Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Pekel
Emanuel Swedendborg

Gospod ima oblast nad peklom 

536
V prejšnjih poglavjih, kjer sem pisal o nebesih, sem povsod poudarjal (še posebej v št. 2-6), da je Gospod Bog nebes in da je torej vsa nebeška uprava v Gospodovih rokah. In ker je odnos nebes do pekla in pekla do nebes podoben odnosu med dvema nasprotjema, ki vzajemno delujeta drugo prod drugemu, posle­dica tega delovanja in protidelovanja pa je ravnovesje, v katerem vse stvari ohranjajo svoj obstoj, je zato, da bi vse in vsaka stvar ostalo v ravnovesju, nujno, da tisti, ki vlada enemu, vlada tudi drugemu; kajti če ne bi isti Gospod brzdal peklenskih vstaj in uzdal tamkajšnjega brezumja, bi se to ravnovesje podrlo, z njim pa tudi vse drugo.

537
Povejmo torej najprej nekaj o tem ravnovesju. Znano je, da kadar dve stvari delujeta druga proti drugi in ena deluje in sili, druga pa deluje proti njej in ji kljubuje, ne ena ne druga nima moči, saj so moči enakomerno razporejene na obeh straneh, in lahko obedve spravi v gibanje le neka tretja sila. Kajti kadar dve stvari zaradi enakovrednega protidelovanja nimata moči, moč tretje obedve spravi v gibanje tako zlahka, kakor da bi ne bilo z njune strani nobenega odpora. Takšno pa je ravnovesje med nebesi in peklom. Vendar to ravnovesje ni povsem takšno, kakrš­no je tedaj, kadar se bojujeta dva enako močna nasprotnika, saj gre za duhovno ravnovesje, se pravi za ravnovesje nasprotja med lažjo in resnico ter med zlom in dobrim. To je duhovno ravno­vesje, spričo katerega lahko človek svobodno misli in hoče; kajti vse, kar človek misli ali hoče, se nanaša bodisi na zlo in laž ali pa na dobro in resnico. Kadar je torej v tem ravnovesju, ima vso svobodo, da dopusti ali sprejme bodisi zlo in laž iz pekla bodisi dobro in resnično iz nebes. Sleherni človek živi v tem ravnovesju, saj Gospod vlada tako nebesom kakor peklu. Zakaj pa je človeku s takšnim ravnovesjem dana ta svoboda in zakaj mu z božjo močjo nista zlo in laž odvzeta, dobro in resnica pa pripojena, bom povedal na naslednjih straneh
 

538
Večkrat mi je bilo dano zaznati sfero lažnosti zla, ki se širi iz pekla. Bila je kakor nekakšno stalno prizadevanje za uničen­jem vsega dobrega in resničnega, pomešano z jezo in nekakšnim besom spričo dejstva, da to ni mogoče, še posebej pa je bilo to prizadevanje za uničenjem Gospodovega Božjega, saj vse dobro in resnično izhaja prav iz njega. Hkrati pa se je iz nebes širila sfera dobrega, ki je blažila in krotila to besno prizadevanje iz pekla. Posledica tega je bilo ravnovesje. Čutil sem, da nebeška sfera izvira iz samega Gospoda, čeprav se je zdelo, da prihaja od angelov v nebesih. Prihajala pa je v resnici od Gospoda, in ne od angelov, saj sleherni angel v nebesih priznava, da nič od dobrega in resničnega ne izhaja iz njega samega, temveč vse iz Gospoda.

539
Vsa moč v duhovnem svetu pripada resnici, ki izvira iz dobrega, tako da sta laž in zlo tam povsem brez moči. Vsa moč pa pripada resnici iz dobrega zato, ker je sam nebeški Bog božje Dobro in božja Resnica, in vsa moč pripada prav Bogu. Laž zla je brez moči zato, ker vse pripada resnici dobrega, medtem ko v laži zla ni nobene resnice dobrega. Zato je vsa moč v nebesih, v peklu pa je nič ni; zakaj v nebesih je vsakdo v resnicah do­brega, v peklu pa vsakdo v lažeh zla. (Da je to res tako, se vidi tudi iz poglavij, v katerih govorim o prvem, drugem in tretjem človekovem stanju po smrti, št. 491-520; da vsa moč pripada resnici dobrega, pa se vidi iz poglavja o moči angelov v nebesih, št. 228- 233.)

540
Takšno je potemtakem ravnovesje med nebesi in peklom. Tisti, ki so v svetu duhov, so v tem ravnovesju, saj je svet duhov na pol poti med nebesi in peklom. Tudi vsi ljudje na svetu živijo v podobnem ravnovesju, saj ljudem na zemlji vlada Gospod po duhovih iz sveta duhov, kot bom pokazal v nadaljevanju. Takš­no ravnovesje pa ne bi bilo možno, če Gospod ne bi vladal tako nebesom kot peklu in uravnaval obeh strani. Če bi ne bilo tako, bi laži zla pretehtale in prizadele tiste dobre in preproste duše, ki bivajo na nebeškem obrobju in ki jih je lažje zapeljati kot same angele, in ravnovesje bi se porušilo, z njim vred pa bi bilo konec človekove svobode. 

541
Tudi pekel se tako kot nebesa deli na skupnosti, in teh ni nič manj kot onih v nebesih. Zakaj vsaka nebeška skupnost ima svoj nasprotek v peklu, in sicer prav zavoljo omenjenega rav­novesja. Peklenske skupnosti se ločijo po zlu in lažeh, kakor se nebeške ločijo po dobrem in resnici. Da ima tam vsako dobro svoje nasprotno zlo in vsaka resnica svojo nasprotno laž, lahko vidimo po tem, da nič ne more obstajati brez svojega nasprotja, saj lahko o tem, kaj in kakšno je nekaj, presodimo samo na podlagi njegovega nasprotja, iz česar izvirata tudi vsakršna za­znava in občutje. Zaradi tega Gospod nenehno skrbi za to, da ima vsaka nebeška skupnost nasprotje v kaki peklenski skup­nosti in da med njima vlada ravnovesje

542
Ker se pekel deli na enako število skupnosti kot nebesa, je tudi peklov toliko, kolikor je nebeških skupnosti; zakaj kakor je vsaka nebeška skupnost nebesa v malem (glej št. 51-58), tako je tudi vsaka peklenska skupnost pekel v malem. In kakor je na splošno troje nebes, tako je na splošno tudi troje peklov, najnižji, ki je nasprotje notranjih ali tretjih nebes, srednji, ki je nasprotje srednjih ali drugih nebes, in najvišji, ki je nasprotje zunanjih ali prvih nebes.

543
Naj zdaj na kratko povem, kako Gospod vlada peklu. Na splošno peklu vlada splošni vpliv božjega Dobrega in božje Res­nice iz nebes, ki zaustavlja in brzda splošno prizadevanje, ki izhaja iz pekla, pa tudi posamezni vplivi posameznih nebes in posameznih nebeških skupnosti. V posameznem peklu vladajo angeli, ki jim je dovoljeno gledati vanj in brzdati tamkajšnje brezumje in nemir. Včasih angeli celo sami pridejo tja in s svojo navzočnostjo umirijo brezumje peklenskih strasti. Sicer pa pre­bivalcem pekla vladajo njihovi lastni strahovi. Nekaterim vla­dajo strahovi, ki so se jih nalezli na svetu in ki še vedno živijo v njih, toda ker ti strahovi ne zadostujejo in se polagoma porazgu­bijo, so jim dodani strahovi pred kaznijo, ki jih še posebej od­vračajo od hudodelstev. Kazni v peklu je namreč veliko vrst, od lažjih do najtežjih, odvisno pač od teže hudodelstev. Večinoma tamkajšnjim prebivalcem vladajo tisti hudobneži, ki se še pose­bej odlikujejo po premetenosti in zvijačnosti in ki znajo pre­ostale s kaznimi in strahovanjem pripraviti do pokorščine in 
sužnosti. Vendar si ti upravniki ne upajo prekoračiti predpisanih omejitev. Vedeti je torej treba, da je edini način za brzdanje nasilnosti in besa tistih, ki bivajo v peklu, strah pred kaznijo. Drugega načina namreč ni.

544
Doslej je na svetu veljalo prepričanje, da peklu predseduje en sam hudič: ta naj bi bil ustvarjen kot angel luči, a ker se je uprl, je bil s svojo vojsko vred vržen v pekel. To prepričanje se je uveljavilo zaradi tega, ker so v Besedi omenjena imena "hudič", "satan" pa tudi "Lucifer" in ker ljudje Besedo tudi na teh mestih razumejo dobesedno. Toda s "hudičem" in "satanom" je tam mišljen pekel, pri čemer "hudič" pomeni pekel zadaj, kjer živijo najhujši, imenovani tudi geniji, "satan" pekel spredaj, kjer živijo manj hudobni, imenovani tudi zli duhovi, "Lucifer" pa tiste, ki pripadajo Babelu oziroma Babilonu in katerih moči segajo celo do nebes. Da ni nobenega hudiča, kateremu bi se pokoraval pekel, se vidi že po tem, da vsi, ki so v peklu, tako kot vsi, ki so v nebesih, izhajajo iz človeškega rodu (glej št. 311-317) in da je število tistih, ki so se tamkaj nabrali od stvarjenja sveta pa do danes, naraslo že na milijone milijonov ter da je vsak izmed njih takšne čudi hudič, kakršno je bilo njegovo nasprotovanje Bož­jemu, dokler je živel na svetu (glej št. 311, 312).
 

Emanuel Swedenborg
Nebesa in pekel

Glej tudi
Leopold Engel
Lucuferjeva izpoved