Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Sladkor, sol in kis 
Binkošti 1875  Skrivnosti življenja 

  Glejte, Moji otroci! Tukaj vam dajem tri besede, ki označujejo same vam dobro poznane stvari, čeprav ne uspete prepoznati vloge, ki jo zgoraj omenjene snovi igrajo v materialni naravi in še manj, kaj ustrezno ali analogno predstavljajo v duhovnem smislu.
  Podano ali odprto vam bo torej popolnoma drugo, novo polje naravnih predmetov vaše vidne zemlje. In da boste, kot že tolikokrat, ponovno videli in izvedeli, kako pomembne lastnosti se pogosto skrivajo v stvareh, ki za vas, prav zato ker jih vsakodnevno vidite in jih tudi vsak dan uporabljate, niso nič posebnega, bo s temi tremi stvarmi, namreč s sladkorjem, soljo in kisom, podan nov dokaz, kako močno je Duhovno povezano z materijo, je z njo izraženo in v njej vsebovano. Da boste še jasneje spoznali, kako zelo naj si človek prizadeva, da prepozna Duhovno zgradbo celotnega sveta, to spoznanje pa ga lahko v veliki meri vodi k pravilnem vrednotenju Mojega lastnega Jaza!
  
Glejte, sladkor ali sladkorni sok se najdeta vsepovsod v rastlinskem svetu in sta prisotna tudi v živalskem kraljestvu, celo v človeški organizaciji ne manjkata.
  Sok sladkorja ali sladki sok, ki ob zaužitju običajno spodbuja ugodne občutke, je tako razširjen v naravi, da ne obstaja skoraj nobeno živo bitje, ki se ne bi zavedalo njegovih prijetnih plati.
  Mnoge rastline, ki v svoji zgradbi posedujejo možnost, da povlečejo sladkorno snov iz prsti, v kateri imajo korenine, so znova glavni prehranjevalci mnogih živali, ki za svojo lastno ohranitev zbirajo, uživajo in predelujejo tako pripravljeno sladkorno snov v rožah ali sadju.
  V sadju, in nekoč tudi v tistih nekaj zdravilih, ki so bila poznana človeštvu, je sladkorno živilo igralo glavno vlogo, medtem ko so ga danes, ob propadanju človeške rase, nadomestili strupi.
  Sirup in sladkor vsebujoče snovi so bili izenačevalci ob boleznih, bili so blažilna pomagala, ki so večini živih bitij, vključno s človekom, tako rekoč posladkala človekovo življenje, seveda dokler so se uporabljala zmerno ali v skladu z določenimi pravili. Kajti niti človek niti žival ne moreta živeti izključno od sladkornih snovi.
  Ker sedaj vidite, da je sirup, industrijsko izločen iz rastlinskih snovi in v kristalizirani obliki, postal tako zelo pomemben in pridobil tako posebno važnost, se zlahka pojavi vprašanje: »Zakaj je prav sladki sok, imenovan sladkor, tisti, ki ob zaužitju ali popitju povzroči tako prijeten občutek? Kajti zagotovo obstaja dovolj drugih snovi, ki se, vzete iz vseh kraljestev narave, uporabljajo za naše prehranjevanje in bi brez njih morda lahko shajali, medtem ko bi brez sladkornega soka mnoge jedi bile popolnoma neokusne.«
  No, na to Jaz odgovarjam z drugim vprašanjem: »Kaj pa je sladkor, gledano v duhovnem smislu?« In z odgovorom nanj, bo odgovorjeno tudi na gornje vprašanje. Kajti ko boste enkrat poznali osnovo, na kateri temeljijo vse te materialne izkušnje, želje, apetiti, boste zlahka spoznali zakaj, zaradi katerega vam tako tekneta hrana in pijača, ki sta sladkani s sladkorjem.
  Glejte, sladkor v svoji duhovni ustreznosti predstavlja v materialnem stvarstvu ljubezen!
  Kakor je ljubezen le prizadevanje vzbuditi, ohranjati in razmnoževati prijetne občutke, tako je sladkor, kot dodatek drugim stvarem, glavni posredovalec, ki naredi mnoge stvari okusne. Ljubezen v kakršnikoli obliki lahko in mora ljudem osladiti njihov položaj, in to ustreznostno naredi tudi sladkor.
  Ljubezen lajša vse grenke občutke in vliva balzam na odprte rane. Tolaži, pomirja, izenačuje in naredi znosne mnoge stvari, ki bi drugače bile neznosne.
  Ljubezen je bila in še vedno je temeljna misel stvarstva, temeljni steber Mojega lastnega Jaza, glavni dejavnik, ki naredi človeka resnično človeškega.
  Brez ljubezni bi bil svet kaos, brezzakonska zmešnjava snovi in elementov, ki bi medsebojno bili v stalnem sporu in uničevanju.
  Potemtakem je ljubezen , ker je najvišja duhovna sila, najmogočnejši dejavnik tudi v tem materialnem smislu. In kakor so bile tako človeku ter do določene mere tudi živali v duševnem življenju dane sposobnosti z lastnostmi, ki jima omogočajo, da občutita in dojemata ljubezen, se vselej ozirata za njo, prav tako je po vsem svetu sladkor ali sladki občutek zadovoljstva, ki je dan živim bitjem z uživanjem proizvodov zemlje, glavni dejavnik, da se materialno vegetativno življenje osladi in naredi prijetno. In ta prijetna zavest, ki jo ob tem prejme vaše nebo, ustreza ljubezni, ki podobno edino s sladkostjo ali ljubeče poravna vse, kar je narobe ali grenko. Tako v sladkorju, bodisi v naravnem soku ali umetno proizvedenem in kristaliziranem, vidite dejavnik, ki v prispodobi ustreza ljubezni in čigar področju nihče ne more pobegniti. Kajti njegov nežni učinek najde vse, kar je živo, in ob njegovem uživanju, s srkanjem, se zlahka pozabi na vse drugo, kot ob zaljubljenosti.
  In kdo vam pripravlja to okusno sladko snov? Kdo jo izmamlja iz temne zemlje? Kdo spodbuja rastline in živali, da jo iščejo in zbirajo? To je sončni žarek, svetloba, kot izliv Moje Božanske ljubezni, ki jo nenehno vlivam v neskončen svet v užitek, radost in življenje vsega, kar sem ustvaril; da bi vse, kar je živo videlo Moje stvarstvo v svetlobi, in bi v svetlobi prepoznalo ljubezen kot nosilko. Ljubezen, ki iz oddaljenosti eonov kilometrov daje svojo moč, vse spodbuja, ustvarja, vse ohranja in sili k preoblikovanju, k duhovnemu napredku!
  Prispodoba tega, kar je svetloba kot ljubezen duhovno, je na materialnem področju sladkor. Nežne besede neskončne ljubezni ali nežno ogrevajoči žarki svetlobe, ali prijeten sladek okus sadja, vse to pomeni eno in isto. Ljubezen se imenuje ta velika beseda, ljubezen, ki jo je imel Stvarnik, ko je On ustvaril vse to; ljubezen, ljubezen, ki je bila vdihnjena ustvarjenemu, in ljubezen, izvlečena s svetlobo ali z ljubezensko svetlobo kot sočen sladkor celo iz toge zemlje. Mišljen, da tistemu, ki uživa proizvod zemlje, prinese enako zadovoljstvo, enak okus, kot ga ljubeča beseda, topel sončni žarek vzdigne v čustvu, ko se to ali ono združi z živalskim ali človeškem bitjem.
  Tako, Moji otroci, spoznajte v sladkem sladkorju, da ste za začetek vi, narejeni iz ljubezenskih elementov ter v naravi nagonsko iščete ljubko. In drugič, ko jeste sladko sadje ali uporabite sladkor zmešan s pijačo za potešitev vaše žeje, je to vedno edino ljubezen. Ljubezen, ki v tisočih oblikah vse to zahteva, doseže, si prizadeva, da bi izpeljala prav tisto, kar je vsebovano v besedi, ki sem jo kot osnovo Mojega stvarstva, poleg »Bodi!« utemeljil z besedo »svetloba« (Gen, 1:3) zato, ker svetloba pomeni ljubezen. In ko sedaj Jaz s pomočjo mnogih besed, ki vam jih dajem, želim prižgati luč v vašem srcu, da bi lahko prepoznalo svoj lastni svetlobni svet. In da se boste naučili razumeti, da se veliki Stvarnik lahko najde celo v najbolj neprivlačnih, najbolj vsakdanjih stvareh, in da lahko srce, zmožno ljubezni, ki želi najti Očeta kot poosebljeno Ljubezen, Njega najde, če svetloba, odprto oko in razumevanje celotnega stvarstva hodijo z roko v roki.
  Tukaj imate sedaj duhovni pomen sladkorja, kaj je kako nanj gledate, če Me želite razumeti.
  Sedaj pa preidimo na drugo stvar, na sol, ki je po okusu ravno nasprotna sladkorju, in tudi tukaj poskušajmo ugotoviti kaj se za njo skriva duhovno, in kako ustrezno najbolj izkoristiti njen učinek in sam obstoj, da Me boste tudi v tem mineralu ali rudnini ponovno prepoznali kot vašega Očeta in velikega Stvarnika velike narave.
  Da v logičnem zaporedju začnemo s to snovjo, najprej preprosto poglejmo snov kot takšno, kakršna se kaže, kje se jo najde in zakaj je nujno potrebna.
  Glejte, obstaja več vrst soli, in tako se tudi marljivo išče sladkor, sol posebno iščejo tako živalska, kot tudi človeška bitja. Kajti brez nje bi bile mnoge stvari neužitne, še zlasti, ker med pripravo hrane v vaših kuhinjah s kuhanjem odstranite sol iz surovih snovi tako, da jih podvržete kemičnim procesom. Te soli morate seveda nadomestiti z drugimi solmi, to je z vašo kuhinjsko soljo.
  Sol vsebujejo skoraj vsi deli materije.
  Sol obstaja, kot mineral, in tudi sadje in rastline jo vsebujejo. Celo sladkor vsebuje sol, nahaja pa se tudi v krvi in želodcu mnogih živih bitij, kjer je sol glavni element.
  Tako se, kakor prej, spet pojavi vprašanje: »Od kod ta želja, ta neizbežna sla po soli?« Glejte, tudi tukaj, kakor pri sladkorju, duhovna razlaga pojasnjuje prisotnost soli v materiji.
  »Soli« so ustreznostno to, kar je »življenje« v vesolju. So spodbujevalci, to je iniciatorji v procesu ustvarjanja, ohranjanja, izpopolnjevanja.
  Tako je sol ustrezajoč element, ki poraja življenje, ga razvija in ga postopoma vodi k višji stopnjam.
  Zato sol kot dražilo iščeta tako žival, kot človek. Najdemo jo v podzemnih predorih, kjer te usedline predstavljajo skladišče za obstoječ presežek. Ta presežek v notranjosti zemlje lahko služi za zadovoljitev potreb zunanjega sveta.
  Kakor je Moja ljubezen vse izravnajoča moč, je življenje vse poživljajoča sila, ki spodbuja k življenju, kar je bilo ustvarjeno iz ljubezni, ga priganja k popolnosti, da bi ga po ponavljajočih preobrazbah privedla nazaj tja, od koder je izšlo. Zato je v morju sol kot glavni spodbujevalec in je še danes v obilju. Kajti element voda (kot zgoščeni zrak) je bila in vedno bo mati vsega trdnega.
  Moj ukaz »Bodi«, označujoč življenje, je ustvaril ta nagon, ki vedno prisoten priganja tako materijo kakor živa bitja k zaključki njihovega poslanstva ter njihovega razvojnega kroga.
  Ker je sol kot dražilo, kot prebavno sredstvo, je sol v duhovnem smislu v človeškem življenju, v spopadu s svetom in s svojimi lastnimi poželenji. Nadloge in spodrsljaji so sol življenja, ki so nujne in brez katerih življenje ne bi bilo tako privlačno, kakor bi tudi hrana bila neokusna brez soli.
  To, kar v organizmu draži in spodbuja organe, da lažje izvajajo svoje funkcije, je duhovna sol spodrsljajev, ki okrepi duha in dušo ter jima omogoči, da izvajata pomembne stvari in lažje dosežeta njuno določeno popolnost.
  In ta dražljaj, ta spodbuda je življenje.
  Ljubezen se ne more odražati brez življenja, kajti ljubezen želi videti učinek svoje energije, ne želi uporabljati vsa svoja sredstva brez rezultata. Ljubezen zahteva vračanje ljubezni in da to doseže, je potrebno gibanje ali dejavnost ali življenjska sila, da se lahko izpolnijo zahteve ustvarjajoče ljubezni.
  To je namen soli v materiji, povzročajoč življenje, pomagajoč lenobni snovi k napredku in tako imamo pred očmi temeljno načelo celotnega stvarstva, v katerem je življenje glavni namen in ljubezen njegova temeljna osnova.
  Tako vidite, Moji otroci, kako lahko nepomemben element, ki vam je dobro znan in ga vsak dan uporabljate, pojasnjen v duhovni ustreznosti, lahko postane pomemben dejavnik v celotnem elementarnem stvarstvu in doseže pomembnost, ki si je ne morete predstavljati.
  Sol, kot zdravilo je enako koristna, če se uporablja v pravi meri. Ohranja življenjsko gibanje v organih človeških in živalskih teles, tako kot »sol življenja« ali kot posvetne okoliščine povečujejo dejavnost in življenjsko silo duš.
  Tako sta oba dejavnika, to je ljubezen kot sladkor in življenje kot sol, največ pripomogla k temu, da je imel svet, ki sem ga Jaz nekoč ustvaril, že v svojih temeljnih načelih kal večnosti, kajti vse nastaja, obstaja in se preoblikuje skozi samoizgrajevanje.
  Manjka nam torej še zadnja izmed zgoraj omenjenih besed, kis, njegov pomen v materialnem življenju ter uporaba in duhovna ustreznost. Začnimo sedaj tudi pri tem, kot pri predhodnih dveh, z definicijo njegovih lastnosti kot »kis«, pa bomo avtomatično odkrili še njegov namen in nadaljnjo uporabo.
  No, kaj je torej kis ali kot to imenujejo kemiki, »Oxos«? iz tega je izpeljana beseda »oksidacija«. Kajti ne smete upoštevati samo kis ali kislo snov, ki jo uporabljate v kuhinji in pijačah. To besedo morate kot splošen izraz za kislo snov razširiti na vso materijo, kjer pri »oksidaciji« itn. prav tako naletite na te snovi, ki ob združevanju z drugimi snovmi, delujejo oksidirajoče ter preoblikujoče.
  »Kisanje« ali oksidacija ni pravzaprav nič drugega kot proces, pri katerem sestavina ali snov doseže točko preobrata, kjer preide v druge oblike ali razmere, k temu pa jo je spodbudila prav sol.
  Tako nastopi razkroj v druge elemente, ki potem osvobojeni svojih prejšnjih vezi, vstopijo v druge medsebojne spojine.
  Celo vaš namizni kis ni nič drugega kot neka razkrojena, predhodno drugače urejena stvar. In tako je oksidacija tista oblika, s katero se doseže preobrazba, ko vsi kemični deli lahko in morajo vstopiti v druge spojine. Ta proces, ki se neprestano dogaja v celotni naravi, ustreza temu, kar se v naravi imenuje oksidacija in v duhovni obliki velja kot napredek, kar tudi resnično je.
  Kajti propad neke snovi je začetek nečesa drugega, ker v celotnem vesolju nič ni stalno in lahko celo oblikovanje in razvoj v neko obliko nastopi edino s propadom predhodnega.
  Napredek ali izpopolnjevanje je velika beseda, brez katere Moje stvarstvo ne bi moglo obstajati. Tudi minevanje časa označuje napredek. Ure, minute in sekunde bežijo in na milijone preminulih proizvodov svetov mineva skupaj z njimi. In njihovo minevanje, njihova smrt porodi nov poganjek, nov sad, kjer vse pritiska od materialnega k Duhovnemu, k njihovemu končnemu cilju, najprej k Mojemu duhovnemu kraljestvu in nato k Meni Samemu.
  
Glejte, Ljubezen je ustvarila svet, življenje ohranja ustvarjeno, napredek pa, ki vedno očiščujoče ustvarjeno, ponovno vodi nazaj k Ljubezni tisto, kar je nekoč vezano odposlala in sedaj gleda, kako se ji svobodno znova približuje.
  
To velja za oba, anorganski in organski svet. Sladki in nežni so prvi začetki, ki morajo kot sol ali življenje spodbujati slednjega, da ne izgubi svoje energije. In nenehna oksidacija, rezultat dražila soli, prav z razkrojem prenaša elementarne snovi iz stopnje v stopnjo, k višjim, čistejšim, pomembnejšim spojinam. Kjer materialno, ki postaja vse bolj duhovno, končno doseže bolj žlahtno ovojnico, se vedno bolj in bolj zliva z Duhovnim, dokler ne bo skupna materija celotnega vesolja poduhovljena vstopila v nove kombinacije, kjer ljubezen kot blaženost ali sladkost postaja vse močnejša, življenje ali sol vse intenzivnejše in napredek ali oksidacija vedno lažja. To bo povzročilo preoblikovanje. Le-to nežno, ne da bi se občutila razdraženost, utemeljuje večno veselje, kjer je nastajanje blaženost, življenje Božanski užitek in napredek stanje, katerega si človeško bitje, živeče v telesni ovojnici, ne more predstavljati. Kajti celo najvišji duhovi zgolj sluteče dojemajo, da se tudi nad njimi še razprostira prostrano področje, kjer se bo od njih do Mene vekomaj zgodilo še nešteto stvarjenj. Slednja bodo v nenehnem napredovanju večala užitek, širila razgled duhovnih oči in bodo vsaki čuteči duhovni duši še kako dokazali, kaj pravzaprav je neskončnost, kaj najvišja ljubezen, kaj globina življenja in kaj večni napredek. Tudi tukaj lahko, kakor v grobem materialnem, iz grobega izide nekaj finejšega, nekaj duhovnega, in iz Duhovnega nekaj Božanskega, ki, ponovno prehajajoč skozi iste faze, najde ob vsakem koraku v neskončnosti vtis neskončnega Boga v Njegovi neskončni ljubezni!
  Zatorej tudi vi, ki ste že na svoji majhni zemlji obkroženi z milijoni čudes, kjer vam je lahko vsaka minuta, vsaka sekunda priča; prizadevajte si tudi vi, Moji ljubljeni otroci, razumeti to ljubezen vašega Očeta, Božansko življenje, ki se vsako minuto odraža v vsem bivajočem. Skušajte dojeti napredovanje, večni proces oksidacije, s katerim je iz prvega ljubezenskega dejanja s svetlobo in toploto, s solmi in oksidi, celo v materialno navidezno mrtvi naravi, izpolnjen večni tok zakonov. Zakon, ki nezadržno poganja svetove v praznem prostoru, kjer veliki proces ljubezni, življenja in oksidacije s kotaljenjem in vrtenjem okoli lastne osi učinkuje na enak način. Kako v nedrjih vaše zemlje kovine in različne vrste prsti, vsi raznoliki kemični elementi, ki jih je tja speljala ljubezen, s soljo kot življenjem pripravljeni za oksidacijo ali za napredovanje, ubirajo ta isti tok zakonov. Kako je v duhovnem, samega sebe zavedajočem se človeškim življenju, dejavna, življenje pa mikavno. In nazadnje, kako ločitev ali podrejanje materialnega Duhovnemu povzroča isti proces napredka, ki bi nekega dne iz človeka porodil velikega duha, tako kot sol in oksidacija porodita iz nerodnega kamna rastlino, iz rastline žival in iz živali zadnje dejanje stvarjenja te zemlje, namreč človeka. Kjer potem ta zadnji člen materialnega stvarstva, kot prebivalec dveh svetov, ko je prešel skozi procese materialne in duhovne ureditve na tem svetu, nato vstopi v duhovno kraljestvo. Tam bo, čeprav bodo njegovi prečiščeni čuti zaznali stvari, katerih njegovo srce niti ne sluti, soočen tudi z razmerami in zahtevami, ki bodo od njega zahtevale reševanje popolnoma drugačnih nalog od tistih, ki jih je bil vajen doslej.
  Tudi tam obstajajo »sladkor, sol in kis«. A se mora sladkor, dasiravno bolj sladek kot karkoli zemeljskega, najprej pridobiti, ko z ocetnim ali kislinskim vrenjem (ali oksidacijo) življenje kot dražilo ali »sol«, poveča svojo dejavnost. To omogoči čisti duši, da živi v tistih sferah, ki so zmožne žlahtnejših procesov oksidacije. Dajejo pa tam bolj vzvišeno, intenzivnejšo ljubezen tistemu, ki je, spodbujen s soljo duhovnega življenja, prestal svojo lastno »oksidacijo« ter se očiščen in plemenit vrne nazaj k ljubezni skupaj z nagrado, ki mu jo je dodelila ljubezen, da bi bil okronan kot zmagovalec!
  O, če bi vedeli, kaj vas čaka, če bi vedeli, kako se lahko to doseže, in kakšna blaženost, kakšna ekstaza se tam neprestano doživljata, vendar ne tako kot tukaj, zgolj v bežnih trenutkih; bi napravili vse, kar je mogoče, da bi zagotovo prispeli popolnoma pripravljeni tja, kjer je mejni kamen med materijo in duhom, in kjer je potem napredovanje lahko, nežno, in ga vodi edinole ljubezen!
  Glejte, bil bi to jalov trud, da bi vam opisal širne prostore stvarstva, velike misli stvarjenja, velike zakone in procese stvarjenja ali svetove, da bi preko njih doumeli Mene. Kvečjemu bi od začudenja padli pred Menoj na kolena, kajti svet je preveč obširen za vas majhna človeška bitja, da bi lahko dojeli njegove daljave, njegove širjave. Za dosego cilja je veliko lažje, da vam v bližnjih, pogosto nepomembnih stvareh napravim otipljivo Mojo veličino, Mojo ljubezen, Mojo potrpežljivost in ponižnost. Kajti če boste prav sprevideli, sem poleg velikega vesoljnega in sončnega sestava tudi najbolj nepomembne stvari uredil na takšen način, da zrcalijo isto Božansko misel, ki vas tako osupne na zvezdnem nebu. Edinole tedaj boste spoznali, da mora biti Bog nekaj drugega, Vzvišenega, Večjega prav zato, ker je za Njega vse enako pomembno, in je tako najmanjši črv kot največji sončni svet tisto, kjer so vsepovsod Njegova ljubezen, Njegovo v vse vsajeno življenje in Njegovo stremljenje k napredovanju, pogojeno s prvim dejanjem stvarjenja. Slednje iz stopnje v stopnjo vse priganja naprej. Končno bo v duhovnem kraljestvu veliko Onostranstvo človeku z drugačnimi zakoni dokazalo, da sladkor, sol in kis ali ljubezen, življenje in napredovanje nikoli ne bodo končali, dokler bo Bog s Svojo ljubeznijo, s Svojo svetlobo osvetljeval in grel stvarstvo ter ga spodbujal k temu, da se Mu približa.
  Sprejmite ta veliki nauk iz teh treh majhnih besed kot dokaz Moje ljubezni, ljubezni, ki, v nasprotju z vašo, pozna le pozabljenje, odpuščanje in poplačilo.
  Torej glejte, da bom Jaz imel malo za pozabiti, za odpustiti, a dosti za poplačati, in ko bodo nekoč te tri besede, navedene v naslovu, v vašem življenju izpolnile svoj namen, boste uživali blaženosti v obilju! Amen.

 Gottfried Mayerhoffer