Nova luč v novi luči
24. oktober 1841. Nedelja dopoldne.
1 Stran, stran z vami - gore izginjajo, vode usihajo v globinah; stran, stran z vami, čas je zravnan, iz brezčasnega bivanja veje uničujoč dih čez otopele zemeljske soteske, in ledeno okamnelo morje zija nasproti ognju jeze - stran, stran z vami!
2 Dvorezni meč, ki ste ga ugrabili na višavah Siona, se zdaj znova, najostrejši, nahaja v roki večne vsemogočnosti in zdaj zamahuje nad sedmo glavo Zveri, da Zmaj nikdar več ne bi pil sladke krvi nedolžnosti - nikdar več ne bi preganjal uboge pravične žene v puščavi, in da bi njen otrok, Gospod v Besedi, živel živo v vsakem zrnu peska skozi veliki večni dan.
3 Zemlja naj bo enako postavljena med poloma in noben dan naj ne bo daljši ali krajši. Vode hočem pognati nazaj; da, valove hočem nakopičiti čez najvišje gore vse do zvezd, da bi potopil vse skalovje. In ogenj bo padal vse do brezna ter tam zanetil vse gnile vode, njihova sopara pa bo nato zastrupila ves zemeljski mrčes.
4 Zato izgini, zmaj - kam naj s teboj, ti mogočni? V ogenj, v tvoj ogenj, v ogenj, v katerem si dolgo žgal ponižno travo na velikem travniku življenja, in si v zameno posul pusto zemljo z žarečimi kamni, da bi se mravlje pod zemljo do smrti potile. Toda to trdo preizkušeno bitje ni izumrlo; živi, da, mora živeti, da tebe, bednega črva, po pravični meri zmelje v prah tvoje ničevosti!
5 Naj vam postane vroče, gore, in vas, oblake, bom z bliski pognal in gonil od enega konca sveta do drugega v vrtoglavih vrtincih, da bi rodili točo, ki bo pobila vso zaničevano hrano za zveri, in z ledom do zvezd pokrila žarečo zemljo slabotnih, da bi slepa blodnja zemlje za vekomaj otrpnila v smrt. Kajti Jaz sem Gospod nad vso močjo; Meni mora vse popustiti in narediti prosto pot; - kjerkoli pridem, tja, kamor pridem, za Menoj ne pride nihče več, kakor pred Menoj ni bilo nikogar in nihče ni pokazal široke poti skozi neskončnost. Amen.
Jakob Lorber
Nebeški darovi