Max Seltman Apostol Janez PDF tukaj >>>
Čudoviti prizori iz Jezusovega zemeljskega življenja
Apostol Janez kot vodnik - Ljubezen zmaga 2
23. zvezek
Prevod: Janko Žagar
Kazalo vsebine:
1. Janez dela v Jeruzalemu
2. Razprava s perzijskim duhovnikom in dvema perzijskima trgovcema
3. Templjarji aretirajo štiri brate
4. Razlaga o onostranstvu
5. Rešitev štirih ujetih bratov in odhod Perzijcev
6. Marijina smrt
7. Janezovo ponotranjenje in pogovor z Jezusom o prihodnosti Jeruzalema
8. Janez v Efezu. Boetosova krivovernost v Efezu o Jezusovem lažnem telesu - in njegova spreobrnitev
9. Maternus je blagoslovljen z darom ozdravljanja
10. Janezovo morsko potovanje iz Efeza v Izmir (Smirno)
1. Janez deluje v Jeruzalemu
1 Čas, ko je bil Janez z Jezusom, je bil že zdavnaj mimo. Jezus je dovršil svoje delo odrešenja, učenci pa so sledili stopinjam svojega Učitelja. Zanje so bile to navdihujoče ure, ko so se ozirali nazaj na čase, preživete z Učiteljem. Zdaj pa je resnost sedanjosti prinesla drugačne izkušnje. Če so z Jezusom doživljali veličastje, so zdaj doživljali nebesa, ki so jih gradili v sebi v ljubezni in Duhu svojega Učitelja. Veličastna videnja in razodetja so bila rezultat njihovega ljubezenskega življenja, ki je zdaj začelo učinkovati. K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je mati Marija skoraj vedno ostala z Janezom v Jeruzalemu, medtem ko so se drugi bratje selili iz mesta v mesto, iz dežele v deželo, opremljeni z Učiteljevo močjo; Janez pa je nasprotno skoraj vedno ostal v Jeruzalemu in bil vsem brat, duhovnik in služabnik.
2. Razprava s perzijskim duhovnikom in dvema perzijskima trgovcema
1 Življenje ga je postavilo v položaj, da je lahko govoril vsem in služil vsem; in svojim bratom, ko so bili včasih v stiski, je v najresničnejšem pomenu postal Učenikov zastopnik. Z Jakobom, Gospodovim bratom, je bil tesneje povezan kot s Petrom. Celotna skupnost poleg Jakoba ni nikomur drugemu tako zelo zaupala, kot je zaupala Janezu. Zato je razumljivo, da je Marijin dom postal dom ljubezni in kraj odrešenja. Kako jezni so bili duhovniki, ko so morali doživljati, ko so tisti, ki so bili lačni ljubezni in resnice, znova in znova odhajali v dom ljubezni.
Veliko je bilo poskusov, da bi ta osovraženi dom uničili, a vedno brez uspeha. Janezu je po zaslugi nekega Rimljana uspelo doseči, da so bili za zaščito doma določeni rimski vojakí. Naloge bratov so postajale vse večje in večje, a tudi potrebe iskalcev so postajale vse večje in večje. Večino časa so bili bratje odsotni po več tednov, pogosto tudi po več mesecev, zato je Janez čutil, da je njegova dolžnost ostati v Jeruzalemu.
2 Znova so bili vsi bratje na poti. Ravno takrat pa so k Janezu prišli tuji trgovci iz daljne Perzije, da bi pri izviru izkusili resnico in živo moč, o kateri so slišali z veliko zgovornostjo pripovedovati v Perziji. Pridružil se jim je perzijski poganski duhovnik po imenu Karsna. Tudi ta je mislil z resnico povsem resno. Janez je te ljudi sprejel v svoji ljubezni in kmalu se je stkala prava vez, ki jih je vse združila. Janez je prosil Marijo, ki je bila prisotna, naj mu ostane ob strani pri služenju. To bo še kako potrebno.
3 Poganski duhovnik je šel naravnost k stvarí in vprašal: »Kako je s tem Jezusom, ki naj bi vstal od mrtvih? Kdo je Njegova mati in kdo je Njegov oče ter kako je potekala Njegova mladost? O tej osebi kroži toliko govoric. Rad bi izvedel resnico.«
Janez je odgovoril: »Tukaj, ta Marija je Njegova mati. Jezusovo spočetje in rojstvo pa sta velik čudež.«
4 Ko je Janez umolknil, je duhovnik poizvedoval naprej: »Zakaj čudež? Ali ni vsako rojstvo človeka čudež?«
5 Janez: »Vsekakor, toda okoli Jezusa je še vedno skrivnost, ki je um še tako razumnega človeka ne bo nikoli povsem doumel. Že preroki so napovedovali Njegov prihod in prerokovali, da se bo rodil iz device; in tako se je tudi zgodilo.«
6 »Prijatelj,« je rekel duhovnik, »le kako naj to razumem; saj smo izkušeni možje.«
Marija je rekla: »Prijatelji od daleč, čeprav se sliši neverjetno, sem tega Jezusa spočela brez posredovanja moškega in mu tudi dala življenje brez bolečin. Obljubo mi je dal angel, ki mi je postal viden in slišen. Bila sem še napol otrok in nisem razumela ne angela ne kasneje ljudi, ki so me opozorili na moje stanje. To je bil zame grenak čas in tempelj je storil vse, da bi to okoliščino razjasnil, saj sem bila vzgojena v templju, nato pa dana v varstvo staremu Jožefu.
Morala sva piti strupeno vodo, in ker nama ni škodovala, se je pokazala najina nedolžnost. Ko se je mali Jezus rodil, so prišli tudi vaši rojaki in tega otroka počastili kot kralja. Jezus je odraščal kot drugi dečki; toda že pri dveh letih je izrekel večjo modrost kot izkušeni možje. Nemogoče je vse to povedati na kratko. A navsezadnje najbolj pomembna stvar ni Njegova oseba, temveč Duh, ki prebiva v Njem.«
7 Duhovnik je odgovoril: »To je težko verjeti kar tako brez vsega, a po mojem mnenju je oseba prav tako pomembna kot Duh, ki jo je oživljal. Vendar vas prosim, da mi ne zamerite mojih dvomov. Navsezadnje se o Njem govorijo neverjetne stvari, zato si nisem ogibal nobenega žrtvovanja, da bi izvedel resnico.«
8 Janez: »Prijatelj, bodi prepričan: služimo vam v Jezusovem Duhu in imamo le eno željo, da bi nas pravilno razumeli. Glede Jezusovega rojstva bodo dvomi obstajali še v daljni prihodnosti. Vendar smo bili mi priče Njegovega življenja, delovanja in dela. Kljub temu bo tebi in vsem drugim veliko lažje dojeti Njegovo naravo in Njegovega Duha, kot je bilo nam v preteklosti. Videli smo tako Njegovo človeškost kot tudi Njegovo slavo, ki nam jo je razodel – pa ne z besedami, temveč resnično v dejanjih.
9 Vi, ki ste prišli spoznat resnico o Jezusu, boste sami od sebe prežeti z resnico, če si boste dopustili prejeti in sprejeti Njegovega Duha. Ta Duh je ljubezen, ljubezen in zmeraj ljubezen; vendar ne ljubezen, ki je slepa, temveč združena z najvišjo modrostjo. Ko so se ljudje srečevali z Jezusom, je zaradi Njegove človeškosti pogosto prihajalo do pretresov. Vi, ki boste doživeli le Vstalega, in to po Duhu, pa z Njegovo človeškostjo nimate več opravka.«
10 Duhovnik: »Moj prijatelj, za nas je precej spodbudno, ko nam daješ obljubo, da bomo izkusili tega Vstalega. Za vas je kaj takega lahko; toda za nas se znova poraja vprašanje: Ali je ta vstali Jezus isti kot tisti, ki ste ga poznali kot človeka Jezusa? Veliko sil se razodeva tako v naravi kot v nadnaravnem.«
11 Janez: »V tem se moram strinjati s teboj; toda kdor koli je živel z Njim leta, tako kot mi, in je doživel Njegovo smrt in vstajenje, se ne more več pustiti zavesti. Vendar to, da smo prepričani o Njegovem vstajenju od mrtvih, še ni najpomembnejša stvar, ampak to, da nas navdihuje Njegov Duh, ki nam ga je obljubil že dolgo pred svojo smrtjo. Pridobiti tega Duha je najpomembnejša stvar; kajti v tem Njegovem Duhu smo vsi pridobili Njegovo moč in modrost. Ko enkrat to doživiš na sebi in v sebi, potem vsa vprašanja o Jezusu prenehajo, saj si takrat z Njegovim Duhom prevzel Njegovo življenje in postal nov človek. Kaj bi pomenile vse resnice brez Njegovega Duha in kaj bi bila vera Vanj, če te On ne bi oživil! Dolgoročno te nič ne bi moglo zadovoljiti; toda v Jezusovem Duhu in življenju je vsako življenje dobilo novo vrednost in vprašanja o večnosti so odgovorjena.«
12 »Toda nihče, kdor je umrl, se še ni vrnil,« je odgovoril duhovnik, »in do zdaj smo ostali brez kakršnega koli upanja.«
13 Janez: »Ne mi, dragi prijatelji, kajti smrt za nas ni več groza. Jezusova ljubezen je premagala smrt za vse, ki verujejo Vanj in živijo po Njegovem nauku, in jim obljubila večno življenje. To večno življenje pa se ne razodene šele po naši telesni smrti, ampak že tukaj, v našem življenju na zemlji; in lahko ste prepričani, da so mi v onstranstvo odprta vsa vrata.«
14 Drugi je rekel: »Prijatelj, to, kar nam pripoveduješ, še ni bilo slišano. Vsa vrata neznanega onstranstva naj bi ti bila odprta? Kako naj to razumemo?«
15 Janez: »Nekako tako, da lahko kadar koli vidim tiste, ki prebivajo v onstranstvu. Presenečeni boste, ko vam povem, da vas spremlja mladenič, ki vas ima zelo rad. To je sin vašega brata; življenje je izgubil v nesreči s kočijo, ki se vam je pripetila na potovanju. Sami ste utrpeli le malo škode. Bili pa ste neutolažljivi, saj ste bratu obljubili, da boste vestno skrbeli za njegovega sina.«
16 »To je res, to se mi je dejansko zgodilo,« je potrdil trgovec, »toda nepredstavljivo mi je, kako lahko veš za to, in da je ta moj globoko obžalovani Karkas vedno z menoj? To, da to veš, je zame skrivnost.«
17 Janez: »Če je to zate še vedno premajhno dokazilo, potem vedi: Ta Karkas, ki te spremlja, ti sporoča, da ne smeš skleniti posla s tempeeljskim duhovniki, ker te bodo zlorabili za veliko hudobijo.«
18 Trgovec je rekel duhovniku: »Poslušaj, prijatelj Karsna, kaj gre zdaj verjeti? Zdaj naj sploh ne bi sklenil posla s templjarji, za katerega sem si tako močno prizadeval; kaj torej praviš na vse to?«
19 Karsna: »Soočam se z velikimi ugankami. Če je vse to, kar pravi ta učenec, resnično, potem vsako iskanje druge resnice nima več smisla, potem smo na cilju svojega hrepenenja. Toda naj ti učenec razodene več, saj me to izjemno zanima.«
20 Janez: »Ne vidim smisla v tem, da bi razodeval še kaj več. Ali verjamete tem dokazom, ki so vam bili dani, ali pa ne. Če vam je resno mar za resnico, potem vam je to malo že dovolj, saj nisem tukaj zato, da bi govoril o duhovnih stvareh, temveč da oznanjam življenje od Boga. Še enkrat pravim tebi, ki si duhovnik: prepusti se tej resnici in dušam, ki so ti zaupane, boš prinesel življenje od Boga. Do zdaj te vraževerje in nevednost teh ljudi še nista resno prisilila k iskanju resnice; toda kako boš obstal, ko bodo nekateri tvoji verniki od tebe zahtevali dokaze, tako kot si jih ti zahteval od mene? Meni se jih ni treba bati, saj imam v lasti večno resnico.
Toda kakšne dokaze mi lahko ponudiš ti, če te vprašam o tvojih bogovih in o mrtvih, ki si jih imel rad? Mislim na tvojo ženo, ki je nisi uspel prepričati o resničnosti svojih bogov in ki v onstranstvu še vedno ni dosegla Izvira življenja.«
21 Karsna: »Kakšen človek si, da veš tudi za to? Verjel sem, da je mrtva, ti pa praviš, da še vedno ni prišla do Izvira življenja!«
22 Janez: »Prijatelj, življenje iz Boga mi daje to kot dokaz zate. Misliš, da berem tvoje misli; prav imaš. A ne le, da poznam tvoje misli, temveč vem tudi stvari iz tvoje preteklosti, na katere si že davno nehal misliti. Na primer, ti, ki se nikoli nisi zares potrudil razumeti življenja svojih bogov, ne moreš izbrisati grehov svoje mladosti in še danes ne veš, zakaj imajo tvoji otroci tako slabe oči. Kako se je tvoja žena pritoževala nad to nesrečo! Toda povzročitelj si bil ti sam. Nikoli niso pomislil na to, da si v mladosti oslepljeval ujete ptice in neizmerno užival, ko slepe ptice niso vedele, kam naj letijo. Nikoli ti ni prišlo na misel, da mora takšna žival prav tako iskati hrano, zdaj pa je ne more več najti.«
23 »Tudi to veš?« je rekel duhovnik. »Moja mladostna nespamet je torej vzrok, da imajo moji otroci slabe oči? O, kako kruta je usoda; moji otroci morajo plačevati za nespamet svojega očeta!«
24 Janez: »Ne govori o usodi, temveč pomisli na večne zakone Božanstva! Večni Bog in Stvarnik nebes in zemlje, ki se je razodel v Jezusu, Sinu človekovem, nam je dal doživeti še veliko več stvari. Naj bo rečeno tudi tebi, da lahko le večni Bog ozdravi oči tvojih otrok, če veruješ Vanj in želiš po Njegovi volji popraviti vse, kar si v svojem življenju opustil.«
25 Karsna: »Prijatelj, tukaj je moja roka, hočem verjeti, pa četudi bi se vse obrnilo proti meni! Poznaš moje misli in vidiš, da mislim iskreno, in to zato, ker si navedel dejstva, a mi nisi očital, ampak si mi celo zagotovil ozdravitev. Hvala ti za to in daj mi spoznati Njegov nauk!«
26 Janez: »Kmalu boš izvedel za nauk; toda najprej želim razčistiti s tvojimi prijatelji, saj so tudi oni prišli zaradi Jezusa.«
27 Nato je eden od trgovcev rekel Janezu: »Prijatelj, v veliko veselje mi je, da sem končno stopil na stopnice pravega Božjega templja. O tem mi ni treba spraševati, ampak le poslušati. Vse, kar si povedal mojim prijateljem, je ravno tako dobro, kot bi bilo povedano meni, zato se ti z veseljem zahvaljujem, ker si tako iskren in se nisi bal našemu duhovniku povedati resnice. No, on se ti je zahvalil, in prepričan sem, da bo držal svojo obljubo, saj ga poznam. Toda to, da njegova žena še ne more biti pri Izviru življenja, je žalostno; a kaj se sploh da storiti, ko pa ni več živa?«
28 Janez: »V telesu je ni več, toda v duhu in duši ima enako življenje kot mi, le s to razliko, da mi še vedno nosimo meso, lupino svoje duše. Tudi ona je tukaj po Božji milosti in je priča temu, kar se tukaj govori. Bog, ki je ljubezen in življenje, se ne veseli propada svojih bitij. S svojim utelešenjem v Jezusu je ustvaril poti in sredstva, da se lahko celo tisti, ki niso mogli izkusiti oznanila Njegove ljubezni in nauka, obrnejo k Njemu. Zato ne skrbite za tiste, ki živijo v Njegovi oskrbi, ampak raje skrbite zase, da boste razumeli in prepoznali življenje ter v tem prepoznavanju spoznali same sebe.
29 Človek, kakršen je zdaj, drvi v svoj propad, če sebe ne najde v Bogu. Najti se v Bogu pa pomeni iskati Boga in Njegovo resnico ter v tej nato najdeni resnici tudi ostati. Ko je človek pripravljen, mu Duh milosti, ki izvira kot vrelec iz Božje resnice, podari tisto, kar mu služi za nadaljnji razvoj. Nihče ne bi mogel nikoli reči, da je bil pri tem prikrajšan.«
30 (Sogovornik): »Z Božjo pomočjo ti je to odlično uspelo, dragi prijatelj; kajti vsaka beseda je predrla mojo notranjost kakor resnica. Le glede Karsnove žene sem še vedno v dvomih.«
31 Janez: »Bodi zadovoljen z resnico, ki ti je postala resnica; kajti vedi, da 'ni dobro vedeti preveč naenkrat'. Veruj v Jezusa, ki je vstal od mrtvih, zaradi katerega si prišel, in povem ti, da boš danes videl veliko čudovitih stvari.«
3. Aretacija štirih bratov s strani templjarjev
1 Marija je vstopila v sobo. »Janez, bratje so zopet prišli: Jih boš sprejel ali naj pridejo kdaj drugič?«
2 »O ne, Mati Marija, kar naprej jih pospremi; ti bratje so pripravljeni in niso več tujci.« Marija je nato k Janezu pripeljala štiri brate, ki jih je toplo pozdravil. Nato je eden dejal: »Janez, ne morem več naprej; ostal sem brez kakršne koli opore. Moja sinova sta zdaj prav tako postala žrtvi templjarjev. Kaj naj storim?«
3 Janez: »Brat, predvsem ne tarnaj in se ne izgubljaj v pritoževanju. Ali se ne zavedaš več veličastnih dokazov Njegove ljubezni in ali si spregledal, da naš veličastni Učenik s svojo ljubeznijo, močjo in oblastjo stoji nad vso hudobijo templjarjev? O brat, kako majhen zdaj stojiš pred našim Bogom in Odrešenikom Jezusom.«
»Da, Janez, prav imaš, in prav je tudi, da mi to poveš; toda poglej, stiska in trpljenje sta večja od vsega mojega znanja.«
4 Janez: »V tem primeru se motiš, dragi brat, saj sta stiska in trpljenje namenjena prav temu, da te navznoter pripeljeta do stopenj, ki razodevajo še večjo slavo. Praviš, da si brez vsakršne opore, a ne pomisliš, da si sam prekinil oporo pri Gospodu. Ravno v teh urah preizkušnje je še toliko bolj pomembno, da se oprimeš Gospoda in oživiš Njegove obljube. Ali ni rekel, da ne bo nikogar zapustil ali zanemaril? Ali ni rekel, da bo uslišal vsako prošnjo, če je izrečena v Njegovem Duhu? Poglej, našo hišo najbolj obiskujejo sledilci Njegove ljubezni in tisti, ki Ga iščejo. Pa se kljub temu še nikoli ni zgodilo, da bi kakšen tempeljski duhovnik uspel skaliti naš mir. Si lahko predstavljaš, zakaj je tako? Povem ti: Zato, ker smo popolnoma predani Gospodu.«
5 »Janez, verjamem ti; toda kaj naj storim, da bi spet osvobodil svoja sinova?«
6 Janez: »Povsem se umiri, brat, in ohrani stik z Gospodom; in zdaj postani popolnoma miren in navznoter brez strahu; kajti Gospod lahko učinkovito pomaga le tam, kjer se Vanj polaga popolno zaupanje.«
7 Trgovci, ki so poslušali vsako besedo, so zdaj vprašali Janeza, za kaj sploh gre. Janez je nato neznancem pojasnil, kako si tempelj s svojimi rablji vedno prizadeva preganjati in iztrebiti privržence Jezusovega nauka.
8 »To počnejo vaši duhovniki?!« - je bil zgrožen trgovec - »kje pa je vaša državljanska pravica v Božjem mestu?«
9 Janez je odgovoril: »O bratje, tempelj si jemlje vse pravice. Mi, Judje, smo nemočni proti spletkam templjarjev, se pravi, z izjemo tistih, ki so se popolnoma predali Gospodu. Pa vendar je tudi tam pričakovati največje preizkušnje. Le z milostjo, ki nam jo daje Bog, se nam je mogoče izogniti tem dejanjem in s tem tempeljskim duhovnikom ne nakopati še večje sodbe.«
10 »Zakaj večje sodbe?« – je vprašal trgovec – »zakaj se ne zatečete k samopomoči? Kar si upajo storiti templjarji, smete storiti tudi vi.«
11 Janez: »Ne, to ni Gospodova volja; Njegove besede so jasne in nedvoumne: bodite modri in brez zvijačnosti, pa boste ravnali prav. Spreobračanje duhovnika ni naša naloga, saj je Gospod sam storil vse, kar je bilo mogoče v zvezi s tem; mi pa smo varni v Gospodu, če smo popolnoma od Njegovega Duha. Pri tem bratu prav ta razumnost ni bila uporabljena, saj je pri tistih, ki so združeni z Gospodom, nemogoče, da bi On pustil pogubiti svoje otroke.«
12 Brat je dejal: »Janez, ne presojaj napačno položaja; kljub največji previdnosti mojih sinov se je med vernike vtihotapil izdajalec, drugače si tega ni mogoče razložiti.«
13 Trgovec je dejal: »Prijatelji, tudi mene vleče k temu, da bi tukaj spoznal resnico; ali se ne da kako pomagati?«
14 Janez: »Vsekakor se da pomagati. Na tisoče jih je bilo z Gospodovo pomočjo ponovno osvobojenih, toda za to so potrebna pogumna srca.«
15 »Upal bi si poskusiti,« - je pojasnil trgovec - »nobena žrtev mi ne bi bila prevelika; navsezadnje so templjarji samo ljudje, in kar zmorejo oni, mora biti mogoče tudi za druge.«
16 Janez: »Brat, ali misliš resno, bi bil pripravljen na vsako žrtev? Da, zdaj vidim v tebi, da si pripravljen, in bodi prepričan, da te Gospod lahko uporabi za to veliko delo pomoči.«
17 Nato se je potrt brat prerinil do trgovca in vznemirjeno spregovoril: »O prijatelj, če bi ti uspelo osvoboditi moja sinova, bi kako hvaležen bi ti bil!«
18 »O tem mi ne smeš govoriti, dragi prijatelj; kajti če se kaj upam storiti, storim to le zaradi Jezusa, ker mi je bilo tukaj dano spoznati resnico o Njem. Njegov Duh in Njegova narava sta mi še tuji; dojel sem le to, da mora biti On neskončna ljubezen, saj sicer ne bi tako skrbel in poskrbel, da bi vsakdo lahko prejel Njegovo življenje. Tebi, Janez, pa se posebej zahvaljujem, ker si iskren in v svoji ljubezni ne prizanašaš niti svojim bratom ter jasno razodevaš to, kar Gospoda opravičuje.«
19 Janez: »Povsem prav si povedal. Z Gospodovo pomočjo ti bo tudi uspelo opraviti to delo pomoči. Kako, pa moramo še počakati in videti. Že vnaprej pa hvala za tvojo voljo; in zdaj naj bo vse dobro in se popolnoma naslonimo na Gospoda, - On nam bo vse razodel. Zdaj pa si najprej privoščimo kratek obrok, da si okrepimo telesa. Medtem ko bomo to storili, naj še drugi pridejo do besede.«
4. Razlaga o onostranstvu
1 Marija je začutila spodbudo, da pripravi lahek obrok; in ravno takrat je prišla v sobo, kjer so sedeli bratje, ter dejala: »Bratje, pridite in imejte obrok z nami; Ljubezen mi je velela, naj ga pripravim. Morda že ves dan niste ničesar jedli.«
2 »Prav imaš,« je potrdil duhovnik Karsna, »in v slasti po resnici nismo opazili gladu, zdaj pa ga že zelo močno čutimo.«
3 Pri obroku je duhovnik Karsna ponovno spregovoril o umrlih in dejal: »Prijatelji, ne zamerite moji prošnji; ne morem se sprijazniti s tem, kar sem slišal o svoji ženi.«
4 »In jaz prav tako ne glede Karkasa,« – je dejal drugi.
5 Janez: »Prijatelji, kmalu bodo tla zrela za nadaljnja razodetja, vendar si vzemite čas! Najprej se nasitite in si privoščite požirek vina, da se vam poživi duh.«
6 Janeza niso takoj razumeli, ko pa je vino opravilo svoje delo, so dojeli, kaj je imel v mislih.
7 Postali so živahni in klepetavi. Janez pa je medtem brzdal njihovo vnetost z besedami: »Bratje moji, ali lahko zdaj razumete, da imam lahko brezmejno zaupanje vanj, ki se mu za vse zahvaljujemo? Mar Ta, ki nam lahko da to vino ter nas naredi vesele in srečne, ne bi mogel storiti še več? O bratje moji, kaj je naše življenje v primerjavi z življenjem iz Boga in kaj so vse stvari našega življenja proti stvarem, ki v Bogu za večno ostanejo naše! Zame ni več ločnice med tem svetom in onostranstvom; kajti oboje mi je odprto: Onostranstvo skozi Jezusov nauk in poslušnost njemu s strani Gospoda, po milosti pa onostranstvo doživljamo vsak dan z Gospodom in po Njem. Vi žalujete nad Gospodovo smrtjo. Za nas pa je Njegova smrt izraz Njegove večne ljubezni. Brez Njegove smrti si nobenega življenja ne bi bilo mogoče zamisliti kot večnega, Njegov nauk o ljubezni pa bi zvodenel in ne bi obrodil življenja. Tako pa je On zmagovalec nad vsako smrtjo in vso sodbo ter je na vse življenje vtisnil pečat večnosti. Kdor pa se lahko z milostjo Njegove ljubezni prebije do najvišje ljubezni, bo v sebi nosil tudi najvišje življenje, in Gospod kot življenje samo se bo vedno in vekomaj priznaval tistim, ki imajo Njegovo življenje v sebi in ga izkazujejo navzven.
8 V tem življenju je Gospod odpravil meje med tem svetom in onostranstvom, v skladu z ljubeznijo življenja, ki je vstalo v duhu, in tako Gospod želi, da lahko po Njegovi milosti vidite vse tiste, ki so vam predani v ljubezni, in se z njimi pogovarjate.«
9 Nato so prijatelji zagledali vse tiste, ki so jim imeli toliko povedati. Po krajšem času so se njihove oči znova zaprle.
10 Trgovec je dejal: »Janez, nadaljnje besede niso potrebne; stojim za svojo odločitvijo in bil sem celo močno opogumljen. Karkas je zaradi tvojega nauka popolnoma spremenjen, in če sme, želi ostati pri tebi. Za tempelj ni več dosegljiv; tam prebivajo črne vrane in krvavo rdeča tolpa. Če torej lahko to uro štejem za dar čudodelnega Odrešenika, potem, dragi Janez – tukaj imaš mojo roko – ostajam tvoj.« Karsna je poročal: »Janez, ne upam si več izražati kakršnih koli želja ali česa podobnega; kajti to, kar sem izkusil, je bilo najprej grozljivo, kasneje pa čudovito. Zdaj ne vem: smo srečnejši mi ali tisti, ki so odšli domov? Mi, ker so nam poti milosti še vedno odprte, ali drugi, ker so že premagali vse ovire. Za nas sta pot in milost nekaj popolnoma novega; zanje pa se zdaj zdijo vsa vrata zaprta, saj sta njihov edini delež le še žalovanje in obžalovanje. Resda mi je prinašalec luči dal obljube, a je poudaril, da bo to zahtevalo še veliko truda in obilico dobre volje; nato pa je postalo svetlo in sončno.«
11 Trpeči brat se je medtem rahlo nasmehnil in dejal: »Bratje, nori smo, da nas skrbi. O, kakšna spodbuda v onostranstvu; nikoli ne bi verjel, da imamo takšne pomagače; kakšna škoda, da jih ne moremo vedno videti. Potem ne bi bili tako potrti.«
12 Janez je dejal: »Bratje, Gospod ne zapravlja svoje milosti vnemar. Tudi pri tem ima svoje namene. Najprej s teboj, dragi brat, ki si že dolgo posvečen v Gospodov nauk in vodstvo; žal pa ti je malo prišlo na misel, da moraš duhovnim pomagačem najprej dati pravico in tudi sredstva: pravico s tem, da si vedno poln vere in zaupanja, ter sredstva s potrjevanjem Gospodove ljubezni. V tem potrjevanju iz tvojega srca izvirajo življenjske moči, in prav iz teh življenjskih moči so ti duhovni pomagači lahko v pomoč.
13 »Tudi vam, drugim bratom, ki vam je bilo prvič dovoljeno pokukati za zagrinjalo groba, pričujem, da tisti, ki živijo v onostranstvu, živijo v popolnoma drugačnem svetu. Po eni strani mi, ljudje, živimo v svetu Gospodove milosti, ki nam jo je odprl s svojo smrtjo in vstajenjem; po drugi strani pa pokojni živijo v svojem svetu oziroma v ljubezni, ki so jo prinesli s seboj v drugi svet. Da – prinesli s seboj, dragi bratje – kajti v onostranstvu nihče, niti mi sami, ne more imeti več, kot prinese z Zemlje kot duhovno dobrino. Ljudje, ki se nikoli niso mogli ničesar naučiti od Gospoda, se tam sicer urijo, vendar na svojih tleh in v svoji sferi. A takrat je tako težko nekaj odstraniti iz sebe na način, da bi se tega osvobodil. Saj od kod naj vzamem sredstva, ko pa sem odvisen le od tistega, kar sem prinesel s seboj? Mi, človeška bitja, imamo v tem svetu milosti še vedno svoje roke in noge, predvsem pa, bratje in sestre: po Gospodovi milosti nam je dana priložnost za izkazovanje ljubezni. Skozi to aktivno ljubezen rastejo sredstva in moči duhovne narave ter ostanejo z nami za večnost.«
14 »Tvoja žena, Karsna, je težko dostopna: njeni stari bogovi so vžgani v njeno dušo in potrebnih bo še veliko namigov, preden se jim bo odpovedala. Na splošno pa si ne domišljajte, da bo Gospod nam, pa tudi pokojnim, brez nadaljnjega izpolnil vsako željo ali da bo zanemaril svoje lastne večne zakone. Največji zakon, ki si ga je naš Bog sam vzel za svojega, je ta, da nikoli ne vtihotaplja ali vsiljuje svoje volje človeškemu ali duhovnemu bitju, četudi to prenaša največje bolečine ali pa se postavlja na sovražna tla nasproti Njemu. On ostaja zvest samemu Sebi in lahko na pomoč priskoči le tam, kjer se srce obrne k Njemu v svobodni ljubezni. Tudi mi, ljudje, ne moremo storiti ničesar drugega kot prositi, se zahvaljevati in biti aktivni v bratovski ljubezni. Pri vsem našem delovanju pa naj bo naša pozornost vedno usmerjena v to, da služimo tako, kot je Gospod in Učenik služil nam ljudem, ter da si prizadevamo za Duha, ki nam ga je dal na Golgoti kot večni dar.«
15 Bratje so še ostali dolgo, in ko so se poslavljali, je trgovec dejal: »Janez, preden odidem, želim, da veš, da si bom prizadeval služiti Gospodu in Učeniku. Tvoje besede nikakor niso človeške besede in razodetja niso prišla iz tvoje volje, temveč so čisto Božje delo; zato tudi ne sodim po tebi, ampak po Bogu, ki si nam Ga razodel tako čudovito, kot si Njemu ustvaril priložnost, da se nam razodene.«
5. Rešitev štirih ujetih bratov in odhod Perzijcev
1 Minili so približno trije tedni, ko se je trgovec vrnil in prinesel novico, da je kupil več kot 500 sužnjev in da jih bo odpeljal v svojo domovino. Janeza je vprašal, ali si jih želi ogledati in jim nameniti nekaj besed. Janez je privolil, vendar tega ni želel storiti v Jeruzalemu, da v templju ne bi vzbudil suma.
2 Janez si je priskrbel voz in se z dvema bratoma, Jakobom in Andrejem, odpeljal do tabora, kamor jih je trgovec namestil.
3 Vozili so se ves dan, in ko je sonce začelo zahajati, so dosegli njihovo počivališče. Med ljudmi v tem velikem transportu nihče ni slutil, da gredo naproti svoji rešitvi. Vsi so čutili, da so bili prodani v suženjstvo, in so molili k Bogu, naj da njihovemu novemu gospodarju dobro in blago srce.
4 Tabor je bil postavljen na običajen način. Ljudje so si skuhali hrano v loncih, ko je prispel voz z učenci. Začudeni so prepoznali učence. Ker pa so bili sužnji, so morali molčati in počakati, ali se jim bo sploh dovoljeno razkriti.
5 Ko so bili učenci nahranjeni in je bilo poskrbljeno za utrujene konje, so oskrbniki ukazali, naj se ljudje v taboru urejeno in brez razlikovanja zberejo skupaj. Radovedni, kaj to pomeni, so se hitro razvrstili. Nato je prišel njihov novi gospodar z učenci.
6 »Hvaljen bodi Jezus Kristus,« je rekel Perzijec z glasnim, odločnim glasom, »šele zdaj lahko govorim z vami, ko vem, da smo vi in jaz na varnem. Kupil sem vas, da bi vam pripravil znosnejšo usodo. Po milosti vašega Boga, ki je zdaj tudi moj Bog, mi je bilo dovoljeno tvegati in se spustiti v to nevarno trgovino, da vas odkupim. Nimam pravice trgovati z ljudmi, zato vam vsem vračam prostost. Če sem bil včeraj ali danes do katerega od vas malce strog, vas zdaj prosim za odpuščanje. In zdaj vas sprašujem: Kdo med vami se želi vrniti v Jeruzalem? Poskrbel bom, da ga takoj odpeljejo nazaj, vendar pomislite na nevarnost, da vas tempelj znova zapre! Kdor pa želi iti z menoj, mu bom pravičen brat. Imam veliko premoženje in ne bom izkoriščal vaše svobode. Ostali moji sužnji bodo po moji vrnitvi prav tako prejeli prostost, saj sem se po Božji milosti tudi sam osvobodil okovov lažnega malikovanja. Kdor izmed vas želi ostati z menoj, naj ostane na svojem mestu; kdor pa se želi vrniti, naj stopi na desno!«
7 Le zelo redki so stopili iz vrste. Nato je Perzijec rekel: »Torej, moji prijatelji, zdaj pa prisluhnimo besedam Gospodovih učencev; kajti brez slovesa in brez Gospodovega blagoslova ne želimo oditi v naš novi dom. Zato sem učence prosil, da izkažejo to ljubezen vam in meni.«
8 Janez je nato stopil naprej in rekel: »Moji bratje, sestre in majhni otroci, ganjen nad tem dejanjem ljubezni, ki vam je vrnilo hrepeneno svobodo, ponujam vam roke v Jezusovem Duhu in se veselim, da vam lahko služim. Veselje, ki ga vsi čutimo v svojih srcih, je tudi veselje Gospoda in Učenika Jezusa, in On vam po meni sporoča: 'Moji otroci, bodite vedno veseli in hvaležni, saj vas je bilo mogoče rešiti iz vezi Mojih nasprotnikov. To je velika žrtev, ki jo je bilo treba prinesti, in dar iz nebes, zato ti, Moj sin, sprejmi zahvalo, ker si prinesel to žrtev zaradi svojih bratov in sester. Za to tvojo ljubezen prejmi Mojo milost in prejmi, Moj sin, Moj blagoslov, skupaj z darom, da boš videl vse tiste, za katere Me boš prosil v Mojem Jezusovem Duhu. Naproti ti prihajam s tem darom, ker Me nisi želel prehiteti z željo po njem. Uporabljaj ga pravilno in iz njega bo vzcvetel blagoslov. Vam pa se zahvaljujem, Moji majhni otroci, ker ste Mi ostali zvesti in se niste pustili premamiti obljubam Mojih nasprotnikov. Bodite zvesti služabniki svojemu novemu gospodarju in ne pozabite, da ste v svojem novem domu prav vi poklicani, da zame tam zgradite novo Betanijo in tako ustanovite kraj oskrbe v času stiske in trpljenja, ki bo doletelo ljudi tukaj in povsod. Sodbe ne morem odvrniti, saj ima duh Antikrista nad vsemi zakoni človeškega razuma pred očmi le en cilj: poraziti Mene in si prilastiti oblast nad vsem življenjem. Tudi svojim angelom ne morem dati nobene druge besede kot to, ki jo dajem vam; kajti od zdaj naprej lahko postane in je Moj otrok le tisti, ki Me prizna v svobodi svoje ljubezni. Vi ste to storili, in zato vas blagoslavljam kot Moje otroke, ki ste zdaj postali nosilci Mojih nebes, ki pa se morajo v vas najprej odpreti skozi vašo ljubezen.
9 Ko bi le vedeli, kakšen dar ste s tem prejeli; a le prihodnost in vaš razvoj vam ga bosta razkrila. Nikoli več vam Mene ne bo treba prositi: Gospod, pridi k nam in razodeni Svojo ljubezen, temveč bom Jaz vedno in ob vsakem času z vami in v vas, in Moja Beseda bo ostala vaša svetilka ter vaš vodnik v vseh življenjskih situacijah. Kdor pa bo popolnoma vzniknil v Moji ljubezni in v Mojem Duhu, temu bom postal viden, kot zdaj postajam viden vam. Veselite se Moje ljubezni; to naj bo zahvala za tisto, kar prosim od vas. Veselite se, da bo veselje postalo vaša skupna last, in veselite se, da bodo vsi, ki bodo okoli vas, po vas, Moji majhni otroci, prav tako izkusili Duha Moje ljubezni, Mojega veselja in Mojega miru. Tako vas vidno blagoslavljam s Svojimi rokami, ki vam oznanjajo pričevanje Moje ljubezni, in vas blagoslavljam s Svojimi usti, da bo celotna neskončnost vedela, kako vaš Oče nagrajuje ljubezen in zvestobo, ter vas blagoslavljam s Svojim srcem, da boste vedeli, kje je vaš večni dom – ob Mojem srcu. Amen. Amen. Amen.'«
10 Vidni Odrešenik in Oče je nato znova stopil med vrste, položil roko na glavo vsakega izmed njih in se nato postavil za učence, nakar je vidno izginil.
11 Vsi so bili globoko ganjeni. V čustveni tišini je zazvenel Jakobov glas: »Draga srca, kakšnemu dejanju ljubezni smo pravkar smeli biti priča! Naš ljubljeni Oče, Jezus in Odrešenik nas je blagoslovil s Svojimi rokami, s Svojimi usti in Svojim srcem, vidno nam in celotnemu duhovnemu svetu. Resnično, takšna dejanja milosti so bila redka izkušnja, in zakaj? Ker ste vi, dragi bratje in sestre, vztrajali v zvestobi svojemu Odrešeniku. Kakšno čudovito izkušnjo vam je namenila Večna Ljubezen: na pragu novega življenja ste povzdignjeni v otroke Njegove ljubezni in Njegovega srca, vaš novi brat pa je sprejet v to skupnost, tako da poleg nebeškega Očeta zdaj prejemate tudi zemeljskega očeta, opremljenega z darovi iz nebes.
12 Ta milost vas na novo zavezuje in vas postavlja v položaj, da postanete nosilci Duha, za katerega se morajo tisoči boriti vse svoje življenje. To sveto stanje, na katero vas je zdaj povzdignila Večna Ljubezen, vas dela tudi za dediče Njegove ljubezni in Njegovega življenja. Tako kot so Njegova nebesa postala last Njegove ljubezni, bi morali tudi vi postati lastniki veličastnih nebes, da lahko vsem, ki jih ljubite, ponudite nebesa za večnost, kar jih naredi za vaše so-prebivalce. Zato pojdite zdaj z veseljem v svoj novi dom in vedite: naša srca ostajajo z vami, in če vam bo Gospod poslal pričo, jo sprejmite, kot da bi prišel Gospod sam! Kajti z enako ljubeznijo, s kakršno sprejmete služabnike Njegove ljubezni, je lahko tudi On služabnik vam. Sprejmite zdaj tudi moj blagoslov iz moje ljubezni, ki je moč in zavest moje ljubezni po Jezusovi milosti! Amen.«
13 Nato so tisti, ki so izstopili že prej, stopili k Janezu in rekli: »Brat Janez, ob takšni obljubi se tudi mi raje odpravimo daleč stran z novim bratom; bi lahko obvestil naše drage doma, da smo v dobri oskrbi in v pravi Gospodovi milosti?«
14 Janez je rekel: »Z veseljem, bratje, z radostjo bom prinesel to veselo novico vašim dragim in jih rešil njihove žalosti. Vedite pa tudi, da ste bili prav vi razlog, da je vaš novi brat prejel ta željo po Jezusovi ljubezni in da ste zdaj vsi izkusili to dejanje najveličastnejše ljubezni!«
15 Zdaj so svojega novega gospodarja prosili, naj jih sprejme v svojo hišo, kar jim je z veseljem odobril. Nato je nastalo nepopisno veselje. Vsi so se rešili strahu in skrbi, učenci pa so imeli težko nalogo; zapisati so morali vsa imena, da bi lahko obvestili sorodnike; po dobri uri je bilo tudi to opravljeno.
16 Medtem je Perzijec svojim prijateljem opisal vse, kar je doživel in še doživlja; kajti to veselje odrešenih in osvobojenih ljudi je privabilo izjemno veliko število blaženih. Čeprav ni mogel slišati njihovih besed, je doživljal neopisljivo radost. »O, prijatelji,« je vzkliknil, »kaj pomeni to veselje v primerjavi z žrtvijo, ki sem jo moral sprejeti; oh, verjemite mi: tudi če bi moral žrtvovati celotno svoje premoženje, to veselje ne bi bilo predrago plačano. Najbolj radosten je Karkas, ki je prišel k nam z mladim, a najveličastnejšim prijateljem in kot kaže, bo ostal z njim. Ne, ta preprosta in vendar neizmerna lepota! A kdo izmed vas bi lahko vsaj enkrat videl ta sijaj, ki izhaja iz samih učencev! Zdaj imam zagotovilo, da jim noben nasprotnik ne more škodovati.«
17 Nato so prišli učenci, ko so opravili delo. »Zdaj lahko še celo noč živimo iz svoje ljubezni.« Jakob je Perzijce dopolnil z informacijami o vsem, kar je bilo vredno vedeti, in tudi vsi ostali so slišali Jakobove besede, ki so bile čisto razodetje. Noč, redko lepa in mirna, se je kmalu umaknila zarji.
18 Zdaj so strežniki začeli pripravljati zgodnji obrok, učenci pa so se poslovili od svojih bratov in sester, saj so želeli zadnjo uro še ostati sami s Perzijci. V tej zadnji uri se je skozi Janeza ponovno razodela Večna Ljubezen, in Karsna, ki je ob vseh besedah molčal, a bil v srcu najbolj živ, je po ljubezni dobil moč, da postane orodje ozdravljanja. Kakšno dejanje predanosti so bratje doživeli po Karsni!
19 »Od sedaj naprej nočem biti duhovnik, ampak le brat v smislu ljubezni do Odrešenika. O, Jezus, ki si mi dovolil, da Te uzrem v vsej Tvoji ljubeznivosti, ki si preoblikoval celotno moje bitje in v meni vžgal ogenj, da bi bil Tvoj služabnik! Zdaj vidim Tvojo milost v sebi in ta milost je kot izvir, ki daje luč in luč, znova in znova.«
20 Karsna ni mogel več govoriti, notranje življenje ga je tako prevzelo, da je padel na kolena ter jokal od veselja in hvaležnosti. Janez je položil roke nanj in rekel: »Brat, vstopi popolnoma v Jezusovo ljubezen, da se bo Njegovo življenje razodevalo skozi tebe! Ne boj se zaradi svoje preteklosti, ampak glej z jasnim pogledom v prihodnost, da boš v polni službi Ljubezni kot posrednik v Njegovem Duhu!«
21 Še enkrat so se bratje objeli, nato pa so se učenci povzpeli na svoj voz, ki so ga vsi obdali - še enkrat so se pozdravili in si pomahali, in izkušnja najveličastnejše milosti se je končala. Janez je ostal na vozu in blagoslavljal, dokler je še lahko videl tabor. Nato so se tudi tisti, ki so ostali zadaj, pripravili na odhod.
6. Marijina smrt
1 V Jeruzalemu so razmere postajale vse slabše in slabše. Marija je le redko hodila ven, pa še takrat nikoli sama. Tudi učenci so postali bolj previdni, le Jakob je ostal enak. Tudi Janez nikoli ni puščal Marije same doma. Templjarji so to izkoristili kot priložnost za širjenje zlobnih govoric o Mariji kot "svetnici" in Janezu kot "hinavcu". Te govorice so povzročile, da so se mnogi verniki začeli izogibati hiši in očitati drugim učencem.
2 Marija je zaradi teh razmer močno trpela, Janez pa je bil prisiljen za nekaj časa zapustiti Jeruzalem. Priložnost je izkoristil za obisk novoustanovljenih skupnosti. Tudi tja so segle grde govorice, a potrebnih je bilo le nekaj besed, da se je podoba Marije, ki so jo skoraj vsi bratje in sestre častili že skoraj božansko, očistila. V tem času, ko je bila Marija večinoma sama in obdana le z redkimi zvestimi, se je v njej dovršila velika zrelost in postajala je vse bližje svojemu ljubljenemu Jezusu.
3 Janez o vsem tem ni imel pojma. Njegova ljubezen do matere svojega Učenika, ki mu je po Jezusovi ljubezni postala mati, je videla le eno nalogo: zlomiti konico vsake napačne misli, ki bi lahko umazala Marijino podobo, in tako ga je Večna Ljubezen spodbudila k vrnitvi v Jeruzalem.
4 Vrnil se je na večer pred sabatom. Marijina hiša je bila polna prijateljev, ki so ga čakali, saj je Marija prejela sporočilo, da se bo tisti, ki je odšel zaradi njenega klica, vrnil iz izgnanstva, ki si ga je sam naložil. Kako veliko je bilo veselje, ko se je Janez vrnil! Ko pa so navzoči videli veselje ob ponovnem srečanju in objem obeh, se je na njihove duše zgrnila senca.
5 Janez je to opazil in rekel: »Bratje in sestre, kakšen duh vas je obsedel, da skrunite to sveto uro našega ponovnega srečanja? Kar je nebesom in vsem blaženim v največje veselje, vi kazite s svojo sužnostjo in nečistostjo. Očistite svoja srca in v sebi postanite svobodni. Niti besede več vam ne bom rekel, če v vaši duši takšne misli senčijo to čisto ljubezen.«
6 Marijo je Janezova resnost ganila in je rekla: »Janez in vi, dragi prijatelji, ob smrti mojega Sina je v meni veliko umrlo, ta ura pa je zadala smrtni udarec tistemu, kar je v moji duši še živelo od mojega lastnega. Nikoli nisem bila bližje svojemu Jezusu kot v zadnjih dneh, ta ura pa mi je prinesla popolno predanost Njemu. To, kar boste vi in svet govorili o meni, se me ne bo nikoli več dotaknilo; kajti moje mesto je zdaj pri mojem Jezusu. Vsa hvala vam za vašo ljubezen, zdaj pa se bom zaradi vašega odrešenja popolnoma osvobodila, da sovražnik vsega življenja ne bi prišel pod še večjo sodbo.«
7 Marija je zajokala, vsem ponudila roko in še enkrat objela svojega Janeza; nato je pokleknila in se združila v molitvi s svojim sinom Jezusom. Njen pogled je postajal vse bolj prevzet, njene oči vse bolj sijajne, iz njenega telesa je žarelo, da so bili vsi osupli. Nato pa – sijaj svetlega bliska, vonjave so napolnile prostor in Marije ni bilo več. Njena oblačila so ležala kot kup pepela na mestu, kjer je molila. Vsi so bili izjemno vznemirjeni, Janez pa je rekel: »Bratje, zdaj je Marija popolnoma z našim Učenikom in Očetom, Jezusom.«
8 Ta Marijin odhod domov je bil največja izkušnja v njegovem življenju; od tistega časa naprej je bil le še ljubezen in v ljubezni še tesneje združen s svojim Učenikom. Kjer je bil Janez potreben, tam je bil; kjer je bila potrebna ljubezen, je imel največji uspeh. Da, celo templjarji so se bali njegove dojemljivosti; kajti nihče drug kot Janez ni znal tako jasno prepoznati in izraziti njihovih misli, da jih je spreletel strah. Toda Janez je postal jasnoviden tudi za prihodnje stvari. Njegova videnja so dobila značaj neposrednih razodetij; drugi ga pogosto niso več razumeli. Janez zdaj ni več ostajal v Jeruzalemu, ampak se je prepustil vodstvu Duha, ki je bil zanj Večna Ljubezen sama, in v tem je našel tudi zunanjo potrditev. Vedno je prišel ob pravem času, vedno je bil tam, ko je bilo potrebno, in ob tem je znova in znova lahko rekel skoraj le eno stvar: »Otročiči, ljubite drug drugega, da bo vse dihalo le ljubezen, mir in radost.«
9 Starejši ga pogosto niso več razumeli, medtem ko so se mlajši oklepali njega. Celo njegovi bratje, stari učenci, so se čudili, kako je njihov Janez postajal vse bolj podoben "očetu".
10 Postopoma, eden za drugim, so zaradi smrti odhajali iz njihovih vrst, a Janez je ostajal enak. »Otročiči, tudi na nas pride vrsta,« je govoril, »vendar bodite modri, da ne bomo prehiteli našega Očeta. On je ljubezen in mi želimo postati ljubezen, zgodi se karkoli. On je ljubezen in vse mora biti ljubezen. Vsa nebesa gledajo na nas in vsi angeli so nam pripravljeni služiti, vendar vsakomur le po njegovi ljubezni. Prizadevajmo si, da ne bomo nikogar razočarali, in takrat ne bomo razočarali našega večnega Očeta; in prav od Njega prihajajo vse blaženosti, za katere se zdi, da izvirajo v nas in lahko povzročijo večjo blaženost tudi v drugih.«
11 Nato je prišel še en dogodek, ki za jeruzalemske kristjane ni ostal brez vtisa: Smrt Jakoba, ki so ga templjarji vrgli z vrha templja. Mnogi so prišli k Janezu in rekli: »Brat Janez, kako je naš Oče in Učenik Jezus dopustil, da se je to zgodilo? Ali je Jakob, tisti neustrašni in močni, spodletel, ali pa je krivda naša?«
12 Janez je odgovoril: »O, otročiček, ne sprašuj! Jakob je s svojo smrtjo le poveličal Večno Ljubezen in dal svoj krvni davek, da bi sodba prišla toliko prej. Seveda bi naš večni Oče to lahko preprečil, vendar ne z ljubeznijo, ampak s svojo vsemogočnostjo, in komu bi to koristilo? Nam vsekakor ne. Jakob je vedel, kaj se mu bo zgodilo, in bi to lahko preprečil z močjo iz Boga, če bi hotel.
13 Predvsem pa Jakob ni želel biti nad svojim Učenikom, ampak je tako kot On dopustil, da se mu zgodi vse, da bi se s tem odvzelo vse orožje Božjim sovražnikom. Poleg tega je Jakob vedel, da umiranje zanj ne bo groza, ampak blažena izkušnja, ki jo bodo vsi sovražniki nekega dne zavidali. Nadalje je Jakob s svojo predanostjo odkupil življenje, ki je bilo namenjeno za pričevanje. Zdaj je v najbolj svobodnem telesu in vse zemeljsko je bilo odstranjeno z njegove duše. Če bi ga videli, bi bil vaš mir izgubljen, saj bi Jakobu povzročilo bolečino, če bi se moral zakriti zaradi vašega odrešenja.« Tedaj so se bratje čudili in občudovali Janeza, ker v tej umirjenosti in ljubezni ni izrekel niti ene besede nezadovoljstva, pritožbe ali očitka, in so umolknili.
7. Janezovo ponotranjenje in pogovor z Jezusom o prihodnosti Jeruzalema
1 Janez je postal še bolj tih, njegovo vizionarstvo se je vse bolj krepilo, a še vedno se je pogovarjal le z redkimi. Njegova videnja so napovedovala uničenje Božjega mesta, Jeruzalema. Vendar Janeza pri tem niso razumeli. Nekateri so govorili: »Nenavadno, sicer je naš Janez sama ljubezen, tu pa vidi le slabo.« Drugi pa so dejali: »Čemu zdaj nenadoma ta sprememba? Če naše žrtve še niso dovolj, naj vendarle z jasnimi besedami sporoči, kaj je še potrebno.«
2 Toda Janez je rekel le: »Otročiči, ljubite drug drugega in naj bo ljubezen vaša naloga; kajti kmalu bo prišel čas, ko boste želeli ljubiti, pa tega ne boste več smeli. Iščite svoj kruh zunaj Jeruzalema, če želite, da vam bo prizanešeno. Poglejte propad Betanije; odkar Lazarja ni več tam, se je tja naselil drug duh. Lazar je storil vse, da bi svojim vernim zagotovil drug kraj; zakaj oklevate? Vas mora res šele resnost izučiti, ko bo že prepozno? Moji opomini so Gospodovi opomini in moja videnja so mi dana iz ljubezni do vas, da se nihče ne bi mogel kasneje pritoževati in izgovarjati.«
3 Mnogi so verjeli, drugi pa so povzročali zmedo, in Janez se je zaradi tega v svoji žalosti zatekel k svojemu ljubljenemu Učeniku: »Moj Jezus, kaj sploh še lahko storim? Ali res ni sredstva, s katerim bi preprečili to grozoto? Ljudje se ne zavedajo, da je ljubezen lahko tako stroga, in nočejo verjeti, da se bo vse to zgodilo; na koncu sem z močmi, zdaj Ti pridi in pomagaj s svojo ljubeznijo in modrostjo!«
4 Nato je Učenik stopil predenj in rekel: »Moj Janez, Jaz in ti sva postala eno, in z enakim vprašanjem prihajam k tebi: kaj naj še storim? Zla ne morem več zaustaviti, tako kot ti ne moreš zaustaviti dvoma svojih bratov. Ali misliš, da bi lahko svoje delo odrešenja dokončal s svojo vsemogočnostjo? Saj veš tako dobro kot Jaz, da se mora vse izteči tako, ker ljudje tako hočejo. Ko moliš: 'Gospod, tvoja volja naj se zgodi nam in z nami', ti Jaz pravim: 'O, otrok, tvoja volja naj se zgodi zdaj in vselej, kajti Jaz nočem več biti Gospod, ampak Oče.'Samo še eno stvar Jaz lahko storim, in ti veš za to stvar. Zato ne bodi malodušen, kajti vsem tistim, ki Me ljubijo kot svojega Očeta, sem in ostajam zvesti Oče; vsi tisti, ki sem jim Jaz le Gospod, pa ne odstopajo od svojih zakonov. Zate pa še vedno obstaja izhod, namreč, da v svoji previdni ljubezni ohranjaš pripravljena nebesa, v katerih lahko sprejmem vse tiste, ki jih želiš imeti na varnem v svoji ljubezni.«
5 Janez je rekel: »Toda, moj Oče, jaz naj bi imel pripravljena nebesa? Saj si rekel, da boš Ti priskrbel bivališča za tiste, ki verujejo vate?«
6 »Vsekakor, Moj Janez, verovati vame pomeni živeti v Meni; toda kdor ne bo sprejel ljubezni od Mene preko tebe, sam sebe izključi iz Moje ljubezni. Zato ti poskrbi za svoje brate, da Me ne zadane očitki sovražnika življenja!«
7 Nato se je okoli Janeza zdanilo in zagledal je širno morje, katerega valovi so se nežno zibali. Sonce je sijalo v svojem blišču in vsak val je odseval njegovo podobo. V vsakem od teh žarečih sonc je Janez zaznal podobo svojega ljubljenega Učenika. Ko je morje postajalo vse večje in večje in je vtis, ki so ga nanj naredila odsevana sonca, postajal vse močnejši, je rekel: »Oče, zdaj si mi povedal več, kot sem želel vedeti. Zdaj me ni več strah, kajti Tvoja ljubezen je večja, kot jo bo katerikoli človek ali angel sploh kdaj mogel razumeti. Ti želiš biti le to, kolikor Te ljubezen zaobjema, in želiš ter lahko pomagaš le tam, kjer Ti ljubezen daje možnost za to. Moja volja naj bo Tvoja in Tvoja moja, o Oče; takšno ponižnost lahko podariš le brez besed, saj zanjo ni besede.«
8. Janez v Efezu. Boetosovo krivoverstvo o Jezusovem lažnem telesu in njegovo spreobrnjenje
1 Razmere v Jeruzalemu in okolici so postajale vse slabše. Nihče več ni bil varen, in odkar so Rimljani odšli, od zunaj ni bilo več pomoči. Ostalo je le še nekaj učencev, da so krepili brate. Janeza že dolgo ni bilo več v Jeruzalemu, saj ga je Duh odvedel stran, k zatiranim cerkvam. Rimljani so povsod zbirali svoje vojake in obroč okoli Jeruzalema se je vse bolj ožil, a v samem Jeruzalemu so ljudje ostajali nevedni. Zdaj se je vršila sodba in obljuba: »Ne bo ostal kamen na kamnu« – se je dobesedno uresničila. Zdelo se je, da se je v celotni judovski deželi sprostil sam pekel; toda Janez je takrat že bival v Efezu.
2 Tam, v cerkvah, ki jih je ustanovil Pavel, ga je čakalo veliko delo. V nekaterih cerkvah je kazalo slabo, saj so se širili napačni koncepti in napačen duh. Predvsem je izstopal duhovnik po imenu Boetos, ki je dobil dar ozdravljanja in je imel tudi velik uspeh. Vendar je Janez v svoji ljubezni videl globlje in je šel k duhovniku, ki je sicer oznanjal Jezusa, a Ga je zavračal v Njegovi človečnosti. Mislil je namreč, da je Jezus po Božji moči kot Božji Sin hodil po tej Zemlji le v izposojenem telesu in da je bilo zato Jezusu zlahka iti na križ. Zaradi duhovnikovega uspeha pri ozdravljanju so mu neumni verjeli. Janez se je znašel v težkem položaju in le z vztrajnim oznanjevanjem: »Beseda je meso postala in je prebivala med nami« - je lahko počasi odpravil to veliko zablodo.
3 Duhovnik se je spremenil. Bil je spreobrnjen po Gospodovi milosti in prežet z močjo Jezusove ljubezni, pa mu še vedno ni prišlo na misel, da se je Jezus rodil kot otrok ter je moral biti vzgojen in poučen kot vsak drug otrok. Ni mu prišlo na misel, da je moral Jezus kot mlad človeški otrok prepoznati samega sebe prav tako kot katerikoli drug človek ter je moral trdo delati in se boriti s samim seboj in svojo dušo.
4 Rekel je: »Janez, vi kot Njegovi učenci Jezusa poznate v Njegovi moči in slavi, zdaj pa Ga želiš postaviti na tla, na katerih stojimo mi ljudje? Ne, Jezus je tako visoko nad vsemi ljudmi, da bi bilo grešno postavljati Ga na isto raven z ljudmi.«
5 Janez je odgovoril: »Jaz sem Jezusa spoznal kot človeka, ki se bori in si prizadeva, in Njegov boj sem vzel za svojega. Misliš, da Jezusa pomanjšuješ, če Ga vidiš kot človeka na isti ravni, kot smo mi, jaz pa ti pravim, da Ga s tem le povišuješ in delaš Jezusa za popolnega človeka, kar je še danes in bo večno.
6 To je tisto veliko in nedosegljivo, da je lahko vse nižje v mesu poduhovil na tak način, da na koncu v Njem ni bilo ničesar mesenega, ampak le Božansko. Ravno to, kar si ti želiš, je najboljše orožje za sovražnika življenja, in s svojim služenjem stojiš v sovražnikovem taboru. Če bi Jezus po Božji vsemogočnosti nosil le telo, ki bi bilo imuno na vsak človeški in čutni vzgib, potem Jezus ne bi bil dostopen ljubezni, ki želi pomagati celo najbolj pokvarjenim in izgubljenim. Kajti Jezus je najprej v samem sebi ustvaril ljubezen in nebesa ter je bil zmožen to ljubezen in v sebi ustvarjena nebesa razodeti nam.«
7 »In vsi mi smo videli to slavo, slavo Očeta, ki je bila Njegova ljubezen, in zato je vsem nam postalo očitno: Bog je postal človek, rojen iz žene, in je umrl na križu kot tista dva hudodelca, ki sta bila križana. Pokopan je bil kot vsak drug človek in je bil prvi, ki je nosil telo, ki nikoli ne more umreti ali biti uničeno. Njegovo sedanje življenje bo prišlo tudi nad vse tiste, ki verujejo Vanj in v Njegovo utelešenje.«
8 Boetos je odgovoril: »Janez, govoriš veliko besed, a v bistvu lahko dokažeš ravno tako malo kot jaz. Poglej, koliko ljudem sem že lahko pomagal po Jezusovi milosti. Da lahko tudi ti, Janez, ozdravljaš bolne, ne dvomim, vendar tudi tebi to ne bo zadostovalo.«
9 Toda Janez je rekel: »O, ubogi brat, v kakšni zablodi si se izgubil; tvoja vera ni nič drugega kot zabloda, ker imaš v sebi dar ozdravljanja. Jezus je dovolil, da se to dogaja v Njegovem imenu, saj se navsezadnje dogaja v Njegovem imenu. Vendar ti sam nosiš v sebi drugega Jezusa, tistega, ki je daleč od resničnega in večnega Jezusa. Morda si si prisvojil besede, ki ti jih je oznanjal Gospodov apostol, a si kot sluga Njegove Besede dolžan vstopiti tudi v bistvo, ki je sam temelj za to, da Njegova Beseda, dana nam, postane prava hrana za telo in dušo. Njegovo bistvo ljubezni in življenja je nezmotljiv dokaz Njegove Božanskosti in nas dela za novega človeka. Le kot nov človek lahko kličemo: 'Aba, dragi Oče' in se lahko imamo za Njegove otroke, ki jim je s svojo smrtjo in s svojo prelito krvjo omogočil prejeli to Njegovo bitje in Njegovo življenje.«
10 Tudi duhovnik in ostali niso povsem razumeli izrečenega. Nekdo, ki je bil ozdravljen in mu je bilo ime Maternus, je rekel: »Dragi brat Janez, za svoje zdravje se zahvaljujem Odrešeniku Jezusu in to se ne bo spremenilo, saj bom temu Odrešeniku ostal hvaležen. Kakšno korist pa imam od tega, ali je Jezus človek ali duh; saj Bog je tudi Duh in želi biti čaščen v duhu, kot je rekel Pavel?«
11 Janez mu je odgovoril: »Dobro je, moj brat Maternus, da mi to poveš. Res si hvaležen, vendar nisi srečen, ker se tvojega lastnega notranjega duha ni dotaknil Jezusov Duh. Praviš: Bog je tudi Duh, toda najprej in predvsem je Bog resnično Bog. Še se ne zavedaš dejstva, da Božji Duh pričuje našemu duhu, da smo Njegovi otroci. Šele to pričevanje te naredi resnično svobodnega ter polnega miru in radosti; in šele takrat se nate v najvišji meri izlije rog izobilja Njegove ljubezni. Mar se ti je življenje tistih, ki so prejeli Njegovega Duha, sploh kdaj razodelo? Z glavo odkimavaš, da ne. Si kdaj izkusil slavo, ki jo izkušajo tisti, ki se ne le imenujejo Njegovi otroci, ampak kot Njegovi otroci tudi ravnajo? O, kako daleč si še od pravega Jezusa in Odrešenikove ljubezni, in kako malo poznaš svojega resnično veličastnega Jezusa!«
12 Maternus je rekel: »Janez, le kako bi lahko vedel moje pravo ime, saj tukaj živim pod tujim imenom. In kaj želiš doseči s svojimi besedami?«
13 Janez: »Brat, nič drugega kot to, da bi verjel v resničnega Odrešenika Jezusa in vstal v Njegovem Duhu. Tvoje ime mi je povedal ta isti Jezus, ki vas želi vse popolnoma napolniti s svojim Duhom zaradi vašega zveličanja in odrešenja. Samo Jezus lahko z Svojim Duhom razodene vse in samo Jezus kot popoln človek nam lahko razodene resničnega Boga. Zato nihče ne more priti do Boga razen tistega, ki veruje Vanj in si prizadeva živeti tako, kot je On živel kot Sin človekov. Kdor izpolni te pogoje, bo izkusil Jezusa, kot je deloval in še vedno deluje kot Božji Sin; in ko jaz storim kaj v tem Njegovem Duhu, ne delujem jaz, ampak Jezus. Jaz sem le posrednik ali orodje Njegove ljubezni, moči in slave.
14 Mar se v tebi nikoli ni prebudilo hrepenenje, da bi izkusil tega Jezusa in Ga vsaj enkrat videl? Mar še nisi začutil želje, da bi počastil tega čudovitega in živega Jezusa? Osupel me gledaš in si misliš: Kdo bi nam to sploh kdaj povedal, mar Pavlovo pričevanje ni dovolj? Da, bilo je dovolj; a ker greš v svoji mrtvi veri in hladni modrosti mimo trpljenja drugih, ti ne pride na misel, da bi postal odrešenik in Božji sin kakor Jezus. Le tistemu, ki si tega resno želi, bo uspelo – in tisti, ki išče, bo našel. Tudi jaz sem ti lahko le vodnik in moje besede niso moje, ampak Božje; a temu moraš verjeti in tako tudi ravnati.«
15 Duhovnik Boetos je rekel: »Zapravil si veliko besed, a nisi nam dal niti enega razodetja. Daj nam dokaz, da te kot posrednika resnično uporablja živi človek Jezus! Z veseljem bom sprejel tvoj nauk, saj se mi zdi, da te bolj zanima naravnanost nauka kot pa učinek Božjih darov.«
16 Janez je odgovoril: »Ubogi brat, to, kar sem povedal bratu Maternusu, imenuješ zapravljanje besed? In vendar je bila vsaka beseda Božje razodetje. Želiš dokaze; prav, dobili jih boste: In zato hočem, da izgubiš svoj dar ozdravljanja bolnih, dokler pravilno ne prepoznaš samega resničnega Boga in Odrešenika ter ne začneš verjeti v Njegove besede. Da pa skupnost ne bo prikrajšana za svojega pomočnika, bo brat Maternus prejel in obdržal to moč. Ti, brat Maternus, pridi, da nate položim roke; in tisti, na katerega boš položil svoje roke v živi veri v Jezusa, resničnega in živega Božjega Sina ter Odrešenika, bo v tisti uri ozdravljen. A nikar ne pozabi: Zastonj si prejel ta dar, zastonj ga moraš uporabljati.«
17 Nato se je Boetos nasmehnil in rekel: »Janez, ne smeši se! Če hočem, lahko ozdravljam, kadar hočem. Ne bom si pustil ukazovati, kaj naj storim. Jezus gor ali dol, bodisi človek ali duh; to moč sem imel od nekdaj in že zato mi je ti nisi sposoben odvzeti.«
18 Ne da bi Janez odgovoril je položil roke na Maternusa in rekel: »Prejmi dar iz Duha Jezusove ljubezni in milosti, in vse, kar si želiš v tej ljubezni in v tem Duhu, bo tvoje. Vstani popolnoma v Njegovi ljubezni in noben sovražnik ti nikoli več ne bo mogel odvzeti tega daru.«
19 Mnogi so stali zraven, ko je Janez polagal roke na Maternusa, in videli Janeza, kako žari v sveti resnosti. Nekdo je rekel: »Brat Janez, to je bilo sveto praznovanje in čutim, da so tvoje besede še bolj cenjene kot Pavlove. Res je, tudi Pavel je dajal veliko vrednost izpolnjevanju zapovedi in sledenju nauku o ljubezni, toda povej nam, zakaj pripisuješ največjo vrednost veri, da je bil Jezus človek, enak nam?«
20 Janez je rekel: »Bratje, poslušajte: Če Jezus ne bi bil človek, enak nam, ne bi mogel postati naš Odrešenik pred smrtjo in sodbo. Kajti če bi ljudje imeli večno življenje iz Boga, ne bi bilo potrebe, da bi Odrešenik postal človek, in vsak človek bi lahko bil svoj lastni odrešenik, če bi le mogel izpolniti vse moralne zapovedi. Toda na žalost je človek padel pregloboko v svoje meso in čute, tako da je bila posledica tega smrt njegovega mesa in tudi njegovega duha. Zato je v Jezusu Bog sam prišel kot človek in znova vzpostavil povezavo z Večnim ter sredstvo za dosego odrešenja po Jezusu, Božjem Sinu. Smrt potrebuje odrešenika, življenje ne; in vsi ljudje so zaznamovani s smrtjo, dokler se ne obrnejo k življenju iz Boga. Če Jezus ne bi bil človek enak nam, bi sovražnik vsega življenja slavil večni triumf nad delom odrešenja; kajti takrat križanje Jezusa, Božjega Sina, ne bi bilo žrtev Njegove ljubezni, ampak predstava. Njegove zadnje besede pa so bile: 'Dopolnjeno je' - in v teh besedah tiči Jezusova ustanovna listina za Njegove lastne.
21 Ali zdaj razumete, da ne morem več križem rok gledati te zablode, ki ima med vami tako pogubne posledice? Zavedajte se Jezusove ljubezni in milosti; bodite vedno hvaležni za blagoslove iz ljubezni tistih, ki služijo v Njegovem Duhu, in s tem boste povečali ljubezen Njega, ki vas je od nekdaj ljubil. Ta Jezus je s svojo žrtvijo premagal vsako smrt in vsako sodbo ter vsem dal obljubo, da želi biti v svojem Duhu vedno navzoč tam, kjer se Njegov Duh živi, in tam delovati v svoji ljubezni, kjer se prav tej Jezusovi ljubezni daje prostor. Zdaj je na vas, da poveličate tega Jezusa - a v Njegovem Duhu, da sovražnik življenja ne bo več mogel izničiti blagoslovov Njegove ljubezni.
22 Maternus je rekel: »Janez, hvala ti; kajti zdaj tudi sam v sebi čutim moč in radost, da bi lahko vse objel.«
23 »Obdrži to, Maternus,« je odgovoril Janez, »kajti to je prebujajoče se in delujoče življenje iz Jezusa, našega Gospoda in Učenika; vendar naj to ne bo le spodbujeno življenje, ampak dejavno, takšno, ki želi biti živeto v vsakem trenutku.«
9. Maternus je blagoslovljen z darom ozdravljanja
1 Nato je prišlo še veliko drugih, med njimi tudi ženska z dečkom, ki je imel epilepsijo. Ko je zagledala starega duhovnika, je pristopila k njemu in rekla: »Boetos, moj sin je spet zbolel; ves dan te že prosim, da pomagaš mojemu sinu.
2 Boetos je rekel: »Dobro je, da si prišla k meni; tako lahko takoj preizkusim, ali lahko ta Gospodov učenec vztraja pri trditvi, da sem izgubil dar ozdravljanja.«
3 Nato je duhovnik stopil k dečku, ki je ostal v varstvu svoje sestre, in mu kot običajno položil roke na glavo. Duhovnik je opazil, da iz njega ne prihaja več nobena moč. Kljub temu je pustil roke počivati na otrokovi glavi. Po kratkem času pa je deček začel besneti in na ustih se mu je pojavila pena; takrat mati svojega dečka ni mogla več pomiriti. S solzami v očeh je tožila: »Kaj sem storila, da moj deček noče biti pri miru kot običajno; saj sem tako goreče molila k Odrešeniku?«
4 Janez, ki je tako kot ostali tiho opazoval, je rekel: »Maternus, v Gospodovem imenu položi roke na dečka in ne boj se, kajti razodela se bo slava iz Boga rojenega Sina Jezusa Kristusa.«
Maternus je nato položil roke na dečkovo glavo in rekel: »Jezus, Ti dobri Odrešenik in Rešitelj, prežmi me s svojo močjo in pomagaj temu ubogemu dečku, da postane svoboden in zdrav. 5 Tvoja sveta volja naj se zgodi zdaj in vedno. Amen.« Takrat se je deček pomiril, njegov izraz se je zmehčal in čez kratek čas je rekel Maternusu: »Položi še enkrat roke na mojo glavo, tako dobro mi je delo, moja mati ti bo hvaležna za to.«
6 Nato je Maternus zajokal in rekel: »Pridi, moj deček, če ti dobro dene, a nikar ne pozabimo izreči hvaležnosti, saj zdaj vem, da je pomagal samo Jezus. O Jezus, kako ubogi smo bili, da smo morali biti najprej prisiljeni, da Te prepoznamo. A Ti si videl našo nevero in nas po svojem učencu Janezu vrnil k pravi veri. Sprejmi našo hvalo, Ti dobri in resnični Odrešenik, in nas vse osvobodi, da Tvoje delo ne bo trpelo zaradi naše nevere. Blagoslovi nas vse, še posebej našega brata Boetosa, da Te bo prav prepoznal in bo znova duhovnik ter pomočnik vsem nam, a po Tvoji milosti in Tvoji ljubezni, ki smo jo ravno zdaj tako obilno izkusili!«
7 Boetos pa je rekel: »Pustite me oditi; nisem vreden, da ostanem med vami. Vidim svojo nespamet, a se še ne morem ponižati med vami, ker sem od vas zahteval vero vase. Ti, Janez, si res ravnal prav, ker si deloval v imenu Gospoda in svojega Učenika Jezusa, toda jaz še vedno nisem prepričan, da se je prav ta Jezus - isti Jezus, ki ga imam v mislih - rodil iz žene.«
Nekdo je rekel: »Boetos, kaj pravzaprav misliš s svojim Jezusom, ko praviš: tisti, ki ga imam v mislih? Mar obstajata dva Jezusa?«
8 »Seveda, Jezus, ki ga imam v mislih jaz, in Jezus, ki ga ima v mislih Janez.«
9 »To je nesmisel, brat, kako si lahko kot naš duhovnik tako lahkomiseln; lahko je samo en Jezus, Janez bi to moral vedeti.«
10 Boetos je rekel: »Bratje, pustite me na miru; sam še ne morem verjeti. Od Janeza ste slišali, da se je Jezus rodil iz žene, in moje mnenje, da je Jezus imel le navidezno telo, je bilo dovolj ovrženo. Kot da bi bilo danes pomembno, ali je bil Jezus rojen ali posebej ustvarjen!«
Janez je rekel: »Ti uporni duh, če že nočeš verjeti v največji čudež vse ljubezni, potem vsaj ne oviraj drugih, da bi to ljubezen izkusili. To je največja poteza sovražnika življenja – zanikati Jezusovo ali Božje utelešenje, zato da ne bi vznemirjal ljudi v njihovi mlačnosti. Poslušajte vsi: Če Jezus ni vstal od mrtvih, potem tudi za nas ljudi ni vstajenja; če Jezus ni bil človek, rojen iz žene, potem se tudi Bog nikoli ne bo mogel razodeti kot človek; kajti da bi se lahko razodel svojim človeškim otrokom, si je Bog moral sam ustvariti sredstvo. Ustvaril ga je tako, da je sam postal človek, da se je podredil svojim lastnim zapovedim in si je moral vse pridobiti sam od samega začetka, saj je bila zaradi tega odrešenja pot do vsemogočnosti zdaj odrezana in je takšna morala biti.«
11 Nekdo drug je rekel: »Janez, Pavel ni govoril tako jasno, pa vendar je poudarjal vero v Jezusa. Tudi mi smo izkusili ure milosti, ko je bil Jezus v duhu med nami, a nihče Ga ni videl. V nas prebujaš hrepenenje po Gospodu; čeprav ne vem, ali je prav, da si želimo Jezusa nekoč videti.«
12 Janez: »Moji bratje, videti Jezusa ni glavna stvar, ampak je ljubiti Jezusa cilj in naloga življenja. In služiti vsem ljudem kot svojim bratom v tej Jezusovi ljubezni je nato hvaležnost, ker mi je bilo dano prepoznati Jezusa, kako se je kot človek boril za vse nas - in nas tako rekoč iztrgal sovražniku življenja, smrti in sodbe. Ta Jezus stoji med nami v duhu in se nam želi razodeti kot Bog, Oče in brat; vendar ne more, ker Mu vi z napačnimi predstavami o Njegovem življenju in naravi to možnost odvzemate.«
13 »Brat Janez,« je rekel nekdo drug, »kako naj to razumem: mi smo krivi, da se nam Bog ne more razodeti? Zdaj pa ne vem več, kaj naj storim. Mi naj bi Bogu odvzeli možnost; je to sploh mogoče? Potem bi bil Bog šibkejši, mi pa močnejši! Razloži nam to, sicer se bomo vrnili k svoji stari veri.«
14 Janez: »O vi, ki ste še vedno šibki in nedorasli otroci! Kako naj vam to sploh razložim, če se nočete ločiti od svojih starih, zmedenih predstav? Mar mislite, da bi Maternus lahko ozdravil dečka, če bi ostal ujet v svojih starih predstavah? Vprašajte njega; on vam bo dal pravi odgovor.«
15 Maternus je bil v tistem trenutku popolnoma prevzet od svete spodbude; rekel je: »O, moji bratje, sestre in otroci, kakšno življenje se prebuja v meni in kakšna sreča, da bi lahko jokal od veselja in se hkrati smejal. Jokam, ker se počutim tako neskončno blagoslovljenega, in smejim se, ker smo vsi še vedno tako neumni in se prepiramo o tem, kdo je bolj neumen. Poglejte, Janez prihaja k nam in nam prinaša veličastnega Jezusa, Jezusa, ki pozna našo človeškost, in zakaj? Ker je On sam živel kot človek, natanko tako kot katerikoli drug človek, med ljudmi. V nekaj urah, odkar sem se tega zavedel in sem zdaj prepričan, da ne more biti drugače, vidim Jezusa v drugačni luči, to pa me sili, da tudi na svojo človeškost gledam na popolnoma drugačen način. Seveda, Pavel nam je prinesel pravega Jezusa, toda – mi smo iz Njega naredili nekaj drugega. Olajšali smo si delo s tem, da smo iz Jezusa, križanega in vstalega, naredili žrtveno žival, pustili, da Njegova kri izpere naše grehe, in sploh nismo razmišljali o spremembi svojega življenja, saj nas Njegova kri osvobaja vseh grehov. O, kakšna brezmejna zmota, da ob milosti ostanemo v starem življenju! Vendar je bil Jezus človek in nam je kot človek dal zgled. Njegovo življenje je bilo predanost, kot smo slišali, služenje in priprava, da je lahko daroval žrtev, potrebno, da postane naš Odrešenik. Seveda bi bilo za Boga preprosto, da bi Jezusu, Sinu človekovemu, dal navidezno telo, toda potem žrtev na Kalvariji ne bi bila žrtev. Zdaj pa je bil Jezus človek in prav tako sposoben trpeti bolečino kot mi, zato je žrtev na Golgoti zame postala nekaj popolnoma drugega, namreč zarja novega dneva življenja, v katerem je moje zemeljsko življenje zdaj dobilo popolnoma drugačen pomen in namen.
16 Ker pa mi je Bog zdaj postal veliko bolj veličasten in ljubeč, se mi lahko razodene tudi na popolnoma drugačen način kot prej, ko so mi morali zadoščati Mojzes in preroki. Zato me, bratje in sestre, razumite, saj sem in bom ostal eden izmed vas. Tako je zdaj v meni oživelo le hrepenenje, da bi videl Njega, veličastnega in ljubečega Odrešenika Jezusa, čeprav le od daleč, da bi Njegova podoba v meni postajala vedno bolj in bolj živa.«
17 Janez: »Maternus, zdaj si sprejel pravega Duha od Jezusa in zdaj ti svetujem: Ne oviraj tega Duha in pravilno uporabi milost, ki ti je bila dana! Od zdaj naprej postani odrešenik svojim bratom in sestram ter pomisli, da se bo v vsakem bratu in sestri prav tako rodil nov odrešenik in Božji sin, v odrešenje vsem in v veselje Gospodu. Vi ostali pa se ljubite med seboj in ostanite v ljubezni; kajti le v tej ljubezni lahko On je in ostane v nas, med nami in z nami. Vse, kar storimo v tej ljubezni, je kot bi storil On sam, in vendar nas želi nagraditi, kot bi to storili mi. Če imate bolne ljudi, jih pripeljite k svojemu bratu, vendar v veri, da jih bo ozdravil le Jezus. Kdor pa se popolnoma prepusti Gospodovi volji, bo v sebi našel vir vsega življenja in Jezus se bo izkazal za Najvišjega. Sprejmite torej Njegov blagoslov in naj bo Njegov mir vaš delež, Njegova ljubezen pa vaše življenje!«
18 Janez je dolgo ostal v Efezu in koristno deloval v okoliških skupnostih, podoba Mojstra ljubezni pa se je v vseh srcih porodila še veliko bolj sladko.
19 Maternus je postal brat, ki je Janeza razumel v vsem, njegovo hrepenenje, da bi videl Gospoda, pa je postajalo vedno večje. Njegovi uspehi pri ozdravljanju so prinašali veselje in hvaležnost, Boetos pa se je vse bolj izgubljal. Dar ozdravljanja mu je pomenil več kot Gospodova milost. Maternus je zaradi tega močno trpel.
20 Neko soboto, ko so se vsi zbrali, ker naj bi Janez odpotoval v druge cerkve, Maternus Boetu ni dal miru; preprosto je moral priti zraven k bogoslužju, ki ga je vodil Janez. Prišli so vsi in vsi so nestrpno pričakovali, kako se bo obnašal njihov stari duhovnik, nad katerim so že vsi obupali; toda Janez je bil v svoji znani ljubeči navadi čista ljubezen. Takoj je stopil k Boetu, ga prijel za roko in ga odpeljal k oltarju, kjer je služil zbrani skupnosti. Boet se sploh ni mogel upirati; kajti takšne ljubezni ni pričakoval, in skupnost je v tej ljubezni do zablodelega človeka prepoznala najčistejšo Jezusovo ljubezen.
21 Janez je rekel: »Ljubljena srca, zunanje bom dolgo časa daleč od vas, toda moje srce in moja ljubezen ostajata tukaj z vami. Bodimo še enkrat tako tesno združeni v Jezusovi ljubezni in naj vse, kar leži za nami, bo in ostane naša šola in vzgoja. Vse lepo nas je osvobodilo in vse neprijetno nas je dozorelo za nove šole življenja. Danes je dan veselja, veselja, ki ga prinašamo svojemu Gospodu in Učitelju. Tako kot mi hrepenimo po veselju, po njem hrepeni tudi Gospod, in tako pravi Gospod, naš Oče in Bog od večnosti do večnosti: 'Ljubljeni otročiči, hvala vam za vašo ljubezen in za veselje, ki ste Mi ga prinesli še posebej na ta dan, pa tudi v vse druge dni. Zato na stežaj odprite svoja srca, da boste vsi začutili dih Moje ljubezni v sebi, in tako odpiram vaše oči, da Me boste videli v Moji ljubeznivosti. Ker ste prinesli veselje in izpolnitev Mojemu hrepenečemu srcu, lahko tudi Jaz danes prinesem veselje in izpolnitev vam. Vendar Me ne boste videli samega, temveč tudi vse tiste, ki so prišli z Menoj in se želijo veseliti tako kot vi ter vam izkazati svojo hvaležnost. Otročiči, oklepajte se takšne svete ljubezni, saj je ta ljubezen vez, ki združuje vse, in ta ljubezen je most med nebesi in Zemljo. Najprej v polni svobodi, da bo Moja ljubezen v odrešenje vsem vam!'«
23 Kar se v Efezu še ni zgodilo, se je zgodilo v tej uri: angeli in blagoslovljeni ljudje so se pomešali med skupnost, Gospod pa je hodil od enega do drugega in vsak je lahko slišal, kaj mu govori. Vsak se je lahko tudi pogovarjal z blagoslovljenimi in večkrat se je pojavilo vprašanje: »Zakaj to milost doživljamo šele danes?«
24 Dobili so odgovor: »Vedno smo bili tukaj, vendar vi še niste bili svobodni, ker niste pokazali dovolj ljubezni do svojega brata, ki je zašel s poti. In zdaj poglejte, kako se Gospod pusti dotakniti vašemu bratu; poglejte, kako poljublja brazgotine in se zgrinja k Gospodovim nogam. Zdaj pa doživite tudi milost, kako ga Gospod sprejema!
25 Tako so se njihove oči obrnile k Boetu, ko ga Gospod prime za roko, ga dvigne in mu reče: »Vstani, Moj sin, in se popolnoma osvobodi! Ta ura naj bo dokaz tudi zate, da Sem ljubezen, resnično ljubezen. Nisem pozabil tega, kar si Mi prinesel v ljubezni, in to, kar je bilo v tebi lažno, je zdaj prepustilo mesto tistemu, kar je lepo in resnično. Prosil si Me, naj ti dam moč, da bi lahko pozabil ta nesrečni čas, toda glej, Jaz tega ne morem storiti; vendar Sem to pozabil iz Sebe, in tako moraš to tudi ti pozabiti iz sebe.
26 Okrepim lahko le tvojo voljo; in če želiš znova biti Moj pravi brat in služabnik ter brat svojim bližnjim, naj bo tako! Nisem bil Jaz tisti, ki ti je odvzel službo, ampak ti sam. Pozabil si, da sem prišel k tebi v svojem Janezu, da bi te osvobodil tvoje zmote. Uspelo je, in zdaj vstani v novem duhu ljubezni in življenja iz Mene, tvojega Odrešenika in Izpolnitelja! Nočem biti tisti, ki določa, ampak tisti, ki prosi; po tvoji ljubezni iz Mene ti bo vedno dana priložnost, da pri svojih bratih uresničiš to, kar želiš storiti Zame.«
27 Nato je Gospod še enkrat blagoslovil vse navzoče in njihove oči so se zaprle, toda občutki in blaženost so ostali.
28 Janez je rekel: »Otročiči, ta ura je bila ura milosti, ki je ne boste nikoli pozabili. Videli in slišali ste, kako je naš sveti Oče in Bog ostal med nami kot brat in celo poravnal tisto, kar je bilo še neravno. Nihče ni slišal nobenega očitanja; zato naj vse, kar je preteklost, počiva, vi pa se potrudite, da boste vedno bolj rasli v Duhu, ki ste ga doživeli v tej uri, da se bo naš sveti Oče vedno veselil med vami. Zaradi Njegove hvaležnosti boste doživljali blaženosti, za katere celo angel nima besed.
29 Zdaj vas za nekaj časa zapuščam. Po Gospodovi volji bo vaš brat Boet znova vaš služabnik. Imejte popolno zaupanje vanj, saj boste v njem izkusili Gospodovo besedo, ki bo in bo ostala vaše vodilo in luč v vašem zemeljskem življenju in obstoju. Ne zatirajte Duha in bodite hvaležni za darove Njegovega Duha!«
30 Boet je rekel: »Brat Janez, je to resnično Gospodova volja, da smem znova služiti svojim bratom? Ravnal sem nedostojno. Maternus je veliko bolj dostojen.«
31 Janez: »Brat, to je Gospodova volja. Maternus te bo podpiral kot tvoj desni in pravi brat; več ko vas bo, trdneje bo stala cerkev. Bili ste Judje - v prihodnosti pa bo veliko takšnih, ki so bili pogani. Ne delajte razlik med seboj in njimi; kajti to, kar je združeno v ljubezni, sodi skupaj. Vi, Efežani, pa vedno bolj udejanjajte ljubezen in se naučite razumeti drug drugega. Ne sklicujte se na človeka, ampak se vedno zanašajte na Gospoda in Učitelja Jezusa; kajti živeti v Njem pomeni tudi biti izpopolnjen v Njem. Tako vas blagoslavljam v Njegovi ljubezni in iz Njegovega Duha, in naj Njegov mir ostane vaš življenjski delež v vas! Amen.«
32 Bratje so ostali dolgo skupaj in Janez je imel še marsikaj izpričati, saj so bila doživetja tega dne za vse njih čudež ljubezni.
10. Janezovo potovanje po morju iz Efeza v Smirno
1 Boet in Maternus sta Janeza spremljala lep del poti. Ker pa je bil njegov cilj pristaniško mesto Smirna, je Janez poskušal tja priti z ladjo, kar mu je tudi uspelo. Mornarji so bili Grki in niso dali veliko na judovsko vero. Lastnik ladje, Navzikel, se za Janeza ni zmenil, ker je bil Jud; toda Janez se ni pustil odvrniti in je kmalu načel pogovor o Jezusu, Križanem in Vstalem.
2 Utrjen in skoraj žalosten je lastnik ladje pogledal Janeza: »Moj prijatelj, veliko stvari, skoraj preveč stvari sem že izvedel o Njem, toda kdo mi jamči za resnico? Nek apostol – Pavel mu je bilo ime – je sicer uspel prepričati mnoge, vendar sam nikoli nisem imel te sreče, da bi govoril z apostolom Križanega; za to, kar slišim od tretjih oseb, pa se le malo zmenim.«
3 Janez mu je rekel: »Danes in v prihodnjih dneh boš imel obilo priložnosti za pogovor z Gospodovim učencem. Že kot dvanajstletni deček sem poznal Jezusa in mu sledil, ko me je poklical, naj hodim za Njim. Vendar ne misli, da te želim pridobiti za nauk Odrešenika Jezusa. Zato ti takoj povem, da pričujem za svojega Učitelja, celotno odločitev pa prepuščam tebi. In zdaj ti dam ta nasvet: Bodi previden, danes bomo imeli velik vihar, ki bo zelo prizadel tvojo ladjo. Vendar se ne boj, kajti moj Bog in Odrešenik Jezus je tudi Gospod nad vsemi viharji.«
4 Mornar je vprašal: »Prijatelj, kako veš, da prihaja vihar? Vremenska napoved je danes izjemno ugodna.«
5 Janez: »Navzikel, verjemi mojim besedam, če želiš biti obvarovan pred škodo; kajti to, kar mi govori moj Gospod in Učitelj, je in ostane resnica.«
6 Navzikel: »Kako si uganil moje ime in kako ti lahko tvoj Bog in Učitelj govori stvari, ko pa Ga ni tukaj? Kakšen je tvoj odnos s tvojim Bogom? Svojim bogovom prinašam žrtve, vse ostalo prepuščam duhovnikom. Bogovi ali ne; do zdaj še nisem prejel nobenega dokaza o njihovem obstoju; vse je narava in ta ima svoje zakone. Vihar danes? Ne, tega še ne verjamem, ker za to manjkajo vsi predpogoji. Kako naj te kličem; vi duhovniki ste skrivnostni možje?«
7 Janez: »Navzikel, kliči me Janez. V svoji mladosti sem bil ribič. Odkar me je Jezus poklical, sem ribič ljudi. Nisem primeren za duhovnika, saj nočem biti učitelj, ampak brat in služabnik vsem, tudi tebi in ljudem na tvoji ladji.«
8 Navzikel: »Torej Janez si; tvoje ime mi vliva zaupanje in tvoje oči izdajajo očetovsko blagost.
9 Moji ljudje pa so precejšnji grobijani in z njimi je treba ravnati strogo. Težko boš uspel s svojim bratstvom in služenjem; bolje bo, da se držiš zase in čim bolj blizu mene.«
10 Janez: »Hvala ti za tvoj nasvet, vendar ostaja tako, kot sem ti rekel. Ne dajaj mi prednosti, dovolj je, da imam prostor na tvoji ladji.«
11 Navzikel: »Janez, bodi previden! Moji ljudje ne marajo Judov. Na splošno Judje tukaj nimajo dobrega ugleda, saj so vaši duhovniki trgovci z ljudmi.«
12 Janez: »Navzikel, povem ti: bili so! Kajti tempelj v Jeruzalemu ne stoji več. Sodba večnega Boga je uničila Jeruzalem in skoraj vsi prebivalci – razen tistih, ki so ujetniki Rimljanov ali pa so pobegnili - so mrtvi.«
13 Navzikel: »Janez, je to res? Kdaj se je to zgodilo?«
14 Janez: »Šele pred kratkim mi je moj Bog to razodel in mi dal videti ruševine.«
15 Navzikel: »Janez, zdaj pa je to zame preveč; kako mi boš to dokazal? Nikar ne pusti, da moji ljudje to slišijo!«
16 Janez: »Navzikel, naj bo današnji vihar dokaz; vso noč ne boš imel miru in prosim te: Ukrepaj vnaprej, žal bi mi bilo zate, saj si na vse zadnje natovoril dragoceno blago.«
17 Navzikel je dolgo gledal Janeza, nato pa rekel: »Janez, ker me prosiš, bom to storil; toda pred mojimi ljudmi bodi tiho, vsaj danes; poznam jih.«
18 Nato je dal navodila in ukazal na krovu vse privezati razen jader. Pihal je ugoden veter in hitro so prispeli na odprto morje. Navzikel se je tej prerokbi o viharju nasmihal, vendar je molčal, tudi ko so ga njegovi ljudje spraševali, zakaj je dal vse privezati. »Bojim se, da bomo imeli vihar,« je bil njegov odgovor. Smeh pa je bil nasprotni odgovor.
19 Nista minili dve uri, ko se je na zahodnem nebu pojavil rumen oblak, veter se je obrnil in morje je začelo dvigovati več metrov visoke valove. Zdaj je tudi Navzikel verjel v vihar. Z roko je pokazal proti zahodnemu nebu, kjer so se črno-rumeni oblaki že valili naprej kakor velikanski zid. Janez je opazoval celotno dogajanje, pozorno gledal v nebo in z duhovnimi očmi videl silovit porast uničujočih sil, ki so se povezale z naravnimi duhovi. Tiho se je združil s svojim Učiteljem in blagoslovil te temne sile, ki pa so z bliski poskušale uničiti njegov blagoslov.
20 Janez se ni pustil odvrniti; celo ko so se znanilci viharja že dali občutiti, je neboječe blagoslavljal naprej. Navzikel je prišel k njemu in rekel: »Pridi hitro dol; kmalu bo divjalo in povsem bomo premočeni. Navsezadnje si imel prav in vesel sem, da sem ubogal tvoje besede.«
21 Postajalo je vse temneje in po eni uri je izbruhnil vihar, ki je pred seboj poganjal cele gore valov. Janez ni zapustil svojega mesta. Ljudje so delali na vso moč. Čudež je bil, da se jambor ni zlomil. Ladjo je premetavalo sem ter tja kakor orehovo lupino. Ljudje so bili presenečeni, da Janez ni zapustil svojega mesta. Nenehno je blagoslavljal vihar, grozeče vodne valove in nevihtni dež, ki je zdaj začel padati. Zdaj je Janez pokazal svojo veliko vero. Temnim silam je ukazal, naj umolknejo v imenu Jezusa Kristusa. Še enkrat je strahovito počilo. Strela je sledila streli, nato pa je zavladala tišina. Vodne gore so postajale vse manjše, le močan dež še ni ponehal. Zdaj je bilo skoraj vse mirno, razen dežja. Janez je, premočen do kože odšel navzdol, kjer so mu izročili suh plašč. Navzikel mu je sledil. Rekel je: »Janez, kako nenavaden človek si! Povej mi samo eno stvar: zakaj nisi šel dol že prej? Kot ribič moraš vendar vedeti, kaj se dogaja v viharju.«
22 »Ravno zato, ker vem, sem po ukazu svojega Boga ostal na krovu.«
23 »Tvojega Boga? To me zanima - se je sploh kdaj slišano kaj takega? Ne smej se mi, Janez, za tem zagotovo stoji še nekaj drugega.«
24 »Prav imaš, Navzikel, za tem stoji veliko; toda opisovati ti vse to ne bi bilo primerno, ker ne bi razumel. Če pa te prosim, da ostaneš buden, ima to svoje razloge; kajti vreme še zdaleč ni končano, verjamem pa, da je najhujše mimo.«
25 »Janez; zdaj verjamem tvojim besedam, zato ostani tukaj spodaj na toplem; če se bo položaj poslabšal, ti bom sporočil.«
26 »To ni potrebno, Navzikel; moj Učitelj, Gospod in Bog me pravočasno obvesti. Toda povem ti, lahko bi bilo veliko huje.«
27 Tako je bilo, kot je rekel Janez: Dež ni ponehal in po komaj eni uri je znova izbruhnil vihar. Janez je medtem prišel gor; spet je stal na istem mestu in blagoslavljal vreme ter vihar, vendar je vreme postajalo vse bolj silovito. Janez je prosil svojega Učitelja za pomoč, saj se sile niso hotele predati. Zdaj je videl sovražnika, ki je povzročal to vreme, in se je lahko obrnil neposredno proti njemu. Odgovor je bil še večji vihar. Ljudje so se znova privezali, toda Janez je ostal na svojem mestu. Navzikel je želel okoli Janeza zavezati vrv, a je Janez to odklonil z zamahom roke; poleg tega se je postalo že popolnoma temo.
28 Janez je stal kakor skala v viharju. V imenu Gospoda je ukazal mir in tišino, toda vihar ni hotel umolkniti. Desetkrat je Janez z vso svojo močjo vere ukazal mir in tišino. Nato pa je nenadoma blisk osvetlil noč in Janez je v tej svetlobi videl Gospoda, kako je viharju ukazal, naj se umiri in umolkne. V trenutku je bilo vse mirno. Tako Navzikel kot drugi ljudje so videli svetel blisk, ki mu ni sledilo grmenje.
29 Ta nenavadni blisk jih je prestrašil bolj kot vihar. Toda kako zelo so bili osupli, ko je tako nenadoma vreme postalo mimo in se je nenadoma prikazalo čudovito zvezdnato nebo. Od spodaj so prinesli bakle, da bi videli, kakšno škodo je povzročil vihar, toda Janez je rekel: »Lezite k počitku, škodo lahko popravimo jutri; vendar ne pozabite dati zahvale!«
30 Vsi razen stražarjev so odšli v podpalubje. Janez je ostal buden. Znova in znova se je spraševal, kako to, da je bil njegov blagoslov prešibak in Gospodova moč v njem nezadostna. Poln neizmernih čustev bi lahko objel vse, saj mu je Učitelj vidno priskočil na pomoč. Svoja občutja je moral izraziti v molitvi: »Moj Jezus, Ti si cilj in vsebina mojega življenja, Ti priskočiš na pomoč v največji stiski in ne dovoliš, da bi sovražnik slavil zmago nad Tvojimi otroki. Moj Jezus, je bilo to zato, ker sem postal šibek?«
31 Nato je predenj stopil svetel angel in rekel: »Moj brat, pomiri se, Gospod sam je moral posredovati in končati divjanje viharja, da bi prizanesel sovražniku, ki je želel udariti Gospoda samega. In zdaj poglej vse te žrtve sebičnosti in lažne ljubezni vseh tistih, ki verjamejo, da lahko shajajo brez Boga!«
32 Janez je videl ogromno množico potolčenih bitij, ki so bila videti kot migotajoče ognjene kače, in bitij, ki še niso imela oblike. Vprašujoče je pogledal angela: »Brat, kaj vse to pomeni? Ta bitja vendar ne morejo biti odgovorna. Med njimi so še celo naravni duhovi, kaj imajo oni opraviti s tem?«
33 »Samo zaradi hrupa in zmede; ozri se okoli sebe in poglej, kako je bil celoten duhovni svet zaposlen z namenom, da ti ne bi dosegel svojega cilja!«
34 »Hvala ti, brat, za tvoja pojasnila; zdaj sem poučen in razumem tudi ta notranji nagib v sebi, da moram iti v Smirno.«
35 »Brat,« je rekel angel, »v veselje je služiti vam, otrokom, saj vedno najdete tisto, kar je prav. Vaše notranje življenje je pred našim. Zato sem prosil za to službo, da ti lahko služim. Ostal bom blizu tebe.«
36 »Se boš morda pokazal tudi drugim, dragi brat, ali pa te zavezujejo navodila?«
37 »Nisem zavezan, vendar se ne gibljem v tako veliki svobodi, kot je ta, v kateri živiš ti, saj sem le služabnik našega Boga.«
38 »Vem, brat, a v veselje mi je vedeti, da lahko delujem pod tvojim posebnim varstvom. Zdaj z veseljem odhajam na svoje novo mesto delovanja.«
39 Zjutraj so bile razmere na ladji neprijetne: morje je na krov nametalo vse mogoče smeti, vse vrvi pa so bile še vedno mokre in težavne za delo. Vendar je od sončnega vzhoda dalje pihal svež veter in vsi so bili veseli ter dobre volje.
40 Janez se je pogosto in dolgo pogovarjal z mornarji. Sprejeli so evangelij Odrešenika Jezusa. Z veseljem so ga poslušali in Navzikel je bil nad Janezom navdušen. Vprašal ga je: »Povej mi, kako ti je uspelo iz mojih grobih ljudi narediti tako ustrežljive ljudi?«
42 »Navzikel, zakaj se raje ne vprašaš, zakaj tebi še ni uspelo vzgojiti svojih ljudi, da bi postali bratje?«
43 »Da, Janez, o tem nisem nikoli razmišljal; oni so le moji služabniki in tukaj je moja volja odločilna.«
44 »Navzikel, tudi za tvoje brate je odločilna le tvoja volja, a z eno razliko: kot služabniki opravljajo le svojo dolžnost, kot bratje pa ti želijo ustreči, da bi imel vedno veselje z njimi.«
45 »O joj, Janez, o tem nisem nikoli razmišljal. Resda sem od njih vedno iskal veselje, a sem ga doživel le malo.«
46 »Nič čudnega, brat, le dajaj veselje vsem, pa boš doživljal veselje za veseljem. Ravno to je bila Učiteljeva največja in najveličastnejša življenjska poteza: Prinašati veselje in ljubezen, in žetev je bila temu primerna.«
47 »Da, toda zakaj je moral potem pasti Jeruzalem, zakaj so morale priti vse te grenke razmere, te gnusobe in časi trpljenja? Janez, mar ni v tem protislovje?«
48 »Vsega tega ni mogel ustaviti niti Gospod, ker so ljudje tako želeli. Človek je sad svoje vzgoje in svojega načina razmišljanja, in kakršna je setev, takšna je žetev. Veliko tistih, ki so verovali v Gospoda, je bilo rešenih pred vsem zlom, a mnogi so tudi postali žrtve, ker niso upoštevali nasvetov Njegove ljubezni in modrosti. Tudi sam sem obdan z nevarnostmi; pomisli na tisto noč - ali si sploh lahko predstavljaš, da bi jo odnesli tako zlahka, če Gospod ne bi bil naš Zaščitnik? Imam še druge dokaze.«
49 »Čemu dokazi? To mi moraš vendar razložiti.«
50 »Vsega tega ni mogoče razložiti, ker me ne bi razumel; a predpostavi, da sovražniku življenja ni po godu, da grem v Smirno ter tam podprem in utrdim skupnost. Nikoli ne pozabi ur, ki sva jih preživela skupaj, in naj vsaka beseda, ki jo slišiš, postane hrana za tvojo dušo in videl boš, kako postajaš bolj radosten in svoboden v Bogu. Začni in postani ljubezen, pa bo ves svet okoli tebe videti drugačen! Ljubite se med seboj kot pravi otroci našega Boga in takrat boste doživeli tisto najveličastnejše: kako je Bog v Jezusu postal brat nam vsem!«