8959 Ostrina razuma je ovira do pravega spoznanja....
5. april 1965: knjiga 94
Ni dober znak, če se ljudje izgubljajo v nezaupanju (brez vere), kajti takrat stojijo zunaj kakršne koli povezave s svojim Bogom in Stvarnikom; mislijo le čisto posvetno in vse, kar podjetno začnejo, služi le ohranjanju in lagodnemu življenju telesa, ki pa mine, ko pride človekova zadnja ura. In kjer je le zemeljski svet vsebina življenja, tam ostaja zemeljsko življenje prazen tek; ljudje (duša) zapustijo svoje telo natanko takšni, kakršno je bilo njihovo stanje ob začetku njihovega utelešenja, in niso prišli niti za korak naprej; zgrešili so namen svojega zemeljskega življenja, pa naj so bili še tako visoko razvitega razuma....
Prav ostrina razuma jih ovira pri spoznanju duhovnega sveta; če so popolnoma brez ljubezni, potem bodo Boga in Stvarnika naravnost zanikali in dojemali vse stvarstvo le po naravnih zakonih, ne da bi ob tem premislili, da mora obstajati Zakonodajalec, čigar volji je vse podrejeno.... Takrat je torej v čisto človeškem smislu "višja stopnja razvoja" človeka že dosežena .... Človek s svojim razumom verjame, da stoji na vrhu in da ga skorajda ni več mogoče preseči, vendar v svojem duševnem razvoju ni dosegel niti najmanjšega napredka, pa vendar je lahko slabši od nekoga, ki je (razumsko) daleč pod njegovo ravnjo, saj bo slednji pri Bogu ovrednten po svoji ljubezni, ki mu daje tudi vero v Božanstvo.... vseeno, kako Ga poimenuje.... In če ta človek sedaj skozi svojo ljubezen v sebi dopusti tudi delovanje Duha, se bo približal pravi smeri razmišljanja ter bo tako rešena za čas in večnost. Tako pa sedaj obstaja tudi nevarnost, da se celo ljudje, ki jim določene vere v Boga ni mogoče odreči, pridružijo zmotnim duhovnim smerem, katerih se oprijemajo z vztrajnostjo, da Jezusa Kristusa kot Odrešenika sveta nočejo priznati, in ki zato.... če prej ne prejmejo pravega pojasnila.... ob svoji smrti brez Njega vstopijo v onstranski svet.... in celo tam ne bodo sprejeli ničesar, da bi Ga vendarle našli. In število teh je zelo veliko.... In zato bo luč resnice vedno znova vzšla, kajti le resnica osvobaja. Vendar prav resnice ljudje z neobičajno ostrino razuma ne sprejemajo, z izjemo redkih, ki bodo nato razmišljali pravilno in se čutili odvisne od vseobvladujoče Moči.....
(5.4.1965)
Ti redki bodo tudi svoje posvetno znanje odnesli s seboj in bodo lahko zopet od tam naprej dajali pojasnila v posvetnih vprašanjih ljudem, ki sedaj mislijo enako, da Boga priznavajo (1*).... vendar se to le redko dogaja.... Drugi pa bodo v onostranstvo vstopili povsem brez znanja; na vratih v kraljestvo onostranstva bodo stali popolnoma prazni in osiromašeni, obdani z globoko temo, ki ne bo odstopila, dokler s pomočjo bitij luči postopoma ne dosežejo preobrata v svojem razmišljanju. Vendar obstaja tudi nevarnost, da se bodo spustili še globlje v temo in se znova približali ponovnemu izgonu (v materijo), kar se ob koncu zemeljskega obdobja lahko hitro zgodi, saj jim ne bo ostalo več veliko časa za spremembo mišljenja. Zato jim njihovo "višja stopnja razvoja" sploh ne bo koristilo; v duhovnem smislu bodo veliko bolj podobni človeku, ki je zapostavljen zaradi svoje rase, pa vendar zmore v svojem srcu vneti ljubezen, ter še vedno verjame v Boga, ne glede na to, kako si Ga predstavlja, vendar čuti in verjame, da je izšel iz te Moči.... In ko je takšen človek poučen tudi o božanskem Odrešeniku Jezusu Kristusu, bo prav tako pripadal odrešenim, saj prav takšni ljudje stvari jemljejo veliko bolj resno in svoje zemeljsko življenje živijo odgovorno.... Kajti tudi za to velja izrek: "Prvi bodo zadnji... (Mr 10,31)".
Zato počiva velik blagoslov na delovanju glasnikov, ki skrbijo za te ljudi tako, da jim prinašajo Božjo besedo, ki ne obžalujejo truda in nesebično spodbujajo širjenje nauka o odrešitvi po Jezusu Kristusu, saj gre za najpomembnejšo informacijo, ki bi jo ljudje morali poznati. Vendar pa je vsakdo, ki verjame, da se življenje po zemeljski smrti konča, svoj izostreni intelekt uporabil slabo, saj obstaja dovolj dokazov, da nič ne izgine, temveč se vse le spreminja, nič ne preneha obstajati, ampak le spreminja svojo zunanjo obliko. In tako je tudi človekova duša nemljiva, vendar se po smrti vrne v obliki, ki ustreza njenemu zemeljskemu življenju.... zopet se torej vrne v stanje smrti, ker je na Zemlji zamudila, da bi si sama dala življenje.... In to stanje je izjemno boleče, vendar lahko še vedno izkusi izboljšanje s pomočjo svetlobnih bitij, ki nobene duše ne prepustijo sami sebi, če se ta v svoji substanci znova ne strdi in mora pot skozi Zemljo znova opraviti. Kajti Bog je pravičen in zemeljsko življenje je dar milosti, ki ga mora človek tudi izkoristiti, saj mu je mogoče, da si sam pridobi življenje, ki ga za večno naredi za blaženo bitje.... Vendar pa ne more biti obdarjen z blaženostjo proti svoji volji, kajti Bog spoštuje svobodno voljo človeka.... Amen.
1* Glej Emanuel Swedenborg Nebesa in pekel