot vaši največji modrijani!
6 Kajti glejte, v njiju je ljubezen, in ko sta bili na Zemlji, jima je bilo spolno občevanje z brati in očeti tuje, in največji greh, ker sem za takšno dejanje naložil najhujšo večno kazen brez milosti! Pri Zemljanih je za­pisano: `Preklet bodi tisti, ki zagreši kr­voskrunstvo!' pri vas pa je krvoskrunstvo zakon vaših modrijanov! Vidite, kako zelo grešijo vaši modrijani! Zato niso tako modri kot mislite - in Jaz prihajam k vam prav zato, da bi jim pokazal njihovo veliko neznanje."
7 Lepotice govorijo: "O prevzvišeni Gospod in Mojster svojih otrok! Si mar Ti tudi Gospodar nad našimi modrijani in našega velikega, čudovitega sveta, da nam hočeš dati druge zakone?"
8 Jaz govorim: "Ja, Moje čiste hčerke, ki vas še ni prizadelo krvoskrunstvo. Satan je našel pot tudi na to čisto Zemljo in je pokvaril že veliko občestev. Zato moram Jaz kot Gospod tudi te Zemlje, priti sam in pomesti nečista tla. Sicer bi vi vsi kmalu izgubili vašo praple­menitost in s tem večno življenje duha, ki visi v mnogih občestvih na zelo tanki nitki! Kajti kogar hoče Satan uloviti, ga ulovi z modrostnim napuhom in nato z nečistova­njem. Pri vas je nastavil svoje zanke zelo premeteno; toda povem vam, Mojega očesa ni mogoče prevarati!
9 Z vašimi modrijani vred ste postali zelo bolni, in to v mnogih in velikih skupnostih! Vaše spočetje, ki je bilo prvotno čisto duhovno, je postalo nadvse grobo materia­lno; ja, postalo je najgnusnejše vseh gnusob!
10 Povem vam, med Mojimi otroki na planetu, ki ga vi imenujete Sveti planet, je krvoskrunstvo najstrahotnejši zločin pred Menoj. In sicer tako, da bom krvoskrunca kaznoval nepreklicno brez milosti in usmi­ljenja, z ognjeno smrtjo v času in za večno! In glejte, ta najstrašnejša, satanska pregreha je pri vas postala zakon!
11 Mar mislite, da Jaz, kot pratemelj vse biti in red vsega reda lahko odobravam takšen zakon? Zato prihajam, da vas rešim ali obsodim za večno. Niso vam zaman kričali vaši duhovi, da prihaja v tej družbi `Najstrašnejši'; toda to niso bili dobri duhovi, temveč Satanovi zapeljanci! Toda jaz nisem strašen, temveč sem čista ljubezen nedolžnih, vendar pa večna sodba za tiste, ki že imajo Mojo besedo in Mojo postavo, ven­dar se po njej ne ravnajo!"

155 Čan-Čanin modri govor - Zli zakoni in pravi zakoni - Brez boja ni zmage - Zakaj prihaja Gospod k sončnim hčeram šele zdaj

1 Te Moje besede zelo osupnejo sončne hčere, Čan-Ča pa odprejo lepa usta, da začne nežno govoriti:
2 (Čan-Ča:) "O najlepše hčerke tega ču­dovitega sveta, ki nikoli niste videle noči in občutile hladne menjave letnih časov! O najsrečnejše po telesu, ki ne poznate bolezni in niste nikoli videle nikogar umirati! Vaši zakoni pa, slabši kot naše najhujše pregrehe, vas vendarle ohranjajo svobodne in doslej nesmrtne! Tako ste svobodne, da po vaših zakonih nikoli ne morete grešiti, tudi če bi hotele. Vaši zakoni vam onemogočajo prekrške; in kako je to mogoče? Kakšni morajo biti zakoni, da jih ne more nihče nikoli prekršiti?
3 Glejte, to vam hočem pokazati po milosti in ljubezni svetega Očeta: zlobni Ahriman (Satan) je v podobi svetlobnega duha vašim modrijanom zvesto pokazal in jih naučil spoznavati vse mogoče lastnosti in potrebe vaše narave. Poleg tega je dal tudi navodilo naj vse, po čemer hrepeni katero vlakno vašega bitja, naredijo za zakon, toda z do­datkom: `Če je komu všeč, naj dela, kakor hoče. Če pa mu ni prijetno, tudi ne greši, če to opusti!'
4 Zdaj pa ve, modrijanke, same premislite, koliko so vredni takšni zakoni in čemu lahko koristijo! Ali ste morda že kdaj slišale o kazni za prekršitev kakšnega zakona?
5 Glejte, pravi zakoni morajo biti takšni, da zahteva njihovo izpolnjevanje od človeka ve­liko samoodpovedovanja, to pa je ravno v nasprotju z najmočnejšimi naravnimi draž­ljaji. Če jih prostovoljno izpolni in zapos­tavlja vse naravne prednosti, šele tedaj se dvigne kot svoboden duh nad svojo, smrti in minljivosti podvrženo materijo. Potem je zmagovalec nad svojo, v njegovi naravi biva­jočo smrtjo. In kot takšen lahko potem vstopi v višji red večnega duhovnega živ­ljenja in postane deležen otroštva najvišjega Duha po njegovi milosti!
6 Kakšno zmago pa lahko dosežete vi z zakoni vaše najvišje modrosti, ki ničesar ne povedo? Povem vam - nobene! Kajti kjer ni boja, tam tudi ni zmage. In kjer ni zmage, tam tudi ni nagrade! Kaj pa je človek, ki ni dosegel nobene nagrade? Glejte, manj vre­den je kot najbolj navadna rastlina, ki jo pohodi; kajti rastlina je dosegla svoj cilj na veliki lestvici stopenjskega razvoja bitij. Toda človek brez nagrade bi živel brez cilja. Živel bi samo, ker bi živel; toda njegovo življenje bi bilo brez cilja in zato tudi ne more nikoli izpolniti kakšnega poslanstva - in prav to se dogaja z vami.

7 Potem ko odložite zunanji ovoj, živite naprej kot neke vrste duhovi svetlobnih oblakov - toda ravno tako brez cilja kot tukaj, ko ste še v vaših telesih, katerih zunanjost je v skladu z vašo Zemljo. Tudi njena zunanja sfera je čista svetloba velike moči in sijaja, toda njena notranjost je v sebi temnejša kot notranjost vsakega drugega planeta. Povem vam, da vaša modrost ni nič drugega kot prevara - in vaša lepota je prazni sij!
8 Zato pa prihaja zdaj Gospod sam, da bi vam otrokom darovalca svetlobe (sonca) dal pravo svetlobo in vam pokazal novo pot, po kateri bi lahko v vsej resnici dospeli tudi do nas. Glejte, tako se glasi naša prava modrost! Če pa hočete postati popolne, mora postati ta modrost dejavna tudi v vas, sicer ste pri vsej svoji lepoti najbednejša bitja v vsem neskončnem prostoru stvarstva Boga, Mo­jega očeta!"
9 Tri sončne hčere trepetajo pred Čan-Čanino modrostjo in čez nekaj časa rečejo: "O ču­dovita, če je tako kot si nam razložila, in gotovo tako tudi je, in so naši zakoni res takšni, kot si nam jih opisala, zakaj nas je potem vaš Gospod in Mojster kot najvišji poslanec Najvišjega pustil tako dolgo v takšni zmedi in nam ni prišel pomagati že prej?"
10 Čan-Ča govori: "Ljube sestre, Gospod ve najbolje, kdaj je sadež zrel! Kajti ustvaril je seme in položil vanj živ kalček in v kalček sadež, njegov čas in njegovo zrelost! Tako pa je tudi pri vas. Dozoreli ste, toda ne v pravem, temveč v napačnem. Da pa ne bi prešli iz napačnega v zlobo, prihaja On sam, da vas odreši!"

156 Sončne hčere slutijo Gospodovo bistvo - Prihod v palačo sončnih prebivalcev ­Čan-Čanine in Gelline besede občudovanja

1 Tri sončne hčere, nedaleč od bivališča pravi­jo. "Ljubka sestra, o svojem Gospodu, Moj­stru in Očetu govoriš tako kot da ne bi bil poslanec Najvišjega, temveč sam Najvišji. Oh, ko si že tako zelo modra, nam, prosimo, pojasni zadevo bolj natančno!"
2 Čan-Ča govori: "Ljube sestre, o tem lahko govori edino moj Gospod in Oče. Saj tako nismo več daleč od vašega bivališča - tam boste zvedele vse, kar vas zanima! Zato potrpite!"
3 S tem odgovorom so vse tri zadovoljne in z nami vred nadaljujejo pot k bližnjemu bivališču. Tako pridemo do ograje prvega dvorišča, za katero se začenja prvi vrt, temu pa terasasto sledi drugi ali srednji in za njim nazadnje tretji ali zgornji, najsijajnejši vrt.
4 Ko Čan-Ča in Gella zagledata to razkošje in na koncu še zelo veliko, templju podobno stanovanjsko poslopje, se zelo prestrašita, in ko si opomoreta od osuplosti, rečeta trem sončnim hčeram:
5 (Čan-Ča in Gella:) "Toda, za Gospodovo voljo! Vi stanujete v takšnih hišah? Tu ven­dar ne vidimo nič drugega kot zlato ter naj­večje in najdragocenejše dragulje. In kakšno velikansko poslopje, kakšna umetniška arhitektura! Prebivati v takšnih bivališčih in se zavedati, da ti ni treba umreti, dokler nekoga takšno življenje veseli, to je gotovo velika sreča!
6 Toda zdi se, da je ob vsem tem zelo težko živeti Bogu všečno življenje. Kjer je tako zelo poskrbljeno za zunanjo mikavnost, go­tovo nihče ne misli na odrekanje, še veliko manj na samozatajevanje, ki edino lahko pre­budi neumrljivega Duha, da se ta spet lahko zedini s svojim Stvarnikom.
7 O Gospod, ljubeči Oče, ali ti ta zunanji sijaj sploh kaj pomeni? Glej, Martinova nebeška hiša je nadvse čudovita; toda v primerjavi s to hišo je prava podrtija! In ti vrtovi, tako zelo prostrani in sijajni so! Ko­likšno obilje neverjetnih umetnin! Ne, to ne more biti svet, to so gotovo nebesa!"

157 Čan-Čanini resni pomisleki spričo tolikšnega sijaja - O sijaju srca, ki plameni v ljubezni  - Najrazličnejša protislovja

1 Tri lepotice govorijo: "O ljube sestre, če vas je že ta zunanja preprostost tako očarala, kaj boste rekle šele potem, ko si boste ogledale notranjost naših bivališč? Kajti vso svojo skrb in pozornost namenjamo samo njihovi notra­njosti. Verujemo, da izkazujemo Velikemu praduhu največjo čast prav s tem, da uporab­ljamo podarjeno nadarjenost v resnici samo za to, kar se nam zdi vredno za našega duha.
2 Mislimo, da je vsak velik sijaj namenjen temu, da mi razumna bitja z njim častimo Najvišjega duha. Če nam je Veliki duh vdihnil takšen smisel, ki je za našega duha postava, kako naj bi potem ustvarjali nižje namesto vzvišenega? Mar to ne bi pomenilo, da hočemo svojega duha oblikovati drugače, kot ga je uredil Stvarnik! Zato se ne spotikajte nad bliščem naših hiš, kajti postavili jih nismo iz nečimrnosti, temveč zgolj iz modre potrebe našega duha!"
3 Čan-Ča govori: "Torej velja tudi tukaj tako kot na Zemlji pri tako imenovanih jezuitih, njihova učenka sem bila nekoč tudi jaz: `Omnia ad majorem dei gloriam!" (vse v večjo Bož jo slavo, op. prev.) Ali so ti zlobni menihi našli pot celo semkaj?
4 Takšna hiša bi bila seveda še veliko boljša kot cesarstvo moje domovine na Zemlji. O ve, vzvišene reve, oglejte si Gospoda: Nje­govo oblačilo vam bo povedalo, kakšen sijaj Mu je najbolj pri srcu! Iz tega boste zlahka razbrale, ali Mu ugaja takšen zunanji blišč. Nadvse ljub mu je plameneči sijaj srca, vse drugo pa se Mu gnusi!
5 Če ne bi bilo tako, bi bil že večkrat pri vas, tako kot na mojem planetu zelo pogosto prihaja prav k najrevnejšim in najneugledne­jšim, jih kot ljubeči oče sam vzgaja v Svoje otroke in jim podarja vso Svojo milost! Toda k velikim in uglednim, ki prebivajo v sijajnih palačah, ne pride nikoli, jih ne poučuje in jih tudi ne vzgoji v Svoje otroke!"
6 Tri lepotice pravijo: "Ljuba sestra, gotovo imaš prav. Toda zakaj si potem ti tako zelo všeč Gospodu - če ima v sebi resnično duha Najvišjega, ko vendar, kot nam pravi naša notranja modrost, tudi ti nisi doma iz najrevnejše hiše na svojem planetu?"
7 Čan-Ča pravi: "Zato pa na svojem planetu tudi nikoli nisem bila deležna tolikšne milosti! Tega, da sem Mu tako blizu zdaj, pa je kriva moja ljubezen do Njega. Kajti ljubila sem Ga z vsem žarom svojega življenja, še preden sem Ga spoznala in vedela, da smejo tudi ustvarjena bitja ljubiti svojega najsvetej­šega Stvarnika! In glejte, ta ljubezen, ne pa sijaj mojega zemeljskega bivališča, me je pripeljala k Njemu!"
8 Tri lepotice pravijo: "Toda tudi me smo zdaj pri Njem, čeprav je naša hiša tako zelo imenitna. Kako se je torej to zgodilo, če je On res to, kar praviš?"
9 Čan-Ča govori: "Ljube sestre, na videz že! Toda ta bližina ni prava in resnična, to boste kmalu spoznale, ko bo spregovoril vašim modrijanom! Smo že na livadi pred vašo hišo. Martin se je že ustavil in se vrača k nam po nasvet. Umolknimo in dobro opazujmo, kaj se bo dogajalo!"

158 Martin zavzeto nasprotuje ceremonialom sončnih prebivalcev - Gospodov modri, strpni govor - Martinov pogovor s Petrom o Gospodovem karanju

1 Ko je Čan-Ča to izgovorila, se je že znašel pred Menoj tudi Martin in rekel: "O Gospod, o Oče, saj bo kdo še oslepel! To je vendar sijaj, o katerem ni noben duh kakšnega drugega sveta nikdar niti sanjal! Celo Tvoja najodličnejša brata si maneta oči in zdi se, da komaj prenašata ta veliki sijaj! Toda prav nenavadno je, da ni tu niti muhe, kaj šele kaj človeku podobnega?
2 Peter seveda meni, da moramo čakati na livadi pred hišo vse dotlej, dokler nam ne pridejo naproti voditelji hiše z vsemi svojimi ceremonijami po svoji tosvetni navadi. Jaz, ki so se mi na svetu vse ceremonije zag­nusile, ker sem se moral z njimi toliko uk­varjati, menim, da ne smemo čakati na te neumnosti, temveč vkorakati v hišo, ne da bi veliko trkali. Ti, ki imaš oblast, to gotovo lahko dosežeš!"
3 Jaz govorim: "Oho, Moj ljubi Martin! Saj vendar ne prihajamo sem kot sovražniki, temveč kot pravi prijatelji. Pomagati hoče­mo in graditi - ne pa udarjati in uničevati!
4 Le v kakšno čast bi nam bilo, če bi v trenutku uničili vso to pokrajino? Ali je za močnega častno, če mušici odtrga glavo? Glej, boljše je mušici natakniti glavo, kot pa jo uničiti. Zato ne bomo uporabili svoje moči, temveč zgolj našo potrpežljivost in ljubezen!
5 Ali bi ti bilo prav, če bi te Jaz - namesto da sem ti naklonil vso Svojo potrpežljivost in ljubezen, ki ju seveda nisi nikoli zaslužil - takoj zgrabil z vso Svojo vsemogočnostjo in te vrgel v pekel? Le kako bi Mi lahko to preprečil? Toda glej, tega ti nisem storil, ker mi je bilo to pod častjo, da bi jaz vsemogočni pogubil tebe nemočnega, pač pa sem te ohranil in dvignil! Ali bi bilo torej modro, če bi ravnali kot sovražniki?"
6 Martin se trka na prsi in govori: "O mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa! " (O moja krivda, moja krivda, moja največja krivda!) O Gospod, odpusti mi, saj veš, kakšno govedo sem!"
7 Pravim Jaz: "Ja, ja, že zdavnaj ti je vse odpuščeno. Toda v prihodnje zmeraj upošte­vaj pravi razlog, zaradi katerega edinega smo in bomo zmeraj dejavni, pa ne boš več počel takšne neumnosti! Glej, za zmeraj hočemo ohraniti vse in niti za sekundo ničesar uničiti, uničevati si želi samo pekel! To razumi in se vrni na svoje mesto!"
8 Martin Mi poljubi noge in se hitro vrne k bratoma.
9 Ta dva (Peter in Janez) ga vprašata: "Kaj naj storimo? Naj počakamo ali vdremo?"
10 Martin govori: "Vedita, norci so bili še zmeraj najbolj nepotrpežljivi, ker nimajo razuma. Toda če postanejo preneumni, je zanje zelo zdravilen sunek pod rebra! In tako je tudi pri meni. Gospod me je nekoliko ozmerjal in zdaj sem spet dobro! Iz goveda je znova naredil človeka, in zdaj je vse v najlepšem redu!"
11 Peter pravi: "Ja, ja, dobro si povedal. - Tudi jaz sem na svetu dobil od Gospoda nekaj prav močnih sunkov pod rebra in do­bro je bilo. Celo brat Pavel me je enkrat s svojo duhovno pestjo lopnil po hrbtu, in glej, tudi to je bilo dobro! Toda, še zmeraj ne veva, ali naj čakava in se nekoliko dolgočasiva ali naj takoj vdreva v to razkošno hišo. Samo to nama povej, ljubi brat Martin!"
12 Martin pravi: "Zdi se mi, da bi me še vidva rada začela malo ščipati! Razumljivo je, da moramo po Gospodovi volji čakati, dokler ne bodo opravljene vse njihove ceremonije, ki so nam jih pripravili! Vidva bosta gotovo vedela, kakšne?"
13 Peter govori: "Ljubi brat, saj ni treba takoj vzkipeti! Glej, jaz najbolje vem, da Gospodov sunek pod rebra ni tako prijeten kot ljubkovanje; vendar je prav tako izraz ljubezni! Veš, ko je Gospod meni in mojim bratom napovedal Svoje trpljenje, ki ga je čakalo, pred Jeruzalemom, sem ga posvaril in Mu iz velike ljubezni do Njega rekel: `Gospod, to se ti ne sme zgoditi!' - `Veš, kaj mi je odvrnil?"'
14 Martin pravi: "O brat ne spominjaj me teh strašnih reči! Kajti nikoli nisem mogel razumeti, kako te je lahko Gospod, ki te je malo pred tem postavil za steber Svoje Cerkve, ki je peklenska moč vekomaj ne bo premagala, takoj nato imenoval Satana, poglavarja pekla! To mi je še zdaj največja uganka! Mar ti to razumeš?
15 Peter govori: "Glej, ko me je Gospod postavil za steber Svoje Cerkve, mi je govoril iz Svoje modrosti. Ko pa me je imenoval Satan, mi je govoril iz Svoje neizmerne ljubezni, ker je tedaj z vso močjo kot z enim udarcem izgnal iz mene vse posvetno; posvetno, ki je bilo v meni pravzaprav sam Satan! Ali zdaj razumeš ta poduk in ta najhujši sunek pod rebra?"
16 Martin pravi: "Ne še sicer povsem, toda dobro čutim, kam vodi ta zadeva! Ja, ja, Gospod je vsekakor sama ljubezen! "

159 O glasbi sončnega sveta - Peter resno opo­zori Martina, naj premaga svojo čutnost

1 (Martin:) "Toda zdaj slišim kot nekakšno zvonenje! Le kaj bo iz tega? Ah, to je ču­dovito! Torej je tudi tukaj glasba! Sicer ni zaznati nikakršnega ritma, toda mešanica tonov je čudovita. Sem pa res radoveden, s kakšnimi glasbili to dosežejo!"
2 Peter govori: "Ljubi brat, to so neke vrste zvonovi, približno takšni, kot so jih uporab­ljali stari Egipčani in jih imajo še zdaj Per­zijci, pripadniki Zaratustrovega nauka in Hindujci; samo tu zvenijo veliko bolj čisto kot na Zemlji. Sestavljajo jih nekakšne plošče, obnje udarjajo s prožnimi kladivi, ob velikih praznikih ali hudih naravnih nes­rečah, ki tukaj niso redke.
3 Manjše dogodke naznanjajo z nekakšnimi kraguljčki in z njimi dajejo svoja različna znamenja. Imajo tudi svojevrstne harfe, ki jih znajo mojstrsko ubirati. Te boš slišal šele tedaj, ko boš v notranjosti bivalnega templja. Zdaj torej veš, kar si si tako zelo želel vedeti! Ker pa bodo zdaj zdaj prišli iz bivališča, bodimo mirni in jih pričakujmo!"
4 Martin še vpraša: "Prijatelj, ali smo prav razmeščeni za njihov sprejem?"
5 Peter odgovori: "Saj vendar nismo vojaki ali komedijanti! Le kaj ti pride na misel?
6 Martin govori: "Prosim te, ljubi brat, vsaj ti mi ne zameri, sicer bom obupal! Kolikokrat odprem usta, zmeraj zinem kaj neumnega!"
7 Peter govori: "Ja, to je res. Toda tako je zato, ker neprenehoma govoriš in sprašuješ, ne da bi te Gospod poklical! Poleg tega je v tebi tudi še precej mesenega poželenja, in to se zvija v tvoji duši sem ter tja kot majhna kača. To še toliko bolj moti čute tvojega duha; zato lahko govoriš samo tedaj, če se tvoja čutnost zaradi zunanjih dražljajev znova ne vzburi.
8 Za Gospodovo voljo pa te prosim, skleni končno zavezo s samim seboj in ne dopusti, da bi si še kdaj koli poželeli to, kar ni vredno tvojega duha! Potem bo postajal tvoj duh čedalje bolj jasnoviden in boš vsak čas govo­ril besede iz čiste modrosti. Ker pa tega ne vzameš resno, se ne boš nikoli znebil svoje neumnosti. In Gospod te bo, namesto da bi te vodil čedalje više, prestavil na Zemljino luno, za tisoč let merjeno z zemeljskim nara­vnim časom!
9 Zdaj se bo pojavila množica najlepših in najmikavnejših sončnih žensk in hčera. V Gospodovem imenu ti resno povem: Samo do tu in nič dalj te je nameraval Gospod voditi, da bi te rešil tvoje čutnosti! Če boš to preskušnjo prestal, bo dobro, če pa se ne boš obvladal, te bomo zapustili in namesto na soncu se boš znašel na golih luninih tleh, tam, kjer si nekdaj že imel opraviti z modri­jani tistega sveta!
10 Kajti glej, vse, kar se je dogajalo s teboj in okrog tebe, odkar si prišel v naš duhovni svet, se je godilo predvsem zato, da bi postal sposoben delavec v Gospodovem velikem vinogradu. Že sam Gospod ti je povedal, da bi Mu lahko posebno na tem svetu postal koristen služabnik, zato si tudi tako zelo prizadeva narediti iz tebe angela. Toda tudi sam moraš kaj storiti, če se Gospod toliko trudi, sicer si boš nasprotno, zapečatil usodo. In potem ne boš v pravem Božjem kra­ljestvu, ki ti je doslej še zmeraj tuje, v najboljšem primeru postal nič drugega kot bedni zbiralec cunj!
11 Zdaj veš, kaj vse to pomeni. Zato se končno zberi, bodi resen in dober, in če bi te kakšna izredna lepotica hotela zmesti, tedaj poglej h Gospodu in našel boš mir! Kajti postati moraš toliko trden, da te še takšne lepotice ne bodo mogle premamiti, in to samo zato, ker si in hočeš za zmeraj biti Gospodov. Šele potem boš sposoben za spre­jem v prava nebesa, kjer te čaka nešteto blaženosti brez imena, kakršnih zdaj niti ne slutiš.
12 Kajti doslej tvoje oko še ni videlo, kaj je Gospod pripravil njim, ki Ga resnično in zvesto ljubijo, in ne tako kot oni, ki Ga, tako kot ti, ob pogledu na gladko, okroglo napeto žensko kožo skoraj povsem pozabijo in se zatečejo k Njemu šele tedaj, ko se zaradi svoje brezmejne norosti že do ust pogrezajo v blatno mlako!
13 Glej Martin, doslej je bilo s teboj naj­večkrat tako, da si bil, kot si že večkrat priznal, stalno bolj živina kot človek. Toda zdaj, ko smo na cilju, je čas, da se končno v Gospodovem imenu znebiš svoje živalskosti! Povsem sleci starega Adama in obleci popol­nost Kristusove ljubezni; tako boš takoj sprejet v prava, zanesljiva nebesa, v Novi Jeruzalem, katerega meščani smo že zelo dolgo jaz, Peter, Janez in nešteti drugi! Mar­tin, ali si me razumel?"

160 Martin potrt in obupan - Peter ga tolaži in opominja

1 Martin zamišljeno pravi: "Torej - še zmeraj preskušnja, moja preskušnja! Vse to torej samo zaradi mene! O Bog, o Bog, kdaj bo konec preskušenj?
2 Najbrž bom tako dolgo preskušan, dokler ne bom zrel, toda ne za nebesa, temveč za pekel! Najbrž moram okusiti toliko nebeškega zato, da se mi bo potem pekel zdel toliko strašnejši?
3 Kolikokrat mi je bilo rečeno: `Zdaj, Ljubi brat Martin, si popoln!' Če pa sem že popoln, ali moram biti potem za prava nebesa več kot popoln?
4 O Bog, boljše bi bilo, če me ne bi bil nikdar ustvaril, potem bi bila moja nebit zdaj bolj blažena od moje biti sredi samih preskušenj med peklom in nebesi!
5 Vem, pri čem sem, in za to sem ti hvaležen, ljubi brat Peter. Toda povem ti tudi: s tem odkritjem si ravnokar z enim udarcem končal vse moje preskušnje! Zdaj lahko spustiš predme angele ali hudiče, pa mi bo to tako popolnoma vseeno, kot moja prihodnja bit ali nebit, ali nebesa ali pekel! Kajti če so tudi to še preskušnje, in jaz nič drugega kot nenehno preskušani, potem mi nobeno življenje več nič ne pomeni!
6 In pri Bogu, prej si govoril o pusti luni. O le hitro me postavi tja, toda za večno! Tam bom srečnejši kot tukaj med samimi preskušnjami, iz katerih še prejasno razvidim - kljub temu da sta pri meni vidva, prva kneza nebes z Gospodom vred - da me vodijo namesto v nebesa le v pekel!
7 Toda naj bo, kakor hoče. Kot sem že rekel: pripeljite predme angele ali hudiče, to mi bo vseeno; kajti odslej bom molčal kot kamen!"
8 Peter pravi: "Brat, odvrzi to želo! Kajti to je smrt, ki jo nosi v sebi nečistovanje mesa. Njeno ime je `jeza', zato se otroci mesa tudi imenujejo `otroci jeze'! - Že prihajajo ven! Zato bodi miren, koristilo ti bo, če boš resen!"

161 Martin zlahka zmaga v modrostnem dvogovoru z nadutim starešino sončnega templja

1 Ob teh besedah že tudi stopi iz velike tempeljske veže najstarejši in najmodrejši starešina tretje stopnje v sivem nagubanem oblačilu, obdan z mladeniči in devicami. V desnici nosi palico, enako Aronovi, in v levi nekakšen čarovniški trak, na katerem so prilepljena različna znamenja mističnega videza. - Ko stoji približno pet korakov pred tremi voditelji, razvije trak in ga položi predse na nekakšna modrožametna tla. Nato spusti palico na trak in čez nekaj časa govori:
2 (Starešina:) "Pri neizmerni moči in oblasti, ki jo imam zaradi svoje brezmejne modrosti, vas zarotim kot prvi in najstarejši človek tega neskončnega sveta, ki ga ohranjam..."
3 Medtem govori Martin sam pri sebi: "Ni kaj! Možakar je prav posrečen! Le tako naprej!"
4 (Starešina:) ... da mi po resnici razodenete, kaj hočete in kaj vas je pripeljalo sem! Naj­manjša senca neresnice iz vaših ust - in moja nepremagljiva moč vas bo spremenila v prah! Govorite!"
5 Martin govori: "Vsi naenkrat, ali eden za vse? To morajo Vaša modrost že natančneje določiti; kajti nismo tako zelo pametni kot Vaša velemodrost! Zato prosim za podrobne­jša določila! - (Sam pri sebi:) Ta je pravi; njegova neumnost presega lepoto devic in tako je tudi prav! Spet sem se pobotal s Petrom, Janezom in vsemi!"
6 Modrijan govori: "Če govori samo eden, še ni mogoče vedeti, kaj mislijo drugi. Zato morate govoriti vsi hkrati in zelo glasno!"
7 Martin sam pri sebi: "Na splošno in posebno v primerjavi s temi starimi nebeškimi knezi sem zelo neumen, toda bolj kot tale modrijan pa že ne! Njegovo modrost bom kar sam tako obdelal, da se na koncu od same neumnosti in zadrege ne bo znal niti obrniti! In vendar moram vprašati Petra, kaj naj storim!" Martin se glede tega obrne na Petra.
8 In Peter pravi: "Ljubi brat, zdaj si ti na vrsti, da poveš svoje - svobodno in po resnici! Govori tako kot misliš."
9 Martin pravi modrijanu: "Brezmejno modri modrijan, če je tvoja modrost tako neznanska, ne razumem, zakaj sploh sprašu­ješ, kaj hočemo tu in kaj nas je sem pripe­ljalo? Kajti glej, čeprav smo veliko neznat­nejši modrijani od tebe, na las natanko poz­namo celo tebe in vemo, kaj tiči za tvojo dozdevno najvišjo modrostjo! In tako menim, da nas boš enako spoznal tudi ti, če si zares tako zelo moder! Kaj meniš?"
10 Modrijan govori: "Ja, seveda morem to tudi jaz, če razprostrem pred seboj veliki magični trak in imam pri tem dvojno palico. Toda ker sem za tako neznatne goste vzel s seboj samo svoje navadne pripomočke, moram tudi vprašati, da izvem kaj od vas - in zato mi morate odgovoriti!"
11 Martin govori: "Če je tako, kako boš potem prepoznal, ali smo ti povedali resnico ali ne?"
12 Modrijan govori: "Da bi to preprečil, sem zagrozil in bom grožnjo tudi uresničil, če ne boste govorili resnice. Zato samo iskreno resnico, sicer..."
13 Martin govori: "Sicer - si in ostaneš osel!"
14 Modrijan govori: "Kaj je to: osel?"
15 Martin govori: "To je pri nas nenevarno bitje, take barve kot ti. Ima zelo dolga ušesa, zato pa izjemno kratko pamet!"
16 Modrijan govori: "Kako lahko utemeljiš, da sem takšen?"
17 Martin govori: "Dovolite mi, Vaša neskončna modrost, kratek odmor, kajti tako pomembno vprašanje zahteva študij."
18 Modrijan govori: "Kaj pomeni študij? Pri nas ni stvari, ki bi se imenovala študij!"
19 Martin govori: "Poslušaj, najmodrejši vseh modrijanov, tvoja modrost ne more biti ravno velika, če ne poznaš tega, kar je za dosego modrosti vsaj na začetku nujno! Študij je toliko kot prizadevno razmišljanje o prvih pojmih in prvinah, ki so nujna podlaga za modrost. Ali zdaj razumeš, kaj je študij?"
20 Modrijan govori: "Ne, tega ne razumem. Kajti preveč moder sem, da bi se ubadal s takšnimi neznatnimi malenkostmi. Zato se izražaj bolj veličastno, sicer te ne morem razumeti!"
21 Martin pravi: "Glej, glej, saj sploh nisi tako neumen, kot je videti na pogled in - slišati! Torej zaradi neznanske veličine tvoje modrosti ne moreš dojeti takšnih malenkosti! Glej, glej, kako modro! - Toda če zaradi svoje neznanske modrosti že takšnih malenkosti ne moreš dojeti, potem spet ne razumem, kako si mogel ob tako kratkem pojasnilu takoj doumeti še veliko preprostejši pojem osel?"
22 Modrijan pravi: "Osel je bitje, študij pa samo pojem. Bitje pa je vedno veliko laže razumeti kot pojem. Razloži torej bolj natančno in tako, da bom razumel!"
23 Martin govori: "Prijatelj, mislim, da se bova v prihodnje teže razumela, ali pa sploh ne. Kajti s svojo modrostjo vred si nadvse neumno človeško bitje, pri katerem ni najti niti sledu kake pameti.
24 Svetujem pa ti tole: Odstopi in pusti koga drugega, naj spregovori v tvojem imenu - toda brez čarovnega traku in čarovniške palice! Morda se bo bolje izkazal. Vsaj tako kot tri hčere te hiše, ki so nam prišle najprej naproti in povedale veliko modrega; potem sem sklepal, da ste drugi še neznansko bolj modri!
25 Toda zelo sem se zmotil. Kajti najbrž na vsem tvojem svetu ni bolj neumnega možaka od tebe. Sva že opravila, zato odstopi in dovoli komu drugemu, da spregovori namesto tebe!"
26 Modrijan pravi: "To tu ni mogoče. Kajti če se spustim z višav vseh višav k navadnim črvom, ne sme govoriti nihče drug kot samo jaz, najvišji, najmodrejši, najmogočnejši, večni, neskončni!"
27 Martin pravi. "Kaj?! - Saprament, menda nisi celo najvišje božanstvo?"
28 Modrijan pravi: "To ravno ne, toda dosti manj pa ne, On je samo nekoliko starejši od mene, ker sem jaz Njegov sin!
29 Martin pravi: "Nič drugega? Morda pa vendarle lahko še kaj dodaš?"
30 Modrijan govori: Ja, ja, seveda, zelo ve­liko, le da ti tega ne bi razumel. Zato ti tudi ne morem povedati, kajti v primerjavi z menoj si prava ničla."
31 Martin pravi: "Ja, ja verjamem! Oh, res si zelo velik, po svoje celo neznansko velik. Na tem svetu gotovo ne boš nikdar našel sebi podobnega! O ti, ti, ti, ...!"
32 Modrijan pravi: "Nikogar nimam nad sabo. Če se s palico dotaknem tal, se strese ves svet in vsa bitja trepetajo, ko se jim bližam! Ne razumem pa, kako to, da ne trepetaš tudi ti in tvoji slabotni spremlje­valci, saj bi vas vendar lahko uničil?"
33 Martin pravi: "Česar ne razumeš zdaj, boš - vsaj tako upam - razumel prav kmalu. Ne zaradi mene - jaz sem najmanj pomemben, toda v tej družbi je nekdo, ki ti bo povedal, zakaj pred teboj ne trepetamo in tudi ne bomo nikdar trepetali!
34 Kajti glej, prevaral te je hudobni duh, ki je nekoč prišel k tebi v podobi svetlobnega angela. In potem si ti prevaral vse to veliko občestvo, ko si mu dal zakone, po katerih lahko počne kar hoče, in se ne more nikoli pregrešiti - zakone, ki so takšni, kot da jih ne bi bilo.
35 Vem, da si bil pred tem ponižen modri­jan in si kar najbolje predsedoval svojemu velikemu občestvu. Ko pa te je zmešal tisti lažni svetlobni duh in ti dal namesto tvoje stare, Božje modrosti neumnost, si postal kakršen si - bitje polno največje norosti!"
36 Modrijan: "To, kar praviš, je seveda res. Toda ali sem zaradi tega res norec, se mora šele pokazati, kajti ne zdi se mi, da bi bil takšen! Zato ti ukazujem: govori, toda samo bistveno."
37 Martin pravi: "Povej mi, ali se spomniš, koliko si star? Ali si bil že od nekdaj to, kar si, ali je bil pred teboj kdo drug v tvoji službi, morda tvoj oče? Ali morda nisi bil nekoč mlajši, morda celo deček? Samo to mi povej, potem ti bom veliko laže odgovoril na tvoje vprašanje!"
38 Modrijan pravi: "Na prvo vprašanje ti ne morem odgovoriti zato, ker je veliki merilec časa že zelo dolgo uničen. Nekdanji veliki vihar je odtrgal vrvico velikega nihala in ne moremo je več popraviti. Zato ne vem niti jaz niti kdo drug, koliko smo stari.
39 Ali sem bil že od nekdaj, ali sem imel nekoč svoj začetek? Samo bežno se spomi­njam, kot da bi se nekoč rodil, in to naj bi pomenilo, da nisem bil zmeraj to, kar sem zdaj. Zdi se mi tudi, kot da sem nekoč imel očeta, ki je takrat, ko sem bil še deček, opravljal mojo službo, vendar ne tako zelo modro kot jaz! Na tvoja vprašanja sem odgovoril, zato ti nadaljuj!"
40 Martin pravi: "Glej, saj sem vedel, da nisi niti Bog niti Božji sin, temveč čisto navaden smrtnik, takšen, kot je bil vsak izmed nas. In to je dobro zate in za vse tvoje občestvo; kajti tako se lahko ti in tvoje občestvo spet rešite! Če pa bi vztrajal pri svoji neumnosti, bi vam lahko trda predla. Boš že še zvedel zakaj. In če hočeš biti zelo srečen, odvrzi svoj čarovniški trak in palico, sicer s teboj ne bo mogoče modro besedovati!"
41 Modrijan pravi: "Preveč zahtevaš od mene. Če odložim ta dva najnujnejša pripo­močka svoje moči, oblasti in modrosti, ne morem več učinkovati! Le kdo me bo ubo­gal, če bom brez moči in kdo se bo zaupal nemočnemu? Kdo me bo poslušal, če ne bom več moder? Zato ne smeš zahtevati od mene stvari, ki nasprotujejo mojemu najviš­jemu dostojanstvu!"
42 Martin govori: "Prijatelj, Zemljani imamo najpomembnejše besede od Boga samega, in te se glasijo takole: `Ničesar ni, kar bi za­pustil v Mojem imenu in kar vam ne bi bilo potem v času povrnitve, stokrat povrnjeno.'

43 In glej, tako bo tudi s teboj! Kar boš storil in zapustil v imenu našega Gospoda, boš dobil tisočkrat povrnjeno. Zapustil boš najbolj bedno, pridobil pa najplemenitejše. Za navidezno, boš prejel pravo bit. Za laž resnico, za neumnost modrost, za slabotnost resnično moč, za nemoč oblast! Tako boš prejel od Gospoda Boga v resničnem obilju vse, kar bi tu zapustil v obilju svoje ničnosti!
44 Zato z veseljem prostovoljno stori, kar zahtevam od tebe. Ponujam se ti za talca, z menoj lahko storiš kar hočeš, če nisem govo­ril čiste resnice!"
45 Modrijan pravi: "Dobro, vidim, da si res najbolj resnicoljuben duh, zato bom storil, kar zahtevaš od mene. In vendar, odgovori mi na prvo vprašanje: kdo in od kod ste, da vas bom lahko popeljal v to hišo!"

162 O pravi veri in svobodi duha – Duhovno prebujenje starešine

1 Modrijan odloži vse. Ko odvrže trak s palico vred, stopi k njemu Peter in mu reče:
2 (Peter:) "Tako je prav! Storil si, kar je zahteval od tebe brat Martin v imenu nas vseh in tako postal naš novi brat. Zato je prav, da tudi mi storimo, kar zahtevaš od nas, in ti povemo, kdo smo in od kod priha­jamo.
3 Glej, nič lažjega kot z besedami povedati, kar bi rad zvedel od nas. S tem pravzaprav še nismo naredili ničesar in ti le malo pomagali! Kajti to, kar ti bom povedal, moraš tudi verjeti in sprejeti. Če ne boš verjel, bodo moje besede zaman.
4 Gotovo si misliš: `Vse lahko verjamem, če je povedano utemeljeno z dokazi.' Toda povedati ti moram, da takšna vera ni vera, temveč zgolj znanje, ki bo tvojemu notra­njemu bitju pomagalo malo ali pa nič.
5 Kajti z dokazi utemeljeno znanje ni več svobodno znanje, temveč usmerjeno. Ne os­vobaja duha, temveč ga vklepa, in sicer to­liko, kolikor je dokazov za katero od dogem!
6 Samo tista vera, ki jo sprejme srce prostovoljno in pri tem ne vpraša: `Zakaj, kako, kdaj in s čim?' je prava. Samo takšna os­vobaja duha, ker pomeni svobodno in brez­pogojno sprejetje tistega, kar ti oznani nebeški poslanec - njegovo avtoriteto pa lahko preskusi edino ljubezen tvojega srca in nihče drug.
7 Če čutiš ljubezen do poslanca, ga sprejmi; če pa je ne čutiš, naj odide! Enako je naročil Bog poslancu. Kajti Bog govori in je govoril: `Kjer vas bodo sprejeli, tam ostanite; kjer pa vas ne bodo sprejeli, otresite prah z vaših nog nad njimi in pojdite naprej!'
8 Iz tega vidiš, da ne smeta biti niti tisti, ki mu je oznanilo namenjeno niti poslanec za­vezana, temveč popolnoma svobodna. Svo­bodno oznanjevanje in svobodno sprejetje! Kjer se zahteva več, tam ni več svobode, temveč je sodba, ki ne osvobaja duha.
9 Če bi Bog, večni Gospod hotel poučiti Svoje ljudi z neizpodbitnimi dokazi, da je, kako in s čim, bi to zlahka storil, ljudi bi moral samo prisiliti, pa ne bi mogli nič drugega sprejeti in misliti, ker bi bilo njihovo srce usmerjeno tako kot živalsko. Toda Gospod noče lutk, temveč hoče svobodne ljudi. Zato morajo biti njihova srca svobodna, posebno tedaj, ko sprejemajo razodeti nauk od Njega, sicer ne morejo duhovno nikdar več postati svobodni.
10 Dokler zahteva tvoj razum dokaz, da bi sprejel kakšen nauk ali razodetje, tako dolgo je duh kot ujetnik v temni ječi. In ker ga žeja in je lačen, terja hrano, ki se mu daje z dokazi kot skromne drobtine. Z njimi ne more nikoli pridobiti tolikšne moči, da bi se lahko znebil spon.
11 Če pa razum srca sprejme nekaj svo­bodno, brez dokazov, pokaže srce takoj svojo svobodno moč; ta preide v duha in ga osvo­bodi. Če pa je duh svoboden, potem je v človeku svobodno vse: ljubezen, svetloba in pogledi! Potem ne potrebuje za resnico nobenega dokaza več, kajti svoboden duh sam je najbolj jasna in popolna resnica vseh resnic.
12 Le vprašaj svoje srce, ali mi lahko brezpogojno verjameš, in povedal ti bom, kar bi rad vedel! Če pa tega ne moreš, potem bi bile moje besede zaman. Kajti nismo prišli, da bi vas sodili, temveč zato, da bi vas rešili trdega jarma vašega starega suženjstva!"
13 Modrijan pravi: "Vzvišeni prijatelj, više si kot jaz. Zato govori in verjel ti bom, ker ti hočem verjeti!"

163 Petrovo sporočilo o prihajajoči družbi in namenu njenega obiska - Modrijanovi pomisleki o vidnosti Boga

1 Peter govori: "Poslušaj torej! Vsi, kar nas tukaj vidiš, smo v prvi vrsti Božji otroci, to pomeni, po vaši predstavi otroci Najvišjega duha. Kot drugo, nekateri od nas tudi že prvi služabniki Najvišjega; in sicer tisti, ki jih je Najvišji postavil za temeljni steber Svoje neskončne Cerkve. Najprej na Zemlji, to je na tistem planetu, ki ga vi imenujete sveti. Ko so tam izpolnili z veseljem in predano svojo nalogo, so bili po bolečem odvzemu telesa takoj povzdignjeni k Njemu, v najvišja vseh nebes, da bi dobili od Njega vse, kar ima On sam, in da bi tako neskaljeno na veke uživali največjo blaženost. In v takšni blaženosti naj bi opravljali v najširšem pomenu besede tisto službo, ki so jo oprav­ljali na Zemlji - seveda v najožjem merilu. In vedi, da sva prav takšna služabnika jaz, Pe­ter, in kot tretji, Janez. Vsi drugi so v tem svetu in v tej prej omenjeni službi bolj ali manj začetniki.
2 In s kakšnim namenom prihajamo semkaj? Najprej zato, da bi v tem svetu novince vpeljali in posvetili za višje službe ljubezni. Potem želimo pomagati tudi vam prebival­cem tega svetlobnega sveta, in sicer samo nekaterim občestvom, ki so se odvrnila od prave poti.
3 In ker je ravno to zadnje trdo delo in bi trud lahko presegal naše moči, je navzoč tudi Bog in Gospod sam z vso Svojo močjo in oblastjo! In to v vidni človeški podobi, ki je resnična Božja podoba, kajti Bog je nas, ljudi, oblikoval po Svoji podobi tako po zunanji kot notranji. Za Svoje ljubljence je izbral prav prvotno obliko Svoje večne ljubezni.
4 Zato v vsej neskončnosti ni sveta, na katerem bi imeli ljudje drugačno obliko, kot jo imamo mi. Tu in tam se ljudje sicer raz­likujejo po velikosti, barvi, včasih tudi po nekaj majhnih zunanjih značilnostih. Te­meljna oblika pa ostaja Božja.
5 Zato se tudi ne smeš čuditi, če boš kmalu zagledal Boga, najvišjega duha moje podobe in velikosti. Njegova neskončna in večna moč in veličina nista odvisna od Njegove zunanje telesne, temveč od Njegove no­tranje duhovne veličine, ki večno prebiva v najsvetejši, nedostopni svetlobi in je noben ustvarjeni duh ne more nikoli videti in še manj dojeti.
6 Zdaj veš vse; odgovoril sem ti vse bistveno, kar si me vprašal. Tudi ti mi povej pošteno in brez prenarejanja - tega je pri vas, posebno v tem občestvu, zelo veliko - ali verjameš vse, kar sem ti zdaj povedal?"
7 Modrijan govori: "Vzvišeni prijatelj, pošteno povedano - vse razen zadnjega. Toda da bi bil Bog, najvišje, neskončno, pravečno duhovno bitje navzoč tudi tukaj med nami - pa še tvoje postave in velikosti, to - to lahko uvidiš sam, če le malo poznaš naše prastare prerokbe in razodetja - je težko verjeti! Morda bom to spoznal pozneje. Toda v tem trenutku je to za moje predstave o Bogu, najvišjem bitju, skoraj nemogoče!
8 Veš, da Bog izredno redko pošlje semkaj Svoje angele, ki nam najvišjim modrijanom razodevajo najvišje Božje bitje, toda vsakič dodajajo: `Boga ne more videti nihče in obenem živeti!' Zato prebiva Bog v ne­doumljivi globini vseh globin, da ne bi bilo nobeno bitje prizadeto v svojem življenju zato, ker bi gledalo božanstvo. Kako pa bi se godilo nam, če bi bilo v resnici tako kot si mi oznanil, če bi bil Bog navzoč tu, v vaši sredi!
9 Ne morem zanikati, da kaj takega Bož­jemu bitju ne bi bilo mogoče. Kje pa bi bila potem Njegova večna, nespremenljiva ure­ditev, ki so jo tolikokrat oznanjali?"
10 Peter pravi: "Prijatelj, le malo potrpi, pa boš spoznal, da je to, kar se ti zdi komaj mogoče, celo zelo mogoče! Še malo, kajti On sam prihaja semkaj; najprej boš razumel, če ti bo to sam razložil."

164 Petrova logična predstavitev, sončni starešina ne dvomi več o vidno navzočem Gospodu

1 Modrijan govori: "Ljubi prijatelj, menda ni to tisti, ki hodi tam med ženskama, pred njimi pa stopajo - vsaj zdi se mi tako - ravno tiste tri hčere te hiše, ki smo jih prej odposlali tja, kjer ste bili vi in niste hoteli ali smeli iti naprej?!
2 Glej, pri nas bi bilo zelo nespodobno, če bi se modrijan, pa čeprav tretjerazredni, pustil voditi ženskam! Kaj naj si potemtakem mis­limo, če se da voditi ženskam najvišji Bog, od katerega morajo izvirati vsi zakoni reda? Na­ravno predpostavljamo, da je prav tisti duh, ki ni videti nič posebnega, ali še bolje človek, takšen Bog!"
3 Peter pravi: "Prijatelj, mar nisi v vsem svojem življenju napravil različnih stvari - zate uporabnih in takšnih, samo sebi v veselje?
4 Ti praviš: `O ja, veliko obojih.'

5 Dobro, če si torej napravil različne stvari, mi pa povej, ali je med njimi tudi kakšna, o kateri bi lahko trdil: `To delo me ni vredno! Sramujem se tega in bilo bi proti vsem pravi­lom in kar najbolj nedostojno, če bi to delo pogledal s svojimi očmi, ali se ga celo dotaknil s svojimi rokami.'
6 Ti praviš: `Ne! Kajti če bi imel takšno delo, le kako bi ga lahko opravil, če ne bi bilo vredno niti tvojih oči niti tvojih rok?' Glej, prav imaš, tako je. Zdaj pa poslušaj:
7 Če že ti nimaš nobenega od svojih del za tako slabo, da bi te bilo nevredno, ko si v primerjavi z Bogom najbolj nepopolni moj­ster svojih del; kako moreš potem kaj takega zahtevati od Boga, ki je večno najbolj popolni mojster vseh Svojih del?
8 Povej mi, le katero Božje delo se ti zdi tako slabo, da bi se ga Bog moral sramovati? Ali bi si moral On kot večni Gospod vseh Svojih neskončnih del, morda ravno od nas, Svojih del, šele izprositi pravico in določilo, ali se sme družiti s Svojimi deli in s kateri­mi? - Kaj meniš o tem?"
9 Modrijan govori: "O prijatelj, zdaj mi je jasno, da si nadvse globok modrijan. Vsak od tvojih stavkov je najgloblje utemeljen in mu ni mogoče v ničemer nasprotovati! Tudi jaz začenjam verjeti, da tisti človek, ki je videti čisto preprost, lahko skriva v sebi najvišje Božje bitje. Kajti če je mogel to na majhnem Svetem planetu - tako so nas poučili Njegovi angeli - zakaj ne bi zmogel tega tudi na tem velikem in svetlem svetu?
10 Vidiš, jaz to lahko sprejmem in tudi sprejemam. Toda zdaj pa še drugo, strašan­sko pomembno vprašanje: Prijatelj, če je to On, Najmočnejši, Najsvetejši in neskončno Modri - On, ki je celo za naše največje in najgloblje misli preveč vzvišen in presvet, da bi celo najvišji in najčistejši modrijan smel kdaj pomisliti Njegovo ime - kako, vprašam, Ga bomo sprejeli in kako bomo obstali pred Njim!"
11 Peter pravi. "Prijatelj, precej se nam je že približal. Poglej Ga s svojimi prodornimi očmi in mi potem povej, ali je res videti tako zelo grozljiv in strah zbujajoč. Povej mi tudi, ali bi lahko tiste tri hčere te hiše, ki se nenehno ozirajo za Njim in so videti zelo dobre volje, občutile v sebi tolikšen strah kot ti?
12 Modrijan pravi: "O prijatelj, česa takega ne morem odkriti. Videti je nadvse dober, mil in nežen in teh treh še nikoli nisem videl, da bi bile tako zelo vesele, skoraj razposajeno vedre."
13 Peter govori: "In če to opaziš, kako moreš potem še spraševati? Povem ti: Nikar se Ga ne boj! Kajti kamor prihaja, prihaja zmeraj iz ljubezni - in nikdar iz jeze in maščevanja. Čeprav sta jeza in maščevanje enako kot ljubezen na veke Njegova, ne sme zato nih­če biti jezen ali se maščevati nad svojimi ustvarjenimi sobitji.
14 Kajti jeza je samo Božja in maščevanje sodnikovo. Ljubezen pa je Očetova in to daje Svojim otrokom, jo pri njih išče in kadar prihaja, ni v njem niti jeze niti maščevanja. Zmeraj prihaja z ljubeznijo kot Oče k Svojim otrokom, ki jih je prav iz ljubezni ustvaril po Svoji podobi in položil v njihovo srce najču­dovitejše določilo, da lahko postanejo to, kar je On sam.
15 Če pa je to v skladu z večno resnico, ali bi bilo potem modro bati se Tistega, ki je do nas Ljubezen sama?
16 Saj se tudi mene ne bojiš, ki imam tudi toliko oblasti in moči, da bi lahko z najma­njšo mislijo v trenutku uničil ves ta svet in priklical v bivanje drugega! Ker pa se ne bojiš mene, ki imam prav tako v sebi vso svojo moč od Gospoda, pa vendar ne bom nikoli tako dober kot je On, kako bi se potem mogel bati Njega, čigar dobrota je neskončna?
17 Ne boj se torej, temveč se nadvse veseli tega, da sta ti in ta svet deležna takšne brezmejne milosti! Potem bo tudi On vesel tebe in vas vseh in vam bo pomagal, ker ste najbolj potrebni Njegove pomoči! Zdaj pa, prijatelj, uredi svoje srce: kajti samo malo korakov še in On bo med nami."
18 Modrijan govori: "O prijatelj, ne vem sicer, ali je moje srce urejeno, toda zdaj prvič živo občutim veliko ljubezen do Njega.
19 Ravno tako sem se skoraj povsem znebil svojega strahu pod temi podmenami, ki se mi zdijo pametne: Če prav razmislim, kot ust­varjeno bitje ne morem biti in postati več kot samo to, kar sem, namreč ustvarjeno bitje, tako tudi Bog ne more biti in postati manj kot je - namreč Bog, najpopolnejše temeljno prabitje, ki je pogoj za obstoj vseh drugih kakor koli že oblikovanih bitij.
20 Brez Stvarnika si ni mogoče misliti nobenega ustvarjenega bitja, lahko pa Stvarnika brez ustvarjenih bitij. Kajti Stvarnik je že to kar je, po Svoji večno najjas­nejši zavesti, zaradi katere lahko ustvari kar hoče in kadar hoče. Ustvarjeno bitje pa ne more biti nekaj prej, preden ga je vse­mogočna Stvarnikova volja naredila za nekaj.
21 Tako v Stvarniku kot v ustvarjenih bitjih vidim dve nujnosti, od katerih se zdi druga pogojena s prvo; če pa na to stvar ni mogoče gledati drugače kot samo tako, nikakor ne uvidim, kako naj bi se jaz kot pogojena nuj­nost bal prve, nepogojen!
22 Zelo se pomirim, ko si zadevo zamišljam takole: Naš veliki svet ima na svojem površju množico tako majhnih stvari, od katerih je prostornina posamezne v primerjavi s celotno prostornino tega celega sveta v tako nepredstavljivem razmerju, kot skoraj čisti nič v primerjavi z neskončnostjo!
23 Ne glede na to obstaja najmanjše poleg velikega popolnoma neomajno in se z enakim razlogom veseli svojega bivanja, kot skoraj neskončno veliko. Čeprav je v primer­javi z velikim nič, pa je vendar v primerjavi s samim seboj popolno. In če razmišljam naprej: Nikdar ne morem postati to, kar je naš najbolj vzvišen in mogočni Stvarnik. Nasprotno pa tudi Stvarnik kljub Svoji vse­mogočnosti ne more nikoli postati to, kar sem jaz, namreč ustvarjeno bitje.
24 Seveda ta manjvredna odlika ne pomeni nič. Toda kljub temu je posebna stopnica, na katero Stvarnik v nobenem primeru nikdar ne more stopiti. In tako ima vsaka od teh dveh nujnosti nekaj svojevrstnega: da morda ta `nekaj' sicer lahko doseže navidezno, nasprotno pa v resnici nikoli. Če si to razmerje jasno predstavljam, bom tudi premagal strah, ki me je doslej napadal!"

165 Janez v dvogovoru s sončnim modrijanom - Odnos med Stvarnikom in ustvarjenim

1 Nato pravi Janez: "Ljubi prijatelj, natančno sem pretehtal smisel tvojega govora in ugo­tovil, da je sam po sebi pravilen. Pripomniti pa moram, da si obe skrajnosti obravnaval preveč togo in ju preostro razmejil.
2 Res je, da Stvarnik nikoli ne more postati ustvarjeno in ustvarjeno Stvarnik. Zato ni Stvarnik nič manj zapostavljen in ima prav tako malo posebnih prednosti v primerjavi z ustvarjenim.
3 Za stvarjenje ustvarjenega bitja nima nobene druge materije, kot sebe samega. Ustvarjeno bitje mora oblikovati iz iste snovi, iz katere je sam od vekomaj. To ust­varjeno bitje pa mora tudi vnaprej ohranjati iz samega sebe, ustvarjenemu bitju pa v odnosu do Stvarnika ni treba storiti nič drugega kot samo biti.
4 In če je ustvarjeno bitje takšno, kot ga hoče Stvarnik - namreč v za ustvarjeno bitje določenem redu, lahko ustvarjeno bitje tudi preide v popolnost svojega Stvarnika. Doseže lahko Božje otroštvo in potem z Njim prebiva tako rekoč v isti hiši, ter uporablja in uživa vse Njegove pravice. Menim, da si bosta lahko v tem primeru tako Stvarnik kot ustvarjeno bitje drug drugemu zelo malo štela v dobro.
5 Dokler se Stvarnik in ustvarjeno bitje zaradi podarjene moralne svobodne volje soočata ravno v hotenju in ravnanju, tako dolgo je seveda temeljna teza, ki si jo postavil pravilna. O Stvarnikovi prioriteti (prvenstvu, op. založbe Lorber) ni mogoče dvomiti, ker je ta nesporna nujnost.
6 Toda če ustvarjeno bitje s spoznanjem in dejavnim hotenjem razodete Stvarnikove volje samo podre pregrado s tem, da sprejme Stvarnika vase in postane tako popolnoma eno z Njim, nastane vprašanje:
7 Kje je Stvarnik kot večno eden in isti bolj Stvarnik: v sebi ali v ustvarjenem bitju? Kaj je tu starejše: ustvarjeno bitje kot identično bitje s Stvarnikom in v Stvarniku - ali Stvarnik kot identično bitje v ustvarjenem bitju? Kajti On sam govori: `Vi ste v Meni in Jaz v vas!'
8 V tem primeru, ki je resničen in nesporen, mislim glede na svoje izkušnje, da si, ljubi prijatelj, nekoliko premočno napel svoje strune in boš zato moral malo popustiti! Kaj meniš o tem?"
9 Modrijan govori: "Ljubi prijatelj, vidim, da si neznansko moder. Tezam, ki si jih postavil, se ne da ugovarjati. Samo mislim, da ostane produktivno bitje Stvarniku enako lastno; če je tu izoliran sam zase, ali če zaradi Svojega iztekajočega delovanja napolnjuje Svoje ustvarjeno bitje kot posodo s samim seboj, seveda po meri ustvarjenemu bitju podarjene sprejemljivosti.
10 Da ustvarjeno bitje nikoli ne more spre­jeti vase vse neskončne polnosti Prabo­žanstva, o tem pač ne bi smelo biti dvoma! Mislim, da je odgovor na to vprašanje že zajet v pojmu `neskončnost', ki jo lahko spet sprejme vase ista neskončnost, nikoli pa iz nje vzeta končnost.
11 Glej, z našega sveta vidimo eno sonce, katerega velikost po naših izračunih več ti­sočkrat presega velikost našega sveta. Toda kakor sem pogosto opazoval, kako celo naj­manjše rosne kapljice sprejmejo vase in zrcalijo popolno podobo tistega velikega sveta za prostornino svojega bitja, tako ni dvoma, da mi, ustvarjena bitja, podobno sprejemamo vase Stvarnika, kolikor ga seveda za našo izpolnitev moremo sprejeti.
12 Kako daleč pa zaostaja sončna podoba v rosni kaplji za resničnim soncem, in kako daleč šele ustvarjeno bitje s svojo Stvarnikovo podobo za resničnim Stvarnikom! Verjamem, da bi bilo zelo težko ugotoviti število, koliko takšnih rosnih kapljic bi bilo potrebno, da bi predstavljale resnični volumen tistega sonca, ki se v njih eonkrat zrcali!
13 In vendar gre tu samo za dve omejeni stvari! Kako pa bi bilo šele mogoče neko vse izravnajoče določilo tam, kjer se srečata večna neskončnost in komaj upoštevanja vredna časovna in prostorska omejenost!
14 Sicer ni mogoče zanikati, da je stvariteljsko bitje v ustvarjenem bitju v bistvu identično s Stvarnikom, pa tudi nasprotno; toda vprašam: v kakšnem razmerju? In to razmerje je treba zelo upo­števati, ker je iz njega jasno vidno, da mora ostati med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom kljub vsej naravni in moralni enakosti za večno tolikšen prepad, da ga niti ena niti druga stran ne more nikdar presto­piti.
15 In tako vztrajam pri svoji tezi glede tega, da se obe nasprotji ne moreta nikoli popol­noma združiti v eno. Vendar pa se ne bom branil globljega poduka. Nasprotno: vsak globlji poduk o tej zadevi mi bo nadvse dobrodošel, zato te bom glede tega še naprej z veseljem pozorno poslušal."

166 Zedinjenje človeka z Bogom - Prilika o morju in vodnih kapljah – Togost razumske modrosti v primerjavi s srčno modrostjo

1 Janez govori: "Ljubi prijatelj, res se zelo kritično lotevaš te izredno pomembne zadeve in v marsičem imaš prav. Toda, gledano v celoti, pa lahko tako zaideš na takšna kriva pota, po katerih boš večno le težko dosegel resnični cilj svoje biti! Zato ti bom v imenu Gospoda, ki se je zdaj prav zaradi naju ustavil, zadeve nekoliko globlje osvetlil. Poslušaj torej, ljubi prijatelj:
2 Zatekel si se k naravni prispodobi, da bi mi bolj jasno predstavil pravilnost svoje temeljne teze. Tako lahko tudi jaz vzamem podobno prispodobo in ti spet predstavim dokaz, ki te mora razsvetliti bolj kot brezmejno svetlobno morje tvojega meni predstavljenega sonca! Ne bom sicer segel v območje stvarstva tako globoko kot ti, kljub temu pa verjamem, da bom z Gospodovo pomočjo zadel žebelj na glavo.

3 Glej, morje je skoraj na vsakem svetu - naj bo majhen ali velik po svoji prostornini - tista množina vode, v katero se izlivajo vsi posamezni tokovi, reke, potoki in nešteti manjši potočki, in v katero pade tudi večina deževnih kapelj.
4 To morje pa je na vsakem svetu temelj vsega vodovja, tudi dežja in rose. Svet brez morja bi bil kot človek brez krvi in torej tudi brez drugih sokov, in bi se zaradi tega moral kmalu spremeniti v mumijo ali kip. Svetu je torej morje prav tako potrebno kot človeku ali kateremu koli drugemu živemu bitju kri.
5 Vse, kar se na katerem koli svetu imenuje `tekočina', izvira iz morja, opravlja določene naloge in se potem spet vrača v morje. V neštetih najmanjših kroglicah ali kapljicah daruje morje neprestano svoje preobilje v soroden zračni prostor, ki obdaja vsak svet. Neprestano gibanje tega zračnega prostora prenese najmanjše vodne delce v vse mogoče smeri po vsem svetu. Ko jih je velika količina v zraku, postanejo vidni najprej kot megla, pozneje pri večjih zgostitvah, pa kot gosti oblaki. V teh se kmalu združijo, nas­tanejo večje in zato tudi težje kapljice, in te potem kmalu tu in tam padejo kot dež na žejni svet ter ga znova poživijo in osvežijo.
6 Zdaj veš, kaj je morje in kaj vse izhaja iz njega.
7 Praviš: 'To vendar temelji na že starih izkušnjah!'
8 Dobro, če to razumeš, mi povej, kaj je starejše: posamezne morske kapljice ali celotno morje? Seveda je bilo morje prej, preden je lahko iz njega izhlapela v zrak prva deževna kaplja. In ko se je dvignila iz morja, ali je bila kot del istega morja nekaj drugega kot morje samo? In ko bo spet padla v morje, se bo morda razlikovala od morja?
9 Praviš: `Ne, vse to je identično; kjer je del celote enak celoti, tam sta del in celota eno!'
10 Dobro, in če sta Stvarnik in ustvarjeno bitje v enakem razmerju, zakaj potem tako ostro razmejuješ Stvarnika in ustvarjeno?"
11 Modrijan ob tem povsem osupne in šele čez nekaj časa reče: "Nadvse modri prijatelj, zdaj mi je jasno, da imaš prav. Temu tvo­jemu dokazu identitete Stvarnika in ustvar­jenega ni več mogoče ugovarjati! Tako je, in drugače tudi biti ne more. Kajti od kod, kot iz samega sebe, naj bi Stvarnik vzel snov za stvarjenje ustvarjenega bitja?!
12 Če pa jo je vzel iz sebe, mora hiti vsaj gradivo ali snov identična s Stvarnikom. Če­tudi čas, v katerem je bilo gradivo ustvar­jenega bitja ločeno od Stvarnika, seveda ni identično s Stvarnikom. Kajti čas je samo na obeh straneh ostro omejen izrez večnosti, Stvarnik pa je in mora biti zmeraj večen, saj si brez Njega ni mogoče zamisliti nastajanja.
13 Ta zadeva je torej jasna, da bolj biti ne more - četudi bi bili dokazi še globlji. Pri utemeljevanju pa lahko koristi tudi enačba, posebno za to občestvo, ki hoče imeti vse natančno izračunano!
14 Razmerje pa bi rad postavil takole: Stvarnik kot celota je z vsemi posameznimi, po Njegovi volji ločenimi totalitetami (celotami, op. založbe Lorber), do zadnjih v enakem razmerju, kot so, obrnjeno, vse posamezne totalitete, ki večno izvirajo iz Njega, v svoji celotnosti v razmerju do Stvarnika - to razmerje pa nujno daje takšen izdelek, da je popolna strnitev vseh nastalih posebnih totalitet enaka vanje postavljeni Stvarnikovi totaliteti. Ali: celotno eno Stvarnika je vsebovano v enem ustvarjenega bitja in obrnjeno.
15 Če pa je celotno eno v ustvarjenem bitju enako Stvarnikovem enem, je tudi ločeno eno enako celotnem enem, ker je prav tako kot celotno, vsebovano v celotnem, in sicer v strogo enakem razmerju. Mislim, da to razmerje tu sploh ne bi smelo biti nepo­trebno?"
16 Janez pravi: "Ja, ja, razmerje je že pravilno. Toda pripomniti moram, da smo mi Gospodovi otroci - Gospod pa nam je in bo večno ostal oče - vajeni računati drugače kot si mi ti tukaj prikazal!
17 Glej, vse to, kar si ti izračunal z glavo, mi vselej preračunavamo v srcu. In zmeraj dobimo najboljši izid, ki vsebuje vse izjeme, ki jih je mogoče zamisliti! "Toda zdaj prihaja glavni mojster računanja in pokazal ti bo čisto drugačne račune!"
18 Modrijan pravi: "Torej, je to Gospod ali resnično Božje bitje?"
19 Janez pravi: "Da, prijatelj, to je Gospod!"
20 Modrijan pravi: "Resnično, na zunaj ni videti posebno veličasten; res pa je, da Nje­gova bližina zbuja v meni močno ljubezen do Njega!
21 Podoba je dobra, zelo dobra! Toda to, da naj bi bil ta človek, ki je videti čisto običajno in je nedvomno neznansko moder, Stvarnik neskončnosti in vseh stvari v njej, to naj iz njega razbere, kdor hoče. Meni se zdi to nemogoče.
22 Tudi zanj so meje - tako kot za naju! Le kako more obenem prežemati in obsegati neskončnost?! Toda kot rečeno, modrost ima večno nedoumljive globine; vse je mogoče. S tem sem pravzaprav hotel pove­dati samo to, da se mi le zdi nenavadno! - Zdaj pa le tiho; ukazuje, naj molčimo."

167 Gospod in Uron, sončni modrijan - Uronovo spreobrnjenje in dober odgovor - Martin pohvali Uronov govor

1 Zdaj pristopim Jaz in pravim: "Uron, povej, ali se vrata te hiše odpirajo težko ali lahko? Če se lahko, nas pelji noter. Če pa težko, naj poskusim, da vidim, kako težko se odpirajo!"
2 Modrijan pravi: "Visoko vzvišeni prijatelj vseh angelov in ljudi! Zdi se mi, da nisi nekdo, ki bi iskal modrost pri ljudeh. Kajti vsa naša modrost je tako in tako Tvoj dar nam, in vsa naša oprava je Tvoje delo. In tako mislim, da ni potrebno, da bi ti moral kazati, ali se vrata te hiše odpirajo težko ali lahko! Ukaži, kaj naj se zgodi in zgodilo se bo!"
3 Jaz govorim: "Povedal si, kar sem zahteval od tebe. Vrata se lahko odpirajo, zato Me pelji v hišo! Kajti nisem vpraševal o vratih te stanovanjske hiše, ali se odpirajo lahko ali težko. Kaj je Meni do tega, ko vendar zmeraj lahko storim, da miriade takšnih hiš v trenutku nastanejo ali spet izginejo!
4 Vprašal sem samo tvoje srce - to so prava vrata v hišo tvojega življenja. Glej, ta vrata se lahko odpirajo, in zaradi tega hočem, da me odpelješ tja! Si Me že vpeljal in prav si storil. Zdaj pa nas vse popelji še v zunanjo hišo, v pričevanje tega, kar je tvoje življenje, da bodo vsi videli, da sem jaz tudi Gospod te hiše in te zemlje!"
5 Modrijan pravi: "Ti si Gospod tu in pov­sod! Samo Tebi pripada na veke tudi ta hiša. Nihče razen Tebe nima pravice, da bi tukaj gospodaril po mili volji. Zato bi bilo zelo predrzno, če bi Te hotel jaz kot večnega, najresničnejšega lastnika te hiše in vsega tega sveta, vpeljati v Tvojo polnopravno last­nino!
6 O Gospod, Ti večni lastnik neskončnosti, ker si zdaj vendarle prišel tudi v Svojo naj­popolnejšo posest, nas popelji kot edini pravi hišni oče v to povsem Tvojo hišo!"
7 Jaz pravim: "Dobro in prav si govoril, res, vse je tako kot si povedal. Toda jaz sem te vendar po Svojih angelih postavil za up­ravitelja in zdaj prihajam, da bi s teboj obračunal. Tako mislim, da bi Me kot Gospoda moral vendarle ti popeljati v Mojo lastnino, ki sem ti jo zaupal."
8 Modrijan govori: "O Gospod, če bi bil Ti najemnik, potem da! Kajti če nekdo, ki še ničesar nima, vzame v najem kmetijo, ga mora v takšno podnajemniško posest vpeljati upravitelj, ki zadeve pozna. Ti pa si lastnik te najpopolnejše resnice. Ni atoma v tej hiši in tudi v mojem nadvse slabem gospodarstvu ne, ki ga ne bi poznal. Zato ti pri meni ne bo treba veliko računati, ker sem več kot prepričan, da ti je moj obračun že od večno znan v vseh brezvestnih točkah.
9 Zato znova prihajam z najponižnejšo prošnjo in pravim: Ti edini Gospod in Oče te hiše in vseh drugih hiš, vstopi v svojo najpopolnejšo posest. Meni, kot Tvojemu najslabšemu upravitelju, pa bodi milostljiv in usmiljen in me ne kaznuj tako kot sem nedvomno zaslužil!"
10 S temi besedami pade modrijan pred Menoj na obraz in prvič v življenju joka; kajti tako smeh kot jok sta tem pogosto zelo strogim modrim prebivalcem tega sveta skoraj povsem tuja.
11 Jaz pokličem Martina in pravim: "Martin, kako ti je bil všeč govor tega povsem spreobrnjenega modrijana?"
12 Martin govori: "O Gospod, povedal je najpopolnejšo resnico, in sicer tako izčrpno, da bolje ni mogel.
13 Ko bi le Judje tako govorili tedaj, ko si prišel na Zemljo! Potem Te ne bi izdal noben Jud in te Kajfa in Pilat ne bi dala križati. Kajti tudi tam, kamor si prišel, je bila Tvoja lastnina, toda Tvoji Te niso spoznali tako kot te je ta tujec na tem svetu!
14 Toda tega, kar se je zgodilo, ljudje ne morejo več spremeniti! Zato odpusti, o Ti najboljši Oče, vsem, ki ne vedo, kaj delajo in h katerim spadam žal tudi sam!"
15 Jaz pravim: "Že dobro Martin, tudi ti imaš prav! Toda zdaj vzemite tega modrijana in ga na rokah nesite pred Menoj v hišo! Zgodi se!"

168 Učinek Uronovega spreobrnenja na prebivalce njegove hiše - Vstop v sončno hišo

1 Peter, Janez in Martin dvignejo modrijana in ga nesejo v čudovito hišo. Nad tem pa se drugi sončni prebivalci zgrozijo in sicer sprva prebivalci te hiše, ki govorijo med seboj:
2 (Prebivalci hiše:) "Kaj je to?! Nesmrtni naj­višji modrijan se je zgrudil pred tem človeškim duhom kot mrtev in zdaj ga nosijo trije tuji duhovi v našo hišo! Le kaj bo iz tega? Kdo je ta duh, da ima tolikšno moč, kakršne nismo še nikoli odkrili pri nobenem angelu?"
3 Nekateri, ki sledijo nosilcem, pravijo: "Mar niste pred tem slišali, da naj bi bil ta duh najvišji Božji duh? O tem smo že skoraj prepričani; ne razumemo pa, kako ste mogli kaj takega spregledati!
4 Ali niste slišali, kako je naš najvišji modri­jan govoril z Njim in Ga priznal kot edinega Gospodarja in s tem najvišjega starešino te in vsake druge hiše?
5 Zato pojdite vase in premislite, kolikšne milosti je deležna ta hiša, ves ta svet, ko stopa vanjo njen Stvarnik, očitno prvič viden našim čutom! Pohitite naprej in očistite bo­gati sedež starešine te hiše, da bo lahko pravi lastnik prvič zasedel Svoje mesto, ki Mu od nekdaj pripada!"
6 Po teh besedah stečejo vsi v hišo in si zelo prizadevajo narediti to, kar so jim svetovali modrejši med njimi. Jaz pa jim tesno sledim, in sicer sredi med Čan-Ča in Gello ter tremi hčerami te hiše. Sledita Mi Borem in Korel kot voditelja celotne družbe, ki se kar ne moreta načuditi veličastju, ki se tu ponuja njunim očem.
7 Vsi se veselijo in Me hvalijo. Kajti zdaj že vedo, da sem edini Gospod. Še toliko srečnejši pa so zato, ker so v družbi Njega, ki je večni Mojster vsega tega veličastva. Tako razvrščeni torej vstopimo v prvo hišo sončnih prebivalcev.

169 Uronov dober govor ob sprejemu - Gospodovo milosti polno oznanilo Uronu - Povabilo sončnih ljudi  k Božjemu otroštvu - Žalostno pričevanje o zemljanih

1 Ko smo že po kratko trajajočem vstopu v tem veličastnem sijajnem templju, stopi predme spet modrijan, ki se je medtem ovedel, ter ponižno in spoštljivo pravi:
2 (Modrijan) "O Ti, ki se ga noben jezik na tem Tvojem svetu ni drznil imenovati! Ti tako dolge čase po pranadangelih oznanjeni večni praduh in najvsemogočnejši Stvarnik vseh bitij, katerih število nima niti začetka niti konca! Ti Prvi, Ti Najsvetejši, Ti Naj­modrejši, Ti večni Zakon in večni Red vseh bitij in stvari! Ko si nas končno vendarle milostno obiskal, nas najnevrednejše obdaril še s to milostjo, da nam pokažeš Svojo voljo in zarišeš pot, po kateri bi se lahko zaupljivo na veke veselil Tvojega odobravanja!
3 Na tem svetu smo sicer res obdarjeni z velikimi prednostmi. Kar zadeva zunanjo podobo, smo nadvse lepi in po merilu naše družbe tudi dovolj modri. Delamo bolj z voljo kot z rokami. Še nikoli nas niso mučile skrbi zaradi prehrane, tako kot se pogosto dogaja prebivalcem drugih svetov. Prav tako ne poznamo telesnih bolezni, čeprav je naše meso zelo občutljivo; prav tako lahko tudi živimo tako dolgo, kolikor hočemo. Če pa privolimo v preobrazbo, ki jo zahtevajo višji duhovi, je ta za nas največji užitek!
4 Skratka, v vsem smo tako privilegirani, da lahko prepričan rečem: Težko, da je kje v neskončnem prostoru Tvojih stvarstev še kakšen drugi svet, na katerem bi bili naravni ljudje srečnejši, kot smo po Tvoji neskončni milosti mi. Toda ob vsem tem vendarle spoznavamo, da zaostajamo za Tvojimi otroki bolj, kot sta oddaljena pola neskon­čnosti!
5 O Gospod, poglej nas, ki smo kot Tvoji otroci izšli iz Tebe! Daj nam možnost, na podlagi katere borno lahko upali, da borno v duhovni resničnosti vsaj malo bližji Tvojim svetim otrokom!
6 Prevzvišeni, Najsvetejši Oče Svojih otrok, če bi bila Tvoja volja in ne bi to nasprotovalo Tvojemu svetemu redu, usliši mojo bedno prošnjo, za katero sta me opogumili duhovna stiska tega ljudstva in moja neizmerna ljubezen do Tebe! Toda nikar se ne jezi, o Oče, če sem si kot tujec drznil trkati na najsvetejša vrata Tvojega srca!"
7 Nato Jaz rečem: "Uron, sin moj, prav zaradi tega, kar prosiš, sem tu! Kajti glej, ljudje majhne Zemlje so Me povsem poza­bili, iz nje pa naredili pekel! Le redki so še tu in tam, katerim Moje ime v resnici nekaj pomeni; za večino drugih pa je postalo (Moje ime) jeza in gnusoba. Iz tega zlahka spoznaš, da si bom na tisti nezvesti Zemlji le stežka vzgojil otroke.
8 Kajti s Svojo močjo tega ne morem doseči, ker bi bili potem usmerjeni. To pa se Mojim otrokom večno ne sme zgoditi, kajti preiti morajo v najvišjo svobodo, sicer Mi ne bi mogli služiti kot Moja desna roka. Če pa se jih ne dotaknem s Svojo močjo in jih še naprej pustim počenjati, kar svobodno hočejo, postanejo hudiči, in počenjajo drug z drugim takšne reči in dejanja najhujše vrste, da bi bili lahko zgled najglobljemu peklu.
9 Nimajo ne vere, ne ljubezni, ne poni­žnosti, ne poslušnosti in tako tudi nikakr­šnega zaupanja Vame. Kako bi Mi tudi lahko zaupali, saj so trdovratno prepričani, da Me ni?
10 Zato Mi ne preostane nič drugega, kot da varujem in ohranim tistih nekaj pravičnih in boljših. Druge bom prepustil njihovi volji in pretrgal stike z njimi; zato bodo že kmalu povsem izginili z obličja Zemlje kot nični prividi.
11 In tako ne morem dobiti z Zemlje skoraj nobenih popolnih otrok več. Najboljši so hujši kot tukaj najhujši, takšni, kot ste bili ravnokar vi. In tako hočem tukaj zasnovati novo drevesnico za Svoje prihodnje otroke, tisto zemljo pa tako presejati, da bodo tisti boljši naleteli na kakšno sebi enako bitje!
12 Ker pa nameravam storiti tako, vam moram začrtati takšne poti, po katerih lahko dosežete Moje otroštvo - če hočete! Ko pa bo Zemlja očiščena, bom od nje do vas zgradil duhovni most, po katerem boste hodili s tistimi kot z roko v roki!
13 Zdaj pa hitro razpošlji poslance in naj pripeljejo mnoge; kajti vsem bi rad na široko odprl vrata Svojega srca! Tako bodi in se zgodi!"

170 Naval ljudstev sončne skupnosti - Naročilo za pridiganje Martinu in njegovi bojazljivi pomisleki - Čudovito petje in njegov učinek na Martina

1 Na takojšnji modrijanov ukaz hitro stečejo sli na vse strani, da bi poklicali tisoče in tisoče naj pridejo k velikemu oznanilu novega nauka, ki ga dotlej na tistem svetu še ni bilo slišati.
2 Tako kot ženejo viharni vetrovi pred seboj oblake, tako hitijo sli naokrog po veliki skup­nosti. Kot brez sape kličejo prebivalce, naj kar najhitreje gredo z njimi v bivališče, v katero je prihajal po navadi ob pomembnih priložnostih modrijan Uron, da bi ljudem iz višav oznanil nove poti modrosti.
3 Ko so narodi zaslišali ta klic, so pohiteli k omenjeni hiši. Vsakega je gnalo veliko hrepenenje, kot na orlovih perutih so dobesedno poleteli skozi zrak, valovali tja, kjer jih je čakal Najvišji.
4 Martin je slišal močno šumenje in bučanje kot bi bobnel grom že v hiši in Me vprašal: "Gospod, Oče, od kod to bobnenje? Čedalje bolj se približuje in postaja od trenutka do trenutka silovitejše!"
5 In Jaz mu odgovorim: "Ali še ne veš, da je privlačnost najmočnejša tam, kjer je temeljni magnet? Glej, to bobnenje prihaja od hitrega približevanja ljudi te velike Zemlje, ker vsi slutijo, česar bodo tukaj deležni. So že okrog hiše; poglej ven, skozi štiri vrata, kakšne nepregledne množice se prerivajo semkaj! Vsi, vsi prihajajo, da bi slišali besede Gospoda življenja in smrti.
6 Glej, zdaj bo naše delo že malo teže, kot je bilo doslej! Toda nič ne maraj, kajti četudi je veliko dela, imamo več kot dovolj moči in oblasti za to! Ali pa morda misliš, da naša moč ne bo zadoščala, ker strahoma opazuješ bližajoče se množice?"
7 Martin pravi: "O Gospod, če bi mislil tako, bi bil res zaslepljen. Premišljujem le, kako nas bodo vsa ta nešteta bitja slišala? Tukaj v hišo - čeprav je silno velika - jih ne bomo mogli spraviti. Kajti jaz vendar vidim kot na Zemlji več milj daleč, in vsa okolica je pre­plavljena. Če pa gremo iz hiše na pros to, nas bo slišalo samo nekaj najbližjih, vsi drugi pa nas ne bodo niti videli. Resnično, pouče­vanje te velikanske množice bo kar zahtevno delo!"
8 Jaz pravim. "Ne tako, Moj ljubi Martin; zadeve potekajo tukaj čisto drugače! Razpravljali bomo samo z najbližjimi, pred­vsem z Uronom. Ta bo potem to s svojimi znamenji v trenutku razglasil vsem drugim, kot po telegrafu.
9 Toda najprej si na vrsti ti! Imel boš prvo pridigo, potem bosta pridigala Peter in Janez in nazadnje jaz. Toda povem ti, moraš se zbrati, kajti tu bo še huda nevihta; glej, da se ne boš dal zmotiti! Le potrpi še malo; ko ti bom dal znamenje, začni svojo pridigo! Tako bodi!"
10 Martin sam pri sebi: "Ja, ja, Gospod, Ti lahko rečeš: "Tako bodi!" Toda jaz, jaz - to je nekaj čisto drugega! Kako naj pridigam tem milijonom ljudi, ki so gotovo ravno tako modri, če ne še bolj od mene? In to pred Gospodovim obličjem, pred Petrom in nez­nansko globokoumnim Janezom! Le kaj bo iz tega - in kar bo še huje - ob raznovrstnih viharjih in nevihtah! Pri tem bom govoril neumnosti, nato pa me bodo pošteno zasme­hovali - oh, to bo obupno!
11 Res sem že večkrat imel vsakršne neumne, včasih tudi malo pametnejše gov­ore v Gospodovi navzočnosti in tudi v nav­zočnosti Petra in Janeza, toda ne pred mili­joni ali celo trilijoni poslušalcev, ki so vsi pametnejši kot jaz. Tukaj pa, kjer vse mr­goli, je videti zadeva čisto drugačna!
12 Hiša je nabito polna. Človek sploh ne ve več, kaj je moško in kaj žensko! Tisoč ne­doumljivo najlepših bitij bulji varne s svojimi velikimi žarečimi očrni in zdi se, da zelo napeto pričakujejo, kaj jim bom povedal. Oh, le kaj bo iz tega! Niti zloga od tega, kar naj bi govoril, še ne znam, oni pa že kar se da na široko odpirajo oči, ušesa in usta, da bi slišali mojo modrost - ali kaj! Oh, ti bodo strmeli nad mojo modrostjo!
13 Če me Gospod pusti na cedilu in mi ne položi vsake besede v usta, bom zašel v tolikšne težave, kot še nikdar doslej! Že ves čas pazim na Gospodovo znamenje, toda hvala Mu, da ga doslej še ni dal! Oh, ko bi ga le ne bi dal! Toda gotovo ne bo tako! Gospod se že drži tako kot bi hotel reči: "Martin, zberi se!"
14 Toda, posluh, posluh - nekaj takega slišim kot oddaljene harmonije. Slišim petje, najčudovitejše petje! Kot igranje na orgle zveni in kot glasovi iz najčistejših pevskih grl! Ah, to je čudovito, nebeško! O ti čista, nebeška glasba, ki razveseljuješ in osrečuješ srce in dušo ne samo na Zemlji - temveč tudi v nebesih, kako zelo poživljaš blažene duhove! Čedalje močnejši akordi se spremi­njajo v vzvišeno doneče tone!
15 Ah, kako je to veličastno! Ta močni bas, ta blagodoneči diskant in ta najčistejša in­tonacija! O Gospod, ta glasba je čudovitejša kot vse druge lepote tega sveta! Ta glasba me prešinja in oživlja. Čutim, da bom ven­darle zmogel nekaj narediti, če bom moral začeti pridigati! Resnično, to je najčudovi­tejša pridigarska pesem, ki jo je kdaj slišalo uho kakšnega duha, kakršen sem jaz!
16 O čudovito, čudovito, čudovito! Gospod, hvala Ti za ta neskončno čudovit užitek! Ta velja seveda samo Tebi edinemu, toda jaz sem kljub temu preblažen in tudi že bolj pogumen kot prej. Res, imaš nešteto sredstev, da poživiš prestrašeno srce in vliješ obupajočemu pogum in poznaš misli vsakogar. Tako Te hočem zdaj oznanjati kot pravi glasnik in jim pokazati Tvojo skrito veličino, ljubezen, oblast, moč in svetost! Večno hvaljeno in češčeno bodi Tvoje naj­svetejše ime!"

171 Gospodovi namigi Martinu glede vedenja ‑ O kuri z jezo - Kako je treba ravnati s Satanom - Martinova previdnost pred začetkom pridige - Sovraznikove silne groznje - Martin miri prestrašeno mnozico - Gospodove tolažilne besede

1 Jaz pravim: "Dobro, dobro, ljubi Martin! Pridigarska pesem se bliža koncu, zato se zberi! Povem ti, tu se bo še marsikaj zgodilo, kajti nismo varni pred obiskom sovražnika!
2 Zato se zberi in se ne daj razjeziti. Z jeznim se ne smeš srečevati jezen, temveč samo blago resen, s tem ga boš najhitreje premagal! Kajti jeza znova budi jezo, da bi jo potem s svojo domnevno premočjo uničila. Če pa jeza ne najde ničesar, kar bi lahko napadla, se usmeri nase in samo sebe raztrga. Zato bodi pripravljen na vse; bodi resen in blag, pa boš zmagal!"
3 Martin govori: "O Gospod, če bo morda prišel tisti sovražnik, s katerim sem že imel čast opraviti v moji hiši, Te prosim, da mi podeliš nekaj več moči. Kajti to pošast bi vendarle rad zaznamoval za zmeraj kot zah­valo za veliko dobrega, ki mi ga je prizade­jala!"
4 Jaz pravim: "Ne tako, Moj ljubi Martin, saj vendar veš, da vračanje hudega s hudim ni še nikoli prineslo blagoslovljenega sadu! Zato zavrni takšne misli, da bodo izginile tako kot so prišle. Ravnaj, kot sem ti svetoval, pa boš zanesljivo zmagal. Če pa boš uničujoče vpli­val na sovražnika, bo on seveda pobegnil. Toda ne zato, da se ne bi vrnil, temveč zato, da bi si nabral novih moči in bi ti potem skušal še bolj škodovati.
5 Povem ti: kmalu bi te bil uničil, če bi te le mogel. Ker pa to ni mogoče zaradi ureditve, kakršna pač je, je treba ravnati drugače in ga čisto drugače ujeti, da bi se z njegovo ohrani­tvijo ohranilo v bivanju vse materialno stvarstvo. Omejiti ga, kar se da, to je rešitev; toda nihče naj niti ne pomisli, da bi ga razdejal ali celo uničil!
6 Zdaj gre tudi pridigarska pesem h koncu, zato se pripravi. Moje pomoči ti ne bo manj­kalo, če se boš ravnal po Mojem nasvetu!"
7 Medtem ko govorim, glasba utihne. Uron, modrijan, stopi k Martinu in pravi: "No, pri­jatelj, kot sem slišal, nam boš prvi spregovo­ril, in lahko začneš; vse je pripravljeno. Ljud­stva so zbrana, govorniki na daljavo na svojih mestih. Vsa ušesa in vse oči so uprte vate, in tako - če bi bilo tebi in predvsem Njemu všeč - bi že lahko začel!"
8 Martin govori: "Takoj bom začel prijatelj, samo še prej mi povej, ali res tako dobro poznaš vse goste, ki so tako množično zbrani v tej veliki hiši, da mi lahko poveš, ali ni med njimi nobenega tujega, tebi popolnoma nepoznanega gosta?
9 Če tukaj ni nobenega tujca, bom govoril z vami kar naravnost in na kratko. Če pa je tu kakšen nepovabljeni, ki se je morda prikradel kot ropar, tat in morilec, da bi med mojim govorom motil in razburjal številne poslušalce, mi ga pokaži, da ga postavim tukaj predse in bo vsem na očeh!" 10 Modrijan skrbno pregleda množico gos­tov, ki so lepo razvrščeni. Ne odkrije pa nikogar, ki bi bil tuj in reče Martinu: "Prijatelj, do koder sežejo moje oči, nikjer ne odkrijem ničesar tujega. Bom pa v zvezi s tem poslal znamenje tudi tistim, ki stojijo v veliki množici zunaj, potem se bo pa takoj pokazalo, ali je med njimi kakšen tujec!
11 "Dobro," pravi Martin, "stori to; zaradi tega bom še malo počakal!"
12 Modrijan hitro odpošlje takšno znamenje vprašanja v daljavo. V kratkem času se od vseh strani vrne odgovor, ki se glasi:
13 (Množica:) "Ne, ne, ne! Nobenega tujca ni med nami! Toda nekaj drugega se kaže na gladini bližnjega, velikega morja; gladina postaja zelo nemirna in močno valovi! Stra­homa pričakujemo, da se bo dvignila velika nabreklina in borno morali zbežati, še pre­den bodo najbolj vzvišeni gostje končali svoj sveti nagovor!
14 Medtem ko ti Uron to sporočamo, se že kaže nedaleč proč ploščat trebuh nez­nanskega obsega! Veliki Božji duh, če bo ta narasel do polne višine, bo dvignil vodo nad tvoja najvišja stanovanja! O, prosi Njega, Vsemogočnega, ki naj bi bil nadvse svet, viden v tvoji pramatični hiši, naj odvrne od nas to grozočo nevarnost in naj ne dovoli, da bi bedno propadli!"
15 Modrijan to v zadregi pove Martinu in ga prosi, naj vendar zaprosi Gospoda, da bi milostno odvrnil od njih takšno nevarnost.
16 Martin govori: "Prijatelj, le hitro sporoči vsem, da se jim zaradi tega ni treba niti najmanj bati, in da se ne bo nikomur skrivil niti en las! Kajti to počne tisti nemočni zlobni duh, ki si je privoščil veliko pre­drznost, da je nekoč prej kot lažni svetlobni angel vam vsem predpisal nove Božje za­kone. Ti pa so bili le njegovi, z njimi je hotel vse pokvariti. Da pa bi njegov zlobni načrt za zmeraj onemogočili, smo se zbrali tukaj; rešili vas bomo z oblastjo in močjo Njega, ki je sredi med nami kot večni, najsvetejši Oče, med Svojimi otroki! Tako oznani vsem!"
17 Modrijan to pri priči stori in kar naj­hitreje dobi spet odgovor:
18 (Množica:) "Najvišjemu Božjemu duhu vsa čast in čaščenje! To je seveda največja tolažba! Toda kljub temu voda narašča ne­verjetno hitro in nas bo dosegla v času de­setih nihajev velikega časomera. Prosite, naj Gospod to prepreči, sicer je že najskrajnejši čas za beg!"
19 Modrijan to kar najhitreje sporoči Mar­tinu in ta pravi:
20 (Škof Martin:) "Torej le hitro sporoči vsem, da se jim kljub vsem tem prikaznim ni treba niti najmanj bati! Naj ne bežijo, četudi bi voda že pljuskala po njihovih nogah. Kajti Gospod bo le do tedaj gledal sovražniku skozi prste, nato pa ga bo zgrabil s Svojo najvišjo sodno strogostjo in ga najsilneje kaznoval pred njihovimi očmi!"
21 Modrijan to spet hitro sporoči in takoj pride odgovor:
22 (Množica:) "Na besedo Svetega bomo vztrajali, četudi pride nevarnost do naših nog in bomo potem vriskali in Božjega duha hvalili in slavili, če nam bo izkazal takšno nezaslišano milost! Toda voda neprenehoma narašča in neznansko veliki trebuh raste z doslej nikoli videno hitrostjo. To bo povzro­čilo najstrahotnejši izbruh, če ga Božja vse­mogočnost ne bo ustavila!"
23 Modrijan hitro sporoči odgovor Martinu, ta pa zelo razburjen reče:
24 (Škof Martin:) "Poslušaj, prijatelj, to je najbednejši črv in nima nobenega spošto­vanja pred Bogom, svojim večnim Gospo­dom, ker ve, da je Gospod predober, celo preveč neskončno dober! Toda četudi je pri Gospodu tako rekoč vse neskončno, pa se bo Satan tokrat zelo uštel. Tokrat bo Gospodu gotovo zmanjkalo Njegove že skoraj večne potrpežljivosti in bo že znal primerno ukrotiti brezvestnega najstarejšega po­dleža!"
25 Jaz pravim: "Martin, le ne daj se motiti! S tem kljubovalcem bom začel prav kmalu obračunavati. Ti pa le začni predavati, da bomo končno enkrat dosegli cilj! Pustimo Satanu njegovo veselje; povem ti, da bo zelo kratko! Da pa boš lahko toliko bolj miren, ti naj povem še tole: Tokrat se bo sovražnik zelo uštel glede Moje potrpežljivosti in se je že uštel!"
26 Martin pravi: "O Gospod! Ti najboljši, najsvetejši Oče! Od mojega ubogega srca se je odvalilo trideset tisoč stotov težko breme! Oh, Tebi vsa moja ljubezen in najgloblje češčenje vekomaj!

172 Martinova pridiga zboru sončnih ljudi  ­Življenje s križem na Zemlji kot pogoj Bažega otroštva

1 Po teh besedah se Martin obrne na občestvo in govori: "Vsi, ki ste zbrani ob tej izredni priložnosti, naj bi slišali besede živ­ljenja iz mojih in končno celo iz ust samega Gospoda: Predvsem naj vam povem, da se ne dajte motiti, če vam bo grozila zla nevihta. Kajti glejte, saj je vendar Bog, najvišji, naj­vsemogočnejši duh sam tukaj vidno navzoč, in prav On je tisti, s katerim ste me pred tem videli, čeprav ne tudi slišali govoriti.
2 'Ta edini resnični, večni Gospod in Stvarnik vse neskončnosti mi je za vse vas zagotovil, da bo hudobca pred vašimi očmi kar najhuje kaznoval, če si bo drznil še naprej igrati svojo zlobno igro. Ker imamo torej takšno zagotovilo od Njega samega, bomo tudi brez strahu potrpežljivo čakali, kakšne milosti nam bo Gospod poslal.
3 Jaz, ki zdaj govorim, pa nisem modrijan. Vse, kar vam bom povedal, vam bom povedal iz Gospoda, ne v visokih, temveč v čisto preprostih besedah. Zato tudi ne pričakujte nič visokega, temveč toliko več resničnega in dobrega! Dal vam bom to, kar imam; in tako me poslušajte!
4 Moji dragi tovariši milosti mojega in vašega Boga, mojega Gospoda in Očeta, in vašega Gospoda, in zdaj tudi vašega Očeta! Vsemogočna volja tega Očeta vas je že od prazačetka na vašem čudovitem svetu obda­rila s toliko prednostmi, da teh sploh ni mogoče primerjati s tistimi, ki jih imajo pre­bivalci moje Zemlje.
5 Po postavi ste lepi, celo tako lepi, da si mi Zemljani ne bi mogli predstavljati lepšega niti najčistejšega svetlobnega angela. Poleg tega si lahko izbirate, kako dolgo bo vaše zemeljsko življenje, in zato lahko vsak izmed vas živi tako dolgo, dokler hoče. Razlika med vašim naravnim življenjem in vašim posmrt­nim duševnim življenjem je resnično tako majhna, da je skoraj isto, če živite s tem svojim telesom ali pa brez njega. Vi vidite in govorite s preminulimi, kadar koli in ko­likokrat le hočete, in lahko celo z nami popolnoma čistimi duhovi govorite in rav­nate, kot da ne bi imeli več telesa!
6 Kako popolnoma drugače je vse to na tistem trdem svetu, na katerem sem živel v telesu jaz in vsi ti, ki so tukaj z menoj! Tam je naravno življenje sicer nedoločeno, pri tem pa vendarle zelo kratko odmerjeno. Če nekdo od vas pravi. "Mlad sem!", bi bil pri nas že neznansko star. Kajti vem, da so tukaj na tem zborovanju še mnogi, ki bi bili po našem zemeljskem računanju časa stari več sto let. In to so pri vas še mladi ljudje, pri nas pa bi bili veljali že za neverjetno stare.
7 Pri vas so tudi tako stari ljudje, da so po našem računanju časa že starejši kot celoten človeški rod na mojem majhnem svetu! Go­tovo so tudi tako stari v mesu živeči ljudje, ki so morda še tisočkrat starejši. Kakšne velike, pomembne in svete izkušnje so morali doživeti takšni ljudje! Kakšen velik razcvet mora doseči vaša duhovna izobrazba ob tako zelo izkušenih učiteljih in kako globoko je morala vaša modrost pognati svoje čudovite korenine!
8 Tedaj, ko ljudje pri nas komaj začnejo dojemati, kaj je življenje, so že boleče ubiti in morajo oditi iz slabega mesa. Ali v večno življenje ali smrt, to je komaj komu ra­zodeto! Skratka, človek mora zapustiti vse, kar koli si je pridobil, najsi bo čast, slavo, sijaj, krepost, znanost, modrost; na to se Gospod nikoli ne ozira! Ko pride skrivni angel ubijalec in mučitelj in zasadi človeku svoj meč v srce, je že vsega popolnoma konec.
9 Umreti je treba brez zanesljivega upanja na povračilo! Kajti življenje po telesni smrti obstaja pri nas po izročenem nauku samo v veri in upanju. Skoraj nihče nima, tako kot vi tukaj, določene zavesti večnega življenja že v svojem mesu! Pomislite, kakšna prednost je to za svobodnega človeka, če je, kot vi tukaj, gospodar svojega življenja! Kako se lahko veseli vsega pridobljenega in kako svo­bodno uživa neštete prednosti takšnega živl­jenja!
10 Vi lahko govorite z dušami vaših bratov, ki so se telesno ločili od vas, in jih lahko vsak čas vidite, kot da sploh niso umrli. Pri nas komaj vsak desettisoči ve, ali je še po telesni smrti življenje in kakšno je. In vendar smo dolžni vse žrtvovati za prihodnje življenje, ki ga mnogi sploh ne poznajo in niti ne slutijo, da takšno življenje sploh je! Tisti, ki sicer verujejo, pa kljub temu nimajo niti najman­jšega namiga - razen nekaterih nevzdržnih zgodb - v čem to življenje obstaja ali bo obstajalo!
11 Zamislite si, kakšna nepreračunljiva prednost je, če neko ustvarjeno bitje že od začetka nastopa kot gospodar svojega živ­ljenja!

173 Nadaljevanje pridige škofa Martina - Razlika med življenskimi razmerami na Soncu in na Zemlji

1 (Škof Martin:) "Vaš svet je za nas Sonce, brez katerega ne bi imeli življenja. Daje nam svetlobo in toploto; vi pa na njem prebivate in ne poznate niti noči niti zime.
2 Ali sploh veste, kaj je Sonce? Kljub mod­rosti komaj veste, kaj je Sonce, ker sami prebivate na njem!
3 Komaj poznate prednosti prebivalcev Sonca. Tudi jaz je prej nisem poznal, ko sem še na svojem revnem planetu, kot črv lazil okrog. Zdaj pa jo poznam in zato vam lahko povem, da kot duh, ki je zdaj postal mod­rejši, sploh ne morem najti izraza, s katerim bi vam lahko razložil, kolikšna prednost je biti prebivalec Sonca. Kako strašansko be­den pa je, nasprotno, zlasti prebivalec mo­jega planeta v vseh svojih naravnih razmerah! Kvečjemu bežne trenutke ima, o katerih lahko reče, da so mu bili v veselje.
4 Velika trdota in pustost tal silita ubogega človeka, da si prideluje kruh v krvavem potu svojega obraza. Ker pa to težko delo neka­terim že od rojstva šibkejšim naravam nikakor ne ustreza, beračijo. Ali, če so dovolj močni, s silo vzamejo zalogo bolj dejavnim in jo použijejo.
5 Sčasoma najamejo takšni ljudje množico somišljenikov, ki več ne delajo, temveč samo še ropajo. Zatirajo pridne delavce na vse mogoče načine in z najrazličnejšimi, na videz pravičnimi pretvezami, terjajo od njih določene davke, pri tem pa imajo delavce vendarle za veliko neznatnejše od samih sebe.
6 Sčasoma se iz takšnih delomrznežev razvi­jejo mogočni gospodje, ki tako obvladujejo delavce in pripravljalce kruha, da delajo z njimi, kar hočejo. Za to jim dajejo samo zakone nad zakone, ki so večinoma narejeni tako, da koristijo zakonodajalcem. Zato je tudi ukazano, da jih morajo podrejeni izpol­njevati, sicer so najstrože kaznovani. To še tisočkrat poslabša že tako bedno žalostno življenje pripravljalca kruha.
7 Če so delavci tu in tam preveč zatirani, se neredko dvignejo v velikem srdu, nastopijo v velikih trumah proti svojim zatiralcem in jih pogosto na kupe pobijejo, hkrati pa pri tem navadno izgubijo tudi svoje življenje.
8 Takšna gibanja, ki jih povzroči jeza, se pri nas imenujejo vojne. In ko se te začno, se navadno ne končajo prej, dokler ena stran popolnoma ne uniči druge, ali dokler slabot­nejša med morjenjem ne spozna, da močnej­ši nikakor ni dorasla in se na milost in ne­milost preda, in tako spet nastane mir.
9 Toda kakšen mir? Povem vam: peklenski mir, ne pa nebeški! Kajti premagani postane suženj in mora zaradi svoje nemoči neredko dopustiti zakone, ki z najtežjimi verigami in vezmi zvežejo ne le njegovo revno, pogosto s številnimi ranami pokrito telo, temveč tudi njegovega duha.
10 Takšno stanje ne traja le kratek čas, temveč neredko na tisoče dolgih zemeljskih let. Pri tem pa ostaja Zemljina narava kljub temu stalno enaka: zdaj noč, nato spet bedni dan trpljenja. Nato zima, v kateri vse otrpne, nato spet tako vroče poletje, da postanejo železne verige še bolj žareče in neznosnejše kot v omrtveli zimi.
11 Pomanjkanje hrane povzroči v želodcu bolečino, imenujemo jo lakota, in ta postane v nerodovitnih letih pogosto tako velika, da mnogi zaradi nje umrejo.
12 O prijatelj, primerjajte to življenje z vašim in povejte, ali vaša modrost sploh naj­de kakšne besede, s katerimi bi lahko opisali neznansko prednost vašega življenja! Pravite: 'Takšno življenje vendar ni živ­ljenje, temveč samo stahotno mučenje! Kako se morejo ljudje tako sploh obdržati in slaviti svojega Stvarnika?'
13 Čeprav je vaše vprašanje upravičeno, pa vam povem, da je kljub temu veliko ljudi, ki svojega Stvarnika toliko bolj ljubijo in slavijo, kolikor hujše jim gre! Kaj pa menite o tem?
14 Pravite: `Prijatelj, to ni mogoče! Kako more nadvse dober Stvarnik kjer koli Svoja ustvarjena bitja tako pestiti in zahtevati, da naj Ga zato še slavijo in ljubijo? Resnično, bedni prebivalci Zemlje zato še nikoli niso spoznali svojega pravega Stvarnika! Če pa Ga spoznajo, tedaj so norci, če se Mu za takšno življenje še zahvaljujejo ali Ga povrhu vsega celo ljubijo!'
15 Tudi to vaše nasprotno vprašanje je up­ravičeno, ker je vaše življenje tako neskončno boljše. Kaj pa pravite k temu, da je Stvarnik ljudem mojega planeta postavil celo najostrejše večne kazni v peklenskem ognju, ki jih bodo zanesljivo doletele, če Ga ob vseh mukah svojega zemeljskega življenja ne bodo ljubili nad vse, svojih sovražnikov in mučiteljev ne blagoslavljali in če ne bodo molili za tiste, ki jih preklinjajo! In če niso Bogu, Stvarniku, iz vseh svojih moči, ki jim ob vsem mučenju še preostanejo, hvaležni za vse, kar jim daje dobrega ali hudega? Povej­te, kaj si mislite o tem?
16 Kako vam je všeč, da Gospod na tistem planetu najhuje kaznuje ravno tiste, ki so Mu največkrat naklonjeni iz vse duše? In da živijo Njegovi najhujši zaničevalci pogosto in skoraj zmeraj v največji blaginji, to se pravi, kar se na mojem svetu sploh lahko imenuje `blaginja', ki pa se seveda ne more primerjati z vašo?
17 O govorite prijatelji, oznanite mi svoje mnenje, vi najsrečnejši! Saj ste popolnoma onemeli! Torej vam moram povedati še kaj več, da si boste toliko laže ustvarili popolno mnenje. Torej poslušajte:
18 Ne bom vam zmeraj znova opisoval vašega najčudovitejšega položaja, da bi si lahko jasno predstavljali, kako zelo beden je moj svet. Vem, da tako in tako poznate svoj položaj veliko bolje kot jaz. Zato pa vam hočem toliko jasneje prikazati, kako je v mojem svetu in vam to opisati nekoliko bolj obširno. Potem boste s svojo modrostjo in ostrimi pogledi zlahka presodili, v kakšnem položaju so prebivalci mojega sveta v primer­javi z vašimi. Ker ste že ob tem, kar sem vam doslej povedal, skoraj brez sape, sem resnično radoveden, kaj boste rekli k tis­temu, kar vam bom povedal zdaj v nadaljevanju!
19 Že prej sem vam povedal, da je moj svet zelo trd: tako naravno kot duhovno ali moralno. Samo z najtežjim delom, ki zahteva vse moči, se lahko iz njegovih tal pridobiva hrana. Preden pa je mogoče uspešno delati, je treba izdelati še tisoč orodij, in šele z uporabo teh je mogoče iztrgati kaj malega iz trdih zemeljskih tal.
20 V zelo spremenljivem zaporedju časa so stvari in razmere na mojem svetu med ljudmi postale takšne, da ima samo neznatna manjšina ljudi svoj kos zemlje, velika večina pa nima ničesar in mora lastnikom za slabo plačo in neredko najbornejšo hrano delati kot pravi sužnji.
21 Veliko teh lastnikov pogosto nagrabi ti­sočkrat več, kot bi lahko pojedli oni in njihovi otroci v tisočih letih.
22 Potem pride še ostra zima, v kateri vse otrpne. Zanjo imajo bogati lastniki dobre hiše in dobro opremljene sobe, ki jih lahko s pomočjo umetno pripravljenega ognja prav prijetno ogrejejo, za počitek pa imajo v takšnih sobah tople in mehke postelje.
23 Toda številni revni siromaki morajo pre­bivati svoje življenje slabo oblečeni in neredko lačni, bolni in bedni v najslabših luknjah. In tudi tedaj, ko jim gre neredko že tako hudo, da jih mora na tisoče umreti od lakote in obupavati, bogatim lastnikom od skrbi ne zraste niti siv las. Opazujejo popol­noma neprizadeto in govorijo: `Še dobro, da takšna odvečna beraška sodrga pogine in nas ne bo več tako mučila in nadlegovala!'
24 Toda ravno takšno stisko, ki jo ti bogataši največkrat sami povzročajo pri revežih, potem izrabljajo še bolj v svoj prid. Nečloveško se bohotijo z živili, ki so jih nagrmadili v velikih količinah. Kdor jim ne da ali ne more dati tistega, kar zahtevajo, lahko pred njihovimi vrati umre od lakote, pa zaradi tega ne bodo niti za las mehkejši v svojem srcu!
25 In čeprav je to vnebovpijoče krivično, Stvarnik kljub temu ne stori tako rekoč niče­sar. Dnevi in noči se redno menjujejo. Dež pada in blagoslavlja polja bogatih bolj kot polja revnih, ki nimajo toliko sredstev, da bi svoje najrevnejše deleže obdelali, kakor je treba. Sadna drevesa bogatih so največkrat polna blagoslova, drevesa revnih pa stojijo neredko zakrnela, napol suha in nerodovitna. Trdosrčni bogatini imajo vsega v obilju, reveži pa propadajo v bedi, ki jo je komaj mogoče opisati!
26 Kot rečeno, takšno vnebovpijoče, peklensko početje Stvarnik prenaša neredko mnoga leta tako ravnodušno, kot da bi to ne bilo nič posebnega. In če že, potem tu in tam - seveda omehčan samo s krvavimi solzami in prošnjami revnih - pošlje morda nad Zemljo kazen, ki pa ima samo videz kot da prihaja od Njega, zadene pa potem takšna kazen, v glavnem, spet samo revne in slabotne. Bogati navadno odnesejo celo kožo in marsikateri postanejo med takšno sodbo še bogatejši in zemeljsko srečnejši.
27 Če pride vojna, se morajo za bogate na bojnem polju pobijati revni siromaki, za to ne dobijo nič drugega kot skopo vojaško plačo. Imetje bogatih je spet zavarovano. In ko se potem revni vrnejo z bojišča domov - pogosto pohabljeni, z eno nogo, z eno roko in s tisoč brazgotinami, morajo beračiti za ubogi košček kruha. Če pridejo pred bogatinova vrata, jih ta neredko prežene kot najnavadnejšo žival, pogosto z najpodlejšimi žaljivkami.
28 Glejte, kljub temu ne smejo takšnim bogatim zločincem želeti nič hudega, temveč jih morajo še blagoslavljati in svojim mučiteljem od vsega srca odpustiti, sicer lahko zapadejo še večji Božji kazni v peklu!
29 In tako kot je z vojno kot Božjo kaznijo, ki zmeraj najhuje zadene tako in tako na­jbednejše, je tudi z vsemi drugimi kaznimi. Vsaka zadene najhuje revne, brezsrčni in brezčutni bogataši in srečneži pa navadno odnesejo celo kožo.
30 Kljub temu so večinoma samo reveži, ki so navezani na Gospoda, Vanj verujejo in Ga molijo, kolikor pač morejo. Srečni bogataši pa redko verujejo komaj polovično, večina pa sploh ne. V svojih kamnitih srcih gojijo zelo malo ljubezni do Boga, molijo malo ali sploh ne, in si neredko dovolijo, da Ga z Njegovo postavo vred sramotno zasmehujejo.
31 Kos zlata, dobra jed in mlada pohotna vlačuga s katero lahko kar najbolj sramotno nečistujejo, so jim tisočkrat ljubši kot Bog, ki Ga zanje skorajda ni, in tisočkrat ljubši kot tisti reveži, ki v potu svojega obraza zanje opravljajo najtežja dela in s svojim ubogim življenjem dan in noč, poleti in pozimi skr­bijo za njihovo varnost.
32 Toda ob vsem svojem popolnem brezboštvu so zemeljsko srečni in njihovega preobilja jim nikoli ne krnijo reveži, temveč samo včasih njim enaki. Toda celo nes­rečnim bogatašem gre navadno tisočkrat boljše kot najsrečnejšim revežem, ki niso imeli nikoli nič drugega, razen bede.
33 Prijatelji, kaj menite o tem? Kako vam je všeč to človeško življenje na tisti zvezdi, ki jo vi navadno imenujete `sveta'?"

174 Martinova pridiga vznemiri sončne ljudi  ­Dvogovor med Uronom in Martinom

1 Tedaj stopi naprej modrijan Uron in pravi: "Prijatelj, vidim, da nam oznanjaš resnico; toda kaj hočeš s tem? Ali hočeš, da se ta ljudstva upro Bogu? Resnično, tu se konča vsa moja modrost in ne morem razumeti niti tebe, še manj pa Boga! Le kakšen red naj bi to bil?
2 Poznam nebesa in poznam tudi pekle mnogih svetov, toda povem ti: noben pekel ni hujši kot tvoja 'Zemlja! Zato te prosim, govori o čem drugem, sicer boš vsa ljudstva nahujskal proti Bogu, ki so Ga doslej nadvse hvalila in častila!"
3 Martin pravi: "Prijatelj, vsaka stvar in vsako bitje mora očitno ali skrito opraviti določeno nalogo, ki mu jo naloži Bog. Razlika je samo tale: stvari jo morajo opraviti; mi bitja svobodne volje pa jo moremo in hočemo opraviti! In tako naj bodo posledice mojega govora, kakršne hočejo; kajti delam samo tisto, kar hoče Gospod! Tako me lahko poslušate še kar naprej, ker zadeve še nisem končal!"
4 Modrijan govori: "Ti seveda lahko nadalju­ješ svoj govor, vprašanje pa je, komu to ko­risti? Ti gotovo ničesar ne izgubiš in ne pridobiš s tem, če mi kot čistejša bitja in prebivalci tega sveta vemo ali ne vemo, kaj se dogaja na tvojem mestu. In mi gotovo tudi nič ne pridobimo, če so nam hudobije tvojega sveta predstavljene bolj natančno, kot vidi razmere na tvojem svetu naša mod­rost. Lahko pa nam tvoje pripovedovanje o strahotnem stanju tvojega sveta škoduje - tako zelo, da bi bilo to težko kdaj popraviti!
5 Zato menim takole: Predstavil si nam najhujše razmere na svojem svetu in zlahka si predstavljamo, da morajo biti tam še ve­liko hujše reči, ker nam je tvoja pripoved razjasnila vse možnosti za to. Prepričan sem, da je popolnoma nepotrebno, da nas še naprej mučiš z nečim, kar nas lahko v bistvu skrbi toliko manj, ker ne moremo spremeniti zlih razmer tvojega sveta! Temu ne bomo nikoli naklonjeni in nikoli si ne bomo želeli, da bi bila tukaj sprejeta najstrahotnejša ure­ditev tvojega sveta. In tako menim, da bi bilo prav, da bi namesto tebe zdaj govoril brat Peter; morda nam bo on razkril kaj boljšega!
6 Če pa morda celo nameravaš Boga, svojega in našega Stvarnika, pred nami obtoževati in nas pustiti odločati o tem, ali ravna pravično ali krivično, bi te moral prav obžalovati! Le kaj bi lahko mi, najnemočnejša ustvarjena bitja, dosegli proti Stvarnikovi brezmejni vsemogočnosti, četudi bi spoznali, da je z ljudmi tvojega sveta ravnal še tako krivično? Saj je vendar On edini Gospod in v Njegovi volji je vsa neskončnost!
7 Postavimo na primer, da bi Bog med neštetimi miriadami Svojih svetov postavil enega, ki naj bi bil samo igračka Njegove muhavosti. Povej, le kdo bi Ga lahko zaradi tega klical na odgovornost? In če bi si ti to drznil, mar meniš, da bi lahko s tem izsilil od Njega opravičilen odgovor? On je in večno ostaja edini Gospod in stori kar sam hoče! Komur hoče biti dober, temu je dober, kogar pa hoče zavreči, tega lahko tudi zavrže - pa če se nam zdi pravično ali krivično.
8 Kdo bi Mu mogel prekrižati pot in Mu preprečiti, če bi hotel v trenutku uničiti ta naš svet! Ali če bi poslal miriade najhujših duhov mučiteljev nad nas in nas pustil mučiti eone časov? Le kako bi se mu mogli upreti in se zavarovati pred takšno kaznijo?
9 Takole menim: Bog, ki je viden med nami, je edini Gospod vseh svetov, nebes in tudi peklov. Njegova vsemogočnost pa je porok za Njegovo enako neskončno modrost! Najbolje ve, zakaj tu in tam dopusti, da se zgodi marsikaj, kar bo naša modrost težko kdaj koli dojela. Zato, sem prepričan, da ne bomo šli po slabi poti, če se borno vdali v Njegovo voljo in v Njegov red. Se strinjaš?"
10 Martin pravi: "Vsekakor! Toda prav zato, ker je to Gospodova volja, moram še naprej govoriti; kajti tudi v tem moraš spoštovati Njegovo voljo!"
11 Modrijan pravi: "Če je tako, govori v Njegovem imenu, in poslušali te bomo!"

175 Konec Martinove pridige in namig o njenem namenu - Pogoji Božjega otroštva - Modrijanov govor zahvale in priznanja

1 Martin govori: "S tem, ko sem govoril o najhujših življenjskih razmerah in jih seveda le omenil, pa nikakor nisem hotel trditi, da je Gospod krivičen! Ali da je na Zemlji zaradi tega skoraj nemogoče živeti Gospodu Bogu všečno življenje! S tem hočem le zbuditi zanimanje vaših src. Da bi lahko to toliko zanesljiveje dosegel, vam moram prikazati neskončne prednosti vaših življenjskih razmer. Kajti vi, ki ste v njih rojeni, jih sploh ne morete presojati, ne da bi poznali življe­njske razmere drugih svetov - posebno mojega - ki jih jaz hvala Bogu bolje poznam, ker sem od tam, in sem imel veliko opraviti z njihovimi življenjskimi razmerami.
2 S tem nočem pred vami in vašo modrostjo obtoževati Gospoda - tega ne bom počel nikoli - niti vas nočem nahujskati proti Gospodu - to bi bila seveda največja norost! Toda, ker ste odslej tudi vi poklicani k Bož­jemu otroštvu in ste s svojo modrostjo spoz­nali, da so samo na mojem svetu spočeti resnični, pravi Božji otroci - je za vas še toliko bolj nujno, da zveste, pod kakšnimi pogoji lahko človek, ustvarjeno bitje, doseže to neprecenljivo, najbolj vzvišeno dosto­janstvo!
3 Vaše življenje je bilo doslej samo najčistej­še igračkanje Božjih angelov, katerih lastnina ste doslej bili. S tem pa nikakor ni mogoče doseči Božjega otroštva. Kajti Božje otroštvo je najsvetejša resnost, ne pa igračkanje, zato ga je tudi treba poskušati doseči z najpopol­nejšo in pogosto tudi najgrenkejšo življen­jsko resnostjo!
4 Zato boste tudi vi dobili zakone, kakršne imamo mi. In tudi pri vas se bo glasilo: `Vsak od vas naj vzame svojo bedo na svoje rame in sledi Meni, Gospodu, sicer ni mogoče dospeti tja, kjer sem jaz (govori Gospod), kjer živim in delujem sredi Svojih otrok, ki so in bodo za vekomaj ostali Moja desna roka in delajo, kar delam Jaz, in živijo, kot živim Jaz!'
5 Gospod sam je zato na moji Zemlji postal človek, prenašal vse težave tega zemeljskega človeškega življenja, kar si jih je mogoče zamisliti, se na koncu pustil veliki slepoti ljudi mojega sveta celo na najbolj sramotni in boleči način telesno ubiti na tramu križa, da bi lahko potem ljudje tega mojega sveta postali bogovi - če to seveda sami hočejo.

6 Toda zgolj zaradi tega, ker je rojen na tistem svetu, kjer se je Gospod sam oblekel v meso, seveda ne bo nihče dosegel Božjega otroštva. Dosegel ga bo šele, če bo prosto­voljno izpolnil vse tiste pogoje, ki jih je Gospod predpisal v ta namen!
7 Povedal sem vam, kako zelo bedno je na moji Zemlji, in sicer tako, da bi lahko mislili, da Gospodu sploh nič ni do tistega sveta, ki ga je s Svojim učlovečenjem naredil za naj­pomembnejšega in najsvetejšega v vsem univerzumu, in da niti najmanj ne skrbi zanj. Toda ni tako!
8 Samo ljudje tiste Zemlje so v najpolnej­šem pomenu svobodni in lahko storijo, kar hočejo: dobro po Božji zapovedi ali slabo proti njej. Nič jih ne vleče k dobremu ali slabemu, razen njihove svobodne volje. Zaradi tega so na tistem svetu tudi tako skromne življenjske razmere, da se ne bi nobena svobodna volja zaradi njih skalila in pokvarila.
9 Nasprotno pa je tudi nebeško toliko za­krito, da zaradi jasnega pogleda na prihodnje blaženosti prav tako nobena svobodna volja ne bi bila prisiljena k dobremu. Četudi vsak iz podanega Božjega nauka pozna posledice svojega dobrega ali slabega življenja, ven­darle lahko ravna, kakor hoče, ker niti na eni niti na drugi strani nima prisilne gotovosti.
10 Vse pa je na Zemlji tako urejeno zato, da ostane volja ljudi tudi popolnoma svobodna. Kajti brez nje ni mogoče doseči najbolj svo­bodnega brezmejnega Božjega otroštva.
11 Gotovo je zdaj bolj razumljivo, zakaj ljudje te moje Zemlje večinoma zaidejo v zmote - eden tako, drugi drugače. Toda da boste potemtakem tudi vi prestavljeni v drugačne življenjske razmere - če zares želite postati otroci Božji - to je nekaj popol­noma drugega! Kako, pa vam bo oznanil moj naslednik; zato ga poslušajte!"
12 Modrijan govori: "Jaz in vsi, ki so zbrani zunaj, se ti zahvaljujemo za tvoj govor in nauk, ki si nam ga podaril po milosti tvojega in našega Boga in Gospoda. Od tega nauka toliko bolj cenim posebno zadnji del, ki mi je pomagal, da sem precej jasno spoznal, zakaj so na tvojem svetu ljudje v primerjavi z nami tako zapostavljeni. V tem pa sem zmeraj znova našel potrditev moje postavljene teze, po kateri nobeno inteligentno bitje ne sme dvomiti nad Stvarnikom in Njegovo do­broto.
13 Kajti Njegova neskončna vsemogočnost, katere čudovita dela so brezštevilna in ču­dovito raznolika, nam je zanesljivo poroštvo Njegove neskončne modrosti. Takšna mod­rost pa je lahko samo izliv enako velikega reda v večnem, najpopolnejšem življenju samega Stvarnika!
14 Kjer pa temelji življenje na najvišjem, najčistejšem in obenem najglobljem redu, mora v takšnem najpopolnejšem življenju prebivati tudi dobrota, o kateri si ustvarjeni, četudi še tako svobodni duh, nikdar ni sposoben ustvariti popolnoma jasne pred­stave!
15 Zato se ti ljubi prijatelj, še enkrat zah­valjujem v svojem imenu, in v imenu nav­zočih ljudstev, in se zelo veselim govora, ki nam ga bo zdaj povedal brat Peter! Gospod naj vodi njegova usta in njegov jezik!"

176 Naraščajoči sovražni valovi - Petrove opogumljajoče besede vsem - Njegovo pomembno vprašanje sončnim ljudem:  "Hočete postati Božji otroci ali ne?" - Uronov odgovor

1 Po tem govoru so od zunaj dali znamenje, da je vodovje velikega morja samo za človeka visoko oddaljeno od tistih, ki so se postavili najnižje, in da bo naslednji trenutek pljus­nilo ob njihove noge. Naj jim pomaga vsemogočni Duh, sicer bodo prisiljeni kar na­jhitreje pobegniti.
2 Nato spregovori Peter: "Prijatelj in brat, povej ljudstvom, naj ne obupajo. Kajti Gos­pod je namerno dopustil to nevarnost, da bi vi vsi dobili toliko jasnejši dokaz velikega Božjega veličastva!
3 Voda se bo sicer dotaknila vaših nog, ven­dar jih ne bo omočila. Ravno tako se bo tudi podzemni vzgon kar najbolj razširil, se razpočil in izbruhal velike količine ognja. Toda te količine bodo v celoti razdejane in uničene še veliko bolj, preden se bodo pri svojem padcu dotaknile tal in napihnjena skorja bo uplahnila v trenutku, ko se bo razpočila!
4 Zato naj se nihče ne boji, temveč se pri vsej navidezno grozeči nevarnosti vedite tako kot da ni nič takšnega, česar bi se morali bati, pa se tudi nikomur ne bo skrivil niti las! To takoj sporoči vsem!"
5 Modrijan oznani ta poduk z znanimi zna­menji. V nekaj trenutkih pridejo od vseh strani znamenja - odgovori, da so poduk pravilno razumeli in povsod hvaležno in voljno sprejeli, in se bodo najzvesteje in najpogumneje ravnali po njem.
6 Ko modrijan to spet sporoči Petru, ta pravi:
7 (Peter:) "Torej jim oznani, da morajo biti zelo pozorni, ker jim bom spregovoril pomembne besede!"
8 Modrijan to stori in vsi napeto pričakujejo, kaj jim bo povedal.
9 Peter govori: "Moji prijatelji, moji bratje! Moj predhodnik vam je prikazal življenjske razmere, v katerih živijo ljudje na tistem svetu. Tudi jaz sem tam živel v tistem času, ko se je Gospod oblekel z mesom in od Svojega telesnega otroštva prenašal vse težave, kar si jih lahko zamislite, enako kot vsak drug zemeljsko najbolj reven človek.
10 Iz teh zvesto opisanih življenjskih razmer ste lahko zlahka presodili, kako popolnoma drugačno je v vsakem pogledu življenje na vašem velikem svetlobnem svetu, in seveda, kaj je potrebno za to, da nekdo iz navadnega ustvarjenega bitja postane najsvobodnejši Božji otrok.
11 Zato se zdaj najprej postavlja vprašanje: `Ali hočete - in sicer ob ohranitvi vseh vaših življenjskih prednosti, kolikor si jih ne boste s kakšnim zakonom toliko okrnili, da se jim boste zaradi Božjega kraljestva svobodno odrekli - postati enako kot mi Božji otroci ali ne?' Dobro premislite, kaj boste storili; šele po zrelem premisleku mi potem povejte - da ali ne!
12 Pomislite, kakšna prednost je, če ste Božji otroci ali če to vsaj lahko postanete. Pomislite, kaj je potrebno za dosego te pred­nosti; premislite pa tudi, kakšne prednosti ste imeli doslej in v kakšnih razmerah ste živeli življenjsko stanje, o katerih morate sami reči: `Kako zelo drugačne so od onih!'
13 Seveda ne bo nihče zapustil ničesar, kar bi mu ne bilo v Božjem kraljestvu ti­sočkratno povrnjeno za večno. Toda to nado­mestilo njegovi modrosti sploh ne bo preveč jasno predstavljeno, temveč samo tako daleč, kolikor bo sposobna seči moč njegove vere.
14 Zdaj vam je vse jasno: tako duhovno kot naravno je odkrito pred varni! Tako pa ne bo pri tistih, ki hočejo res postati Božji otroci. Zato dobro premislite, kaj hočete storiti glede tega! Veliko se vam ponuja, toda prav toliko se tudi od vas zahteva!"
15 Modrijan govori: "Prijatelj, ti veš, da je naša inteligenca tiste vrste, da nam neke stvari ni treba dolgo razmišljati, da nam postane jasno, kaj hočemo ali moramo. In tako verjamem, da mi je tudi glede tega popolnoma jasno v imenu vseh tukaj nav­zočih ljudstev, kaj hočemo storiti in seveda tudi lahko storimo.
16 Kajti sposobnost je poglavitni pogoj pri delu in ravnanju, ker Bog sam od nobenega ustvarjenega bitja ne more zahtevati več kot le-to zmore - glede na svoje moči in last­nosti. Tako sem tudi tu jasno prepričan, da Gospod od nas ne more zahtevati več, kot zaradi našega naravnega in duhovnega stanja na tej zemlji zmoremo!
17 To vodilo kratko in jasno pove, da hočemo le-to, kar zmoremo. Božje otroštvo sem ali tja, gor ali dol, to je vseeno! Hočemo ga, če njegova pridobitev ne presega naših moči. Če pa bi vloženi trud presegal vse naše moči, potem ga tudi ne moremo hoteti, ker je v tem primeru za nas nedosegljivo!
18 Skratka - če je za nas v naših zdajšnjih življenjskih razmerah dosegljivo, potem ga hočemo. Če pa ni tako in to ni mogoče, potem moraš, prijatelj, sam spoznati, da nam ga ni mogoče hoteti! Zdaj poznaš našo od­ločitev. Zato stori, kar hočeš; kajti mislim, da tudi naša volja je in mora ostati svobodna!"

117 Peter znova pojasni, kako je z Boijim otroštvom - Njegova kritika krvoskrunstva sončnih ljudi

1 Peter govori: "Ljubi prijatelj, ti v naj­globljem bistvu pravzaprav nisi razumel mo­jega predavanja! Glej, vprašanje se je vendar glasilo: `Ali hočete - in sicer ob ohranitvi vseh vaših življenskih prednosti, kolikor si jih ne boste s kakšnim zakonom toliko okrnili, da bi se jim (samoumevno je: samo tistim življenjskim prednostim, ki niso nuj­ne za življenje) zaradi Božjega kraljestva svo­bodno odrekli - postati enako kot mi Božji otroci ali ne?' - Če govorim o ohranitvi, ver­jamem, da boš zadevo razumel tako kot sem ti jo povedal!
2 Verjemi mi, prijatelj, da smo mi v Božjem kraljestvu tudi tako modri, da uvidimo, da se eno sonce ne more preoblikovati v navaden planet, če nočemo motiti ureditve celega univerzuma! In da ste sončni ljudje popolnoma drugačne zgradbe in narave kot ljudje nekega majhnega planeta! Vse to vemo prav tako dobro kot ti, prijatelj!
3 Toda vi imate določene zakone, ki ste si jih sami naredili, ki pa pravzaprav sploh niso zakoni, ker ne ukazujejo nič drugega kot najhujšo samovoljo v življenju in ravnanju! Zaradi teh zakonov ste tudi lahko zavrgli stare, modre prazakone in na njihovo mesto postavili nevredne nove. Vprašanje: Ali šte­jete takšno samovoljo tudi med prednosti vašega življenja?
4 Angeli iz nebes so vam določili eno zakon­sko zvezo, to je pravno zvezo enega moža z eno stalno ženo. Pokazali so vam tudi pravo duhovno spočetje otrok, po katerem ste še doslej uresničevali vaša spočetja. In kako to, da zdaj očetje živalsko spolno občujete s svojimi hčerami, ko vam je vendar za­povedano, da noben oče pod kaznijo ne sme s svojo hčerko opraviti niti duhovnega spočetja?
5 Povej, ali šteješ tudi to med nujne pred­nosti vašega sončnega življenja? Govori, kaj meniš o tem?"
6 Modrijan govori: "O prijatelj, to ne spada med prednosti našega življenja, ker je hudo škodovalo našemu naravnemu in tudi duhov­nemu življenju! Zato je samoumevno, da lahko takšne resnične pomanjkljivosti za naše življenje popolnoma opustimo. Pod tem, kar sem pravzaprav imenoval `prednost našega življenja', pa razumem samo tisto praposebnost našega telesno-naravnega živ­ljenja, po kateri smo večinoma gospodarji narave in bistva našega sveta!
7 Ena takšna prednost našega življenja je, da lahko iz tal te Zemlje izvabimo vse, kar le hočemo, tako veličastva brez števila in brez mere - pa tudi vse nujnosti za nego našega telesa, ki si jih lahko zamislimo.
8 Menim, da prošnja za ohranitev takšnih življenjskih prednosti vendar ne bo greh pred Gospodovimi očmi in razlog za to, da nas ne bi hotel sprejeti med Božje otroke?
9 Če pa bi bila takšna prošnja greh pred Gospodom, potem bi morali vztrajati pri tem, da bi nam bilo dovoljeno, da raje os­tanemo tako, kakor smo zdaj, kot da bi to očitno bolj gotovo morali zamenjati z nečim bolj negotovim in najtežje dosegljivim!
10 Glej, prijatelj, to mislim jaz! Če ti je to prav, potem odgovorimo na tvojo ponudbo vsi `ja', če ti pa ni prav, potem pravimo mi vsi `ne'. Kajti nekaj nemogočega ne more Gos­pod sam zahtevati od nas, - razen, če nas popolnoma preustvari in obdaruje naše živ­ljenje s čisto drugimi, nam doslej popolnoma neznanimi lastnostmi in sposobnostmi. Proti Gospodovi vsemogočnosti ne more protesti­rati nobeno bitje, torej tudi mi ne!"

178 Petrov predlog za zahvaljevanje in prošnje - Pomembna Uronova zavrnitev prosilne molitve k Bogu

1 Peter govori: "Gospodova vsemogočnost je Njegov večni red, iz katerega ste izšli tako vi kot tudi vsa neskončnost. Če bi vas hotel Gospod posebej popolnoma preoblikovati, bi moral pred tem preoblikovati tudi ves Svoj red, kar pa vekomaj ne bo nikoli storil, ker je ravno On sam ta red!
2 Toda vaše dozdajšnje življenje je izredno udobno in kar najbolj brezskrbno! Nikdar vas ne stane boja, nikjer truda in napora. Od rojstva do vašega prostovoljnega izstopa iz vašega telesnega življenja ne poznate nobene večje nepopolnosti, zato tudi samozatajevanja ne.

3 Dobro veste, da ste s svojim svetom vred delo najmodrejšega Božjega duha, ki Ga zaradi tega tudi najbolj častite. Toda kdaj ste Ga za kaj posebej prosili in kdaj se Mu zahvalili za kakšno od velikih življenjskih dobrih del, ki vam jih je vendar venomer pošiljal v največjem preobilju?!
4 Vidite, doslej ste živeli kot popolnoma neodvisni od Njega. Ali bi bilo morda preveč od vas zahtevati, če bi v prihodnje blagovolili biti vendarle nekoliko bolj odvisni od Njega, kot pa ste bili doslej? Zdaj spet govori in mi natančno posreduj svojo odločitev!"
5 Modrijan govori: "Prijatelj, to seveda hočemo! Posebno, kar zadeva našo najbolj dolžno hvaležnost, hočemo ponuditi vse, kar se da misliti, da bi jo primerno izrazili za tako mnoga in velika dobra dela in jo dokazali svetemu - velikemu darovalcu neštetih najboljših darov iz globine našega življenja. Kar pa zadeva prošnje, ti moram priznati, da se s tem nikakor ne morem strinjati, ker moram vsako prošnjo imeti za žalitev Božje modrosti.
6 Kajti s prošnjo božanstvu vendar očitno priznavam, da sem uvidevnejši od Boga, in zato tako rekoč hočem vedeti boljše kot Gospod sam, kaj potrebujem. Menim, da si takšne pravice ne bi smel drzniti lastiti niti Božji otrok, kaj šele kakšno drugo ustvarjeno bitje!
7 Vsaka prošnja se mi zdi kot vljuden boj, s katerim bi ustvarjeno bitje rado premagalo neko trdoto in obenem svojeglavo neusmi­ljenost v Stvarniku in tako nad Njim slavilo zmago!
8 Resnično, prijatelj, raje sem takoj mrtev, kot pa da bi si upal priti k najbolj modremu, do­brotljivemu in mogočnemu Stvarniku s pro­šnjo, s katero bi Mu očitno pokazal, da poznam svoje potrebe bolje kot On in preden bi prosil za druge in Mu tako pokazal, da sem boljši in bolj usmiljen od Njega! O prijatelj, le kakšno spoštovanje do Boga, najmodrejšega in najvse­mogočnejšega Duha, bi to bilo!
9 Zato ti odgovarjam na to, kar predlagaš, takole: Naj bomo na veke tako kot doslej povsem odvisni od Njega, saj ni mogoče, da bi bili odvisni od koga drugega! Prav tako se Mu želimo večno iz najglobljega živ­ljenjskega bistva zahvaljevati za vse, kar nam podari, saj je vsak Njegov dar neskončno dober, in ga kot takšnega tudi upoštevamo. Gospoda ne bomo prosili za nič, ker nam je jasno, da Gospod veliko bolje ve, kaj potre­bujemo in česa ne, da bi Ga šele mi na kaj opozorili s prazno prošnjo bednega in komaj na pol živega ustvarjenega bitja! Zato naj se nikdar ne zgodi, da bi Mu s kakšno prošnjo povedali, da je trdosrčen Bog in ima takšne slabosti, ki jih lahko resnično uredijo šele prošnje ustvarjenih bitij!
10 Prijatelj, preveč spoštujemo Boga, najviš­jega duha, in imamo preveč sveto-prev­zvišeno predstavo o Njegovih najpopolnejših lastnostih, da bi se lahko kdaj koli tako zelo spozabili, da bi hoteli s kakšno prošnjo k Njemu, ki nas je vendar brez naše prošnje ustvaril tako popolne, kot je za nas nujno!
11 Samo zahvaljevali se mu bomo, večno zahvaljevali za mnogotera dobra dela in darove, od katerih je najmanjši tako velik in svetal, da ne vem, ali ga bomo sploh kdaj sposobni prav ceniti. Toda - kot sem že dodobra pokazal - z nobeno prošnjo se nočemo pregrešiti nad Njim, nad najsvetejše popolnim, in se tudi ne bomo!
12 Naredi, kar hočeš. Toda težko, da bi nas kljub vsej svoji modrosti pripravil do tega, da bi se lotili tudi prošnje! To bi se zgodilo le, če bi sam Gospod to izrecno zahteval od nas. Seveda, Božji volji se ne more upirati nobeno ustvarjeno bitje. Toda ob naši svo­bodi bomo ostali svobodni in bomo storili, kar bomo spoznali, da je prav, pred Bogom in ljudmi in angeli!"

179 Peter uči moliti očenaš - Zakaj je prošnja več kot zahvala - Petrovo pomembno vprašanje Uronu po Gospodovem naročilu

1 Peter reče: "Prijatelj, ko je Gospod kot vsemogočni Stvarnik nebes in vseh svetov na moji Zemlji sprejel meso in je kot človek živel in hodil med nami ljudmi, nas je vse učil takole moliti z vso močjo:
2 Ko molite, govorite: `Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje najsvetejše ime! Naj pride k nam Tvoje kraljestvo ljubezni, resnice in večnega življenja! Zgodi se le Tvoja sveta volja na vekov veke! Daj nam danes in vsekdar vsakdanji kruh! Od­pusti nam naše grehe in prestopke v tolikšni meri, kot mi odpuščamo svojim dolžnikom! Ne dovoli, da nad naše slabosti pridejo skušnjave, ki bi jim morali podleči; temveč odreši nas vsega hudega, ki bi nas lahko kdaj koli doletelo! Tvoji, o Oče, so vsa moč, oblast in veličastvo vekomaj! Edino Tebi gre vsa nagrada, vsa slava, vsa čast, vsa ljubezen, vsa hvala in vsa zahvala vekomaj!'
3 In ker nas je sam Gospod učil tako moliti in prositi, verjamem, da ni narobe, če Ga mi kot otroci vnaprej prosimo za vse tisto, kar spoznamo, da je nujno!
4 Kajti takole menim: Že dolžna zahvala, ki jo dajemo Stvarniku za neštete dobrote, je za nas, svobodna bitja, zelo svet in velik privilegij. S tem Bogu priznavamo, da je to, kar imamo in prejemamo, svoboden, ne pa vnaprej določen dar. Toda prošnja je ven­darle veliko več, ker smo prav po njej deležni ne samo spoznanja, da smemo Božji dar priz­nati kot svoboden, temveč ga celo prosto izbirati!
5 K popolni osvoboditvi duha ne spada samo svobodno spoznanje tistega, kar Gospod daje na voljo, kot nekaj za nas življenjsko nuj­nega, temveč predvsem prosta izbira tistega, kar nujno potrebujemo. Za to pa je očitno treba bol preučevati samega sebe in se svo­bodno spoznati, ne pa samo ugotavljati, daje vse, kar smo, kar imamo in prejemamo, svo­bodni dar iz Gospoda Boga.
6 Kdor se za prejeti dar zahvaljuje in pri tem ne čuti potrebe, da rabi nujne darove še naprej, je v svojem življenjskem območju še zelo otopel in ima v sebi še veliko živalskega. Kajti tudi živali se veselo, z izražanjem užitka, instinktivno zahvaljujejo darovalcu, četudi ga niso sposobne spoznati. Zaželeti pa si žival ne more ničesar, ker ne more spoznati svojih potreb! Če je lačna, išče hrano. Ko jo najde in se nasiti, počiva tako dolgo, dokler je spet ne predrami lakota. Počitek je torej topa zahvala za hrano, ki jo je našla in se z njo nasitila; če pa topa žival sita počiva, se ne zaveda, da bi lahko postala v prihodnosti spet lačna in bi potrebovala hrano.
7 Pri človeku pa ni tako, kajti ta ve, kaj nujno potrebuje. Če se človek nasiti, ve, da bo spet moral jesti, da bi se nasitil. Pozna pa tudi darovalca. Zato se ne sme samo zahva­ljevati, ko se je nasitil, temveč naj z zahvalo združi še prošnjo. Z njo Stvarniku toliko bolj razodeva in spričuje, da vse prejema samo od Njega in tudi v prihodnosti pričakuje od Njega, dobro in nujno.
8 Obenem pa se človek svojemu Mojstru prav s prošnjo predstavlja tako kot ta želi: kot popolnoma svobodno bitje, ki nima samo pravice do sprejemanja, temveč tudi ponižno svobodno pravico, da si nečesa zaželi. S to pravico pa je pri vsakem človeku povezano močno samospoznanje, brez katerega nihče ne more postati popoln!
9 Mislim, da bi ti razlogi morali zadostovati vaši modrosti, da bi spoznali, da potrebuje vsak svobodni duh prošnjo veliko bolj kot najboljšo in najbolj dolžno zahvalo!
10 In če ti, prijatelj Uron, vsi moji tako zelo tehtni razlogi še zmeraj ne zadoščajo, naj ti zadošča, da nas je Gospod sam pogosto spod­bujal, da moramo prositi, če hočemo kaj prejeti, le redko kdaj pa je koga spomnil na zahvalo!
11 Tako nam je torej tudi dal svet vzorec, po katerem moramo moliti in prositi. Toda o tem, kako bi se morali zahvaljevati, ti znam komaj kaj povedati!
12 Gospod sam se je pogosto zahvaljeval božanstvu, ki je bilo v Njem kot Oče, in je enkrat samkrat grajal devet očiščenih, ki se z desetim niso vrnili, da bi Mu izkazali čast. Ne glede na to nam nikoli ni dal vzorca za zahvalo - za prošnjo pa izrecno.
13 In če je Gospod od nas, nepopolnih prebivalcev Zemlje prošnjo izrecno zahteval, menim, da mu tudi vaša prošnja ne bo odveč!
14 Zato velja navsezadnje Gospodovo sporočilo, ki vam ga prinašam za vse. Tudi v prihodnje imate lahko od Gospoda vse, kot zdaj, toda samo s prošnjo! Kdor pa ne bo prosil, ta tudi prejel ne bo ničesar - ali pa vsaj ne veliko.
15 Kajti če ste svobodni, morate tudi sami spoznati, kaj potrebujete. In ko to spoznate - to bo pri vas veliko laže kot je bilo pri nas - potem prosite; in dobili boste, kar ste prosili.
16 Če vam je to prav, tedaj potrdite, in moj brat Janez vas bo vodil naprej. Vaša svobodna volja mora tu izbirati in odločati!"

180 Modrijan s Sonca pritrjuje Petru - Kritično o Gospodovih obljubah

1 Modrijan je rekel: "Ja, prijatelj, z vsem, kar hoče Gospod, se strinjamo. Kajti vsemogočni Gospodovi volji se vendar ne moremo upi­rati, pa če zahteva od nas kaj lahkega ali težkega! Če ne bi storili tega sami od sebe za svojo zdajšnjo in prihodnjo korist, bi bili prisiljeni ravnati tako, da bi bili pogubljeni! Torej, storimo to raje svobodno, in tako pri­dobimo, ali izgubimo kaj za prihodnje živ­ljenje.
2 Iz vsega tega, kar sta povedala ti in tvoj predhodnik, spoznavam, da bomo morali našo doslej svobodno, stvariteljsko moč volje, s katero smo doslej obdelovali svoje vrtove ter večinoma gradili hiše in bivališča, povsem vrniti v Gospodove roke. Toda nič zato, saj lahko s prošnjo dobimo to sposob­nost neokrnjeno nazaj!
3 S svojim notranjim zaznavanjem in s pomočjo vsakovrstnih duhov tvoje Zemlje pa smo spoznali, da Gospod s svojimi obljubami nikoli ne misli preveč dobesedno. Komur obljublja bogastvo, temu daje revščino. Ko­mur obljubi dolgo in zdravo življenje, ta se lahko kmalu pripravi na trpljenje in na sko­rajšnji konec svojega zemeljskega življenja. Komur hoče dati svobodno življenje, ta bo kmalu zemeljski ujetnik; tiste, ki jih ljubi, skuša in močno vzgaja. Tisti, ki najbolj zvesto verujejo Vanj in v Njegovo besedo, trpijo stisko in vsakovrstno preganjanje. In tiste, ki Ga nadvse ljubijo, pusti križati - in še več podobnega!
4 Toda - kot rečeno - nič ne de; kajti edino On je vsemogočni Gospod Svojih del in lahko stori z njimi, kar hoče. Nihče Ga ne more vprašati in reči: 'Gospod, zakaj počneš to ali ono, kar se nam zdi nepravično?' Kajti On je sam in edini Gospod, in to mora zadoščati vsakemu!
5 Gospod je obljubil - kot vemo - Svojim kraljem na Zemlji večno gospostvo, umrli pa so tako kot vsi drugi ljudje. Tako je nekemu ljudstvu obljubil večno deželo in kraljestvo, in kot smo izvedeli, zdaj to izvoljeno ljudstvo nima več niti kraljestva niti dežele! Vemo tudi, da je izvolil modrijane, ki so morali ljudstvu razodevati Njegovo voljo, pripovedovati, kaj bo storil. Ko pa je bil potem čas, da bi se takšno razodetje moralo izpolniti, so modrijani stali tam kot navadni čvekači: kajti Gospod ni dovolil, da se zgodi tisto, kar je po modrijanih oznanil! In še več podobnega!
6 Vidiš, da Gospodovih obljub ni mogoče jemati dobesedno. In tako bo tudi z izpol­nitvijo različnih prošenj; kajti kdo bi Ga mogel kdaj v karkoli prisiliti?
7 Toda kljub temu hočemo sprejeti tvojo ponudbo, ker predobro verno, kako zelo noro bi bilo, če bi se upirali. Zato se zgodi, kar hoče vsemogočni Gospod!"

181  Janezov govor o duhovnem pomenu Gospodovih obljub - Preroška podoba o novi hiši in novem mestu kot nova Gospodova obljuba - Uron to zavrne kot brezglavo in brezsrčno čenčanje

1 Janez reče: "Prijatelji in posebno ti, brat Uron, ki vodiš pogovor! Zemeljsko vzeto bi lahko imel prav. Toda ker so Gospodove besede in obljube gotovo kar najbolj duhovne, zadeva njihov pravi pomen samo duha, ne pa minljivo meso, zato je treba vsako Božjo obljubo duhovno razumeti, da bi lahko rekli, ali je Gospod svojim obljubam zvest ali ne!
2 Kar Gospod obljubi, to tudi dosledno izpolni, toda samo za duha, ne pa za nujno umrljivo telo! V Njegovem imenu vam bom dal obljubo in potem mi povej, ali si jo razumel in kako! Glasi pa se takole:
3 'Gospod bo zgradil novo hišo in novo mesto se bo živo spustilo iz nebes. In ta hiša bo kot mesto s številnimi hišami.
4 Tisti, ki bodo prebivali v novi hiši in obenem v novem mestu in številnih hišah mesta, bodo večji kot nova hiša in mesto in številne hiše mesta.
5 Ko se bodo vselili v Gospodovo novo hišo, se bo ta priklonila pred njimi in priklonilo se bo mesto in številne hiše v njem!
6 Hiša pa bo majhna od zunaj, zato pa od znotraj nadvse velika in bo lahko sprejela nešteto prebivalcev; in takšno bo tudi mesto in številne hiše v njem!
7 Blagor tistim, ki se bodo vselili v to hišo in mesto in v številne hiše v njem! Kajti hiša in mesto in številne hiše v njem jim bodo nadeli oblačilo Gospodovega otroštva!
8 Iz hiše, mesta in mnogoterih hiš v mestu bodo vselej dobivali moč! Toda kdor ne bo prebival v hiši, mestu in številnih hišah mesta, bo slaboten in ta slabotnost bo naraščala in ga ubila!'
9 No, prijatelj Uron, tu imaš Gospodovo obljubo, ki se bo na vas dosledno izpolnila. Povej, ali si razumel to Božjo in resnično obljubo - in kako!
10 Toda že vnaprej ti povem, da boš tudi tu gotovo zaman čakal na zunanjo, torej dobesedno izpolnitev. Ravno tako kot je nekoč na moji Zemlji prerok Jona zaman čakal na propad velikega mesta Ninive, ki ga je napovedal Gospod. Povej torej, kakšna se ti zdi ta obljuba."
11 Modrijan nekaj časa premišljuje, potem pa reče: "Prijatelj, o tej Božji obljubi ti seveda razumsko gledano, ne morem reči nič drugega kot to, da je brezglavo in brezsrčno čenčanje. Zato tudi ne more biti sprejeta pred sodnim stolom naše največje modrosti!
12 Povem ti naravnost: Kdor hoče meni in temu ljudstvu kar koli obljubiti ali zapove­dati, naj to pove jasno in dobesedno. Obljuba, ki je v vseh svojih delih naravno in ureditveno nasprotujoči nesmisel, pa naj za zmeraj ostane daleč od teh poljan!
13 Kajti če smo se prisiljeni odreči zdajš­njim prednostim življenja, da bi s tem dosegli Božje otroštvo, ki ga doslej pravzprav še nismo nikoli zares iskali in trdno želeli, pa hočemo za to jasno izražene obljube in tudi pogoje. Ne z besedami, s katerimi se obljublja belo, potem pa lahko da črno, temveč s takšnimi, ki popolnoma jasno izražajo tisto, kar nas čaka!
14 Mislim, da je moja zahteva vendar pravi­čna; zato govori primerno moji zahtevi, pa se bova zlahka sporazumela! Toda o novi hiši, ki jo bo postavil Gospod, ki bo manjša od njenih prebivalcev in njena notranjost večja od njene zunanjosti in prav tako o mestu in njegovih številnih hišah, mi nikar več ne govori. Kajti takšna protislovja se morajo vsakemu našemu poslušalcu kmalu zag­nusiti!
15 In če je Gospod najvišji in najčistejši duh, je vendarle ustvaril tudi nečisto naravo. Zato naj govori duhovom duhovno, z nami, naravnimi ljudmi pa naravno. Menim, da bo zmogel govoriti prav tako naravno razumljivo, kot je naravno ustvaril tudi na­ravo.
16 Seveda ima Gospod neizpodbitno prapravico, da govori, kakor hoče. Toda ver­jamem, da imamo tudi mi pravico reči: 'Gospod, tega ne razumemo, za nas je to nesmisel; zato govori z nami tako, kakor veš, da Te bomo razumeli!
17 Ne skrivaj se zmeraj za oblake, temveč stopi odkrito v Svojo lastnino. Saj Ti vendar ni treba biti v zadregi pred nami, Tvojimi stvaritvami, ko vendar ne moremo biti dru­gačni, kot nas hočeš imeti.
18 Sam najbolje veš, katerega jezika si nas naučil in katerega zato razumemo. Govori torej s Svojimi nebeškimi duhovi in otroki duhovno in nebeško, toda z nami naravno!
19 Če pa vsekakor hočeš z nami govoriti samo duhovno in nebeško v nadčutnih podobah, tedaj nam daj poprej tudi potrebno razumevanje; kajti sicer nam Tvoj govor ne koristi in tudi Tebi ni v čast! Kar je nera­zumljivo - pa če prihaja od Boga ali duha ali človeka - tega tudi ni mogoče primerno ceni­ti. In kako naj bi spoštoval to, česar ni mogoče ceniti?
20 Menim, da sem govoril zelo razumljivo; tudi ti (Janez) govori tako, pa te bom poslušal in ti sledil s tem velikim ljudstvom in vsemi njegovimi potomci!"
21 Janez reče: "Prijatelj, zahtevaš stvari, ki so čisto nemogoče in so celo v hudem pro­tislovju z vašo najčistejšo naravno modrostjo! Kako moreš zahtevati, da bi bilo duhovno predstavljeno popolnoma naravno? Ali če že hočeš povsem naravno: ali ni kar se da naravno, da ti iz Gospoda obljubljam duhovno in nebeško s pomočjo naravnih podob, v katerih se duhovno in nebeško skriva ravno tako kot tvoje duhovno življenje v tvojem naravnem telesu?
22 Kakšno korist pa bi imela čisto material­na beseda za tvojega duha? Mi ne bi bila takšna beseda podobna votlemu sadežu, ki je sicer od zunaj videti še kar lep - noter pa je votel in nima ničesar, s čimer bi se bilo mogoče osvežiti in si okrepiti želodec?
23 Tako ti tudi jaz iz Gospoda ne dajem praznih besed in obljub, temveč tako znotraj kot navzven polne. In z darilom bo prišlo tudi razumevanje. Povej, kaj hočeš še več?"
24 Modrijan reče: "Ja, prijatelj, če bomo deležni pravega razumevanja takšnega govo­ra, potem bom to seveda sprejel. Toda povej mi vendar, kaj naj storim, da bom lahko to prav razumel?
25 Kaj je z novo hišo, kaj z mestom, ki se spušča iz nebes in s številnimi hišami v njem? Kaj z njegovo živostjo? Kako bo mogoče, da bodo prebivalci večji od hiš, ali ene hiše ali vsega mesta? Kako se bodo hiša, mesto in številne hiše v njem priklonili pred svojimi prebivalci? In kako bodo hiša, mesto in mnoge hiše v njem od zunaj manjše kot od znotraj?
26 Glej, to so za našo modrost zelo ne­navadne stvari! Nikakor jih ne moremo razumeti. Zato nam daj tudi razumevanje, pa bomo potem tudi več sprejeli, četudi bi bilo sprva iz enakih razlogov še tako nerazumljivo za našo modrost!"

182 Janezovo pojasnilo preroške podobe - Prebujajoče se razumevanje in zaupanje sončnega modrijana

1 Janez reče: "Dobro, torej pazi: Nova hiša je Gospodovo novo razodetje za vas, ki ga Gos­pod ravnokar gradi v vaših srcih. Živo mesto, ki se spušča iz nebes, smo Gospod in mi, Njegovi otroci, polni večnega življenja. V to vam namenjeno razodetje morate vstopiti in v njem najti pravo življenjsko prebivališče, tako se bo ta nauk sklonil k vam in se vam podredil.
2 Ko pa boste v tem razodetju dejavno živeli, boste tako dosegli še večjo modrost, kot vam jo dajemo. In tako se bo zgodilo, da boste v teh nekaj besedah, katerih zunanji obseg je resnično majhen, našli notranje neskončno veliko modrosti, in sicer tolikšno, da je v vsej njeni polnosti ne boste nikoli povsem dojeli. In nešteti potomci bodo pre­bivali v tej modrosti in vendar ne bodo nikoli naleteli na njene zadnje zidove in meje.
3 In tako kot ima človek telesno stanovanj­sko hišo in v njej prebiva, potem ko jo je prej opremil, ravno tako je Božji nauk za človeškega duha trajna stanovanjska hiša, v kateri bo večno prebival in deloval.
4 Božje mesto in številne hiše v njem so torej kot ena hiša. Kdor prebiva v takšni hiši ali deluje v skladu z modrostjo v ožjem pomenu izražene Božje besede, ta bo vstopil v Božje mesto. To pomeni: v polnost Božje modrosti, kjer bo deležen vsega, kar ima Gospod v Svoji hiši in v Svojem večnem mestu in neizmerno številnih stanovanjskih hišah v njem.
5 Prijatelj, menim, da me zdaj bolje razu­meš. Zato mi povej, ali se strinjaš in ti je zadeva po godu?"
6 Modrijan pravi: "Zdaj je videti zadeva povsem drugačna! Takoj sem se znašel in sem že pri prvem pojasnilu o hiši vedel, kam to vodi. Vidim, da so to same najgloblje prispodobe; toda razumljive in sprejemljive. Zato lahko nadaljuješ svoje sporočilo o ra­zodetju Božje volje in brez ugovora ga bomo sprejeli."
7 Janez pravi: "Prijatelj, kar sem imel pove­dati, sem povedal; zdaj prihaja On sam! Njega poslušajte; šele Njegova beseda vas bo prav preoblikovala in vam dala pravo svo­bodo! Zato dobro pazite, kajti vsaka beseda, ki jo izreče, je večno življenje in najvišja modrost! Torej, poslušajte Ga!"

183 Sončni ljudje  sprejmejo Gospoda s pozdravom - Njegov govor sončnim modrijanom - Ponižnost, sredstvo za odrešenje od telesnosti - Lahko breme novih živlenjskih pravil

1 Zdaj stopim jaz, še zmeraj v spremstvu Čan-Ča, Gelle in treh sončnih hčera, ki so se medtem z dvema prvoimenovanima prav ve­liko pogovarjale o tej zemlji. In ko se prikažem, pade modrijan in vse njegovo ljud­stvo znotraj in zunaj te stanovanjske hiše na obraz in vsi Me glasno slavijo:
2 (Sončno občestvo:) "Slava in čast Tebi, Ne­doumljivi, Večni, Neskončni! Sprejmi našo najglobljo zahvalo za to nedoumljivo najvišjo milost, da si tudi nas, črvičke tega prahu sonca, počastil s Svojo vidno navzočnostjo!
3 Gotovo je zelo neprimerno, če se v naših srcih budi Tebe nevredna želja: da bi bili najbolj blaženi, če nas odslej ne bi nikdar več zapustil, temveč bi hotel večno ostati pri nas! Kaj drugega pa lahko storimo, kot da se prepustimo temu najglobljemu hrepenenju našega srca pred Teboj, Ti Najsvetejši?
4 O 'Ti, katerega noge so presvete, da bi bila ta tla vredna, da stopiš nanje, nam boš ven­dar milostno odpustil takšno nesmiselno hrepenenje! Če nas imaš Ti, o Najsvetejši, še zmeraj za vredne, da bi nam namenil nekaj besed življenja, te iz globine srca prosimo, da nam izkažeš to milost! Čaščena bodi edino Tvoja najsvetejša volja!"
5 Po tern ponižnem nagovoru rečem Jaz: "Vstanite, Moji ljubi otroci! Poslušajte Mene, večnega Očeta neskončnosti, vašega Očeta in Očeta miriad vaših bratov in sester, ki so izšli iz Mene, da bi naseljevali neskončnost in povsod pričevali, da sem nji­hov Oče od vekomaj!"
6 Modrijan pravi: "O Gospod, Gospod, Gos­pod... Naše oči niso vredne, da bi gledale neskončno svetost "Tvojega obličja! Zato nas pusti v tem položaju, ki se mi zdi naj­primernejši za to, kako naj se mi, črvi, vedemo pred večnim, vsemogočnim Stvar­nikom!"
7 Jaz pravim: "Ljubi otročiči, ponižnost je seveda prva in največja krepost vsakega človeškega srca, toda z njo se - tako kot tudi z vsakim življenjskim pravilom - ne sme pretiravati.
8 Tega, da sem Stvarnik in vi ustvarjena bitja, je zadeva, ki je na obeh straneh tista nujnost, ki jo celo Jaz ne morem spremeniti. Kajti če hočem imeti ustvarjena bitja, jih moram ustvariti takšna, kakršna hočem imeti. In nemogoče je, da bi bilo kakšno ustvarjeno bitje lahko prej vprašano, ali in pod kakšnimi pogoji hoče biti ustvarjeno, temveč je popolnoma odvisno edinole od Mene, kakšno hočem imeti ustvarjeno bitje!
9 Ker je torej ustvarjeno bitje nujnost Moje volje, Moja volja pa - kot temelj nastanka in obstoja ustvarjenega bitja - prav tako nujnost nasproti ustvarjenemu bitju, s tega stališča se nimata niti Stvarnik niti ustvarjeno bitje šteti kaj posebej v dobro. Kajti Jaz kot stvarnik, sem ustvarjenemu bitju ravno tako potreben, kot je ustvarjeno bitje potrebno kot oporišče Moji volji.
10 Popolnoma drugače pa je, če hoče Stvarnik iz Svojih ustvarjenih bitij narediti svobodna, Sebi podobna, samostojna mogo­čna bitja. Tedaj stopi ustvarjeno bitje v popolnoma drugačno življenjsko sfero! Stvar­nik podari ustvarjenemu bitju s svobodno, živo, dejavno besedo njemu lastno moč in ta mora potem v ustvarjenem bitju ob njegovi skrbni negi dozoreti do polne zrelosti, da bi le-to s tem postalo svobodno in samo iz sebe mogočno bitje.
11 Šele v tem primeru nastopi resnična ponižnost, ker je edino sredstvo, s katerim se ustvarjeno bitje izvije stvariteljski prisili. Potem ima lahko kot iz sebe samega živeče in mogočno bitje do Mene, Stvarnika, takšen odnos, kot če bi lahko Jaz sam do Sebe nastopil kot drugi Jaz. Toda ta nujno potrebna ponižnost ne sme biti pretirana, temveč prav tolikšna, kot jo določim Jaz kot Mojster vsega življenja; sicer z njo ni mogoče doseči tistega, za kar je dana.
12 Zato vstanite in Me poglejte! Šele potem vam bom lahko spregovoril prave besede življenja! Dvignite se!"
13 Po teh besedah se vsi navzoči z modri­janom vred dvignejo in modrijan reče:
14 (Modrijan:) "Bratje in sestre, dvignili smo se pred Gospodom in vstali pred Njegovim najsvetejšim obličjem. Dobro premislite, kdo je Ta, pred katerim stojimo! Premislite in razumite najgloblje v svojih srcih!
15 On je Gospod, najsvetejši, pravečni Božji duh, vsemogočni Stvarnik vseh neskončnih nebes, angelov, svetov, ljudi in drugih bitij! On, Najsvetejši, Najvišji nam je govoril, naj se dvignemo pred Njim in z največjim spoštovanjem smo storili, kar je zahteval.
16 On pa nam je obljubil še nadaljnje besede življenja. In tega se upravičeno že vnaprej veselimo! Saj vendar vemo, da od Njega, ki je večno praživljenje samo, ne morejo priti do nas druge besede kot samo besede življenja.
17 Neskončno se veselite z menoj, kajti Gospod - On, Življenje samo - nam bo spre­govoril besede življenja, besede svobode, vsemogočne besede, ki bodo povsem preob­likovale naša ustvarjena, usmerjena bitja! Zato prisluhnite in odprite svoja srca, da ne bi katere od tukaj še nikoli slišanih najsvetejših besed ne slišali ali preslišali!
18 O Gospod, Ti Najsvetejši, naša srca so pripravljena! Če je takšna Tvoja najsvetejša volja, Te prosimo za obljubljene besede, polne življenja, Božje oblasti in moči! Edino Tvoja najsvetejša volja naj bo hvaljena na veke!"
19 Jaz rečem: "Moj ljubljeni Uron - resnično, resnično, tvoje srce je zelo razveselilo Moje srce! Zato tudi pričakuj s svojimi ljudstvi vred, da tudi jaz ne bom zamudil priložnosti, da bi zelo razveselil vaša srca. To veselje nam bo ostalo za večno in tega vam ne bo mogel vzeti nihče!
20 Bodite prepričani, da bo tako, če boste sledili Mojemu nauku in nauku teh Mojih otrok in poslancev. To pa vam bo toliko laže, ker ste, kar zadeva modrost Moje pravičnosti že tako in tako veliko pred drugimi ljudstvi!
21 Po Mojem nauku pa se je izredno lahko ravnati. Kajti jaz kot Stvarnik najbolje vem, kaj potrebujete, in kaj lahko za svojo osvo­boditev glede na svoj naravni ustroj najlaže upoštevate. Zato se ne bojte novega jarma, ki vam ga bom naložil na ramena! Povem vam, da bo zelo lahko, milo in nežno!
22 Poučna beseda, ki ji prisluhnite, se glasi na kratko takole: Ljubite Mene, svojega Gospoda, Boga in Očeta z vso močjo svojega življenja in ljubite se enako tudi med seboj!
23 Vsak izmed vas naj se trudi v Mojem imenu drugemu izkazovati usluge. Nihče naj si ne domišlja, da je več kot njegov brat ali njegova sestra! Tako boste zlahka postali in večno ostali Moji ljubljeni otroci.

24 Pri tem pa ohranite tudi svojo staro moralno čistost! Naj vam bo tuje nasladno meseno nečistovanje, v katero vas je pred nedavnim zapeljal hudoben duh! Plodite se po starem, urejeno, duhovno, na način, ki je dan vaši volji in ne mesu!
25 Seveda bi se lahko meseno plodili tudi po naravnem spolnem občevanju in s tem priklicali v življenje otroke mesa in otroke sveta. Toda kaj bi vam to koristilo? Vzredili bi si tatove, roparje in morilce; ti bi kaj kmalu postali močnejši od vas in bi vas naredili za sužnje svojih hudobnih želja. Zato skrbno varujte svoje meso pred takšnim zlom in se predvsem ne dotikajte svojih hčera, po katerih bi zaplodili hudiča v vaš čisti svet, pa boste vsi pravzaprav zlahka dosegli Moje otroštvo!
26 Če pa bi radi še naprej nečistovali tako kot ste doslej - v vašem mesu in mesu vaših hčera, bi vam bila kmalu odvzeta vaša duhovna plodilna moč. Namesto lahkega eteričnega telesa bi podedovali okorno, težko, grdo in z najrazličnejšimi boleznimi obteženo telo, v katerem bi se neumrljivi duh le stežka in mukoma gibal. Poleg tega bi prišla nad vas še smrt, ki je doslej še niste občutili in okusili.
27 Torej, ohranite svojo staro moralno čis­tost in se odslej plodite duhovno! Kajti edino tisto, kar spočne živi duh, ostane potem tudi za naprej življenje, ki ne pozna smrti. Kar pa spočne mrtvo meso, ostane mrtvo in le stežka preide v življenje, ker je korenina mesa smrt.
28 In tako kot je na suho palico komajda mogoče cepiti živo vejo v življenje, tako tudi ni mogoče živega duha v mrtvo meso, da bi le-to zaživelo.
29 Tbudi vaša volja bi oslabela, da z njeno močjo nikoli več ne bi mogli oskrbovati svo­jih vrtov in polj. Potem bi se morali zado­voljiti samo s tistimi rastlinami, ki imajo seme in se z njim razmnožujejo. Tedaj ne bi mogli več tako kot zdaj nenehno izvabljati zrelih jedi iz tal vaše zemlje, temveč bi morali strahoma in pogosto zelo nepotrpežljivo pričakovati čas, v katerem bi en ali drug sadež dozorel.
30 Enako bi bilo tudi z graditvijo vaših stanovanjskih hiš! Gradivo za to bi postalo zelo žilavo, težko in krhko. Nič več ne bi mogli narediti z močjo svoje volje, gibkega, lahkega in trajnega.
31 Lahko ste veseli, ker se boste vidno povezali z duhovi vaših umrlih bratov in jih videli, z njimi govorili in jih celo ljubkovali. Vse to bi vam bilo kmalu onemogočeno, če bi še naprej živeli zapeljani.
32 Če pa boste odslej živeli tako kot sem vas poučil, ne boste le ohranili svoje popol­nosti, temveč boste pridobili še novo, nji­hova prednost pa bo tolikšna, da je zdaj še ne bi mogli doumeti.
33 Povedal sem vam vse, kaj morate storiti za prihodnost; od vas pa je odvisno, ali boste vse to sprejeli in se po tern ravnali.
34 Vprašajte svoje srce in Mi prosto povejte! Kajti dajem vam popolno svobodo in nočem niti pogledati v vaše misli, tako da se lahko sami odločite, kaj hočete in kako."

184 Modrijanov dober odgovor

1 Modrijan pravi: " O Gospod, Tvoja zahteva do nas vseh je neizmerno mila, blaga in nadvse dobra! Nam ob njej ni treba niti pomišljati, kajti s hvaležnim srcem jo bomo nemudoma sprejeli! Zakaj naj se sprašujemo, kaj naj sklenemo, ali je Tvoja najsvetejša zahteva našim srcem prijetna ali ne?
2 O Ti najsvetejši Dobrotnik, nikdar Ti ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to neskončno dobro delo in milost, ki si nam ju izkazal: da si nam po Svoji, za nas ne­doumljivi, milosti izkazal tolikšno ljubezen, da si nam, ustvarjenim bitjem, pokazal izredno lahko pot, po kateri lahko dosežemo najvišje nebeško dostojanstvo in postanemo Tvoji svobodni otroci! In o tern naj bi še razmišljali?
3 O Gospod, o Oče, Ti večni, najsvetejši Duh - če bi imel tisoč življenj in bi jih moral dati za to, da bi dosegel vsaj najmanjšo stop­njo Tvojega otroštva - resnično, dal bi jih s tisočerim veseljem, četudi bi bila izguba vsakega življenja povezana z največjimi mukami in bolečinami! In ob takšnih najvišjih milostnih darovih naj bi še pomišljali, ali naj jih jaz in to ljudstvo sprejemamo ali ne?
4 Ti najsvetejši Oče! Ne bom rekel niti 'ja' niti 'ne'. Samo milostno poglej v naša srca, nevredna Tvojega najsvetejšega pogleda. Ta ti bodo odgovorila še z 'ja' tisočkrat bolj ognjevitim od tiste svetne nabrekline tam, ki bo kmalu zrela za izbruh.
5 O Gospod, o Oče, vse, vse, kar hočeš, bomo izpolnili še bolj natančno, kot krožijo majhni svetovi okrog našega, velike zemlje, ki si jo za večno posvetil!
6 Samo to prošnjo usliši v Svojem najsvetej­šem Očetovskem srcu, da nas ne bi nikdar več zapustil s Svojo vidno navzočnostjo, temveč bi se nam tu in tam po Svoji volji pokazal!
7 Kajti glej, premočno se je razplamtela ljubezen nas vseh do Tebe! Kako žalostna bi bila naša srca, če ne bi več uzrli Tebe, o najsvetejši Oče, in naša ušesa ne bi več slišala blagozvočnih besed Tvojega oče­tovskega glasu! Saj je vendar naša sklonjena srca naenkrat napolnila tolikšna neznanska življenjska polnost, da ne moremo najti besed, s katerimi bi opisali Tvojo resnično bogoočetovsko milost!
8 Zato, o Gospod, ne dopusti, da te naše prošnje Tvoje očetovsko srce ne bi uslišalo! Edino Tvoja najsvetejša volja bodi večno hvaljena!"
9 Jaz rečem: "Otročiči, to, za kar prosite, sem kot oče že zdavnaj predvidel. Stvarnik ostaja neviden in nespoznaven samo ustvar­jenim bitjem. Kajti ustvarjena bitja so usmer­jena v Stvarnikovo moč in ne morejo nikoli stopiti predenj, Ga gledati in poslušati Nje­gov glas. Drugače pa je z otroki, ki sem jih kot Stvarnik, in potem kot Oče, osvobodil z besedo in naukom. Ti Me lahko vidijo in z Menoj govorijo, kadar hočejo - seveda, če njihova srca sprejemajo ureditev Mojega nauka!
10 Če pa ni tako, in so njihova srca čutno uglašena, so v njih zavzele prostor gmotne reči in nične posvetne skrbi ter so onemogočile Mojo besedo in Moj nauk: Tedaj Me seveda ne morejo več videti in slišati, ker je takšen nastajajoči otrok Moje milosti, ljubezni in usmiljenja spet oblekel oblačilo usmerjene ustvarjenosti - tudi glede tega je popolnoma svoboden.
11 Zato ostanite odslej vsi zvesti Mojemu nauku! Ohranite vaša srca v vaši praizvirni moralni čistosti, da bo Moja očetovska ljubezen imela v njih prostor in bo lahko v vas ustvarila novo življenje, ki je najresni­čnejše, najsvobodnejše v samem sebi in iz samega sebe. Potem ne boste nikoli imeli razloga za tožbo: 'Gospod, Oče, kje si? Zakaj Te ne moremo več nikoli videti ne slišati Tvojega očetovskega glasu?'
12 Resnično, povem vam: Vsi, ki so dejavno predani Moji ljubezni, so tisti, ki Me resnično ljubijo. Ker Me pa res ljubijo, bom bodisi vidno ali pa slišno stalno med njimi ter jih sam učil in vzgajal za Svoje otroke.
13 Zdaj pa prinesite jedače in pijače, kolikor morete! Vsi se bomo nasitili in videli boste, da bom tudi jaz, ko vas bom blagoslavljal, jedel in pil enako kot vi in drugi bratje in sestre, ki so z Menoj! Torej pojdite in storite po Moji besedi!"

185 Modrijanov govor vesela in zahvale ­Poplavljeni sadni vrtovi - Peter in Martin izženeta Satana

1 Ko modrijan sliši, kaj zahtevam, se zelo razveseli in pravi: "O Gospod, o Oče, poln ljubezni, dobrote, veličastva, oblasti, moči in svetosti! Šele to nam zagotavlja, da nas ne boš nikoli zapustil. Kajti kdor z nami je, nam s tem pove, da želi ostati pri nas. In tako boš ostal pri nas tudi Ti, kot si nam obljubil. O večna Ti hvala, čast in vsa zahvala za to!"
2 Po teh besedah pohitijo vsi ven in hočejo prinesti z vrtov jedi, da bi jih obilo in kar najbolj izbrane vrste položili predme.
3 Toda ko so prinašalci jedi stopili ven na prosto, so bili neprijetno presenečeni, ker so zagledali, da je voda, ki jo je gnala velika ognjena nabreklina, poplavila rodovitne sadne vrtove. Iz velikih in sicer bogato založenih vrtov niso imeli kaj prinesti za namen, ki sem ga zahteval. Vrnili so se zelo žalostni
4 in modrijan pravi: "O Gospod, odpusti nam, revežem! Vidiš, zla ognjena nabreklina je vse naše sadne vrtove prekrila z gnusno morsko vodo in to tako zelo, da ne moremo dobiti iz njih niti najmanj. Zato odženi poprej to hudo poplavo, potem pa bomo lahko takoj storili, kar zahtevaš!"
5 Tedaj pokličem Martina in Petra ter jima rečem: "Peter, brat Moj in tudi ti Martin! Pojdita ven, premagajta poplavo in uničita hudo ognjeno nabreklino, da bodo vsi ti lahko izpolnili Mojo zahtevo! Če pa vaju sovražnik ne bo hotel ubogati na prvi klic, mu v Mojem imenu ukažita še drugič in tretjič! Če se bo kljub temu upiral, potem uporabita nebeško oblast, ki jo imata. Zgodi se!"
6 Peter in Martin se priklonita pred Menoj in gresta z modrijanom kar najhitreje ven na prosto. Ko dospeta tja, Martin ostrmi nad prizorom in reče:
7 (Škof Martin:) "Ah, to je vendar najbolj zahrbtna, sramotna, zavržena in zlobna mrha! Toda povej mi vendar brat Peter, ali ta polvečna kanalja ne bo nikoli prenehala sejati zla in delati sramote?
8 Zmiguješ z rameni, brat! Mar hočeš reči, češ: `To ve edino Gospod!' Ja, ja, seveda imaš prav; toda mrha naj se pazi, če naju ne bo pri priči ubogala! Kajti drago bo plačala svojo trmoglavost. Z nebeško oblastjo, ki nama jo je podaril Gospod in Oče, mu bova že zmogla povedati, kje naj v prihodnje počenja svoje hudobije! Brat, ali naj kličeva oba skupaj, ali boš klical sam, ali naj kličem sam v Gospodovem imenu za naju oba?"

9 Peter pravi: "Kar sam kliči za naju oba v Gospodovem imenu!"
10 Martin pravi: "Dobro, torej bom poskusil! Poslušaj, ti zlobna plima, in ti tudi, pre-zlobna ognjena nabreklina, in predvsem ti, stari, zlobni Satan: Takoj se umaknite nazaj, da bo tako kot je uredil Gospod, sicer vas bo doletela pravična in najostrejša Božja kazen! Amen! Trikrat amen, amen, amen!"
11 Tedaj zadoni predirljiv krohot in potem tele besede:
12 (Satan:) " O ti bedna mesarska muha, škof Martin! Ti desettisočkrat-manj-kot-nič mi hočeš ukazovati, naj se umaknem? Glej, niti Bog niti vsa Njegova nebesa, me ne pripravijo do urnika, kaj šele ti, ubogi niče!
13 Zgolj iz velikodušnosti kličem tebi in vsej drugi smrdljivi sodrgi: poskrijte se v luknje, sicer boste vsi okusili nekaj dobre in vrele jedi, ki bo zdaj zdaj skuhana v mojem velikem loncu!
14 Ne zato, da bi se maščeval vam ničetom, kajti mogočen lev ne lovi muh. Kar delam tu, počnem za ohranitev svojega stvarstva! Da pa vi ničeti pri tem ne bi propadli, pobeg­nite, in se mi nikdar več ne drznite groziti. Ne preskušajte do skrajnosti mojega potr­pljenja! Gorje vam, če izgubim potrpljenje."
15 Martin se skoraj razpoči od jeze nad to satanovo predrznostjo in ne ve, kaj bi mu na hitro odvrnil.
16 Peter pa ga posvari in pravi: "Brat, ne smeš se jeziti, kajti s tem počneš prav tisto, kar Satan želi. Drugače ga moraš ujeti! Glej, kako mirno ga bom pripravil k urniku! Prav blago mu bom rekel: `Satana, Gospod Jezus Kristus naj bo tudi s teboj!' - In glej, plima že upada in ognjena nabreklina se seseda v nič. Satan se ne oglaša več, nadvse besen se mora zadovoljiti s tem, kar je o njem odločila moja nebeška oblast."
17 Martin pravi: "Ah, ne bi verjel, da se je ta grdoba tako hitro uklonila! Zaradi nebeške oblasti? Pod tem sem si predstavljal nekaj čisto drugega! Hvala ti, brat, za ta nebeško modri poduk. Po njem sem spet postal tisočkrat bolj moder!
18 Glej, voda se je že povsem umaknila in o žareči nabreklini tudi ni več sledu! Gospodu hvala in čast vekomaj! Verjamem, da si ta hudobna mrha Satana ali Satan ne bo tako kmalu spet drznila v našo bližino."
19 Peter pravi: "Ne skrbi, dobil je tudi že drugačne lekcije kot je ta. Toda komaj se boš obrnil, pa bo že potuhtal kaj novega! Ne bo dolgo, pa borno imeli spet opraviti z njim. Toda če ga ni mogoče z ničemer pognati v beg, se je treba spet zateči k nebeški oblasti in premagan bo. Zapomni si to brat in drugič ravnaj tako kot pravim!"
20 Nato se Peter obrne k modrijanu, ki, še ves osupel, stoji pred njima, in pravi: "Izpolnite Gospodovo zahtevo, kajti vaši vr­tovi so spet prosti!"
21 Modrijan se globoko prikloni in potem hiti v vrtove, da bi prinesel jedačo in pijačo.

186 Čisto veselje otrok je tudi veselje nebeškega Očeta - Sveta Božja skrivnost in skrivnost ljubezni  - O otroški preproščini

1 Peter in Martin se spet vrneta k Meni v sončno hišo in Martin hoče takoj natančno pripovedovati, kaj se je dogajalo zunaj.
2 Toda Peter mu tiho pravi: "Brat, kaj bi pripovedoval Gospodu, kot da ta ne bi vedel vsega že zdavnaj prej, preden je bilo tu sonce in preden sva bila ustvarjena midva! Mar ne veš, da je Gospod že od vekomaj vseveden?"
3 Martin se udari po čelu in reče: "O brat, in zlasti Ti Gospod, odpusti mi, če sem včasih še zmeraj po zemeljsko neumen!
4 Seveda pa je še preveč res, da si Ti, o Gospod, vseveden in ti ni treba ničesar pripovedovati, da bi spoznal kako stvar ali dejanje. Vendar pa je kljub temu v meni seveda gotovo zemeljsko neumen nagon, da hočem Tebi - kot kakšnemu prijatelju na Zemlji - pripovedovati, kot da ne bi bil vedel vsega!
5 Toda po tem zanesljivo pričakujem, da mi boš Ti, o Gospod, milostno odpustil takšno zemeljsko neumnost! Kajti za naprej se bom že bolj zbral in se z vsemi močmi ogibal takšnim neumnostim!"
6 Jaz govorim: "Moj ljubi sin Martin, če Mi kdo kaj opisuje ali pripoveduje, to ni tako zelo zgrešeno, kot si misliš. Kajti vsi otroci radi govorijo, z Menoj pa še nadvse radi.
7 Če ne bi pustil svojim otročičem ničesar pripovedovati zato, ker sem vseveden, tedaj pač nikdar ne bi izmenjali z Menoj niti besede. Ker pa želim, da Moji otroci ne bi bili nikdar prikrajšani za nobeno veselje, Mi tudi morajo pripovedovati vse, kar so kjer koli in kdaj koli doživeli.
8 Kajti pri večni zvestobi in ljubezni Mojega očetovskega srca vam zagotavljam: Meni je v veselje samo tisto, kar je v veselje Mojim otročičem. Največja blaženost Mojega bitja ni Moje božanstvo, ali Moja modrost in vsemogočnost, tudi ne Moja vsevednost, temveč samo velika ljubezen do Mojih resničnih otrok, ki Me ljubijo tako kot zdaj Vi, ki ste zbrani okrog Mene.
9 Verjemite, neskončno bolj blažen sem bil na križu, kot pa takrat, ko sem začel s Svojo vsemogočno besedo oblikovati nebo in Zemljo! Kajti kot stvarnik sem bil kot neizprosen sodnik v središču Svojega večno nedostopnega božanstva. Na križu pa sem visel kot najbolj dostopni Oče, poln najvišje ljubezni, obdan že z marsikaterimi otročiči - ki v Meni sicer še niso popolnoma spoznali Očeta - ker jim je bil napoti križani Sin, to je Očetovo telo, toda kljub temu so me kot Sina najvišjega Očeta z vso močjo nadvse ljubili.
10 Resnično, povem vam, srce, ki Me res ljubi, Mi daje več kot vsa nebesa in svetovi z vsem svojim veličastvom. Devetindevetde­set nebes bi zapustil, za iskanje enega srca, ki Me lahko ljubi!
11 Katera mati ne bi, čeprav bi imela v hiši veliko družbo, kljub glasbi in najrazličnejšim igram zapustila gostov in prijateljev, če bi zaslišala, da novorojenec joče in je v nevarnosti, da bi obolel, in takoj pohitela k njemu? Kajti od družbe lahko upravičeno pričakuje zahvalo in spoštovanje, toda v prsih njenega otroka bije srce, v katero je posejana ljubezen do njenega materinskega srca.
12 Povem vam: Tudi ta mati bi zapustila devetindevedeset najbolj bleščečih družb in pohitela k svojemu otroku zaradi prihodnje ljubezni, ker je majhna iskrica resnične ljubezni bolj cenjena kot tisoč, čudežnih bleščečih svetov!
13 Če pa bi ravnala tako že zemeljska mati, koliko bolj bi storil to Jaz, ki sem Svojim otrokom vse, oče in mati: oče v Svojem srcu in kot mati v potrpljenju, nežnosti in neskončni dobroti.
14 Zato se Me ne bojte Moji ljubljeni otročiči, govorite in pripovedujte Mi, kar slišite ali vidite! Dajte duška ljubezni svo­jega srca, kajti Mene razveselijo Moje ču­dovite stvari šele tedaj, če razveselijo vas!
15 Mar mati ne ve za to, kar ji v svojem besednjaku govori njen otročiček? In vendar ji prinese prvi klic `mama' iz ust njenega ljubljenčka, pa če je izgovorjeno še tako ner­azumljivo, tisočkrat več veselja kot najbolj vzvišen govor kakega modrijana.
16 Kaj so najdrznejše misli o svetovih, son­cih, ljudstvih in angelih v primerjavi s klicem: `Ljuba mama!', ki prihaja iz otrokovega srca, v katerem je kal ljubezni? In tako je tudi pri Meni. Le kaj je po veličini mogoče primerjati s tem, če Me ljubeči otrok, komaj prebujen iz svojega nujnega poprejšnjega usmerjenega spanja, svobodno in resnično pokliče: `Ljubi Oče'!
17 Zato se tudi ti, Moj ljubljeni sin Martin, v prihodnje ne daj zmotiti v hrepenenju svojega srca, in ravno tako tudi vi drugi ne. Vaša otroška preprostost je Zame vredna veliko več, kot najvišja modrost najbolj globokoumnih kerubov. Zato sem to razodel že na Zemlji, ko sem govoril Svojim učencem: `Med vsemi, ki so bili od začetka sveta rojeni od žena, ni bil nobeden večji kot Janez Krstnik. Toda v prihodnosti bo naj­manjši v Mojem kraljestvu ljubezni večji od njega!'
18 Medtem so gostitelji že obložili mize in modrijan se bliža, da bi nas povabil k obedu. Zato prisluhnimo, kako nas bo povabil! Ven­dar si zapomnite: Prostore za veliko mizo bomo zasedli tako kot bo določil on. Tako bodi, otročiči moji!"

187 Gospodov obed ljubezni  pri sončnih ljudeh - Kje je pravi Gospodov prostor

1 Prihajajoči modrijan se globoko prikloni in kar najbolj spoštljivo reče: "O Gospod, o Bog, o Oče Svojih otrok in najsvetejši, vse­mogočni Stvarnik vseh Svojih neskončnih del! Tvojo najsvetejšo voljo smo po svojih močeh izpolnili, vsakovrstna jedača in pijača sta pripravljeni in velika miza je napolnjena. Zgodi se Tvoja najsvetejša volja!"
2 Jaz pravim: "Tako je prav in dobro. Zdaj pa določi ti kot poglavar te skupnosti s hišnim lastnikom tudi sedeže pri mizi in nam odkaži, kdo naj kam sede!"
3 Modrijan in lastnik hiše hkrati pravita: "O Gospod, kako naj si mi črvi pred Teboj drznemo sploh pomisliti, da bi določili pros­tor Tebi? O Gospod, takšna predrznost bi nas vendar morala v trenutku na veke ubiti. Saj vendar že od nekdaj vse pripada Tebi! Vsak prostor kjer stojiš, je prvi, najvišji, naj­ svetejši; in mi ...? Ne, ne tega nikakor ne morem ponoviti!
4 O Gospod, eno samo prošnjo imam; v ničemer ne prikrivaj Svoje najsvetejše volje, temveč jo razodeni, da jo bomo lahko kar najbolj natančno spolnjevali. Sprejeli jo bomo v svoja srca kot najsvetejšo dragotino in se potrudili, da jo bomo z vsemi močmi čimbolj natančno izpolnili!
5 Zato milostno prekliči naročilo, da bi morali po svoji presoji Zate in za Tvoje vzvišene otroke določiti prostore pri veliki mizi!"
6 Jaz pravim: "Spet si dobro in prav povedal. To ti narekuje tvoja ljubezen do Mene! Toda če priznavaš Mojo voljo kot najsvetejšo dragotino svojega srca, moraš izpolniti tudi to, kar sem naročil tebi in hišnemu lastniku, in se po tem ravnati. Govoriš sicer o Moji volji, če pa ti naročim, da nekaj stori, meniš, da bi Me užalil, če bi Moje naročilo izpolnil! Zato stori, kar želim! Šele potem boš spoznal, zakaj terjam nekaj takega od tebe."
7 Nato se modrijan in hišni lastnik globoko priklonita in prestrašeno razmišljata, kaj naj storita. Kateri prostor naj Mi odkažeta? Kajti pri njih so vsi prostori enaki. Tako imeno­vani prostor hišnega gospodarja in vzvišeni modrijanov prostor se obema ne zdita primerna, ker bi s tem, če bi Mi odkazala svoja prostora počastila sebe. Tako razmiš­ljata sem ter tja, toda nič pravega si ne domislita.
8 Modran vpraša Martina, ali mu ne bi mogel svetovati.
9 Martin skomigne z rameni in pravi: "Prijatelj moj, glede tega je težko svetovati! Ali niste nobenega prostora posvetili ljubezni?"
10 Oba debelo pogledata in pravita: "Prijatelj, resnično, takšnega prostora nismo imeli še nikoli! Kaj pa zdaj?"
11 Martin pravi: "Določita torej takšen pros­tor in vse bo prav."
12 Oba vprašujeta naprej: "Kakšen pa naj bo takšen pros tor? Kako naj ga uredimo?"
13 Martin pravi: "Pojdita k trem hčeram te hiše, ki so pri Gospodu; te bodo takšen prostor kmalu našle in pripravile!"
14 Modrjana gresta k trem hčeram in jih vprašata, kako je s to rečjo.
15 Te (tri hčere te hiše) pa položijo svoje roke na srce in pravijo: "Ljuba očeta, glejta, tu je pravi prostor za Gospoda veličastva! Zato ne razmišljajta z glavo, temveč Ga pritegnita s srcem, in tako bo prvi najbližji prostor tudi pravi!"
16 Šele tedaj ju razsvetli nova luč in razumeta, kaj hočem. Stopita predme, se globoko priklonita, potem spet dvigneta glavi in rečeta:
17 (Modrijana:) "O Gospod, Bog, Oče! Edino Tebi vsa čast in hvala in vsa naša ljubezen. S pomočjo ljubega brata Martina in naših ljubih treh hčera, smo pobliže spoznali Tvojo najsvetejšo voljo, in smo jo po svojih najboljših močeh tudi izpolnili.
18 O Gospod, Bog in Oče - glej, tukaj v naših prsih smo Zate in po Tebi tudi za vse druge brate in sestre določili prvo, in zato gotovo tudi pravo počivališče! Zato pridi, Ti najboljši, sveti, najljubeznivejši Oče, skupaj z vsemi tistimi, ki jih ljubiš, in jih sprejmi za vekomaj!
19 Kajti zdaj vemo, da je ta z materialnimi jedili obložena miza samo zunanja podoba tega, kar moramo Tebi, o sveti, naj­ ljubeznivejši Oče, pripraviti v svojih srcih.
20 Naša notranja miza življenja sicer še zdaleč ni tako bogato obložena z jedili, ki Ti edina teknejo, kot ta zunanja. Toda blagoslovi jo v nas, o sveti Oče, da bo postala bogata po dejanjih ljubezni, ponižnosti in najbolj nežne, pravične miline! Potem Ti borno, o sveti Oče, tudi mi lahko peli resnično in večno dejavno hozano!
21 In tako bomo mi in vsa ta neskončnost slavili Tvoje ime, ki je "Tvoja vsemogočna, najsvetejša volja."
22 Jaz rečem: "Tako je prav, Moji ljubljeni novi otroci. Če boste ostali takšni kot ste, se bo izpolnilo vse, kar vam je bilo obljubljeno. Zdaj pa pojdimo tudi k tej zunanji mizi!
23 Blagoslovil vam bom jedila in z varni obhajal obed ljubezni. In vsi, ki bodo od tega jedli, bodo Mene samega sprejeli v svoja srca, in bodo tako imeli v sebi večno živ­ljenje, pravo luč in resnico!
24 Zato pojdimo k mizi. Toda nihče naj si ne išče prostora, temveč naj bo za vsakega pravi prostor tisti, ki je najbližji. Kajti zuna­njost ne pomeni nič, pomembno je samo to, kar je v vas! In tako naj bo in naj se zgodi, kot sem rekel!"
25 Vsi se pomaknejo k mizi in čakajo, dokler ne sedem. Potem ko zasedem prvo najbližje mesto, sede poleg Mene pet devic, nato Janez, Peter, Martin, Borem, Korel in potem vsi drugi, ki so prišli z Menoj, nato se vsedejo tudi sončni prebivalci spoštljivo nasproti nam, Uron in Šonel (lastnik hiše) pa Meni nasproti.
26 Ko smo za veliko mizo zbrani vsi, skoraj trideset tisoč jih je, blagoslovim jedi in iz njih pripravljeno pijačo, ter jih povabim, naj jedo in pijejo. Tudi Jaz jem in pijem skupaj z vsemi, ki so prišli z Menoj, in vsi sončni prebivalci spoštljivo jedo in pijejo z nami in so izredno veseli, ker vidijo jesti in piti tudi Mene.

188 O večnem blagoslovu za Gospodovo mizo - Nenadno duhovno-telesno spremenjenje treh sončnih hčera - Namig o moči ljubezni in njenih čudežih

1 Obed kmalu použijemo, vsi so več kot okrepčani, in vsak se čudi, kako zelo slasten je bil. Ker pa je obed pojeden in je velika miza prazna, Me
2 Uron in Šonel ponižno vprašata: "O sveti, ljubi Oče, če bi bila Tvoja najsvetejša volja, bi radi mizo takoj spet napolnili?"
3 Jaz rečem: "To bi bilo zelo nepotrebno. Kdor se je enkrat nasitil pri Moji mizi, se je nasitil z večnim življenjem. Ni treba, da bi Me več kot enkrat sprejel vase in Me ima popolnoma za vso večnost!
4 Toda otročiči, zdaj moramo opraviti še nekaj drugega, in to bo tudi jed, toda duhovna, ne pa materialna.
5 Te tri hčere, ki so Mi prve prišle naproti in so Me tudi prve spoznale v vsem žaru ljubezni svojega srca in dobro prestale težko preskušnjo, bom vzel k Sebi med svoje otroke. Toda samo, če vam je to prav! Kajti prednost, da lahko zemeljsko živite kakor dolgo hočete, vam ne bo odvzeta. Zato Mi oznanite svojo voljo, ali vam je prav, da skraj­šam njihovo življenje na tem svetu in jih vzamem k Sebi!"
6 Uron in Šonel pravita: "Gospod, ljubi, sveti Oče, saj je vendar Tvoja večno sveta volja življenje nas vseh, nas vseh oblika in bit. Saj srno vendar vsi Tvoji in ne svoji, vsi smo Tvoje delo! Kako naj torej spet oznanjamo svojo voljo, če bi nam bilo prav ali ne?
7 O Gospod, z vsem, kar hočeš storiti, se iz vsega srca strinjamo: kajti Tvoja najsvetejša volja je zdaj naša ljubezen, je življenje nas vseh! Na prazačetku si nam obudil in dal te tri ljube hčere, zato so Tvoje in ne naše, in lahko jih vzameš, kadar hočeš! Tvoja sveta volja naj bo vedno hvaljena!"
8 Jaz pravim: "Ljuba otroka, vajin govor Mi je všeč, ker ne prihaja le iz vajinih ust, temveč tudi iz vajinih src. In kot vidita, te tri niso več v svojih tuzemskih telesih, temveč v že čisto duhovnih, tukaj ob Moji strani. Kajti spremenile so se takoj, ko sta v svojih srcih v to veselo privolila. Ali opažata na njih kakšno razliko, so drugačne, kot so bile prej?"
9 Uron in Šonel pravita: "O Oče, niti najmanjše razlike ne opaziva! Le kako se je to zgodilo in kako naj to razumeva? Kajti glej, naši preminuli so kot duhovi videti veliko lažji in bolj eterični, te pa, kot da bi ohranile svoje prejšnje zemeljsko telo! Drugi naši preminuli tudi zapustijo svoje mrtvo telo, to potem spravimo na določen kraj, in tam tudi to kmalu premine. Toda od teh treh ni ostalo nikakršno telo! Le kako se je moglo to zgoditi?"
10 Jaz pravim: "Otročiči, to si zapomnite: Čigar ljubezen do Mene je tako silovita in močna kot ljubezen teh treh, bo tudi že v telesu spremenjen po siloviti ljubezni do Mene. Ogenj duha bo pri priči razkrojil nje­govo meso, ga izčistil in ga sprejel v lastno življenje in bitje duha, ne da bi moralo biti telo prej popolnoma ločeno od bitja duha.
11 Zato posnemajte, kar zadeva ljubezen do Mene zgled teh treh, potem bo tudi vaše spremenjenje enako njihovemu! Kajti resnično, povem vam, kdor Me tako zelo ljubi, da iz ljubezni do Mene zapusti vse, bo spremenjen prav tako kot te tri!"
12 Martin pravi: "O Gospod in ljubi Oče Jezus, dobro bi bilo, da bi bilo tako tudi na naši majhni Zemlji. Toda telesa mojih zemeljskih bratov so najbrž preveč grobo materialna, da bi se bila sposobna tako spre­meniti?"
13 Jaz rečem: "Martin, Zemlja ni to kar je Sonce, in Sonce ne to, kar je Zemlja. jaz pa sem enak tako v nebesih kot tudi v Soncu in na Zemlji, in tako je enaka tudi prava ljubezen ter njena moč in učinek!
14 Tudi Zemlja ima dovolj takšnih primerov spremenjenja, in to tako v starem kot v novejšem času. Toda pred takšnim učinkom mora biti tudi za to potreben vzrok! Pri premajhni toploti se ne raztopi niti vosek, kaj šele jeklo! Razumeš?"
15 Martin pravi: "O Gospod, to razumem kar se da dobro. Kajti jaz sam sem bil takšen vosek ali jeklo in sem imel v sebi veliko premalo toplote, da bi z njo vsaj malo zme­hčal vosek, kaj šele, da bi stalil trdo jeklo svoje materije! In tako najbrž prebiva na Zemlji množica bratov, katerih materija ni le jeklo, temveč čisti diamant. To pa bo najbrž težko spremeniti tako kot materijo treh nebeških hčera!"
16 Jaz pravim: "Martin, tu ni kraj za takšno razpravljanje. Toda gotovo veš, da lahko storim marsikaj, kar se zdi tebi nemogoče. Povem ti, tudi v grobovih se dogajajo čudeži, ki jih mesene oči zemljanov ne morejo videti in opazovati!
17 Toda nič več o tem. Storiti moramo nekaj čisto drugega. Opraviti moramo še nekaj pomembnega, kajti naš sovražnik je že spet nekaj naredil. Zato se zberite!"

189 Martinov človeški predlog, da bi ugnali Satana - Gospodov namig o dopuščanju Satanovih hudobnih dejanj - Martinovo pooblastilo za izgon Satana

1 Martin pravi: "Mar ta lopov brez imena še ne bo dal miru! O Gospod, ko bi jaz imel vsaj majhno iskrico Tvoje vsemogočnosti, bi ga obesil na kakšen planet tako, da bi bilo za zmeraj poskrbljeno zanj. Kajti če to hudobno bitje ne bo za večno uklenjeno, na ubogih svetovih nikdar ne bo boljše kot je!
2 Verjamem, o Gospod, da Tvoje stvarstvo v resničnosti že vendar obstaja nekaj decili­jonov zemeljskih ali celo sončnih let.
3 Skozi vsa ta neznanska časovna obdobja obstaja in je obstajal že pred vsem stvarstvom Satan ravno tako hudoben kot zdaj. Vse neskončne in težke hude preskušnje in vzgoje ga niso poboljšale niti za las. In tudi prihodnje večnosti ga bodo prav tako malo spremenile, kot so ga pretekle!
4 Zato menim, da bi bilo treba zaradi teh okoliščin to bitje za zmeraj izgnati na kakšno nebesno telo brez bitij, da bi potem imelo vse drugo stvarstvo mir.
5 Kajti če mu Ti, o Gospod, vnaprej pustiš določeno, četudi zelo pogojno svobodo, se ne bo nikdar poboljšal in nenehno bomo imeli opraviti z njim!
6 Ti, o Gospod, seveda bolje poznaš razmere kot mi, in veš, zakaj si s satanom tako neskončno potrpežljiv. Toda, kot jaz vso zadevo vidim, menim, da je tako kot sem ti rekel! Toda ti boš s svojo večno ljubeznijo in modrostjo storil, kar bo prav; jaz pa bi storil to, kar in kakor sem rekel."
7 Jaz rečem: "Ljubi Moj sin Martin, ti govo­riš tako kot te uči tvoja modrost. Nekdo drug bi govoril drugače. Kdor pa gleda v globine Moje ureditve, bo govoril tako, kakor govorim jaz!
8 Povej, le kaj pomeni, če to bitje nekaj poruši, ko pa lahko to spet popravimo? Ali nisi šel na Zemlji skozi njegovo šolo in bil razdejan? In glej, zdaj si spet za zmeraj popravljen!
9 Povej, ali ti je še kaj mar za to, kako ti je bilo prej v tvoji razdejanosti? Praviš, da ti zdaj to ni več mar! No, potem bo tako tudi s trilijoni drugih tebi podobnih!
10 Zelo veliko je bolnikov, ki hudo trpijo, toda mi jim lahko pomagamo. In če spet ozdravijo, ali bodo še trpeli zaradi svoje prej­šnje bolezni? Menim, da zelo težko! Kajti zdravi še prehitro pozabi, kako je pri srcu bolniku, in ima zato tudi prepogosto z bol­niki in trpečimi premalo sočutja!
11 In tako je tudi s teboj. Ti si za večno ozdravil, in ne čutiš več, kaj je bolečina, strah in groza; toda tisti, ki je hudo bolan, pa to občuti!
12 Zato pa moramo imeti mi zdravi in močni celo z najhuje bolnim Satanom pravo potrpljenje; in to toliko bolj, ker nam mora Satan služiti celo s svojo najhujšo boleznijo!
13 Mar res misliš, da lahko obsojeni Satan počne, kar hoče? Zelo se motiš!
14 Glej, samo toliko lahko stori, kolikor mu je dopuščeno! Njegova volja je seveda hu­dobna; toda ne more je izpolnjevati, če tega ne dopustim. Zakaj pa tu in tarn dopustim, da se nekaj njegove hudobne volje uresniči - tega še ne moreš razumeti. Ko pa si boš nabral nekoliko več izkušenj iz ljubezenskega delovanja vseh nebes, boš tudi spoznal veliko tega, kar zdaj še zdaleč ne moreš!
15 Toda Jaz te v tvojih namenih nočem motiti! Če hočeš Satana izgnati, da bi s tem v vsej neskončnosti dosegel večni mir, temu ne nasprotujem! Dal ti bom tudi toliko moči, da boš po tvojem mnenju kos samemu Satanu. Naj se zgodi, da boš popolnoma uresničil svojo voljo. Toda pazi, ali ne boš na koncu ti sam še prehitro spet razvezal vezi, s katerimi hočeš zvezati Satana! Stori, kar hočeš, moč in oblast sem ti že dal!"
16 Martin pravi: "O Gospod, če le imam moč in je Tebi prav tako, bom že opravil z mrho! Toda en brat mora vendar biti z menoj!"
17 Jaz pravim: "Ne le eden, temveč Peter, Janez, Borem, Korel ter Uron in Šonel te bodo spremljali tja, in to najhitreje! Kajti na širokem srednjem sončnem pasu, ravno nasproti naših nog - torej nekako na spodnji polovici sonca - se je Satan lotil velikega uničevanja in v tem zelo pretirava; tam ga boš srečal polnega togote, bolečine in na­jtežjega dela! Tam potem stori z njim kar hočeš in kar se ti zdi dobro! Tako bodi!"
18 Martin pravi: "Hvala Ti, o Gospod in Oče; s takšno Tvojo pomočjo bo že šlo! Zato bratje, se le hitro se odpravimo tja, sicer nam bo ta pošast prej uničila pol sonca!"
19 Peter pravi: "Brat, ker potujemo naj­hitreje, smo zdaj že tudi na kraju samem, ne da bi premaknili eno samo nogo. Kajti v duhu je gibanje `tukaj in tarn' samo trenutek!"

190 Martin s svojimi nebeškimi spremljevalci na kraju opustošenja - Martin obsodi Satana - Martin sočustvuje z jokajočim Satanom in Satanova osvoboditev

1 Martin se ozre na vse strani; nobene hiše ne vidi več, ne Gospoda, nikogar, razen prej omenjenih spremljevalcev. Krog in krog je pusto in razdejano. Dim in neznanski ognje­ni stebri se s strašansko silo dvigajo iz razde­janih sončnih tal. Tu in tam zijajo kot Zemlja veliki kraterji polni grmeče žerjavice, iz katere bruhajo od časa do časa v prostrano vesolje kot Zemlja valeče žareče mase. Tu in tam mnoge zgrmijo spet nazaj med najstrašnejšim pokanjem in poženejo vodo v veliko žarečo žrelo, in to povzroči tam spet nove strahotne eksplozije pare. In vse to s tolikšno močjo, ki bi lahko svet, kakršen je Zemlja, pognala na milijone milj daleč.
2 Martin ostrmi, ko vidi, kako se sila sončnih ognjenih kraterjev igra s kot Zemlja velikimi masami, tako kot na Zemlji veter s snežinkami, in pravi: "Bratje, to je več kot zmore dojeti ubogi človeški duh! To je ven­dar zagon sile, ki si je na Zemlji ne bi bilo s človeško pametjo mogoče niti zamisliti! Povejte mi vendar! Je vse to učinek in delo pošastnega Satana?"
3 Peter pravi: "Seveda! Kajti mi mu gotovo ne pomagamo in drugi nam podobni tudi ne. Torej je to nedvomno samo njegovo delo!"
4 Martin pravi: "Kje pa je, da bi ga poiskali in pokončali?"
5 Peter pravi: "O brat, ta skrb je odveč. Sam od sebe ti bo izkazal čast in posebno zado­voljstvo! Glej, nad tistim velikim kraterjem se že dviga žareč kot tekoče jeklo, ki prekipevajoče izteka iz talilne peči! Le pripravi se na njegov sprejem; toda nikar ga ne pusti priti preblizu, sicer bi ti lahko postalo malce prevroče!"
6 Martin pravi: "Dobro, dobro, brat!"
7 Martin takoj nameni Satanu mogočne besede sodbe in pravi: "Gospodova oblast v meni te, zato da bi ustvarjena bitja dobila večni mir, za večno izganja na tisto žareče morje! In da boš imel toliko manj možnosti za obujanje hudobih načrtov, naj te her­metično in diamantno trdno pokrije še nekaj kot svet velikih gora! Tako naj se zgodi v Gospodovem imenu!"
8 Komajda Martin izgovori te besede, se te tudi že uresničijo, toda kmalu Martin vpraša Janeza: "Brat, ti razumeš razodetje in si ga v svojem času iz Gospodovega duha zapisal za svet. Povej mi: ali sem prav ravnal s tem lopovom?"
9 Janez pravi: 'Vprašaj svoje srce in iz tega Božji red! Povem ti, tudi ti si tako star kot ta, ki si ga pregnal, in si bil, dokler te ni zagrabil Gospod, tudi napihnjeno hudoben. Če bi ti za to Gospod storil tako kot si storil ti temu, obenem s teboj ustvarjenemu hu­dobnemu duhu, ali bi bil s tem zadovoljen?"
10 Martin pravi: "O brat, to bi bilo naj­strašnejše kar bi se mi lahko kdaj zgodilo! O povej mi, ali on v tem stanju čuti kaj bolečine?"
11 Janez pravi: "Povem ti: najstrašnejše, na­jbolj neznanske! Ali pa je tebi ob tem kaj laže, ko se ta tako strahotno muči?"
12 Martin pravi: "O brat, ne, ne, bolečin naj ne trpi, temveč naj bo zgolj nedejaven; zato proč s tem pokrivalom in z žerjavico!"
13 Takoj se zgodi, kar Martin ukazujoče izreče. Satan se boleče dvigne na še kadeči se žlindri nekdanjega kraterja in prav bedno joče.
14 Ko Martin to vidi, pravi: "Bratje, kljub njegovi prastari hudobiji se mi zelo smili, ubogi hudič! Le kako bi bilo, če bi ga pokli­cali k nam in mu predlagali poti, po katerih mora hoditi, da bi se poboljšal? Kajti in­teligence mu gotovo ne manjka, pač pa volje. In tu mislim, da se bo moral s pomočjo svoje inteligence nekoč vendarle ukloniti?! Kaj menite, ljubi bratje o tej zadevi?"
15 Janez pravi: "Prav imaš, popolnoma prav. To je tudi Gospodova nespremenljiva volja! Toda sam se boš prepričal, da mu ni mogoče priti do živega drugače, kot z dolgo trajno sodbo - ki namreč obstoji v zunanjem mate­rialnem stvarstvu. S tem čedalje bolj slabi, postaja nemočen in mora, zavedajoč se te slabosti in nemoči, privoliti v marsikaj, v kar ne bi v svoji svobodi, neobsojeni polni moči nikoli privolil.
16 Toda ne glede na to lahko z njim poskusiš, da se boš sam prepričal, kako je z njegovo inteligenco in voljo. Zato ga pokliči semkaj in takoj bo tu!"

191 Martin pokliče Satana - Satan se skuša opravičiti

1 Martin stori, kot mu je svetoval Janez. Z močjo svoje volje pokliče Satana, in ta pri priči stoji pred njim v najbednejši človeški podobi, pokrit s tisoč opeklinami, in ga vpraša:
2 (Satan:) "Kaj mi še hočeš prizadejati? Ali ti še ni dovolj, da si me naredil tako bednega, kot zdaj stojim pred teboj? Me hočeš naredi­ti še bolj bednega? Kaj sem ti storil? Ali nisi srečen kot more biti srečen le duh, in to za večno?! Misliš, da boš svojo večno blaženost povečal, če me boš izročil največjim mukam? O ti slabotni duh, kako daleč si še od tega, da boš popoln in boš razumel večni Božji red!
3 Glej, imaš me za najhudobnejše vseh bitij, in s tem nasproti nebesom tudi za najbolj zaničevanja vredno in najbolj prekleto bitje! Toda vprašam te: kdaj sem te zmerjal tako kot si me ti? Kakšno zlo sem ti prizadejal? Ali nisi bil ti sam tisti, ki si na Zemlji samo­voljno kršil Božje postave in za to nisi niti najmanj potreboval mojega zapeljevanja? Če bi te zapeljal jaz, bi Gospod zaradi tebe takoj po tvojem prihodu v svet duhov poračunal z menoj in ne s teboj!
4 Seveda si, ko si z Gospodovo pomočjo izpraznil morje svoje hudobije in s tem izničil svoje grehe, tudi tako imenovanega zmaja potegnil iz sebe - pravzaprav iz morja svoje lastne hudobije. Mislil si, da sem bil to jaz; toda povem ti, da se zelo motiš! Tisti zmaj si bil ti sam v vsem obsegu tvoje najbolj grobe telesne čutnosti, ne pa jaz!
5 Seveda sem tudi jaz v tebi - kajti celotno tvoje bitje vse do notranjega duha sem jaz. Kot je nekoč na tvoji Zemlji, ki je tudi popolnoma vzeta iz mene, Gospod iz Adamovega rebra ustvaril ženo, tako si ti in vse stvarstvo vzeto iz mene. Toda jaz se ne menim za to, kar je bilo vzeto iz mene in tega tudi ne sodim. Saj ima tako in tako vsak po Božjem duhu v sebi Božjo besedo, ki ga zmeraj in povsod sodi! Če pa je tako, kaj me potem nenehno preklinjaš in si poln neu­gasljivega sovraštva proti meni!
6 Ali te morda še jezi, da sem te v moji spremenjenosti zavrnil pred Gospodovim obličjem, ko si me hotel poljubiti? Glej, če te jaz takrat ne bi zavrnil, bi bil ti izgubljen v veliki mlakuži svoje grobe čutnosti! Ker pa sem te zavrnil in ponižal in ti s tem izkazal največje dobro delo, ali za to zaslužim od tebe takšno ravnanje?
7 Če sem povzročil tukaj ta sončni potres, sem to moral storiti, ker bi sicer to nebesno telo postalo neuporabno za svojo prihodnjo nalogo, tako kot žival, ki bi kar naprej spreje­mala vase hrano, toda grobih, neuporabnih snovi pa ne bi mogla izločati iz telesa. Le kako dolgo bi živela in opravljala svojo službo?
8 Glej, tudi jaz sem tako kot ti služabnik Božanstva - seveda na žalost obdarjen le z omejeno, najmanjšo svobodo. To, kar delam, moram delati! In če kje v vsej neskončnosti le malo naredim narobe, jih dobim za kazen z najbolj ostro palico po hrbtu! Med vsemi služečimi bitji poslednji, najnižji in tako tudi od Stvarnika najbolj zavržen in najbednejši. Ničesar drugega ne morem storiti kot to, za kar sem določen, čeprav imam najpopolnejšo inteligenco in bi pogosto rad storil kaj drugega - in zaradi tega se počutim le še bolj bedno!
9 Kako bi bilo tebi na mojem mestu, če bi te Stvarnik namesto mene določil za enak na­men? Kako bi ti bilo všeč, če bi tudi kakšen Martin prišel nadte in bi storil s teboj tako kot si storil ti z menoj? Govori zdaj, kajti jaz sem dovolj govoril!"

192 Martinov modri odgovor Satanu - Satanovi megalomanski odgovori na Martinove predloge

1 Martin reče: "Bednik, kakor sem jaz tebe potrpežljivo poslušal pred vsemi temi lju­bimi pričami in Gospodovimi prijatelji, tako pričakujem od tebe, da boš tudi ti mene potrpežljivo poslušal. Kajti povem ti v Gospodovem imenu, da smo tu pravzaprav zato, da bi ti pomagali za vekomaj ali te sodili za vedno!
2 Veliko si mi povedal o svojem resnično zelo nesrečnem položaju, v katerem si že eone velikih časovnih obdobij stvarstva. Toda glej, trdovraten nevernež sem, in prav zato ti povem, da ti ne verjamem niti tretjine!
3 Rad ti verjamem, da ti gre gotovo zelo bedno, včasih celo neizrečeno hudo. Ne ver­jamem pa ti, da so vzroki, ki si jih navedel za to resnični, kajti predobro poznam Gospo­dovo neskončno dobroto, ljubezen, potr­pljenje, blagost in vem, kako nedoumljivo se je ponižal k nam, Svojim ustvarjenim bitjem! Le kako naj bi verjel, da bi te lahko po Svoji volji ustvaril samo za najhujšo bedo v vsej neskončnosti, ko vendar ni bitja, ki bi lahko Gospoda obdolžilo tako strahotne trdo­srčnosti!
4 Tudi meni ni šlo, ko sem prišel v ta resnični svet, posebno dobro. Bil sem beden, trpel sem lakoto in žejo in mučilo me je neznosno dolgočasje, ki je iz minut naredilo tisočletja. Toda vse to se je zgodilo zato, da bi me prebudilo, in končno vpeljalo v kra­ljestvo večnega Božjega veličastva. V tem kraljestvu čedalje bolj spoznavam, kako vsa ta samo na videz bedna stanja niso bila nič drugega kot največja Gospodova ljubezen, saj sem po njih postal razsvetljen in sposoben sprejeti Očetovo popolno lju­bezen.
5 Če bi že prej odložil svoj škofovski napuh, ki sem ga prinesel s seboj - in to bi, kot spoznavam zdaj, zlahka storil - bi bilo z menoj tudi hitro boljše. Toda bil sem trd in nisem hotel, ker me je oživljal škofovski napuh in iz tega velikanska čutnost! In tako sem moral trpeti, toda ne po Gospodovi, temveč po svoji volji - zato pa ne moreš biti kriv ti, še manj pa je bila to Gospodova volja!
6 Trdno verjamem, da tvoje bede ni kriv nihče drug kot ti sam! Če se hočeš obrniti h Gospodu in se kot izgubljeni sin vrniti v naročje tvojega svetega, večnega Očeta - naj bom za veke namesto tebe jaz najbednejše bitje vse neskončnosti - če ti ne bo pri priči prišel naproti z ljubezni polnimi rokami in te med največjim praznovanjem vseh nebes sprejel kot Svojega najljubšega sina!
7 Stori to s svojo močjo ubogi brat, in tvoje velike bede bo v trenutku konec! Odpusti mi tudi, ker sem bil pogosto trd in sem s svojimi grehi bremenil tebe! Zdaj prevza­mem vse in želim biti zmeraj dober s teboj, če sprejmeš moj predlog in ravnaš po njem!
8 Priznam tudi, da nisem vreden, da bi tebi prvemu in največjemu duhu iz Boga kaj takega predlagal. Kajti vem, da je v tebi še zdaj v tvoji obsodbi neskončno več modrosti in moči, kot je bom mogel doumeti jaz, pravi nič proti tvoji veličini, kdaj koli. Toda ravno zato, ker te zaradi tvoje veličine tako cenim, in te kot Božjega prvenca visoko častim, želim tako kot vsa nebesa, da bi se končno enkrat spreobrnil k Bogu, tvojemu Očetu!
9 Saj so vendar pretekle že večnosti, v ka­terih si se nenehno trudil, da bi se povzpel nad večnega, vsemogočnega Boga z vsemi sredstvi, ki so bila dosegljiva tvoji najgloblji modrosti in veliki moči! Z njimi ne le da nisi nikoli ničesar dosegel, temveč si postajal vedno bolj beden, slaboten in siromašen. S tem se nisi obogatil z ničimer, razen z besom in jezo proti Bogu, ki sta te razžirala.
10 Neštetokrat si že dobil takšna in tudi boljša povabila, kot je tole moje. Toda zaradi tvoje, meni nerazumljive trmoglavosti, niso rodila sadu. Toda glej, gotovo še nisi imel pred seboj bednejšega poslanca s takšnim namenom; zato naredi zdaj izjemo in se vrni z menoj!"
11 Satan pravi: "Res, zelo prikupno in pri­jazno govoriš, zato tudi odpuščam vse tvoje grobosti, ki si mi jih prizadejal. Glede tvoje želje, ki mi je zdaj že predobro znana, pa ti bom lahko odgovoril šele tedaj, ko moje bitje ne bo več ujeto v nobenem soncu in nobeni trdi zemlji v vsem neizmernem prostoru s tvarstva.
12 Kajti moj jaz je neizmerno vesolje; to pa ni svobodno. Kako se lahko v vsej svoji celoti rešim te omejitve? Kar vidiš tukaj pred se­boj, je le najbolj notranje življenjsko jedro mojega, za tvoje pojme neskončnega bitja! Če mi lahko vrneš, kar sem izgubil, ti bom tudi nemudoma sledil!"
13 Martin strmi v Satana in čez nekaj časa zelo resno reče: "Ta, popolnoma vse, najbednejši prvorojenec iz Boga; torej pojdi z menoj!"
14 Satan pravi: "S čim mi lahko zagotoviš, da je tvoja obljuba resnična?"
15 Martin pravi: "Z neskončno ljubeznijo Boga, tvojega Očeta! Ti je to dovolj?"
16 Satan: "Prijatelj Martin, po svojem ome­jenem pojmovanju imaš seveda z menoj do­bre namene. Tvoje zagotovilo je dobro in sprejemljivo za duhove, ki so kot ti končni in omejeni. Vprašanje pa je, ali lahko to zago­tovilo zadošča tudi meni, ki sem - čeprav iz Boga - Bogu enak neskončen duh.
17 Glej, za mušico boš hitro in zlahka našel dovolj hrane, ne boš pa je zlepa našel za slona, in še manj za najbolj velikanskega leviatana, ki potrebuje kot gora velike kose, da se nasiti!
18 In tako je zate neskončna Božja ljubezen za končna bitja več kot dovolj velika, da jih za večno nasiti. Toda, za enako neskončnega duha bi lahko zadostovala samo, če bi morala nasičevati edino njega samega!
19 Toda nasititi poleg njega še neskončnost neštetih bitij, od katerih bo sčasoma vsako potrebovalo neskončno: glej, tu ima tudi neskončna ljubezen božanstva nujno svoje meje, ker bi morala iz ene svoje neskončnosti ohranjati dve, to pa bi bilo čisto nemogoče.
20 Zdaj še potrebujem fizično in moralno neskončno veliko v vsem prostoru stvarstva, kjer sem najhuje ujet. Koliko več bi potem potreboval šele v svoji znova pridobljeni svo­bodi!
21 Tebi in vsem, ki ste tukaj pa tole: zaradi vas se ne bom vrnil. Kajti če bi se vrnil, bi vi vsi propadli in bili uničeni! Jaz edini vem, kako velik je Bog, koliko ima, in kaj lahko da. Spoznavam, da ne more hkrati ohraniti mene in vas. Zato raje ostanem na veke beden, da lahko vi kot moji otroci uživate veličastvo, ki pripada edino meni - in to vam tudi iz srca privoščim!
22 Seveda vem, da je Bog neskončno dober; toda prav Njegova preveč neskončna dobrota ga dela potratnega! Če Ga iz ljubezni do vas, mojih otrok, ne bi jaz podpiral in Ga včasih omejil v Njegovi preveliki velikodušnosti, bi lahko kmalu odšel spet na Zemljo, da bi tam pri Svojih trdih ustvarjenih bitjih iskal kruha!
23 Tako torej vidiš, da neskončna Božja ljubezen zame ne more biti sprejemljivo poroštvo. Ponuditi mi boš moral kakšno drugo, ki mi bo pomenila več od te!"

193 Martinovi nadaljnji predlogi za Satanovo odrešitev - Njegovi nadaljnji ugovori - Ureditev stvarstva pred Gospodovim učlovečenjem in po njem

1 Martin govori: "Moj najbednejši prijatelj, razumljivo in pravilno si nam razkril razloge, zaradi katerih tebi, ki si sam neskončni duh, neskončna Božja ljubezen ne more zadoščati. Toda, če bi nekoliko popustil v svoji zahtevi in bi bil tako kot mi zadovoljen s tem, kar ima vsak od nas - in to bi bilo vendar zagotovo neznansko več kot imaš zdaj v tem bednem stanju - mar ne bi bilo to zate veliko boljše kot zdaj? In pri tem menim, bi bila neskončna Božja ljubezen dovolj močno zagotovilo za tvojo vrnitev k Bogu!
2 Zdaj si pravzaprav toliko kot nič, ničesar nimaš in moraš zmeraj veliko trpeti. Potem pa bi postal vsaj to, kar smo mi, in tudi potreboval ne bi nič več kot mi! Ali ti ne bi bilo bolje, kot pa ti je zdaj?
3 Ti pa se, kot si rekel, iz ljubezni do nas, nekakšnih svojih otrok, neskončno žrtvuješ - tega pa gotovo nihče od nas ne more zahte­vati od tebe. Lahko bi se žrtvoval tudi tako, da ob misli na svojo vrnitev ne bi zahteval zase vsega, temveč samo toliko, kolikor ima vsak od nas! Za neskončno Božjo rado­darnost zaradi tega pač ne bi bilo nobene razlike in velika Očetova shramba zato ne bi bila osiromašena!
4 Kaj praviš? Mislim, da bi bilo mogoče tudi tako!"
5 Satan pravi: "Moj ljubi Martin, govoriš tako, kakor zadevo vidiš iz svojega zornega kota - naravno in nujno omejeno. Ker pa si zelo spodoben, bom potrpežljiv s teboj tudi jaz. Toda samo pomisli, kaj je tu mogoče in kaj ne! Ali lahko postanem manjši kot sem? Ali še zmeraj ne vidiš, da je ves neskončni prostor stvarstva napolnjen zgolj z mojim nedeljivim bitjem!
6 Bi lahko zato, da bi potreboval manj, do­pustil, da bi ti vzeli noge, roke, en ud za drugim, da bi tako zmanjšal svoje potrebe? Kajti brez nog bi že potreboval manjšo obleko, brez rok obleko brez rokavov, in želodec bi imel za manj udov tudi manj dela in bi torej potreboval manj hranilnih snovi. Ta račun bi bil pravičen; samo povej mi, ali bi bil s tem zadovoljen?"
7 Martin pravi: "Najbednejši prijatelj, menim, da pri Gospodu to ne bi bilo potrebno niti tebi niti meni! Kajti tako kot mora celo vsak človek zapustiti svoje telo, ki je nekaj časa sestavljalo njegovo bit, bi lahko tudi ti opustil svojo materialno bit in se tako kot mi, zadovoljil samo z duhovno. Gospod pa bi potem s tvojim velikim svetnim tele­som zanesljivo storil to, kar je najbolj modro in najboljše, kot stori tudi z našim majhnim telesom! Glej, mi smo s tem najplemenitej­šim duhovnim telesom povsem zadovoljni, in tudi ti bi bil lahko?!"
8 Satan govori: "Ljubi prijatelj, zmeraj govo­riš o zadevi samo tako kot jo v svoji ome­jenosti razumeš. To izvira iz tega, ker ne moreš s svojimi očrni, tako kot jaz z mojimi, pregledati vsega stvarstva, ki je moja bit. Tvoja volja je dobra in tvoje srce je dobro. Toda tvoja modrost je le svetla pika v neskončnosti!
9 Ali ne vidiš, da mora imeti vsako bitje temelj, oporišče, da lahko nastane in potem obstaja? Vsaka sila mora imeti nasprotno silo, da se lahko kot taka izrazi! Če dve sili nasto­pita druga proti drugi, zadeneta druga v drugi na odpor, in se tako izrazita s polarnim nasprotnim učinkom. Šele s takšnim boju podobnim, ali enakim izrazom dveh sil, se bitje lahko uresniči.
10 Torej: Bog je pozitivna najvišja sila - jaz kot negativna najnižja pa po svoje prav tako neskončna kot Božja najvišja! Bog se brez mene prav tako ne bi mogel izražati, kot jaz ne brez njega!
11 Če pa bi se jaz po tvojem nasvetu vrnil k Božanstvu in bi s tem postal skupaj z Njim ena sama pozitivna sila - povej, ali se ne bi potem vse dozdajšnje stvarstvo iz Boga in mene razblinilo v prazen nič? In vse bi se vrnilo v najino prabitje zgolj kot ideja in tu izgubilo bistvo, bit in zavest?
12 Govori torej in me prepričaj, da je nadaljnji obstoj vseh stvari mogoč tudi po drugi poti, pa ti bom sledil!"
13 Martin odvrne: "Veš, tako globoko moja modrost ne sega, in verjamem, da tudi moji prijatelji še niso pregledali vse neskončnosti. Zelo pa dvomim, da je Gospod pri ohran­janju Svojih doslej ustvarjenih del, odslej nujno omejen prav nate!
14 Pred Njegovim učlovečenjem sta bila stara Zemlja in staro nebo, ki sta seveda temeljila na tebi, ker si bil negativen pol. Ko pa je Gospod sam sprejel meso, je zavrgel tvojo polarnost in v Samem Sebi namesto tvoje, postavil veliko boljšo, Sebe vrednejšo ali večno! S to je znova trdno povezal stvarstvo, ki se je zaradi tvoje slabosti hotelo razleteti. S tem je tako rekoč prešlo staro in na njegovo mesto je stopilo nekaj popolnoma novega.
15 Pred učlovečenjem si bil morda res nu­jen. Toda po njem nisi nič več in nič manj kot vsak drugi duh in nisi več nujno potreben za ohranitev stvari. Zato menim, da moraš to spoznati in se ravnati po moji želji!"
16 Satan, nekoliko bolj razburjen, pravi: "Prijatelj, spet postajaš predrzen; toda ker nisi preveč moder, naj ti bo oproščeno!
17 Glej, ti kratkovidnež, le kdo je pomagal takrat Božanstvu, da je lahko uresničilo takšno novo stvarstvo? Mar nisem bil jaz tisti, ki Ga je moral preganjati, ki Ga je skušal, in Ga moral nazadnje telesno celo pomagati ubiti, da je tako mogel sprejeti mojo negativno polarno bit bolečine in trpljenja v Svojo pozitivno Božjo naravo?
18 Ta narava pa je v Bogu prav tisto, kar si ti imenoval Njegova neskončna ljubezen! Ta pa - kot sem ti že rekel -- lahko zadošča le vam, končnim bitjem. Meni pa ne zato, ker sem neskončen in večen! Zdaj pa še sploh ne, ko trdno stoji še toliko miriad sonc in svetov, ki so pravzaprav moje bitje!
19 Ah, ko se bo nekoč vsa materija kot negativna polarnost razblinila in prešla v Boga, potem že. Šele tedaj bo moje zanikanje postalo odveč. Tedaj bom kot vsega svojega razgaljen duh seveda lahko storil, kar zahtevaš od mene!
20 Potem bom postal manjši kot sem zdaj. In za svojo ohranitev ne bom potreboval veliko več kot zdaj ti in ne bom mogel nikoli več ogrožati vaše blaženosti. Zdaj pa bi vam vsem še zelo slaba predla, če bi se s teboj povsem vrnil h Gospodu! Zato bom moral še nekaj eonov zemeljskih let vztrajati tako kot sem zdaj, dokler ne bom mogel brez nevarnosti za vse vas izpolniti tvoje želje!
21 O prijatelj, o sin, predobro poznam neskončno sladkost nebes, poznam pa tudi strašno grenkobo svojega stanja! Toda, kaj morem?
22 Glej, noben dorasel hrast se ne da več upogniti čez koleno, še manj jaz kot prahrast vsega stvarstva! Toda sčasoma in v pravih okoliščinah, se bo tudi tvoja dobronamerna želja lahko uresničila.
23 Raje poglejte na Zemljo, kjer se dogajajo zelo hude reči. Tam bi lahko storili kaj bolj koristnega kot počnete zdaj tu, ko hočete predčasno doseči nekaj, kar zdaj še ni mogoče. Kaj meniš o tem, moj ljubljeni sin Martin?"

194 Martinov ponovni poskus, da bi Satanu pojasnil, kako zgrešena je njegova trmoglavost

1 Martin pravi: "Ubogi prijatelj, vse to bi seveda lahko bilo tako kot si mi potrpežljivo pojasnil. Toda glej, tako kot vsi slepci sem tudi jaz zelo neveren ali morda celo bolj neumen kot neveren. Tako nikakor ne morem razumeti, zakaj stvarstvo ne bi moglo obstajati brez tebe? Posebno, ker ti s svojo vrnitvijo k Bogu ne le da ne bi prenehal obstajati, temveč bi v svoji biti postal le neskončno popolnejši!
2 Dobro vem iz Gospoda, da še moraš ohranjevati, ker je po Božji ureditvi od tebe odvisna ohranitev naravnih teles in bitij. Ampak kaj pomenijo minljiiva bitja?
3 Če si enkrat pridobljen kot popoln - in to je povsem odvisno edino od tvoje volje - potem je tako in tako vsa materija odveč! Le-ta se bo - ker ni nič drugega kot tvoja otrpla trmoglavost - s tvojo vrnitvijo tako in tako po Gospodovi želji takoj razblinila in spopolnila v čisto duhovno bitje, ki je v materiji grobo omejeno in ujeto zaradi tvoje otrple trmoglavosti!
4 Toda naše duhovno bistvo ter nova Zemlja in novo nebo, s teboj res nimajo ničesar opraviti, ker ima njihov večni obstoj edino v Gospodu svoje polarnosti, te pa so ljubezen in modrost, ali dobro in resnično!
5 Seveda imaš prav, da si prej usmeril naše poglede k Zemlji, kjer je zelo hudo. Toda jaz trdim, moj ubogi prijatelj in brat: če se spre­obrneš, se bo ne le Zemlja, temveč vse stvarstvo takoj prikazalo v svoji prvotni božanski čistosti in popolnosti! Vsa zloba bo prenehala, in vse, kar bi še moralo prehoditi obsojeno, v materijo ujeto pot mesa in ma­terije same, bo v tvojem spreobrnenju in po njem takoj spopolnjeno!
6 Kajti vsa pot mesa vendar ni nič drugega kot mučno ločevanje od tebe in težavno vstajanje iz tvoje otrplosti. Če pa se sodba konča pri tebi, čemu bi potem sploh še bila materija, čemu težavna, trpeča pot mesa?
7 Menim, da sem govori čisto resnico, in to iz svojega najboljšega srca in volje. Stori torej po tem in videl boš, da bo zadeva videti čisto drugačna, kot si predstavljaš!"

195 Satan odgovori Martinu in mu očita napuh

1 Satan pravi: "Prijatelj, od vsega, kar si povedal, je najboljše to, da mirno priznavaš, kako kratkoviden si do mene. Sicer pa si v svojem pojmovanju teh stvari in razmer za celo večnost zadaj!
2 Iz tvojih besed razberem, da nisi ničesar, kar sem govoril s teboj, niti približno razumel. Zato bi se tudi zaman trudil, če bi ti hotel pobliže razkriti globlje življenjsko razmerje med Bogom in menoj, ker bi to razumel še manj kot tisto, kar sem ti povedal doslej.
3 Zato predlagam, da se v miru ločiva in se posvetiva najnujnejšim opravkom. Kajti z najinim medsebojno nerazumljenim pogov­orom celo večnost ne bova prišla na cilj. Dobro razumem, kaj bi rad. Ti pa ne razumeš in tudi ne moreš razumeti, kaj je tu mogoče in kaj ne. Zato je vsa ta menjava besed s teboj brezplodno delo!
4 Toda, ker si tako dostojen, ti bom ven­darle nekaj povedal, in to ti bo zelo koristilo! Glej, ti in ves tvoj svet gledate v meni temelj vsega zla, ki izvira iz mojega napuha, ki naj bi presegal vse angelske pojme! To tudi dopu­ščam, če samozavest, zavest bivanja, samodoločitev svojih moči in iz tega izvirajoča nujna dejavnost zasluži to žaljivo ime. Toda kako je s tem pri tebi prijatelj Martin, ki me hočeš pripraviti naj se vrnem samo zaradi tega, da bi celo iz Gospodovih ust izvabil največje priznanje v vseh nebesih?
5 S svojo jezičnostjo si zmagoslavno deloval na prebivalce tega sveta, in Gospod te je zaradi tega zelo pohvalil. Odlikoval te je pred vsemi tvojimi enako ali bolj zaslužnimi brati; zdaj pa bi si rad z zmago nad menoj pripravil največjo slavo v nebesih! Kmalu bi rad slišal o sebi besede pohvale in slave: `Glej tam, glejte! Kar doslej ni uspelo miriadam najmogočnejših duhov, in celo samemu Bogu ne, to je preslavno uspelo slabotnemu Martinu!'
6 Meniš Martin, da je takšno prizadevanje kaj drugega, kot največji skriti napuh, proti kateremu je moj napuh pravi nič? Opusti ga popolnoma do najglobljega temelja, šele potem bova morda lahko nadaljevala pogovor! Kajti glej, svetloba sem, če se po­javim pred teboj v svoji pravi podobi. Zato moraš biti popolnoma čist, šele potem se bova lahko učinkovito pogovarjala!  Zato po­jdi tja in se očisti vse umazanije, šele potem se vrni in govori z menoj, prasvetlobo večnosti!"

196 Martin, Janez in Satan – Martinovo poštenje in Janezova modrost in odločnost - Satanova prepirljivost in grajanje Janeza - Janezov odgovor

1 Martin ob teh Satanovih besedah zelo osupne, toliko bolj, ker se pri tem čuti res malce zadet. Ko se nekoliko pomiri, se obrne k Janezu in pravi: "Ljubi brat, ki si bolj kot kdor koli drug napolnjen z Gospodovo mod­rostjo, kaj pa praviš k temu? Ali naj vsaj v tej edini točki verjamem Satanu? Po mojem notranjem občutku ima nekoliko vendarle prav!"
2 Janez pravi: "Pusti zdaj to stvar; kajti tam, kjer še mi nismo ničesar dosegli, bo tudi tvoje prizadevanje zaman! Ukaži mu v Gospo­dovem imenu, naj miruje; potem pa se vrn­imo nazaj k Očetu! On sam naj stori z njim, kar hoče, in to bo tudi najboljše!"
3 Satan pravi: "In prav zato, ker si mojemu Martinu dal takšen nasvet, ne dovolim, da bi mi ukazoval naj mirujem. Martinu bom izkazal čast in bom šel z njim pred Gospoda, da bom tam uredil z Njim to zadevo, ki je vi vsi ne morete razumeti! Pojdite domov, prostovoljno vam bom sledil h Gospodu!"
4 Janez pravi: "Žal poznamo tvoje namene in natančno vemo, da nisi nikoli nevarnejši kot tedaj, ko se delaš humanega! Zato, če imaš pogum, se boš že moral sam podati h Gospodu, kajti ni nam naročeno, da naj te kot Gospodovega največjega sovražnika vza­memo s seboj.
5 Ah, nekaj čisto drugega bi bilo, če bi se po tem tako dobrem Martinovem nasvetu spre­obrnil, in se kot skesan izgubljen sin vrnil v sveto Očetovo naročje! Tedaj bi bil seveda nam vsem najbolj dobrodošli spremljevalec. Tako pa te res ne potrebujemo.
6 In kot sem rekel, če hočeš h Gospodu, pot predobro poznaš. Z nami v družbi pa, takšen, kakršen si, nikdar ne boš mogel in smel potovati! Tako naj bo v imenu našega in tvojega Boga in Gospoda!"
7 Satanov obraz se ob tem zmrači in Satan reče: "Če Gospod pošilja in bo še v prihod­nje pošiljal k meni takšne poslance kot si ti, prisegam pri vsem, kar mi je sveto, da se nikdar ne bom vrnil - in četudi bi me Gos­pod kaznoval z ognjem vseh centralnih sonc!
8 Martin bi lahko pri meni kaj dosegel, toda Janez, Peter in Pavel nikoli! Zapiši si te besede za uho, ti Kristusov učenec - trda, neusmiljena klada! Mar meniš, da čutim morda strah ali odpor do tebe in tvojih sen­tenc, ker si ti, Janez, pisun Evangelija in kracač Razodetja? Oh, kako se motiš!
9 Glej, mesarska muha, ki sem jo ustvaril, mi je neskončno dragocenejša kot tisoč takšnih prerokov, kakršen si ti! Sramuj se zaradi svoje trdosrčnosti do tistih, ki so dela istega Stvarnika, a seveda trpeči, bedni in mučeni na veke!
10 Odlično vas je Gospod sam označil s tem, ko je v priliki o izgubljenem sinu rekel: Ko pa je oče ubogemu, izgubljenemu sinu, ki se je vrnil domov, pripravil veliko praznovanje, in so drugi očetovi sinovi in otroci slišali, da je v očetovi hiši nadvse veselo, so prišli in jezno rekli: `Nam, ki smo ti bili vedno zvesti, nisi še nikoli pripravil praznovanja! Ko pa se je vrnil ta zavrženi, ki te je tako zelo užalil, da sta ob tem vzdrhtela nebo in zemlja in odrevenela od groze, temu daješ svoj pečatni prstan in mu pripraviš največjo gostijo!'
11 Ne bom te spominjal, kaj je odvrnil oče teh jeznih godrnjačev. Kajti ti ostajaš kljub temu takšen, kot si: trd in neusmiljen v svojem srcu, tako kot vsi iz tvoje sodrge!
12 Toda Martina izvzemam! Ker ste ga za­peljali je bil nekaj časa sicer zelo grob. Toda poboljšal se je in njegov pogovor z menoj je bil od eonov nedoumljivih časovnih obdobij prvi blaženi trenutek za moje srce. Zato ga bom tudi zmeraj zelo spoštoval! In če bo kdaj kdo kaj dosegel pri meni, bo to Martin; toda vsi drugi si prihranite trud! Pojdite, jaz pa bom ostal!"
13 Janez pravi: "Hudo krivico mi delaš! Ali nisem bil jaz tisti, ko te je Martin s svojo močjo za večno vrgel in izgnal v ogenj tistega kadečega se ognjenega kraterja in te povrhu pokril še z žarečimi gorami, ki je Martina opomnil, in ga pripravil do tega, da te je spet osvobodil? Če pa sem to storil, zakaj sem potem zdaj trda in neusmiljena klada?"
14 Satan pravi: "Prijatelj, nikar mi ne govori o svojem usmiljenju! Martin je storil, kar je storil, v svoji nepremišljenosti. In ker je kmalu spoznal, da ni ravnal prav, je takoj spremenil svoje nepremišljeno ravnanje. Ti pa si, kar si, in nikoli ne spremeniš svojega izreka, pa če je pravičen ali krivičen. Zato te sovražim in zaničujem bolj kot vse svoje najhujše trpljenje in bolečine! Tebe, Martin, spoštujem, vas druge pa bom na veke kar najgloblje zaničeval! Zdaj pa se poberite od tod, sicer bom naredil spektakel, kakršnega doslej vsa neskončnost še ni videla!"
15 Janez govori: "Tukaj nismo zato, da bi te morali ubogati, temveč da bi te ovirali pri tvoji hudobiji. In zato bomo odšli od tod tedaj, ko bo to hotel Gospod, ne pa po tvoji volji! Če pa hočeš narediti spektakel, pa lahko seveda poskusiš. Potem se bo takoj pokazalo, ali ne bo naša oblast nad teboj večja kot tvoja nad nami!
16 Ker pa si sam ukazal, da se moramo pobrati od tod, bi ti lahko v Gospodovem imenu tudi mi ukazali nekaj čisto drugega. Toda nočemo vračati hudega s hudim, temveč ti samo svetujem, da se odslej vedi popolnoma mirno, če že ne moreš ali nočeš slediti Martinovemu klicu. Kajti glej, to je zadnji, kratki rok, ki ti je še postavljen za tvojo vrnitev! Če tega ne boš izrabil, boš za večno najostreje kaznovan!
17 Navedel si nam delček evangelija o izgubljenem sinu in nas s tem hotel ob­dolžiti trdosrčnosti. Toda povem ti, izgubljeni sin se bo vrnil tudi brez tebe, in sicer v mnogih boguvdanih bratih, ki bodo stali pred Bogom enih misli kot en človek. Ti pa boš enako kot bogati zapravljivec na vse veke zavržen v večni ogenj Božje sodbe, če ne boš kar najhitreje sledil Martinovemu klicu!"
18 Satan pravi: "Gospod naj stori, kar hoče. Jaz pa bom tudi storil, kar bom hotel. Njemu in vam vsem bom pokazal, da Gospod lahko s Svojo močjo preveja vso neskončnost kot pleve, toda moje srce in moja volja bosta nepremagljivo in najtrše kljubovala vsej Nje­govi vsemogočnosti in modrosti! Storite, kar hočete, in tudi jaz bom storil, kar bom ho­tel!"
19 Na to pravi Martin Janezu: "O brat, kot vidim, je ves naš trud zaman; zato pojdimo! Kajti zdaj mi je jasno, da se s Satanom ne da nič storiti!"
20 Janez pravi: "Ljubi Martin, če nam on ne bi ukazal, naj gremo domov, bi mi že odšli. Toda njegova volja ne sme določati naše, zato bomo še nekaj časa ostali. Kajti če bi odšli na njegovo besedo, bi bila to njegova zmaga nad nami. Če pa bi on triumfiral nad nami, bi nam trda predla! Zato hočemo in moramo še malo ostati in urediti to okolico; naj bo torej tako!"

197 Satanov bes - Martinov strah in Janezova mir in jasnost - Neodvisnost Božjih otrok od Satana

1 Satan opazi, da družba na njegov ukaz noče oditi. To ga preseneti in v svoji notra­njosti besno zažari, in je zato tudi na zunaj videti strašen.
2 Martin to opazi in pravi Janezu in drugim spremljevalcem: "Prijatelj, kot opažam, z izgubljenim sinom ne kaže ravno najboljše! Grozna skrivna jeza bliska iz njegovih oči, njegovo v tisoč mračnih gub nagubano čelo in njegovi prav tako iznakaženi kotički ust kažejo, da se nam bo strašno maščeval.
3 Menim, da si se ga ti brat Janez, morda vendarle nekoliko pretrdo lotil? Moram reči, da me ob pogledu nanj, kljub Gospodovi moči, ki je v meni, obhaja precejšen strah. Ne zato, ker bi nam morda lahko kaj storil, temveč zato, ker vsa naša prizadevanja zago­tovo niso bila uspešna. Le poglej obraza Urona in Šonela; skoraj konec ju je od strahu! Za Gospodovo voljo, le kaj bo iz tega?"
4 Janez pravi: "Res, zadeva je videti zoprna. Toda rečem ti: ne boj se ga! Kajti tudi strah pred njim je neke vrste podreditev naše oblasti njegovi moči; tudi to bi bilo z njegove strani nekakšno zmagoslavje nad nami, in tega ne smemo nikoli dopustiti! Kajti če bi se zgodilo to, bi nas njegova hudobna po­larnost tako pritegnila, da bi se le z največjo muko ločili od njega.
5 Glej, s teboj je seveda ravnal zelo humano, in ti je obljubil pomembne reči. Toda tega ni storil zato, da bi jih morda zaradi tvoje prikupnosti izpolnil, temveč samo, da bi te s tem, kot neizkušenega novinca v tem kraljestvu, ujel v svoje zanke!
6 Ali zdaj veš? Ker pa sem jaz spregledal in preprečil njegov pretkani načrt, je na skrivaj strašansko togoten, in bi nas vse zdrobil od besa, če bi se čutil doraslega naši moči. Toda ker le predobro ve, kako neznansko zaostaja njegova moč za našo, in kako nemočen je proti nam, postaja nadvse jezen, srdit in besen v svoji notranjosti!
7 Toda tega nam ne sme biti niti najmanj mar, pa nam bo kmalu spet pokazal čisto drugi obraz!"
8 Tedaj Satan z nogo tako močno udari ob tla, da se ta daleč naokrog zatresejo, in nato na vso moč zakriči Janezu: "Bednik, se še nisi dovolj nasitil z mojo bedo? Če odslej torej nisem nič in če v velikem stvarstvu nimam nobene vrednosti več, tedaj me povsem uniči s svojo močjo, ki jo imaš nad menoj, če si upaš! Potem pa le glej, ali ne boš z mojim uničenjem uničil tudi samega sebe!
9 Toda še predobro vidim, koliko ti je do moje ohranitve zato, da bi se ohranil sam. Zato si tudi najbolj strahopetna mevža, prav ogabno te je strah pred menoj, ker ti moje delo zagotovo ne bi bilo tako pogodu kot mehka nebesa! Bojiš se mojega zmagoslavja nad teboj in praviš, da se me ni treba bati!
10 O ti neumna glava, le kateri strah je hujši: prazni pred menoj ali tisti pred mojo zmago nad teboj? Ali ne veš, da je takšen strah zame največje zmagoslavje. Povej, mar ni tako?"
11 Janez govori: "O neizmerno in tisočkrat ne! Kajti nekaj čisto drugega je strah pred vedenjem, s katerim bi lahko postal podoben tebi v tvoji najhujši sprevrženosti, nekaj povsem drugega pa je bedasti strah pred tvojo individualno bitnostjo. Prvi bi lahko zelo škodoval najčistejšemu duhu, drugi pa je pri močnem duhu iz Gospoda tako in tako nemogoč, slabotnejšim duhovom pa ne more škodovati zaradi tega, ker imajo zmeraj okrog sebe najmogočnejše angele varuhe!
12 Zato sem Martina opozoril predvsem pred takšno privolitvijo v tvojo voljo, ki bi ti očitno zagotavljala takšno zmagoslavje nad nami, ki bi lahko postalo nevarno celo meni. Toda ne toliko iz strahu pred teboj, ker nad nami tako nimaš nobene moči razen laži in umetnosti prepričevanja!
13 Neumno pa je, da si tako nadut in misliš, da bi se te jaz bal, in da si te ne bi upal uničiti zaradi tega, ker bi se bal, da bi s tvojim uničenjem uničil samega sebe: o Sa­tan, glede tega se pa zelo motiš! Kajti moja ohranitev in ohranitev nas vseh je ravno tako malo odvisna od tebe, kot ohranitev Gospoda samega, ker vsi živimo večno v Gospodu in Gospod po Svoji očetovski ljubezni v nas!
14 Iz tega pa lahko ti kot večni lažnivec spoznaš, da bi te jaz celo zlahka uničil, ne da bi s tem za las prizadel svoj obstoj. Ampak tega ne storim, vendar ne iz ljubezni do tebe ali ker bi se te bal, temveč edino zaradi Gospodove neskončne ljubezni in potr­pljenja, ki prebiva tudi v mojem srcu.
15 Resnično, če bi bilo odvisno samo od mene, bi imela že zdavnaj vsa neskončnost popoln mir pred teboj; kajti jaz Janez, bi te že zdavnaj pokončal! Menim, da si dobro razumel moj odkriti govor?"
16 Satan pravi: "Seveda sem ga dobro razumel! Toda na žalost se je tudi, tako kot zmeraj znova pokazalo, da imate ravno vi, tako imenovani čisti nebeški duhovi, najbolj nečiste in Boga najnevrednejše pojme in predstave o Bogu!"
17 Janez pravi: "Kako to? Povej! Zdi se, da je to tvoja nova lovska zvijača, ki je doslej še nikoli nisi uporabil! Radi bi jo slišali!"
18 Satan nadaljuje: "Vprašuješ, kako to? To zveni tvojemu tako imenovanemu nebeško najčistejšemu ušesu nenavadno in novo? Samo malo počakaj, takoj se ti bo tako posvetilo, da se boš vekomaj čudil! Če pa hočeš, da se to razjasni, mi blagovoli na kratko odgovoriti na vprašanja, ki ti jih bom postavil!
19 Še prej pa ti kar najbolj sveto zagotav­ljam, da bom za večno prostovoljno privolil v vse, kar koli boš zahteval od mene, če me boš lahko obdolžil kakšne neresnice. Če pa tega ne boš mogel, tedaj ostanem to, kar sem. Ti pa lahko s svojim spremstvom odideš domov, ne da bi se te jaz dotaknil ali te motil, in si potem v tvoji nebeški do­movini zbereš čistejše in dostojnejše pojme o Bogu!"
20 Janez pravi: "Torej vprašaj! Toda nikar ne ponavljaj svojih starih vprašanj, ki jih že do­bro poznam, kajti tedaj bova hitro končala pogovor!"
21 Satan pravi: "No dobro, kajti tukaj velja biti ali ne biti. Videl bom, kako zelo me boš s svojo modrostjo prekosil. Sprašujem: `Ali je Bog vsepovsod pričujoč ali ne?"'

198 Besedni boj med Janezom in Satanom o Bozji vsepričujočnosti in nastanku zla - Satan kot svojevrstno Stvarnikovo zmagoslavje - Janezov dokaz resničnega odrešenja od hudega

1 Janez odgovori: "Vsekakor, po Svojem Bož­jem bitju in volji je Bog neskončen, in s tem tudi vsepričujoč. Toda kot bistven Bo­gočlovek in najresničnejši Oče Svojih otrok prebiva samo med Svojimi otroki v nebesih!"
2 Satan pravi: "Dobro, ti torej nepreklicno priznavaš Božjo vsepričujočnost. Torej mi tudi povej, ali je Bog najbolj moder in popol­noma dober in zato vseveden in vseviden? In ali izbira zato, da bi dosegel Svoje cilje zaradi svoje najvišje modrosti in neskončne do­brote tudi vsakokrat najboljša in naj­učinkovitejša sredstva?"
3 Janez odgovori: "Vsekakor, kajti Bog je v Sebi najčistejša ljubezen, in ta ne more biti drugačna, kot zmeraj v vsem dobra in naj­modrejša! Že vem, kam meriš; toda le sprašuj, nobenega odgovora ti ne bom ostal dolžan!"
4 Satan nadaljuje: "Ali je Bog ustvari vse, kar obsega neskončnost? Ali obstaja še kakšen drug bog, ki je to, kar vi imenujete `zlo' in `slabo' primešal v tisto, kar je ustvaril dobri Bog? Ali pa je lahko edini dobri Bog iz Sebe ustvaril dobro in zlo?"
5 Janez govori: "V začetku nastajanja in biti je bila Beseda, Beseda je bila pri Bogu, Bog je bil Beseda, in vse stvari so nastale po Njej. Ta Beseda je potem tudi sama postala meso in se naselila med ustvarjenim mesom; toda tema sveta je ni spoznala.
6 Gospod sam je, da bi vse ustvaril na novo, prišel k Svojim v Svojo lastnino. Toda Nje­govi niso spoznali svetlobe, modrijani sveta ne večne Besede in otroci ne svojega večnega svetega Očeta. Kajti ti sam si imel ujete čute sveta, da ne bi spoznal Tistega, ki je od vekomaj bil, je, in večno bo vse v vsem!
7 Ker pa je Bog edini Stvarnik vseh stvari in razen Njega ni drugega boga, je tudi jasno, da vse, kar je izšlo iz Njegove roke, ne more biti drugačno kot dobro in popolno.
8 Vsi duhovi so izšli od Njega tako čisti in dobri kot je On sam. Toda On je dal duhovom najpopolnejšo svobodo vdihnjene jim volje, zaradi katere so lahko storili vse, kar so hoteli. In da bi jih učil te darove uporabljati, je skupaj z najsvobodnejšo voljo dal tudi zakone, ki jih je sam posvetil, in te so lahko spoštovali, ali pa tudi ne.
9 In glej, vsi so se ravnali po zakonih, razen enega! Ta eden in prvi, obdarjen z največjo svetlobo spoznanja, je iz svoje svobodne volje zavračal Božje zakone in jim nasproto­val, ne da bi mislil na posledice!
10 Ta duh je torej v sebi sprevrgel Božji red s svojo svobodno voljo, ki mu jo je vdihnil Bog. Tako je ravnal v nasprotju z redom, v primerjavi s tistimi duhovi, ki niso zlorabili svoje prav tako svobodne volje, in sam zase postal zloben in pokvarjen. In potem se je moral samodejno prisiljen za toliko časa oddaljiti od družbe, dokler se ne bi prosto­voljno spreobrnil in vstopil v tisti red, ki ga je Gospod dal vsem duhovom enako, namreč v red ljubezni.
11 Nasproti Bogu in nam vsem čistim nebeškim duhovom pa kot duh, ki si ravnal proti redu, ne moreš biti zloben, ker nam nikdar ne moreš škodovati. Zloben in pok­varjen si samo od samega sebe, ker škoduješ edinole sebi, dokler vztrajno nasprotuješ redu.
12 Hotel si me ujeti. Kajti mislil si, da bom prisiljen reči, da je Bog ustvaril tudi zlo, ker si ti kot zlobni duh tudi Božje ustvarjeno bitje. Toda tvojo zvijačnost sem spregledal že zdavnaj pred teboj in že predobro poznam vso tvojo prekanjeno modrost! Zato ti tudi resno svetujem: obdrži svoja prihodnja morebitna vprašanja, če so usmerjena v to, da bi me ujel, kajti z menoj ne boš nikoli dobil stave!
13 V tvojih malopridnih očeh vidim, da bi mi na koncu svojega spraševanja zelo rad dokazal, da imamo o Bogu zares najbolj nečiste in Njega najnevrednejše pojme. Na koncu naših spoznanj bi vendarle morali sami priznati: obstajata ali dva bogova - eden dober in eden slab, ali pa je edini Bog ses­tavljen iz dveh in torej šušmar Svojih del. Toda glej, ni tako, temveč ravno tako kot sem ti pokazal.
14 Pač pa bi bil Bog nepopoln tedaj, če bi lahko ustvarjenim duhovom vdihnil samo usmerjeno voljo, ne pa najsvobodnejše. O tem pa daješ ti sam najmočnejši nasprotni dokaz! Kajti kako neznansko svobodne in popolne je Bog ustvaril vse duhove in tako tudi tebe, je najbolj očitno iz tega, da se lahko Stvarniku upiraš, dokler hočeš, čeprav si po dolgem in počez usmerjen v zunanjost. Lahko pa se tako kot mi vsi prosto ravnaš po Gospodovi volji!
15 Povem ti, v vseh nebesih ni duha, ki bi bil lahko boljši dokaz za to, kako neomejena je Božja popolnost, kot prav ti! Ti si tako rekoč največja Gospodova mojstrovina in zato tudi, kar zadeva Gospoda, ne moreš biti šušmarsko delo.
16 Iz tega pa mora biti jasno, da me s svojo sprevrženostjo ne boš nikoli ujel; kajti to, kar veš ti, vem jaz že dolgo! In to je spet nov dokaz neskončne Božje popolnosti, da se ti lahko jaz - kot iz tvojega bitja odrešeni duh ‑ v vsem tvojem hotenju kar najmočneje upi­ram!
17 Kaj praviš? Imaš morda še kakšna vprašanja, s katerimi bi me ujel? Le na dan z njimi, na vsako ti bom primerno odgovoril!"
18 Satan ob tem ostrmi in je v hudi zadregi, saj ne ve, kaj naj odgovori mogočnemu Janezu.

199 Janezov poziv Satanu, naj postavlja nadaljnja vprašanja - Satanove blodnje o lastni veličini in ošabni odgovor – Janez ukaže Satanu, naj zapusti sonce - Satan prosi za popustljivost

1 Ker Satan ne vpraša ničesar več in postaja njegov obraz bolj neumno osupel kot pa v resnici zloben, Janez nadaljuje:
2 (Janez:) "Satan, kako je? Nimaš nobenega vprašanja več? Prav zdaj sem z vsem srcem pripravljen, da bi te z odgovori dobesedno pokopal! Toda ti molčiš, in iz tega sklepam, da si s svojo modrostjo precej na koncu, in da si svojo od Očeta nasilno izsiljeno dediščino zapravil do zadnjega beliča. Kaj meniš o tem?"
3 Čez nekaj časa Satan zavrešči: "Za to je še veliko časa! Verjemi, moja modrost je neskončna! Lahko bi ti postavil še eno neskončno vprašanje. Toda kako bi mi lahko ti, končni duh, kdaj odgovoril nanj? In tako raje molčim, ker vem, da ne morem zahte­vati od tebe, da bi me nasitil, ker ti tega preprosto ne zmoreš. Majhna rosna kaplja lahko pogasi žejo mušici, toda osrednjemu soncu pa ne bo zadoščala! Gotovo vsaj prib­ližno razumeš, kaj hočem povedati s to prispodobo?"
4 Janez pravi: "O ja, ne da bi se hudo mučil in si belil glavo; toda iz nje razberem še več, kot si lahko misliš! Spoznavam tudi, da se ti, takoj ko ti zmanjka domnevne modrostne niti, spet zatečeš k svojemu staremu lažnivemu napuhu in hočeš s tem zadovoljiti samega sebe. Toda glej, kaj takega se ti zdaj vendarle ne posreči več.
5 Izmeri moj obseg in potem še svojega, in lahko se boš prepričal, kako je z najino neskončnostjo! Menim pa, kjer se da meriti z vatlom in šestilom, tam je neskončnost še zelo oddaljena! In tako je tudi s tvojo in mojo neskončnostjo. Povem ti, kdor si domišlja, da je neskončen, ne razume, kaj je neskončnost. Ali pa je norec in more zato še manj razumeti, kaj sploh je neskončnost.
6 Glej, glej, prej si govoričil o nekakšnem neskončnem vprašanju! Mi bi ga sploh kdaj dokončal? Če pa tvoje večno vprašanje ne bi bilo končno, kdaj naj bi se potem začel prav tako neskončen odgovor? Zdaj ti mora biti vendarle jasno, da takšni visoko leteči govori iz tvojih ust niso nič drugega kot najbolj nesmiselno čvekanje! Ali res ne sprevidiš tega?"
7 Satan pravi: "Vse to spoznam, če le hočem. Toda včasih česa namenoma nočem spoznati, in to samo zato, ker se mi kot Gospodu veličastva pač ne ljubi! Razumeš, kar ti govorim?"
8 Janez pravi: "O ja, to je stara, nam vsem še predobro znana govorica. Toda te govorice ne bomo več poslušali, temveč ti ukazujemo, da s svojim osrednjim bitjem zapustiš ta svet in v Gospodovem imenu odideš na Zemljo na kraj, ki ti je določen! Če boš tam miren, te ne bo zadelo nobeno trpljenje več. Če pa boš poln nemira in zlobe, boš moral samemu sebi pripisati, če ti bo Gospod dal okusiti ostrino Svoje jeze!"
9 Satan pravi: "Ljubi prijatelji, samo tega mi ne storite; kajti Zemlje me je tako groza kot najogabnejše mrhovine! Pustite me tukaj! Obljubljam vam, da bom večno miren kot kamen; samo od tod me ne izganjajte!"

200 Satan se zaplete v protislovje - Satan, uničevalec in skušnjavec - Nova mirovna pogodba med Janezom in Satanom

1 Janez govori: "Poslušaj, praviš, da te je Zemlje groza bolj kot najogabnejše mrhovine! To se mi zdi zelo nenavadno! Saj si vendar ti tisti, ki je s svojo najglobljo modrostjo in najveličastnejširn mojstrstvom Zemljo tako zdelal, da je takšna, kakršna je zdaj! Kako je torej mogoče, da se ti tako gabi mojstrovina tvoje modrosti?
2 Glej, po Gospodovi milosti sem tudi jaz že marsikateri stvarci pripravil bivanje. Toda pri nobeni še nisem našel razloga, da bi se je sramoval, ali da bi se mi celo gabila!
3 Enako je tudi pri mojih neštetih nebeških bratih in sestrah, in vendar se ni še nihče od nas tako hvalil z nadbožansko modrostjo in močjo kot ti. Nikoli se ne hvalimo z drugim, kot z Gospodovo milostjo. Vsa naša dela so ljubka pred Gospodom in vsekakor čudovita, in upravičeno se jih veselimo! Kako torej, da se tebi tvoja velemodra silna dela gabijo?"
4 Satan odvrne: "Je mar Zemlja moje delo? Ali ni zapisano: 'V začetku je Bog ustvaril nebo in Zemljo?' In zakaj naj bi bila potem Zemlja moje delo?"
5 Janez pravi: "Oho, kako sprevračaš svoje besede! Ali nisi že večkrat rekel, da nisi le resnični stvarnik Zemlje in vsega vesolja, temveč da si v bistvu vse to ti sam!
6 Tako se tudi dobro spominjam tistega vzvišenega časa vseh časov Zemlje, ko si si dovolil kar največjo predrznost: da si Gospoda, svojega Boga in Stvarnika, odvedel na vrh visoke gore in Mu tam rekel: `Glej, vse to je moje! Vsa kraljestva te Zemlje Ti bom dal, če padeš predme in me moliš!' Če pa si takrat Zemljo imenoval svojo, zakaj jo potem zdaj spet imenuješ Gospodovo delo? Povej, si lagal tedaj ali lažeš zdaj?"
7 Satan pravi: "Prosim te, ne sramoti me vendar tako zelo! Saj priznam, da sem tedaj lagal in to počnem bolj ali manj tudi zdaj, ker je to že v moji naravi! Priznam tudi, da sem veliko kriv za to, da je zdaj Zemlja videti tako gnusna. Toda prizanesi mi vendar s takšnimi očitki in mi daj mir! V prihodnje ne boš imel nikoli več vzroka, da bi se še kdaj tako jezil nad menoj, ubogim hudičem!"
8 Janez pravi: "Kako pa nam boš zagotovil, da bi ti lahko verjeli?"
9 Satan pravi: "Saj vendar veš, da je že od nekdaj znano, da v meni ni resnice. Če pa je tako, kakšno naj bo moje zagotovilo? Tvoja volja bodi moja sodba, če prelomim svoje besedo! To je vse, s čimer ti lahko zagotovim, da bom držal obljubo!"
10 Janez pravi: "Ne moja, temveč Gospodova volja bodi tvoja sodba, in tako torej ostani, če prosiš!"
11 Nato skliče Janez vse navzoče in jim reče: "Bratje, veste da pogodba med poštenjakom in nekom, ki je osumljen nepoštenosti, potrebuje priče, da ji pomagajo ohraniti pravno moč. Videli in slišali ste, kar se je tukaj govorilo in s kakšnim namenom. Zaradi pričevanja vas je Gospod tudi poslal semkaj, tako kot Martina in mene zaradi besede in posredovanja in tudi pričevanja. Zato ostani­te vsi na veke žive priče tega, kar ste videli in slišali. In vaše pričevanje naj bo večno resnično pred Gospodom in pred vsemi Nje­govimi nebesi in otroki!"
12 Priče enoglasno pravijo: "Ja, kakor resnično je naše življenje življenje iz Boga!"
13 Nato pravi Janez Satanu: "Najina pogodba je potrjena in sankcionirana z večno neoporečnimi pričami; zato drži svojo obljubo! Gorje ti pa, trikrat gorje, če boš po svoji stari navadi obljubo prelomil!"
14 Satan pravi: "Čemu toliko hrupa? Samo določi mi prostor in povem ti: pridi po decil­ijonih sončnih let in našel me boš, kjer me boš zapustil!"
15 Janez pravi: "Dobro, naj bo tako! Tam med gorami vidiš trato, zeleno kot upanje. Pojdi tja in počivaj v miru Gospoda Jezusa, maziljenca od vekomaj!"
16 Pri imenu Jezus Satan skoči in kot blisk izgine od tam, ter med močnim tuljenjem zasede kraj, ki mu je določen. Poslanci pa se spet vrnejo domov.

201 Blažena vrnitev domov v Šonelovo hišo ‑ Gospodov pohvalni, posebno Martinu namenjeni sprejemni govor - Njegova velika, tolažbe polna obljuba: Od sodbe k zveličanju!

1 Vrnitev poteka prav tako hitro kot poprej potovanje od doma, in tako so vsi poslanci v trenutku pri Meni, in sicer v Šonelovi hiši.
2 Ko prispejo, pohitijo k Meni polni veselja, ljubezni in hvaležnosti za podarjeno jim moč, oblast, ljubezen in veliko potrpljenje.
3 Martin je prvi, ki od žareče ljubezni pade predme in Me začne nadvse čezmerno hvali­ti in slaviti.
4 Jaz pa ga dvignem in mu rečem: "Moj ljubljeni sin in brat, dobro si opravil najhujše delo in izredno dobro pripravil pot bratu Janezu; tako je prav, Moj Martin!
5 V začetku si bil nekoliko preveč vnet in si nekoliko preostro uporabil Mojo moč, ki sem ti jo podelil. Toda potem, ko te je brat Janez opomnil, si ravnal povsem po Mojem naj­pravičnejšem redu in si se pri tem tako dobro odrezal, da si pri Satanu povsem brez sodbe dosegel nekaj takšnega, kar ni doslej uspelo še nikomur.
6 Kajti skoraj vsi poslanci so doslej lahko s Satanom kaj opravili samo z najostrejšo, v čas umeščeno sodbo; kajti niso mogli biti kos ostrini njegovih govorov! Toda ti si ga s svojim govorom tako zdelal, da se je potem sam prostovoljno ujel v Janezov govor, in to se doslej še ni zgodilo! Zdaj je svoboden in kljub temu miruje na kraju, ki mu je določen, čeprav bi se lahko premikal, in to je dobro.
7 Seveda ima še veliko legij, ki v njegovem imenu povzročajo zlo; Zemlja bo to občutila, toda samo na kratko! Potem pa bo izvir zla bolj in bolj usihal in vse zlo bo s tem ohromelo, čeprav se ne bo povsem končalo. Toda potem tudi konec vsega zla ne bo več daleč!
8 Sodba nad vsem zlom pa bo naša ljubezen. Ta bo ujela vse, in nič se ji nikoli ne bo moglo upirati! Sodba ljubezni pa bo trdna, večno nespremenljiva. Toda ne bo tlačila kot najtežji jarem, temveč samo držala ujeto tisto, kar ni hotelo postati svobodno!
9 Preden pa se bo začela ta sodba, bomo še enkrat razposlali sle z vabili na veliko gostijo po vseh zvezdnih svetovih. Na kogar bodo naleteli, bo prisiljen priti semkaj! Blagor tis­tim, ki se povabilu ne bodo upirali; njihovo veselje naj bo neskončno!"

202 Plačilo zmagovalcev - Nebeški zakon kot najvišja dopolnitev Božjega reda – O bistvu žene - Martin dobro izbere in se vda v Gospodovo voljo - Namig o nebeškem zakonu - Martinovo nebeško poslanstvo, ko je dosegel popolnost

1 (Gospod:) "No otročiči Moji, zdaj pa še nekaj drugega! Martin, Borem in Korel, sto­pite bliže k Meni! Prebili ste se skozi vse hude preskušnje in zmagovito izšli iz mar­sikaterega srditega in vročega boja. S tem ste se povsem usposobili za Moje kraljestvo vseh nebes!
2 Postali ste marljivi delavci v Mojem vino­gradu, in tako ste tudi vredni pravičnega plačila, ki vam bo dodeljeno. Vem in berem jasno v vaših srcih, da sem Jaz vaše največje plačilo in da ne hrepenite po nobenem drugem. Toda prav zaradi te podobe vaših src ste tudi zmožni in vredni, da sprejmete vsako drugo plačilo.
3 Da bi dosegli najvišjo popolnost pa sem uredil tako, da vnaprej ne boste živeli in delovali zunaj nebeške poroke, temveč v njej. Zato mora biti vsak izmed vas, da bi bil popoln v vsem, imeti ženo, da bi za večno utrdil svojo modrost in sprejel svetlobo, ki izvira iz plamena ljubezni v lastnem srcu!
4 Kajti žena je kot posoda, toda duhovna posoda za sprejemanje in hranjenje svetlobe iz vaših src. Obenem pa je žena dekla v življenski kuhinji srca in vzdržuje sveti ogenj življenja na ognjišču, ki sem ga zgradil v vaših srcih. In tako si mora zdaj vsak izbrati ženo in biti eno z njo za večno! Martin, menim, da ti to ne bo neprijetno?"
5 Martin skrušen od blaženosti, pravi: "O Gospod, Ti najbolje poznaš mojo naravo! Kar mi boš dal Ti, me bo neskončno osrečilo! Čan-Ča ali Gella, to mi je vseeno; ali če ti je prav, kakšno sončno hčerkico! Oh, to bi bilo nadvse!"
6 Jaz pravim: "To je odvisno od tebe; svobo­den si in torej lahko prosto izbiraš!"
7 Martin pravi: "O Gospod, zgodi se le Tvoja volja."
8 Jaz rečem: "Vzemi si torej tisto, ki ti je najbližja!"
9 Martin se ves blažen ozre in zagleda ob sebi Marelisaelo, prvo in najlepšo od treh sončnih hčera. Pripelje jo predme in vpraša: "Gospod, ali je ta prava?"
10 Jaz pravim: "ja!" in ga za večno blagoslovim. Tako je Martin postal popoln.
11 Poln najvišje blaženosti poljubi svojo nebeško ženo in spozna, da se je s tem njegova ljubezen za večno zedinila z mod­rostjo. Oba Me hvalita in slavita iz enega srca in enih ust. Kajti tako nastane iz ločenega Adama šele v nebesih spet popoln človek, toda v ločenem, osebno preblaženem bitju.
12 Po Martinu dobi Borem Surahilo, drugo od treh sončnih hčera, in Korel Hanialo, tretjo od njih, in oba sta nadvse srečna in blažena!
13 Martin, ki se od blaženosti in najslajšega užitka komaj obvladuje, pravi: "O Gospod, Ti najboljši, najsvetejši Oče! Tukaj bi rad tudi jaz, kot nekoč Peter na Taboru, vzkli­knil: `Kako dobro je tukaj!' Toda edino Tvoja volja se zgodi!"
14 Jaz pravim: "Moj ljubi, zdaj popolni Mar­tin! Ali nisi na Zemlji nikoli slišal starega pregovora: `Kdor ima ljubezen, ta pelje nevesto domov!' Glej, tako bo zdaj tudi pri tebi. Ker smo zdaj v tej veliki hiši vse uredili, se bomo spet vrnili domov!
15 Pot, po kateri bomo hodili, naj ostane odslej tem Mojim novim otrokom na tej veliki svetli zemlji odprta do tvoje in Moje hiše! Vsi, ki si jih sprejel v svojo hišo, os­tanejo tvoji in Moji vekomaj. Kar je Moje, je tudi tvoje, in kar je tvoje, je tudi Moje na veke.
16 Tako boš tudi ti na veke ostal angel varuh te hiše in njene skupnosti v Meni, kot Jaz v tebi. Toda ne samo skupnost te zemlje, temveč tudi vseh dvanajst vrat tvoje hiše, te bo vodilo v neštete druge zemeljske skup­nosti, in tam boš šele našel brezmejne in neštete blaženosti!
17 Zdaj pa še beseda novim otrokom te zemlje! Ta pa naj pride iz tvojih ust!"

203 Martin, novi angel varuh, govori svoji sončni skupnosti - Uronov dober odgovor Martinu - Njegova prošnja Gospodu in Njegov amen

1 Martin se iz vse globine svojega življenja zahvali za to nalogo, potem se obrne k Uronu in Šonelu ter pravi: "Ljubi prijatelji in bratje, s svojimi očmi ste videli, in slišali ste s svojimi ušesi, kaj je Gospod sam storil in povedal! Vaša prošnja pa je bila - ko ste doumeli, da je bolj potrebna kot zahvala - da bi Gospod in mi vsi stalno ostali v vaši sredi. Gospod je to prošnjo z dopadenjem uslišal in vam bo izpolnil vse, kar si želi vaša velika ljubezen do Njega in nas. Toda samo po sebi se razume: samo v Svojem večnem redu in iz Svojega večnega reda!
2 Kot osebnosti sicer ne bomo ostali tukaj, odprli pa bomo varno pot, po kateri boste lahko zmeraj prišli vidno do nas in mi do vas.
3 Ostanite pa odslej zvesti nauku, ki je pritekel k vam iz Gospodovih ust, pa bo pot od vas do Njega čudežno kratka. Če pa boste sčasoma Njegove besede in nauke manj spoštovali kot jih zdaj, ko ste povsem prežeti z Gospodovo besedo, bi seveda ta pot posta­jala čedalje daljša in težavnejša, pred tem pa vas bosta obvarovala Gospod sam in vaša velika ljubezen do Njega!
4 Moja hiša in Gospodova hiša nista dve hiši, temveč ena sama hiša; kajti to je hiša ljubezni! Veste, kje stoji, in tako lahko pridete vsak čas v to hišo k nam! Tam boste zmeraj našli Gospoda v naši sredi, kot večno svetega, najboljšega Očeta sredi Svojih otrok, ki Ga nadvse ljubijo! Tako naj bo v Gospodovem imenu!"
5 Uron reče: "Gospodu Bogu vsa naša ljubezen in vam po Njem; Njegovo ime bodi posvečeno vekomaj!
6 Naše ljube hčerke, ki smo vam jih dali Gospod in mi, naj bodo naše srce v vas, in naš jezik najgloblje zahvale v vaših ustih. Do koder pa segajo žarki našega sveta v neskončnost, tako daleč naj tudi doni slavospev, ki ga bomo v najčistejši harmoniji venomer peli Gospodu in vam v Njem!
7 (Obrne se k Meni, h Gospodu:) In Ti, o brezmejno najsvetejši Oče, spominjaj se nas kot Svojih novih otrok! Večno ohrani nas in vse naše potomce in vašo veliko skupnost v Svoji milosti in ljubezni! Spomni pa se tudi tistih drugih skupnosti in ljudstev, ki prebi­vajo na tej veliki Zemlji v nam še popolnoma neznanih deželah in pasovih! Naj jim Tvoja volja stori tako kot nam po Tvoji ljubezni in večni modrosti!"

8 Na to pravim Jaz: "Amen, povem vam, izbral jih bom okrog Sebe iz vseh pokrajin Svojih neskončnih stvarstev in dal v polnosti vsakemu vse, kar je njegovo, na veke! Moja ljubezen, Moja milost in usmiljenje naj bo z vami!"

204 Nebeška družba se vrne domov - Delo usmiljenja - Obisk galerij v Martinovi hiši - Pot k Božjemu mestu - Čudovito srečanje in sprejem

1 Tedaj se dvignemo in smo pri priči že v Martinovi hiši. Tam čakajo na nas tudi tisti zavedajoči se, popolnoma očiščeni gostje kopalci, ki smo jih pustili doma, ti takoj padejo pred nami na obraz in Me prosijo za milost in usmiljenje, in to jim je tudi takoj v polni meri podeljeno.
2 Nato prvič povedem Martina z vsemi njegovimi gosti, prijatelji in brati na galerije njegove hiše. Tu so proti jutru odprta vrata, od katerih vodi čudovita pot v sveto Božje mesto.
3 K tem vratom pridejo Martinu naproti tudi vsi drugi apostoli skupaj z Marijo, Jože­fom in Davidom, Mojzesom, Abrahamom, Noetom, Henohom, Adamom in Evo, poleg vseh drugih očakov in prerokov ter ga nadvse prijazno pozdravijo kot novega meščana Mo­jega mesta.
4 Šele tu se Martinu povsem odprejo oči in šele tedaj postane zares blažen.
5 To pa je tudi cilj, do katerega sem vam na škofu Martinu hotel pokazati Svoje vodenje onkraj groba. Kajti če bi vas hotel voditi še dlje, bi zadevo težko razumeli, ker pač nikoli ne bi prišli do konca!

 

KAZALO

PREDGOVOR
NOVO RAZODETJE JAKOBA LOR­BERJA
DUHOVNI NAMIG ZA ŠTUDIJ TEGA DELA

1 Zemeljska smrt starega škofa Martina in njegov prihod v onstranstva
2 Dolgočasje škofa Martina v njegovi osamelosti in njegovo hrepenenje po spremembi
3 Škof Martin v družbi navideznega kolega - Dobri voditeljevi predlogi, stran
4 Škof Martin se jezi zaradi luteranskega templja in angelov odgovor - Martin je pripravljen služiti kot ovčji pastir

5 V kolibi angela Petra – Angelova beseda svetlobe o Lutru - Martinova
služba ovčjega pastirja v onstranstvu

6 Prijetno, toda nevarno presenečenje škofa Martina v novi službi - Čreda ovac, množica lepih deklet
7 Skušnjava škofa Martina in poduk an­gela Petru
8 Kritični samogovor škofa Martina in priznanje grehov
9 Nadaljnji preskus potrpežljivosti škofa Martina in njegov obešenjaški humor
10 Škof Martin na krivih poteh – Gospodovi namigi o duhovnih stanjih in njihovih analogijah
11 Huda stiska našega popotnika – Njegov nadaljnji samogovor in jezno zmerjanje
12 Škof Martin na mrtvi točki - Sprejem na ladjo, po kateri je hrepenel – Martinov zahvalni govor mornarju, ki je sam Gospod
13 Beseda Božjega mornarja o blagoslovu samote - Spovedno ogledalo za pospeševanje samospoznanja
14 Iskreno kesanje škofa Martina in njegova pripravljenost za pokoro in spreobrnenje,
15 Pridiga nebeškega ladjarja škofu Martinu o pokori
16 Škof Martin prizna krivdo – Martinov sklep, da bo ostal pri ladjarju, svojem rešitelju - Angel Peter kot tretji v zvezi,
17 V krmarjevi kolibi - Blagoslovljen zajtrk in Martinova zahvala - Martinovo novo delo z ribiči
18 Na ribolovu
19 Pomisleki škofa Martina o zastonjskem delu - Dober Petrov odgovor z opozorilom na prazna, neduhovna opravila rimskega škofa
20 Duhovna analogija ribolova – Sestava duše - Martinova opravičila in Gospodove svarilne besede
21 Filozofsko neumni izgovor škofa Martina - Prijateljsko in. Božje zrcalo vesti
22 Škof Martin se ponižno spozna, v njem se prebudi ljubezen - Spremenjena pokrajina - Palača in njena umazana notranjost
23 Prvo dobro delo škofa Martina in usmiljenje do ubogega novega prišleka v onstranstsvu
24 Novo delo škofa Martina: gašenje požara in reševanje življenja – Sprejem in oblačenje pogorelcev
25 Razlika v mišljenju v tostranstvu in onstranstvu - Uvod v živo znanost analogij - Martinova želja po dejanjih in utrujenost v spoznanju
26 Martinova skromnost in ponižnost - Blagoslovljeni obed ljubezni za Gospodovo mizo
27 Martinove nenavadne izkušnje s sprejetimi - Martin hoče poučevati in bo poučen
28 Martin kot slepi racionalist v škripcih

29 Gospod se da slepemu Martinu spoznati kot Jezus
30 Dogovor med racionalistom Martinom in modrim svetlobnim možem o Jezusovem božanstvu
31 Martinova kritična vprašanja in modri­janovi odgovori
32 Nadaljevanje pogovora o Jezusovem božanstvu
33 Škof Martin spozna v Jezusu Gospoda - Grešnikov strah - Martinov poduk
34 Sveti odrešilni prizor: Martin na Gospodovih prsih
35 Martinova prva misijonska pot in njegove izkušnje - Navidezna menažerija - "Brez Mene nič ne zmorete!"
36 Martinov drugi obisk v menažeriji pod vodstvom nebeškega Mojstra – Njegov spreobrnitveni govor – Rešitev izgubljenih
37 Nebeški obed – Blagoslovitev novoodrešenih in njihov nebeški dom,
38 Škof Martin v svojem nebeškem domu - Prvo presenečenje - Oprema doma
39 Škof Martin sam v dvorani svoje hiše - Opazovanje Zemljinega globusa in drugih nebesnih teles - Martin se dolgočasi
40 Dvanajst sob z zakritimi, še ne blagoslovljenimi duhovnimi jedmi - Čreda lepih deklic - Lepa merkurijanka - Oblikovno popolni, goli ljudje z Venere - Pomen Gospodovega blagoslova

41 Marsovo veličastje - Martinova duhovna utrujenost in neumna želja – Gospodova graja
42 Presenečenja za petimi vrati - Jupitrov čudežni svet
43 Saturn, najčudovitejši vseh planetov - Zemija kot šola Božjih otrok in prizorišče Gospodovega učlovečenja
44 Sedma soba - O bistvu in namenu Urana in njegovih duhov - Stvarstvo v človeku in zunaj njega v soodvisnosti
45 Mironov svet, skrivnost osme sobe - Duhovno kot pratemelj in nosilec vsega stvarstva
46 Deveta soba s svojo žalostno skrivnostjo -Razbiti svet asteroidov in njegova zgodba
47 Skrivnost desete sobe: Sonce s svojim sijajem - O obisku svetlobe – Čudeži sončnega sveta - Lepota kot izraz notranje popolnosti

48 Nadaljnja odkritja škofa Martina na nje­govem soncu - Vzrok različne velikosti sončnih ljudstev - Ljubezen in modrost kot resnični veličini duha - Martinova tožba nad Zemljo in njenimi prebivalci
49 Opazovanje Lune skozi enajsta vrata - Škof Martin in lunin modrijan

50 Razlika v delovanju pouka od zunaj in znotraj - Lončarska delavnica
51 Pogled skozi dvanajsta vrata na naj­manjše osončje - Martinova slutnja o Božji veličini in milosti - Človeška ob­lika kot trajna, povsod enaka temeljna oblika - Onstranske nevarnosti za še ne popolnoma prerojenega
52 Blagoslov Swedenborgove svetlobe ‑ Stari Adam v Martinu - Ženin modri nauk in Boremov ostri opomin,
53 Jezni škof Martin - Boremovo ostro svarilo in njegov odhod - Osamljeni Martin
54 Martinov samogovor - Kritika Cerkve - Odkritje jedilne shrambe
55 
O lakoti in žeji nezrelih duhov – Martin rahlo pijan po svoji večerji - jezni jupitran strezni podjetnega Martina,
56 Martinov brezuspešni poskus, da bi zaspal - Presenečenje zaradi skupine nesrečnikov, ki se jih Martin usmili,
57 Osvežitev bednih - Njihova zahvala in njihove tožbe nad doživetim – Govor rešenca in Martinov odgovor
58 Podrobneje o novi družbi moških in žensk rimskih služabnikov - Rimsko - kitajski misijonar
59 Samopravičnost rimskih samostanskih sester - Kakršno delo, takšno plačilo
60 Martin kot mirotvorec - Samopravične neumnosti šolskih sester in njihove on­stranske posledice - Martinov opomin
61 Govor gospel Srca Jezusovega – njihove telesen zablode in duhovne neumnosti – Martinov poskus pouka in moralne pridige
62 Dvogovor med nekim jezuitom in škofom Martinom – Pouk usmiljene sestre, ki se boji pekla

63 Martinov dvogovor z dvema drugima jezuitoma in dvema ligvorijancema
64 Minoritovo pošteno priznanje – Rim kot nosilec krivde - Začetek spoznavanja in poboljšanja minoritov
65 Škof Martin ozdravi duhovno slepe minorite
66 Rešitev srca in hiše – Gospodov klic Martinu
67 Spremenjen vrt – Borem kot vrtnar
68 Boremove poučne besede o poti do blaženosti

69 Novi čudež za škofa Martina: prizor preskušnje za minorite in jezuite,
70 Druga preskušnja jezuitov in kako jo po­jasnjuje Borem, stran 145
71 Jezuitovo poboljšanje in spreobrnitev - Maščevanje 29 drugih jezuitskih duhov
72 Pogled v duševno stanje gospa Srca Jezusovega - Vsiljivci v samostanskem vrtu - Napad maščevalnih gospa Srca Jezusovega
73  Martinove pripombe in Boremovi modri namig o poteh večne ljubezni – Goreče gospe Srca Jezusovega
74 Martinova kritika o bistvu zla – Boremov poučni govor o Božji ureditvi življenja - Dobro in zlo kot nasprotna pola v Bogu in stvarstvu
75 Martinovo nadaljnje opazovanje peklenskega stanja gospa Srca Jezusovega - Boremova ustrezna pojasnila
76 Brezsrčno vedenje gospa Srca Jezusovega do staršev, ki želijo vstopiti - Poseg dveh belo oblečenih mož
77 Trobljenje dveh belih mož na pozavne in zrušenje samostana - Gospe Srca Jezovega kot velikanske žabe – Pojasnilni govor prestrašenim staršem,
78 Temna jezuitska zgodba: za svojo hčer prevarani oče - Duhovna osvetlitev zgodbe
79 Starševa jeza nad Rimom in Gospodovo potrpežljivostjo - Prilike o Gospodovi potrpežljivosti
80 Prilika o vrstah pšenice in osata - Prebujenje Martinove ljubezni do Gospoda - Nadaljevanje prizora z gospemi Srca Jezusovega
81 Izginotje žab v morju in hoja iščočih staršev po morju - Boremova pojasnila
82 Drugo dejanje predstave z gospemi Srca Jezusovega - Peklenski vihar na morju - Ujetje viharne golazni v vrečo - Boremova razlaga
83 Martinovo hrepenenje po Gospodu - Ribe v vreči - Prebiranje rib - Kelih, posoda milosti in druge prispodobe - Za­četek Martinove duhovne odrešitve,
84 Začetek tretjega dejanja nebeške drame - Kelih milosti z vrelo vodo – Peklenski okop
85 Približevanje katastrofe - Stara kača, dvanajst angelov sodnikov in prepad - Čudovita zmaga in dragocena nagrada,
86 Večno veliki junak - Čudovita rešitev - Prilika o sejanju, rasti in žetvi – Velika žetev
87 Martinova skromnost, ki jo uravnava Boremova modrost – Martin v prazničnem oblačilu – Martinova hiša se poveča

88 Srečna družba pozdravi Martina - Martinovo opozorilo na Gospoda kot edinega dobrotnika - Edino, kar še manjka,
89 Martin in botanik v vrtu - Ubogi novi prišleki - Zaželeno čudovito plačilo,
90 Jezus kot Gospod, Oče in Brat - Prilika o knezu in ministrih - Spoštovanje in ljubezen
91 Martinova potreba po ljubezni pri Gospodu - Sprejem kitajskih mučencev in njihova poživitev
92 Zdravilna kopel za sto gobavcev - Njihova oblačila in zahvalni govor - O bistvu lam - Vprašanje o Jezusu in Gospodov odgovor
93 Neprijeten prizor ponovnega snidenja med Kitajci - Izdajalkina zgodba
94 Lepa, pristna sprava med Čan-Ča in stotimi Kitajci - Gospod in Čan-Ča,
95 Čan-Čaino hrepenenje, da bi raziskala Gospodovo bistvo - Gospodovo navodilo - Goreča ljubezen Čan-Ča do Gospoda
96 Gospodovo opozorilo za previdno rav­nanje pri nezrelih - Čan-Čaina ljubezen do Gospoda v neskladju s Čan­Čaino ljubeznijo do Lame
97 Čan-Ča zavzeto povprašuje po imenu svojega ljubljenega prijatelja – Gospodovo opozorilo na najboljši napotek - Razlika med gostiteljem in gostom
98 Gospodove besede o bistvu in delovanju Lame - Čudež z drevesom - Svarilo k previdnosti
99 Martin v zadregi zaradi Čan-Čainih vprašanj
100 Gospodova graja in napotki škofu Mart­inu za vedenje
101 Čan Čaino ponovno vprašanje o velikem Lami - Martinova zadrega in prazni izgovori - Čan-Čain odgovor: "O ti ubogi osel!"
102 Boremovi dobri namigi o notranjem občevanju z Gospodom in o ravnanju s stoičnimi naravami
103 Blagoslovljeni sad Martinovih ponižanj
104 Pobotanje Kitajke in Martina - Razžalitev in odpuščanje pri Kitajcih
105 Nebeški zakon ljubezni in njegovo osrečujoče delovanje
106 Martin v škripcih zaradi Čan-Čainih nadaljnih vprašanj
107 Gospodov pouk radovedne nove prebi­valke nebes - Prilika o zavezani vreči - Martin se pomiri
108 Prilika o modri vzgoji otrok
109 Kitajkino osrednje vprašanje in Gospodovo kritično nasprotno vprašanje - Zgodba o jutranji in večerni cvetlici
110 Priprave za nebeško praznovanje - Martinovo prvo potovanje z nebeško pošto
111 Gospodova nasprotna prilika: dve človeški rastlini v vrtu Božje ljubezni - Božje učlovečenje
112 Satan kot pošast v dvorani - Krepilni obed - Gella spozna Gospoda
113 Jezikavi Martin v pranju - "Kdor hoče biti prvi, naj bo služabnik vseh!"
114 O obliko spreminjajočem bistvu Satana - Namig o Martinovem značaju - Novinci slutijo Gospodovo bližino - Čan-čaino ponižno priznanje krivde
115 Ganljiva sprava med jezuitom Korelom in Čan-Ča - Gospodovo veselje nad Čan ‑ Čaino ljubeznijo
116 Prizor s Satanom za poduk Božjih otrok - Martinov besedni spopad s Satanom - Martin v zadregi - Gospodov nasvet
117 Satan skuša Martina v zapeljivi podobi Satane
118 Borem dvigne padlega Martina in pa pouči - Gospodova svarila Martinu - Neločljivost posesti in posestnika v nebesih
119 Gospodov dvogovor s Satanom – Satanovo zlobno kljubovanje - Gospodova prilika o livarju - Rešeni Satanovi privrženci,
120 Čan-Čaino prebujenje iz njenega sanjam podobnega stanja - Gospodova pojasnila o velikih dogodkih in o samem sebi,
121 Čan-Čaina velika blaženost in ljubezen do spoznanega Lame - Ljubezen in modrost - Gospod kot Oče in Brat
122 Nebeška izjava ljubezni - Zmaga ljubezni - Gellino veselje nad Čan - Ča
123 Duhovno prebujenje drugih Kitajcev in menihov - Ljubosumne nune in njihovo ponižanje
124 Namig o zdravljenju duš - Duhovna metoda naravnega zdravljenja - Krize kitajskih duhov - O bistvu ljubosum­nosti
125 Nune bolne na srcu in Borem
126 Bogokletje kopajočih se zmajevih privržencev - Gospodove pomirjevalne in poučne besede
127 Pri zaprtih sončnih vratih - Razmerje med svetlobo in dejavnostjo - Napotki za vedenje v sferi modrosti
128 Na soncu, izviru svetlobe - Gospod kot zadnji - Martin kot vodja poti,
129 Martinovo srečanje s Petrom in Janezom - O bistvu ljubezni in modrosti pri sončnih ljudeh
130 Nekaj Janezovih preskusnih vprašanj Martinu - O priprošnji svetnikov in skrbi za sorodnike
131 Spuščanje v sončno dolino - Gledanje duhov - Možnosti za hitro ali počasno potovanje v duhovnem svetu
132 O vsenavzočnosti in sočasnem delovanju popolnih nebeščanov - Martinovi ugovori in Janezova zavrnitev le-teh
133 Martinove misli o Božji vsenavzočnosti
134 Janezov odgovor na Korelovo vprašanje, ali lahko prebivalci nebes opazujejo Zemljo in njeno bolj oddaljeno zgodovino
135 Veličastje sončnega sveta in njegovih prebivalcev - Martinova tesnoba pred modrostjo sončnih ljudi in Janezovi namigi o vedenju
136 Očarani škof Martin in tri lepe sončne device
137 Martin v izpitnem boju s tremi hčerami sonca - Med modrostjo in ljubeznijo
138 Martin utemelji zavrnitev nagrade za modrost - Zelo moder odgovor hčera sonca
139 Martinova modrost v škripcih - Petrova spodbudna tolažba - Martinov dobri odgovor
140 Prošnja treh hčera sonca Martinu, naj jih uči ljubiti Boga - Martinovo kritično poglavitno vprašanje - Od ljubezni prevzete hčere sonca na Martinovih prsih
141 Grozeča drža treh sončnih mož - Martinov krepki odgovor  Poslušnost treh sončnih mož na nasvet njihovih
duhov
142 Radovednost dvajseterih domišljavih nun - Zveličavno ponižanje z razkritjem lepote teh hčera sonca
143 Hčere sonca sočustvujejo z nezavestnimi nunami - Gospod oživi nune - Janezov in Martinov pogovor s hčerami sonca o Gospodu
144 Čan-Ča in Gella strmita nad lepoto sončnih hčera. Gospod pohvali Martina kot ribiča ljudi - O prenašanju in prejemanju milosti
145 Gospod in tri sončne hčere, sprejemljive za ljubezen
146 Zahtevni pogoji za dosego Božjega otroštva na Zemlji
147 Lepotice kritizirajo odrekanja polno Božje otroštvo na Zemlji
148 Nadaljevanje kritičnega modrostnega govora treh sončnih hčera
149 Modrost treh sončnih hčera porazno deluje na Martinovo zmagoslavje
150 Gospodova ljubeče modra pravila vedenja namenjena Martinu - Kaj se dogaja v srcih treh lepotic - Martinova jeza in Gospodove pomirjujoče besede
151 Lepotice vprašajo Gospoda, zakaj On in Njegovi niso prišli v njihova bivališča - Gospodov modri odgovor
152 Zaradi telesne lepote treh sončnih deklic so druge ženske ponižane - Martinov gro­movniški govor in Gospodov nasvet razsrjenim ženskam
153 Pomirjevalni govor treh sončnih. Otrok - Martin spet v skušnjavi - Zemljanke v harmoniji s sončnimi ženskami - Gospod ureja sprevod v prebivališča sončnih hčera
154 O resnični modrosti in navidezni modrosti sončnih modrijanov – Zakon krvoskrunstva med sončnimi prebivalci, Satanova zvijača - O namenu Gospodovega prihoda
155 Čan-Čanin modri govor - Zli zakoni in pravi zakoni - Brez boja ni zmage - Za­kaj prihaja Gospod k sončnim hčeram šele zdaj
156 Sončne hčere slutijo Gospodovo bistvo - Prihod v palačo sončnih prebivalcev - Čan-Čanine in Gelline besede občudovanja
157 Čan-Čanini resni pomisleki spričo tolikšnega sijaja - O sijaju srca, ki plameni v ljubezni - Najrazličnejša protislovja
158 Martin zavzeto nasprotuje ceremonialom sončnih prebivalcev - Gospodov modri, strpni govor - Martinov pogovor s Petrom o Gospodovem karanju
159 O glasbi sončnega sveta - Peter resno opozori Martina, naj premaga svojo čutnost
160 Martin potrt in obupan - Peter ga tolaž in opominja
161 Martin zlahka zmaga v modrostnem dvo­govoru z nadutim starešino sončnega templja
162 O pravi veri in svobodi duha - Duhovno prebujenje starešine
163 Petrovo sporočilo o prihajajoči družbi in namenu njenega obiska –Modrijanovi pomisleki o vidnosti Boga
164 Petrova logična predstavitev, sončni starešina ne dvomi o vidno navzočem Gospodu
165 Janez v dvogovoru s sončnim modrijanom - Odnos med Stvarnikom in ustvarjenim,
166 Zedinjenje človeka z Bogom - Prilika o morju in vodnih kapljah – Togost razumske modrosti v primerjavi s srčno modrostjo
167 Gospod in Uron, sončni modrijan - Uronovo spreobrnjenje in dober odgovor - Martin pohvali Uronov govor
168 Učinek Uronovega spreobrnenja na prebivalce njegove hiše - Vstop v sončno hišo
169 Uronov dober govor ob sprejemu - Gospodovo milosti polno oznanilo Uronu - Povabilo sončnih ljudi k Bož­jemu otroštvu - Žalostno pričevanje o zemljanih
170 Naval ljudstev sončne skupnosti - Naročilo za pridiganje Martinu in nje­govi bojazljivi pomisleki - Čudovito petje in njegov učinek na Martina
171 Gospodovi namigi Martinu glede vedenja - O kuri z jezo - Kako je treba ravnati s Satanom - Martinova previdnost pred začetkom pridige - Sovražnikove silne grožnje - Martin miri prestrašeno množnico - Gospodove tolažilne besede,
172 Martinova pridiga zboru sončnih ljudi - Življenje s križem na Zemlji kot pogoj Božjega otroštva
173 Nadaljevanje pridige škofa Martina - Razlika med življenjskimi razmerami na Soncu in na Zemlji
174 Martinova pridiga vznemiri sončne ljudi - Dvogovor med Uronom in Martinom
175 Konec Martinove pridige in namig o njenem namenu - Pogoji Božjega otroštva - Modrijanov govor zahvale in priznanja
176 Naraščajoči sovražni valovi - Petrove opogumljajoče besede vsem - Njegovo pomembno vprašanje sončnim ljudem: "Hočete postati Božji otroci ali ne" - Uronov odgovor
177 Peter znova pojasni, kako je z Božjim otroštvom - Njegova kritika krvoskrunstva sončnih ljudi
178 Petrov predlog za zahvaljevanje in prošnje - Pomembna Uranova zavrnitev prosilne molitve k Bogu
179 Peter uči moliti očenaš - Zakaj je prošnja več kot zahvala - Petrovo pomembno vprašanje Uronu po Gospodovem naročilu
180 Modrijan s Sonca pritrjuje Petru - Kritično o Gospodovih obljubah,
181 Janezov govor o duhovnem pomenu Gospodovih obljub - Preroška podoba o novi hiši in novem mestu kot nova Gospodova obljuba - Uron to zavrne kot brezglavo in brezsrčno čenčanje,
182 Janezovo pojasnilo preroške podobe - Prebujajoče se razumevanje in zaupanje sončnega modrijana
183 Sončni ljudje sprejmejo Gospoda s pozdravom - Njegov govor sončnim modrijanom - Ponižnost, sredstvo za odrešenje od telesnosti - Lahko breme novih življenjskih pravil
184 Modrijanov dober odgovor
185 Modrijanov govor veselja in zahvale - Poplavljeni sadni vrtovi - Peter in Martin izženeta Satana
186 Čisto veselje otrok je tudi veselje nebeškega Očeta - Sveta Božja skrivnost in skrivnost ljubezni - O otroški preproščini
187 Gospodov obed ljubezni pri sončnih ljudeh - Kje je pravi Gospodov prostor
188 O večnem blagoslovu za Gospodovo mizo - Nenadno duhovno-telesno spremenjenje treh sončnih hčera - Namig o moči ljubezni in njenih čudežih
189 Martinov človeški predlog, da bi ugnali Satana - Gospodov namig o dopuščanju Satanovih hudobnih dejanj - Martinovo pooblastilo za izgon Satana
190 Martin s svojimi nebeškimi spremljevalci na kraju opustošenja - Martin obsodi Sa­tana - Martin sočustvuje z jokajočim Sa­tanom in Satanova osvoboditev
191 Martin pokliče Satana - Satan se skuša opravičiti
192 Martinov modri odgovor Satanu - Satanovi megalomanski odgovori na Martinove predloge
193 Martinovi nadaljnji predlogi za Satanovo odrešitev - Njegovi nadaljnji ugovori - Ureditev stvarstva pred Gospodovim učlovečenjem in po njem,
194 Martinov ponovni poskus, da bi Satanu pojasnil, kako zgrešena je njegova trmoglavost
195 Satan odgovori Martinu in mu očita napuh
196 Martin, Janez in Satan - Martinovo poštenje in Janezova modrost in od­ločnost - Satanova prepirljivost in gra­janje Janeza - Janezov odgovor
197 Satanov bes - Martinov strah in Janezova mir in jasnost -Neodvisnost Božjih otrok od Satana
198 Besedni boj med Janezom in Satanom o Božji vsepričujočnosti in nastanku zla - Satan kot svojevrstno Stvarnikovo zmagoslavje - Janezov dokaz resničnega odrešenja od hudega
199 Janezov poziv Satanu, naj postavlja nadaljnja vprašanja - Satanove blodnje o lastni veličini in ošabni odgovor - Janez ukaže Satanu, naj zapusti sonce – Satan prosi za popustljivost
200 Satan se zaplete v protislovje - Satan, uničevalec in skušnjavec - Nova mirovna pogodba med Janezom in Satanom,
201 Blažena vrnitev domov v Šonelovo hišo - Gospodov pohvalni, posebno Martinu namenjeni sprejemni govor - Njegova velika, tolažbe polna obljuba: Od sodbe k zveličanju!
202 Plačilo zmagovalcev - Nebeški zakon kot najvišja dopolnitev Božjega reda - O bistvu žene - Martin dobro izbere in se vda v Gospodovo voljo - Namig o nebeškem zakonu - Martinovo nebeško poslanstvo, ko je dosegel popolnost,
203 Martin, novi angel varuh, govori svoji sončni skupnosti - Uronov dober odgovor Martinu - Njegova prošnja Gospodu in Njegov amen,
204 Nebeška družba se vrne domov - Delo usmiljenja - Obisk galerij v Martinovi hiši - Pot k Božjemu mestu - Čudovito srečanje in sprejem,

Avtor knjige: Po Jezusovem nareku zapisal Jakob Lorber
Prevedla: Roman Štus in Suzana Gerčar
Naslovnica knjige, ilustracije in oblikovanje: Ciril Horjak Uredila: Darinka Jeglič
Natis: Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana Založila: AURA, d.o.o., Ljubljana Za založbo: Darinka Jeglič