Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Novo razodetje Jakoba Lorberja

  Lorberjevo delo se imenuje tudi Novo razodetje, saj je najpomembnejše in najbolj brano delo spisov, znanih kot „novo razodetje“, in tudi samo sebe imenuje „novo razodetje“. Z „novim razodetjem“ pa Lorberjevo delo v bistvu pomeni ponovno razodetje prvotnega in popolnega nauka o Bogu, odrešenju in odrešitvi. Novo v določenem smislu je le podroben in poglobljen opis tistih stvari, ki se v Svetem pismu pojavljajo le na kratko ali pa se pojavljajo le kot namig, ker jih Jezus v svojem času zaradi premajhne zrelosti ljudi še ni mogel učiti in je zato to ostalo rezervirano za Svetega Duha. Gre na primer za zgodovino človeštva od Adama do Mojzesa in življenje po smrti. Izjave o okoliščinah in ljudeh iz obdobja po Bibliji so pravzaprav nove. Vendar so tudi ta področja vedno podana v duhu Svetega pisma. Najpomembnejša razlika v primerjavi z Biblijo je v tem, da Novo razodetje vse pojasnjuje. V Novem razodetju Jezus ne sprašuje: „Ali mi verjameš?“, ampak: „Ali me zdaj razumeš?“. Uresniči to, kar je razglašeno že v Marku 4,11, namreč da je Jezusovim učencem dano spoznati nebeške skrivnosti. Razumevanje in razum sta vključena, čeprav v poduhovljeni obliki, v povezavi z evangelijem, Kristusovim naukom. Vera temelji na dejavni ljubezni, ki ima lastno luč, sposobno prepoznati in razumeti Boga, kar je nemogoče za navaden um, ki ne more razumeti duhovnih stvari. Lutrova misel, da vera ne sme biti racionalna, ampak je „temna pot, saj je pod njenimi nogami tema“, je zavrnjena in zavržena, s čimer je Boga pregnal v iracionalnost, ta svet prepustil nerazsvetljenemu umu in tako tlakoval pot razsvetljenstvu. Medtem ko je Sveto pismo namenjeno nerazsvetljenim ljudem, ki so živeli v svetu, polnem vraževerja, magije in čudežev, je Novo razodetje namenjeno racionalistično vplivnemu človeštvu. Vidi se kot komentar, razlaga in nadaljevanje Svetega pisma, kot rešitev uganke, morda celo kot tretja zaveza. Čeprav se Novo razodetje nenehno sklicuje na Sveto pismo in iz njega citira, ga včasih tudi popravlja, primerja Sveto pismo v dobesednem pomenu z uničenim Jeruzalemom in na veliko grozo tistih tako imenovanih kristjanov, ki so iz Svetega pisma kot knjige naredili svoj idol (ali bolje, njegovo zloveščo razlago), imenuje evangelije „večinoma brezupno umetniško delo“, ki bi ga morali uničiti. Je v sporu, primerljivem s sporom med Novo in Staro zavezo. Staro mora narediti prostor novemu, vendar ga ne zavrže ali uniči v dobesednem pomenu besede, temveč ga vključi v destilirani, poduhovljeni obliki. Otroci postanejo inteligentni šele pri določeni starosti in novo razodetje je namenjeno tem nekoliko starejšim otrokom. Starši jim lahko do določene mere razložijo nekatere stvari, da jih razumejo in jim ni treba samo slepo ubogati. To jim omogoča, da se še naprej razvijajo in ne ostanejo za vedno dojenčki.


        Rokopis strani (Veliki Janezov evangelij)           Za primerjavo: pisava Jakoba Lorberja (pismo)

  Katoliški teolog Robert Ernst je Novo razodetje opisal kot monumentalno delo, ki presega razumevanje in ustvarjalno sposobnost najbolj genialnega filozofa, teologa in pisatelja. Glede na nepristransko znanstveno raziskavo je po naravi nadnaravno. Temelji na načelih najčistejšega krščanstva, na ljubezni do Boga in človeštva. Ne gre za posvetno vzgojo, temveč se v njej prebujajo, usposabljajo in nagovarjajo duhovna čutila. Čeprav Novo razodetje vedno temelji na Svetem pismu in je podobno pestro in živo, ga - tako kot Sveto pismo - ne moremo uvrstiti med „izključno krščanske“, saj ni namenjeno le kristjanom, temveč vsem ljudem na svetu. Ni ne katoliško ne protestantsko, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v nobeno drugo veroizpoved, niti v gnosticizem. „medverski“ in ‚univerzalni‘ sta izraza, ki jo najbolje opišeta. Bog, ki v Novem razodetju govori v prvi osebi, se ne predstavlja kot Bog katere koli cerkve ali religije, ampak kot Bog, edini resnični Bog vseh ljudi, ki se je utelesil, bil križan in vstal od smrti v Jezusu Kristusu. Vendar pa delo ni usmerjeno v čas pred 2000 leti, temveč v okoliščine 19. stoletja in k preroku, po čigar duhu je bilo dano. Podobno je nekultivirani, divji lepoti, svobodni in nebrzdani, ki skriva čudež za čudežem, kot vrtnica, ki z nektarjem oživlja svoje prijatelje in ljubimce ter s trnjem odganja sovražnike in zaničevalce.
  Za slog Novega razodetja je značilen dolgovezen jezik 19. stoletja in je zelo spremenljiv. Nemški jezik je uporabljen na ustvarjalen način, ustvarjene so nove besede, obstoječe so preoblikovane ali razširjene. Na splošno je Novo razodetje preprosto in prijetno, jasno tudi v najbolj abstraktnih delih, vzpenja se do najvišje vzvišenosti, vendar se ne izogiba vulgarnosti. Po argumentaciji je podobna spisom Emanuela Swedenborga, po strukturi in pripovednem slogu pa Novo razodetje spominja na staroindijske Purane. Delo je v celoti v janezijanskem duhu, ki poudarja Jezusovo božanskost ter je usmerjeno k odpovedi in visoki duhovnosti. Novo razodetje se kot orel dviga nad nizkotnostjo in nečednostmi sveta ter jih presoja z izredno ostrim očesom. Jezusova božanskost je v tej mistični teologiji tako močno poudarjena, da Lorberjevi kritiki ne morejo povsem zavreči trditve, da je Jezus predstavljen kot nadčlovek. V Novem razodetju Jezus praznuje poroko s svojo Cerkvijo in se pojavi kot zmagoviti, mogočni Gospod, Bog in Oče, ki je vstal od mrtvih. Izjemno je pripravljen služiti in svojih veličin ne zadržuje zase, temveč jih v izobilju daje svojim otrokom. To vam je lahko všeč ali ne. To ni ponarejena Jezusova podoba, ampak le tista, ki jo Jezus kot Oče opisuje svojim dobrim otrokom. Kateri oče bi svoje dobre otroke obremenjeval s podrobnimi opisi trpljenja in groze križanja? Takšne stvari služijo kot budnica za trdožive, da razumejo, kako daleč je šel Gospod, da bi rešil tudi njih. Trpeči in križani Jezus, kot ga najdemo v rimskokatoliških zasebnih razodetjih, pri čemer podrobnih opisov ni podal Jezus sam, je opisan, obravnavan in razložen v Novem razodetju, veliki Janezov evangelij pa ostaja nedokončan in se tik pred pasijonom prekine. Lahko bi rekli, da je ostal nedokončan, tako kot ostaja nedokončano življenje človeka (razen redkih izjem) in najde svoj zaključek šele v posmrtnem življenju - in začetek nečesa povsem novega (Leta 1891 je Leopold Engel začutil klic, naj dokonča Lorberjevo delo Veliki Janezov enegelij. Tega mu je do leta 1893 tudi uspelo dokončati. op. prev.). Hudo Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani, o katerem mimogrede poročajo le sinoptični evangelisti Matej, Luka in Marko, ne pa tudi Janez, ni v središču novega razodetja. Človeški vidik Jezusa je res omenjen in opisan - ni se le zdelo, da je postal človek, kot so prej propagirali gnostiki in manihejci; vendar Jezus v Novem razodetju ne govori kot Jezus, ki mora še premagati svojo človeškost, prevzeto od judovstva, kar se je zgodilo s križanjem, ampak kot vstali in poveličani Kristus, kot Jezus-Jehovah-Zebaoth, Rešitelj, Odrešenik, eno z Bogom Očetom. Zato Jezusovo križanje ne more imeti osrednjega mesta v Novem razodetju. Če bi torej Novo razodetje pripisali gnosticizmu, bi morali tudi Janeza, najljubšega apostola, avtorja mističnega evangelija, kot se imenuje tudi Janezov evangelij, označiti za gnostika.
  Novo razodetje ponuja pogojno spravo med znanostjo in religijo, ki sta se v času razsvetljenstva razšli. Bog je izginil s sveta in z njim tudi smisel. Človek, ki naj bi mu bili lasje na glavi prešteti, je bil v profanem svetu degradiran v bitje brez pomena. Novo razodetje temu nesrečnemu svetu podeljuje ozdravitev in poenotenje, univerzalni enotni pogled na svet v obdobju po razsvetljenstvu, v katerem je vse v velikem vesolju napolnjeno z življenjem in smislom ter ima globok pomen, ki izvira iz Boga in kaže nanj. Daje občutek varnosti in svetlosti življenja, ustvarja kritično distanco do hipotez in teorij naravoslovja, ponuja alternative, navdihuje znanstveno domišljijo in tako širi obzorje. V Novem razodetju je Gospod Bog, Jezus Jehovah Zebaoth, spet velik in močan, a hkrati človeški, bratski in dostopen. Sposoben je ustvariti živ odnos z Jezusom, prebuditi ljubezen in naklonjenost ter tako spremeniti življenje. Tako rekoč kot bonus Novo razodetje ponuja živo in močno zasnovo posmrtnega življenja, ki se opira na Emanuela Swedenborga, princa med tistimi, ki poznajo posmrtno življenje, vendar v njem pride do izraza večja Božja milost. Spodbuja k samospoznanju in prisegi razodetja o tem, kaj vas resnično podpira v tem življenju.

  Novi Jeruzalem
  Novo razodetje je namenjeno času, v katerem cerkvene organizacije, ki so pokvarjene in gnile, izgubljajo svoj vpliv, odkrito ali prikrito brezboštvo pa je postalo najbolj razširjeno prepričanje ljudi, predanih materializmu. V tej luči bi ga lahko opisali kot „razodetje za preživetje“, Noetovo Arko za zadnje vernike. Kasneje se novo razodetje nanaša na čas, ki si ga danes ne moremo več predstavljati, kot so si ga danes lahko predstavljali Jezusovi učenci. Po Novem razodetju človeštvo približno vsakih dva tisoč let doživi pomemben duhovni razvojni vzpon, pred katerim mora neizogibno nastopiti propad ali reforma tega, kar je obstajalo do tedaj. Prejšnji razvojni zagon sta bila Jezusov pojav in delo; novo razodetje samo je del sedanjega razvojnega zagona. Kaj čaka človeštvo v naslednjih dva tisoč letih, je mogoče sklepati le na podlagi Novega razodetja. Materialne stiske in socialna nepravičnost bi lahko v veliki meri izginili z zemlje. Kar zadeva religijo, bi lahko obstajala le en pastir in ena čreda, Jezus-Jehova-Zebaot in njegovi, zato ne bi bilo več verskih vojn. Novi Jeruzalem, novi svet, nova zemlja. Še prej pa se obetajo katastrofe brez primere, ki si jih človek, bolje rečeno nečlovek, povzroči sam. Kaj bi se zgodilo, če bi cerkve sprejele Novo razodetje - kar bi lahko storile kadar koli, če bi bile na to notranje pripravljene -, ni pretežko predvideti: Cerkve bi se združile v eno cerkev in ponovno postale to, kar naj bi cerkev prvotno bila, namreč nesebično služenje, a resnično kraljevska učiteljica življenja na zemlji, ki lahko poda odgovore na vsa življenjska vprašanja, ki potrebuje več od ljudi ne zahtevati doktrin, temveč jim posreduje ogromno bogastvo znanja Novega razodetja. Moč in slava ter resnična moč odrešenja bi ponovno vstopili v njeno bitje, postala bi duhovno bogata cerkev, popolnoma v Gospodovem duhu, pravo kraljestvo duha, pravo orodje miru na zemlji.
  Novo razodetje se razkriva le rahlo zakrito kot Kristusova vrnitev v duhovni obliki, v Besedi. Ta vrnitev je napovedana v Mt 24,3; Mt 24,30; Mt 26,64; Mr 13,26-27; Lk 21,27; Apd 1,11 in povsod v Janezovem razodetju ter je opisana v podobah. Nanaša se tudi na delo Emanuela Swedenborga in drugih resničnih vidcev, modrecev in na novo prebujenih prerokov. Odpora ne bo manjkalo: Ob njegovi vrnitvi bodo Gospoda prepoznali psi in mačke, ne pa duhovščina, ki želi vladati (Nebeški darovi1 25.1.1841,6), zato gre v tem pogledu za ponovitev zgodovine. Le da se tokrat ne bo končala s križanjem Gospoda, saj ne bo več prišel na zemljo ubog in slaboten kot berač, ampak kot močan junak in z njim njegova sodba: „Kdor se me bo z ljubeznijo oprijel, bo živel večno; kdor pa bo obrnil vsaj en prst proti meni, bo križan v ognju moje jeze!“ (Nebeški darovi1 13.8.1840,7)  Za tiste nepoučljive ljudi, ki tudi po dva tisoč letih še vedno želijo usmrtiti Gospoda, bo nadaljnjo obravnavo prevzela Božja jeza. Vendar je tudi to v resnici več ljubezni kot največja ljubezen, ki jo je sposoben človek (Jezusova mladost 204,7).
  V letih okoli leta 1840, ko se je začelo narekovanje Novega razodetja Jakobu Lorberju, so večkrat pričakovali Gospodovo vrnitev. To leto je mogoče izračunati tudi na podlagi svetopisemskih odlomkov. Hildegarda iz Bingna, velika nemška prerokinja iz 12. stoletja, v svojem delu Liber divinorum operum (Knjiga Božjih del) poroča o novem Janezovem evangeliju, ki bi se lahko nanašal na Veliki Janezov evangelij, saj po njenih besedah ni bil razodet noben drug nov Janezov evangelij kot tisti, ki ga je napisal Jakob Lorber. Piše: „Omenjeno videnje (razodetje) me je naučilo besed in vsebine tega evangelija, ki govori o začetku Božjih del, in mi dalo razumevanje o njem. In spoznal sem, da mora biti ta razlaga tudi začetek drugega pisma, ki še ni bilo razodeto. V njem naj bi bila raziskana mnoga vprašanja skrivnostnega Božjega reda stvarjenja.“  

Kdo je avtor?

  Avtor Novega razodetja je seveda Jakob Lorber, čeprav trdi, da mu je delo narekoval njegov notranji glas. Zaradi nedvomnega obstoja lažnih prerokov in vsakovrstnih zlorab vere je smiselno natančno preučiti značaj in način življenja avtorja. Ker tega iz naravnih razlogov ne moremo storiti osebno, nam preostane pričevanje zaupanja vrednih sodobnikov Jakoba Lorberja. V primerjavi z drugimi ljudmi, ki so delovali kot preroki, obstaja razmeroma veliko gradiva, pri čemer je Jakob Lorber prejel najboljša pričevanja intelektualno izobraženih in kritično razmišljujočih sodobnikov. Tisti, ki so ga osebno poznali iz dolgoletnih stikov ali pa so ga poiskali in kritično preučili, so prišli do zaključka, da je bil iskren, dobrosrčen, občutljiv in duševno zdrav človek, ki mu ni bilo mogoče očitati goljufije ali druge zlonamernosti. S svojimi pismi ni trgoval, kar prav tako izključuje kakršno koli finančno motivacijo. Če se ni mogel finančno preživljati, je živel od prostovoljnih donacij. Kot oseba je Jakob Lorber ostal dostopen in se mu ni bilo treba skrivati; ni imel prav ničesar za skrivati, kar bi se seveda zgodilo, če bi bil goljuf ali kako drugače slabo zlobna oseba. Zaradi političnih razmer v državi je bilo treba skrivati le spise. Za nepristranskega človeka ne bi smelo biti težko sprejeti Jakoba Lorberja kot zaupanja vrednega človeka. Seveda pa vsakomur, ki ne verjame v Boga ali zanika, da bi Bog lahko nekomu kaj narekoval, ne preostane drugega, kot da Jakoba Lorberja v nasprotju z vsemi dokazi obravnava kot prevaranta ali duševnega bolnika. Vendar to ne pomeni dokončne sodbe o Jakobu Lorberju, temveč le priča, prvič, o pogledu na svet, v katerem nekdo, kot je Jakob Lorber, nima mesta, in drugič, o samovolji sodnika, ki preprosto ne upošteva vseh prič, ki jih je treba jemati resno.
  Če bi bil Jakob Lorber duševno bolan ali prevarant, bi njegovi izobraženi prijatelji to neizogibno spoznali. Že zato je ta domneva nesprejemljiva. Poleg tega vsebina Novega razodetja daleč presega pisateljevo izobrazbeno obzorje. Čeprav je bil Jakob Lorber inteligenten in v višjih duhovnih zadevah ni bil neizobražen, znal je nekaj latinščine in se izšolal za srednješolskega učitelja, ni bilo mogoče govoriti o njegovi višji znanstveni izobrazbi. Novo razodetje je delo, ki je zaposlovalo generacije raziskovalcev. Samo po sebi je teološko in filozofsko dosledno, vsebuje veličasten pogled na svet, ki daleč presega ideje 19. stoletja, opisuje veliko število ljudi in razlaga stvari z vseh mogočih področij znanja. Da bi Jakob Lorber napisal delo, kot je Novo razodetje, bi moral biti veliko več kot Leonardo da Vinci iz 19. stoletja. V resnici pa je bil preprost človek, ki je bil nadarjen le za glasbo. Niti knjižnice z znanstvenimi in visoko duhovnimi spisi ni imel. Po končanem študiju razen Svetega pisma skorajda ni bral. Prav tako ni veliko potoval. Vendar pa Novo razodetje vsebuje podrobne podatke o zgodovini in geografiji najrazličnejših krajev na svetu. Tudi način, kako je bilo Novo razodetje napisano v enem zamahu, jasno kaže, da je bilo narekovano. Poleg tega so se dela pogosto razkrivala vzporedno; Jakob Lorber bi torej moral delati na več delih hkrati. Skratka, domnevati, da je bil Jakob Lorber avtor in ne le pisec Novega razodetja, je preprosto neznanstveno.
  Kar je mogoče z določeno upravičenostjo dvomiti, je domneva in izjava Jakoba Lorberja, da mu je novo razodetje narekoval Bog ali Jezus Kristus oziroma božji angel. Nesprejemljivo je, da si je Jakob Lorber ta glas le izmislil, na primer, da je trpel za shizofrenijo, saj nobena duševno bolna oseba ni zmožna ustvariti koherentnega dela, kot je Novo razodetje. Protestantski teolog Hellmut von Schweinitz je zapisal: „Zavračanje Lorberjevega pojava z razlago globinske psihologije ni prepričljiva razlaga. Kajti to, kar v njegovih spisih prihaja na površje zavesti, so spoznanja, ki ne morejo izvirati iz sfere njegovega omejenega človeškega znanja. Človekovo celotno življenje ne bi zadostovalo za njihovo pridobitev  in vsa ustvarjalna domišljija ne bi zadostovala... Lorberjevega življenjskega dela tudi ni mogoče razložiti s filozofskimi ali teološkimi špekulacijami. Tako kot pri vseh preroških pojavih tudi tu ostaja nerazložljiv ostanek.“
  Tako je z Jakobom Lorberjem govorila še ena inteligenca, duh, ki se je pogovarjal z njim. O naravi in bistvu duha Jakoba Lorberja lahko sodimo na podlagi dveh možnosti: Kako je duh razpolagal s svojim instrumentom in kako naj ocenimo njegove izjave? V zvezi s prvim lahko rečemo, da je z Jakobom Lorberjem ravnal dobro in pravično ter da je imel tistega, ki je govoril z njim, nadvse rad. Njegova edina resnična pritožba je bila, da ga je pri eksistencialnih zadevah držal prekratko. Življenje, podobno življenju poljskih lilij in ptic v zraku, tudi Jezusovim apostolom ni bilo ravno všeč. Tudi izjave v Novem razodetju pričajo o dobroti in prijaznosti avtorja, ki se dosledno opredeljuje za Jezusa Kristusa in Boga Očeta ter v skladu z evangelijem poziva predvsem k ljubezni do Boga in bližnjega. Če bi Jakoba Lorberja nagovorila zlobna inteligenca, je glede na svoje dobro ravnanje gotovo ne bi ljubil, ampak bi se z njo boril. Prav tako zlobni duh ne bi pozival k ljubezni do Boga in bližnjega. Gotove obtožbe, da je Jakobu Lorberju govoril Satan ali drug hudič, nimajo nobene objektivnosti, tudi če predpostavimo, da se je Satan preoblekel v Boga ali angela, da bi Jakoba Lorberja in njegove prijatelje zapeljal na kriva pota. Veliko ljudi je že našlo vero, Jezusa in Boga po novem razodetju. Če je to delo hudiča, potem je to kvečjemu v očeh razglašenih Božjih sovražnikov.
  V knjigi Roberta Bluma piše, da je Jakobu Lorberju novo razodetje narekoval angel. To, da se Bog prek angela razodeva v prvi osebi, je precej običajno. Že Stara zaveza ponuja številna pričevanja o tem in tudi Janezovo razodetje v Novi zavezi kot Božjo besedo podaja angel. Kateri angel je bil tisti, ki je govoril Jakobu Lorberju, lahko samo ugibamo. Poslanec novega razodetja je bil verjetno nadangel Rafael. To se v poznejših delih Novega razodetja pojavi osupljivo pogosto in ozdravitev duše s prebujanjem božanskega duha v njej je tudi odločilna tema oznanil. Rafael je znan kot angel zdravljenja, njegovo ime pomeni "Bog zdravi (dušo)". Sedaj je naš angel posredoval Novo razodetje, vendar je uporabil nekaj že obstoječih, torej nebeških knjig, ker so mnogi spisi novega razodetja ponovna razodetja. Sveto pismo v Ezekielu 2,9 in Razodetju 5,1 potrjuje, da so v nebesih tudi pisma, zato lahko Rafaela kot avtorja Novega razodetja vidimo le v omejenem obsegu. Primernejša je izjava samega Novega razodetja, da ga je dal Jezus Kristus, čeprav bi lahko rekli tudi - iz nebes. Kljub temu pa ostaja seveda vprašanje vere, ali je v Jakobu Lorberju res govoril Bog ali Jezus. In to je tudi v duhu Novega razodetja, ki nikogar ne želi prisiliti, da bi ga sprejel. Podaja mnogo namigov, ki so povsem jasni, vendar brez prepričljivih dokazov. Človekova svoboda ostaja popolnoma nedotaknjena.

Wolfgang Burtscher
www.jakob-lorber.at