In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)

Iz knjige Božje gospodarjenje - knjiga 8

Svetopisemska imena v tej knjigi smo slovenili po Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma, Ljubljana 1996.
Za primerjavo navajamo seznam imen, kakor jih je zapisal Jakob Lorber, skupaj s poslovenjenimi imeni:
Prevod:         Lorber:
Adam             Adam
Eva                Eva
Kajn               Cahin
Hanoh            Hanoch
Irad                Irad
Mehujael        Mahujel
Metušael        Methusael
Lameh           Lamech
Ada                Ada
Cila                Zilla
Jabal             Jabal
Jubal             Jubal
Tubal Kajin    Thubalkain   
Naama          Naehme
Abel              Ahbel
Set               Seth
Enoš             Enos
Kenan           Kenan
Mahalalel      Mahalaleel
Jered            Jared
Henoh          Henoch
Matuzalem   Mathusalah
Lameh         Lamech
Noe             Noah
Azmael        Asmahael

797. Poglavje
Mahalova vzpodbuda njegovim otrokom naj zaupajo v Boga. Pokvarjenost ljudi v globinah. Odhod Mahala in njegovih na višine. 
27. 7. 1844

1  Toda Mahalovi otroci so svojega očeta vprašali, kaj bi morali storiti, če bodo Hanohiti izvedli tako nasilje nad gorjanci.
2  In oče Mahal je rekel svojim otrokom: »Otroci moji! Zaupajte v Boga in bodite popolnoma mirni; saj smo varni in zaščiteni povsod na Božji zemlji, dokler je Bog Gospod z nami!
3  Če pa lahkomiselno izgubimo Njegovo milost in usmiljenje ter ljubezen, potem nas bo vse, kar se imenuje bitje in predmet, preganjalo in nas sovražno srečevalo; niti svoji senci ne bomo mogli zaupati, da nas ne bo izdala vsem mogočim sovražnikom!
4  Zato se toliko bolj trdno držimo Boga, da bomo lahko varno hodili po Božji zemlji!
5  Toda zdaj vam tudi povem, moji dragi otroci, kot sedaj to vidim v svojem duhu: tako, kot so trenutno urejene stvari na Zemlji, ne morejo trajati več kot deset let!
6  En človek nasprotuje drugemu, narod gre zoper drugega, vsak želi prevladati v svoji sferi in ne spoštuje nobenega predstojništva in nobenega kralja!
7  Tako so zdaj v celotnem kraljestvu Hanoha samo neodvisni gospodarji, kralj pa se trese pred meščani svojega mesta, vsi njegovi vazali in vsi deželni oblastniki v zunanjih mestih pa so popolnoma samosvoji gospodarji in delajo, kar hočejo. Kmetom nalagajo pretirane davke, toda kralj kot tudi njegov general o tem ne vesta popolnoma nič.
8  Zunanji vazali so postali popolnoma neodvisni gospodarji, med seboj se nenehno vojskujejo, tako da je že dolgo odkar en dan ni minil brez prelivanja krvi.
9  Tu in tam izbruhnejo vstaje med ljudmi! Potem prihaja do ropov, plenjenja, umorov in vsak, ki je bil na čelu nekega takšnega upora, hoče potem postati diktator; in če se uspe obdržati, postane veliko slabši od nekdanjih tiranov in despotov!
10  Zlasti nenehno zlobno je ravnanje skrivaj že pred mnogimi leti izseljenih otrok višin z otroki nižin. Ti sploh več ne veljajo za ljudi, ampak jih imajo za pametne živali in tako z njimi tudi ravnajo; in nihče noče, da bi ga Božji duh vodil, vzgajal in kaznoval!
11  Od peklenske iznajdbe eksplozivnih zrn, zemeljskih svedrov in kisline za mehčanje kamna, nobena gora ni več varna pred uničevalnim človeškim besom.
12  Povejte, - ali Bog lahko še naprej mirno gleda takšno divjanje, razgrajanje, gonjenje, ubijanje, uničevanje, laganje, hinavščino, goljufanje, krajo in ropanje ter vse vrste nečistovanja?!«
13  Otroke je prestrašil ta opis stanja v svetu.
14  Toda Mahal je rekel: »Pod plaščem noči zapustimo to zemljo in odidimo k Noahu na višine; kajti od zdaj ne bo za nas nikjer drugje več obstanka!«
15  Nato je Mahal takoj spakiral vse svoje stvari in odšel z vsemi svojimi otroki na višine k Noahu.
16  Prikaz nadaljnjih dogodkov, - v nadaljevanju!

798. Poglavje
Mahal pri Noahu. Mahalovo poročilo o stanju ljudstva v globinah.  Žalost Noaha in Mahala.
29. 7. 1844

1  V desetih dneh je Mahal prispel na še vedno svete višine k Noahu, ki mu je že s precejšnje razdalje prihajal naproti.
2  Ko sta se stara brata srečala, sta se objela in bila oba zelo vesela, da se spet vidita.
3  Noah je takoj vprašal Mahala kakšne so razmere v nižavju in ali se ljudje v kraljestvu obračajo h Gospodu ali zmeraj bolj v svet.
4  In Mahal je odgovoril: »O brat, popolna brezbrižnost vseh ljudstev, ki sem jih popolnoma spoznal na mojih obsežnih potovanjih, je glavni razlog, da sem že tukaj.
5  Še vedno sem bil poln najboljšega upanja, da bom z Gospodovo milostjo uspel ljudi po njihovih kraljih in knezih pridobiti za Boga; toda pred desetimi dnevi mi je Gospod jasno prikazal, kako je s človeštvom na Zemlji, in potemtakem tudi jasno spoznanje, da se tega pri ljudeh s čudeži niti s kakšnimi drugimi sredstvi ne da doseči.
6  Kajti tako zelo so obrnjeni v svet, da je v njih ves duh popolnoma propadel; če pa v človeku ne vlada več duh, kako bi lahko sprejel duhovno in božansko v sebi?!
7  Če bi šlo le za nekaj ljudi, bi bilo lažje verjeti, da je spreobrnitev teh nekaj mogoča; toda kaj lahko posamezen človek stori proti toliko milijonom trdovratnih brezbožnežev?!
8  Morda te nekaj časa poslušajo, potem pa ti kmalu, popolnoma brezbrižni, obrnejo hrbet, Če gre vse dobro, se ti bodo bodisi posmehovali in celo usmilili ali kot norca pomilovali; ko pa gre malo slabše te bodo šibali, zaprli in celo vzeli življenje! Kajti povem ti: človeško življenje šteje v globinah prav toliko, kot tukaj življenje komarja!
9  O brat, tresem se, ko zdaj razmišljam o globinah! Resnično, v peklu, za  katerega že dolgo vemo, je skoraj bolje!«
10  Ko je Noah slišal takšen opis od svojega brata Mahala, je globoko zavzdihnil in rekel: »Torej je prav tako, kot mi je Gospod pokazal v duhu! O ti svet, ti svet, zakaj ne želiš biti kaznovan od tako blagega Božjega duha in hočeš raje sodbo in svoje večno uničenje?!«
11  Potem sta se brata povsem molče odpravila na vrh višin, kjer je nekoč živel Adam, in skupaj zajokala nad tako čudovito ustvarjeno Zemljo.
12  In Mahal je tudi kmalu opazil že skoraj dokončano veliko barko in bil zelo presenečen, kako je gradnja v tako kratkem času napredovala do take popolnosti.

799. Poglavje
Mahalovo zanimanje za barko. Noahova pripoved o zgodovini barke.  Propad ljudi in veliko Božje potrpljenje.
30. 7. 1844

1  Potem, ko si je Mahal natančno ogledal veliko barko od znotraj in zunaj, je rekel Noahu: »Brat, povej mi, kako se je pravzaprav zgodilo, da ti je Gospod zaukazal to nenavadno gradnjo! Nekaj o tem vem, - vendar mi povsem natančno in tako tudi popolnoma jasno zadeva ni poznana; zato mi jo podrobno razloži, da bom tudi jaz pravočasno vedel, kaj bom moral storiti!«
2  In Noah je rekel Mahalu: »Brat, ti poznaš čase, ko so se ljudje na Zemlji v Lamehovem času začeli zelo razmnoževati in imeli lepe hčere; in veš, kako so Božji otroci višin, ko so to opazili, potem kmalu začeli zapuščati svete višine in se izseljevati navzdol na zemeljske ravnice in kako so tam vzeli hčere ljudi, ki so jih želeli in z njimi spočeli otroke!
3  Ko so bile zato Božje višine, ki jih je za Svoje otroke Gospod tako visoko in obilno blagoslovil, skoraj popolnoma brez moških, saj so celo možje, ki so imeli družine svoje žene zapustili in se preselili navzdol, da bi si poiskali hčere ljudi v globinah, so jim potem v globine tudi kmalu sledile mnoge zapuščene žene in se spodaj poročile s sinovi Zemlje-, glej, mi je kmalu zatem Gospod rekel:
4  »Noah, glej, ljudje ne želijo biti več kaznovani z Mojim duhom, ker so postali čisto meso! Vendar jim bom kljub temu dal rok stodvajsetih let!«
5  Ko mi je to govoril Gospod, si bil navzoč; tako tudi veš, kaj vse smo potem po Božji volji storili v sto trdih letih, da bi spreobrnili Božje otroke, ki so postali najbolj zemeljski ljudje, in to vse brez najmanjšega trajnega uspeha!
6  Kajti Božji otroci so zaplodili s hčerami ljudi mogočne in slavne ljudi; ti so postali mojstri vseh vrst pred Bogom slabih stvari, in postali tudi tirani otrokom sveta ter se med seboj nenehno vojskovali iz čisto vladoželjnih razlogov. In v takšnih okoliščinah je preteklo sto in več let!
7  Ker je Gospod videl, da ljudje kljub Njegovim vsakodnevnim opominom, ne samo, da se niso spreobrnili, ampak so v svoji hudobiji postali zmeraj večji in močnejši, in kako vse njihove misli in prizadevanja postajajo le vedno bolj zla, - glej, se je On pokesal, da je ustvaril ljudi na Zemlji in se zato v Svojem srcu zelo razžalostil!
8  In glej, v tem času – približno pred dvakrat sedmimi leti mi je potem Gospod spet govoril: »Noah, poslušaj, ljudi ki Sem jih ustvaril, želim iztrebiti z Zemlje; od ljudi do živali in od črvov do ptic po nebom; kajti žal mi je, da Sem jih ustvaril na tej Zemlji!«
9  Toda jaz Noah, sem vseeno našel milost pred Bogom, in me On ni štel med ljudi na Zemlji, ki so postali zlobni! In glej, Bog je v tem času zopet pogledal na Zemljo; ta pa je bila pred Njegovimi očmi pokvarjena in polna hudobije!
10  Bog se jih je hotel kljub temu usmiliti in poslal k pokvarjenim ljudem glasnike. Glasniki pa so govorili gluhim ušesom, ker so jih imeli za popolnoma navadne ljudi, tako da jih niso imeli za mar in jih niso upoštevali.
11  Potem je Gospod v zelo kratkem času spet pogledal na Zemljo in mi rekel: »Noah, poslušaj! Vse Moje prizadevanje in ljubezen je zaman! Vsemu mesu bom naredil konec, kajti Zemlja je polna človeške hudobije!  In zdaj glej, ko jih Bom vse pokončal skupaj z zemljo!«
12  In glej, v tem času sem moral, kot veš, posekati drevesa za gradnjo barke, ki zdaj razen nekaj malenkosti stoji dokončana pred nama! Če pa želiš tudi podrobneje spoznati načrt gradnje, potem ti bom to naznanil z Gospodovimi lastnimi besedami!«
13  In Mahal je Noaha za to prosil, in Noah je rekel Mahalu: Najprej pridi v mojo hišo, da se v Gospodovem Imenu okrepčava, potem ti bom razkril načrt gradnje te velike barke!
14  In Mahal je storil po Noahovi želji!

800. Poglavje
Noahovo poročilo o Božjem načrtu gradnje barke. Mahalova žalost zaradi njegove izključenosti iz barke.
1.8.1844

1  Ko je Noah s svojim bratom Mahalom in njegovimi otroki in z lastno ženo in s svojimi otroki okrepil telo, je rekel Mahalu:
2  »No, brat Mahal, če me hočeš poslušati, ti bom razložil Božji načrt za gradnjo te velike barke!«
3  In Mahal ga je prosil za to, rekoč: »Ja, moj najbolj cenjeni brat, stori to. Ponovno te prosim zato, da bom iz tega sprevidel, kaj bom moral jaz narediti!«
4  Ko je Mahal to izgovoril, mu je Noah rekel: »No dobro, torej poslušaj! Toda prosim te, da se ne razjeziš, kajti potem bi moral sam sebe kriviti, če te bo razjedala tvoja lastna jeza!
5  In Mahal je Noahu zagotovil, da se ne bo nikoli razjezil, tudi če bi mu Gospod na goli hrbet vrgel goreč trnov grm!
6  Nato je Noah rekel: »Torej poslušaj, kajti tako mi je kmalu zatem Gospod Bog Zebaoth govoril, ko je bila posekana jelovina okleščena:
7  »Noah! Naredi zaprto barko iz jelovine in v njej naredi komore ter jih zatesni s smolo od znotraj in od zunaj; barko pa naredi tako: tristo laktov dolgo, petdeset laktov široko in trideset laktov visoko. (En laket je bil enak polovici klaftra).
8  Narediti ji boš moral samo eno okno, in to na vrhu strehe, in sicer en laket veliko (enake dolžine in širine) ter ga obdati z enako velikimi vratci iz desk, da ga tesno zaprejo.
9  Vhodna vrata moraš postaviti na sredino ene strani barke! Barka mora biti od spodaj do vrha razdeljena v tri ločena nadstropja, tako da ima celotna barka eno najnižje, eno v sredini in eno na vrhu za ljudi in njihove potrebe.«
10  Jaz, Noah, pa sem še naprej poizvedoval o Gospodovi volji, in vprašal, čemu naj bi ta barka služila.
11  In Gospod mi je znova rekel: »Noah, glej, nad grehe na Zemlji želim spustiti silno poplavo, da uničim vse meso, v katerem je živ dih pod nebom; in vse kar je na Zemlji mora propasti!
12  Toda s teboj želim skleniti zavezo! Na barko pojdi ti s svojimi sinovi in s svojo ženo ter z ženami tvojih sinov.
13  Poleg tega moraš dati v barko tudi vse vrste živali od vsega mesa; od vsake en par, enega samca in eno samico, da ostanejo živi pri tebi!
14  Od vseh vrst ptic, od vseh vrst goveda in od vseh vrst laznine na zemlji, mora iti k tebi en par v barko, da ostanejo živi.
15  S seboj moraš vzeti vse vrste hrane in jo zbrati v primernih količinah, da bo služila za prehrano tebi in živalim!«
16  Vendar sem padel pred Gospoda na svoje obličje in jokal in prosil: »Gospod, kako naj jaz, šibak človek, vse to storim? Kje bom ujel vse te živali, in kje našel pravo hrano zanje? Kje bom dobil za vse mesojede meso, in kje travo za vse velike rastlinojede živali, in od kod meni neznano hrano za vso laznino – Kdaj, o Gospod bom skončal delo na veliki barki?«
17  Tedaj je Gospod rekel: »Noah, ne skrbi, ampak se loti dela in Jaz ti bom pomagal, da ne boš občutil težkega dela!«
18  In glej, brat, lotil sem se dela, in vse se je samo čudovito uredilo, tako da sem imel z nekaj svojimi pomočniki lahko delo. Barka se je iz dneva v dan silno večala in je zdaj dokončana, razen majhnih okenskih vrat na strehi!
19  Torej, tak je bil načrt gradnje in tako je sedaj tudi dokončano delo!«
20  Ko je Mahal to slišal, je postal neizmerno žalosten, kajti ni slišal, da bi šel lahko tudi on na barko.
21  Naslednji dogodki, - v nadaljevanju!

801. Poglavje
Noah opominja svojega brata. Slepota Mahala, prepričanega v svojo pravičnost in njegov spor z Bogom.
2. 8. 1844

1  Toda Noah je kmalu opazil veliko notranjo žalost svojega brata Mahala in njegovih otrok; kajti vsi so bili zelo pretreseni, ko so slišali, da je samo Noah s svojo družino našel milost pred Bogom.
2  Zato je Noah rekel Mahalu: »Brat, zakaj si se zdaj užalostil? Ali mi nisi dal prej besede, da se ne boš razjezil, čeprav bi ti Gospod na goli hrbet vrgel goreč trnov grm?!
3  O brat, kako držiš meni dano tako visoko zastavljeno besedo?! Ali ne veš, kako dober je Gospod in ne poznaš Njegovega neskončnega potrpljenja in Njegovega večnega brezmejnega usmiljenja?!
4  Povej mi, - kdaj še ni Gospod nekoga uslišal, če se je skesan spet v pravi ljubezni svojega srca obrnil Nanj, kot pravi otrok na svojega edinega pravega in resničnega Očeta?! Enako naredi tudi ti in zagotovo ti ne bo treba biti tako žalosten!«
5  Nato je opominjani Mahal rekel Noahu: »O brat, pokaži mi en greh, ki sem ga kdaj koli zagrešil zoper Boga Gospoda in potem bom zato vse svoje življenje žaloval in jokal in ponižno prosil za odpuščanje in usmiljenje!
6  Ali nisem tako čist, kot si ti? Torej, zakaj me hoče Gospod soditi? Kaj sem storil narobe pred Njegovimi očmi, da me zato ne spusti na barko?
7  Hotel sem najti svoje otroke v globinah, kamor je Gospod Sam poslal Waltarja, ko pa je bil spodaj, ga je pustil, da je propadel in umrl, - brat, ali je bila to moja krivda? Kdaj sem prej grešil in kdaj pozneje, da me je Gospod tako prizadel?
8  Toda rekel si, da je Gospod obžaloval, ker je ustvaril ljudi! Če je tako, kaj je potem zemeljski človek? Glej, povem ti: on je Božji greh! – Mislil sem, da Bog ni sposoben grešiti?!
9  Ker pa je Gospod do mene, ki sem bil vedno pravičen, tako brezvestno ravnal in zoper mene celo sramotno grešil, sedaj verjamem, da tudi Bog lahko greši! Kajti brez greha ni kesanja; in kdor pravi: 'Žal mi je!', je grešil!
10  Zato pravim: Bog me ne more obtožiti nobenega greha; vendar pa Mu jaz želim pokazati Njegov greh proti meni, vedno pravičnemu!«
11  Noah je bil zgrožen, ko je slišal take besede od Mahala.
12  Toda Mahal je jezno vstal in šel s svojimi otroki na vrh višin.

802. Poglavje
Mahal s svojimi otroki na vrhu višin. Kisarelovo resno vprašanje očetu Mahalu o tem, kako lahko Bog greši. Mahalovi očitki zoper Boga.
3. 8. 1844

1  Ko je bil Mahal v svoji jezi zoper Boga na vrhu višin s svojimi štirimi otroki, je k njemu pristopil njegov sin Kisarel in mu rekel:
2  »Oče, povej nam, - nam, tvojim otrokom, povej, ali si to, kar si govoril Noahu, mislil popolnoma resno?
3  Kajti glej, ne morem razumeti, kako lahko obdolžiš Boga, da greši proti tebi! Kako je mogoče, da bi bil Bog grešnik? Proti komu in zakaj? Proti nam, proti Njegovim drugim bitjem ali morda proti Samemu Sebi? Toda kako si je lahko kaj takega sploh mogoče zamisliti, ker je Bog Sam temeljni zakon v vseh stvareh, tako kot je Njegov prvotni vzrok v Njemu Samem?!
4  O oče, samo spomni se, da je Bog vsemogočen od večnosti; mi pa smo proti Njemu le nemočni črvi v prahu! Ali nas ne more nenadoma pokončati, če smo proti Njegovemu Redu?!«
5  In Mahal je rekel svojemu sinu: »Govoriš tako, kakor razumeš! Torej ne veš, kaj Bog namerava?!
6  Glej, On hoče in bo najpozneje v petih do šestih letih celotno Zemljo potopil z nebeško povodnjijo! In potem bo vse v teh valovih našlo smrt, samo Noah bo ostal s svojo družino in živalmi, ki jih bo vzel v svojo barko!
7  Povej, ali ne bi bilo bolje, da bi Bog med ljudmi obudil modre učitelje, obdarjene z neko čudežno močjo, ki bi človeštvo vedno usmerjalo k Njemu, kot da jih z enim zamahom ubije toliko milijonov?!
8  Le kdo je kriv, če ljudje pozabijo na Božje kot na Samega Boga?!
9  Rad se enkrat na tisoč let razodene nekaterim ljudem, druge pa zapusti. Če pa mu niso všeč, potem sodi vsem enako, tistim, ki imajo vedenje in nevednim, učenim in neukim!
10  In tako bodo v šestih letih utonili slepi, kot tisti z vednostjo! In zakaj? Zato, ker o Bogu vedo malo ali nič, saj niso imeli nikoli sreče, da bi od Njega kaj slišali! Toda tudi mi se bomo utopili, četudi Boga zelo dobro poznamo, in to zato, ker je taka Božja volja!
11  Če bi bili kamni, potem bi z nami lahko zagotovo s polno pravico naredil, kar bi želel; toda ustvaril nas je kot svobodna bitja! In zdaj nas hoče uničiti v naši svobodi, ki nam jo je Sam dal, in glej, to je Božji greh do nas; ali pa smo kot napaka, torej greh Njegove modrosti in moči! Ali zdaj razumeš Božji greh do nas?«
12  Dalje dogajanje – v nadaljevanju!

803. Poglavje
Noah svojemu bratu Mahalu odpira oči o njegovi glavni napaki.  Domnevna pravičnost, kot začetek napuha.  Mahalov izziv Bogu. Bog se pojavi.
5. 8. 1844

1  Vendar je tudi Noah kmalu prišel na vrh višin in našel brata in njegove čudovite otroke, ki so drug drugega zmedeno gledali; toda on je šel k  Mahalu in mu rekel:
2  »Poslušaj me, brat! Glej, obtožil si Boga za greh proti tebi, ker si o sebi mislil, da si najbolj pravičen človek na vsej Zemlji, in to zato, ker ti je gotovo morala povedati tvoja vest, da še nikoli nisi grešil pred Bogom, ker si Njegove zapovedi vedno najstrožje dosledno upošteval!
3  Toda glej, ravno ta tvoja velika čistost vesti je v tebi ustvarila določen občutek zmagoslavja in s tem veliko samozadovoljnost, in si se zavoljo tega pogosto spraševal: 'Ali lahko Bog od večnosti živi na bolj čist in pravičen način, kot jaz v tem mojem času?!'
4  In potem ti je tvoja najbolj zmagoslavna čista vest vedno odgovorila: 'Ne, Bog v svojem odnosu kot Bog, nikoli ne more biti bolj čist, kot sem jaz v svojem odnosu kot človek do Boga in tako tudi do človeka!'
5  Glej, brat, ta zmagoslavna pravičnost je za Boga Gospoda še manj prijetna kot katerokoli protizakonito dejanje, ki se šteje za greh; kajti potem je to v osnovi že koren napuha, ki mora ven iz človeka, če ta želi imeti neko vrednost pred Bogom.
6  Toda ni te samo tvoj pravičen napuh v Gospodovih očeh naredil neprijaznega, ampak še bolj naslednja tvoja modrost, ki iz tega izhaja, in sicer:
7  'Ker sem že tako čist in pravičen kot sam Bog, vendar vseeno ne smem biti svet, ker je Božja svetost nedotakljiva, bom kljub temu sam v mojih človeških odnosih deloval bolj popolno kot sam Bog!
8  Da pa Bog v Svojih dejanjih vedno deluje nepopolno, in šele potem, ko po nekaj neuspehih napravi popolnost, sem se naučil iz vseh Njegovih stvaritev!
9  Kajti nikjer na vsej Zemlji ni ničesar popolnega in dovršenega! Nobena stvar ni povsem brezmadežna, tudi samo sonce ni popolnoma čisto, in luna je nepopolna v vsem svojem videzu in nepopolna je svetloba zvezd!
10  Zato v svoji sferi kot človek želim in lahko presežem Boga z vsakim svojim dejanjem, kajti vsako svoje dejanje želim tako narediti, da je takoj dovršeno in ne bi potrebovalo nobene poprave!
11  Če pa nepopolna materija, ki jo je ustvaril Bog, ne omogoča popolnega dokončanja dela, bi morala biti kljub temu v mojih mislih in hotenjih kot dokončana; toda kar bi lahko bilo v mojih resničnih delih nepopolno kot posledica nepopolne materije, ki jo je ustvaril Bog, mora Stvarnik prevzeti krivdo za to!'
12  Zdaj vidiš, moj brat! Na ta način je zate Gospod že dolgo veljal kot grešnik proti tebi, in to je bilo slabo seme v tebi, iz katerega je zdaj nastal glasen in trpek plod! Kajti zdaj glasno očitaš Bogu, da je grešil zoper tebe!
13  Ali meniš, da takšna obtožba ni greh pred Bogom?! Ali pa misliš, da bo Bog moral hoditi v tvojo šolo, da bo postal popoln Bog ?!
14  O brat, zato smatraj to za tvojo veliko napako; prepoznaj jo kot najhujši greh in se pokesaj in Gospod v času sodbe in stiske ne bo zaprl barke pred teboj!«
15  Toda Mahal je dejal: »Brat, s tabo se nimam kaj prerekati, ti pa posredovati; ker sem s tabo živel kot pravi brat in nikoli nisem z enim zlogom ogrožal tvoje rodovno vodstvo!
16  Zadeva se tiče samo Boga in mene! Njegovo svetost izzivam, da razsodiva o mojih dejanjih! Dokazati mi mora, kdaj sem grešil pred Njegovim obličjem!«
17  Tedaj je nastala mogočna nevihta in Gospod je viden prišel na vrh višin pred Mahala in Noaha.
18  Kaj je sledilo, - v nadaljevanju!

804. Poglavje
Božji pogovor z Mahalom. Mahalova izzivalna vprašanja Bogu in moder Božji odgovor. O naravi Božjega kesanja. Naravni vzroki potopa.
16. 8. 1844

1  Vsi so se močno prestrašili, ko so po nevihti zagledali med njimi Gospoda, ki so Ga takoj prepoznali; in še samega Noaha je bilo zelo strah.
2  Toda Gospod je rekel Noahu: »Noah, ne boj se Me; ker nisem prišel, da bi sodil tebi, niti nikomur drugemu! Ker pa Me je tvoj brat Mahal pozval pred sodišče njegove modrosti in od Mene zahteva odgovor zaradi Mojega greha zoper njegovo pravičnost, Sem moral priti, da rešim Mojo čast pred teboj in tvojimi otroki, kot tudi pred Mahalovimi otroki! In tako se torej pogovoriva z Mahalom!
3  Tedaj se je Gospod obrnil k Mahalu in mu rekel: »Mahal, Moj sin! Ker naj bi že grešil zoper tvojo pravičnost, potem Mi pokaži tak greh, kot greh vsem ljudem na Zemlji, - in Sem popolnoma pripravljen tukaj tisočkrat popraviti vse Moje grehe zoper tebe! Torej govori zdaj, Moj sin Mahal!«
4  Tedaj se je Mahal dvignil, in se zelo resno postavil pred Gospoda ter rekel: »Gospod, govori! Zakaj obžaluješ, da si ustvaril človeka? Že od večnosti Si videl kakšen bo človek! Kdo te je silil, da Si s človekom Sebi naprtil greh?!
5  Ali ne bi bilo neskončno bolje za nas ljudi, ki si nas ustvaril, če ne bi nikoli iz Tebe izstopili v samostojno bivanje in tudi bolje Zate, saj Ti zagotovo ne bi bilo treba reči: 'Žal Mi je!'?!
6  Kaj lahko še obžaluješ, razen greha, ki Si ga storil zaradi nepopolne človeške stvaritve, kar je tudi greh proti nam ljudem – in še posebej greh proti meni, ki lahko stojim svobodno nasproti Tebi in Te lahko v vsakem trenutku mojega življenja vprašam:
7  Gospod, pokaži mi od otroštva trenutek v mojem življenju, da sem grešil zoper Tvoj Red in bil od Tebe preklet, kot Si Ti nekoč preklel kačo! Če pa mi ne moreš pokazati nobenega greha, mi povej, zakaj hočeš soditi mene in zakaj ne tudi mojega brata!«
8  In Gospod je rekel: »O Mahal, kako grozno temno mora izgledati v tebi, da govoriš z Mano tako, kot še nobeno bitje ni z Menoj govorilo!
9  Povej Mi, ali je mogoče, da bi človek lahko bolj popolno razmišljal, kot tako svobodno postavljen zunaj Moje Vsemogočnosti, da se kot drugi bog lahko prepira z Menoj, svojim večnim vsemogočnim Stvarnikom, o svojem lastnem ustvarjenem redu!? Da je sam svoj sodnik in lahko greši zoper Moj Red, v katerem je sicer sojena vsa večna neskončnost?!«
10  Tedaj je Mahal molčal, kajti videl je nepojmljivo človekovo dovršenost v stanju njegove najvišje svobode.
11 Toda Gospod je nadaljeval: »Ali misliš, da je Moje kesanje podobno človekovemu, ki je grešil? O glej, tu si v veliki zmoti! Moje kesanje je le bolečina v Moji ljubezni, ki mora gledati, kako tako od Mene visoko postavljen človek presoja sam sebe in se ugonablja!
12  Ali misliš, da Sem zasnoval načrt, da bom človeku sodil in ga ugonobil? – Glej, vedno delam le nasprotno!
13  Toda, da ne bi človeku sodil v Moji Vsemogočnosti, moram sedaj žal dopustiti ljudem, da sami sebi s silo odpirajo zemeljske zapornice, iz katerih bo nastala mogočna poplava in vse se bo utopilo, kar diha na tem velikem bivalnem področju Zemlje!
14  Že dolgo prej Sem jo videl, zato Sem vedno opozarjal ljudi. Toda sedaj so celo proti Meni začeli vojno in hočejo s svojimi eksplozivnimi zrni uničiti vso Zemljo, saj zdaj tudi že razstreljujejo eno goro za drugo; in to je njihova lastna sodba!
15  Glej, pod gorami so velike vodne kotline, ki vsebujejo več kot tri milijone kubičnih milj vode, ta voda pa bo izbruhnila in se dvigala nad visoke gore tega vodnega področja in tudi s hlapi prekrila Zemljo, iz katerih bo silovito deževalo!
16  O povej, ali nisem storil prav, da Sem dovolil Noahu, edinemu ki Mi je še poslušen, zgraditi to barko, za rešitev vsaj njegovega življenja, ko Me že nihče drug noče več slišati?!
17  Torej, sedaj Mi pa povej, kdaj sem tebi prepovedal uporabo barke; potem bom zopet govoril!«
18  Mahal je spet molčal; toda Gospod je govoril dalje, kot sledi.

805. Poglavje
Božji poziv Mahalu. Mahalovo neumno vprašanje ter moder in blag Božji odgovor o smrti in posmrtnem življenju. Mahalovo vprašanje o izvoru Satana in njegovi brezmejni zlobi in jasen Božji odgovor.
7. 8. 1844

1  In tako je govoril Gospod: »Glej, Moj sin Mahal, ti ki si Me tako strogo izzval in zdaj molčiš in nočeš govoriti in se prerekati z Menoj o Mojem grehu zoper tebe, kot tudi do celotnega človeškega rodu! Če pa nimaš zdaj ničesar za povedati ali se prepirati, kako ti potem lahko ponudim nadomestilo za škodo?!
2  Toda povem ti: pojasni Mi, kaj po tvojem mnenju v Mojem stvarstvu ni prav in to želim v trenutku spremeniti; samo prej Mi moraš poglobljeno dokazati, da je v Mojem stvarstvu resnično nekaj slabega in s tem obsojanega! – govori in Jaz bom potem takoj ukrepal!«
3  Tedaj je Mahal nekaj časa razmišljal, se nato zravnal in rekel Gospodu: »Gospod, ali meniš, da je nekdo moder, ki napravi izjemno popolno umetnino z največjo in najprimernejšo uporabnostjo, - ko pa ta doseže svojo največjo popolnost, ga razbije in vrže v jamo, kjer strohni in propade?!«
4  In Gospod je rekel: »Če bi mojster to storil brez razloga, bi bil očiten norec in vreden obsodbe; če pa ima mojster veliko višji sveti namen, ki brez takega postopka, ki se tebi zdi neumen in nesmiseln, tega sploh ne more doseči, potem zagotovo deluje zelo razumno in modro, če tak predhoden četudi izjemno umetniški izdelek uniči in vrže v jamo, da strohni, - kajti s tem je dosegel višji in sveti namen!
5  Glej, semensko zrno je zagotovo tudi visok umetniški izdelek, tako v svoji konstrukciji, kot v bistvenih delih, iz katerih je sestavljeno; ali se ti zdi nespameten postopek, da mora prej gniti v zemlji, da bi se nato iz te gnilobe znova stokrat dvignilo?!
6  Če pa je moder Mojster stvari že pri navadnem semenskem zrnu odredil tak postopek, ali potem meniš, da bo On ta postopek v njegovi najvišji dovršenosti pri človeku zanemaril in bo ta najbolj popoln izdelek zgolj zato vrgel v jamo gnilobe, da bi zadostil Svojim muham?!
7  O Mahal, kako slep moraš biti, če v Meni zmotno vidiš tako neumnega Mojstra! Ali ti tvoj lasten občutek ne pove, da želiš večno živeti in želiš bolj poglobljeno pogledati Moja številna neskončna dela?! Ali misliš, da bi imel ta občutek, če bi bil ustvarjen samo za neko časovno bivanje? Resnično ti povem, Jaz Tvoj Stvarnik, da bi potem imel le časovnega in nobenega večnega življenjskega nagona!
8  Ker pa imaš v sebi večni življenjski nagon in lahko pogledaš v neskončnost, imaš že v sebi živ dokaz, da ne boš zato gnil v svoji jami, da bi bil uničen kot najbolj dovršeno delo Moje roke, ampak boš prav s tem tebi dozdevno nespametnim postopkom, lahko šele v izobilju in do najvišje popolnosti dosegel tisto kar zaznavaš v tem prehodnem izdelku in si za večno življenje želiš!
9  Glej, Zemlja je telo, iz katerega se veliko rodi, in ne veš, kaj se dogaja, da se to zgodi; zato je treba tudi tvoje zemeljsko telo položiti v zemljo, da se bo tvoje duhovno, neuničljivo telo, svobodno v polnosti dvignilo do večnega življenja!
10  Da pa je to dejstvo, si o tem v svojem življenju doživel že veliko dokazov, saj si govoril že z mnogimi, katerih telo je bilo položeno v zemljo.
11  Verjamem, da je tvoj očitek proti Meni neutemeljen; zato preidi na nekaj drugega, saj Me s tem ne boš prisilil k nadomestilu škode!«
12  Ko je Mahal slišal tak Gospodov govor, je bil prepričan, da je Gospod v tej zadevi ravnal popolno; toda pomislil je na Satana in rekel Gospodu:
13  »Gospod, vidim, da je po Tvoji večno resnični Besedi priprava Tvojih del dobra, saj Ti zagotovo le na ta način lahko s Svojimi deli dosežeš najvišji namen; če pa je torej vse od tebe nastalo dobro in popolno in razen Tebe v vsej neskončnosti ni ničesar, in vse, kar je tam mora biti zato Tebi enako dobro in popolno, potem mi povej, čigavega izvora je Satan in njegova brezmejna zloba. Od kod mu to, s čimer je sedaj vse ljudi proti Tebi naščuval, in če bi bilo mogoče tudi Tebe Samega s vsemi Tvojimi deli uničil? O povej, kdo je Satanov stvarnik in mojster?!«
14  In Gospod je rekel: »O ti slepi zagovornik slepe pravice svoje samopašnosti, kaj govoriš?! Ali si torej pozabil kako popolno Sem ustvaril človeka, ki lahko počne zunaj Moje Vsemogočnosti, kar hoče, kot drugi bog, po svojem svobodno ustvarjenem redu?! Ali misliš, da bi moral biti Satan kot svobodno bitje manj popoln kot ti?! Če lahko delaš pred Menoj, kar hočeš, ne da bi se oziral na Moj Red, ali bi bilo to svobodnemu duhu nemogoče?!
15  Ali vam ne bi smel pustiti, da ravnate tako, kot želite, če ne želim, da vas presoja Moja Vsemogočnost?! Če pa je tako, potem Mi povej, kako bi moral oblikovati prvi duh, da bi deloval po tvojem mišljenju v Mojem redu, pri tem pa kljub temu imel še vedno popolno svobodno voljo! Ali popolnost bitij ni le v tem, da popolnoma svobodno lahko počnejo, kar hočejo – četudi je to za ali proti Mojemu Redu!«
16  Tedaj je Mahal že spet molčal in ni vedel, kaj naj še reče.
17  Toda Gospod je nadaljeval, kot sledi.

806. Poglavje
Nadaljnja Božja ljubeča izmenjava z Mahalom. Mahalove navedbe o njegovi brezgrešnosti. Božja žalost in Njegove besede o posebnih načinih življenja. Prihod angelov in Waltarja. Božje izginotje.
8. 8. 1844

1  In tako je govoril Gospod: »Mahal, Moj sin, če imaš še kaj proti Meni, potem govori in Jaz ti bom odgovoril z ljubeznijo po pravici in pravičnosti! Kajti še vedno vidim v tvojem srcu jezo proti Meni; ta pa se mora prej iz tebe umakniti, če od Mene pričakuješ odrešitev, - ker duh, ki je razsrjen na svojega Boga in Stvarnika, se nikoli ne more zediniti z Njim! In tako govori!«
2  In Mahal je rekel: »Gospod, ali sem do zdaj, že kdaj storil greh zoper Tvoj Red?! Glej, Ti, kot vsa Tvoja nebesa in ta Tvoja Zemlja mi morata pričati, da še nikoli nisem proti Tebi grešil v vseh štiristo devetdesetih letih mojega dolgega življenja, ne proti angelu, ne proti ljudem in živalim in niti proti kamnu!
3  Mislil sem, da je zagotovo moja najbolj bridka dolžnost, da zaradi mojih otrok odidem v globine; kajti v svojem duhu sem videl kaj se dogaja z mojim sinom Waltarjem in kasneje tudi s to mojo hčerko Aglo, ki je šla za svojim bratom.
4  Glej, Waltar je odšel navzdol, ko si od njega to zahteval; toda ko je bil tam spodaj, si ga zapustil in seveda tudi njegovo sestro, ki mu je sledila brez Tvoje in moje zapovedi, in jo pustil, da se je pogreznila v najnižji pekel, Ti pa se za vse to nisi zmenil, kar sem dobro vedel iz svojega duha. To je bila zame, starca, zagotovo najbolj bridka dolžnost, da se odpravim na dolgo pot v Hanoh in tam, če je mogoče, rešim svoja otroka!
5  Pogosto sem Te prosil, da varuješ moja otroka; toda Ti nisi uslišal moje prošnje in me skoraj prisilil, da sem šel tja dol. Šel sem, in ko sem našel svoja otroka od tebe zapuščena – Waltarja mrtvega in Aglo v peklu -, nisem godrnjal proti Tebi, ampak vedno z besedo in dejanjem hvalil in slavil Tvoje Sveto Ime!
6  Toda zdaj, ko je med mojo žalostjo v globinah, moj brat po Tvojem nasvetu zgradil barko za ohranitev življenja, me zapustiš kot najhujšega grešnika in me pustiš, da propadem, kot navadna glista; zato Te vprašam: s kakšno pravico to delaš in po katerem redu? – Govori zdaj, kar želiš; zadeva je tokrat taka in nič drugačna!
7  Kajti tudi, če sedaj praviš: 'Kdaj Sem rekel, da ne smeš uporabljati barke v stiski, medtem ko Sem poklical Noaha?'; pa tak izgovor nima zame kljub temu nobene vrednosti, ker Si me sodil prav s tem, tako, da me nisi poklical kot Noaha, in takšno Tvoje molčanje do mene je bila tudi beseda, ki je pred mano zaprla barko in mi tako tudi sodila in obsodila na smrt.
8  In glej, Gospod, to je dejansko greh s Tvoje strani do mene, zato ker nisem nikoli grešil proti Tebi! Toda zdaj Ti povem: od zdaj naprej bom grešil proti Tebi, tako da boš imel razlog, da zapreš pred mano barko in me uničiš z mojimi štirimi otroki; kajti od zdaj naprej ne bom nikoli k Tebi klical: Gospod, reši me, ampak: Gospod, uniči me!«
9  Tedaj se je Gospodov obraz užalostil, in Gospod je rekel Mahalu: »O sin, ker Sem te tako ljubil, zato Sem te hotel na tej Zemlji vzgojiti za velikega kneza Mojih nebes! Toda ti si v Moji preveliki ljubezni videl le zanemarjanje z Moje strani do tebe; oh, kako slepega te je naredila tvoja lastna pravičnost!
10  Da pa boš videl, da to barko nisem pripravil le za Noaha, ampak za vsakogar, bodo od te ure angeli z nebes hodili med ljudmi, kot ljudje in jih opozarjali pred grehi in jih povabili, da naj gredo v to barko v času stiske!
11  Prav tako boš tudi ti zdaj videl in govoril s svojim sinom Waltarjem, on pa ti bo pričal o Meni in povedal, ali Sem ga Jaz tako zapustil, kot si Me prej obtožil!«
12  Tedaj je Gospod pogledal navzgor in v istem trenutku je na vrhu višin stalo več tisoč angelov in prav tako tudi Waltar, ki je med njimi sijal in šel k Mahalu ter ga potolažil in mu pričal o neskončni Božji dobroti, ljubezni, krotkosti, potrpljenju in usmiljenju.
13  Toda Mahal je Waltarja vprašal, če je zares Waltar in kot tak tudi živi.
14  In Waltar je Mahalu potrdil popolno pristnost njegovega bitja.
15  Šele takrat je Mahal pred Gospodom začel ubirati popolnoma druge strune, vendar je Gospod tedaj izginil, da Mahal ne bi bil sojen; toda angeli in Waltar so ostali.

807. Poglavje
Mahalov pogovor z Waltarjem o razlogu Božje nevidnosti. Mahalovo samospoznanje in kesanje. Božje odpuščajoče besede iz svetlega oblaka.
9. 8. 1844

1  Toda Mahal je vprašal Waltarja, ker ni več videl Gospoda, kaj se je z Gospodom zgodilo, ker Ga ni mogel več videti med številnimi glasniki z nebes.
2  In Waltar je rekel: »O Mahal, glej, da se je skril pred tabo, je zopet Njegova neskončna dobrota in ljubezen! Kajti, če bi bil pred teboj še vedno viden, potem bi te že presojala moč Njegove vidne navzočnosti, ki bi te zdaj zajela in z nepopisno silo potegnila h Gospodu! Toda v tem silovitem potegu bi ti izgubil vso svojo svobodo in tvoj duh bi utrpel
3  Glej, Gospod je to zelo dobro videl, zato je izginil izpred tvojih oči! Kajti med Stvarnikom in bitjem je neskončna razlika, odnos med njima pa je takšen kot med dnevom in nočjo ali življenjem in smrtjo!
4  Sonce s svojo svetlobo oživlja vso Zemljo, kajti z njo se življenjski duhovi spuščajo v organsko stvarstvo te Zemlje in oživijo vse mrtve duhove k svobodnejšem delovanju v njihovih organih, in nato kmalu vidiš Zemljo zeleneti in cveteti v vseh vrstah ljubkih oblik, ki so delo prenovljenih oživljenih duhov v organih te Zemlje!
5  Če pa bi sonce neprestano sijalo na opoldanskem nebu in ne bi bilo delovanja, ki bi vmes prineslo za počitek potrebno noč, kaj bi se tam kmalu zgodilo z vsemi stvarmi na površini Zemlje? Glej, posušile bi se in na koncu popolnoma zgorele! To pa bi bila zanesljiva smrt vseh stvari!
6  Glej, še veliko slabša pa bi bila stalno vidna Gospodova prisotnost; kajti v tej nobeno bitje ne bi moglo ohraniti svojega življenja!
7  O glej, tudi mi, ki v duhu živimo v kraljestvu večne Božje svetlobe, večinoma pogrešamo vidno Gospodovo navzočnost! Dobro vidimo Njegovo Svetlobo, v kateri prebiva, vendar Njega ne vidimo; tako kot tudi ti vidiš le svetlobo sonca, ne pa tudi dejansko samega sonca, ki se nahaja znotraj tebi edino vidne svetlobne ovojnice.
8  Toda vse to priča o neskončni Gospodovi dobroti in ljubezni, ki si z vso Svojo neskončno modrostjo in vsemogočnostjo neprestano prizadeva za svobodno oblikovanje in utrjevanje Svojih otrok, tako da bodo nekoč za večno prenesli Njegovo vidno prisotnost, brez najmanjše omejitve njihove svobode. – O povej mi, ali nisi zadovoljen s takšno Gospodovo ureditvijo?!«
9  Tedaj je padla tančica z Mahalovih oči, in videl je svojo veliko krivico, storjeno Gospodu, da je zaradi tega začel glasno jokati in pri tem vzkliknil: »O Ti večno dobri Oče, ali mi boš lahko za vedno odpustil mojo robato predrznost proti Tebi?«
10  In iz bližnjega svetlega oblaka se je zaslišal glas: »Moj sin, že dolgo preden si grešil Sem ti odpustil; zato bodi miren in Me ljubi, tvojega Svetega Očeta!«
11  Nato se je svetel oblak premaknil proti jutru in tam postal neviden. Vsi angeli in ljudje pa so na vrhu višin častili veliko Božje veličastje!
12  Nadaljnje dogajanje sledi v nadaljevanju!

808. Poglavje
Waltarjev govor o zadnjem Božjem poskusu, da s Svojimi angeli ljudi opozori in reši pred poplavo. Mahalova misija in odhod angelov v nižine.
10. 8. 1844

1  Po takšnem najbolj vzvišenem čaščenju Najvišjega, je angel Waltar spet rekel Mahalu: »No, Mahal, ti zemeljski spočetnik mojega nekdanjega zemeljskega telesa; spet je prišel čas, ko se je treba spomniti besed: 'Pojdi in izpolni Mojo voljo!' Ampak sedaj mi ni treba, da ti jo naznanim, ker ti je Gospod Sam razodel, zakaj nas je poklical z nebes.
2  Glej, zdaj je to zadnji, izredni poskus reševanja ljudi na Zemlji! Če to ne uspe, potem bo Gospod tudi dopustil zlobnim ljudem, da v svojih neumnih prizadevanjih najdejo svojo lastno sodbo in propad; in to bo za duhove ljudi, ki jih bo znova pogoltnila materija, morala biti vsaj lekcija, ki jih bo spametovala, da bitja, ki jim je Bog dal visoko svobodo življenja, ne smejo nikoli tako neumno in nepremišljeno uničevalno delovati v velikem Božjem Redu!
3  Bog je Sam postavil gore na Zemlji in jih uredil za tisočkratno uporabo, in pod gorami izkopal velike in globoke vodne kotline, v katerih miruje stokrat več vode, kot jo je v morjih zemeljskega površja. In ta podzemna voda je kakor kri Zemlje, ki kroži po širokih zemeljskih kanalih in v glavnem povzroča po Gospodovem Redu vedno enako gibanje Zemlje in s tem njeno notranje organsko življenje; kajti tudi nebesno telo mora imeti življenje, če želi biti nosilec in hranitelj življenja.
4  Toda, če so sedaj ljudje začeli kot glodajoči črvi vrtati vsepovsod tisoče in tisoče klafter globoko pod gorami in jih uničili ter s tem odprli ožilje Zemlje, povej, čigava bo krivda in sodba, če bodo s tem slepi bedaki našli svoj propad?!
5  Če pa bi ti nekam postavil meh napolnjen z vodo in bi se skozenj pregrizli črvi, ali ne bi voda kmalu iz lukenj začela silno prodirati in utopila vse zlonamerne glodajoče črve?!
6  In glej, prav tako se bo tudi tukaj zgodilo z ljudmi in prek njih z vsemi živalmi in stvarmi! In glej, to je tudi posoda, za katero se je od nekdaj prerokovalo, da bo preplavila s sodbo vsa bitja tistega kraja, kjer bo mera gnusob ljudi polna!
7  Vendar ti ostani tukaj in pouči tiste, ki bodo morda prišli sem in tukaj iskali rešitev; toda zlobneže naj strela in toča nažene od tu!
8  Zdaj, ko veš kakšne so vse stvari, se odslej ne prepiraj več z Gospodom, ampak ostani v svojem starem redu in boš tako kot tvoj brat rešen po najbolj modrem Gospodovem načrtu!«
9  Po tem govoru so vsi angeli rekli 'Amen!' in nato zapustili višine ter se napotili v nižine.
10  Toda kaj so tam v petih letih opravili, in kako so bile živali skupaj s hrano pripeljane v Noahovo barko, bo prikazano v nadaljevanju!

809. Poglavje
Dejavnost 12.000 angelov v nižinah. Mahalov poduk kralju Guratu in Drohuitu. Prve naraščajoče zemeljske vode.
12. 8. 1844

1  Toda kako uspešni so bili ti izjemni glasniki v nižinah?
2  Dvanajst tisoč angelov je šlo najprej v Hanoh, kjer so se srečali samo s kraljem Guratom, ki je bil z že davno osvobojenim kapitanom Drohuitom ravno zaposlen z branjem poročil Fungar-Hellana o njegovih vojnih operacijah proti Bogu.
3  Toda ti nebeški glasniki so se v Hanohu razdelili in le sto jih je odšlo na grad h kralju, ki pa je takoj odložil vojno poročilo in kot ponavadi z največjo politično vljudnostjo sprejel te njemu dozdevne odposlance in jih vprašal o razlogih za njihov prihod.
4  Angel Waltar je takoj stopil naprej in rekel Guratu: »Gurat, ali ne spoznaš več umorjenega kraljevega namestnika, Waltarja, Aglinega brata?«
5  Tedaj se je kralj prestrašil in še bolj Drohuit; kajti oba sta kar kmalu zanesljivo prepoznala Waltarja in nista vedela, kako bi se na to prikazovanje odzvala.
6  Kralj je šele čez nekaj časa vprašal Waltarja: »Kako? Waltar, ali te niso umorili biriči tvoje sestre?! Kako se je zgodilo, da zdaj živiš? Kajti morilci so vendar tvojo prepoznavno glavo prinesli Agli nazaj, ki je bila potem balzamirana!«
7  In Waltar je rekel: »Ja, Gurat, jaz sem prav tisti Waltar! Le, da sedaj živim večno v novem duhovnem, neuničljivem telesu, ki je duhovne narave in je popolnoma eno z menoj! In tako sem zdaj Božji glasnik z nebes, tako kot vsi, ki so tukaj, in kot mnogi, ki so že razporejeni po mestu, da pridigajo ljudem skorajšnjo Božjo sodbo, tako kot ti tudi tukaj oznanjamo, da ste zdaj že skoraj popolnoma izgubljeni!
8  Kajti vaše vojne proti visokogorskim ljudstvom so vam povzročile zanesljiv propad; ker ste tam s pomočjo vaše znanosti in znanja uporabili sredstvo, s katerim zdaj uničujete gore od spodaj navzgor, kot voluharji, brez vedenja o tem, kaj se nahaja pod gorami v zemlji!
9  Glej, gore so pokrovi za velike podzemne vode in so zato večinoma narejeni iz trdih kamnin po Božjem Redu, da jih podzemne vode ne morejo spodkopati!
10  No, če pa uničite to močno obrambo pred podzemnimi vodami, ali ne bo voda začela silovito potiskati na površje zemlje in se dvigati nad najvišje gore in vas vse utopila?!
11  Sto dvajset milj od tod je dvajset zelo močnih novih potokov že začelo spreminjati ravnice v jezero in danes se jim jih bo pridružilo še pet, in tako vsak teden nekaj! – Povej, kakšna bo potem kmalu vaša usoda?«
12  Tedaj je Gurat ostrmel in se silno prestrašil, da ni mogel govoriti; Waltar pa mu je svetoval naj kmalu pobegne na višine, kjer bi še lahko našel rešitev, če bo to hotel storiti.
13  Kaj se je dalje dogajalo, - v nadaljevanju!

810. Poglavje
Odklonilen odgovor nejevernega Gurata Waltarju. Waltarjevo zadnje opozorilo Guratu.  Neuspešna opozorila angelov pri Fungar-Hellanu in deželanih Hanoha.
13. 8. 1844

1  Ko pa je Gurat prejel od angela Waltarja takšno pojasnilo, je rekel: »Prijatelj iz nebes ali morebiti od nekod z Zemlje! Tvoj nasvet je zelo prijazen in dobronameren; toda iz tvojega opozorilnega govora je razvidno, da si ti in tvoja družba bodisi lahkoverni ali pa ste prikriti odposlanci nekoč pobeglih prebivalcev na planoti in bi me radi zdaj z mistično napovedjo, kot glasniki z nebes, ugnali v kozji rog, da bi od tu takoj pobegnil, vi pa bi potem lahko prevzeli oblast v Hanohu!
2  Veš, dragi moj Waltar Drugi, tukaj v Hanohu nismo tako neumni, da bi tako hitro verjeli, kar nam pove nekaj gorskih potepuhov! Sprva sem bil res presenečen, ko sem te zagledal kot Waltarja; toda med tvojim opozorilnim govorom, mi je modri duh dal zanesljivo vedeti, da so med ljudmi dvojčki s presenetljivo podobnostjo! In tako je tudi s tabo in mističnim Waltarjem, in ker si zagotovo izvedel za njegovo usodo, se zdaj izdajaš za Waltarjevega duha; vendar duhovi zagotovo niso videti tako telesni kot ti!
3  Sicer bi vas zdaj lahko vrgel v ječo zaradi vaše velike predrznosti; vendar krutost ni bila nikoli meni lastna! Zato vas bom pustil oditi, kot ste prišli, ker je imel vaš meni namenjen opozorilni govor vsaj prijazen videz; toda vaši izjavi ne bom prej verjel, dokler se po velikih ravnicah okoli Hanoha ne bodo vozili s čolni. Potem bom upošteval vaš nasvet! In zdaj se umaknite in pojdite v miru!«
4  Tedaj je Waltar rekel: »Gurat, ali veš kaj ti bom sedaj povedal?! Glej, povem ti samo to: ko se bodo že okoli Hanoha in v Hanoh prevažali s čolni, in ko boš prej še videl, kako bomo skozi Hanoh k Noahu prepeljali veliko število živali, ki bodo sprejete v barko za drugo obnovljeno Zemljo, potem bo zate že prepozno!
5  Kajti hlapi, ki se bodo vzdigovali iz notranjosti Zemlje, se bodo začeli v zraku zgoščevati in nato močno padali v ogromnih masah kot silna povodenj, potem bo Noah s svojimi že zdavnaj v barki; in nihče več ne bo v njo sprejet. In kdor se ji bo približal, bo od nje s strelami in točo odgnan in ubit!
6  Zdaj veš vse in naše izjemno poslanstvo pri tebi je končano! Sedaj delaj, kar želiš in verjemi, kar želiš, kajti taka je Gospodova volja, da nihče ne sme biti podvržen prisili!«
7  Po teh besedah so se angeli oddaljili in se takoj odpravili na območje, ki ga je Fungar-Hellan upravljal in vodil ter na tega junaka naslovili zelo močne opozorilne besede.
8  Toda on jim je zagrozil in rekel: »Noah živi previsoko zame, zato bom v naslednjih letih tudi njegove gore nekoliko znižal in si potem ogledal reševalno barko!«
9  Toda angeli se potem z njim niso več pogovarjali, kajti bil je že povsem zloben in popolnoma proti Bogu.
10  Od tam so angeli odšli k vsem ljudem na podeželju in jim pridigali; toda kljub mnogim ustvarjenim čudežem niso našli med prebivalci ne posluha, ne vere. Zato so kmalu opustili pridiganje in se posvetili zbiranju živali.
11  Kaj se je naprej dogajalo, - kasneje v nadaljevanju!

811. Poglavje
Angeli zbirajo hrano in živali določene za barko. Gospodovo pojasnilo. Izredna opozorilna znamenja pred veliko katastrofo.
14. 8. 1844

1  Samoumevno je, da je teh dvanajst tisoč izjemnih glasnikov z nebes zlahka zbralo živali in tudi njihovo hrano.
2  Vendar bo to dejanje tukaj podrobneje omenjeno, tako da se kritiki sčasoma ne bodo več spraševali, kako je Noah živali zbral in kako je nahranil to ogromno menažerijo.
3  Kajti, če je Meni, Gospodu, vsekdar mogoče iz dneva v dan vzdrževati svetovno menažerijo, potem Mi je bilo takrat zagotovo mogoče tudi Noahovo menažerijo v barki približno pol leta vzdrževati!
4  Da so Moji angeli v tem času vidno opravljali vzdrževalne naloge za pobožnega Noaha in še za mnoge druge ljudi, se ne razlikuje od navadnega vsakodnevnega ohranjanja Mojih bitij; ker je to vedno enako opravilo za angele iz Mene in vidnost ne predstavlja nobene razlike.
5  Če bi bili ljudje v tem času prav tako pobožni, kot je bil Noah, bi tudi večkrat videli koliko številnih angelov je dan in noč popolnoma zaposlenih, da vzdržujejo Mojo veliko svetovno menažerijo; toda sedanji ljudje jih z grobimi posvetnimi očmi ne bodo nikoli videli, ker so večinoma precej slabši kot v Noahovem času!
6  Če pa bi se kdo vprašal: 'Kako je bilo potem mogoče, da so v Noahovem času celo tudi popolnoma zlobni ljudje lahko videli, kako so angeli vodili živali in nosili hrano za te v velikih količinah?'
7  Tedaj pravim: to vedno stori Moje Usmiljenje pred splošno svetovno katastrofo, ki jo neumni ljudje vedno povzročijo zaradi svoje velike nevednosti v vseh stvareh sveta! Pred vsako nesrečo so ljudje vedno predhodno opozorjeni z izrednimi pojavi, da zapustijo kraj in gredo z iskrenim zaupanjem pod Mojo zaščito, kjer se jim zagotovo ne bo nič zlega pripetilo; vendar pa so ljudje kot blaženi posestniki, ki so zmeraj gluhi in slepi in so pogosto bolj neumni kot živali in raje pustijo, da jih doleti nesreča, kot da bi bili pozorni na znamenja in takoj odšli pod Mojo zaščito!
8  Če pa pustim, da so že pred manjšimi krajevnimi nesrečami nenavadna znamenja, koliko več jih bom storil pred tako veliko in splošno svetovno katastrofo, kot je bila v Noahovem času! Tako vesoljni potop zagotovo opravičuje prejšnjo vidno dejavnost angelov z nebes!
9  Vendar pa je res, da so takšni pojavi tudi sodba za ljudi; toda če se človek sooči z dvema zloma in mora enega izbrati, potem si gotovo najprej izbere manjše, da s tem morda odvrne večje zlo, - kot bo tudi majhna rana zagotovo prej zaceljena kakor velika! Če pa manjše zlo ni več dovolj, da bi ljudje pri Bogu poiskali zaščito, potem mora seveda slediti večje zlo, v katerem se mora potem to zlo končati.
10  Mislim, da je razlog za to vidno dejanje angelov zdaj dovolj nazorno prikazan, in tako se lahko sedaj že spet vrnemo k pripovedi!
11  O tem kakšno pozornost so vzbudili angeli, ko so zbrane živali vodili skozi Hanoh, bomo govorili prihodnjič!

812. Poglavje
Kolona angelov z izbranimi živalmi skozi Hanoh. mNeuspešno zadnje opozorilo Hanohitom in njihovemu kralju. Vrnitev nebeških glasnikov na višine.
16. 8. 1844

1  Ko so izjemni glasniki po štirih letih prišli v Hanoh z zbranimi živalmi, je to pri prebivalcih vzbudilo veliko pozornost, ker so ti glasniki vodili živali proste in ne v kletkah, kot je bilo sicer tudi že v tistem času običajno; še posebej pa je pritegnilo pozornost in občudovanje Hanohitov dejstvo, da je skoraj nešteto število živali vseh vrst, oblik, velikosti in lastnosti hodilo, kot jagnjeta ena za drugo v zelo mirnem redu.
2  Tako so glasniki potovali skozi vse ulice in ceste in vsem ljudem kričali: »Še kratek čas vam je dan; spreobrnite se k Bogu Gospodu in pojdite s polnim zaupanjem z nami navkreber na Noahove višine in vsi boste rešeni, kolikor vas bo želelo biti!
3  Kajti glejte, mi nismo ljudje, kot ste vi, kar vam kaže enaka poslušnost teh živali, ki so po svoji naravi različne, vendar nas kljub temu vse tako ubogajo, kot da so jagnjeta, medtem ko med njimi lahko vidite od slona do polha in tudi najbolj divje in velike živali!
4  Torej nam je dana velika moč! In tako je zdaj Noah za reševanje tisočih bitij pripravil le eno reševalno barko, zato v tej ne boste mogli najti zavetje, ker vas je na milijone, vendar to za vaše reševanje vseeno ni pomembno, kajti v primeru vaše resnične spreobrnitve k Bogu, zmoremo v trenutku zgraditi sto tisoč enakih reševalnih bark, v katerih vsi lahko varno pridete v obnovljeno Zemljo popolnoma nepoškodovani!
5  Poslušajte! To je zadnji Božji klic, ki prodira do vaših ušes! Vse pustite in mu sledite, kajti od zdaj bodo v enem letu vsa ta vaša prebivališča in zemljiška posestva tri tisoč klafter pod vodo in blatom!«
6  Vendar ta poziv ni imel nobenega učinka; ljudje so se tem domnevnim čarovnikom in krotilcem živali samo smejali, sicer pa so jih pustili, da so se neovirano pomikali naprej in kričali.
7  Tako so se vrnili tudi h kralju in ga povabili, da jim sledi.
8  Toda on jim sploh ni odgovoril, ampak jih je pustil, da so spet odšli, kot so prišli, ne da bi kaj opravili.
9  In glasniki so zelo žalostni odšli z zbranimi živalmi iz mesta na višine.
10  Kaj se je nato zgodilo, - v nadaljevanju! 

813. Poglavje
Prihod angelskih glasnikov s svojo čredo do Noahove barke. Angeli urejajo namestitev živali. Zadnji rok za sprejem ljudi, ki iščejo zaščito.
17. 8. 1844

1  Ko so ti izjemni glasniki prišli z zbranimi živalmi na višine do Noaha, sta jim kmalu prišla nasproti Noah in njegov brat Mahal in se oba nista mogla dovolj načuditi nad velikim številom živali in njihovim zelo različnim oblikam ter mirnemu načinu vedenja.
2  Toda angeli so rekli Noahu: »Odprite vrata barke, da bomo lahko živalim določili pregrade, v katere jim bomo dali njihovo hrano, ki jo bodo zaužile dnevno po svojem notranjem nagonu toliko, kolikor jo potrebujejo za svoje preživetje!
3  Zato ti ni treba skrbeti za nič drugega, kot za vodo, kar pa bo zate lahko. Glej, ker bo barka do polovice njene višine v vodi, izvrtaj luknjo v srednjem nadstropju in z notranje strani namesti pipo! Če boš odprl pipo, boš takoj dobil toliko vode, kot jo boš potreboval.
4  Toda dokler Gospod ne dovoli, da začne deževati, tako dolgo pusti barko odprto, da gredo lahko živali ven in si poiščejo svojo pijačo in tudi njihovo svežo hrano; vendar moraš pregrade označiti, v katerih živali ne smejo biti drugače razvrščene, kot smo jih sedaj razvrstili!
5  V zvezi z namestitvijo ti za naprej ni treba več skrbeti, ker smo za vsako žival dali ustrezno hrano v njeno pregrado, zato bo vsaka žival po tej spoznala svojo prostor!
6  Za čiščenje pregrad ti tudi ni treba skrbeti, kajti te bodo že očiščene brez tvojega truda!
7  Prav tako tudi za ptice imej okno na strehi zdaj vedno odprto, da bodo lahko skozenj prihajale. Kar se njihove hrane tiče, bomo za to že mi poskrbeli, le za vodo boš moral sam s svojimi skrbeti!
8  Gospod Sam pa ti bo oznanil, kdaj boš moral barko zakleniti in potem vrata trdno zasmoliti!
9  Če želijo pred dežjem ljudje pri tebi poiskati zaščito, jih moraš sprejeti, ko pa začne deževati, potem se nikogar več ne sme spustiti na barko!
10  Zdaj veš vse; Gospod bodi s teboj! Amen.«
11  Nato so angeli izginili, Noah pa je odšel z vsemi svojimi in hvalil ter slavil Boga.
12  Toda Mahal se je tako kot naravoslovec s svojimi otroki posvetil pregledovanju živali in se zelo veselil ob pogledu na to menažerijo.

814. Poglavje
Mahalovo godrnjanje in prepiranje z angeli in Bogom, zaradi njegovega domnevnega zanemarjanja. Agline poučne in tolažilne besede in njen nenaden povratek domov z angelom Waltarjem.
19. 8. 1844

1  Ko je Noah prenehal hvaliti in slaviti Boga, je šel tudi on v barko in si ogledal kako so živali v pregradah razporejene in nato v srednjem nadstropju poiskal primerno mesto za namestitev priporočene pipe za vodo.
2  Ko je to našel, se je povzpel do tretjega nadstropja in tam slišal svojega brata Mahala, ki se je s svojimi otroki ravno posvetoval zaradi tega, ker angeli niso omenili niti zloga o njem, ampak so vse ukaze dali samo Noahu; še posebej pa je bil poln jeze zato, ker so angeli dali Noahu natančna navodila za vzdrževanje živali, vendar z enim zlogom niso omenili njega in njegovih otrok!
3  In Mahal je rekel v prisotnosti Noaha, katerega pa ni opazil, ker je ta stal za steno ene od pregrad: »Ali sem torej pred Gospodom manj kot živali?! Te imajo svoje pregrade in zadostno hrano in za njihovo ohranitev je bilo poskrbljeno; kaj imamo pa mi?
4  Tako so angeli tudi vedno govorili o ohranitvi Noaha in njegovih; toda o naši ohraniti ni bilo niti najmanjšega govora! Zakaj bi to drugače razumeli, kot so nam angeli nakazali: za nas barka ni zgrajena, ampak edino za Noaha in za njegove ter za živali!
5  Vendar vem, kaj bom storil! Glej, tu je še velika količina okleščenega lesa; govoril bom z Noahovimi hlapci in z Noahom, da zgradijo barko zame, v kateri bomo imeli prostor, in Noah se lahko potem sam naseli v veliko barko!
6  Če nas hoče Gospod ohraniti, je tako dobro in prav, - če pa, kot kaže, tega noče, Ga zato ne bom prosil, kajti sedaj mi je celotno bistvo življenja v takih zatiranih okoliščinah tako ali tako že postalo gnusno!«
7  Tedaj je rekla Agla: »O oče, jaz mislim, da preveč govoriš! Kajti glej, saj sem tudi jaz videla Waltarja in on mene, a me ni tolažil; in vendar ne godrnjam zoper Gospoda! Zakaj to počneš, saj si vendar prejel najvišjo tolažbo od Samega Gospoda?!
8  Toda za sebe pravim: o Gospod, meni, največji grešnici, naj se zgodi po Tvojem usmiljenju! In četudi moram postati plen smrti, naj bo Gospod tudi zanjo hvaljen in slavljen.«
9  Mahal je ostrmel nad tem govorom jokajoče Agle, nato pa je Noah stopil naprej in hvalil Aglo za tak pravi govor pred Bogom.
10  Toda v tistem trenutku je pred Aglo stal sijoči angel in ji rekel: »Agla, glej, nikoli ne boš postala plen smrti, ampak za večno le plen življenja! In tako mi podaj svojo roko in mi sledi, tvojemu bratu Waltarju!«
11  Tedaj je Agla podala angelu roko in v trenutku izginila; in od nje ni ostalo ničesar razen njenih oblačil in v teh malo pepela.
12  Ta pojav je pri vseh povzročil veliko začudenje in niso vedeli, kako se je to zgodilo.
13  Edino Noah se je zbral in padel na svoje obličje ter Boga nadvse hvalil in slavil, da se je to zgodilo. 

815. Poglavje
Noahove opozorilne besede godrnjavemu Mahalu. Izdelava majhne barke za brata Mahala in njegove.
20. 8. 1844

1  Ko je Noah eno uro hvalil in slavil Gospoda, da je tako izredno milostno sprejel izgubljeno hčer njegovega brata v večno živo Božje kraljestvo duhov, se je dvignil in obrnil k svojemu bratu Mahalu in mu rekel:
2  »Brat, zakaj se nočeš prenehati prepirati z Bogom Gospodom, ker ti je podelil tako neskončno veliko milost?! Glej, v tebi ni nič drugega, kot popoln skrit napuh!
3  Glej, ves čas te na skrivaj jezi, da je Gospod mene in ne tebe izbral za gradnjo barke, in da nisi ob vsaki priložnosti prav posebej poklican in izbran! In, ker nimaš nikogar, s katerim bi se lahko o tem prepiral, izražaš svojo oholost in jezo na Samega Gospoda in Mu hočeš ob vsaki priložnosti celo kljubovati!
4  Toda vprašaj se, ali je takšno vedenje do Tistega, ki te je pred štirimi leti tako ljubeče imenoval za Svojega sina, pravo in pošteno! Ali res misliš, da se ti bo Gospod pustil izsiljevati?!
5  Glej, Satan kljubuje Gospodu že od pamtiveka! Toda kaj je s tem dosegel? Kajti karkoli hoče, Gospod ne bo nikoli storil! In tako Satan ostane vedno suženj svoje lastne trmoglavosti, ki je plod njegove neumnosti; vendar Gospod ostane za večno Gospod in dela, kar hoče, ne da bi se pri tem menil za kričanje svetovnih norcev!
6  Brat, ali se je tako težko ponižati pred Svetim najboljšim Očetom in sprejeti Njegov Sveti Red?!
7  Gospod ti je vendar očitno pokazal, da pred teboj še nikoli ni zaklenil skrinje Svoje ljubezni, milosti in usmiljenja, in tako zagotovo tudi ne te barke!
8  Če pa bi se iz skrivnega, zatajenega srda hotel izobčiti, ali misliš, da te bo potem Gospod za lase potegnil noter?! Oh, spremeni se v svoji norosti in ne postavljaj nenehno Gospodovo potrpljenje na preizkušnjo, in kmalu se bo tudi zate našla pregrada v barki!«
9  Toda ta Noahov najbolj dobronameren govor je na Mahala le malo učinkoval in vztrajal je na tem, da se zanj posebej zgradi barka.
10  In Noah je naredil po želji svojega brata in dal zgraditi zanj majhno barko, štiri klaftre dolgo in dve klaftri visoko; le da notri niso bile nameščene pregrade.
11  Kaj se je dogajalo naprej, - v nadaljevanju!

816. Poglavje
Noah izroči Mahalu majhno barko. Mahalova kljubovalna zahteva do Boga. Odvzeti trije Mahalovi otroci z ognjem Božjega gneva.
21. 8. 1844

1  Ko je Noah skončal barko za Mahala, mu je rekel: »No, tukaj je dokončana barka tvoje trmoglavosti! Toda, glej da jo bo Gospod blagoslovil zate in za tvoje tri otroke; sicer ti bo nudila malo varnosti!
2  Jaz sem jo po izgradnji blagoslovil; toda ta blagoslov bo brez Gospodovega blagoslova brezploden! Zato pojdi h Gospodu in Mu daj čast in Ga prosi, da ti blagoslovi barko za tvojo varnost!«
3  Toda Mahal je rekel: »Govoriš po svojem prepričanju, vendar ne poznaš moje stiske! Ali nisem človek kot ti in ali nimam enega očeta in ene matere? Gospod ti je celo ukazal zgraditi to tvojo barko po navedenih merah za tvojo rešitev, čeprav Ga zato nisi prosil; mene pa je pustil, da se kot divja žival potikam po svetu in mi ni rekel, da naj tudi jaz zgradim rešilno barko!
4  Govoril mi je skozi občutenje in mi pokazal, kaj moram storiti v globini in jaz sem se vedno po tem ravnal; vendar meni ni ničesar določenega rekel o rešitvi, medtem ko sem bil jaz prav tako čist, kot si ti!
5  In glej, v tem je stiska mojega srca; zato ne bom storil ničesar in čakal na Gospodovo izrecno besedo! Ko se bo namenil govoriti z mano, potem se bom tudi jaz zagotovo ravnal po Njegovi Besedi! Vendar ne želim Gospoda v ničesar siliti, bodisi s prošnjo ali žrtvovanjem; raje prej propadem, kot da bi na Gospoda vplival v Njegovem svobodnem delovanju!
6  Če želi blagosloviti to barko zame, bo to storil brez moje prošnje, tako kot je tebi zapovedal zgraditi barko brez tvoje prošnje; če pa tega ne želi, ne bom uporabil barke, ampak bom z mojimi pogumno delil grenko usodo milijonov in bom poleg tega še priča, kako bodo zlobni ljudje trpeli zaradi svoje hudobije! Amen.«
7  Nato se je Mahal dvignil in odšel s svojimi tremi otroki v gozd in tam čakal na Gospodovo Besedo.
8  Toda Gospod ga je pustil tri dni; na četrti dan pa se je nebo začelo oblačiti.
9  Tedaj se je Mahal na Gospoda razjezil in se silno prepiral z Bogom in to v tonu, ki se ga na Zemlji nikdar več ne sme ponoviti.
10  Ko je Mahal od zmerjanja ohripel, se je pred njega na tla spustil ogenj z oblakov in iz ognja je rekel glas:
11  »Mahal, ti izprijenec! Naveličal Sem se tvojega zmerjanja. Če nisem vreden časti in Me ne upoštevaš, tvojega Boga in Gospoda, potem se tudi Meni ne zdi vredno, da bi te reševal!
12  In tako potem ostani tukaj in bodi priča Mojemu gnevu nad Zemljo in nad teboj; toda tvoje otroke, ki se niso strinjali s teboj, ti bom odvzel, in tako Me boš moral spoznati vsaj v Moji jezi, ker Me nisi hotel spoznati v Moji ljubezni! – Zgodi se!«
13  Tedaj je ogenj zajel tri otroke in jih v trenutku použil. In Mahal je zdaj ostal sam in povsem onemel od groze.

817. Poglavje
Mahalov pobeg na visoko skalo in v Adamovo jamo. Mahalov samogovor. Božja milostna beseda Mahalu. Začetek teme in Mahalovo blodenje naokrog.
22. 8. 1844

1  Medtem je Noah poslal svoje hlapce, da poiščejo Mahala, vendar Gospod ni želel, da bi ga Noah spet našel na Zemlji.
2  Mahal pa je vzel užitne korenine, kruh in sir za dvajset dni in se povzpel na visoko pečino, in ker je imela pečina izvir, je bil tako s hrano in pijačo preskrbljen.
3  Na tej pečini je preživel sedem dni. Ker pa se je nebo vedno bolj iz dneva v dan temnilo, se je Mahal dvignil s svoje pečine, vzel svoj živež in s tem odšel v znamenito Adamovo jamo.
4  Ko je tja s težavo prišel, je pri sebi rekel: »Postal sem star in utrujen, in Gospod mi je vzel vso podporo; ali želi biti morda tudi zato zahvaljen, poveličevan in slavljen?
5  Ja, Gospod! Zdaj, ko sem po Tvojem zatiranju postal grešnik pred Teboj; šele zdaj Te želim poveličevati, hvaliti in častiti! Kajti, ko Si me zatiral, me je bolelo, jaz pa sem se upiral in zvijal, kot črv pred Teboj; sedaj pa me je prevelika bolečina naredila neobčutljivega! Ne čutim niti bolečine niti žalosti in tako tudi več nobene nejevolje, ne jeze; zato Te Gospod lahko spet poveličujem, hvalim in častim!
6  In tako bodi poveličevan, hvaljen in čaščen, Ti moj Bog in Gospod in moj Vsemogočni Sveti Stvarnik in Oče! Prepiral sem se s Teboj, ker sem čutil bolečino; toda sedaj se ne želim nikoli več prepirati s Teboj, ker ne čutim več nobene bolečine!
7  Dokler sem bil ob Tebi na Noahovih višinah, tudi nisem imel nobenih bolečin in sem bil lahko vselej pravičen pred Teboj Gospod in Te ves čas hvalil, poveličeval in častil, ker pa Si me spustil v pekel, sem postal poln jeze in bolečine in se moral spreti s Teboj! Ampak sedaj sem spet brez bolečine; zato Te lahko sedaj tudi spet poveličujem, hvalim in častim!
8  Zato me nikoli več ne spusti v pekel, kjer Te nihče ne more poveličevati, hvaliti in slaviti; kajti tam je samo ogenj, jeza, prekletstvo in bolečina!
9  Ker pa Te Gospod sedaj že tako poveličujem, hvalim in častim, Te prosim, vzemi sedaj tudi mene s tega sveta in mi ne dovoli biti priča pravični poplavi Tvojega gneva nad vsemi Tvojimi bitji! Naj se Tvoja volja vedno zgodi! Amen.«
10  Po tem Mahalovem nagovoru je iz notranjosti jame zadonel glas kot odmev: »Mahal, ublažil Sem Svojo jezo proti tebi, ker si se omehčal, ko Sem te močno udaril zaradi tvoje trdote proti Meni; toda kljub temu se moraš na Zemlji pokoriti za mnoge poprejšnje neumnosti, dokler te ne bom sprejel, - kajti velika je bila tvoja hudobija do Mene!
11  Toda bodi potrpežljiv v vsem, kar bo prišlo nadte in čakaj Name, in Jaz ne bom dovolil, da te zadušijo valovi; toda tvoji podplati bodo morali biti kljub vsemu prej od vode oprani, preden te bom odrešil mesa! Tako naj se zgodi!«
12  Mahal je v tem odmevu dobro prepoznal Gospodov glas in se sedaj uklonil Gospodovi volji.
13  Toda, ko je preživel sedem dni v sicer svetli jami, se ni več zdanilo, kajti nebesni svod je bil že tako gosto prekrit s črnimi oblaki, da noben sončni žarek ni mogel več prodreti skozenj.
14  Zato je Mahal zapustil tudi jamo in odšel, da bi nekje našel svetlobo; vendar je zaman blodil sem in tja. Zaradi goste teme ni mogel več najti poti; vendar ni godrnjal, ampak je zdaj potrpežljivo čakal, kaj se bo zgrnilo na Zemljo.
15  Vendar je bil to že tudi čas, ko je Gospod zapovedal Noahu naj gre z družino v barko.
16  Toda kako? To je že podrobno opisano v prvi Mojzesovi knjigi, poglavje 7, vendar pa bo v bližnji prihodnosti še bolj natančno opisano!

818. Poglavje
Božje besede tolažbe Noahu in Njegova velika žalost za ljudi. Zadnji Božji poskusi reševanja prebivalcev nižin.
23. 08. 1844

1  Tako pa je bilo, ko je Gospod zapovedal Noahu naj gre v barko:
2  Ko se je nebo zelo močno pomračilo in so oblaki v temni noči začeli zagrinjati bližnje gorske vrhove, hlapi pa so na neizmerni razdalji v globinah ustvarili vtis gorečega mesta, je prišel Gospod, zelo otožen in žalosten k Noahu in mu rekel:
3  »Noah, ne boj se; kajti glej, Jaz, Gospod vseh bitij in vseh stvari Sem pri tebi, da te zaščitim in varujem pred sleherno stisko, ki jih bom sedaj nad svet poslal, ker tako hočejo ljudje, ki so postali zlobni! 4  Glej, glej, kako žalostno je sedaj vse videti na tej starodavni Zemlji! Človeška umetelnost je brez njihove vednosti in hotenja predčasno osvobodila ujete prvotne zle duhove Zemlje, s čimer bi bila brez sodbe ogrožena vsa nebesa. Zato je sedaj prostor od Zemlje do Lune napolnjen s takšnimi duhovi. In, če skozi krajevne žareče oblake, v katerih zdaj divjajo in besnijo osvobojeni zli duhovi, svetloba ne bi dosegla površja Zemlje, bi tu bila takšna noč, v kateri bi se moralo vse življenje zadušiti, kajti sončna svetloba ne more nikoli prodreti skozi takšne mase oblakov in hlapov!
5  Toda ljudje v globini nimajo nobenega strahu! Svoja mesta osvetljujejo z baklami in velikimi oljnimi svetilkami in se pri tem zabavajo; še vedno se snubijo in ženijo, prirejajo gostije, igre in ples, medtem ko Jaz, njihov Stvarnik zanje žalujem in jim ne morem pomagati, da jih ne bi za večno uničil v njihovem duhu!
6  O ti Moj Noah, to je težko stanje za Očeta, ko vidi Svoje otroke pred breznom in jim ne more pomagati, razen z novim zelo ostrim zaprtjem, ki je bližajoča se, zdaj pa neizogibna sodba! – Kaj naj na to rečem?
7  Glej, na tej Zemlji, v pokrajinah, ki so daleč od tod, živijo Kajnovi potomci! Zanje je bilo dovolj nečisto razodetje (ne neposredno od Boga) in še vedno živijo do te ure v Mojem Redu, in redki so med njimi, ki so včasih bolj ali manj z dejanji obtežili svojo vest in zdaj v tej noči bližajoče se splošne sodbe vijejo roke in ponižno prosijo za usmiljenje!
8  Toda povem ti: glej, usmilil Se jih bom v njihovi stiski; toda ta veliki del zemlje, kjer živijo Moji otroci pomešani z otroki sveta, bo moral zdaj doživeti Mojo neizprosno sodbo!
9. Toda še preden bom pustil, da pade na Zemljo voda z oblakov, bom še sedem dni ljudi v globinah strašil z najrazličnejšimi pojavi, in jih kjer je mogoče s temi prisilil, da pobegnejo semkaj!
10  Sedem dni bomo v tej temi še tukaj počakali, Jaz pa bom potegnil šibko svetlobo od tu do Hanoha in še dlje, tako da nihče, ki se še želi rešiti, ne bi zgrešil poti, ki vodi sem; in če bi kdo prišel sem, četudi bi bil to sam Fungar-Hellan, mora biti sprejet v barko!«
11  Po tem govoru se je od višin tja do Hanoha in naprej rahlo zasvitalo, in Gospod je odprl Noahu duhovni pogled, da bi lahko hkrati z Gospodom pogledal v globine, toda nista videla nikogar, ki bi zapustil mesto.
12  Slišali so se kot grom mogočni klici, toda nihče se ni zmenil za to. V Hanohu so izbruhnili požari, ki so pri mnogih povzročili veliko tesnobo in strah, vendar se kljub temu nihče ni hotel izseliti iz mesta. Podzemne vode so izbruhnile in preplavile trge in ulice; potem so reveži bežali na bližnje hribe, bogataši pa so se s čolni veselo vozili po trgih in ulicah in nihče ni šel na višine.
13  In takšne nesreče so v globinah trajale sedem dni; vendar kljub temu nihče ni zapustil mesta.
14  Potem je Gospoda minilo potrpljenje in je Noaha peljal do barke.
15  Kako in kaj naprej, - v nadaljevanju!

819. Poglavje
Noahova vselitev v barko, Božja navodila in pojasnila.  Bog zapre barko.  Začetek vesoljne potopne katastrofe.
24. 8. 1844

1  Toda, ko je Noah z Gospodom prispel do barke, mu je Gospod rekel: »Noah, pojdi zdaj z vso svojo družino v barko, kajti v tem času Sem tebe edinega našel pravičnega pred Menoj!
2  Vendar od čiste živine vzemi po sedem glav in od nečistih živali samo en par; vendar pri vseh enega samca in eno samico, - prav tako tudi od ptic pod nebom od vsake vrste sedem, samca in samico, tako da njihovo seme ostane živo na Zemlji!
3  Kajti po sedmih dneh od tega trenutka dalje, bom pustil deževati štirideset dni in štirideset noči, in uničil vse na tej Zemlji, kar je tu živih bitij, ki Sem jih ustvaril!«
4  Tedaj se je Noah vrgel na tla pred Gospoda in Ga častil za veliko milost, ki mu jo je Gospod izkazal.
5  Toda Gospod je dvignil Noaha s tal in mu zopet rekel: »Noah, premišljuješ, kako to, da Sem ti že prej enkrat naročil, da vzemi v barko brez razlike od vsake vrste živalstva samo en par, sedaj pa od čistih živali sedem parov od vsake vrste in tako tudi brez razlike od ptic v zraku; le da pri nečistih živalih ostaneš pri enem paru!
6  Glej, razlog zato je v tem: takrat Sem v srcu pomislil s Svojo vsevednostjo: 'Ljudje bodo zagotovo prišli sem iz globin in tukaj poiskali zaščito!'
7  In glej, nisem se pa želel v Svoji vsevednosti vprašati, če bodo ljudje, ki Sem jih tako pogosto klical, to storili! Toda zdaj, ko Sem jih pogledal, nisem videl več volje, saj je bil ves njihov duh použit z mesom in svetom, in videl Sem tudi, da ne bo nihče prišel!
8  Zato moraš vzeti namesto zelo nečistih ljudi, ki so se spustili pod vse živalstvo, več čistih živali, in tako tudi več ptic po nebom! Vrh tega ti bo živalstvo prišlo tudi prav na novi Zemlji!
9  Če zdaj to razumeš, pojdi in se po tem ravnaj! Toda ne jemlji nobene umetne svetlobe v barko, kajti Jaz Sam ti bom iz Sebe osvetlil barko! Amen.«
10  Tedaj je Noah šel in delal vse, kot mu je Gospod zapovedal; vendar je bil Gospod z njim in pomagal Noahu, da je vse opravil.
11  Ko je Noah z Gospodovo pomočjo storil vse v največjem redu, je šel v svojem šeststotem letu starosti v barko, in sicer na sedemnajsti dan drugega meseca, kar je bilo po sedanjem koledarju 17. februarja.
12  Ko je bil Noah tako z vsemi svojimi in z vsem zapovedanim živalstvom v barki, je Sam Gospod prijel velika vrata barke in jih zaprl z lastnimi rokami ter potem barko blagoslovil; in tako je bil Noah sedaj na varnem, in Sam Gospod je varoval barko.
13  Torej, ko je bi Noah tako na varnem, je Gospod dvignil Svojo vsemogočno roko in zapovedal oblakom, naj spustijo dež na zemljo v mogočnih nalivih in tudi mogočnim vodnim podzemnim kotanjam, da svoje vode potisnejo ven na površje Zemlje. Tedaj so iz velikih globin izbruhnile vode in odprle so se tudi nebesne zapornice.
14  Nato se je iz zemeljskih tal pojavilo nešteto mogočnih izvirov in pognalo svoje vode do oblakov, in iz oblakov je padal dež kot slapovi z visokih zasneženih gora, zaradi česar je voda nad zemljo tako hitro narasla, da ljudje niso mogli dovolj hitro pobegniti v gore; in tiste ki so uspeli zbežati v gore, so preplavili mogočni valovi, ki so silovito padali preko skalovja, da so utonili.
15  Le nekaterim je uspelo z obupno močjo doseči Noahove višine. Ko so med nenehnimi strelami zagledali mogočno reševalno barko, so vpili na pomoč za rešitev; vendar jih je Gospodova moč odgnala od tam, zato so pohiteli na najvišje gorske vrhove in s krvavimi rokami plezali navkreber, toda strela jih je odtrgala s stene in jih vrgla navzdol v mogočne naraščajoče valove.
16  Kaj se je naprej dogajalo, - v nadaljevanju!

820. Poglavje
Mahal v Adamovi jami kot začudena priča najbolj strahotnih dogodkov. Mahalov tesnobni monolog. Prihod treh beguncev v jamo, Gurata, Fungar-Hellana in Drohuita. Božje prikazovanje v jami.
26. 8. 1844

1  Vendar je silovit dež prisilil Mahala, da se je zatekel nazaj v jamo, v kateri je hodil gor in dol in vsake toliko časa začudeno in na pol v obupu pogledal ven, kako najmogočnejši vodni tokovi derejo po skalah, trgajo in s seboj odnašajo zemljo, ruvajo največja drevesa in jih nato s strahovito silo vržejo v globino, in tudi trgajo cele skale, ki se nato s hrupom tisočerih gromov valijo v grape in prepade!
2  Sicer je bil velik ljubitelj velikih spektaklov narave, vendar je bilo to tudi zanj malo preveč; kajti sedaj je videl, drugače tako junaški Mahal, očiten propad celega sveta in tudi svoj konec. Zato je trepetal v velikem strahu in si rekel:
3  'O Gospod, - resnično, Tvoja moč se lahko spozna šele v Tvoji pravični jezi! Četudi Si v Svojem miru neznansko velik, Svet in vzvišen, temu neveden, otopel človek vendarle posveča premalo pozornosti in lahko Gospod, zlahka pozabi Nate; toda tak prizor Tvoje moči kaže otopelemu in v svoji neumnosti ponosnemu, bahavemu zemeljskemu črvu, da Si Ti, Gospod, neskončno več, kot v Tvojem miru tako ošabni človek!
4  Če tukaj le ne bi bil tako sam, potem bi bil ta prizor videti še veliko bolj poučen; toda tako popolnoma zapuščen od vse žive družbe je popoln grozen obup, in tako čakati na zanesljiv konec vseh stvari in s tem tudi na lastnega!
5  O Gospod, vzemi me s tega sveta in ne dovoli mi biti še naprej priča tej Tvoji najstrašnejši sodbi! Tvoja Sveta volja naj se zgodi!'
6  Ko je Mahal končal svoj monolog, so tedaj iz globin prišli v jamo trije begunci, da bi v njej poiskali zatočišče. To je bil za Mahala zelo zaželen prihod, da je imel nekoga, s katerim bi delil svojo veliko stisko!
7  Zato je takoj pristopil k trojici iskalcev zatočišča in jih pozdravil ter vprašal kdo so.
8  In trije so rekli: »Mi smo trije največji norci iz globin! Še pred nekaj dnevi smo verjeli, da smo gospodarji Hanoha in tako tudi celega sveta; zdaj pa nam je stari Bog pokazal, da je samo On edini Gospod! Zato smo zbežali sem, gnani zaradi strahovite poplave in smo morda tudi edini preživeli iz Hanoha, kajti tam je že vse veliko klafter globoko pod vodo in blatom! – Naša imena so Gurat, Fungar-Hellan in Drohuit!«
9  Tedaj je Mahal zavpil in rekel: »O Gospod, kakšno čudovito naključje! Svoje največje sovražnike Si privedel sem in jih dal kakor v moje roke!
10  Ali veste kdo sem?! Glejte, jaz sem Mahal, ki sem vam tako pogosto govoril o tej sodbi! Toda vaša ušesa so bila zamašena! Zdaj je pred vašimi očmi vaše lastnoročno delo, najstrašnejša Božja sodba! Kaj zdaj pravite na to? Kje je zdaj vaša moč in gospostvo?!«
11  Tedaj so se trije prestrašili in hoteli pobegniti iz jame; toda v tistem trenutku je v jamo vstopil Gospod in Se takoj pustil prepoznati vsem štirim.

821. Poglavje
Mahalovo ponižno priznanje grehov pred Gospodom. Pričevanje Svetega Očeta o Njegovi ljubezni in usmiljenju. Poplavna sodba kot lastna stvaritev neumnih ljudi. Bog pozove Satana. Pot v pekel Gurata, Fungar-Hellana in Drohuita. Bog vodi Mahala do barke.
27. 8. 1844

1  Ko pa je Mahal zagledal Gospoda, je šel pred Njega, se vrgel na tla na obraz in kot skesani spokornik rekel:
2  »O Gospod nebes in Zemlje, Vsemogočni Bog, moj Sveti, najbolj ljubeči Oče! V teh mojih zadnjih dnevih sem močno grešil proti Tvojemu srcu, ja, proti Tvojemu najsvetejšemu srcu, ki je napolnjen z neskončno, večno očetovsko ljubeznijo, sem močno grešil! O Ti Sveti oče, Ti večna ljubezen; ali bom jaz, bedni črv v prahu, niče, spet našel usmiljenje in milost pred Tvojim najsvetejšim obličjem?«
3  Toda Gospod je rekel: »Mahal, Moj sin, ki si bil izgubljen in sedaj spet najden in od Mene prevzet, vstani! Kajti Jaz, Tvoj večni, Sveti Oče, ti povem: še nihče ni padel tako daleč od Moje večne in neskončne ljubezni, da ga ne bi mogel sprejeti, če pride k Meni v skesanem spoznanju svojega greha!
4  Toda kdor ne pride, si je na čelo napisal svojo sodbo; saj nikogar ne zadržujem proti njegovi svobodni od Mene vdahnjeni volji in nikogar ne pritegujem proti njegovi volji!
5  Ampak vse, kar Jaz Vsemogočni naredim je, da pokličem Svoje otroke naj pridejo k Meni, kot edinemu, večnemu, pravemu Očetu! Blagor tistim, ki klica ne preslišijo, in ko ga slišijo, se po njem ravnajo!
6  Tako Sem do zdaj dva tisoč let klical, učil in opozarjal Svoje otroke, vendar niso hoteli Mojih tako ljubečih opozoril nikoli upoštevati, ampak so svoje uho in srce položili na stara lažniva Satanova usta, in ta jim je pokazal pot do uničenja. In tako dolgo so neutrudno hodili po teh poteh, dokler niso potem dosegli tega, kar je zdaj prišlo nad njih in nad to veliko Zemljo!
7  Nisem Jaz priklical te sodbe nad Zemljo in nisem njen stvarnik, - ampak so to ti trije tukaj! Ti so hoteli uničiti Zemljo in zdaj je njihovo delo pred njihovimi očmi!
8  Iz jeze proti Meni, njihovemu Stvarniku, so blazno drzno zabadali v Zemljo, in Satan jih je vodil naravnost na tiste kraje na Zemlji, kjer je njeno pulziranje na najnižji globini. Potem so s svojo solno raztopino in zrni iz pekla raztrgali trdno kožo z Zemljinih žil in na površje so se začeli dvigovati najmogočnejši hlapi in tokovi, kamor jih je silila teža zemeljske povrhnjice. In vsa poplava, ki pustoši in ubija vse na tej zemlji, je zdaj plod njihove prizadevnosti za pekel!«
9  Ob teh besedah se je začela trojica zelo močno tresti, kajti dobro so že vedeli, da je njihov zločin povzročil smrt milijonov, in kako so bili skoraj edini krivci za to sodbo.
10  Toda Gospod je tedaj poklical Satana, in ko se je ta v trenutku prikazal, razkačen od jeze, mu je Gospod rekel: »Bedni preizkuševalec Moje prizanesljivosti, ljubezni in potrpežljivosti! Glej, tu stojijo tvoji trije najzvestejši hlapci; mojstrsko so izpolnili tvoj načrt! Kakšno nagrado jim boš sedaj za to dal?«
11  In Satan je rekel: »Ali niso imeli na Zemlji vsega po čemer jih je žejalo njihovo srce?! Kakšno nagrado bi si potem morali še želeti?! Smrt je njihova usoda.«
12. Tedaj je Gospod rekel: »Ali ste zdaj slišali, kako vaš gospodar nagrajuje svoje hlapce? Ali ste s tem zadovoljni?«
13  Tedaj so trije začeli tuliti od strahu in tesnobe in prosili Gospoda za pomoč.
14  Toda Gospod je rekel: »To sedaj pravite samo zaradi strahu v sebi, vendar ničesar ne obžalujete! Zato pojdite stran od Mene, Satanovi hlapci in z njim trpite v njegovem ognju vašega zločina!«
15  Tedaj je skozi jamo udarila mogočna strela in ubila trojico, in gospodova moč je nato nagnala štiri duhove v pekel.
16  Toda Mahal se je oklepal Gospoda, vendar ga je Gospod takoj odpeljal iz jame proti veliki barki.

822. Poglavje
Zdravilen Božji govor premraženemu in s tesnobo navdanemu Mahalu. Mahalovo okrevanje v novo vneti ljubezni do Svetega Očeta. Mahalovo odrešenje in poveličanje kot angela svetlobe.
28. 08. 1844

1  Ko se je približal veliki barki, je Mahal prosil Gospoda za smrt telesa, ker ni mogel več prenašati tako silnega dežja, ki se je razlival po njegovem šibkem telesu in čutil, da ga v vseh njegovih vlaknih zajema hud mraz.
2  Toda Gospod je rekel: »Mahal, kako se lahko pritožuješ čez dež in mraz v Moji tako izjemni bližini?! Mar nisem Jaz Tisti, ki je dal kerubu njegov žar, serafu sijaj in vsem soncem ogenj, svetlobo in toploto?!
3  Ali misliš, da bi te dež zmočil in ti zmrznile okončine, če bi bil popolnoma pri Meni v svojem srcu?!
4  Oh, nikakor! Povem ti: vsaka kapljica, ki ti pade na glavo, bi bila zate tako krepilna, kot je zdaj poplava za utrujeno in napol ubito Zemljo, nad katero je morala priti, da ne bi umrla in prešla zaradi hudobije ljudi!
5  Ta poplava bo zopet zacelila in zarasla rane Zemlje, da si bo opomogla in ozdravela ter spet služila ljudem in živalim za prebivališče!
6  Tako pa bi moralo biti tudi s teboj! Tudi čez tebe mora priti najprej poplava velike dejavnosti tvoje ljubezni in iz te izhajajočega kesanja; to te bo ozdravilo in ogrelo v tvojem duhu za večno življenje iz Mene!
7  Kakršna je tvoja ljubezen, takšen je tvoj duh! Če je tvoja ljubezen v Meni živa, bo tako tudi tvoj duh živ iz Mene; in to je tista prava toplina, katere ne more nikoli ohladiti noben mraz, ki ga je smrt razširila po vsej neskončnosti z močjo laži v njej!«
8  Tedaj se je Mahal razplamtel in rekel iz znova vnetega žara v svojem srcu: »O Ti najsvetejši, najvišji in najbolj ljubeči Oče! Kako neskončno dober moraš biti v Svojem bitju, da se z menoj, najbolj ničevem grešnikom, lahko tako najbolj ljubeče ukvarjaš, kot da nimaš več nobenega bitja v vsej neskončnosti!
9  O kako nepojmljivo mi je sedaj žal, da sem Te lahko tako zelo narobe presojal in se tako nehvaležno prepiral s Teboj, Ti Sveta, večna ljubezen, kot predrzen pobalin s svojimi vrstniki! – O Oče, Ti Sveta, večna ljubezen, ali je sploh še mogoče, da mi oprostiš tako hudobijo?«
10  Tedaj se je Gospod z enim prstom dotaknil Mahala in v tistem trenutku se je njegovo smrtno telo pogreznilo skupaj v prah in pepel; toda poveličan Mahalov duh je stal kot sijoči seraf poleg Gospoda in hvalil ter slavil z nesmrtnimi ustnicami večno Očetovo ljubezen, ki je še v sodbi v isti neskončni polnosti, kot v miru večnega Reda.

823. Poglavje
Angel Mahal kot zaščitni duh barke.  Naraščanje plime. Srednja Azija kot osrednji del poplave.  Aralsko jezero in Kaspijsko morje kot ostanki poplave  in grobnica velikanskega mesta Hanoh.
29. 08. 1844

1  Toda, ko je Gospod odrešil Mahala njegovega telesa, je potop trajal še sedem dni, in voda je naraščala tako hitro, da je v sedmih dneh že dosegla kraj, kjer je pri barki stal Mahal z Gospodom; in tako je bila izpolnjena tudi Gospodova napoved Mahalu, po kateri se ne bo prej znebil svojega telesa, dokler voda ne bo dosegla njegovih nog.
2  Ko pa je odrešeni Mahal dal Gospodu čast, mu je Gospod rekel: »Ker si zdaj odrešen, je tako sedaj tvoja prva angelska dolžnost v tem, da vodiš ta svet v malem čez valove in ga ne zapustiš prej, preden se plima ne bo umirila in Jaz ne pridem in ne razpnem čez novo Zemljo obok miru! – Šele od takrat naprej ti bo dodeljena druga dolžnost! Naj bo Moja volja večno tvoja moč!«
3  Nato je Gospod izginil v Svoji izjemni osebnosti in Mahal je tako kot drugi angelski duhovi potem videl le sonce nebes, v katerem prebiva Gospod v nedostopni svetlobi od večnosti do večnosti.
4  In tako je Mahal zvesto vodil barko po Gospodovi volji.
5  Toda voda je na Zemlji tako močno narasla, da je na sedmi dan od Mahalovega odrešenja že dvignila barko in jo začela nositi. In potem je Mahal vodil barko tako, da se ni majala po zaletavanju valov, ampak plula tako mirno, kot labod, ki plava po najbolj mirnem zrcalnem jezeru.
6  Sedem dni pozneje je voda preplavila že najvišje gore tega območja Zemlje, vse do najvišjih Himalajskih gora, ki so ločevale deželo Sihinitov od vse ostale Azije.
7  In te najvišje gore so štrlele kvišku le petnajst vatlov nad najvišjo višino vode; toda vse ostale velike gore so bile najmanj toliko globoko pod vodo. Seveda pa so bile glede na različna višinska razmerja mnogo nižje gore tudi več sto klafter pod vodo.
8  Toda kako in kam so se izlivale vode poplave? – Osrednji del je bila Srednja Azija, kjer sta še danes Aralsko jezero in Kaspijsko morje najbolj znamenita ostanka, kajti tam, kjer se zdaj nahaja Kaspijsko morje, je nekoč stal velikanski in ponosni Hanoh, in še dandanes je mogoče najti ostanke tega mesta, - vendar seveda v globini več kot tisoč klafter.
9  In na kraju Aralskega jezera je bilo nekoč tisto jezero s svojo okolico in s svojim vodnim bogom, ki smo ga tudi precej dobro spoznali; prav tako sta tudi Baikal – ali zdaj Balkajsko jezero in jezero Tsana (Tana) spomenika, ki v sebi skrivata podobne grešne ostanke časa pred poplavo.
10  S teh glavnih točk se je vodovje obilno izlivalo po Sibiriji, kot tudi po Evropi, ki pa takrat še ni bila naseljena. En del vode si je utrl pot na jug proti današnji Vzhodni Indiji in močneje proti Arabiji; tudi Severna Afrika je bila močno prizadeta do višavja, kjer pa je ta dežela doživela le manjše poplave. Amerika je bila malo prizadeta nad Sibirijo na severu; jug pa je ostal nepoplavljen, kot večina otokov velikega morja.
11  V nadaljevanju več o tem.

824. Poglavje
Podrobnosti o veliki poplavi. Namigi za razumevanje zadevnih relevantnih besedil. Kraj poplave.
30. 8. 1844

1  Zakaj je bilo torej tukaj rečeno, da se je poplava razlivala tu in tam? Ali ni po vsej Zemlji deževalo? In ali poplava ni imela povsod enake moči?
2  Glede tega pravim: poplava se je razlivala tu in tam, ker ni deževalo po vsej Zemlji in zato poplava tudi ni mogla imeti povsod enake moči, - in to zaradi tega, ker povsod ni moglo deževati in tudi poplava ni bila povsod potrebna.
3  Morda je deževalo v zelo mrzlih polarnih območjih, kjer celo zrak zamrzne?! In zakaj bi bilo dobro štiridesetdnevno deževje tistim predelom, kjer ni prebival noben človek in tudi malo ali čisto nič živali?! Ali pa, kakšen učinek naj bi imel dež nad oceani? Mogoče utopiti ribe? In končno, če bi naravne poplavne vode na vsej Zemlji dosegle na vsaki točki enako višino tri tisoč klafter (5700 m), kam bi potem morale odtekati in se prelivati?!
4  Lahko bo kdo rekel: 'Delno bi izhlapela, delno pa bi jo zemlja vsrkala!'
5  Toda, če bi to zadostovalo za zmanjšanje takšnega vodovja v enem letu, bi oceani že zdavnaj do zadnje kaplje izginili z Zemlje, saj ne znašajo niti desettisoči del vodne mase, če bi bila vsa Zemlja prekrita z vodo do višine skoraj štiri tisoč klafter!
6  Poleg tega se z izhlapevanjem nič ne izgubi, kajti izhlapela voda se zopet zbira v oblakih in pade vedno nazaj na zemljo v enaki količini. Isti primer je tudi z vsrkano vodo v porah zemlje, ki se zbira v posebnih kotanjah in se sprošča na zemeljsko površje delno skozi meglo in deloma z občasnimi izviri.
7  Zaradi tega bi bila takšna povsod enakomerna visoka Noahova poplava še danes na isti višini, tako kot je celotno morje še do te ure z manjšimi krajevnimi spremembami še vedno enako, kot je bilo v Adamovem času.
8  Zato se je poplava v svojem pogubnem naletu pripetila le tam, kjer so bili doma zlobni ljudje in še posebej zajela Srednjo Azijo do višine štiri tisoč klafter nad morsko gladino, od koder se je zelo razširila daleč naokoli in se nato razlila na vse strani!
9  Četudi v Svetem pismu piše: 'Nad vsemi zemeljskimi gorami in razen tega, kar je nosila barka, na tleh Zemlje ni ostalo nič živega!' – tega ne smemo jemati dobesedno, da se nanaša na naravno Zemljo, kajti 'gore' se razumejo le kot napuh in želja po vladanju ljudi. In, da na Zemlji ni preostalo nobeno življenje, razen v barki, pomeni, da je samo Noah zvesto ohranil duhovno življenje v Bogu in pred Bogom.
10  Kdor to upošteva, bo zagotovo spoznal, da je bila Noahova poplava vsekakor lokalno zelo velika, vendar ni bila splošna, in to zato, ker so bili zanjo glavni razlog ljudje v Srednji Aziji s svojo blazno nepremišljenostjo, kar v drugih delih sveta ni bil tak žalosten primer.

825. Poglavje
Nadaljnja razlaga fizičnega potopa. Pojasnilo o krajevni azijski povodnji in njenih znakih odtekanja na razjedenih strukturah. Značilnosti povodnje.
31. 8. 1844

1  Toda že beseda 'poplava' označuje prelivanje vode nad zemljo iz Hanoha in sploh ne splošne stoječe vode po vsej Zemlji.
2  Hanoh je s svojo zelo obsežno okolico pokrival gosto naseljeno površino, skoraj osem tisoč kvadratnih milj; in tako že deželo, ki bi bila tudi v današnjem času povsem primerna in dovolj velika, da bi lahko postala veliko kraljestvo. Z nekaj izjemami je gospodoval nad celotno Azijo in povsod razsajal.
3  In, če zdaj spustimo na to velikansko površino nad tri tisoč klafter visok kup vode, se bo pokazalo, kako daleč lahko poplava seže, - še posebej, če lahko, kakor je dokazano domnevamo, da je bila Srednja Azija najvišja dežela na Zemlji in je še v sedanjosti v velikem delu proti jugovzhodu.
4 Seveda bi tukaj lahko kdo ugovarjal in rekel: 'Dobro, če je bila Noahova poplava le velika krajevna povodenj, kako bi potem lahko dosegla tako grozno višino, ne da bi se prej razlila in odtekla v sto milj širokih veletokih.'
5  Naslednji popravek se nanaša na ta sporen ugovor: prvič, štiridesetdnevno deževje se je razširilo nad celotno Azijo, velikim delom Evrope, kot tudi nad Severno Afriko in že samo po sebi povzročilo velike poplave v dolinah; ker pa v teh tujih deželah niso izbruhnile podzemne vode, poplava oziroma plima ni mogla doseči takšne višine, kot v Aziji, kjer je bil glavni dejavnik izbruh podzemnih voda.
6  Če pa kdo lahko z gotovostjo sprejme, da je drugič, v Aziji poleg močnega deževja bilo še več sto tisoč najbolj silovitih vodnih izvirov, iz katerih je prišlo na površje v eni minuti najmanj deset miljonov kubičnih metrov vode, potem bo razumljivo, kako je Noahova poplava nad Azijo lahko dosegla takšno višino kljub vsestranskemu in hkratnemu zelo močnemu odtekanju.
7  Od tu se je potem voda s strašno silo izlivala v vse dele sveta in povzročila tiste diluvijske tvorbe (ledenodobne), ki so še v sedanjosti povsod razširjene, vendar jih ne smemo zamenjavati s tistimi, ki izvirajo iz občasnih morskih sprememb. (BG–2.knj.,pogl.7; JVE–5.knj.,pogl.198; JVE–7.knj., pogl.115; JVE–8.knj.,pogl.72; 'Zemlja in luna', pogl.1).
8  Glavne sledi Noahove poplave so pogosto vidne naplavine, ki se nahajajo na precej visoki nadmorski višini, tu in tam se pojavljajo okamenele kosti živali pred Noahom, pa tudi pogosta nahajališča rjavega premoga in tudi vidna erozija gora, ki so zdaj popolnoma gole. Vse druge tvorbe pripadajo bodisi morskim premikom ali velikim lokalnim ognjenim izbruhom.
9  Tako je bila sedaj naravna Noahova poplava tudi fizično prikazana, zato sedaj preidimo na trajanje in konec poplave.

826. Poglavje
Trajanje in potek poplave. Pristanek barke na Araratu. Golob z oljčnim listom. Odprtje strehe barke na novoletni dan. Noahov izhod iz barke.
2. 9. 1844 

1  Kako dolgo je trajala poplava na Zemlji, ne da bi se ista višina vode zmanjšala?
2  Tako visoka plima je trajala na isti višini polnih sto petdeset dni.
3  Kako je bilo to mogoče, glede na to, da je po prvih navedbah deževalo le štirideset dni?
4  Deževje, ki je lilo kot iz škafa, je res ponehalo po štiridesetih dneh, vendar je vedno močnejši pritok vode od spodaj trajal sto petdeset dni in nenehno ohranjal enako višino vode.
5  Šele na stopetdeseti dan je Gospod spet obrnil Svoje obličje na Zemljo in viri vode v globinah so se zaprli in vodni mehovi etra popolnoma zavezali; kajti lokalno je še deževalo do stopetdesetega dne, kot sedaj naliv, ko divja nevihta.
6  Šele po tem času je začela voda odtekati in na sedemnajsti dan sedmega meseca (17. julija), se je barka dotaknila zemlje in sedla na zelo prostranem vrhu gore Ararat, vodena tja po Mahalovem duhu z Gospodovo močjo.
7  Potem pa je voda vidno upadala vse do desetega meseca (oktobra), in vse gore, tudi tiste, ki so bile komaj sedemdeset klafter visoke, so bile sčasoma iz vode, ki je zdaj pokrivala le še doline in nižje griče.
8  Štirideset dni kasneje, torej 10. novembra, je Noah prvič odprl okno na strehi barke in izpustil krokarja, ki je odletel, a se je vrnil in spet vzletel, potem pa se ni več vrnil nazaj na barko.
9  Ker se krokar ni vrnil, je Noah takoj izpustil golobico, da bi izvedel, ali je voda odtekla s površja zemlje.
10  Toda, ker je bilo na zemlji vse še vedno golo in vlažno in so v dolinah še vedno divjali odtekajoči vodni tokovi, ni našla suhega kraja, kamor bi lahko stopila, zato se je vrnila in sedla na Noahovo, skozi okno iztegnjeno roko, on pa jo je zopet vzel k sebi v barko.
11  Od takrat je Noah čakal še sedem dni in osmega dne spustil golobico, ki je zopet odletela; vrnila se je šele zvečer in v svojem kljunu prinesla oljčni listič, in to je bilo za Noaha znamenje, da so vode na zemlji upadle.
12  Toda samo on je smel to vedeti, ker mu je tako Gospod na skrivaj svetoval v njegovem srcu.
13  Po sedmih dneh je Noah spet pustil golobico odleteti; vendar se ni vrnila, ker je že našla hrano na suhih in novo zaraslih tleh.
14  Toda Noah je od tedaj čakal še do prvega meseca novega leta, v katerem je dopolnil 601 leto starosti.
15  Do takrat je večina vodovja odtekla v velika morja do normalnega stanja na zemlji, ki se je osušila zaradi nenehnih toplih opoldanskih vetrov.
16  1. januarja je Noah s svojimi sinovi poprijel za delo in odstranili so streho z barke, in nato prvič pogledali navzdol z visokega Ararata na prenovljeno Zemljo in niso videli več vode in zemlja se je popolnoma posušila.
17  Kljub temu pa je Noah čakal do 27. februarja na Gospodovo Besedo.
18  Nato je prišel Gospod k Noahu in mu naročil naj zapusti barko, kot je opisano v prvi Mojzesovi knjigi, 8. poglavje.
19. In Noah je takoj odprl velika vrata in vse živali, ki so letele, hodile in se plazile, so odšle z barke in si poiskale bivališče na prenovljeni Zemlji; in Gospod je poskrbel, da so vse kmalu spet našle svojo hrano.
20  In tako je Noah eno leto in deset dni preživel s svojo družino v barki. 

827. Poglavje
Noahova zahvalna daritev in Božji blagoslov.
3. 9. 1844

1  In, ko je Noah ter vse, kar je živelo, odšlo iz barke, je Noah s svojimi sinovi zgradil oltar iz gladkih kamnov in k tem dodal odvržen les s strehe barke, zaklal od vseh čistih živali moški primerek in prižgal Gospodu veliko žgalno daritev in nadvse hvalil in slavil Boga Gospoda z vso svojo družino.
2  Gospod je vonjal prijeten duh daritve, ki je bila Noahova ljubezen in njegovih do Boga, zato je iz Svojega srca tudi rekel Noahu: »Od zdaj naprej ne bom več preklel Zemlje zaradi ljudi; saj človeška srca že od otroštva stremijo k slabemu! In zato odslej ne bom več uničil vsega kar živi, kot Sem storil sedaj; in dokler bo Zemlja Zemlja, ne bo prenehalo seme in letina, mraz in vročina, poletje in zima ter dan in noč!«
3  Nato je Gospod položil Svojo desno roko na Noahovo glavo in ga blagoslovil in s tem tudi vso njegovo družino.
4  In ko je Gospod tako Noaha blagoslovil, mu je spet rekel: »Bodite plodni in se množite ter napolnite vso Zemljo, tako z vašim rodom, kot z vašim duhom!
5  Vaše bitje bo strah in groza za vse živali Zemlje, za vse ptice pod nebom in vsega kar se plazi po tleh; in tako so tudi vse ribe predane v vaše roke!
6  Vse kar se premika in živi na zemlji naj bo vaša hrana; pa tudi zelena zelišča. Toda samo mesa ne jejte, ki je še krvavo (kajti kri prinaša pri živalih, kot pri ljudeh Mojo jezo in Moje maščevanje); zato bom maščeval vso človeško kri, kot kri živali! (Kajti v krvi je smrt.)
7  Tako se bom tudi maščeval vsakemu človeškemu življenju zaradi človeškega! Samo Jaz Sem Gospod in nihče ne sme preliti človeške krvi! Kdor jo bo prelil, bo prelita tudi njegova kri!
8  Človeka Sem ustvaril po Svoji podobi. Toda greh je prišel iz njegove krvi, zato je tudi v krvi smrt; in Moja jeza in Moje maščevanje sta prišla v kri, in tako se bo vsa kri neprestano maščevala s smrtjo telesa!
9  Živali Sem položil v tvoje roke, da bo človekova duša popolna; toda človek ostane v Moji roki, da njegov duh ne propade. Zato bodite rodovitni in se množite na Zemlji!
10  Z vami vzpostavljam zavezo in s tem tudi z vsemi vašimi potomci! In to delam zavoljo vas, z vsemi živalmi pri vas, z vsemi pticami, z vso živino in z vsemi živalmi Zemlje in z vsemi živalmi, ki so odšle z vami z barke. Ta zaveza mora biti očitna, tako da bo vaša duša popolna, da odslej ne bom več spustil takšne poplave nad Zemljo! Kajti Zemlja je zdaj očiščena in grešno meso zatrto!
11  Zato se znova pomnožite na Zemlji, kajti vse Sem položil v vaše roke, da bo vaša duša ostala popolna in vaš duh ne bo nikoli propadel v Moji roki!«
12  Nadaljevanje Gospodovega govora sledi.

828. Poglavje
Mavrica kot vidno znamenje nove zaveze. Dežela Eriwan. Nova in stara zapoved ljubezni. Bog kot Melkizedek. Kanaan in Salem.
4. 9. 1844

1  In Gospod je še naprej govoril z Noahom: »Glej, zdaj Sem z vami sklenil zavezo, po kateri odslej nobena takšna poplava ne bo več prišla nad Zemljo in uničila vse meso na Zemlji!
2  Ampak Jaz ti tudi želim dati vidno znamenje, kot stalen spomin na to Mojo zavezo, ki Sem jo naredil z vami. Toda znamenje zaveze, ki Sem jo sklenil z vami in z vsemi živimi živalmi, ki so z vami, je od zdaj naprej za večno:
3  Moj obok, ki Sem ga postavil v oblakih; ta bo znamenje te zaveze med Menoj in Zemljo; in ko se bo zgodilo, da bom vodil oblake čez Zemljo, potem se mora ta Moj obok videti v oblakih!
4  Potem Se bom spomnil na to Mojo zavezo med Mano in vami in vsemi živimi živalmi v vseh vrstah mesa, tako da odslej ne bo več prišla poplava in uničila vse meso!
5  Zato bo Moj obok v oblakih, da ga bom pogledal in Se potem spomnil na to Mojo večno zavezo med Mano in vsemi bitji na Zemlji!
6  In Jaz, Tvoj Bog in Gospod, ti povem, Noah: to je resnično znamenje zaveze, ki Sem jo vzpostavil med Mano in vsem mesom na Zemlji.«
7  Po tem govoru zaveze je Gospod peljal Noaha v zelo rodovitno pokrajino in sicer v tisto, ki se danes imenuje Eriwan.
8  Ko je Noah prišel tja, se je čudil, ker je bil tukaj v tretjem mesecu novega leta v popolnem raju, polnem zrelega sadja vseh vrst.
9  Toda Gospod je krasno deželo trikrat blagoslovil in jo dal v popolno last Noahu in njegovim otrokom.
10  In Noah je zato nadvse hvalil in slavil Boga in rekel Gospodu: »O Gospod, kaj sedaj zahtevaš od mene, kar naj za vedno ostane pri vsem semenu iz mene?«
11  In Gospod je rekel: »Ti veš, kaj Sem rekel Henohu! Glej, ta red je zmeraj tudi tvoj; in tako ostani za vedno v njem! Kajti od ljudi večno ne zahtevam nič drugega, kot da naj Me nadvse ljubijo, njihovega Boga, Gospoda in Očeta! To Sem zahteval od Henoha in to zahtevam tudi od tebe in od vsega tvojega semena.
12  Zdaj pa ti bom razkril še eno stvar: glej, ker Mi je sedaj na tej zemlji prijetno, Si želim kot knez knezov, gospodar gospodarjev in kralj kraljev, zgraditi prebivališče na tej Zemlji. Nedaleč od tu Si bom zgradil mesto in v njem prebival do velikega časa časov, ko bom Sam v mesu hodil med Mojimi pravimi otroki!
13  Torej naj bo sedaj Zemlja kraj, kjer bodo Moje noge počivale in hodile!
14  Ko Sem prišel k tvojim očetom, Sem postal zopet neviden; toda zdaj Me boš videl hoditi na Mojih nogah po tleh Zemlje kot človeka, od tu navzgor proti večeru, Kanaan (blagoslovljena dežela) imenovano!
15  Do tja prideš v sedemnajstih dneh! Tam bom Zase zgradil mesto; tega boste ti in vsi tvoji potomci imenovali Salem! Moje Ime, kot kneza knezov, gospodarja gospodarjev in kralja kraljev pa bo 'Melkizedek' ('Trije dnevi v templju', 19. pogl. – starešina (duhovnik) od večnosti.)
16. Ti si prost; toda tvoji potomci Mi bodo morali dati deseti del vsega; tisti, ki bodo to zavrnili, bodo pregnani iz Moje bližine! Amen.«
17. Tedaj je Gospod viden odšel navzgor proti večeru, Noah pa je molil Gospoda, dokler ga je videl.

829. Poglavje
Noahova naselitev. Navodila za kmetijstvo in vinogradništvo. Noahova opitost zaradi nepoznavanja učinkov vina. Noahovo prekletstvo nad Kanaanom in pregnanstvo Hamove družine.
5. 09. 1844

1  Čez nekaj časa je Noah pogledal po okolici, da bi našel kakovosten les za gradnjo bivalne koče; vendar ni našel skoraj ničesar, ker je poplava vse gozdove bodisi zasula s peskom več klafter globoko, ali jih je – še posebej z gora – popolnoma odplavila in v dolinah pokopala med blato in naplavine.
2  Zato je Noah Gospoda prosil, da bi mu pokazal nekaj lesa, iz katerega bi lahko zgradil kočo.
3  In kmalu je prišel sel iz območja, kamor se je preselil Gospod in odpeljal Noaha do kraja kjer je bil čudovit gozd in mu rekel: Glej, Noah, ta gozd je pod vodo Gospod ohranil zate! Zato bi se ti moral nastaniti tu blizu tega gozda in si tukaj zgraditi kočo po svojih potrebah! Tako moraš osnovati tudi polja in gojiti vse vrste žita, ki si jih sem pripeljal v barki!
4  In glej, tukaj pri tvojih nogah je grmasta rastlina; to je vinska trta! Njene veje pravilno presadite v zemljo; gnojite ter skrbno zagrebite in rodila ti bo sladko grozdje polno najboljšega soka!
5  Potem to grozdje stisnite v primerni posodi, ki mora biti zaprta! Nato pusti sok v posodi, da prevre; in ko bo čist, ga potem pijte zmerno; to te bo okrepilo in postal boš zelo vesel in srečen! Taka je Gospodova volja; po tej se ravnaj in boš vse življenje zelo srečen in vesel!«
6  Po teh besedah je sel zapustil Noaha in Noah je takoj vse udejanjil s svojimi sinovi, ki so se imenovali Sem, Ham in Jafet; in tako je imel Noah v sedmih letih po poplavi dobro in trdno bivališče in veliko njiv, travnikov in zelo lep vinograd, v katerem je po Gospodovi volji trta rodila šele po desetih letih.
7  Potem je Noah zbral grozdje in ga stisnil v primerni posodi iz cedrovine, nato pa sok pustil vreti, in ko je bil sok bister, ga je pokusil in ugotovil, da je zelo okusen in ga zato precejšnjo količino popil.
8  Ker pa ni poznal učinkov tega soka, se je zgodilo, da se je od tega pošteno opijanil in padel v globok spanec. Toda, ker mu je vino povzročilo v telesu veliko vročino, se je slekel in popolnoma gol ležal na zelenem travniku pod senčnim figovcem, okoli katerega je bilo zgrajeno bivališče brez strehe.
9  In, ko je Ham, Kanaanov oče (Kanaan se je rodil drugo leto po poplavi), vstopil v odprto kočo, kamor ga je privedel Kanaan, je zagledal Noahov sram in to povedal bratoma, ki sta bila zunaj.
10  Toda Sem in Jafet sta vzela ogrinjalo, si ga nadela čez svoja ramena in šla zadenjsko v kočo k očetu Noahu in pokrila sram njunega očeta; vendar sta bila z obrazom obrnjena tako, da nista videla očetove golote.
11  Ko pa se je Noah prebudil iz vinske omame, in potem izvedel, kaj je storil mlajši sin Ham, mu je rekel: »Zato naj bo preklet tvoj sin Kanaan; naj ostane za vse čase hlapec hlapcev in najmanj med brati, ker ti je najprej povedal o moji goloti.«
12  Nato se je obrnil k drugima dvema sinovoma in rekel: »Hvaljen bodi Bog in razširi Semov rod! Kanaan naj ostane njegov hlapec! Bog, prav tako razširi tudi Jafetovega in ga pusti prebivati v Semovih kočah; toda Kanaan naj ostane njegov hlapec!«
13  Potem je blagoslovil Sema in Jafeta; toda Hama je skupaj z ženo in otroki izrinil iz koče.

830. Poglavje
Noah o Hamovem lažnem kesanju. Spor med Noahovimi tremi sinovi. Hamovo plemenito maščevanje. Božji glasnik desetine iz Salema.
6. 9. 1844

1  Nato je Ham sprevidel, da je ravnal narobe in trdosrčno do svojega očeta in zelo obžaloval.
2  Njegova blagoslovljena brata sta to opazila in odšla k Noahu ter mu pripovedovala o tem, kako Ham obžaluje svoj greh zoper njega.
3  Toda Noah je rekel: »Poslušajta, moja ljubljena sinova, vidim Hama kako joka; toda on ne joka zaradi mojega očetovskega srca, ampak zaradi svojega hlapčevanja! Torej obžaluje svojo hudobijo nad mano, ker je zaradi te zabredel v hlapčevanje; ampak zato, ker je ranil moje očetovsko srce, tega svojega greha ne obžaluje! In tako naj ostane hlapec, ker ne ve, da je živo srce njegovega očeta višje kot njegovo hlapčevanje! Pojdita in mu to sporočita!«
4  In Sem in Jafet sta to takoj sporočila Hamu.
5  Ta pa je rekel: »Resnično, brata, če bi imel Noah živo srce, me ne bi nikoli preklel za večno hlapčevanje, a ker v prsih nima živega očetovskega srca, je to storil!«
6  Tedaj je Sem rekel: »Resnično, tu delaš očetu veliko krivico; kajti tako iz tebe govori le sebičnost! To srce se lahko spet najde samo s srcem, ne glede na to, kakšno je!
7  Če bi imel srce za očeta, potem bi našel tudi njegovo; toda ker nimaš srca za očeta, ga v očetu tudi ne moreš najti, in je zdaj razumljivo zakaj oče v tebi ne najde ničesar, kar je v njegovem srcu!«
8  Vendar so te pravične besede tako vznejevoljile Hama, da je zaradi tega vzel ženo in otroke ter nekaj krav, volov in ovc in se od tam preselil navzgor v območje današnjega Sidona in Tira ter poimenoval to deželo po svojem sinu, in rekel:
9  »No, v Imenu Gospoda, ki me je tudi blagoslovil, bi rad zdaj vedel, kje in kdaj bom postal hlapec mojih dveh bratov!
10  Resnično, prekletstvo Noaha, mojega očeta, me je močno prizadelo, čeprav sem si to dobro zaslužil! Tudi zato se želim maščevati očetu in mojima bratoma; toda ne z zlom - ne, to je daleč od mene! – ampak se želim maščevati z blagoslovom!
11  Blagoslovil bom tiste, ki so me preklinjali; in ta blagoslov naj postane žareče oglje na njihovimi glavami in naj vžge njihova srca! In tako se dežela mojega sina ne bo nikoli imenovala dežela prekletstva in hlapčevstva, ampak dežela veličastnosti in blagoslova!
12  In tako mojemu rodu nikoli ne bo treba priti na služenje v koče potomcev mojih bratov, ampak bodo prišli in si poiskali bivališče v tej blagoslovljeni deželi v mojih mestih! Amen.«
13  Tedaj je iz Salema prišel glasnik in rekel Hamu: »Ta dežela pripada Salemu; kdor hoče v njej prebivati, mora dati kralju kraljev desetino od vsega!«
14 Toda Ham je rekel: »Gospod, tu je vse, kar imam; vzemi, kajti to je Tvoje od večnosti!«
15  In glasnik je rekel: »Ker je taka tvoja volja, je ta dežela blagoslovljena za Gospodove otroke in ti boš njihov hlapec.
16 To je bilo Hamu povsem prav in dal je takoj desetino od vsega; toda ni razumel, da je glasnik poimenoval Jafetove potomce za Gospodove otroke.
17  In tako so Hamiti in Kanaanci živeli nemoteno v tej deželi do časa Abrahama, ker je Ham blagoslovil tiste, ki so nadenj klicali prekletstvo.
18  Še nekaj več, v nadaljevanju!

831. Poglavje
Kratka zgodovina Noahove družine do Abrahama.  Namigi o glavnem namenu tega dela. – Konec.
07. 09. 1844

1  Toda Hamovi otroci so se še v času Noahovega življenja zelo pomnožili; kajti Noah je živel še 350 let po poplavi in dosegel skupno starost 950 let.
2  Ham je imel sina, ki mu je bilo ime Kuš; ta je bil spočetnik mogočnega lovca Nimroda, ki je ustanovil mesto Babilon. Bil je velikan, ki je meril dvanajst čevljev in bil največji med otroki Kuša, ki so bili vsi orjaške velikosti.
3  Toda, ko je Nimrod postal zelo močan in bil med ljudmi kljub temu zelo pobožen, da so mu rekli Božji lovec, je še dolgo živeči Ham pomislil: 'Kateri drugi bodo Božji otroci, če ne Kuševi otroci, in Kanaan jim bo služil?'
4  Tedaj je spet prišel k Hamu glasnik iz Salema in mu rekel: »Zakaj postajaš domišljav zaradi Nimroda? Glej, ne s tabo, ampak s Semom in Jafetom želi Gospod zaploditi Svoje otroke in ti morajo priti iz Semovega rodu in hčere iz Jafetovega! Zato bodo Božji otroci od Sema in izhajali iz Jafeta!«
5  Ko je Ham to slišal, je postal žalosten, kajti zdaj je videl učinek Noahovega prekletstva nanj.
6  Toda glasnik je rekel Hamu: »Gospodar Salema ni kakor človek, da bi nekoga takoj preklel, zato dejstvo, da Božji otroci ne bodo prišli od tebe, ni odvisno od prekletstva, ampak samo od božanskega reda!
7  Kajti, tudi če te ne bi Noah preklel v Kanaanu, Božji otroci vseeno ne bi stopili v svet skozi tebe, ker nisi prvorojenec! Toda Sem je prvorojenec, Jafet pa najmlajši, rojen pred poplavo: zato gospostvo ostane pri Semu in Jafet kot najmlajši daje hčere.
8  Ti pa si po Gospodovem ukazu hlapec vseh; in zato si ti tudi Gospodu bližje kot tvoja brata! In zato Gospod tudi pridaja tvojemu rodu lastnosti moči, modrosti, človeške klenosti in številčnosti ter vam omogoča, da še naprej živite v deželi, v katero bo šele kasneje pripeljal Svoje otroke!
9  Toda ne verjemi, da bodo vsi Semovi potomci in Jafetovi otroci imenovani Božji; oh, nikakor ne! Glej, imam rodovnik Semovega rodu; to ti želim razkriti, in na koncu boš videl kdaj in skozi koga bodo Božji otroci najprej čudovito prišli na svet! In tako poslušaj! (Geneza, 10.01)
10  Sem je zaplodil Arpahšada dve leti po poplavi, kot si ti Kanaana; toda ti si že v prvem letu zaplodil dvojčka Kuša in Micrajina in v drugem letu Puta in Kanaana, ki sta hotela izstopati pred svojimi brati.
11  In glej, to pred Gospodom ni bilo popolno! Zato se je Gospod obrnil k Semu in Jafetu, ker sta bila zadnja, in dal Semu Arpahšada šele s tvojim četrtim sinom in ga blagoslovil že v maternici!
12. Arpahšadu je dal Šelaha; Šelahu Eberja; Eberju Pelega; Pelegu Reguja, ki se je rodil danes; Reguju pa Seruga; temu bo dan Nahor; temu Terah; iz tega bo šele rojen Abraham in njegova brata Nahor in Horan.
13  In glej, šele Abraham bo poklican za pravega očeta Božjih otrok!
14  Toda ti boš še, tako kot Noah, sam videl Abrahama, ki bo blagoslovljen od Noaha pri vseh živih rodovih in ti se ne boš odrekel njegovega blagoslova!
15  Od poplave je minilo 131 let in Abraham se bo rodil v 229 letu po poplavi; tako boš ti skupaj z Noahom, ki bo od danes živel še 219 let in skupaj po poplavi 350 let, zelo dobro spoznal očeta Božjih otrok, saj boš živel od zdaj še več kot 300 let!
16  Glej, tako je določil Gospod, in vse to je dobro, zato se s tem sprijazni, tako da boš imel pri Bogu za vedno enak delež! Amen.«
17  Nato je glasnik spet zapustil Hama, ki je živel v Zidonu (Sidon, danes Saida). Ham je bil s tem pojasnilom zadovoljen in se zaradi mogočnosti svojih potomcev popolnoma odpovedal sebičnosti.
18  In to je bilo do Abrahama Moje gospodarjenje, katerega namen je omenjen na začetku tega dela!
19  Seveda bi bilo še veliko za povedati od Noaha do Abrahama; ker pa je Mojzes o tem že podrobno oznanil, lahko glede na to vsak, ki je vešč v ustrezni znanosti najde vsako malenkost, tako da je s tem že tako zelo obsežno delo zaključeno!
20  Dobro za vsakogar, katerega bo zakon ljubezni, ki je osvetljen v tem  delu, temelj njegovega življenja; kajti potem bo v njem našel resnično, večno življenje!
21  Toda, kdor ga bo bral le kot neko drugo pravljično zgodbo, bo dobil zelo slabo žetev za svoj duh!
22  Kdor pa se bo iz tega dela norčeval in ga preganjal, ne bo ušel zanesljivi časovni in večni smrti; ker ga bom nepričakovano zgrabil, ko bo to najmanj pričakoval!
23  Glede objave tega dela pa bo Moje navodilo ob pravem času podano enemu ali drugemu od tistih, ki so bili od samega začetka v tem udeleženi, za oživitev svojega duha.
24  Tako dajem vam vsem Mojim dragim prijateljem in otrokom Moj najobilnejši blagoslov, očetovsko ljubezen in Mojo najpolnejšo milost! Hodite zvesto in neustrašno po teh življenjskih poteh in Jaz, Bog, Gospod in Oče vseh, vas bom vodil s Svojo roko v Mojo hišo; in nikomur se ne bo smel skriviti niti en las! Amen, amen, amen.

KONEC