Max Seltmann Apostol Janez PDF tukaj >>>
Čudoviti prizori iz Jezusovega zemeljskega življenja
Apostol Janez kot vodnik - Ljubezen zmaga 3
24. zvezek
Prevod: Janko Žagar
Kazalo vsebine:
1 Spreobrnitev starešine skupnosti v Smirni
2 Ozdravitev bolnih in prenova občestva
3 Beseda je postala meso
4 Sin človekov in Božji Sin – Janez pripoveduje o svoji mladostni izkušnji z Jezusom
5 Janez v Pergamonu
6 Spreobrnitev poganskega duhovnika
7 Janez v Tiatiri
8 Janez v Sardah
9 Janez v Filadelfiji
10 Janez v Laodikeji – ozdravitev gobavca
11 Janez na Patmosu
12 Odhod domov
1. Spreobrnitev starešine skupnosti, v Smirni (zdajšnji Izmir)
1 Smirna je bila na vidiku in med mornarji je zavladalo pravo veselje, saj so lahko šli spet na kopno k svojim ženam in otrokom. Nausikles je povabil Janeza, naj se mu pridruži. Janez pa je to zavrnil; vleklo ga je k bratom in sestram, zato je rekel: »Brat, če lahko, pridi na naša srečanja; kmalu boš po drugih slišal, kakšno delo moram opraviti.«
2 Smirnčani so bili navdušeni, da imajo končno med seboj apostola ljubezni, o katerem so toliko slišali, in Janez je bil deležen vélikih izrazov ljubezni. Na žalost pa se niso veselili vsi, saj je sovražnik pustošil tudi v Smirni. Iz Pergama in Tiatire so prišli slabi bratje in uničili marsikatero dobro seme. Najhujši od vseh pa je bil brat, ki je trdil, da je »Kristusov Duh« v njem v vsej polnosti, in je zahteval slepo vero. Moč njegovega govora je bila tako velika, da so vsa srca trepetala, in če bi pustil »Kristusovemu Duhu«, da vlada v vsem svojem delovanju, bi mu nasedli vsi Smirnčani.
3 Načrtovano je bilo veliko srečanje, a le redki so vedeli, da je prišel Janez. Janez pa je bil na tekočem s situacijo in je brate prosil, naj molčijo. Tamkajšnji starešina ni imel vpliva na skupnost in jim je pustil proste roke. Janez ga je v vsej ljubezni spodbudil in rekel: »Brat, zakaj se upiraš Duhu v sebi? Mar ti nista Gospod in Učenik obljubila, da te bosta krepila in podpirala pri vsem tvojem delovanju? O, ti še ne poznaš našega Gospoda in Učenika in Njegova ljubezen še ni postala tvoje življenje. Niso vsi, ki oznanjajo Njegovo sveto besedo, služabniki Njegove ljubezni in Njegovega življenja, ampak le tisti, ki živijo v Njegovi ljubezni in po Njegovi ljubezni. Zdaj pa pridi v Gospodovem imenu in v Njegovem Duhu!«
4 V velikem gaju so se zbrali verniki, med njimi veliko ostarelih bratov in sester, in služabnik besede je že začel svoj govor. S hudournikom besed je pridigal o Bogu, ki zahteva brezpogojno vero, a nič o milosti, nič o usmiljenju, ki išče padle, in nič o žrtvi, ki jo je Bog v svojem Sinu Jezusu naklonil vsem ljudem.
5 Janez je z vso potrpežljivostjo uspel priti do govorca in ga odločno pogledal. Nenadoma je govorec umolknil. Takrat mu je Janez rekel: »V imenu Jezusa, Križanega in Vstalega, te sprašujem: Mar nimaš nobenega drugega pričevanja, da v vseh srcih povzročaš strah in trepet, in kdo te je poklical, da boš priča?«
6 Govorec mu je odgovoril: »Kdo si ti in kdo ti je dal pravico, da me motiš?; resnično, Bog te bo kaznoval z ognjenimi šibami, ker si upaš stati na poti Bogu.«
7 Janez pa je, ves miren in poln ljubezni, rekel: »Bratje in sestre, Ljubezen vas je poklicala; prišli ste, toda v vaših srcih je želja po nečem drugem kot po hrani, ki vam je bila dana v tej uri. Vašemu bratu ne bom odgovarjal, vam pa bom resničen brat in služabnik Odrešenika, ki nas je vse tako neizmerno ljubil in zaradi našega zveličanja ni prizanašal samemu sebi, da bi nas odkupil s Svojo krvjo na križu. Želim vam prinesti sporočilo o tem Jezusu in pričevati o Njegovem življenju. Povejte mi tole: Mar nimate bolnikov, zakaj jih niste privedli zvečer, to bi bilo povsem v skladu z Njegovo ljubeznijo?«
8 »Nismo si upali tega storiti, dragi prijatelj in brat, ker naš brat pravi, da je bolezen posledica nevere.«
9 Janez: »Otročiči, pojdite in pripeljite svoje bolnike; Učenik ni delal drugače, najprej so morala srca postati svobodna, radostna in rešena vseh skrbi, nato pa nam je dal Svojo Besedo in to je bila prava hrana za naše duše. Zato pojdite, čakam vas.«
10 Približno polovica jih je veselo odšla po svoje bolnike; medtem pa se je Janez obrnil k bratu in rekel: »Z veseljem bom popravil to, kar si ti zanemaril, vendar si zapomni: S temi svojimi sovražnimi mislimi ne moreš motiti dela Jezusove ljubezni po meni. Pravim ti, ponižaj se in odstrani iz sebe to, kar ovira Božje življenje.«
11 Takrat je iz njegovih ust pridrvel hudournik besed; Janezu je prepovedal reči kar koli več in dejal: »Nisem te poklical in rad bi videl, kdo se mi bo uprl. V meni je Kristus in temu, kar ta Kristus govori v meni, je treba verjeti.«
12 »Molči, ti zmotni duh,« je rekel Janez, »in ne delaj več zmede v tistih srcih, ki iščejo in hrepenijo. Umakni se v tišini, da ne pridejo nadte nadloge, ki si jih obljubljal vsem tistim, ki ne verjamejo vate.«
13 Mož je postajal vse bolj vznemirjen in je s kričanjem želel uveljaviti svojo pravico, Janez pa je rekel: »Toda zdaj je konec in ukazujem ti, da odideš v imenu Gospoda Jezusa, ki je Bog in Stvarnik nebes in zemlje, in da ne bi mogel več škodovati, te izročam angelu, ki me spremlja.«
14 Mož se je med divjim govorjenjem vrgel na tla – strašen prizor. Janez je rekel: »Bratje, naj se vaša srca ne ustrašijo, saj moramo tudi mi popolnoma izpolniti svoje poslanstvo v Gospodovi volji. V vsej ljubezni naj vaša srca spregovorijo za zmotnega brata in pokažejo duhovnemu bitju pravo pot!«
15 Nato se je obrnil k tistemu, ki je ležal, in rekel: »Zakaj oklevaš, če ti je po meni pokazano zveličanje? Še enkrat te prosim: zapusti tega človeka in pojdi z angelom, ki ti ga je postavila Jezusova ljubezen.«
16 »Nikoli in nikdar!« je zarjovel; nato pa je Janez videl, kako se je spremljajoči angel dotaknil brata in iz njegovih prsi je izstopilo temno bitje. Angel je bitje resno pogledal in ga izročil drugemu strežnemu duhu. Janez je rekel: »Vstani, brat; kajti to, kar ti je vladalo, ni več v tebi: toda če hočeš, hodi popolnoma po Gospodovih poteh, postani ponižen in skromen ter si nadeni pravega Kristusa in živi po Njegovi volji ljubezni!«
17 Brat se je počasi dvignil s tal, se ozrl okoli sebe in rekel: »Da, kje sem?; kaj se mi je zgodilo? Vidim toliko ljudi, pa sem vendar sam.«
18 Janez je položil roki nanj in rekel: »Gospod Jezus naj te blagoslovi in okrepi; Gospod Jezus naj te razsvetli in ti odpre oči! Amen.«
19 Nato je njegov obraz postal bolj prijazen in poiskal si je prostor. Ostali pa so bili vsi iz sebe od začudenja nad tem, kar se je dogajalo. Zdaj so se vračali tudi mnogi tisti, ki so šli po svoje bolnike; prihajalo jih je vedno več in Janez je rekel: »Počakajmo, da se vsi znova zberejo; tla so očiščena. Zdaj pa je naloga vseh nas, da pripravimo pot Gospodu, da se razodene v vsej Svoji slavi.«
2. Ozdravljenje bolnikov in prenova skupnosti
1 Zdaj so se vsi vrnili, bolniki so sedeli skupaj in Janez je na vsakega posamezno položil roke ter v molitvi rekel: »Dragi, zvesti Odrešenik Jezus, prihajam k Tebi, ki si v naši sredi, da Te prosim za bolnike, ki si tako goreče želijo zdravja. Ti sam si Pomočnik, Ti sam si nam, Svojim otrokom, dal obljubo, da nam boš uslišal prošnjo, za katero Te prosimo. Trdno verujoč v Tvojo ljubezen in moč Te prosimo, da se razodeneš vsem tukaj zbranim in jim povrneš zdravje. Sprejmi našo iskreno hvaležnost in visoko bodi hvaljeno Tvoje sveto ime zdaj in vekomaj! Amen. «
2 Bolniki, ki so jih pripeljali, so ozdraveli; vstali so in rekli: »Slava Tebi, Gospod Jezus Kristus, in srčna hvala za Tvojo pomoč, nam ubogim bolnikom. Oh, prosim, bodi nam še naprej milostljiv in daj nam, da Te od zdaj naprej prav spoznamo, saj si več kot le Odrešenik, Ti si Bog sam. Amen.«
3. Beseda, ki je meso postala
1 Janez je nato vse navzoče blagoslovil in rekel: »Bratje in sestre, v ozdravljenju vašega brata ste znova lahko izkusili milost našega Boga in Gospoda. Ta brat je brez preverjanja (1Tes 5,21) padel v zanke sovražnika življenja in postal izdajalec Večne Ljubezni. Po Gospodovi veličastno ljubezen in Njegovo milostno vodstvo pa je bil povzročitelj nesreče priveden na pravo pot. Vsi vi ste postali žrtve in verjeli ste temu, kar vam je bilo rečeno, ker v vas življenje še ni doseglo zrelosti, da bi prepoznali Gospodovega nasprotnika. Vedite, da se je sveti Bog kot resnično Življenje lahko razodel le po Besedi. Toda Beseda je postala meso in se je naselila med nami; mi pa smo smeli izkusiti Njegovo slavo – slavo, kakršno ste pravkar izkusili vsi vi. Beseda, ki je postala meso, je postala Odrešenik in Odkupitelj za vse tiste, ki verujejo vanj, ter Oče za tiste, ki kot Njegovi otroci živijo v Njegovem Duhu, želijo biti dejavni v Njegovi ljubezni in postati rešitelji svojim ubogim zablodelim bratom in sestram.
2 Toda vi, ki ste bili ozdravljeni, ste zdaj izkusili Njegovo ljubezen Odrešenika, ker ste svoje upanje položili Vanj. Ta milost vam je bila podarjena in izrazili ste željo, da bi smeli priti bližje temu Odrešeniku; od zdaj naprej naj bo On vaš Bog. Prav ste ravnali, in jaz kot Njegova priča vam pravim: Ljubite drug drugega v ljubezni, ki vas je ozdravila! Ta ljubezen je Njegovo življenje in je Božji Sin. V tem Sinu se je Bog srečal z vami, ne kot Bog, ampak kot Odrešenik in brat in nam razodel nebesa, ki so odprta za vse, ki želijo biti tako kot On prav tako Božji sinovi ter brat in sestra vsem ljudem. Ljubljeni, ta ura je sveta, kajti Gospod, naš Bog in Oče, se je znova izkazal za to, kar v resnici je. Toda to razodetje, ki ste ga vsi izkusili, vas vse tudi zavezuje, da ste varuhi te ljubezni in tega življenja, da sovražnik vsega bivanja in življenja ne bo mogel več vdreti v vašo skupnost. Prejeli ste nauke od Pavla, vašega brata, in v teh naukih ste ostali dolgo časa. Vendar nauk nikoli ne bi smel ostati le tla, po katerih se gibljete, ampak bi vas moral pripeljati v življenje, ki bo pustilo ljubezni, da vse predrami.
3 V tem življenju se življenje iz Njega razodeva vedno bolj in vas dela za otroke, sinove in brate. O, ljubite se v tej ljubezni! To vam kličem znova in znova; kajti v tej ljubezni ste v Bogu in Bog je v vas, in ne izkušate le veličastva iz Boga, ampak tudi blaženost iz svoje ljubezni, ter si krepite vero, se delate za nove ljudi in se navdate z Duhom vsega življenja iz Boga in po Njem. Tudi v tej uri se razodeva Njegov veličastni Duh ljubezni in vsem kliče: Ostanite v Meni, da bom Jaz ostal v vas. Postanite ne le verujoči, ampak tudi dejavni otroci, in Jaz kot vaš Bog in Oče bom potem lahko še veliko bolj dejaven z vami in med vami, Moja ljubezen in Moje življenje pa bosta dokončala delo, ki si ga je vaša ljubezen postavila za cilj. Tako vas blagoslavljam iz Svoje ljubezni in vam dajem mir, ki vam ga svet ne more dati. Amen.«
4 Neki brat je stopil k Janezu in rekel: »Brat, tvoja ljubezen nas je vrnila v čas, ko smo bili na začetku svoje vere. Če ne bi prišel ti, oh, kako žalostno bi postalo med nami; ljubezen bi se popolnoma ohladila in oklepali bi se Kristusa, ki je brez življenja in brez ljubezni. Ti si kot ena od Njegovih prič živel z Gospodom in Odrešenikom Jezusom, ko je bil še človek, in po tvojih besedah si izkusil veličastna dela. Ali nam, ki bi to radi vedeli, ne bi povedal kaj o Njegovem življenju – več podrobnosti o tem?«
5 »Z veseljem, moji bratje, toda kje naj začnem in kje končam? Jezus kot Sin človekov je bil največja skrivnost za vse, kot Božji Sin pa največji čudež.«
6 »Kaj misliš s tem, Sin človekov in Božji Sin? Razloži nam to bolj podrobno!«
4. Sin človekov in Božji Sin -
Janez pripoveduje o izkušnji z Jezusom iz svoje mladosti
1 »Bratje, kot Sin človekov je bil v procesu nastajanje (dozorevanja) v Božjega Sina, saj je moral Jezus kot človek doseči zrelost, ki je bila potrebna za izpolnitev Njegovega poslanstva kot Božjega Sina. Ne mislite, da bi Jezus kot človeško bitje lahko tako deloval in ustvarjal, če ne bi prehodil Svoje poti do Božjega Sina. Tudi sam sem se v svoji mladosti zmotil glede Njega, ker Ga nisem mogel razumeti in nisem razumel Njegovega boja. Kasneje mi je bilo seveda vse jasno in večkrat sem se nato spraševal, zakaj sem potreboval toliko časa, da sem razumel Jezusa. Zato vam želim povedati o majhnem dogodku, ki sem ga z Njim doživel v svoji mladosti.
2 Po dolgem premoru sem Ga znova srečal in moje srce je bilo žalostno, saj Ga, kot vedno, nisem mogel razumeti; nikoli Ga namreč ni bilo mogoče prepričati, da bi sabat preživel s svojimi najdražjimi. Njegova mati Marija mi je takrat rekla: 'Janez, ti si prijatelj mojega sina; poglej, če Ga lahko prepričaš, da gre jutri z nami v sinagogo. Tukaj je zdaj star znanec iz Jeruzalema in prav bi bilo, da v domov odnese dober vtis o nas.' Obljubil sem, da bom storil, kar bom mogel, vendar mi Jezus ni pustil govoriti. Rekel je: 'Janez, ne misli, da sem trd ali samovoljen, vendar mi ni mar, da bi ta duhovnik dobil dober vtis o nas, o Meni je že dolgo obveščen, želim pa, da ta prijatelj Moje matere jutri pride k nam. Zaradi njega bom zato ostal doma, ti pa lahko greš z njimi v sinagogo.' Odgovoril sem: 'Jezus, ostal bom s Teboj in preživel sabat s Teboj kot vedno!' Toda Jezus je odgovoril: 'Janez, tokrat moraš iti v sinagogo zaradi Moje matere. Ne sprašuj, zakaj: saj Me znova ne bi razumel.' Izpolnil sem Njegovo voljo – Jezus je ostal neopazen in nihče ni vprašal po Njem. Mati Marijo sem o tem obvestila.«
3 Marija je ravno pripravila večerjo, ko je v hišo vstopil stari duhovnik. Jožef in Marija sta bila njegovega obiska zelo vesela. V tistem trenutku je prišel Jezus ter vse pozdravil s prijaznimi pogledi in besedami.
4 Nato je stari duhovnik prijel Jezusa za roko, Ga dolgo gledal in rekel: »Moj sin, zaradi tebe sem moral opraviti to dolgo pot semkaj. Ničesar ti ne očitam, saj v tvojih očeh ne vidim nič napačnega; a kako bi se veselil, če bi lahko videl v tvoje srce, kajti o tebi se veliko govori. Tvoj oče je moj prijatelj, tvoja mati mi je kakor hči, poznam pa tudi vse tvoje brate.«
5 Jezus je odgovoril: »Elija, ker si prišel v našo hišo kot pošten in zvest prijatelj, bom tudi jaz odprt do tebe. Ostani danes naš gost in izkaži čast mojim staršem ter bratom, pa boš doživel to, kar nisi doživel še nikoli dotlej.«
6 Nato so vsi pogledali Jezusa, saj je bilo prava redkost, da je povedal toliko naenkrat. Sedli smo k večerji in jo pojedli v tišini, dokler se gost ni zahvalil.
7 Ker je v Jožefovi hiši živelo še nekaj deklet, je bil Jezus vedno zadržan, toda tisti večer je rekel: »Oče Jožef, bi zaradi svojega prijatelja jutri ostal z brati v Nazaretu? Z njim se želim pogovoriti o različnih stvareh in mu dati to, po čemer hrepeni. Vse to zame nocoj ni mogoče.«
8 Jožef je rekel: »Jezus, prosiš za nekaj nenavadnega, toda zaradi Elije lahko ostanemo doma. Dela imamo dovolj, a povej mi, ali moramo biti tudi mi prisotni pri teh pogovorih?«
9 Jezus je rekel: »Oče Jožef, nič ne bi škodovalo, če bi bili vsi prisotni. Vsi bi Me začeli bolje razumeti.«
10 Elija je rekel: »Prijatelji in bratje ter ti, moj sin Jezus, nikar ne obračajte celotnega hišnega reda na glavo zaradi mene, dovolj mi bo, če nocoj ostanemo skupaj.«
11 Jožef je rekel: »Moj dobri, stari Elija, že dolgo te nisem videl in te prosim: ostani z nami do jutri zvečer!«
12 Nato so se Jezusove oči zaiskrile in stisnil je roko svojega očeta Jožefa; nato je rekel: »Elija, glede Mene te vznemirja veliko stvari, h katerim so te spodbudili tvoji bratje, ki so obrnili hrbet templju, saj v Meni slutijo prihajajočega Mesijo.«
13 Elija: »Prav imaš, Jezus, toda kako lahko to veš? Ne vem, da bi o tem komur koli govoril, drugi pa bodo pazili, da o tem ne bodo govorili. Nihče ne bo vedel, kam se je Barnaba obrnil s svojimi brati.«
14 Jezus je rekel: »Elija, vem še več: bratje so na varnem in tempelj jih bo kmalu pozabil. Ti si ostal zaradi svojih let, vendar tudi sam ne želiš postavljati nobenih ovir na pot prihajajočemu Mesiji; zato si tukaj.«
15 Elija je rekel: »Jezus, prav si povedal, in zdaj te sprašujem: Ali si Ti 'prihajajoči Mesija' ali naj čakamo drugega? Tvoje sposobnosti dokazujejo, da bi to lahko bil, toda vse govorice okoli Tebe pravijo drugače. Čemu naj zdaj verjamem?«
16 »Niti enemu niti drugemu,« je odgovoril Jezus, »ampak prepričaj se sam, in pri tem ti bom pomagal. Res je, da je v Nazaretu, celo v naši hiši, veliko nezadovoljstvo glede Mene, toda zakaj? Ker se Nazarečani sploh ne potrudijo, da bi Me zares spoznali, in ker Me moji starši ter bratje ne razumejo. Res je tudi, da med nami pogosto primanjkuje miru, toda zakaj, Elija? Ker Večni Bog ostaja nem za njihove prošnje in mora ostati nem. «
17 Elija je rekel: »O, Jezus, kakšen jezik govoriš; zdaj te razumem, pa spet ne. Jehova bi moral in mora ostati nem? O, Jezus, to so trde besede iz tvojih ust.«
18 Jezus je rekel: »Oče Elija, če si že vnaprej pristranski do Mene, potem bova težko kaj dorekla in Bog bo potem zagotovo moral molčati tudi pred teboj. Prosim te: ostani objektiven in na tleh svobode! Poglej, poznam svoje poslanstvo in se ne oziram lažno na svoje bližnje, pa tudi ne na starše ter brate in sestre, saj moram bolj ubogati Boga, ki ga čutim in doživljam v sebi. Bi ti odstopil od ciljev, ki so ti zastavljeni, ko bi spoznal, da morajo voditi k odrešenju vseh?«
19 Elija je rekel: »Moj Jezus, nasprotno, z vsemi sredstvi bi si prizadeval doseči cilj.«
20 »No, Moj Elija,« je odgovoril Jezus: »zdaj Me boš bolje razumel. Poglej, ta cilj Mi ni le prepoznaven, ampak je vanje vžgan in nobena sila na svetu Mi ga ne bi mogla več iztrgati. Z vsakim dnem se bolj zavedam svoje naloge in bolj Mi je jasna nujnost, da se niti za en sam vdih ne odmaknem od ciljev, ki so mi zastavljeni. Sprašuješ se: 'Kako lahko temu verjamem?'«
21 Lahko bi bila tudi le domišljija, v kateri sem se izgubil; zato ti pravim: Govori z menoj in ne prikrivaj ničesar, kar govori proti meni; in tisto, kar govori meni v prid, ti bom že sam povedal.«
22 Tukaj je vmes posegla Marija: »Oče Elija, tole bo še dolga zgodba; ne misliš, da bi bilo bolje, da si odpočijemo in nadaljujemo pogovor jutri?«
23 »Kakor želiš, Marija,« je odgovoril Elija, »toda vse to je zame postalo tako pomembno, da na spanje sploh ne mislim.«
24 »Potem pa gremo počivat. Ti lahko ostaneš buden z Jezusom,« je rekla Marija in se poslovila od gosta. Poslovili so se tudi Jožef in bratje; ostal sem le jaz in nekaj sester, ki so živele v Jožefovi hiši.
25 Zdaj smo ostali sami z Jezusom. Bil je žalosten, ker so drugi imeli raje molk kot razsvetljenje, vendar je rekel: »Elija, drugi tukaj Me ne poznajo nič bolj kot ti, zato med Menoj in teboj ne bom vlekel črte. Veš za Moje rojstvo, veš za Moje sposobnosti, in to je vse; kajti ne moreš se zanesti na to, kar si slišal, če želiš spoznati resnico. Želiš videti jasno in imeti dokaze, ali je Bog, ki Me vodi in priganja, resnično Bog in ali ne lovim le utvar? Na žalost ti je težko dati dokaze, če Mi ne želiš verjeti. Dokazi o Mojih sposobnostih tukaj niso dokazi, saj gre za Boga - in kako naj bi ti Bog to dokazal? Povej si sam, kaj si želiš, da bi ti Bog storil!«
26 »Jezus,« je rekel Elija, »lahko se le strinjam s teboj, toda kako naj sploh kaj zahtevam od Boga - saj to bi pomenilo preizkušati Boga?«
27 »Sploh ne, Elija,« je odgovoril Jezus, »tvoja pravica je, da prideš resnici do dna, toda zakaj ti preroki ne zadoščajo? Saj Bog danes govori natanko tako, kot je nekoč, in bo tako delal tudi v prihodnje!«
28 »Jezus, Jezus, Ti me stiskaš v kot, saj si v prednosti,« je odgovoril Elija, toda Jezus je rekel: »Ne, oče Elija, razumi Me pravilno: Ti iščeš resnico in Jaz sem Resnica. Ker sem postal Resnica, se ne bojim nobene kritike in nobenega nasprotovanja, saj ne poznam nobenega, le nevedneže. Ti si še vedno neveden; zato je Moja naloga, da te naredim vednega, in zato poslušaj: Božji Duh, ki prebiva v Meni, je v Meni postal že neustavljivo močan in nenehno se borim, da bi postal popolnoma eno z večnim Božjim Duhom. Le redki okoli Mene vedo za Moj boj. Ne prejemam nobene podpore, saj Nisem razumljen, in Bog Me mora ločiti, kajti delo – ki ga hočem in moram dokončati – ne sme biti spodbujeno iz Božje vsemogočnosti. Vse mora biti Moje lastno delo in vso moč moram črpati iz Svoje ljubezni do Boga in človeka. Lahko pa si predstavljaš, da tudi sovražnik življenja stori tisto, kar je za to potrebno. S temi nekaj besedami sem ti Jaz pravzaprav povedal vse, saj poznaš Božjo besedo in danes lahko veliko vzameš iz Božje besede. Kakšno korist imajo ljudje od dokazov? Ne verjamejo, ampak mislijo, da delujem v ligi s hudobcem. Zdaj pa mi povej, ali si Me razumel?«
29 Elija je rekel: »Jezus, kako naj vse to razumem; vse skupaj je tako pretresljivo? Ko Ti pogledam v oči, Ti moram reči: Jezus, Ti si prihajajoči Mesija, ki ga čakamo; če pa naj verjamem Tvojim besedam, obstaja še nekaj drugega, kar deluje še močneje, namreč to, da želiš postati eno z Bogom. Kako naj razumem, da se želiš boriti, dokler ne boš eno z Bogom, ti v Bogu in Bog v tebi, ali to želiš reči?«
30 »Da, prav to želim reči,« je bil odgovor, »in ali misliš, da bo to mogoče?«
31 Elija je rekel: »Jezus, ne morem reči ne, ker poznaš Boga bistveno bolje kot jaz, in zato Te zdaj lahko razumem, da se ne moreš ozirati na nikogar, dokler ne dosežeš Svojega cilja.«
32 »Elija, hvala ti, in zdaj si Mi dal priložnost, da služim tebi in tvojim; toda obljubiti moraš, da boš molčal pred vsemi, dokler ne pride ura, ko Mi ne bo več treba nikogar upoštevati.« Jezus nas je nato vse pogladil po glavi in rekel: »Zdaj pa vam bom pustil pogledati v Moj svet; popolnoma čisti ste in lahko Me vprašate, če vam kaj ni jasno.«
33 Nato so stene izginile in znašli smo se na visoki gori. Pod našimi nogami je bilo zelo veliko mesto. Skozi sredino je tekla reka in delila mesto. Ena polovica je ležala v dolini, druga pa se je dvigala na planoto in je bilo nepredstavljive velikosti. V nižini se je gibalo nešteto ljudi, ulice so bile polne bivališč in strehe so kazale isto sliko: povsod mrgoli ljudi. Od blizu so bili ljudje videti bedno, izpiti, izrojeni in umazani; skoraj niso imeli oblačil, iz stanovanj pa so tekale vse mogoče ogabne živali, kot so podgane, miši, psi in mačke, pa tudi kače v velikem številu. Zdelo se je, da ljudje te navlake sploh ne vidijo; kajti ni bilo videti, da bi se bali priti v stik z njimi. Kakšno delo je bilo opravljeno, se še ni videlo, saj se je dan šele danil in sončnega vzhoda še ni bilo opaziti.
34 Na drugi strani reke so bile speljane ceste, ki so vodile na višave, a žal niso bile široke, tako da bi voz skoznje peljal le s težavo. Tudi te ulice so bile pozidane, gradnja pa je bila takšna, da bi človek lahko pomislil, da gre le za eno samo veliko zgradbo. Po strehah se je gibalo veliko ljudi, vsi dobro oblečeni in tudi zelo čedni. V nasprotju z nižino je bila gora svetla in obsijana s soncem, ki pa ga še ni bilo videti. Ljudje so se gibali z živahnostjo, ki je bila v opaznem nasprotju s tistimi v globini. Višje ko je šlo, bolj lepo je postajalo in najrazličnejša drevesa ter rastline so krasile celotno sliko. Na višavah so se pojavile mogočne sijoče zgradbe. V sredini je nad vsemi poslopji kraljeval tempelj ali grad. Ta zgradba je imela za streho veliko kupol, ki so morale biti glede na lesk prekrite z zlatom. Reka je tekla mirno, na njej sploh ni bilo videti življenja; oba dela mesta sta bila popolnoma ločena. V sredini reke je stalo sedem stebrov, ki so nekoč podpirali most, ki pa je bil zdaj uničen.
35 Jezus je rekel: »Pojdite z Menoj, Jaz vas bom vodil; za boljše razumevanje boste vse videli sami.«
36 (Janez) Počutil sem se tako svobodnega, tako ločenega od vsega zemeljskega, pa vendar smo se s prijetno gotovostjo in hitrostjo premikali z gore v globino ter šli skozi umazano mesto, pri čemer je Jezus hodil pred nami. Zdelo se je, da se ljudje za nas sploh ne menijo, mi pa smo opazovali, kaj leži ob poti. Medtem se je že zdanilo in videli smo, kako so ljudje zaposleni s trgovanjem in posli. Tu in tam so gradili hiše, saj so bile mnoge propadle; skratka, razmere, ki smo jih videli, so bile obžalovanja vredne. Ljudje so kričali drug na drugega in zdaj smo lahko videl njihove obraze, popačene od skrbi, prepira in nezadovoljstva ter od pregrehe – resnično podoba bede in greha.
37 Nato smo prišli do reke; njeni valovi so se premikali povsem gladko in tam, kjer so stali stebri, je čakal čoln s čolnarjem, da nas povabi vanj. Hitro smo se vkrcali in prvi, ki je stopil na drugi breg, je bil Jezus, ki je vsakemu ponudil roko, ko smo izstopali; nato smo šli po ulicah, ki so vodile navzgor. Kakšno nasprotje: čiste ulice in čisti ljudje, ki so nas videli in nas prijazno pozdravili. Pot je šla višje in višje in okoli nas, pa tudi v nas, je postajalo vse svetleje. Svojo svobodo smo občutili kot blaženost in Jezus je bil videti kot pomlajen, saj se mu je obraz svetil od veselja in sreče. Nadaljevali smo pot naprej in naprej ter bili tako vzhičeni, da je vsak korak postal obnovljena blaženost. Strmeli smo in z veseljem smo si ogledovali veličastne zgradbe, nato pa smo prišli do gradu s svetlečimi kupolami. Lahko smo se ozrli povsod naokoli, vendar nismo vstopili, ker so bile pri vratih straže z resnimi obrazi. Dolgo smo se zadržali pri gradu ter v vrtovih in drevoredih, ki so ga obdajali in ki je tam stal v veličastvu, za katerega nimam besed.
38 Zdaj smo nadaljevali pot in si ogledovali dela ljudi, ki so ga prav tako opravljali na miren način. Trgovine so bile preproste, prodajalci pa čisti in urejeno oblečeni – podoba, ki je dihala mir. Hodili smo naprej, dokler se nam oči niso utrudile od vse te blaženosti; nato smo se spet spustili navzdol in se z istim čolnom prepeljali nazaj čez reko. Spet smo se povzpeli na goro, a po drugi poti, in ko smo dosegli vrh, smo slišali Jezusa reči: »Zdaj naj bo dovolj« – in znašli smo se nazaj v izbi Jožefove hiše.
39 Jezus je rekel: »Elija, zdaj sem ti dal kratek vpogled v Svoje srce in te sprašujem, ali si lahko predstavljaš, kaj poskušam povedati tebi in (vsem) vam?«
40 Elija je odgovoril: »Jezus, bile so lepe sanje – in vendar ne sanje; toda sam si tega ne znam razložiti.«
41 Jezus je rekel: »Elija, pošten si, a Moj Janez ti lahko razloži, kaj si videl, saj je z Menoj že pogosto doživel takšne podobe.« Pokimal mi je in rekel sem: »Jezus, danes je bilo veličastno, razen podob v ravnini. S Tvojo pomočjo bom razložil, kar najdem v sebi. Mesto predstavlja človeštvo. Tisti v globini so ljudje današnjega časa, tisti na višavah pa so odrešeni ljudje. Most je povezoval mesto, tako kot so ljudje še danes povezani z nebesi. Kdo je uničil most, presega našo vednost, in Ti kot prihajajoči Božji Sin – ko boš ponovno dosegel Svojo enost z Bogom – želiš ta most obnoviti.«
42 »Sedem stebrov predstavlja sedem Božjih lastnosti in Tvoje zedinjenje z Božjim Duhom temelji na teh lastnostnih, ki bodo takrat v Tebi v vsej polnosti. Takrat bo ta most spet vez, ki bo povezovala nebesa in Zemljo, ali z drugimi besedami: ljudje se bodo takrat spet lahko pomikali navzgor po poteh, ki jih boš Ti zanje znova naredil prehodne. Ljudje v globini razodevajo svoje stanje v svojem videzu in v svojem delovanju ter s tem nizek nivo svoje človečnosti. Ljudje na višini pa razodevajo zadovoljstvo in visoko stopnjo ljubezni do ljudi; kajti tudi sam sem med njimi izkusil blaženost in srečo. Tukaj si nam želel pokazati, kam želiš ljudi znova pripeljati, in zato ne pustiš nikomur, pa naj bo to kdorkoli, da bi vplival nate v Tvojem namenu.«
43 Jezus je ob mojih besedah rekel: »Janez, dobro ti je uspelo« – in – »Elija, Me zdaj lahko razumeš?«
44 Elija je rekel: »Jezus, da bi Te popolnoma razumel, zame še ni mogoče; toda zdaj razumem Barnabo, da ne želi imeti nič več opraviti s templjem, in zdaj se bom tudi sam odtrgal od templja. V Tebi se bo vstal Mesija in Odrešenik za človeštvu, toda ljudje Ti bodo to še vedno povzročali težave.«
45 Jezus se je nasmehnil in rekel: »O, težko ali ne, to ni pomembno; kajti tisto težko je predvsem zedinjenje z Bogom, in dokler to ne uspe, je tu boj, boj in znova boj; kajti to, kar ste doživeli v tej sveti uri, so bili procesi v Mojem svetu in v njem ste doživeli še tisti boljši del. Naj bo zdaj dovolj za danes, zdaj pa si želimo iti počivat, vsaj kar se tiče telesa; za dušo ni počitka, najprej mora biti Duh tako živ, da ima nad njo vrhovno oblast.« Zgodaj zjutraj so bili vsi v Jožefovi hiši budni, le stari Elija je bil še v svoji sobi; jaz pa nisem mogel več ostati, saj mi je oče naročil, naj grem domov. Poslovil sem se v veselju.
46 Zdaj sem vam opisal dogodek našega večnega Očeta in Odrešenika iz časa, ko je bil še bojeviti sin človekov.
47 Drugi so rekli: »Brat Janez, seveda ima tisti, ki je lahko doživel Jezusa tako kot ti, veliko prednost pred nami. Zdaj tudi vidimo, kako nujno je, da imamo pravo razumevanje in vednost o Jezusu, Odrešeniku in Božjem Sinu. Zdaj tebe razumemo veliko bolje kot Pavla, ki je znova in znova zahteval brezpogojno vero – medtem ko pri tebi vse kliče po ljubezni!«
48 Janez: »Bratje, samo ljubezen dela našo vero pravo vero, kajti ljubezen ustvarja moči ter duha požrtvovalnosti in premagovanja, ki je popolna predanost. Kdor živi v tej ljubezni, je prežet z Duhom odrešitve in postane Božji sin, tako kot je Jezus postal Božji sin. Zato, otročiči, ljubite drug drugega – ljubite – ljubite drug drugega; takrat je Oče med vami in z vami in nihče ne bo pogrešal našega Odrešenika in Učenika Jezusa. Zdaj pojdite domov v miru in Njegova ljubezen nas bo kmalu znova združila. Bodite blagoslovljeni kot Njegovi otroci in naj vaša ljubezen postane blagoslov za druge! Amen.«
49 Janez je ostal v Izmiru še nekaj dni, pred odhodom pa je še enkrat obiskal Navzikla in ga uspel popolnoma pridobiti za brata.
5. Janez v Pergamonu
1 Poln veselja se je poslovil od vseh svojih dragih in z nekaterimi brati odpotoval v Pergamon, kjer pa ni bil ravno lepo sprejet, saj so tudi tukaj močno vzklila semena sovražnika. V domu vdove po imenu Helena, ki je imela veliko hišo, je bil toplo sprejet, prav tako pa tudi bratje, ki so ga spremljali in so jo že poznali. Janez je takoj začutil, da skupnost veliko bolj verjame novim krivim veram kot pa njemu, zato je povprašal po bolnikih v skupnosti. Povedali so mu, da jih je veliko, a da je Jezusova moč oslabela in da ni ostal noben zdravilec več. Tamkajšnji duhovnik, dober, a preveč mehak mož, ni zmogel zavrniti vseh zmot v Gospodovi moči, kot bi bilo to potrebno, zato je prosil Janeza, naj ga močno podpre. Janez je rekel: »Brat, zato sem prišel k tebi: Samo s krstom in z vero v krst ne ustvariš življenja iz Boga, ampak šele takrat, ko te Gospodov Duh vodi in priganja ter ti ravnaš v skladu s tem. Ker pa je skupnost še precej zadržana, daj privesti vse bolne sem, in naša sestra Helena nam bo vedno pripravljena služiti - nam in bolnikom.«
2 Duhovnik je z veseljem storil to, kar mu je Janez goreče svetoval, in novica, da je prišel apostol, ki bo ozdravljal bolnike, se je kot blisk razširila po Pergamonu. Niso prišli le bolni, ampak tudi radovedneži in tisti, ki so Jezusove nauke razlagali tako, kot se jim je zdelo primerno.
3 Že naslednji dan se jih je zbralo na stotine in duhovnik Marko je bil v zadregi. Šel je k Janezu in rekel: »Janez, nikoli si nisem mislil, da je v Pergamonu toliko trpljenja in žalosti, ali boš zmogel ozdraviti vse te bolnike?«
4 »Ne bom jih ozdravil jaz, ampak ti, brat Marko. Kako naj se sicer manifestira Jezusova moč, če ne najbolje v služabniku Njegove ljubezni in Njegove Besede, to pa si na tem mestu ti. Nisem prišel, da bi te spodrinil, ampak da te okrepim in znova uredim skupnosti, ki jih zaradi svoje mehkobe nisi mogel obdržati. Pridi, da nate položimo roke; naš Učenik Jezus ter večni Gospod in Bog naj te blagoslovi in napolni s Svojo močjo in krepkostjo! Amen. Zdaj pa verjemi trdno kot skala in nikoli si ne pusti odvzeti te moči! Naš Jezus je še vedno isti veličastni in milostni Odrešenik in bo tak ostal zavekomaj. Zdaj pa pusti svoji ljubezni delovati in stopi k blagoslovljenemu delu! Amen.«
5 Bratje, ki so spremljali Janeza, so poskrbeli, da so imeli vsi bolniki na dvorišču dovolj prostora, in so upali, da jih bo Janez ozdravil. Kako zelo pa so bili presenečeni, ko je stari Marko, ki je bil vedno tako šibek, s tolikšno močjo in gotovostjo polagal roke na vse njih, jim namenjal same prijazne besede tolažbe ter opore in jih prosil, naj vsi verujejo v Jezusa, čudovitega Odrešenika.
6 Mnogi radovedneži so bili razočarani, ker je Janez ostal tiho; vsi so pričakovali čudež ali znamenje, a je ostal tiho.
7 Bilo je že krepko čez poldne in pritok bolnikov se je še kar nadaljeval, ko je Janez rekel: »Bratje, vidite, kako je Marko na vse vas položil roke in kako ste bili vsi ozdravljeni; zdaj pa se vsi vi, ki ste pravkar prišli, v miru in redu usedite na dvorišču. Mi pa bomo za kratko uro odšli v hišo in se nekoliko okrepčali. Vsi tisti, ki so bili ozdravljeni, naj prav tako pridejo v hišo, da bodo tudi oni na novo prejeli posvečenje. V njihovih srcih in mislih je še vedno veliko zmot; ne bi bilo dobro, če bi jih odpustili kar takšne.«
8 Bratje so storili po Janezovi volji in vsi so z veseljem ugodili njegovi prošnji.
9 Z nekaj sadja in dobrim kruhom je Helena razveselila ozdravljene; za brate pa je pripravila slasten obrok. Takrat je med ozdravljenimi izbruhnilo resnično veselje in Janez je rekel: »Moji dragi prijatelji, sestre in bratje, po veličastnem vodstvu našega Gospoda in Učenika Jezusa, našega svetega Očeta in Boga, mi je bilo dano priti k vam. Na žalost so zaradi napačnih zaznav in predstav darovi milosti iz Jezusove moči močno izgubili na vrednosti in Večna Ljubezen je morala opazovati, kako se veličastni dar Njegove ljubezni in milosti vedno bolj degradira. Moč iz Njega je upadla in padli ste v žalost, skrbi ter trpljenje, vaša molitev pa je postala prešibka, ker vaša vera v pravega Odrešenika in Boga ni bila več takšna, kot je pogoj za to, da milost lahko živo doživite. Zdaj ste znova ozdravljeni, ker je v bratu Marku novo, veličastno življenje iz Boga spet prosto vseh ovir, in zdaj vas prosim: osvobodite se tudi vseh zmot, ki jih je v vas zasadil lažni ego-duh.
10 Naš veličastni Jezus, Odrešenik in Bog, je ostal isti, kot ga je razodel vaš brat Pavel, in moč iz Njega je ostala natanko ista, le vi kot posode Njegove ljubezni, moči in življenja niste ostali isti. Danes se naš veličastni Jezus v meni obrača na vas, da vam pove, da vas nikoli ni nehal ljubiti in vas je vedno imel za svoje otročiče, in danes vam je dal dokaz Svoje ljubezni in zvestobe. Bodite hvaležni in postanite znova Njegovi otroci! Naj bo le medsebojna ljubezen tista vez med vami: tako boste Gospodu izkazali pravo čast in najlepšo hvaležnost. Hvaležnosti iz vaših ust se bo z veseljem odpovedal, hrepeni pa po hvaležnosti iz vašega srca, saj se ta rodi iz ljubezni in vi takrat razodevate Božjega Duha, ki vam je dan kot večni dar.
11 Naš večni Bog ima le eno hrepenenje: videti vas resnično srečne kot Svoje otroke, vendar tega ne more in ne sme storiti iz Svojega vsemogočnega Duha, ampak le iz Svoje ljubezni, in to je dokazal kot Jezus, kot Sin človekov in Božji Sin na Golgoti. Nikoli več se ne pustite zavesti in voditi zablodi, da vas samo vera dela srečne in blažene. Vera postane prava vera šele takrat, ko jo prežame Duh ljubezni in zaupanja; takrat vera postane razodeta moč v vas. Zato sprejmite Njegov blagoslov in svojo pot pojdite kot blagoslovljeni, da bo svet spoznal, da ste Njegovi otroci. Ostanite združeni, združeni, združeni v ljubezni: takrat boste po ljubezni doživeli še večje dokaze milosti. Le v skladu s stopnjo vaše ljubezni vam lahko Gospod podeli darove ter vas naredi blažene za čas in večnost. Amen.«
12 Takrat je Helena rekla: »Janez, o, kakšno milost mi je bilo dano znova doživeti; kajti med tvojim govorom mi je bilo dano videti našega Odrešenika Jezusa. O Oče in ljubljeni Jezus, kako naj se Ti zahvalim, da si me znova naredil vredno, da Te vidim. O, zdaj sta vsa stiska in hrepenenje izginila; kajti zdaj se lahko mirno vrnem domov v Tvoje kraljestvo; saj so Te moje oči znova videle in moje srce Te je doživelo na novo ter veliko veličastneje kot prej.«
13 Helena se je spustila na kolena in jokala od veselja. Vsi so bili ganjeni in vsi so prav tako padli na kolena. Nato so vsi pogledali blagoslavljajočega Odrešenika in Janez je rekel: »Poglejte, kakšno ljubezen vam izkazuje naš Odrešenik! Naj vam ta ura postane živ spomin in znova in znova boste doživljali Njegovo ljubezen in milost.«
14 Počasi je podoba izginila pred njihovimi očmi; Janez je potegnil Heleno navzgor in rekel: »Helena, ostani v tej ljubezni in Odrešenik ti bo vedno tako blizu, kot si ti Njemu. Tvoja največja sreča naj ne bo videti Ga, ampak biti združena z Njim; in kolikor bo On lahko zasedal najboljše mesto v tebi, toliko bo tudi On tebi dal najboljše mesto v Svojem srcu.«
15 Medtem pa je bilo na dvorišču zelo živahno. Tam ni zavladal mir in potrpežljivost, kot si je želel Janez, ampak ravno nasprotno. Nek brat, ki je v svoji zablodi mislil, da želi prispeli apostol soditi skupnosti, je bil ogorčen, da želijo zapustiti svojega starega Boga – Pavlu to ne bi bilo všeč in – kaj sploh hoče on tukaj?
16 »Želimo ozdraveti,« so rekli nekateri, »in v hiši jih je veliko, ki jih je Marko že ozdravil.«
17 Nato se je brat porogljivo nasmehnil in rekel: »To pa bo dobro zdravje! Le zakaj Marko tega ni mogel dokončati že prej? Kdor je bolan po Gospodovi volji, mora to pač prenašati; kako more biti Marko v nasprotju z Gospodom?«
18 Takrat so umolknili in zaskrbljeno pogledovali proti hiši, kjer so se še vedno zadrževali ozdravljeni. Janez pa je rekel: »Bratje, čas je, da gremo na dvorišče. Volk je na delu. Zdaj si ti na vrsti, Marko; vendar se nikar več ne boj, saj si zdaj tudi ti videl Odrešenika in na novo doživel Njegovo ljubezen in moč. Mi pa bomo medtem ostali tukaj.«
19 Marko je stopil k bolnikom na dvorišču. Zaskrbljeno so pogledovali proti njemu. Marko jim je rekel: »Moji ljubljeni, zakaj se je vaše zaupanje spremenilo v prestrašenost? Saj ste vendar pred kratko uro doživeli Božjo slavo.«
20 Nekdo je rekel: »Marko, rečeno nam je bilo, da tvoje ozdravljanje ni pravilno; kajti človek ne sme iti proti Božji volji.«
21 Nato je Marko pogledal brata Izidorja in rekel: »Izidor, zakaj uničuješ mir in zaupanje teh ubogih in trpečih ljudi? Mar niso imeli že dovolj trpljenja? In zakaj ne prideš k meni, če se ti zdi kaj nepravilno? Mar ni Pavel rekel: 'Združite se v Jezusovi ljubezni, ki naj nam kaže pot do Gospoda?'«
22 Izidor je rekel: »Marko, kako si lahko tako ustrežljiv do tujca, ki trdi, da je apostol! Mar naša skupnost zate ni dovolj dobra? Smo ti sploh kdaj kaj postavili na pot, da zdaj daješ prednost tujcem in na lepem uničuješ naše delo? To se ne sme dogajati.«
23 Marko, poln žive ljubezni, je odgovoril: »Izidor, iz tebe govorita zavist in strah, ne pa ljubezen do mene in do Gospoda. Res je, pustili ste me pri miru in niste ovirali moje dejavnosti. Vendar bi bilo bolje, če ne bi bili vsi tako zadovoljni z mano; kajti mlačnost in lenoba sta podrli vse, kar nas je povezovalo z Gospodom. Kaj misliš, da je sploh še ostalo od Gospoda? Le še Njegova Beseda, pa še ta je izgubila moč; zato nihče več ni mogel ozdraveti in v vas se je pojavil fatalizem, ki je ubil vso vero. Toda zdaj bo spet drugače!«
24 »Ne, tako bo ostalo; kajti ne moreš odločati ti, ampak mi, in vprašanje, ali sploh smeš ostati naš služabnik, bo še razrešeno.«
25 Marko pa je z močnim glasom rekel: »Izidor, ti uporni duhovni vodja, ne upiraj se ganjenemu Duhu v meni in se čim prej najdi v Jezusu, našem Gospodu in Odrešeniku! Tvoje besede in strupene puščice so zaradi tvojega samoljubja brez moči in tvoja moč se je izničila. Vam pa, ki zaupate v Odrešenika Jezusa in Mu verjamete, da vam bo povrnil tako želeno zdravje, pravim: Vstanite zdravi in z iskreno ljubeznijo objemite Odrešenika, ki se vam približuje po meni! Ti, čudoviti Odrešenik, pa se poveličaj na tistih, ki trpijo, v skladu z njihovo vero! Amen.«
25 Nato so bolniki ozdraveli, razen nekaterih; hvalili in slavili so Boga za to milost, drugi pa so se pritoževali. Takrat jih je Marko vprašal: »Zakaj niste zaupali v Odrešenika? Saj bi sicer tudi vi ozdraveli.«
26 Nekdo je rekel: »Spomnil sem se Izidorjevih besed,« in tudi ostali so priznali enako. Nato je Marko rekel: »Zdaj pa naj vas ozdravi Izidor, če vam je njegova beseda pomembnejša od Gospodove Besede iz mojih ust.«
27 Nato so tisti, ki so bili bolni, obkolili Izidorja in zahtevali, naj jih ozdravi. Njegov odgovor je bil le porogljiv nasmeh.
28 Toda Marko je rekel: »Izidor, nasmeh ni odgovor za hrepeneča srca; od tebe zahtevam jasen odgovor in védi: v duhu, ki ga kažeš, ni ljubezni. Poskušal sem ti prizanesti, da te ne bi izgubil, zdaj pa ljubezen do vseh narekuje, da se ti ne prizanaša več. Ali ozdravi tiste, ki verjamejo vate, ali pa boš nadoknadil tisto, kar si zamudil pri svojih bratih in sestrah! Še vedno je čas; zato se še enkrat najdi v Jezusu in vse bo v redu.«
29 V izbruhu jeze se je Izidor spravil na Marka in apostola, pri čemer sploh ni opazil, da je medtem z brati prišel Janez. Ozdravljeni so že zapustili hišo; le Helena je ostala zadaj, da bi pripravila mizo za kasnejši obrok. Zdaj pa je v sebi zaslišala opomin, ki ji je bil do takrat nedvomno tuj; toda v svojem prekipevajočem veselju se je odzvala na ganjene vzgibe svojega notranjega bitja in zaslišala: »Pojdi na dvorišče in poveličaj Mojo ljubezen!« Hitro se je odločila, stopila na dvorišče in bila priča temu, kako je Izidor sodil Marku ter razkrival vse sence, ki so ležale na njem; prav tako se ni dobro godilo niti Janezu.
30 Nato je Helena stopila do Izidorja in rekla: »Nehaj že končno s svojimi obtožbami; saj sploh ne veš, kaj vse se je zgodilo! Zapomni si, jaz sem videla Jezusa in govorila z Njim, in opomnil me je, naj Ga poveličam na dvorišču. Mar med nami nisi užival dovolj ljubezni in zaupanja, zdaj, ko nas pa končno želi pravi in veličastni Jezus znova oživiti Svojo ljubeznijo in milostjo, pa se hočeš temu upirati? Umolkni ali pa pomagaj ubogim v duhu do njihove pravice!«
31 Takrat se je Izidor pomiril; kajti od Helene je vedno užival največjo ljubezen. Nato so prišli drugi in prosili Heleno, naj nagovori Marka, da bi molil h Gospodu za njihovo ozdravitev. Toda Helena je rekla: »Ne, ne bom; zakaj pa sami ne greste h Gospodu, mar se nam ni že dovolj razodel? Odslej ne sme biti več nikakršne skrivnostnosti, saj se tudi ljubezen Gospoda in Odrešenika Jezusa ne obdaja s skrivnostnostjo, ampak nam svobodno in odkrito razodeva Svojo odrešilno ljubezen.«
32 »Helena,« je rekel eden od njih, »kako se sploh moremo obrniti na Gospoda, ko pa nam pred kratkim še ni uspelo imeti popolne vere Vanj! Ko pogledam druge, vidim tudi svojo krivdo. Pomagaj mi, sestra Helena, da bom lahko nadoknadil svojo napako in napako drugih! Ti si videla Jezusa in govorila z Njim; pojdi k Njemu, jaz pa Ga hočem in Ga bom od zdaj naprej priznaval, četudi ne ozdravim.«
33 »Misliš resno, brat?«
34 »Da, Helena, vedno si bila naš angel; v odnosu do tebe sploh ne morem govoriti drugače, kot mislim.«
35 Helena je rekla: »Brat, verjamem ti, in zdaj začenjaš poveličevati Odrešenika Jezusa celo z bolnim telesom; vi ostali pa vstanite zdravi v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in nikoli več ne skrenite s poti, ki vodij k Njemu in k srcem drugih! Ti pa, brat, boš doživel še veliko stvari, ki te bodo neskončno osrečile. Zato bodi potrpežljiv, kajti kar Gospod stori, je dobro storjeno.
36 Vsi ostali so ozdraveli, razen enega, nato pa je Marko rekel: »Janez, zdaj sem na koncu s svojo modrostjo; kaj torej vse to pomeni? Kaj namerava Gospod z nami, da se nam razodeva na nam nerazumljiv način? Prosim, spregovori nam, da ponovno priplavam na površje, saj so me zdaj preplavile poplave Njegove milosti in modrosti.«
37 Janez: »Marko, vse ob svojem času; z Izidorjem še nisi zaključil, ampak se obrni k njemu s sveto ljubeznijo!«
38 Marko je razumel Janeza, ponudil roko Izidorju in rekel: »Izidor, med seboj še nisva zaključila; prosim te v Gospodovem imenu: kaj nameravaš storiti? V tvojem srcu vidim kače in gade, ki se širijo in valijo novo hudobijo. Opozarjam te!
39 Še vedno imaš pričo, brat Izidor, ki se zaradi tvojega poučevanja ni mogel dvigniti do enakega zaupanja kot ostali. Izkusil si, kako je Gospod deloval preko Helene in ti v Gamalielu pripravil tožnika. Gamaliel je postal Gospodova priča, ki bo vedno obsojala tvoj lažni nauk. Toda Jezus te ni prenehal ljubiti in te čaka. Zato povej, kaj boš storil?«
40 Izidor je rekel: »Zakaj me sprašuješ? Vsem se smejim in vašega Odrešenika puščam tam, kjer je. Bog, ki mi daje moč za pričevanje, bo zagotovo še naprej podpiral moje pričevanje. «
41 Gamaliel je stopil k Izidorju in rekel: »Izidor, ne pozabi, da sem še vedno tukaj! Ali me ozdraviš, ali pa se te bom oklenil, kot se ti oklepaš svojega lažnega boga, in bom vsem razodel, kaj nam je vsem storil Bog v Jezusu. Da, v sebi čutim Božjo moč, v sebi čutim sveti dih ljubezni Njegovega Odrešenika; zato se te držim, dokler ne boš mogel več škodovati nobenemu telesu in duši.«
42 Vsi ste moje priče in tebi, Marko, ni se več treba bati, da bosta tvoja ljubezen in ponižnost označeni za šibkost. Tebi se moram zahvaliti za svojo vero; le Izidor me je s svojo modrostjo in govorništvom naučil drugačnih pojmov. Zdaj pa ljubezen Jezusa sveti kot svetla zvezda in z veseljem bom prenašal svoje trpljenje, da me bo vedno opominjalo na mojo zmoto. Izidor, veseli se moje zvestobe; to ni sovraštvo, ampak le ljubezen – kajti nekega dne te bom uspel prepričati. Z ljubeznijo te ni mogoče prepričati; poskusimo z resnostjo! Če pa me želiš pokončati s svojim sovraštvom, potem si zapomni: takrat boš postal bolj nesrečen, kot smo bili mi.«
43 Zdaj je Janez pristopil k Gamalielu in rekel: »Brat Gamaliel, veliko si si zadal, Gospod tega ne zahteva; ker pa želiš svojega zablodelega brata z vsemi sredstvi prepričati iz svobodne ljubezni, ne pozabi, da ti brez Gospoda ne more uspeti. Toda Gospod vidi tvojo ljubezen in tvoj dober namen ter ti želi priti naproti in te opremiti z močjo od zgoraj in z modrostjo iz ljubezni. Pridi sem, da nate položim roke v Gospodovem imenu in te blagoslovim!«
44 Gamaliel je pokleknil, Janez je nanj položil roke in molil: »Ti zvesti Odrešenik, Bog in Gospod ter Oče vseh svojih človeških otrok, ta brat te tukaj priznava in želi pomanjkanje svojega zaupanja vate nadoknaditi z dvojno ljubeznijo. Okrepi ga, napolni ga, da te bo imel vedno pred očmi in v svojem srcu; napolni ga s svojim Duhom, da bo postal odrešitev vseh svojih bratov! Amen.«
45 Janez ga je pritegnil k sebi in rekel: »Gamaliel, Gospod te je sprejel in ti vrača zdravje, po katerem si hrepenel; ostani v ljubezni in naj te vodi le ljubezen, da boš lahko kronal delo Njegove ljubezni!«
46 Gamaliel je bil popolnoma zmeden; nenadoma se je počutil tako dobro, da ni več čutil nobene bolečine, zato je rekel: »Ljubezen, ti najvišja Ljubezen, kot sanje se mi zdi, da sem spet brez bolečin, toda, Izidor, vseeno se veseli tega; zato te bom varoval z dvojno vnemo in ne bom počival, dokler spet ne postaneš naš stari, dobri brat Izidor.«
47 Medtem so prihajali novi bolniki in Marko je imel z njimi veliko dela, saj so drugi razglasili, da bodo vsi ozdravljeni. Obrnil se je k Janezu in rekel: »Brat, ali naj tudi pogani izkusijo Gospodove blagoslove? Tukaj ne vem povsem, kako naj ravnam.«
48 Janez je rekel: »Brat, kaj je želja tvojega srca in kakšno je stališče tvoje ljubezni?«
49 Marko odgovori: »Brat, če me vprašaš o tem, bi rad videl vse srečne in zdrave, vendar oni še ne verujejo v Gospoda, mi pa še vedno zahtevamo vero!«
50 Janez: »Marko, potem moraš imeti dvojno vero in se z dvojno ljubeznijo lotiti blagoslovljenega dela. Ko rečem 'dvojna ljubezen', mislim na tvojo ljubezen in Gospodovo ljubezen v tebi, in v vsem boš uspel. Vendar ne eksperimentiraj, ampak verjemi, da On v tebi in ti v Njem lahko nadaljujeta Njegovo sveto delo, dokler ti Gospod ne razodene nečesa novega.«
51 Marko je dolgo gledal Janeza, nato pa je stopil med novoprišleke in rekel: »Prijatelji, kaj prosite Boga, Večnega in Svetega, da stori za vas?«
52 Eden izmed njih je odgovoril: »Prijatelj, slišali smo, da je prišel duhovnik, da bi ozdravil vse, ki so bolni, in zato smo v svoji stiski pohiteli sem ter te prosimo, če si ti ta duhovnik, da nas ozdraviš.«
53 Marko: »Prav ste slišali, dragi prijatelji; vendar vam moram najprej povedati, da je duhovnik pravega Boga res prišel, a iz svojih bogov veste, da je potrebna tudi vera. Zakaj ne greste k svojim duhovnikom ali k svojim bogovom; mar se duhovniki s svojimi bogovi ne bodo jezili na vas?«
54 Eden je rekel: »Poslušaj, z našimi bogovi je čudna stvar: ko jim prinašamo žrtve, so milostljivi in dobri, ko pa mi od njih prosimo žrtev, pa je vsega konec.«
55 Marko: »Prijatelji, če želite prejeti blagoslove pravega in živega Boga, morate tudi verovati v pravega in večnega Boga. Nisem jaz ali večni Bog tisti, ki vas želi ločiti od vaših bogov, ampak morate to storiti vi sami. Pripravljen sem vam služiti v imenu in v Duhu Gospoda in večnega Boga, ki nam je postal Odrešenik v svojem Sinu Jezusu: ne le Odrešenik pred vsemi vašimi in našimi trpljenji, ampak Odrešenik pred vso smrtjo in sodbo. Kdor veruje Vanj in ravna po Njegovem nauku, bo prišel v večno življenje in v sebi izkusil Ljubezen, ki nas, človeška bitja, dela za Njegove otroke. Če to želite, se pripravite, da vam lahko služim, in večni Bog bo blagoslovil vašo voljo!«
56 Vprašujoče so pogledali Marka, ki je žarel kot svetnik. Sklonili so glave, nato pa je Marko nanje položil roke. Z molitvijo in trdnim zaupanjem je dokončal delo in glej, vsi so bili ozdravljeni. Vendar so tisti, ki so bili ozdravljeni, ostali v spoštljivi tišini. Nato je Janez stopil prednje in rekel: »Osvobodite se strahu, kajti Bog, Resnični in Večni, vam je v svoji ljubezni in milosti razodel vso svojo slavo. Ničesar vam ne očita, niti vam ne daje zapovedi, ampak vam govori: 'V svoji ljubezni in milosti sem se ozrl na vašo stisko in vam jo odvzel; zdaj pa imam za vas prošnjo, in ta je: Ljubite drug drugega, kakor tudi Jaz ljubim vas, pa boste tudi izkusili, kakšna blaženost je v ljubezni. Samo ena resnična ljubezen je in ta prihaja od Mene. Ta ljubezen je večni dar za vas vse, in kdor želi uporabiti to Mojo ljubezen, jo lahko in sme uporabiti, kolikor hoče. Zato Me spoznajte kot resnično in Večno Ljubezen, pa bodo vsi vaši (lažni) bogovi prenehali obstajati oziroma bodo izginili iz vaših življenj in src. Vse ostalo vam bodo povedali Moji služabniki.'«
57 V tistem trenutku tišine in miru je Helena rekla: »O Odrešenik Jezus, kako veličastno si znova razodel svojo ljubezen do nas ljudi; ne moremo več molčati, ampak moramo priznati, kaj je Bog storil za nas. O Janez, ti zvesti pričevalec in služabnik Njegove Božanskosti, povej nam: Ali si v Njegovi prisotnosti sploh kdaj doživel kaj bolj veličastnega? Pogosto sem zavidala vsem tistim, ki so živeli z Njim kot s človekom, danes pa sem bolj blagoslovljena kot vi. Gotovo vam je večkrat rekel, da ne more vedno biti in ostati med vami kot človek; jaz pa sem trdno prepričana, da me ne bo nikoli zapustil, čeprav sem le uboga služabnica in še polna grehov. Toda kaj so vsi moji grehi v primerjavi z Njegovo ljubeznijo in usmiljenjem? O bratje in sestre, ne delajmo več hrupa okoli naše človeške narave, saj bo vse človeško minilo kot sneg pred Njegovim soncem ljubezni in v nas ustvarilo popolnoma novo in najvišje življenje. Čutim, kako v meni utripa drugo življenje; tako sem preplavljena z njim, da bi iz te ljubezni z radostjo lahko darovala svoje življenje.«
58 Marko in vsi ostali so bili osupli, ko so slišali to pričevanje, nato pa je rekel: »Kar si moja usta še niso upala priznati, je izpolnila naša sestra Helena; zato se ji želimo zahvaliti tudi tako, da ji vedno ljubeče priskočimo na pomoč. Po spodbudi Duha v meni vam moram povedati: Kdor je v stiski srca, naj vedno pride k meni, ne glede na čas in uro; kdor pa v stiski svojega telesa ne ve, kam bi šel, naj gre k sestri Heleni! Njej je bilo zaupano služenje v ljubezni, ker ima večjo ljubezen. Ti, Helena, pa bodi mati in sestra nam vsem ter deli z nami to, kar si podedovala od Večne Ljubezni!«
59 Helena se je milo nasmehnila in rekla: »O, vi še vedno šibki majhni otroci, ob Očetovem srcu je prostor za vse in z veseljem vam bom služila s tem, kar sem prejela od svetega Očeta. Zdaj pa pridite v hišo, kdor je po ljubezni v vas postala Božja hiša. Kdor še naprej hrepeni po hrani za dušo, naj tiho vstopi in to pove vsem, ki želijo to slišati: Moja hiša je odslej dom ljubezni in počivališče za hrepenéča srca.«
60 Mnogi so odšli, da bi novico o svojem ozdravljenju odnesli svojim bližnjim domov, drugi so spraševali, ali se lahko vrnejo, saj je v hiši postajalo tesno, in Helena jim je z veseljem odgovorila pritrdilno. Vsi ostali so šli v hišo. Zunaj sta ostala le Izidor in Gamaliel. Tedaj je Izidor postal ogorčen in je rekel: »Zakaj ne greš s tistimi, ki imajo tako radi ljubezen?«
61 Gamaliel je rekel: »Brat, zato, da brzdam tvoje divjanje za hudiča. Kot senca ti bom sledil, zato se ne sekiraj zame, saj zate skrbim dvojno.«
62 V hiši je Helena hitro naredila prostor za množico, in ko je pogledala vse svoje goste, so bili to skoraj sami tuji obrazi. V njenem srcu je bilo veliko veselje; hitro je prinesla umivalnik in prosila, naj si vsi postrežejo.
63 Vsi so željno pričakovali, kaj jim bo razodel služabnik ljubezni, in Janez je v sebi začutil hrepenenje, ki bi osrečilo vsakogar, zato je rekel: »Sestre in bratje, tako vas kličem, ker ljubezen v meni ne pozna drugačnega načina. Danes se vidimo prvič, pa vendar je tako, kot bi že od nekdaj živeli skupaj, skupaj v Duhu, ki je vam vsem še tuj, meni pa domač, saj je to Duh našega Boga in Očeta. Ta Bog se je od nekdaj milostno razodeval po ustih svojih prerokov, nazadnje pa po svojem Sinu Kristusu Jezusu. Ta Jezus pa je postal naš brat in nam pokazal pot k Bogu, svojemu večnemu Očetu, ter se s svojo žrtvijo na Golgoti naredil za Posrednika, po katerem lahko tudi mi pridemo do Boga. Mi, kot Njegovi učenci, smo videli Njegovo slavo, slavo, o kateri naša usta ne morejo dovolj pričevati. Ta Jezus je postal Odrešenik vseh, ki verujejo Vanj, in Osvoboditelj vseh, ki želijo, tako kot On, reševati druge. Če bi vam želel razodeti vse veličastnosti, vas sploh ne bi zapustil; zato bodite zadovoljni s tem, kar vam bom oznanil danes in v prihodnjih dneh ...«
64 »Toda to je preveč za vas, ki prvič poslušate pričevanje živega Boga in ste že izkusili Njegovo ljubezen do vas. Vendar je ena stvar nujna: če mislite resno s sprejemanjem Jezusa, Odrešenika ter pravega Boga in Gospoda, se morate odpovedati svojim idolom in tudi svoje notranje bitje očistiti številnih odvisnosti, ki se postavljajo med vas in Njega. Kakor vi hrepenite po ljubezni, miru in radosti, tako tudi večni Bog hrepeni po vas. Najprej pa odnesite Božji blagoslov s seboj domov in pridite znova, ko boste mislili resno glede svojega časnega in večnega življenja. Pojdite v miru in Božja ljubezen naj bo z vami!« Tako so odšli domov blagoslovljeni. Toda ljudje so znova in znova prihajali ter spraševali po duhovniku, ki zna zdraviti, in tako je imel Marko veliko dela.
65 Hiša je zdaj postala že skoraj prazna in Janez ter bratje so imeli končno mir in čas, da so se pogovorili o mnogih stvareh. Izmed vseh je bila Helena najbolj pozorna. Tako se je približeval večer. Janez je rekel: »Helena, danes tvoj prostor ni bil dovolj velik za vse; veliko dela boš imela, da boš vsem ugodila.
66 »Janez,« je rekla Helena, »počutim se, kot da se vse tako čudovito izteka, da se mi ni treba niti najmanj obremenjevati. Konec koncev je dvorišče dovolj veliko, da sprejme vse, v hiši pa imam še nekaj bakel.«
67 Proti večeru je postalo bolj mirno in Marko se je počutil šibkega. Nikoli v življenju mu ni bilo treba toliko govoriti kot tisti dan in nikoli ni bil tako gnan od znotraj, ko je stisko drugih vzel za svojo in vidno izkusil Gospodovo pomoč. Janez mu je rekel: »Marko, danes je bil za vse nas svet dan in zate dan veselja. Sadovi tvoje ljubezni ti bodo prinesli še veliko radosti, za nocoj pa lahko počivaš toliko bolj sladko. Vendar ostani med nami, saj je tvoje služenje ljubezni še vedno potrebno!«
6. Spreobrnitev poganskega duhovnika
1 Kot je bilo dogovorjeno, so zvečer prišli vsi bratje in sestre ter vsi tisti, ki so bili ozdravljeni. Helena je vsem naročila, naj si najdejo prostor na dvorišču, saj v hiši ni bilo dovolj prostora, in vsi so mirno storili tako, kot je bilo treba. Vendar jih je bilo vedno več, zato je Marka skrbelo, da ne bo dovolj prostora. Tedaj se je Janez nasmehnil in rekel: »Marko, več ko jih pride in bolj ko bo Bog slavljen ta večer, lažje bo tvoje služenje v prihodnosti. Vendar bodi pripravljen na najrazličnejša presenečenja, saj je tvoje današnje delo postavilo dober temelj. Zraven bosta tudi Izidor in Gamaliel; Izidor iz strahu pred Gamalielom in Gamaliel iz vneme za Izidorja.«
2 Zdaj je napočil čas. Dvorišče je bilo tako polno ljudi, da so se komaj premikali. Mnogi so stali, na sredini pa so se polegli po tleh. Pri vratih hiše je bil puščen prostor za služabnike Besede in Ljubezni. Ko so se na vratih prikazali Marko, Janez in Helena, je zavladala tišina; vsi so utihnili in se ozrli proti njim trem. Helena si je poiskala prostor med množico in se prav tako k njim ulegla na tla. Bratje so ostali v hiši in se ustavili na hodniku. Janez je blagoslovil vse navzoče z naslednjimi besedami: »Ljubljeni prijatelji, bratje in sestre, v imenu večnega in svetega Boga vam izrekam pozdrav ljubezni, miru in radosti ter vam želim pravo razumevanje in polno dojemanje tega, kar boste vsi slišali. Vem, da niste vsi verniki v naš nauk o odrešenju in osvoboditvi, vendar to za zdaj ni pomembno. Če pa bi vas lahko nekaj prosil, bi bilo tole: Vse preizkusite, dobro pa obdržite! Če kdo izmed vas v kakršnikoli zadevi ne bi bil povsem zadovoljen, lahko to tukaj vsi svobodno izrazite. Marko je in ostaja vaš služabnik, jaz pa grem naprej po Gospodovi volji.«
3 Ko je Janez utihnil, je k njemu pristopil moški in rekel: »Ne poznam te, niti ne vem, ali si ti danes popoldne ozdravil mojo ženo njene krvavitve. Ker pa je moja žena rekla, da svoje ozdravljenje dolguje živemu Bogu in da mora zdaj poskrbeti za očiščenje hiše in svojega srca od tujih bogov, se počutim dolžnega raziskati ta čudež in njene besede. Sam sem duhovnik v predmestju in če je kdo kdaj poskušal ozdraviti mojo ženo, sem bil to jaz. Bil sem tudi pri vašem duhovniku Izidorju in tam mi je bilo rečeno, da je bolezen posledica nevere in jo je treba prenašati s potrpežljivostjo, sicer bo zlo postalo še hujše. Čemu naj zdaj verjamem, kateri Bog je tisti pravi? Bog, ki vsako mlačnost kaznuje z boleznijo, ali Bog, ki zahteva ljubezen ter očiščenje srca in hiše? Glede na svoj premislek sprašujem: Kateri je pravi Bog in pred čim moram očistiti sebe in svojo hišo?«
4 Janez je rekel: »Prijatelji in bratje, vesel sem odprtosti vašega brata. Tudi od mene boste prejeli odkrit odgovor, ki ni namenjen le tistemu, ki sprašuje, ampak vsem. Jaz sem Janez, eden od učencev Gospoda in Učenika Jezusa, ki vam ga je oznanil že vaš brat Pavel. Da so v tem mestu in njegovi bližini še vedno poganski templji, ni mogoče zanikati, niti to ni vaša krivda. To, da so se v vaših krogih lahko pojavili lažni učitelji, pa se vsekakor ne bi smelo zgoditi, kajti v trenutku, ko med vas prideta razdor in prepiri, vaša moč ni več enaka. Dokaz za to je, da ste izgubili tisto najbolj veličastno: Nenehno Gospodovo prisotnost. Sledil sem spodbudi Večne Ljubezni, da bi vas vrnil v nekdanje stanje, v katerem ste sprva bili, in izkusili smo dokaze Gospodove ljubezni in milosti. Modro je bilo, da nisem jaz, ampak vaš brat Marko po Gospodovi milosti opravil to služenje. Za vas, ki poznate Gospoda in Odrešenika, so to čudeži Njegove ljubezni, za tiste, ki so še brez spoznanja Gospoda in Odrešenika Jezusa, pa so to čudeži Njegove moči in oblasti.
4 Ta Jezus je bil kot človek prijatelj in brat nam vsem ter je v svoji ljubezni služil vsem ljudem brez izjeme. Ni poznal sovražnikov, pa vendar je bil sam sovražnik za mnoge, še posebej za tempeljske oblastnike v Jeruzalemu, ki niso želeli, da bi se uveljavil Njegov nauk o ljubezni do Boga in bližnjega, ter so moč Njegove Božanskosti pripisovali zlú.
5 Dragi prijatelji, veličastnosti, ki smo jih izkusili, se ne da opisati z besedami – toda veličastnost, ki nam jo daje izkušati še danes, nas z Njim še močneje in tesneje združuje. Če zdaj prijatelj sprašuje, kateremu Bogu naj služimo, si mora vsak sam dati odgovor; kajti kdo med nami bi bil tak norec, da bi imel veličastnost za nič in bi zamenjal kruh za kamne ali celo za boga, ki – čeprav sploh ne obstaja – zahteva, da se mu ves čas prinašajo najrazličnejše žrtve. Mi smo vedno verovali v Boga Judov, toda kako daleč smo bili od pravega Boga! Šele ko nam je Jezus odprl oči in nam pokazal Boga ljubezni ter nam dal vpogled v nebesa Svoje ljubezni, takrat, dragi prijatelji, je v nas oživel pravi Bog in naučili smo se Ga prepoznavati kot Večno Ljubezen. Ljubezen je bila Njegovo življenje in to življenje je zopet prebudilo življenje v nas, in iz tega življenja zdaj tudi sam pričujem in izpovedujem Njegovo življenje. Lahko bi vas z Njegovo močjo prenesel v nebesa, vendar bi bilo to preuranjeno. Lahko bi vam dal videti, v kakšni zmoti ste bili do zdaj; vendar bi vam to vzelo ves pogum in imeli bi se za izgubljene. Vse to boste našli v sebi! Zato vam svetujem: Očistite svojo hišo in srce tujih bogov – to pomeni, raziščite v sebi, kakšna ljubezen vas še navdihuje in katerim nagnjenjem še služite! Kajti Jezus Odrešenik vam želi služiti kot Pomočnik, da v vas postane vaš Osvoboditelj kot Sin Najvišjega in vam razodene pravega Boga in Očeta.
7 Ta Jezus, ki je bil križan in vstal od mrtvih, je Življenje, in vsi, ki verujejo Vanj, bodo živeli z Njim. Tik pred Svojo smrtjo na križu pa je rekel Svojim učencem: 'Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem Jaz vas ljubil, da bo svet spoznal, da ste Moji učenci.' V tej zapovedi je zaobseženo tudi vse, kar nas dela za Njegove učence in tudi otroke. Ljubite se med seboj in znova pravim, ljubite se med seboj; v tej ljubezni se vam razodeva Njegova ljubezen do vas in v tej ljubezni vam je dan vsak odgovor. Zato tudi sam zaključujem svoje besede z prošnjo: Otročiči, ljubite se med seboj, kajti Očetova najbolj blagoslovljena želja je, da se vam razodene kot Oče in se prepusti vaši ljubezni. Naj se torej moje hrepenenje izpolni v vas, mir in radost naj napolnita vaše bitje, ljubezen pa naj vam omogoči izpolnitev vsakega hrepenenja.«
8 Vsi so dolgo molčali; nato je duhovnik znova vstal in rekel: »Tujec, od daleč prihajaš in razodevaš stvari, ki so tako blizu; kako naj se ti zahvalim! Še danes bom podrl oltarje svojih bogov, služil pravemu Bogu in Mu dajal slavo. Nisi govoril o nobeni žrtvi, ampak le o služenju v ljubezni. Resnično, vaš Bog nam ljudem olajša stvar, zato sem od zdaj naprej tvoj. Odloči o meni. Mojo ženo si ozdravil, ne da bi vprašal, kdo je, in tako bom tudi jaz, ne da bi spraševal, tvoj ter služil Bogu, ki se mi je razodel tako ljubeče. Vsekakor sem od tvojih bratov slišal marsikaj, kar me je spodbudilo k razmišljanju, toda ko sem spoznal razdor, ki je kot svetel plamen gorel v vaši skupnosti, sem imel raje svoje bogove, katerih duhovniki česa takega niso prenašali. Tukaj pa zdaj izkušam svobodo, ki me neposredno prevzame. Bog, Večni in Sveti, nam daje Svoje darove iz ljubezni in hrepeni po ljubezni, miru in radosti. To je zame nekaj novega in tako velikega, da se stresem pod to veličino. Bog se spušča na raven Svojih otrok – da, to je že bilo slišano – in Bog želi, da bi bili vsi rešeni smrti in sodbe, zato je privzel meso in kri v človeškem bitju. O, ljudje, to je preveč milosti! In da ste vi, pričevalci Njegovega utelešenja, sami videli Božjo slavo, je čista resnica – saj sem po vas tudi sam izkusil Njegovo slavo. Jaz in moja hiša bomo služili vašemu Bogu in vse, kar smo danes slišali, nam ne bo le vodilo, ampak tudi luč na naši življenjski poti. Moja žena je zdrava in s tem je izbrisano vse, s čimer smo grešili v svojih telesih. Kot novi ljudje stojimo pred vami in tako se jaz in moja hiša zahvaljujemo tebi, veličastni Bog. In ker si izjavil, da ti še vedno pripadamo, želim tudi jaz izjaviti, da pripadamo Bogu. Za to prosimo za moč in utrditev naše volje.«
9 Janez je pristopil k duhovniku in rekel: »Brat, milost, ljubezen in mir od Boga naj bodo s teboj zdaj in za vso večnost! Sam imaš voljo, da svoje življenje popolnoma postaviš v službo pravega in večnega Boga ter odstraniš svoje bogove. Nad tem vlada veliko veselje ne le pri Bogu, ampak v celotni skupnosti. Le eno stvar te prosim: Ne lomi ničesar čez koleno in naj znova in znova prevladuje ljubezen, ljubezen in ljubezen; kajti le v ljubezni do svojih bratov lahko vsem prineseš pravico. Vsekakor je izjemno, da je tvoja žena, ki do zdaj, kljub številnim žrtvam in molitvam, ni prejela pomoči, za katero si upal, tukaj našla pomoč, po kateri je hrepenela, ne da bi morala veliko spraševati. Toda zakaj sem naročil, naj vsi bolni pridejo sem? Ker sem v praksi uresničil v sebi željo gorečo, da se vsa beda konča, da bi se Gospodova ljubezen vedno bolj razodevala.
10 Moč za ozdravljenje bolnih je moč Jezusove ljubezni, ki je dana vsem tistim, ki imajo pravo vero in pravo voljo, vendar bi morala biti ta moč last vseh, slabi pa jo ljubezen do sveta in do samega sebe. Kaj je razlog, da ljubezen in moč v meni postajata vse močnejši? Zato, ker se Jezus, Odrešenik in Gospod, Bog in večni Oče, lahko v meni vse bolj proslavlja: To je skrivnost in bo za mnoge vedno ostala uganka. Drugi Janez, ki je oznanil Njegov prihod in Mu pripravil pot, je rekel: 'Jaz se moram manjšati, On pa rasti,' in tako je in ostaja za vse ljudi: Mi se moramo manjšati, da lahko On raste v nas, in On v svoji slavi daje to rast vsakemu otroku po milosti svoje ljubezni. On je kot človek razodel slavo in veličastje Boga; storimo enako in živeli bomo v Bogu in Bog v nas.«
11 Skupnost je bila prevzeta nad izkušnjo Janezove ljubezni. Zdaj so spoznali svojo krivdo, kako so iz Jezusa Kristusa naredili idola in kako so si na podlagi Njegove ljubezni in milosti uredili življenja v svojih zmotah, zdaj pa je bila utrta pot v svetišče ljubezni in v pravo življenje iz ljubezni in v njej.
12 Janez dolgo ni mogel ostati, saj so tudi druge skupnosti potrebovale očiščenje. V teh dneh je dobil pomočnika v na novo pridobljenem poganskem duhovniku. Spremljal ga je vsepovsod in v ponižnosti priznaval pravega Boga, ki mu je kot drag prijatelj in oče zdaj kazal poti, ki prinašajo le mir in radost.
7. Janez v Tiatiri
1 Brez slovesa od skupnosti je bil Janezov naslednji cilj Tiatira, saj mu je angel, ki ga je spremljal, razodel, da se je tudi tam ukoreninilo veliko zmot.
2 V vseh krajih, kjer se je Janez ustavil, je bilo mogoče najti sledi Pavlove ljubezni, toda življenje vere je začelo bledeti. Božja moč je upadala, manjkalo je vneme, preveč goreči ljudje pa so popolnoma rušili vero, ki je še obstajala. Grozil je nastanek novega poganstva.
3 Janez je ravnal po vzgibu ljubezni v sebi: Lajšal je trpljenje in zdravil bolne, s čimer si je kmalu pridobil srca. Nasprotniki se niso pojavili in seme ljubezni je naletelo na sprejemljiva srca. Toda v Tiatiri je bilo drugače: Tam je bila velika, trdna skupnost s svojim duhovnikom in duhovnico, ki sta bila oba izjemno močna v svojem govoru in pričevanju. Na žalost je bil Janezov prihod vnaprej napovedan in skupnost je bila že vnaprej pristranska proti njemu.
4 Sam, brez kakršnega koli spremstva, je Janez prispel v Tiatiro na dan pred sobotnim praznikom. Po angelovem navodilu ni odšel k duhovniku ali njegovi pomočnici, ampak k hišnemu gospodarju, ki je daleč zunaj mesta z ženo in številnimi otroki pravično živel od tega, kar sta mu dajala njegov vrt in sosednja njiva.
5 Hodil je ves dan in bil res utrujen. Ljubezen, ki so mu jo izkazali, ko se je ustavil, da bi si odpočil, mu je dobro dela. Po temeljitem očiščenju in okrepčilu telesa se je spet počutil dobro in kmalu so bili kočarji prevzeti od govora in miru, ki sta tekla iz njihovega gosta. S solzami v očeh so opisovali radost, ki so jo doživeli v Odrešeniku, ki so jim ga prinesli bratje, in z veseljem so storili, kar jim je bilo svetovano. Kako razočarani pa so bili, ko so se pojavili novi bratje in začeli govoriti v drugem duhu. Vsaka beseda je bila videti kot resnica, vendar ni bilo več nobene ljubezni ali razumevanja do bližnjega. Vse je postajalo hladnejše in bolj brez ljubezni, toda beseda ali nauk sta postajala močnejša in bratje so si besedo delili med seboj.
6 Razdrobljene skupnosti so zdaj skoraj vse prevzele navade, ki so jih zahtevali pridigarji Besede, ob tem pa se je izgubilo tisto najlepše – medsebojna sloga. Kaj vse ni bilo zahtevano: vsemu, kar je bilo videti kot svet, se je bilo treba odpovedati, Odrešenik pa skoraj z besedo ni bil omenjen, in tako je še danes. Govori so bili dobri, vendar v njih ni bilo več življenja, kot je bilo nekoč. »Zato, dragi brat,« je sklenil kočar, »se zahvaljujem Gospodu, ki te je pripeljal v moj skromni dom.«
7 Janeza je ganilo hrepenenje teh preprostih ljudi po resničnem evangeliju, zato jim je bil podarjen veličasten sad in obilna milost. To noč so kočarji doživeli srečo, kakršne si prej niso niti predstavljali, in zdaj je bila pot za Odrešenika Jezusa pripravljena. Na soboto je vsa hiša odšla z Janezom na uro posvečenja. V njej tudi duhovnik ni spremenil svojega načina; skupnost je celo opozoril pred pričakovanim odposlancem, ki je bil Gospodov učenec in apostol. Janez je vse mirno poslušal; ura posvečenja se je končala celo brez blagoslova.
8 Janezu so se zasmilili ubogi v duhu; stopil je k oltarju, se priklonil pred veliko skupnostjo in rekel: »Sestre in bratje, prvič sem med vami, vendar ne morem več molčati, saj stiska vaše duše in srca žge mojo dušo. Pravite si verniki, želite biti verniki, a med vami vlada duh, ki je slabši od najtemnejšega poganstva. Kje ste pustili svojega Odrešenika Jezusa? Ali ste pozabili, da je le Jezus in zopet le Jezus postal vse vaše zveličanje in življenje, da nihče ne more priti k Svetemu Očetu kot otrok razen po Jezusu, Odrešeniku in Odkupitelju? Kako lahko dosežete božje sinovstvo, če je On, ki vam je prinesel pot in sredstva zanj, od vas zavržen? O, vi uboga, uboga srca, mar ne veste, v kakšno bedo morate priti, ko greste mimo najveličastnejšega ter Ga zavračate na način, ki zavrača luč in povišuje temo v luč?«
9 Nato je pristopil duhovnik z imenom Keran in Janezu ukazal, naj molči, ter da lahko govori šele, ko se bodo slišale pritožbe. Janez je stopil na stran in naredil prostor staremu kočarju. Slednji je s mirnimi besedami dejal: »Bratje in sestre, dobro me poznate in veste, da nisem noben zanesenjak ali ponavljavec; veste, da sem pogosto izrazil svoje hrepenenje po času, ko smo prejeli in nato izkušali evangelij Jezusove ljubezni. Kako lepi časi so bili to in ljubezen drug do drugega je bila vez, ki nas je združevala. To noč sem to ljubezen lahko znova izkusil po tem našem tujem bratu. Ne vem, od kod prihaja in kam bo šel, saj ga nisem vprašal, toda z njegovim prihodom sem doživel blaženost, ki vam je ne morem opisati, in tako sem prejel toliko veličastnega plačila v blaženosti, ker sem mu ponudil svojo hišo za svojo.
10 Bratje, ne prepirajte se zaradi tega in ne pustite, da bi našemu služečemu bratu povrnili s tem, da ste trdi do tujca, ampak pridite in sami preizkusite ter pripeljite s seboj svoje bolnike! Kajti moja hiša in vrt bosta na voljo vsem, in stojim za svojimi besedami, ko vam rečem: meni je tako, kot bi sam Gospod prišel k meni.«
11 Nato je prišla duhovnica, pogledala Janeza in rekla: »Kdo in kaj si, zakaj ne prideš k nam, saj smo mi izbrani Božji služabniki!«
12 Toda Janez ji je rekel: »Božji služabniki ste; to sem slišal, vendar ne mojega Boga, v čigar službi sem jaz. Opozorili ste pred učencem in apostolom, ki naj bi prišel, in postavili pregrado med mano in vami. Zato morate tudi vi znova odstraniti pregrado, če naj pridem k vam. Prihajam kot prijatelj in brat in ne kot sovražnik, ne zahtevam ljubezni, ampak prinašam ljubezen, vendar ne svoje, temveč ljubezen svojega Boga, iz katerega delujem in služim. Zdaj je odvisno od vseh vas, ali želite znova zavrniti Božjo ljubezen in vztrajati v svoji stari samoljubnosti. Ker pa od svojega brata niste prejeli blagoslova, vas bom blagoslovil jaz!
13 Gospod in večni Bog, ki je v Jezusu Kristusu razodel Svojo slavo, bodi z vami in Njegov sveti mir bodi vaš!«
14 Janeza so obkrožili tisti, v katerih srcih so njegove besede odmevale, in vsem je zaklical: »Pridite k svojemu bratu, ki vas je povabil v svojo hišo in vrt; tam sem doma, tukaj še ni prostora za osrečujočo ljubezen Odrešenika.«
15 Nastal je preplah; nekateri so kričali: »Da, da, prihajamo«, drugi so spet želeli počakati, da vidijo, kaj bo iz tega, tretji pa se niso želeli spreti s svojim duhovnikom in še posebej z duhovnico. Janez pa se ni obrnil, ampak se je s svojim gostiteljem vrnil na njegov dom.
16 Še tisti dan se je Jasisova hiša napolnila. Prihajali so s potrtimi in obteženimi srci, saj se niso počutili svobodne od krivde in so tudi priznali, da so veliko krivi, ker niso imeli poguma, da bi se zoperstavili Ideji.
17 Janez pa sploh ni pomislil, da bi jim kaj očital, ampak jim je pokazal podobo ljubezni v Jezusu, ki je prišel, da bi vsem prinesel zveličanje in življenje. »Zakaj niste s seboj pripeljali svojih bolnikov?« je vprašal Janez. Povedali so mu, da je danes sobota in da se to ne spodobi, ker je prepovedano.
18 Janez je vprašal, ali je prepovedano delati dobro tudi na soboto, saj bi tisti, ki bi ozdravil bolnika ali prispeval k ozdravitvi, zagotovo storil dobro delo, in nadaljeval: »Zato vas prosim: obrnite svoja srca k resnični ljubezni in Bog je na poti k vam.«
19 Brez besed je odšla neka starejša ženska; čez približno pol ure je pripeljala svojo hčer, ki je bila navzven videti zdrava, vendar so jo občasno mučili zli duhovi. »Brat, tukaj ti prinašam svojo hčer; do zdaj je bila vsa pomoč zaman in vse moje žrtve so bile brez uspeha.«
20 Janez: »Sestra, vem; kajti tvoja hči je prebivališče temnih duhov. Da bi jo ozdravili, je potrebno več kot molitev in žrtev, saj mora za te temne duhove obstajati kraj, kjer se ozdravijo svoje lažne zmote in dobijo priložnost, da sprejmejo luč od Boga.«
21 Vsi so nerazumevajoče pogledali Janeza, saj česa takega še niso slišali, nato pa je Janez rekel: »Toda da bi vas umeril v to resnico, boste izkusili, kako si ti temni duhovi želijo dati duška. Vendar se ne bojte, kajti naša zaščita je Jezus Odrešenik.«
22 Za nekaj minut je Janez položil roke na dekličino glavo in molil, da bi delo uspelo, nato pa je iz deklice zadonel zelo tih glas: »Kdo si upa motiti naš mir ali pa se ti da prepirati z nami?«
23 Janez je rekel: »Niti ne želimo motiti vašega miru niti se ne želimo prepirati z vami, ampak vas pripraviti do tega, da končno zapustite tega ubogega človeškega otroka in premislite o iskanju boljših poti.«
24 »Kaj,« je rekel glas, »nikoli in nikdar ne bomo zapustili te koče, ki nam nudi tako čudovito zavetje!«
25 »Potem vas bomo prisilili,« je odgovoril Janez, »kajti pustiti vas v tej človeški koči bi bil propad te človeške cvetlice, vam pa s tem ne bi bilo ustreženo; zato vam svetujem, zapustite tega človeškega otroka, sicer vas bomo prisilili.«
26 Nato se iz deklice ni zasmejal le en glas, ampak več njih, in navzoče je postalo strah tega, kar prihaja, saj česa takega še niso doživeli.
27 Janez je deklici ponovno položil roke na glavo. Začelo se je sikanje in besnenje, a Janez se ni pustil motiti. Znova in znova je držal roke nad dekličino glavo, jo rotil, prosil in blagoslavljal. Nato se je deklica zgrudila in se ni več premaknila. Janez pa je še naprej držal roke nad njo; drugi so se pridružili molitvi in tako niso opazili, kako je v hišo vstopila svečenica Ideja. Ni uspela reči niti besede, saj so v tistem trenutku temne sile zapustile deklico in se oprijele Ideje, ki se jim prav tako ni upirala in je zdaj postala posoda teh duhov.
28 To je videl le Janez, nihče drug. Nato se je deklica premaknila in nekaj časa ležala na tleh, nakar jo je Janez dvignil in rekel: »Moja hči, zdaj si osvobojena duhov, ki so te mučili, toda le če se trdno prepustiš varstvu Večne Ljubezni, boš ostala svobodna in tvoje zdravje se bo kmalu izboljšalo. Nisi več bolna, ampak le še izčrpana. Veliko časa preživi na soncu in sprejmi evangelij Odrešenika Jezusa!«
29 Prisotni so bili ganjeni, ko je deklica začela spraševati o Odrešeniku Jezusu, ali jo je Res on rešil bolezni in kaj mora sedaj storiti.
30 Janez je rekel: »Hči, ne delaj ničesar drugega, kot le bodi vesela, ker si izkusila milost ozdravljenja. Radost v tebi te bo spodbudila, da boš prinašala veselje tudi drugim, in to je služba, ki jo Odrešenik Jezus želi od tebe.«
31 »Želi?« je reklo dekle. »Saj to vendar ni mogoče? Tako velik Odrešenik mora vendarle nekaj zahtevati; kajti sicer bodo tisti, ki so ozdravljeni, zelo hitro pozabili na Njegovo željo.«
32 is »Res je, draga hči,« je odgovoril Janez, »Odrešenik Jezus ni Gospod in Učenik, ki bi zahteval, ampak ostaja tisti, ki prosi, saj ljubezen Boga, Njegovega Očeta, ne vsebuje zahtev, ampak le prošnjo. Ta ljubezen, ki smo jo zdaj vsi izkusili, je sveta Božja ljubezen, ki se je nam ljudem tako čudovito in veličastno razodela v Jezusu, Sinu človekovem. Ta Jezus je luč, ki bo razsvetlila vso temo in s svojo jasnostjo razsvetlila vse, ki hodijo po poteh, ki nam jih je pripravil, ter jim dala življenje, ki ga nobena smrt ali sodba ne more več omejiti. Vsi ste že dovolj slišali od svojega brata, da je Kristus Jezus prišel rešit vse, ki verujejo Vanj. Toda ta vera Vanj je med vami močno upadla, zaradi česar je sovražniku življenja uspelo med vas zasejati razdor in mlačnost ter celo spodkopati vero Vanj. Posledica tega je bil vdor temnih sil, ki so vas najbolj vznemirile. Ti, moja hči, si zdaj svobodna, toda vaša svečenica Ideja je postala žrtev njihove požrešnosti in hlepenja po oblasti. Brez prave vere v Odrešenika zaenkrat ni misliti na njeno ozdravitev.«
33 Jasis je rekel: »Brat, kaj nam praviš; Ideja je postala žrtev, kako to? Tukaj je Ideja; povej, Ideja, kako se počutiš, kakšna si videti?«
34 Ideja je bila primorana zapustiti hišo. Sledeč temnemu vzgibu je odhitela proti mestu. Janez je rekel: »Ne bojte se; Ideja bo znova prišla, a ne sama, veliko, veliko nižjih sil se ji bo približalo in nam še povzročilo nekaj neviht; vendar za nas ni nevarnosti, saj je Jezus med nami s svojimi angeli.«
35 Nato se je Ideja zravnala in kot bi se prebudila iz sanj, vzkliknila: »Enkrat nam je uspelo, da smo se vrinili, zdaj pa trdno držimo to, kar imamo, in dela se bomo lotili drugače kot prej.«
36 Dobro je bilo, da je Ideja odšla, saj so naenkrat mnogi prinesli svoje bolnike; Janez je na vse položil roke in vsi so ozdraveli.
37 Medtem se je že zvečerilo in nihče ni hotel domov. Ozdravljeni pa so prosili, da bi govorili z Janezom, saj je bilo to za vse kakor čudež, saj je minilo že zelo veliko časa, odkar je bil kdo ozdravljen.
38 Janez, popolnoma prežet z gorečo zahvalnostjo in ljubeznijo, je rekel: »Draga, draga srca, razumem vaše hrepenenje po besedi milosti in ljubezni, ki ste jo pravkar prejeli. Prišla bo k vam, vendar se morate najprej notranje umiriti, zato bi vas rad prosil: Pojdite danes mirno v svoje domove in bodite zadovoljni s tem, kar ste že slišali. Jezus, naš Odrešenik, je in bo vedno med nami, če bomo popolnoma oživeli v Njegovem Duhu, to pa se ne more zgoditi le z besedami, ampak se mora zgoditi z vsemi našimi dejanji. Zato si nadenite oblačilo ponižnosti in ljubezni in v vas bo oživelo marsikaj, kar še spi. Ker bo jutri prišlo še veliko bolnih ljudi, vas prosim, da ne prihajate pred večerom, ko začutite vzgib, in tako pojdite v miru svojo pot ter bodite blagoslovljeni v Jezusovi ljubezni!«
39 Mnogi so odšli, a ne vsi, želeli so si biti na jasnem glede Ideje in njenega svečenika Koerana. Janez jim je rekel: »Bratje, vse se bo razrešilo v radost in dobro voljo, toda tla so še vedno polna plevela in nesnage. Pomislite, da so se zaradi vaše lastne mlačnosti v Tiatiri lahko ukoreninile zmote za zmotami. Nič ni težje odstraniti kot vraščeno zmoto. Toda nasprotnik je izkoristil vašo lastno neprevidnost, da bi povzročil še hujšo škodo, namreč prek Ideje, ki je zdaj postala žrtev. Ne mislite, da so to, kar govori danes in v naslednjih dneh, njene lastne besede. O ne, ampak so besede tistih, ki so jo popolnoma prevzeli – in da bi jo ozdravili, je potrebna pomoč celotne skupnosti. Slabo za vas pa je, da se vaše sosednje skupnosti popolnoma strinjajo s Koeranom in Idejo. Zato vztrajajte v priprošnji in se spominjajte tistih, ki so v zmoti, z ljubeznijo in ne z odporom, pa bo uspeh veličasten.«
40 Naslednje dni je imel Janez delo od zgodnjega jutra do pozne noči z bolniki, ki so prihajali in so jih prinašali, in do večera je Jasisova hiša postala pravo gostišče. Jozeba, njegova žena, pa tudi otroci so imeli polne roke dela, da so vsem dali nekaj hrane in pijače. To so počeli, ne da bi jih kdo prosil, kljub svojemu velikemu revščini, in poleg tega bi dali še več, če bi le imeli možnost. Pri svojem delu je bila Jozeba tako zaposlena, da sploh ni opazila, da je prišel neki Rimljan z nekaj ljudmi, niti ga ni slišala, ko jo je nagovoril. Zato se je ustrašila, ko jo je Rimljan glasno poklical in vprašal, ali je zdravilec še v hiši.
41 Šele takrat ga je pogledala in rekla: »Gospod, oprostite mi; v naglici svojega dela sem vse spregledala; kaj želite od mene?«
42 Rimljan se je nasmehnil in rekel: »Ali je zdravilec še v hiši ali moram iti naprej?« »Ne, gospod, ne hodite naprej; Janez je še tam, vendar ima še vedno delo z bolniki. Pridite, da vas odpeljem k njemu.«
43 Rimljan je ukazal svojim možem, naj počakajo zunaj hiše, in šel z Jozebo v sobo, kjer je Janez služil v svoji ljubezni. Jozeba je rekla: »Jasis, tukaj je gospod, ki je prišel obiskat Janeza, poskrbi zanj, jaz imam delo.«
44 Jasis se je priklonil Rimljanu, toda ta je že zagledal Janeza in stopil proti njemu. Janez ga je zagledal in ga privil k svojemu srcu. »Moj brat, da te zopet vidim,« je rekel in ga še enkrat stisnil k prsim. »Janez, moj brat,« je rekel Rimljan, »slišal sem o nekom, ki ozdravlja bolnike v Jezusovem imenu, in potem me je močno potegnilo k tebi; mislil sem, da si še v Jeruzalemu.«
45 »Jeruzalema ni več, moj Julij; Gospod mi je to razodel pred nekaj dnevi, Učenikove besede so se dobesedno uresničile. Toda prosim te, ostani tukaj nekaj dni.«
46 Rimljan je rekel: »Janez, če me prosiš, bom ostal; kajti za tvojo prošnjo Učenik čaka s posebno milostjo, zdaj pa mi najprej dovoli, da poskrbim za svoje ljudi.
47 Znova je šel z Jasisom ven in ukazal svojim možem, naj vse odnesejo v gostišče in se nato vrnejo. Julij se je z Jasisom pogovarjal o različnih stvareh, saj je opazil veliko revščino v hiši, nato pa je rekel enemu od svojih mož: »Priskrbi dovolj hrane za nas in poskrbi, da bodo vsi obiskovalci v tej hiši prav tako dobili hrano in pijačo, dokler bo brat Janez tukaj!«
48 Janez je imel zdaj mir, da se pogovori z Julijem, toda drugi so bili precej nesproščeni, ker so se spotikali ob Rimljanovo osebnost. Nato jih je Julij vprašal: »Zakaj ste nesproščeni in me imate za tujca? Mar nisem vaš brat po Jezusovi ljubezni?«
49 Janez je rekel: »Brat, razlog za njihovo nesproščenost je nekaj drugega: lažni duh je dobil prostor v njihovem srcu. Od včeraj mi je dovoljeno upravljati s to nesrečo in šele ko bosta vsa stiska in skrb pregnani, se bo slava našega Učenika in Očeta postopoma pokazala v pravi podobi. Toda povej, kako se je godilo tebi; tvoj sem do večera.«
50 Večer je prinesel polno hišo; vsi so prišli polni radosti in toliko jih je moralo iti na dvorišče, a celo tam so lahko slišali Janeza. Med prispelimi je bil tudi Koeran; bil je potrt, ker ni vedel, kaj storiti z Idejo, a si ni upal ničesar reči, saj so mu drugi povedali vse, Ideja se je spremenila. Počutil se je krivega.
51 Janez je pogledal vse obiskovalce, nato pa prevzel besedo in rekel: »Bratje, sestre in otročiči, vaš prihod je prava radost za moje srce, saj v vas vidim hrepenenje, da bi znova prišli v resnično skupnost z Ljubljenim. Prav imate, da to počnete, saj je vaše hrepenenje tudi Gospodovo hrepenenje in On želi, da Ga vsi razumejo, da bi lahko vsakogar osrečil s Svojo ljubeznijo. Včeraj in danes je iz vaše stiske storil to, kar je bilo potrebno za Njegovo srce, toda v Svoji ljubezni vam želi služiti na popolnoma drugačen način in vas želi osrečiti iz Duha Svoje odrešenjske Odrešenikove ljubezni.
52 Bratje, razumite moje besede, kot vam jih govorim, in ne mislite, da vas želim znova pridobiti v istem duhu, kot vam ga je prinesel brat Pavel. V mojih besedah je nekaj drugega, kajti Jezus, moj Odrešenik, je za vedno postal tudi moj Oče, in tako vam kot brat pravim, da gre pri vas za več kot le za vero. Gre za Odrešenika Jezusa, ki želi delovati v vas, trajno, za vedno med vami. Ne bi smeli več biti sirote, ampak vam želi kot Božji sin in brat za vedno razodevati luč, ljubezen in življenje. Prav tako kot smo mi, kot Njegove priče in bratje, izkusili Njegovo presežno slavo, bi morali tudi vi izkusiti Njegovo slavo in spoznati, kako Bog ljubi in osrečuje Svoje lastne. Vera je potrebna, toda kaj pomaga vera brez zaupanja in ljubezni? Ker sta bila to dva vogalna kamna pri Gospodu, bi morala biti tudi pri Njegovih otrocih; poleg tega pa je tu še ponižnost, iz katere rastejo vse moči, in vse moči bi morale biti uporabljene v pravem duhu.
53 Gospoda je bolelo, kako se vedno bolj izgubljate. Na svojih bolnikih ste izkusili, kako močno ste pogrešali Odrešenika, in danes vam po meni znova ponuja Svojo ljubezen. Toda povem vam naprej, da Gospodu ni le do tega, da bi ponovno gledali Nanj kot verniki. Povem vam tudi, da Gospodu ni le do tega, da bi ponovno gledali Nanj kot verniki in spreobrnjenci, ampak da znova vstanete v Njegovem Duhu in resnično postanete Njegovi otroci. Kot Njegovi otroci in otroci vašega dragega Očeta pomislite, kakšna blaženost bo izšla iz tega za vas in tudi Zanj. Naš večni Bog želi zdaj biti popolnoma Oče in vse razodeti Svojim otrokom, dokler se v vas ne razpre nebo, ki ne zaostaja za vsemi ustvarjenimi nebesi.
54 Moji bratje in sestre, še vedno se ne zavedate, kako velik dar je Večna ljubezen v Jezusu dala vsem ljudem. Zapisano je že: Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril; toda ko pogledate, kaj je človek naredil iz sebe, mar vas ne obide potrtost? In kakšna radost je zdaj: Jezus, Božji Sin, je postal človek in nam prinaša nazaj tisto, kar je bilo izgubljeno, in še večje stvari! Prinaša nam sinovstvo in nas dela za dediče Svojega kraljestva in Svoje slave, slave, za katero Njegovi ustvarjeni angeli nimajo besed, kaj šele mi ljudje.
55 Oče lahko zdaj vse to razodene Svojim otrokom, vendar ne navzven v svetu, temveč navznoter v svetu, ki si ga Božji otrok lahko zgradi sam po pojmih ljubezni in spoznanja iz Boga, našega večnega Očeta. Toda zdaj moram molčati, kajti zaenkrat še ne morete prenesti tega preobilja; ko pa vas bo prevzel Njegov Duh ljubezni in življenja, takrat – takrat bo nastopila ura, ko bosta nebo in zemlja v vas postala eno, in vse v vas in okoli vas bo dihalo ljubezen, življenje pa bo zmagalo nad vsem, kar se imenuje smrt in sodba.«
56 Tiho in z notranjim drhtenjem od sreče so vsi gledali Janeza, ki jim je dal tako veličastne obljube. Toda Koeran je glasno rekel: »V naši skupnosti ni mesta za takšno zdraharjenje in vse tvoje besede imam za neizrečene. Kaj pomeni vse to, mar želiš motiti naš mir? Ideja ni več ista, ti sam si ji zmedel um.«
57 Nato je Julij vstal in rekel: »Moj brat Janez, dovoli mi, da dam pravi odgovor temu motilcu!«
58 Janez je le prikimal in Julij se je obrnil k zdraharju: »Po imenu sem ti morda tujec, vendar se počutim eno z vami, razen s teboj, ki si dovoljuješ žaliti našega brata, našega ljubljenega služabnika ljubezni. Praviš, da v vaši skupnosti ni mesta za takšno zdraharjenje, jaz pa ti pravim: zate ni več mesta v tej skupnosti. Mar nisi slišal, ko je brat rekel: V Jezusu se vam znova ponuja Očetova ljubezen in kot Božji osebki bi se morali imeti za dediče Njegovega kraljestva, povej: Kaj lahko prineseš boljšega kot življenje iz ljubezni in ljubezen iz življenja? Našega brata obtožuješ, da je Idejo – kdo je sploh Ideja? – spravil iz tira. Zapomni si, ti mrtvi in temni človek: kdor je v pravem redu, se ga ne da več spraviti v nered, in za Idejo zdaj ti nosiš odgovornost, ker si jo naredil takšno, kakršna je zdaj.«
59 Koeran je hotel planiti in je zavpil na Julija, naj umolkne, toda Julij je nadaljeval: »Človek, zapomni si, jaz sem še vedno tvoj prijatelj in želim, da se spreobrneš; če pa mi pokažeš svoje sovraštvo, potem imam dovolj sredstev, da te ukrotim. Imam pooblastilo, da oviram vse tiste, ki se vmešavajo v delo Božjega Sina, in to bom storil, kar tukaj priznavam pred skupnostjo. Kaj sploh ti, temni človek, veš o Odrešenikovi ljubezni
60 Danes, ko se je razodela Odrešenikova ljubezen, želiš vse to prikazati kot neresnico in domišljijo! Pojdi, ti pravim, in poskusi zaščititi svojo Idejo, kajti v svojem duhu vidim, kako se nad njenim bitjem zgrinjajo temni oblaki! Toda pomisli tudi nase, da jo in tebe lahko reši le Jezus!« Takrat je skupnost prisluhnila in Janez je rekel: »Bratje, tako je, kot je rekel naš brat Julij; stopite vsi v resnično priprošnjo zanju, ti, Koeran, pa pojdi in poskusi rešiti Idejo, sicer jutri ob tem času ne bo več med živimi.«
61 Vsi so se prestrašili teh besed, toda Janez je rekel: »Ne bojte se; mar ne boste videli Božje slave, ker nam je bilo to razodeto? Ideja bo postala žrtev sovražnika življenja, razen če se da prostor Odrešeniku, da se pokaže kot Odrešenik in Odkupitelj.«
62 »Vsi ste ponoreli,« je zavpil Koeran, nato pa hitro odhitel iz hiše.
63 Julij se je opravičil pred skupnostjo in rekel: »Moji prijatelji in bratje, nesreča gre svojo pot; toda vi se boste rešili vsega, kar še pride. Vse se še da ustaviti, toda gorje obema, če si ne bosta pustila pomagati! Mislim, da če v ljubezni do svojega brata obema podarite moč, potem ste dali prostor ljubezni. Vendar ne želimo biti moteni, naš čas je potekel in še vedno želimo ostati skupaj v Jezusovem Duhu. Zato sem poskrbel za majhno večerjo, ki so jo pripravili moji ljudje. Mar ni tako prav, dragi oče in mati hiše, zaradi Jezusa?«
64 Kako veseli so bili ti revni ljudje, da so imeli obrok v Jezusovem Duhu, ki jim ga je podarila ljubezen. Julij je poklical svoje ljudi, ki so prinesli kruh, sadje in dobro vino, in obrok je bil s tistim, kar je bilo na voljo od posode, hitro pripravljen. Janez je blagoslovil tako jed kot ljudi, nato pa so vsi začeli jesti. Janez je pripovedoval zgodbe iz Učenikovega življenja na zemlji in tako je tekla ura za uro; bilo je, kot bi skozi vsa srca šel dih iz nebes.
65 Julij pa ni mogel molčati; tudi on je pripovedoval o svojih izkušnjah, kako mu je Odrešenik vedno prihajal nasproti. Takrat jih je obšla svetla svetloba in vsi so pri vratih zagledali Odrešenika. Blagoslavljajoč jih je držal roke nad njimi in šel skozi množico do
66 Janeza. Janez je bil ves prevzet, nato pa je rekel: »Učenik pravi: 'Otročiči, končno je prišla ura, ko vam lahko razodenem Svojo ljubezen. Končno je padla pregrada, ki Me je še ločevala od vas. Nikoli več naj se med vami ne pretrga vez, ki nas vse združuje. K vam ne prihajam kot Vsemogočni, ampak kot vaš oče, brat in prijatelj, ter vas blagoslavljam iz Svoje ljubezni in želje, da vam dam Svoje življenje po meri vaše ljubezni in hrepenenja.
67 Ti, moj Julij, si Mi iz Moje ljubezni razodel veliko ljubezen, zdaj pa bom dodal Svojo. Jejte še enkrat od preostalega kruha in pijte od vina; Moja velika ljubezen vam bo vse razodela, in vsakič, ko se zberete skupaj, se spomnite te ure! Bodite blagoslovljeni iz Moje ljubezni in Moje milosti, da se ta blagoslov pokaže vam in med vami! Amen.'«
68 Gospod je nato izginil izpred njihovih oči, Janez pa je nadaljeval: »Gospod je še vedno med nami in se bo še naprej razodeval skozi naša srca, zdaj pa še naprej uživajte to, kar je Gospod za nas posebej blagoslovil!«
69 Nato so se čudili dobremu okusu kruha in še posebej vina, saj se nič od tega ni porabilo. Takrat je Jozeba rekla: »Brat Janez, to, kar je ostalo, bom dala bolnikom in Ideji, ali ti je to v prav?«
70 Janez je rekel: »Sestra, s tem si izrazila Gospodovo voljo – da, tako naj bo in ostane. Kar Gospod blagoslovi, naj bo za vse, in v tej milosti bomo postali vredni služabniki Gospodove ljubezni in blagoslova.«
71 V Jasisovi hiši jih je le nekaj ostalo čez noč. Julij je tudi odšel v gostišče, ki so ga pripravili njegovi ljudje.
72 Zelo zgodaj zjutraj so vsi še počivali, razen Jozebe, ki je pripravljala zgodnji obrok, ko je prišlo nekaj žensk z bolnimi otroki. Ena ženska je imela hudo gobavost, ki je širila sladek smrad. Zaradi slabega vonja ni želela iti v hišo, zato je ostala na dvorišču. Na dvorišče pa so že prišli Julijevi ljudje in žensko vprašali, zakaj ni šla v hišo, saj je oni ne morejo ozdraviti.
73 Ženska je pokazala na svojo hudo gobo, zato so se možje umaknili, saj česa takega še niso videli. Ženska si je znova zavila roko in sedla na tla. Pojavil se je Julij in stopil k svojim možem; ti so pokazali na žensko in vprašali, ali lahko učenec ozdravi tudi to gobo. »Vsekakor,« je rekel Julij, »ozdravi lahko še slabše stvari, saj moč pravega Boga prežema vse in vzdržuje vse.«
74 »Ali lahko učenec potem ozdravi tudi živali?« je vprašal neki mož. »Moj konj je močno hrom in sem ga moral privesti sem.«
75 »Tako Mislim, moj prijatelj,« je odgovoril Julij, »le pripelji ga sem, pa bomo videli.«
76 Mož je nato odšel in privedel svojega konja, drugi pa so se pogovarjali in govorili: »Toda konj nima vere, saj je Julij vedno govoril: 'najprej verjemite, nato boste izkusili veličastvo'; naš Julij je resnično pravičen voditelj, ko pa gre za njegovega Jezusa, nekatere stvari pozabi.«
77 Janez pa je Julija obvestil, kakšen pogovor teče o njem na dvorišču, in mu zato rekel: »Veš, Julij, zdaj moraš svojim možem pokazati, da ti Jezus resnično pomeni vse; v sebi boš začutil moč in po Jezusovi milosti ozdravil konja.«
78 »Toda Janez, to ni mogoče; če je človek bolan, moram biti sposoben ozdraviti tudi njega.«
79 Janez: »Seveda lahko tudi to; kar praviš svojim možem, zdaj jaz pravim tebi: najprej verjemi in nato izkusi.«
80 Mož je pripeljal konja, ki je bil res zelo hrom; nato je Julij rekel možu: »Moral bi mi javiti že prej, konj bi bil že davno zdrav.«
81 Mož je nato odprl usta, kot bi moral o nečem premisliti, nato pa rekel: »Učenca ni bilo pri nas, kako bi se lahko ozdravil, poleg tega pa konj ne more verjeti!
82 Julij se je nasmehnil, stopil h konju, mu dvignil kopito in v molitvi pogladil hromo stegno do kopita, in konj je bil v redu. Julij je opazil, da iz njega prihaja moč, in rekel: »Tvoj konj je spet v redu, vendar pravilno poskrbi zanj, da ne boš imel še večje nesreče, saj je tudi žival izpostavljena nevarnosti.«
83 Nato so se drugim oči in usta široko odprli in eden od njih je rekel: »Julij, če si lahko ozdravil konja, moraš biti sposoben ozdraviti tudi žensko, saj se človeku smili, ko gledati to roko.«
84 Julij: »Ženska ni prišla k meni, ampak k učencu Janezu. Ozdraviti konja je lažje, ker mora tam zdravilec imeti dvojno vero, bolnik pa mora verjeti sam in bo nato izkusil Božjo slavo.«
85 Ženska je slišala pogovor – hitro je stopila k Juliju in rekla: »Gospod, videla sem, kako si konju prinesel pomoč z dvojno vero; prosim, preizkusi to moč tudi na meni, verjamem, da bo zate mogoče. Kdor lahko ozdravi žival, je sposoben ozdraviti tudi človeka.«
86 Julij je okleval, možje so ga gledali; nato je rekel ženski: »Pokaži mi svojo roko, in če veruješ, da te ne morem ozdraviti jaz, ampak Odrešenik Jezus, boš srečna.«
87 Nato je ženska odstranila krpo; Julij je moral za trenutek zapreti oči, nato pa je položil obe svoi roki na bolno roko in v tihi molitvi dolgo gladil gnojne rane. Zdaj je opazil, kako iz njega izhaja moč, zato je rekel: »Prisrčna hvala Ti, najboljši in najdražji Odrešenik, za to Tvojo milost in Tvojo pomoč. Ti, žena, pa bodi od zdaj naprej zdrava in si prizadevaj priti v tesen stik z Odrešenikom Jezusom, saj je On rešitev in odkupitev našega telesa in duše.«
88 Nato je ženska zajokala od radosti in hvaležnosti ter rekla: »Prijatelj, kako lahko jaz kot grešnica pridem v tesen stik z Odrešenikom Jezusom, ko pa ne morem stati pred Bogom, ki kaznuje?«
89 »O, uboga žena, kdo te je tako oslepil; pridi v hišo, tam boš ozdravljena tudi v svoji duši.«
90 Julij je prijel jokajočo žensko za ozdravljeno roko in jo potegnil v hišo k Janezu ter rekel: »Brat, tukaj je bolna duša, pripravi ji pot k Odrešeniku; čutim, da se je tukaj veliko grešilo proti ljudem in proti Jezusu, našemu Očetu.«
91 Janez je objel Julija in rekel: »Brat, to je pravo razumevanje; prav imaš, veliko se je grešilo proti ljudem in proti Gospodu. Zato naj se Njegova ljubezen, ki vse prenaša in vse odpušča, veličastno razodene. Hvala ti, brat, za tvojo ljubezen in razumevanje, zdaj pa bodi blagoslovljen, da bosta Njegov Duh in moč ostala s teboj!«
92 Julij je pokleknil in prejel bratov blagoslov po Božji moči in milosti, nato pa rekel: »Brat, tako dobro se počutim; lahko bi objel ves svet, zdaj pa moram videti, kako lahko pomagam tebi, da si tudi ti oddahneš. Priskrbel ti bom voziček, da ti ne bo treba več toliko hoditi, saj je treba te zmote na vseh koncih in krajih čim prej odpraviti. Na skupnosti se je zgrnilo že preveč te neizmerne nesreče.«
93 Druge ženske so že izkusile milost, ko so videle svoje otroke ozdravljene, zato je Janez rekel: »Julij, danes in jutri bo to trajalo ves dan, ti pa poskrbi za svojo službo, saj bova imela malo priložnosti za pogovor, čez dva dni pa se bom obrnil na tvojo ljubezen; moj cilj so Sarde.«
94 Tisti dan je bilo v Jasisovi hiši veliko prihajanja in odhajanja in pomagano je bilo vsakomur, ki je prišel kot prosilec, Jasis pa je lahko marsikaj izkusil. A tudi on se ni ganil od Janezove strani, saj je ta ljubezen vanj položila temelj, ki ga je naredil za skalo, in marsikoga, ki je prišel v njegovo hišo, je pripravil, da je imel Janez lažje delo. Prišlo je tudi veliko poganov, ki so doživljali čudež za čudežem. Koeran pa se ni vrnil.
95 Naslednji dan se je situacija umirila; prihajali so le glasniki iz drugih skupnosti in prosili Janeza, naj pride, kar jim je bilo obljubljeno, ko bo čas za to. Ob ustreznih navodilih spraševalcem se je zdelo, da se vse nadaljuje v miru in redu.
96 Nato pa je v véliki naglici in vznemirjenju pritekel neki brat ter povedal, da je Ideja postala žrtev nesreče: »V Koeranovi hiši, kjer je bivala tudi Ideja, je bilo zelo živahno. Ideje niso mogli pomiriti; nekateri so menili, da ima le učenec Janez moč, da jo spravi v red, a Koeran je bil proti temu in je to odločno preprečil.
97 To je bilo včeraj; danes pa se je Idejino stanje očitno poslabšalo in nekateri so znova rekli: 'Odpeljite jo k Janezu, tam bo ozdravela; včeraj je tam veliko ljudi našlo ozdravitev.' Koeran se je upiral z vsemi svojimi močmi in sredstvi in prišlo je do razkola. Tisti, ki so želeli, da se Ideja odpelje k Janezu, so Koerana obtožili, da s tem kaže, da ne veruje v Odrešenika Jezusa in da je njegov nauk o Bogu postal neveljaven. Prišlo je do velikih prepirov in dejansko je polovica ljudi zapustila Koeranovo hišo. Slednji pa jim je zameril, zmedo naredil še večjo in zavpil, naj gredo še ostali. Takrat je Ideja podivjala in še preden je kdo uspel to preprečiti, je oddrvela iz hiše ter v véliki naglici tekla po vojaški cesti. Nekaj jih je steklo za njo, a je niso mogli dohiteti. Takrat pa je pridrvela težka rimska vprega in še preden se je dalo preprečiti, je Ideja stekla naravnost med konje in voz je zapeljal čez njo. Videli smo, je poročal glasnik, kako so se konji od strahu dvignili na zadnje noge, vodnik pa je imel nemalo težav, da jih je ustavil, dokler nismo pritekli mi in mu pomagali zadržati konje.
98 Ideja je krvavela iz glave, ramen in rok, a ji nismo mogli nuditi pomoči. Rimljan jo je z našo pomočjo in pomočjo drugih ljudi naložil na voz. Želeli smo jo prinesti k tebi, a je Rimljan rekel: 'Vse je končano, ta žena je podlegla.' Nato smo jo odnesli h Koeranu; ta si je strgal oblačila in si pulil lase z glave, in zdelo se je, kot da bo zapadel v divjo blaznost. Takrat pa je v hišo vstopil Rimljan Julij, mu položil roki na glavo in takoj je bilo bolje.
99 Julij si je nato pustil mirno poročati o zadevi, saj so bile stvari, ki jih je izvedel, le drobci; mirno je vse izprašal, nato pa rekel Koeranu: 'Zdaj se je uresničilo to, kar ti je bilo rečeno; poglej, kako boš prišel do poravnave s samim seboj in z Jezusom Kristusom. Ta nesreča je tvoja krivda. Jaz te kot predstavnik posvetne postave odvežem, po Božjih zakonih pa si kriv.'
100 Julij nas je prosil, naj te pozdravimo, Janez: Julij ti bo jutri na voljo.«
101 Vsi so bili zgroženi, ko so slišali to pripoved, a Janez ni grajal, ampak je rekel: »Bratje, vaša naloga ni, da Koerana zapustite, ampak da ga nosite z vso ljubeznijo. Čez nekaj tednov bom znova prišel k vam; do takrat pa vam bosta služila Jasis in Jozeba. Ideja pa je postala žrtev temnih bitij; zato blagoslavljajte in ljubite, kjerkoli lahko, a iz Duha našega Odrešenika Jezusa! Če se hočete rešiti srčne bolečine, potem le v in po Jezusovi ljubezni! Če pa se hočete popolnoma osvoboditi vseh svojih zmot, bo to mogoče le, če boste živeli v Jezusu in On v vas. S čudežnimi deli iz Njegove moči in slave še niste Njegovi otroci in dediči Njegovih nebes, ampak šele takrat, ko popolnoma živite v Njegovem Duhu in ravnate v Duhu Njegove odrešenjske ljubezni, tako kot je ravnal On. Ideja bo dolgo tavala, saj duhovi, ki so bili njeni služabniki, zdaj zahtevajo, da ona služi njim, v duhovnem svetu pa se je težko iztrgati iz vez, ki si jih je človek sam zavezal v zemeljskem življenju. Kajti brez Odrešenikove pomoči se je povsem nemogoče dvigniti na višjo stopnjo življenja, saj povsod primanjkuje sredstev. Molite za svojo sestro, da bi za to dobila moč, in jo blagoslavljajte, saj je tudi ona služila vam.«
102 Nato so se drugim odprle oči in so zamerili Koeranu. A Janez jih je okaral in jim svetoval, naj ga ne zapustijo, temveč naj mu odprejo oči, ampak v ljubezni in z ljubeznijo.
103 Zgodaj zjutraj sta se pred Jasisovo hišo ustavila dva vozova in Janez jih je še enkrat vse blagoslovil, nato pa stopil na Julijev voz; Julij z voza sploh ni stopil. Ni se želel dati motiti v svojem miru in srčnem spokoju ter je želel z Janezom preživeti dni oddiha in radosti. Idejina smrt je še vedno ležala kot oblak na njegovi duši.
104 V teh dneh je Julij prejel tudi pravo posvečenje in angel, ki je spremljal Janeza, je storil svoj del, tako da je bil Julij zdaj prav tako popolnoma osvobojen pritiska na svojo dušo.
8. Janez v Sardah
1 V Sardah nihče od vernikov ni imel pojma o prihodu tega učenca. Sprejeli so ga z radostjo, toda Janez je kmalu opazil mlačnost, ki se je razširila v skupnosti in v srcih. Še vedno je bilo nekaj zdravilcev, vendar je vedno dolgo trajalo, preden je bil bolnik ozdravljen.
2 Julij je prebival pri svojem prijatelju, rimskem trgovcu, in tudi Janez je moral ostati pri tem Rimljanu. Julij je rekel: »Končno lahko tudi jaz držim besedo in tebi, dragi prijatelj in brat Konstancij, pripeljem pričevalca mojega Odrešenika Jezusa. To je Janez, najintimnejši prijatelj in brat mojega Odrešenika.«
3 Konstancij: »Julij, resnično sem vesel tvoje ljubezni, vendar ti je ne bom mogel povrniti, saj Lidija že dolgo trpi in poskus krajevnega krščanskega duhovnika, da bi jo ozdravil, še ni obrodil uspeha.«
4 Julij je rekel Janezu: »Brat, kaj praviš na ta neuspeh? Vesel sem bil, da je moj prijatelj stopil na to pot, zdaj pa je bilo vse zaman.«
5 »Nenamerno, dragi Julij, to je posledica dejstva, da so mnogi popolnoma popustili svoji vnemi za Gospoda in Odrešenika,« je odgovoril Janez, »kajti poglej, kako je lahko Učenik Pomočnik, če se Njegovi služabniki predajajo lenobi? Vse, kar je storjeno v pravi ljubezni in polni veri, vodi do uspeha.«
6 Konstancij: »Julij, ne razumem tvojega prijatelja in brata, saj se je ta duhovnik neizmerno trudil; zato ni moglo manjkati potrebne vneme.«
7 Janez je rekel: »Dragi prijatelj, vesel sem, da ne mečeš sence na Gospodovega služabnika, zdaj pa te resno sprašujem: Ali lahko veruješ, da Jezus Odrešenik, čeprav je umrl na Kalvariji in je zdaj popolnoma oživel v Božjem kraljestvu, lahko pomaga še danes?«
8 »Moram verjeti, saj Julija ne morem obtožiti laži,« pravi Konstancij, »zato bom poslal po duhovnika, ali pa se morda smem obrniti na tvojo ljubezen?«
9 Janez: »Smeš, dragi prijatelj, in zato, ker veruješ, ti povem: tvoja žena je zdrava; čez nekaj minut ti bo opisala velik čudež.«
10 Konstancij je pogledal Janeza in Julija, nato pa rekel: »Zdaj nihče več ne bo mogel reči, da je Konstancij še vedno navezan na svoje stare mrtve bogove, in nihče v moji hiši se ne bo nikoli več posmehoval Bogu Judov.«
11 Po nekaj minutah je Lidija vstopila v sobo, kjer so bili trije možje; ravno je hotela nekaj reči svojemu možu, ko je zagledala Janeza in rekla: »Ali sanjam ali pa me vara privid? Mar nisi pred nekaj minutami stal ob moji postelji in mi rekel: 'Otrok, vstani, kajti tvoj Odrešenik želi, da ozdraviš in postaneš Njegova prava hči'?«
12 Konstancij je rekel: »Lidija, zdrava si, ker je pred nekaj minutami ta prijatelj rekel: tvoja žena je zdrava; čez nekaj minut ti bo opisala velik čudež. Ta prijatelj pa od trenutka, ko je prišel v našo hišo, ni niti za trenutek zapustil te sobe.«
13 Lidija je iztegnila roko k Janezu in rekla: »In vendar si bil ti tisti, ki si mi povrnil zdravje; to so iste zveste oči, ki so me gledale, in iste ustnice, ki so govorile tolažilne besede, zato te prosim: spregovori besedo, da bom slišala tudi zvok tvojega glasu!«
14 Nato je Janez rekel: »Moja hči, to nisem bil jaz, ampak Odrešenik Jezus. Uporabil je mojo ljubezen in tako si izkusila čudež Njegove ljubezni.«
15 Lidija je, še vedno držeč Janeza za roke, rekla: »Da, to je tudi isti glas in verjamem tvojim besedam, prav tako kot sem jim verjela, ko si stal ob moji postelji. Ali bi mi le želel razložiti ta čudež; kajti čudež je in ostaja. Dobrodošel pri nas, pa tudi ti, dragi Julij. Kako naj ti sploh kdaj povrnem ta dolg?«
16 »O, Lidija, mar se želiš imeti le za dolžnico? Tega, kar nam Jezus, živi Odrešenik, daje v Svoji ljubezni, ne smemo jemati kot nekaj, kar nas dela za dolžnike; ali morda tudi ljubezen svojih otrok jemlješ kot nekaj, kar zahteva vračanje dolga? Nikoli več, kajti ljubezen iz Jezusove ljubezni v zameno rodi ljubezen, in to, kar smo izkusili, je bilo, je in ostaja ljubezen.«
17 Lidija: »Julij, vedno sem te potihoma imela za nekakšnega ljubezenskega fanatika, danes pa sem po tebi, dragi Božji poslanec, prejela dokaz, saj ti nisi nič drugačen.«
18 Tako se je v hiši bogatega Rimljana prebudilo popolnoma novo življenje. Najprej je bil k živemu izviru priveden duhovnik, nato pa je bilo Janezu zlahka doseči, da so vse skupnosti v Sardah in okolici postajale vse bolj žive po živi Gospodovi milosti, ki se je vedno bolj razodevala.
19 Julij je odpotoval naprej, vendar je še naprej skrbel za Janeza. Slednji je imel zdaj voz in slugo, ki je moral skrbeti le za vprego. Stari sluga je svojega novega gospodarja častil kakor poslanca iz nebes.
9. Janez v Filadelfiji
1 Tako so bile skupnosti vrnjene v stari red in Janez je odšel v Filadelfijo. Že na poti tja je lahko storil veliko, saj ga je njegov ugled prehiteval. Povsod, v gostiščih in v majhnih skupnostih, je evangelij o Odrešeniku Jezusu znova oživel v svoji stari moči, Rimljanom pa se je zdelo, kot da vsi poznajo Janeza. To je bilo delo Julija in Konstancija. V Filadelfiji so ga sprejeli kakor škofa, šole in sinagoge pa so bile prepolne. Kristjani iz poganstva so močno nadvladovali judovske kristjane, a povsod je vladalo enako hrepenenje po resnični predanosti in novih obljubah.
10. Janez v Laodikeji – ozdravitev gobavca
1 Janez je ostal v Filadelfiji več mesecev; nato je ponovno odpotoval v Laodikejo in s svojo vse-oživljajočo ljubeznijo spodbudil tamkajšnje skupnosti k novemu delovanju. Tudi tam se je namreč naselila mlačnost, zato bratje niso ozdravili skoraj nikogar. Janez, ki je bil odločen resno obsoditi vso mlačnost, si je sprva nakopal mnogo sovražnikov med judovskimi kristjani. Kristjani iz poganstva pa so pokazali veliko vnemo in to je bilo veličastno poplačano.
2 V nekem majhnem kotičku dežele je živelo nekaj gobavcev in spreobrnjeni pogani so si zadali za dolžnost, da te reveže obvarujejo beračenja. Še posebej neki ugleden starec se je odlikoval z ganjljivo ljubeznijo, zaradi česar so se ga drugi iz strahu izogibali, da ne bi koga okužil. Sam se je zdel neodziven na to grozljivo bolezen; kajti ko je gobavcem prinašal kruh in sadje, je z njimi vedno ostal nekaj ur, jim z veseljem pričeval o Odrešeniku in Odkupitelju, ki je s Svojo krvjo spral in izbrisal vse grehe, ter veliko molil z njimi. Njegove molitve so bile ganljive, a vendar nobena ni bila uslišana.
3 Zdaj je tudi Janez slišal za tega starega brata. Hitro se je odpravil, da bi ga obiskal. Številnim ljudem se ni zdelo prav, da obiskuje tega »čudaka«, kot so ga imenovali; toda Janez se ni obrnil, v njem je bil sveti vzgib. Dolgo se je pogovarjal s starcem in ga vprašal, zakaj si ne upa položiti rok na svoje bolnike.
4 »Mar lahko to storim?« je vprašal. »Ali ni zame že dovolj velik dar to, da vem, da je Odrešenik tudi moj Odkupitelj? Ali smem imeti še kaj več? Kajti za tisto, kar upam, se sme prositi.«
5 Janez je objel tega starega brata in mu rekel: »Prav imaš, moj brat, toda moliti in beračiti ni isto. Velika razlika je med tem, ali iz sebe delaš berača ali pa si sluga. Ali res moraš prositi Boga za večjo ljubezen? Mar ti ne prihaja Božja ljubezen vsak dan bolj naproti, ti pa molčiš ob vseh notranjih opominih in navdihih? O, moj brat, tvoja ljubezen je velika, toda Božja ljubezen je tisočkrat večja. Tako velika je, da si jo lahko predstavlja le ljubeč otrok. Veruješ v odkupiteljsko ljubezen, ki jo je Bog razodel po Jezusu Kristusu, se pa še ne zavedeš, da s to vero nisi postal le sluga, ampak si bil sprejet v občestvo svetih. Ti lahko Bog da večji dokaz od tistega, ki ga izkušaš vsak dan? Sredi najhuje bolnih se ti ne zgodi nič slabega. Pa vendar se te vsi bratje izogibajo kakor neozdravljivo bolnega, ti pa si ob tem postal močan. Mar ni tvoja ljubezen najveličastnejša molitev in ali ne poznaš besed iz Odrešenikovih ust, ko pravi: 'Vse, kar ste storili siromakom, ste storili Meni'? Zato, moj brat, ne boj se, da bi kdaj užalostil Boga, saj te potrebuje kot enega svojih pričevalcev!«
6 »Moj brat,« je dejal stari brat, medtem ko so mu po bradi polzele solze, »ali smem storiti to, kar sem si že zdavnaj želel? Kar je v meni! Z veseljem bi bil bolan namesto drugih, če bi le drugi lahko bili zdravi, saj bi tako rasla tudi njihova vera.«
7 Janez: »Brat, tvoja ljubezen je dar svetemu Bogu in Očetu, zato te bom blagoslovil.«
8 Janez je položil roke na starčevo glavo; ta je na kolenih prejel blagoslov, Janez pa je rekel: »Brat, prejmi blagoslov, ki ga je Božja in Očetova ljubezen v meni oživila zate, in popolnoma vstani v Duhu najčistejše ljubezni do Odrešenika. Vsi, na katere boš položil svoje roke, bodo blagoslovljeni in vsaka bolezen bo izginila pred močjo, ki teče iz tvojega srca skozi tvoje roke. Toda vse, kar delaš, delaj v imenu Gospoda Jezusa in naj v tebi vsak dan oživita zahvaljevanje in prošnja, da boš še bolj rastel v ljubezni, miru in moči! Naj te ne zavedejo več lastne misli ali tvoji šibki bratje! Naj tvoj Odrešenik doživi radost v tvoji ljubezni in naj bo tvoja zahvalna molitev zopet radost! Amen.«
9 Starec je bil popolnoma prevzet in je vzkliknil: »Pusti se objeti, brat, to, kar čutim v sebi, je neopisljivo. Zdaj tudi vem, da je Bog postal moj večni in sveti Oče in vsi ljudje so zdaj moji bratje. O, kako mi je nenadoma prijetno in lahkotno. Radujte se, moji ubogi bratje in sestre, moj Bog in Oče bo tudi vaš in vsi boste izkusili ljubezen in milost, kot jo zdaj izkušam jaz!«
10 Janez je bil navdušen nad to ljubeznijo; vedel je, da za to veliko delo ljubezni ni blagoslovil nekoga, ki ne bi bil vreden.
11 Že naslednji dan je nastal velik preplah, saj je starec, ki je veljal za čudaka, pripeljal vse bolnike k duhovniku kot ozdravljene ljudi, da bi prejeli odvezo in bi lahko znova živeli med ljudmi.
12 Njihova prva pot je bila k Janezu in pridružila se jim je velika množica radovednežev. Janez je predvidel njihov prihod in jih pričakal z veselim srcem.
13 »Brat,« je rekel starec, »tukaj ti prinašam prvi sad včeraj prejete ljubezni in milosti; prosim te, blagoslovi jih vse in od zdaj naprej se imenuj oče!«
14 Janez jih je vse blagoslovil in rekel: »Otročiči, prejmite moj blagoslov, ki ga je ljubezen Očeta pripravila v meni za vas; popolnoma vstanite v duhu otroka, ki pozna le eno željo: Ljubiti Očeta nad vse in vse ljudi kakor samega sebe. Naj ljubezen prebiva med vami in prebujajte življenje iz ljubezni zaradi ljubezni same. Ostanite zvesti tej ljubezni; takrat vas bo sveti Oče bogato nagradil za vašo zvestobo in vas naredil vse močnejše za služenje ljubezni. Amen.«
15 To je povzročilo vznemirjenje med judovskimi kristjani. Nek duhovnik je Janezu očital pristranskost in mu zameril, da je bil prav ta stari čudak, ta navdušenec, prebujen v tolikšno moč. Toda Janez je rekel: »Brat, nihče še ni pokazal takšne ljubezni kot ta stari brat; toda to, kar je postalo iz njega, lahko postane iz vsakogar. Zakaj si ne prizadevate, da bi tudi vi objeli ljubezen? Bojite se greha, vaša srca pa so okamenela in v vas ter med vami je rasla takšna mlačnost, da Večna Ljubezen ob vas čuti le žalost. Kaj ste naredili iz Jezusa? Le slugo svojih grehov in posodo svojega nizkotnega uma. Toda ta Jezus nam je s svojo ljubeznijo ter s svojim trpljenjem in smrtjo prinesel le pot in sredstvo, da postanemo otroci velike Božje ljubezni. Sredstvo in pot pa se imenujeta ponižnost in ljubeča predanost. Ne očitam vam in vas ne obsojam, povem pa vam eno stvar: Kdor takšnemu blagrovanemu otroku zavida uspehe njegove vere in ljubezni, bo moral še dolgo iskati, preden bo znova našel Odrešenika, ki mu bo utrl pot v hišo večnega Očeta. Še vedno je čas, zato tudi vam namenjam klic in prošnjo: ljubite se med seboj, da se nad vami razpre nebo, v katerem se bodo vsi, ki v njem prebivajo, počutili blagoslovljeni in kot otroci!«
16 Janez je zdaj videl rastoče življenje v vseh skupnostih, ki jih je obiskal; vendar pa je rasel tudi odpor proti njemu.
17 Znova so bili Rimljani tisti, ki so se bali zanj in mu svetovali, naj bo bolj previden. Janez se je ob vsem tem le nasmehnil. Njegov ugled je rasel, a z njim so rasle tudi nevarnosti, ki so mu grozile.
11. Janez na Patmosu
1 Nato je Julij s posebno nalogo odšel v Rim. Minilo je veliko mesecev, preden se je vrnil, in brez velikih priprav so Rimljani Janeza odvedli na otok, ki ga ni smel zapustiti.
2 Svoje življenje na Patmosu je zdaj v celoti živel v službi Gospoda in ljudi. Vidno mu je stregel Gospodov angel ter mu razodeval blaženost blagrovanih in muke nesrečnih. Prav tako mu je angel razodel zgodovino človeštva, duhov in vseh nebes in nič od tega mu ni bilo več neznano; nebo in zemlja sta mu postala eno in navdihovala ga je le ena sama blaženost – ljubezen njegovega Jezusa, njegovega prijatelja, brata in večnega Očeta.
3 Ko je po mnogih letih smel zapustiti otok, so ga morali v to prisiliti, saj je njegovo življenje doživelo popolno izpolnitev. V naslednjih letih se je pustil peljati ali nositi povsod, kjer je bilo treba služiti. Vsem je postal oče in vse svoje človeške brate in sestre je klical otroci. Pridige so bile kratke in so se vedno zaključile z besedami: »Otročiči, ljubite se med seboj, ljubite se med seboj, kajti vsi ste otroci enega Očeta v nebesih in le skozi ljubezen se lahko resnično razodene slava večnega Očeta.«
12. Odhod domov
1 Janez je dočakal okoli sto let in njegova smrt je bila vstajenje za nebesa, ki jih je tako pogosto videl. Nikomur ni prišlo na misel, da bi jim smrt njihovega ljubljenega očeta Janeza prinesla bolečino, saj je Janez živel naprej v vseh svojih sodobnikih kot njihov oče, prijatelj in brat.
2 Rimljani so še naprej varovali dediščino zvestega pričevalca, iz njegovih razodetij pa se ljudje učijo še danes, saj nikoli niso mogli vstopiti v življenje ljubezni tako kot učenec, ki je bil Gospodu najbližje in je zato svojega Gospoda in Učenika najbolje razumel.
3 Svoje življenje je živel kot Gospodov učenec, kot sluga Večne Ljubezni in kot duhovnik velikega Učenika ljubezni, ki želi Svojo ljubezen presaditi v vsa srca kot večno življenje, da bi vsa življenja Njegovih otrok postala eno in večna.