Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Severni pol
11. oktobra 1840.

1.Od vseh pojavov na katerem koli nebesnem telesu in s tem tudi na zemlji, noben ni tako pomemben kot pojavi, ki nastanejo na polih nebesnih teles, od koder izhajajo vsi drugi pojavi na celotni površini nebesnega telesa.
2. Ti pojavi, ki izvirajo s severnega pola in bi ga bi bilo bolje imenovati pozitivni pol, so najprej na samem polu; severni sij; nadalje magnetna sila, ki deluje na vse točke zemlje; naprej spet na polu led in stalno prevladujoč velik mraz; nadalje tako imenovani pasatni vetrovi, pa tudi nastanek številnih silovitih oblakov in neviht, ki prihajajo iz severnih območij in nato vse vrste pojavov, ki bolj ali manj povzročajo polarne sile nekega svetovnega telesa.
3. Toda preden si to togo območje zemlje ogledamo z duhovnimi očmi, ga moramo natančneje preučiti s telesnimi očmi.
4. Pol svetovnega telesa je tista točka, ki med vsemi točkami zemlje ali kateregakoli svetovnega telesa najbolj miruje. Vedno je postavljena tako, da je najmanj izpostavljena sončni svetlobi in z njo povezani vročini ter je v skoraj enakem odnosu do sonca, kot bi se nekdo postavil pred luč, tako, da bi bila luč neposredno nasproti njegovega trebuha.
5. V tem položaju bi vrh njegove glave predstavljal severni pol, podplati pa bi predstavljali južni pol, tako pa je tudi z zemeljskim telesom v odnosu do sonca. Če zdaj upoštevate funkcije vaše glave in v nasprotnem primeru tudi funkcije vaših stopal, si lahko ustvarite pošteno predstavo o severnem polu, pa tudi o njegovem nasprotnem južnem polu.
6. Ker niti svetloba niti toplota ne moreta tako osvetliti in ogreti zemeljskih polov, je samoumevno, da se v odsotnosti teh dveh ne sme nadaljevati nič drugega kot večni mraz in z njim neprekinjena noč, ki jo osvetljuje le šibek sijaj zvezd in severni sij, ki je na takih točkah skoraj nenehno prisoten.
7. Na območju pola je velik lijaku podoben krater s premerom sto osemdeset milj (na vrhu lijaka). ( približno 1364km)
8. Ta krater je obdan z najbolj robustnimi ledenimi gorami in skalami, tako da nobenemu smrtniku ne bo nikoli uspelo prodreti v to skrivnostno območje Zemlje in tam bo vsak drzni raziskovalec našel trikratno smrt svojega telesa.
9. Tudi če se bo založil s hrano in sredstvi za segrevanje, mu vse to ne bo koristilo; kajti tam je mraz tako velik, da bi se tudi kakršna koli hrana in gorivo tako strdila, da bi ju bilo nemogoče uporabiti; kajti celo eterična olja tam v sekundi zamrznejo da nastane trden kamen, les pa je v trenutku tako temeljito prekrit z ledom, da ga ni več mogoče uporabiti za kurjenje; In kar se zgodi z lesom, se zgodi tudi s katerim koli drugim gorivom, ker, če nihče med vami ne more prenesti mraza - 33 stopinj po vaših meritvah, kaj bo storil, ko bo mraz dosegel - 90 stopinj in več?
10. Zato, kot smo že omenili, nihče nikoli ne bo mogel videti tega območja s telesnimi očmi; toda tisti, ki stoji v Moji milosti in ljubezni, bo s svojim duhovnim očesom še vedno lahko videl tja in naprej z največjo jasnostjo.
11. Zdaj pa, od kod prihaja "mraz" ali kaj točno je "mraz?"
12. Glejte, vse definicije in določitve, ki jih je kadarkoli izpostavil kateri koli naravoslovec, so prav tako dobre, kot če o njih nihče ne bi nikoli ničesar rekel; kajti mraz ni niti dejanska tekočina, nič več kot toplota, niti ni odsotnost toplote, ampak ni nič drugega kot učinek izredne kompresije zraka, tako kot toplota in toplota nista nič, kot ravno nasprotno, namreč izjemno redčenje zraka. Ne pozabite, da gre za stiskanje zraka v vseh njegovih delih.
13. Toda tega nikoli ne more doseči nobena mehanska naprava, ker so nekateri deli, iz katerih je sestavljen zrak, tako stisljivi, da jih je mogoče stisniti na minimum brez najmanjšega upora, drugi deli zraka pa so spet sestavljeni tako, da ne trpijo prevelikega pritiska, razen, če niso takoj vzburjeni in potem želijo z največjo lahkoto razstreliti kakršno koli napravo za stiskanje, ne glede na to, kako masivna je.
14. Enako velja za redčenje zraka. Vsekakor lahko odstranite vzbujajoče dele zraka s tako imenovano zračno črpalko, toda kar se tiče finih eteričnih delcev zraka, te nikoli ni mogoče popolnoma odstraniti iz katerega koli prostora in jih vzbuditi v njihovih lupinah do te mere, da eksplodirajo, nato pa bi prosto izstopili kot svetel viden ogenj; če bi komu to uspelo, tudi z uporabo velikih električnih orodij, bi takšno raztrganje nato takoj privedlo tudi do popolnega uničenja takega instrumenta.
15. Vse to je mogoče storiti le s svetlobo, pa tudi s popolnim pomanjkanjem svetlobe. Glejte, to je tudi vzrok za mraz polarnih regij, kot tudi v nasprotnem primeru toplote ekvatorja.
16. Da bi to pravilno razumeli, morate vedeti, da iz sonca tečeta dve vrsti žarkov in sicer najprej tisti, ki se širijo iz vsake točke sonca v vse možne smeri pod vsemi možnimi koti; hkrati pa gre iz vsake točke sonca tudi žarek v vzporedni smeri in ta žarek je tako rekoč jedro sončnih žarkov in edini nosi v sebi tisto moč, ki ji pravite toplota; vendar to ni tako, ampak je le najmočnejši in zato tudi najbolj sposoben za širjenje, saj je jedro žarka. Tako lahko poševni žarki padajo, kamor hočejo, vendar bodo imeli malo ekspanzivne moči, ker jedrni žarki zaradi poševne površine, na katero padajo, z njimi nikoli ne dosežejo večje ekspanzije; le v tistih predelih, ki so tik pod soncem, padajo žarki naravnost nanj in tam povzročajo največjo možno ekspanzijo zraka. Toda, če se zrak na območju ekvatorja nenehno širi v vseh svojih delih, se zgodi, da je celotna masa zraka pritegnjena ali bolje rečeno potisnjena proti območjem zemeljskih polov, kjer mora priti do največjega stiskanja zraka v vseh njegovih delih; od koder potem prihaja neprekinjen mraz in sicer na določen način periodično, kot lahko vidite iz dejstva, da se takrat, ko Zemlja za določen čas potisne več svojih polarnih območij pod sonce, tudi zrak v njih vedno bolj širi in v polarnih območjih postane znosen; kar zadeva pol, pa je prav tam, v samem kraterju, mraz najhujši. Ko pa se sonce spet ustavi bolj nad južnimi predeli, postane mraz v polarnih predelih iz že znanih razlogov tako velik, da ga na osemdeseti stopinji severne širine ne more prenašati nobeno živo bitje.
17. Toda na samem polu, kjer postane pritisk najbolj silovit, se zrak vzburi, razpoči svojo lupino in postane morje ognja; Ko se to začne dogajati, ta ogenj z električno hitrostjo zajame zračna območja, ki mejijo nanj in jih vžge glede na najgostejšo strukturo, ta pojav pa nato sproži tako imenovani 'severni sij'. Nad samim polom pozimi stalno gori taka svetloba, v polarnih območjih pa se pojavlja le občasno, ko se določene veje zraka vedno bolj zgostijo do samega severnega pola. To povzroči brez kakršnih koli vzrokov dvojno zgoščevanje zaradi različnih gibanj zraka.
18. Dejstvo, da se severni sij giblje kot strela, je posledica vejaste kondenzacije zraka; Skoraj vedno rdečkasti severni sij, kot tudi spremljajoča zelenkasto-bela ali modrikasto-bela svetloba, sta posledica eteričnega vnetja že znanih zelo elastičnih zračnih čepov.
19. Glejte, razen magneta in pasatnih vetrov bi to bila oblika in narava pola, prednostno severnega pola.
20. Pasatne vetrove lahko zlahka razložite, če upoštevate, da se zrak, takoj, ko se sonce začne dvigati nad ekvator, se zrak zaradi središčnih žarkov vedno bolj širi in ne more več ohranjati ravnotežja pod veliko težo zraka, ki leži okoli severnega tečaja. Zdaj se vprašajte, kaj se lahko zgodi! Nič drugega kot to, da se zrak iz polarnih območij pretaka tja, kjer poteka proces stiskanja in ta tok traja, dokler se bolj ali manj ne vzpostavi ravnovesje.
21. Kaj se mora zgoditi, ko se sonce jeseni premakne nazaj čez ekvator? Rekli boste, da se morajo pasatni vetrovi spet pojaviti in to iz nasprotne smeri; vendar temu ni tako, pasatni vetrovi se spet pojavijo, vendar ne z juga, temveč spet s severa in vzrok: ker se sonce s svojo ekspanzivno silo vse bolj umika, se mora zračna masa okoli severnega tečaja, ki se je v poletni sezoni nad severnim polom nakopičila skoraj v obliki stožca, nujno znova usmeriti v vse smeri proti ekvatorju; saj ne pride do izmenjave južnega zraka s severnim, ampak ima severni zrak na ekvatorju svojo že zelo redko mejo, prav tako pa tudi južni; in če severni zrak teče tudi pod ekvatorjem, to ni severni, ampak južni zrak in tako je severni zrak, tako kot tukaj, zaradi že znanih razlogov prisiljen zaradi sonca teči v različne smeri.
22. Zdaj, ko smo si pobliže ogledali pasatne vetrove, nam je ostal le še magnet in prav z magnetom se bo razkrila nadnaravna točka vseh doslej obravnavanih značilnosti in pojavov severnega pola.
23. Kaj je pravzaprav magnet? To je vprašanje, ki si ga je zastavilo že na tisoče učenjakov in na katerega je bilo podanih na tisoče nesmiselnih odgovorov, ki so bili in so še vedno precej bolj oddaljeni od resnice kot samo vprašanje.
24. Pojava magneta pa ni mogoče razložiti na dosledno naraven način, saj v celotnem magnetu tudi ni nič materialno-naravnega. (kot bistvenega za magnet).
25. Zato magnet ni nič drugega kot življenje ljubezni duhov, ki so povsod v materiji; ker so duhovi od stopnje do stopnje bolj miroljubni, zlasti v polarnih območjih, se to življenje ljubezni povečuje. Ti miroljubni duhovi so ponižni duhovi in se izogibajo vsakršnemu napihovanju in želji, da bi bili v tem napihovanju večji od drugih duhov, ki jih obdajajo. Zato tudi skrbno in takoj bežijo pred vsako priložnostjo, ki bi lahko služila temu, da bi se eni povzdignili nad druge; zato se tudi skrbno izogibajo vsakršni naravni svetlobi in se od nje čim bolj oddaljujejo; vso svetlobo in vso toploto, ki jo tudi vedno sprejemajo vase, pa takoj prepuščajo naprej tistim duhovom, ki jim primanjkuje ljubezni in modrosti; in to voljno (nadaljnje) dajanje tega, kar prejemajo od mene, je privlačnost magnetne sile, ki jo vidite.
26. Ko se zgodi, da se takšni duhovi miru močno združijo v svoji ljubeči dejavnosti, pride do pojava severnega sija, ki je viden za telesno oko in to zato, ker s svojo ljubeznijo vedno pritegnejo k sebi veliko nemirnih duhov iz materije, da bi jih pripravili za vstop v preizkušeno življenja v materiji; tako se potem zgodi, da se s takšnim učinkom ljubezni med množico takšnih duhov, ki delujejo z ljubeznijo, dvignejo tudi pokvarjeni duhovi umrlih ljudi, namreč tisti, ki so se v življenju igrali tako imenovane spletke vseh vrst in potem z najrazličnejšimi spletkami in na videz ljubezenskimi gibanji želijo tudi pridobiti na svojo stran, - a ljubezen je prodorna in v svoji čistosti takoj začuti parazite v sebi; Takšne zlonamerne duhove nato duhovi miru nad severnim polom nemudoma zgrabijo in jih tako omejijo, da ne morejo več prenašati tako izrednega pritiska. Takrat se zlobna volja takšnih duhov vname in nato divja sredi duhov miru kot velik ogenj, ki se dviga kot krater vulkana; to se vedno zgodi natanko v središču severnega pola, kar pa ne velja za južni pol, ki pa ga bomo omenili šele v nadaljevanju.
27. Morda se boste vprašali, zakaj ravno nad središčem severnega pola? Zato, ker se ti zlobni duhovi v svoji zlobi držijo čim bolj v temi, da jih ne bi odkrila najmanjša šibka svetloba, saj prav v tej depresiji severnega pola vlada največja fizična in s tem tudi duhovna tema. Zato se duhovi ljubezni (miru), ko takoj spoznajo, da je med njimi takšna drhal, združijo v svoji volji do ljubezni in na že omenjeni način spustijo svojo svetlobo in toploto, kar je bilo opaziti že ob nastanku severnega sija; zaradi tega so zdaj hudodelci osvetljeni in ne morejo več skrivati svojega zla, takrat se duhovi miru združijo in planejo na trepetajoče parazite, ter jih želijo spraviti k počitku. Ko so duhovi miru odkrili njihovo hudobijo, se ti v svoji jezi takoj vnamejo in izbruhnejo kot mogočen ognjeni curek in gorijo, dokler se ne požrejo v svoji zlobni gorečnosti; te pa potem zaradi njihove vročine kmalu obdajo duhovi miru z vodo njihove ljubezenske volje, nakar se v polarnem območju združijo kot večni led.
28. Kar zadeva krater severnega pola, je ta najbolj podoben ustju jabolka, ko od njega odtrgamo pecelj. To ustje v obliki kanala s premerom tisoče klafter (1890 m) in se vse bolj oži, dokler ne doseže središče zemlje in je tako rekoč ustje zemlje, skozi katero srka svojo cvetočo hrano iz neskončnih prostorov, ki so napolnjeni z Mojim usmiljenjem. Južni pol pa je, če ga hočete sprejeti, kot izpustni kanal (zemeljski zadnjik); iz česa pa je ta hrana sestavljena, pa vam bo povedano šele pozneje, ko se razodene Sonce (in Zemlja).
29. Edina stvar, o kateri lahko še poročamo, je magnetna igla, ki so jo izumili ljudje. Poglejte, odgovor na to vprašanje - zakaj se igla vedno obrne proti severu, je lažji, kot si mislite.
30. Pogost pregovor pravi: „Ptice, ki so si podobne, se združujejo“. V tem se skriva celoten razlog za ta pojav. V železu, tako kot v mnogih drugih kovinah, so tudi duhovi miru, ki pomirjajo zle duhove in imajo enake lastnosti kot polarni duhovi.
31. Čeprav koristno ščitijo duhove te kovine pred uničujočimi izbruhi, jih vseeno nenehno vleče k njihovim bratom in ta privlačnost se nato kaže na enak način, kot če v obtok spravite električni stroj, pri čemer se tudi duhovi sprostijo in vstopijo ali preidejo k svojim še vedno vezanim duhovom v neko materijo, kot so kovine in druga telesa, ki prevajajo elektriko. Tu potem ostanejo krajši ali daljši čas, odvisno od potrebe in narave sorodnih duhov, ki se tam nahajajo in dokler so tam prisotni in privlačijo tudi druga telesa, kar ni nič drugega kot prebujanje sorodnih duhov v drugi materiji, ki nato, takoj ko spoznajo prisotnost svojih sorodnikov v čaščenih ali če uporabim umetniški izraz „naelektrenih“ telesih, tudi takoj odidejo tja ali pa se raje pustijo privabiti tistim, ki so se tam osvobodili, ob tej priložnosti pa si njihova ovojnica seveda deli ali bolje rečeno mora deliti usodo z njimi.
32. Glejte, to je zdaj vse, kar je bilo do sedaj neznano vam in vsem ljudem. In to je tudi najpomembnejša stvar, kar zadeva polarnost zemeljskega telesa in sicer v smislu narave in značilnosti.
33. Kar pa zadeva druge učinke, ki izvirajo iz severnega pola in o katerih nihče nikoli ni imel pojma, torej tudi vi ne, bo to jasno razloženo v razpravi o južnem polu.
34. Vse, kar je bilo povedano, bo posvetnemu umu seveda zvenelo bolj ali manj kot spretno izmišljena hipoteza; vendar tega nisem dal posvetnemu umu, ampak ljubečemu, ponižnemu in verujočemu srcu; in ko bo to srce popolnoma podredilo svoj um, bo šele takrat v sebi spoznalo, kako velika je izjava vsake črke tega sporočila. Kajti to, kar vam človeški razum pripoveduje in razlaga, se je z razlago že večno in jalovo končalo in v njem ni ničesar več kot sam nič. Toda v tem Mojem ljubečem in usmiljenem sporočilu so skrite tudi neskončne skrivnosti, za katerih razkritje bi bila ena večnost za drugo verjetno prekratka, zato vsaka Moja črka vsebuje nekaj neskončnega za večno življenje in vsaka človeška beseda, pa tudi najdaljši stavek, v sebi nima ničesar več kot to, kar je sama: dokončni, popoln nič.
35. Glejte, to je razlika med Mojimi sporočili in med sporočili naučenega človeškega razuma (opomba: naj bodo tista od ljudi ali podobnih duhov.) in zato, kot boste zdaj zlahka videli in lahko, je vsa človeška modrost temna in najbolj nesmiselna neumnost pred Mojimi očmi in resnično vam povem: Vsakdo ki spoznava samo po svojem razumu in deluje samo po svojem znanju, je neumen, saj ni prišel k Meni in se tega ni učil od Mene, bo kmalu videl neumnost, v katero se je ujel.
36. Ker pa vam sedaj dajem in vas učim o Moji ljubezni, verjemite, da je tako! Naj svet govori, kar hoče; kajti vse to sem prikril modrim ljudem sveta in hočem zvesto oznaniti otrokom, ki Me ljubijo! In tako se bo zgodilo, da bodo preprosti osramotili modrost sveta.
37. Upoštevajte vse to, kar sem vam tu povedal in v ljubeči ponižnosti svojega srca pomislite, kdo je On, ki vam iz svoje brezmejne ljubezni razodeva takšne stvari. Da, pomislite, da sem to Jaz, da, to sem Jaz.
38. Jaz sam, vaš večni, sveti, najbolj ljubeči Oče! Amen. Jaz, vaš Oče, kot večna ljubezen in modrost. Amen.

Jakob Lorber
Pričevanje o naravi