Nebesa in pekel
Emanuel Swedenborg
“Občutil sem, da me je navdalo nekaj svetega. Tedaj sem zaspal in okrog dvanajste, ene ali druge ure ponoči me je od glave do peta zagrabil močan drget, ki ga je spremljalo hrumenje, kakor da bi se skupaj stekalo šumenje mnogih vetrov. Trepetal sem zaradi tega neopisljivega hrumenja in vržen sem bil na svoje obličje. V trenutku, ko sem bil tako vržen, sem se popolnoma prebudil in videl, da stegnjen ležim na tleh. Opazil sem, da so mi bile naslednje besede položene na ustnice: ‘O, ti vsemogočni Jezus Kristus, o Ti, ki si v svojem velikem usmiljenju blagovolil priti k takšnemu grešniku, stori, da bom vreden Tvoje milosti!’ Dvignil sem roke in molil, in tedaj je prišla neka roka in moje roke močno stisnila. In nadaljeval sem z molitvijo in govoril: ‘O Gospod, o Ti, ki si obljubil, da boš v milosti sprejel vse grešnike, saj ne moreš, da ne bi držal svoje besede.’ Tedaj sem se ulegel na Njegove prsi in zrl sem Njega iz obličja v obličje. To je bil obraz s takšnim izrazom svetosti, da ga ne znam opisati. Smehljal se je in resnično sem verjel, da je bil tak Njegov obraz v času Njegovega zemeljskega življenja. Rekel je: ‘No, stori to!’ To je pomenilo, kakor je dojela moja pamet: ‘Resnično me ljubi!’ O Bog, podeli mi milost za to! Razumel sem, da tega ne morem storiti iz lastne moči. Tedaj sem se prebudil v drhtenju.”
“V tisti noči so se mi, zato da bi bil prepričan, odprli svet duhov, pekel in nebesa, kjer sem srečal več oseb iz svojega znanstva z vseh koncev in krajev. Od tega dne sem se odrekel vsej posvetni učenosti in se posvetil zgolj še duhovnim stvarem, v skladu s tem, kar mi je Gospod ukazal, naj pišem. Dan za dnem je Gospod odpiral oči mojega duha, tako da sem bil zmožen pri polni budnosti videti, kaj se dogaja na drugem svetu, in povsem buden govoriti z angeli in duhovi.”