Franz Schumi
Mistik Franz Schumi (Franc Šumi) se je rodil 2. oktober 1848 v Tomačevem, Ljubljana, Slovenija, Juriju in Mariji, rojeni Rotar, umrl pa je 17. decembra 1916 v Zürichu. O njem nimamo veliko biografskih podatkov. Leta 1871 je odšel skozi Bavarsko in Švico v Francijo. Jeseni 1872 je odšel čez Beograd v Bukarešto in tam tudi prebil zimo. Marljivo se je učil angleščine, ker je želel postati trgovski dopisnik. Prebival je tudi v Budimpešti, kjer je spoznal svojo ženo Josipino Avbelj, doma z Golčaja nad Blagovico v Črnem grabnu. Ker se številna družina ni mogla preživljati, je Josipina odšla v svet. V Budimpešti se je seznanila s Franzem Schumijem. Leta 1876 sta slaščičarsko delavnico, ki se je pozneje razširila v tovarno Šumi, preselila v Ljubljano. Ukvarjal se je tudi z zgodovino in izdal nekaj knjig. Njegov nemirni duh ga je ponovno peljal v svet, vse je prepustil ženi in prekinil vse stike z domom. Živel je v Gradcu, kjer je živel tudi Jakob Lorber, kasneje pa se je preselil v Zürich. Besede, ki jih je prejel od Očeta Jezusa so objavljene v odločnem, jasnem in razumljivem jeziku. Nekatere njegove opombe, vstavljene v njegova dela, nam kažejo, da je bil zelo zvest razširjevalec vere v Jezusa, saj ni le zapisoval, kar mu je narekovala notranja beseda, ampak je želel tudi razširjati ta nova razodetja. Dejansko so njegove knjige medtem začeli tiskati v bližnji založbi v Nemčiji, ki je začela tiskati tudi dela Jakoba Lorberja in drugih mistikov.
Schumi je bil tudi predavatelj, iskalec resnice, ki je užival v preučevanju Svetega pisma, postavljanju vprašanj in nato za razlage prejemal odgovore od zgoraj. To pa zato, ker je bil, kot je sam večkrat omenil, v stiku z duhovnim svetom, Jezus sam pa mu je odgovarjal in narekoval po notranji besedi, in to od leta 1888 (glej Vrnitev mrtvih iz onostranstva, poglavje 142). Zaradi tega je večina njegovih ohranjenih spisov komentarjev Svetega pisma. Celotno delo, ki je bilo posredovano Schumiju, si zato prizadeva prinesti resnico in razsvetljenje vsem verskim skupnostim, ne le katoliški, da bi zajezili širjenje prepričanja, da se je v 19. stoletju pojavilo novo poganstvo, ki bo, kot je bilo prerokovano, kmalu prineslo konec te dobe s sodbo vsega človeštva.
Dejansko se številne razlage, ki so mu bile razkrite, nanašajo na razjasnitev napak in biblijskih interpretacij, v skladu s tem, kar so potrdile različne katoliške in protestantske denominacije, pa tudi spiritualistični krogi, ki so bili aktivni v tistih letih - od konca 19. stoletja do prvega desetletja 20. stoletja. V 19. stoletju se je "duhovno gibanje" pomnožilo in med njegovimi člani je bilo tudi veliko pripadnikov višjega srednjega razreda. V teh krogih, zaradi njihove nujne povezave z duhovi, skozi katere so ljudje začeli razmišljati o drugačni verski filozofiji od tiste, ki je bila prej oznanjena s prižnic, so razpravljali tudi o novih razodetjih, ki so jih zdaj razširile tako knjige Swedenborga, kot tudi razodetja Jakobu Lorberju in so zaradi tiskanih duhovnih knjig postajale vse bolj razširjene. Še več, celo vladarji so začeli zahtevati davke od duhovščine, kar kaže na upad ogromnih prihodkov, ki so duhovnikom vedno zagotavljali preživetje. En primer so številne izobčenja, ki jih je Rim izrekel v Schumijevem času. Na svojih predavanjih je bral biblijske razlage, ki jih je prejel od zgoraj, in neizogibno je moral kritizirati delo rimske katoliške cerkve, kar so mnogi prelati dojemali kot resnično žalitev. O tem je bil obveščen škof, za katerega se je menilo, da je tako kot papež upravičen do izvršne duhovne oblasti.
Tudi z novo založbo v Bietingheimu, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od avstrijske meje, ni imel dobrih odnosov, saj ga je Landbeck, direktor, odgovoren za knjige, ki jih je prejel Jakob Lorber, obtožil, da je del gibanja "Očetovi mediji". Schumi je dejansko predložil narek v katerem mu je Gospod razodel, da mora prevzeti nemško založbo. S temi besedami: »Moji ljubi otroci, s tem narekom želim Jaz Jezus, vaš Oče, za nov ponatis vse knjige, ki sem jih narekoval od leta 1840 dalje, prenesti na svojega zapisovalca Franza Schumija, ki jih bo ustrezno objavil. Moja volja se mu je razodela na novo, čisto in v novi obliki, eno za drugo, kakor sem mu že nakazal. Ta Moja odločitev je nastala zaradi nepoštenega ravnanja z Mojo voljo glede naklade, pošiljanja in distribucije (pri sednjem založniku). Mnoga leta sem z nejevoljo gledal na Bietigheim - zdaj pa je končno prišel čas, da Jaz kot avtor in edini organizator Mojega nauka vse predam Schumiju, torej v last kot Mojemu edinemu izdajatelju vseh Mojih knjig. To izhaja iz splošnega poznavanja Moje volje in Moje odločne odločitve. - Vaš Oče Jezus. Amen!«
In ker je Schumi – tako je izavil Landbeck – grozil, da bo šel na sodišče, ter se je z nekaterimi svojimi privrženci udeleževal srečanj v Bietigheimu, kamor je prihajal nepovabljen, nenehno poskušal uveljaviti, ga je Landbeck v spremstvu dveh oseb obiskal v Zürichu. Prisoten je bil tudi predsednik švicarskega kasacijskega sodišča Georg Schulzer, ki je že dobro poznal tako Lorberjeve spise kot tudi spiritualizem. Ob tej priložnosti je Schumi pokazali, kaj je prejel »od zgoraj« in kako je bil zato večkrat povabljen, da najde izvirnike Lorberjevih spisov, ki jih je Landbeckova založba podedovala od prvega založnika Buscha. Na te izjave je predsednik sodišča v svoji uradni funkciji in na strani Landbecka Schumija ostro okaral ter ga prisilil, da je opustil svoj načrt, saj po njegovem mnenju zaradi navedenih razlogov do njih (Lorberjevih spisov) ni bil upravičen, temveč bi bil lahko celo kazensko preganjan, ker je bilo očitno (po njihovem mnenju), da ga je zavedel njegov duhovni vodnik. Po besedah Landbecka, ki je prevzel odgovornost za Lorberjeve knjige, je Schumi takrat obljubil, da bo to storil, vendar se kasneje obljube ni držal.
Zaradi razodetij, ki jih je imel in ki jih je skupaj z Lorberjevimi knjigami razširjal na tedenskih srečanjih, ki so pojasnjevala številne točke iz Biblije, vendar so bila v očitnem nasprotju s tem, kar je vedno poudarjala Katoliška cerkev, je prišlo do spora z lokalno cerkvijo. To je škofa Cerkve v Gradcu spodbudilo, da je v nedeljski pridigi zagrozil vsem sodržavljanom, ki bi hoteli slediti tem novim, za heretične razglašenim razodetjem, in vernikom ukazal, naj Schumijeve knjige sežgejo. Morda je bila prav ta sovražnost tista, ki je pripeljala do lažnega papeškega dokumenta, ki naj bi ga razglasil sam Prvi vatikanski koncil (po katerem se je rodil pojem papeške nezmotljivosti), saj je razširjanje lažnega dokumenta iz leta 1870 z domnevnimi kodeksi, ki so bili v „Dei Filius“ predstavljeni v Avstriji kot originalni, samo po sebi razlog za razmislek. S to ponaredbo so verjetno hoteli, prav zato, da bi v Avstriji preprečili naraščajoče hrepenenje po resnici, ki je nastalo zaradi novih razodetij, vzbuditi strah, tako da so za heretike razglasili vse tiste, ki se niso neodvisno in v polni avtoriteti podredili sveti materi Cerkvi. (glej Spiritualizem v Bibliji in cerkvi).
Tako pa si ni pridobil samo prijateljev. V naslednjih letih je prišlo do sporov, ki so leta 1915 vodili do njegove očitno nasilne smrti, ko je padel (bil pahnjen) z balkona hiše in je bila (njegova smrt) brez nadaljnjega pojasnjevanja razglašena za samomor. Posledica tega je bila, da ga je občina kot domnevnega samomorilca prepovedala in ga zato potisnila v ozadje. Gorki priokus so pustile Landbeckovo besede, saj je smrt označil za noro dejanje, ki ga je povzročila dejstvo, da je bil mistik potrt zaradi strahov, ki so izvirali iz pomanjkanja prihodkov na njegovih zborovanjih. To je čudno, saj so donacije, ki jih je prejel, služile le za financiranje tiskanja duhovnih knjig Landbeckove založbe, ki jih je nato podarjal.
Toda zahvaljujoč najbolj zvestim prijateljem knjig z Očetovimi besedami, ki jih je prejel Schumi, niso bile sežgane in so se v naslednjih letih tu in tam ponovno pojavile ali pa so ostale v knjižnicah skoraj neopažene, dokler ni pod ljubeznivim vodstvom Jezusa danes večina teh spisov dostopna, drugi pa so se izgubili.
O njegovi odločenosti, s katero si je razumevanje Biblije vzel k srcu in se počutil poklicanega, da ovrže vse napačne teološke disertacije, izvemo iz istega razodetega besedila: »Odkar so cerkve in sekte začele izširjati svoje napačne dogme ali človeške dogovore, so... Resnica ni mogla več priti na dan, ker so bili, kot kaže svetovna zgodovina, njeni razširjevalci preganjani in, kjer je bilo mogoče, onesposobljeni. Šele zdaj, v času verske svobode, se je lahko Moj božanski duh ponovno razodel brez ogrožanja Mojih "orodij" in jasno izrazil božanski stališče. Med ljudmi, ki so to doživeli je Schumi eden od tistih, ki jim je Jezus zaupal nalogo, da svetu oznanjajo preroško besedo in resnico, ki sem jo narekoval, saj so mu bili narekovane prav tiste knjige, ki so primerni za spreobrnitev in pripravo ljudi na ponovni prihod Kristusa, ki je duhovno posvečen, in na vzpostavitev Mojega tisočletnega kraljestva. Kot dokaz tega, kar Jaz, Bog, pričakujem od vas, ker sem mu zaupal nalogo, da zbere argumente o resnici, o tem, kdo Jaz, Jezus Kristus, resnično sem!«
V nadaljevanju najdete njegovo opombo po konferenci 26. novembra 1905 v Zürichu, ki je bila upoštevana in v kateri je mogoče opaziti njegovo zavezanost in željo po razširjanju resnice: »S tem se današnja konferenca zaključuje.« Vsak dan ob 9.00 zjutraj imamo molitev in pridigo tukaj v modrem Seidenhofu, vendar pred hišo, 1. stopnišče. Kot vsak petek zvečer ob 20.00 vodim razpravo in poučevanje, kjer z veseljem podam osnovne razlage vseh vidikov Kristusovega nauka, saj je moj učitelj sam Oče Jezus. Poleg tega vas spodbujam, da se udeležite naših srečanj, ker nam je čisti Kristusov nauk razjasnjen. O tem sem popolnoma prepričan, tako kot je bil Mojzes, ki je deset zapovedi prejel od samega Jahveja.
Schumijev bojni duh ni bil naključje. Izjemno pohvalo mu izreka Gospod v poglavju 7,3-4 knjige "Jezus je Jehova" s temi besedami: »Nadčloveške besede in dejanja so v svetu spremljala Moje življenje in Moja dejanja, in kdo sem bil, boste videli iz raziskave v knjigi "Jezus je Jehova", ker sem bil Jaz doslej napačno razumljen in malo cenjen, in nihče ni imel Zame toliko ljubezni in skrbi, da bi porabil vso svojo moč, da bi iskal in poveličeval čast Mojega imena. A našel sem svojega Kira, ponovno rojenega velikega kralja Perzije in Babilona, in on je to storil! In veseli Me, da je eden od Mojih otrok s svojim pogledom prodr skozi celoten horizont, da bi se lahko predložili neizpodbitni dokazi, da je Jezus Kristus Jehova, da je Stvarnik, da je torej Bog in Oče vesolja, da je On zakonodajalec Sinaja in tudi Odrešenik na Golgoti. Zato mu pripada vsa čast, ljubezen in čaščenje. - Živeti, delovati in Me povsod razglašati, to so bile in so najbolj goreče misli tega Mojega sina, in vidite: uspelo mu je! Da, Jaz sam bi to lahko storil, vendar to Zame, vsevednega, vsemodrega in vsemogočnega, ne bi bilo v veselje. Moje veselje je v tem, kar vidim pri Mojih ljubih otrocih – da delajo Zame in kako se trudijo. Modrost modrecev tega sveta išče le načine, kako Mene, Boga, degradirati v navadnega človeka, Mi pripisati človeške napake in Me kot učitelja božanske vere zatirati. En sam se je uprl temu in dokazal nasprotno!«
Potem je tu očitno namig, da je bil Kir res Schumi, sam se je tega zavedal in to potrjuje v poglavju 139 zbirke "Die Toten kehren aus dem Jenseits zurück" (Mrtvi se vračajo iz onostranstva), ko po tem, ko je v duhu poklical duha angleške kraljice Viktorije ji reče: »Sestra, jaz sem nekdanji kralj Kir iz Perzije in Babilona, slavni osvajalec in ponovno rojen. Vendar, če pomislim, da imam zaradi svojega življenja notranjo besedo in odnos z Bogom, vam lahko zagotovim, da boste od tam prišli v nebesa, če boste verjeli vsemu, kar vam povem o religiji in Bogu.«
Slovenski prevodi >>>
Dela Franza Schumija v nemščini >>>
Dela Franza Schumija v angleščini >>>
Skozi Njegovo Služabnico: Sreda, 30. januar 2008, 9:42
Jakob Lorber sam ni bil duh Enoha. Moj služabnik Franz Schumi je to narobe razumel in interpretiral, saj je bil boj tudi zanj pretežak. Ni prepoznal, da nosilec besede ni beseda sama, ampak le nosilec. In Jakob Lorber je bil res eden iz sfere Enoha in Elije, vendar ni bil utelešeni Rafael sam. To potrjuje Moja služabnica, ki je nekoč sama zmotno slutila, da v njej prebiva duh Enoha.