Začetni nauki krščanske teozofije
Krščansko-teozofski spis št. 70
Razodeto Franzu Schumiju 1904
Kratka predstavitev diktata za spremstvo potujočih raziskovalcev pri branju velikega dela »Krščanska teozofija«.
Kazalo
1. Kaj je teozofija in kakšen je razlika med klasično in krščansko teozofijo?
2. Duhovna zgodovina človeštva
3. Ljubezen do Boga in bližnjega
4. Potreba po tem, da smo revni, ponižni, mirni, preganjani, čisti in krotki
5. Življenje prvih kristjanov
6. Prava vera
7. Bog je povsod
8. Človeški duh
9. Opravičenje pred Bogom
10. Življenje duše v onostranskem svetu
11. Opis poti v nebesa
12. Naloga pravega vernika v njegovem življenju
(Gleda na razodetja večnega Očeta)
1. Kaj je teozofija in kakšen je razlika med klasično in krščansko teozofijo.
Moto: Preveri vse in obdrži tisto, kar je dobro. (1Tes 5,21)
1 Grško ime »teozofija« pomeni »Božja modrost«, kar je apostol Pavel pravilno razlagal kot Kristusovo duhovno ime, »Božjega Sina«. Zato je ime »teozofija« v tolikšni meri tudi Božja beseda in hkrati globoko duhovno, saj gre za čisti Kristusov nauk in s tem za višjo, torej bolj duhovno in čistejšo razlago besed Svetega pisma.
2 Vendar pa se zavedajte, da je resnično in čisto Božje besedo mogoče najti le pod imenom »krščanska teozofija«, ki prenaša neposredno Očetovo besedo, to je tam, kjer Jaz, Jezus Kristus, sam poučujem svoje otroke; medtem ko pod imenom indijska teozofija (teozofsko društvo Helene Blavatsky) lažejo o Mojem življenju in trpljenju, zaradi česar sem ponižan in ne kot predstavljen Bog, temveč zgolj kot razsvetljen človek ali krščanski Buda.
3 Teozofija, kot božanski nauk, ki izhaja iz Božje modrosti, ima nalogo širiti pristni nauk, kakor sem ga Jaz sam, Jezus, poučeval in kakor so ga delno zapisali evangelisti, saj je Novo zaveza le izvleček velikega nauka, ki sem ga predstavil v treh letih svojega poučevanja (Jakob Lorber Veliki Janezov evangelij 11 knjig). Prizadeva si, da bi s pomočjo Mojih božanskih, neprekinjenih razodetij v Novem testamentu s čedalje globljimi dokazi v tem nauku dokazala, da obstaja Bog, da ima človek dušo, da ta duša živi naprej po smrti telesa in da zato obstaja duhovno kraljestvo. To so torej trije glavni dokazi proti današnjemu materialističnemu svetu, ki zanika Boga, dušo in življenje po smrti ter se z vsemi sredstvi, ki jih ima na voljo, bori proti temu.
4 Teozofija je torej čisti duhovni nauk o Bogu in nima ničesar skupnega s cerkvenimi obredi, saj sem Jaz, Kristus sam, učil: Bog je Duh, in kdor ga želi častiti, naj ga časti v duhu svoje ljubezni v svojem srcu in v resnici s tem, da opravlja dela dobrodelnosti do revnih, potrebnih in bolnih, saj so ti Božji otroci in zato bratje in sestre vsem ljudem.
5 Cilj teozofije je torej, da človeka pripelje do resničnega spoznanja Boga in ga nauči vsega, kar je dobro, plemenito, duhovno in božansko, da bi pravilno izkoristil čas svojega bivanja na Zemlji, ki je za ljudi šola preizkušanja mesa, ter se skozi to plemeniti, duhovno in božansko, da bi nekoč prišel k Mene, svojemu duhovnemu Očetu v nebesih.
6 Krščanski teozof ne potrebuje ničesar drugega kot to, da prebere knjige, ki sem mu jih Jaz, Jezus, narekoval, naj jih napiše in razširja; kajti v teh knjigah je zapisan nauk, ki bo postal vsakdanja praksa v tisočletnem kraljestvu, ki sem ga začel graditi.
7 Dogme, ki jih imenujemo filozofsko-verski sistemi ali človeški predpisi, v krščanski teozofiji torej ne obstajajo, obstaja pa možnost izpolnjevanja Božjih desetih zapovedi kot vsebine Jezusovih dveh zapovedi ljubezni ter življenja in delovanja v skladu z Mojimi sedmimi vrlinami kot Sinom človeka, ki sem jih Jaz, Jezus, pojasnil v Krščanski teozofski molitveni knjigi.
8 V tem izredno duhovnem nauku človek uživa popolno svobodo, saj je pred Bogom vsak odgovoren zase, za svoja dejanja in opustitve. Jaz, Jezus, sem pot skozi zglede svojega življenja; Jaz sem Resnica, ker sem prvotna osrednja Luč Božje ljubezni in modrosti, in Jaz sam sem večno življenje, ker sem duhovna Ljubezen, ki tvori Nebeško življenje.
9 Jaz sem vaš Oče, zato ste Božji otroci in pred Menoj vsi enaki; ker pa imate vsi le enega duhovnega Očeta, ste med seboj duhovni bratje in sestre.
10 Krščanska teozofija je torej - ker izhaja iz Mene, Kristusa, Luči sveta - božanski ideal ljubezni. Prava vera mora namreč izvirati od samega Boga in ne sme biti ustvarjena s strani človeka, saj vas le takrat po najkrajši poti vodi od vašega izhodišča neposredno k Bogu; in to prednost ima krščanska teozofija pred vsemi drugimi religijami.
2. Duhovna zgodovina ljudi
1 V izvoru večnosti, ko je neskončni Božji duh v svoji prvotni naravi napolnjeval vesolje, božanska ljubezen ni bila neaktivna, temveč je iz sebe ustvarila modrost, ki se je iz Nje pojavila v duhovih. Ti so naselili vesolje z neštetimi bitji. Božanstvo se je hotelo v njih okrepiti in, tako rekoč, prejeti odsevno ljubezen v zameno. Duhovom, na čelu katerih je stal Lucifer, pa ni ugajal občutek, da so le potomci Prvotne svetlobe in Prvotne ljubezni. Uprli so se, postali ošabni in Prvotni ljubezni odrekli ljubezen v zameno, da bi jo s tem oslabili. Božja pravičnost je zato morala vsem prvotnim duhovom odvzeti ošabnost, tako da je angele, ki so se imeli za višje od samega Božanstva, uklenila v materijo. Tako je nastalo materialno stvarjenje neštetih nebesnih svetov: zvezd, Sonca, planetov, Zemlje in Lune.
2 Ti padli angelski duhovi, z Luciferjem na čelu, ste vi sami; ti so bili vaši predniki vse do Adama, ki je bil prvi, s katerim je Bog začel vračanje teh padlih duhov v Svoje Očetovo srce. Toda Adam je ponovno padel zaradi ošabne neposlušnosti Božji zapovedi. Od takrat dalje je šlo z človeštvo navzdol. Bolj ko so duhovi, ki so stopili v meso, postajali modri brez ljubezni, tem bolj se je zatemnjevala njihova duhovna svetloba (ljubezen do Boga in iz nje izhajajoča jasnovidnost), vse do neskončno najtemnejše noči.
3 Božja modrost je nato prišla na Zemljo v Jezusu Kristusu in pokazala ljudem, kako je treba modrost združiti z ljubeznijo ter pustiti, da modrost seva iz ljubezni. Toda ljudje niso hoteli sprejeti ljubezni in so Jezusa, božanstvo, ki je stopilo v meso, križali.
4 Tako so zlobni otroci sveta, v katerih duhovno skupnost kot potomci Adama vsi pripadate, svojega lastnega Boga in Očeta telesno umorili in ga na križu - nekdanjem sramotnem stebru za velike zločince - žrtvovali zaradi svojih grehov ponosa in mesenosti. Naslednji Božji odgovor na to je bilo uničenje Jeruzalema in razselitev Judov po vsem svetu.
5 Modrost brez ljubezni je v današnjem času dosegla svoj vrhunec. Njen plod sta brezsrčnost ter izkoriščanje in zatiranje bližnjega, pri čemer se na Boga splošno pozablja. Eni pravijo: »Boga ni!«; drugi: »Če pa obstaja, je zelo nepravičen, ker dopušča sedanje razmere.« Nočejo pa spoznati, da so ljudje sami zavrnili božanski prvotni red ljubezni in tako postopoma ustvarili vso današnjo nesrečo.
6 Namesto da bi današnji ljudje priznali Mene, Jezusa, kot osebno utelešenje Božje ljubezni in modrosti ter bi Mi z ljubeznijo, ponižnostjo in predanostjo izkazovali spoštovanje za strašno trpljenje in Mojo neskončno ljubezen, ki sem jo dokazal na svojem križevem potu, se Mi posmehujejo. Svojo kri in življenje sem žrtvoval zanje kot za Svoje otroke, da bi jih odrešil »večnih« muk v predpeklu, kamor jih je božanska pravičnost, kot otroke izvirnega greha ošabne neposlušnosti pod Adamom, obsodila.
7 Toda Božja potrpežljivost ima tudi svoje meje - in kar bo prinesla prihodnost v svojih naravnih, elementarnih in svetovnih dogodkih, naj se razume kot Božji odgovor na posvetno modrost ljudi. Kajti sodbe o Kristusu so človeške besede, usode ljudi pa Božje Besede.
3. Ljubezen do Boga in bližnjega
1 Ta ljubezen je vsebovana v desetih Božjih zapovedih (te so razložene v »Krščanski teozofiji«). Jaz, Jezus, sem jih združil v dve zapovedi, ki se glasita: »Ljubi Boga nad vse; svojega bližnjega pa kakor samega sebe« (Mt 22,37-40). Bog je Stvarnik vesolja, duhov in ljudi, vendar je tudi vaš Oče v Jezusu. S svojo odrešitvijo na križu sem vas sprejel za dediče nebeških kraljestev, takoj ko se podredite Moji volji in želite živeti po njej. Da, ne bom vas naredil le za vladarje ogromnih nebesnih svetov, temveč boste postali bogovi, ker boste Moji božanski otroci (Jn 10,34). Če pa želite to postati, si morate prizadevati za ljubezen in najvišje spoštovanje do Boga in Njegovih otrok – ljudi, kajti ti so vaši bratje in sestre. Tam piše: nahranite lačne (v duhu po resnici in v telesu), napojite žejne (po duhovni luči in življenju ter z materialno pijačo), sprejmite tujce (brezdomce), oblecite gole (telesno in tudi duhovno, z obleko ljubezni skozi poučevanje), obiskujte bolnike (telesno in jih duhovno tolažite), osvobodite ujetnike (ne političnih zločincev, temveč tiste, ki so ujeti v verski in duševni temi, z ustreznim poučevanjem) (Mt 25,35-40). Skratka: storite vse, kar si želite, da bi drugi storili vam. Kajti rekel sem: »Kar ste storili najmanjšemu od Mojih otrok, ste storili Meni.« (Mt 7,12; 25,40). To je samoumevno, kajti vaš duh sem pravzaprav Jaz Jezus, ker ste duhovni jaz Boga v delcih.
2 (V E.u.I.II. 137,50) Jaz, Jezus, pravim: »Vi ste Jaz sam«; in (prav tam I. 74,23–27): »Najti Me je le v srcu, kajti tam prebivam.« (prav tam I. 85,3): »Jaz sem sredi vas (kot vaš bližnji) in Me ne prepoznate; Jaz stojim ob vas (v vsakem človeku kot njegov duh), in vi - Me ne vidite.« - (Primerjajte zlasti E. in J. III. 83,37-49:) Jezus je tvoj duh in duh vsakega človeka, njegovo notranje življenje; posebej pa vam prihajam naproti v podobi revnih in pomoči potrebnih.
3 Zato izkazujte ljubezen vsem vrstam obogih, da bosta ljubezen in radost vaša nagrada v nebeškem kraljestvu! Kdor daje miloščino, naj to stori na skrivaj, kajti učil sem: »Naj leva roka ne ve, kaj dela desna; kajti kdor to dela javno, ga posvetni ljudje hvalijo, zato pri Bogu ne more pričakovati nagrade, ker jo je že prejel od ljudi« (Mt 6,2-3).
4 Potreba po tem, da je človek reven, ponižen, miren, trpeč, čist in krotak
1 Kakor vidite iz teh razlag, človek ni na svetu zato, da bi dobro živel ter zadovoljeval svoje telesne želje in strasti, temveč mu je v zemeljskem življenju podeljen čas preizkušnje milosti. Svojega duha, ki živi v ponosu in se je od stvarjenja sveta utrdil v materiji, mora povzdigniti v božanskost, premagati boj proti zlu v mesu, in če ga uspešno prestane, vstopiti v nebeško blaženost - v tisto, ki jo je nekoč v prazgodovini stvarjenja duhov užival.
2 Da bi to obdobje preizkušnje uspešno prestali, se je treba nenehno boriti z velikimi odrekanji in pomanjkanjem vseh vrst. Tistim, ki to počnejo, Jaz Jezus, obljubljam naslednje: »Blagor tistim, ki so v duhu revni, tj. ki so ponižni, kajti njihovo je nebeško kraljestvo; blagor tistim, ki delajo mir, kajti ti bodo imenovani Božji otroci; blagor tistim, ki so žalostni, tj. ki obžalujejo, ker so žalili Boga, kajti ti bodo potolaženi; blagor tistim, ki imajo čisto srce, kajti ti bodo videli Boga; blagor tistim, ki so krotki, kajti ti bodo podedovali Zemljo; blagor tistim, ki so lačni in žejni pravičnosti, kajti ti bodo nasičeni; blagor tistim, ki Me nosijo v svojem srcu, kajti ti bodo podedovali nebeško kraljestvo!« (Mt 5,1-10)
3 Reven je pogosto zaradi življenjskih okoliščin prisiljen trpeti; blagor mu, če trpi potrpežljivo in vse daruje Bogu! Bogat pa je izpostavljen številnim skušnjavam, ki vodijo v pogubo, zato sem Jaz Jezus, rekel: »Lažje gre kamela (ladijska vrv) skozi šivankino uho, kakor da bogataš vstopi v nebeško kraljestvo.« Kdo bi še zavidal bogatim! Kjer je njihov zaklad, tam je tudi njihovo srce (Lk 12,34), denar pa je izum modrosti, ki vleče navzdol. Seveda ima bogataš več sredstev kot reven, da bi postal srečen, vendar jih ne zna pravilno uporabiti ali pa jih sploh ne uporablja, ker ljubi predvsem samega sebe. - Vendar obstajajo tudi izjeme.
5. Življenje prvih kristjanov
1 Ker se ljudje tako radi prepirajo o Božji nepravičnosti, poglejmo, ali pravično sodijo o Božji ljubezni, ki je najprej po Adamu poskusila, nato pa po Jezusu vzpostavila božji red za človeško življenje, in si oglejmo življenje prvih kristjan
2 Vsi verniki so bili enotni in so imeli vse skupno. Svoje imetje in dobrine so prodajali ter jih delili med seboj, vsakemu po njegovih potrebah. Vsak dan so se soglasno zbirali v templju, doma lomili kruh in jedli z veseljem ter v preprostosti srca. (»Kateremu razumnemu človeku ne prinašajo veselja ljubezen, vedrina in preprostost otroškega srca?«) Peli so hvalospeve Bogu in bili priljubljeni pri vsem ljudstvu (Apd 2,44-47).
3 Množica vernikov je bila eno srce in ena duša, in nihče ni imel ničesar za svoje. Med njimi ni bilo nikogar, ki bi trpel pomanjkanje, kajti vsak, ki je imel zemljišča ali hiše, jih je prodal in denar položil apostolom k nogam (Apd 4,32-35). Tako je videti prvotna Božja ureditev; zato naj se vsak, ki se prepira o Bogu, vpraša, ali je že kot ljubeč brat delil svoj dodatni zaslužek s svojimi lačnimi bližnjimi.
4 Ljudje morajo z ljubeznijo do Boga in bližnjega sami ustvariti med seboj nebeško srečne razmere na Zemlji; s prepiranjem o Bogu in z mnenjem, da je vsak sam sebi bližnji, tega ne bodo dosegli.
6 Prava vera
1 Kjer se pridiga ljubezen do Boga in bližnjega in jo pridigarji (v tem primeru vsak, ki tako govori o ljubezni) tudi sami živijo, tam je prava vera. Kjer pa boste slišali, da pridigajo o ljubezni, obenem pa strastno izkazujejo sovraštvo do vere; pridigajo o ponižnosti, a izkazujejo ošabnost; pridigajo o potrpežljivosti, a nestrpno preganjajo drugače verujoče; pridigajo o nesebičnosti, a kopičijo denar; pridigajo o miru, a sejejo nemir in sovraštvo med narodi; pridigajo o čistosti, a živijo v nečistosti - tam ni prave vere.
2 Kajti tam je prava vera, kjer sem jo Jaz sam povzel iz Mojzesovih desetih zapovedi (Mt 22,37). Če ravnaš po tem, ne boš žalil ne Boga ne bližnjega. Že samo Moj nauk zahteva veliko odpovedovanja in samozanikanja.
7. Bog je povsod
1 Jaz, Bog, sem zračni oziroma eterični duh, zato sem neskončen in povsod navzoč kakor eter. Moja zaznavna volja ljubezni in modrosti se izraža v magnetizmu in elektriki, torej v dveh elementih, iz katerih je sestavljeno celotno stvarstvo in skozi katera se vse giblje.
2 Jaz sem neskončen v vsem, tudi v najmanjših duhovnih delcih, ki ne živijo le v živih ljudeh ali v tistih, ki so že prešli v duhovno kraljestvo - imenovanih »človeški duh« -, ampak jih je toliko, da je celotno neskončno stvarstvo v vesolju pravzaprav velika ječa za prvotne duhove, ki so postali prevzetni in se nato utrdili v materiji.
3 Ti morajo zdaj, če želijo doseči Božje otroštvo, tj. gledanje Boga, prestati meseno preizkušnjo na Zemlji. Šele ko jo uspešno prestanejo, so »Božji otroci«. Jaz Jezus, sem Sam prestal to meseno preizkušnjo in kot nagrado določil pridobitev Božjega otroštva za vse duhove. Čeprav obstaja neskončno mnogo delcev Božjega duha, ti niso ločeni od Boga kot osrednje prvotne svetlobe, ampak skupaj tvorijo Božanstvo, tako kot je eter v Aziji isti kot v Evropi. Ker sem Jaz, Bog, povsod, se vse niti vodenja vesolja zbirajo v Mojih rokah.
4 Vse to razumeti je za vas z vašimi šibkimi, mesenimi možgani popolnoma nemogoče. Moj pisec je to črpal iz »razodetij Moje božanske modrosti« in priporoča, da brez kritike in dvoma verjamete Božji Besedi, česar človeški razum v mesu ne more dojeti.
5 Iz zgoraj navedenega je mogoče razložiti tudi, kako je človeški genij neskončen v svojih izumih, izboljšavah in izpopolnitvah, saj črpa iz izvira božanske modrosti svojega lastnega duha (primerjaj »Vidkinja iz Prevorsta« Justina Kernerja).
6 Materialno stvarstvo v svoji neskončnosti ter v svojih vrstah in oblikah predstavlja misli Božje modrosti, ki so v vsakem nebesnem telesu drugačne. Kdo more to v vsej veličini dojeti? Kajti število sončnih in zvezdnih svetov, ki so večinoma veliko večji od vaše Zemlje, je prav tako neskončno.
7 Človek, utihni s svojo radovedno in kritično modrostjo uma pred Božjo ljubeznijo, modrostjo in vsemogočnostjo, kajti to presega tvoje človeško razumevanje!
8. Človeški duh
1 V človeku sestavljata osebni jaz dva dejavnika: najprej razum, ki razume zadevano snov, in nato volja, ki uresničuje to, kar je v mislih mišljeno in razumljeno.
2 Kadar sta razum in volja eno, ju imenujemo um, ki oblikuje človekov značaj; ta pa se znanstveno imenuje »človeški duh«. Tega je treba jasno razlikovati od Božjega Duha v človeku (po Pavlu v pismih Korinčanom in Rimljanom, naslovnica, stran 12)
3 Um predstavlja človekovo življenje; kajti kakor človek razume, tako tudi živi in deluje, in tako je njegovo celotno bitje izraženo v govoru in delovanju.
4 Razum predstavlja resnično v Božjem redu, volja pa dobro; kajti človek mora stvar najprej razumeti, jo pravilno dojeti, in šele ko spozna v njej resnico, lahko iz nje črpa dobro ter jo postavi za svoj življenjski cilj.
5 Dobro, ki predstavlja ljubezen, in resnično, ki predstavlja modrost, morata biti vedno skupaj, saj je višja duhovna resnica sestavljena iz obojega. Ker ta resnica tvori značaj človeka, jo imenujemo um, ta pa je življenjski duh človekovega delovanja in vedenja, zato ga imenujemo »duh človeka«.
9. Opravičenje pred Bogom
1 To sem Jaz natančno in temeljito pojasnil, vaš Odrešenik Jezus, v Lutrovi knjigi (ChtS 64) in v knjigi Kristus in Sveto pismo (ChtS 71): po Mojzesu je Bog poslal Odrešenika v Mesiji zaradi izvirnega greha, ki sta ga zagrešila Adam in Eva (1Mz 3,15). Zato je Peter v Pismu Hebrejcem (Heb 9,15) dejal, da sem Jaz, Jezus, trpel za grehe prve zaveze, Pavel pa Rimljanom (Rim 3,25), da sem Jaz trpel za prejšnje prestopke (in ne za prestopke, storjene po smrti na križu).
2 Temeljito poznavanje teh razlag je za protestante izjemnega pomena, saj je od tega odvisno njihovo odrešenje. Zato preberite ti dve knjigi! Jaz, vaš Bog in Oče v Jezusu Kristusu, vas k temu pozivam! V knjigi Jezus in Sveto pismo boste izvedeli tudi, zakaj nosim ime »Bog Oče«.
10 Življenje duše na ostranskem svetu
1 Plačilo za greh je smrt; kajti če Adam in Eva ne bi grešila, bi vsi vi, tako kot Enoh in Elija, prešli v onstranstvo s poduhovljenim telesom, ne da bi umrli. Bolezen je plačilo za prestopek po Mojem božjem redu življenja, ki sem ga ljudem za posmrtno življenje sporočil po Mojzesu.
2 Današnje bolezni so v veliki meri posledica uživanja mesa, maščob in krvi, pretiranega uživanja kave, žganih pijač (umetnega vina, piva, žganja), tobaka ter vseh vrst rafinirane hrane in čaja. Poleg tega izvirajo tudi iz nečistovanja, požrešnosti, jeze, besa in prepirov, skrbi, žalosti, duševnega in telesnega pretiravanja ter vseh drugih življenjskih motenj. Zato danes celo nedolžni majhni otroci trpijo za nevarnimi boleznimi in bolečo smrtjo. To so v svetu otrok vsakdanji pojavi, saj so bolezni na otroke prenesli že njihovi starši, otroci sami pa so nastali iz bolne krvi.
3 Bog pogosto kliče grešnika k spreobrnjenju in kesanju zaradi grehov, ki so povzročili bolezen. Končno za vse vas pride smrt in oditi morate iz tega iluzornega sveta, polnega zavajajočih utvar; kajti ne materialni, temveč duhovni svet je trden, trajen in večen.
4 Ko človek, ki živi po Božji volji, umre, duša odide od njega; vesela je, da se je osvobodila te težke mase mesa. Prehod verujoče duše je le spanje in mirno, sveže, zdravo in veselo prebujenje v duhovnem svetu.
5 Duhovno telo duše se oblikuje na enak način kot fizično telo; to vidite v sanjah. Duša odnese s seboj v duhovno kraljestvo tista nagnjenja, ki jih človek goji tukaj; ko je enkrat tam, želi še naprej živeti v skladu s svojimi nagnjenji, in to lahko počne povsem svobodno, saj sem človeku dal popolno duhovno svobodo in nihče ne sili prišleka v duhovno kraljestvo, da se podredi določenemu redu, niti s cerkvenim niti z državnim zakonom. Vsaka duša tam živi povsem po svoji ljubezni, v dobrem ali slabem, in v skladu s svojo vero. Dobra duša živi povsem v skladu s svojo vero, zla pa le v iluzijah brez resnice. Nihče ne prinese s seboj v posmrtno življenje ničesar materialnega, razen golega telesa duše z nagnjenji njenega srca, ki veljajo samo zanjo. Obstajajo samo svobodni, medsebojno neodvisni bratje in sestre. Bogati in revni, plemeniti in nečastni, gospodarji in hlapci, mračnjaki in zanikovalci Boga, modri in neumni morajo tu prebivati skupaj. Zakon enakosti jih povezuje. Tako kot se tukaj pijanci združujejo s pijanci in hazarderji s hazarderji, so tu k temu pritegnjeni zaradi notranjega nagnjenja.
6 Ljubezen in duhovne vrline dajejo svetlobo na onem svetu; materialno sonce tam ne sije. Bolj ko je človek zloben, temnejša je njegova okolica. Temni duhovi prebivajo deloma v zemlji, deloma na zemlji in deloma nad zemljo, odvisno od stopnje njihove duhovne pogreznjenosti. V peklu ni vidnega kraja; ta je v vašem srcu. Bolečina in jeza, ki se porajata v vas, sta kot ta pekel.
7 Če je človek v svoji notranjosti popolnoma zatemnjen, tam pogosto živi stoletja, nekateri celo tisočletja, v duševni blaznosti kot norec. Njegov notranji duh (od Boga) deluje le toliko, da lahko začne razmišljati. Zaveda se, kje in kaj je. Počasi spozna, da Bog obstaja, Ga prosi za pomoč in šele takrat se to nesrečno stanje konča. Klicanje Marije in tako imenovanih svetnikov v duhovnem svetu nima nobenega učinka; in tudi če bi jih kdo klical in častil na tisoče let, bi bilo to zaman. Nazadnje grešnik Boga neposredno prosi za glasnika, ki bi ga naučil, kaj naj stori, da bo napredoval in šel v svetlobo. Ker je to temno stanje neverjetno mučno, takšne duše večkrat postanejo divje, besneče in ognjevite od jeze ter se obnašajo kot norci.
8 To je duhovni, neugasljivi ogenj (Izaija 66,24) ter jok in škripanje z zobmi (Matej 8,12) v peklu. Uboge duše stokajo in žalujejo; Jaz, Jezus, pa obžalovanje, ki jih bremeni zaradi zamujenega zemeljskega življenja, opisujem kot »črva, ki ne umre« (Izaija 66,24).
9 Njihova dušna telesa prevzamejo tiste živalske oblike, ki ustrezajo njihovim strastem in nagnjenjem. Ljubitelj psov, ki je poznal samo ljubezen do psov, ne pa tudi ljubezni do človeka. Ljubitelj psov, ki je poznal samo ljubezen do psov, ne pa tudi ljubezni do človeka, se bo tam prikazal kot pasje bitje; zvit, premeten človek kot lisičje bitje itd. (prim. Izaija 66,14).
10 Če se po Božji milosti in usmiljeni ljubezni takemu trpečemu človeku pridruži višji duh, mu govori nekako takole: »Z obžalovanjem priznaj, da si kriv za svoje stanje, ponižaj se pred Bogom, z ljubeznijo se Ga oprimi in si prizadevaj postati dober človek; kajti vedi, da ni večnega prekletstva, ampak so pred Božjim obličjem večno pregnani le zlo, greh, pokvarjenost, napuh in neprijaznost. Jaz, Bog, nisem postavil ljudi na svet kot svoje otroke, da bi jih pozneje kot peklenski tiran brez ljubezni za večno obsodil in naredil nesrečne, ampak jih takoj, ko se obrnejo k dobremu, da bi ljubili Boga in bližnjega, sprejmem kot svoje otroke in jih naredim srečne.«
(Apd 2,27-31; - ChtS. 5,120.163. - Poleg tega beremo v 2Tes 2,15: „Jezus nam je dal večno tolažbo“; - 2 Kron 5,13: „Njegovo usmiljenje traja večno“; - Ps 89,3: „Večno usmiljenje bo vstalo“; - Ps 100,5: „Njegovo usmiljenje traja večno“; - Ps 138,8: „Gospod, tvoja dobrota je večna“).
11 Tako duše prejemajo različne nauke glede na svoje duhovno stanje; in hitreje ko se učijo ljubezni, ponižnosti, blagosti, potrpežljivosti, čistosti, miru in sprave, hitreje rastejo k svetlobi in ljubezni, veselju in blaženosti. Kakor so raznovrstni grehi in nagnjenja, tako raznovrstni so tudi vodniki in poti do odrešitve, ki jih morajo duše prehoditi do svoje popolnosti in plemenitenja, da bi končno dosegle Mene, Očeta.
12 Tako imenovane vice ne obstajajo; kajti ker Jaz, Jezus, in apostoli o njih ne poročamo ničesar, je jasno, da jih ni. Obstajajo le stopnje pekla, od najgloblje teme in največjih muk navzgor do stopnje blaženosti, ki je prehod v raj (duhovna poletna dežela ali prva stopnja srednjega kraljestva).
13 Osnova blaženosti je popolna, ponižna pokorščina duše volji njenega duha od Boga, ki si zdaj prizadeva vse početi po volji duha in ničesar ne dela po svoji volji. To imenujemo »prerojenje duha«, ki omogoča vstop v prvo stopnjo nebes. To prerojenje lahko dosežete tudi na Zemlji. Tega niso dosegli le apostoli, temveč tudi mnogi blaženi ljudje v času svojega zemeljskega življenja. Tisti, ki so ga dosegli, so pridobili tudi notranjo Besedo za komunikacijo z Bogom ter jasnovidnost, jasnoslišnost in jasnovednost.
11 Opis poti v nebesa
1 Čeprav blaženi prebivajo v območjih zraka in etra, nebesa niso navzven viden kraj, ampak se porajajo v človeškem srcu, v katerem prebivam Jaz, vaš Bog Oče, in to za vsakega glede na stopnjo njegovega duhovnega napredka. Stopnje nebes so neskončne in nevidne, zato se ne more pojaviti zavist ali koristoljubje, saj vsak živi na svoji stopnji blaženosti. Takšna ureditev vam kaže najvišjo modrost vašega Vse-Očeta.
2 Ko ste se po prvem prerojenju duha na najbolj kreposten način in polni ljubezni do Boga in do bližnjega že prebili iz sebe navzgor, potem Jaz, Jezus, kot vaš lastni duh spremenim to svojo živo cerkev ali bivališče za vas v nebesa, polna svetlobe, ljubezni, veselja, neizrekljivih lepot in neskončne blaženosti. To je tako imenovani izliv Svetega Duha v vašo dušo. To stanje, pa se imenuje drugo prerojenje. Tu prenehajo vse skušnjave in grehi. Duša in telo sta eno s svojim notranjim duhom. V očeh Boga Očeta ste v uživanju posinovljenja z Bogom.
3 Tako imenovani duhovi modrosti dosežejo to stopnjo šele, ko se odpovedo svoji modrosti, ki teži k aroganci, ter ponižno, verujoče in polni ljubezni priznajo Mene, Jezusa, za svojega Boga in Očeta. Na onem svetu se to zgodi vsakomur glede na njegovo vero. Zato sem Jaz, Jezus, rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Bogu Očetu razen po Meni« (Jn 14,6).
4 O nebesih berete v Evangeliju po Luku 17,21: »Božje kraljestvo je v vas«; v 1Jn 4,16: »Bog je ljubezen; kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem«; in v 1Kor 1,9: »Nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo, nobeno srce ni doumelo, kaj je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
5 Le ponižna vera, ljubezen do Boga in do vseh Njegovih otrok ter svobodna volja vodijo človeka v Božje otroštvo, tj. v bivanje v Božji bližini in gledanje Boga, kar daje neizrekljivo blaženost srca. Zato si zapomnite: v nebesih sije le luč ljubezni, ponižnosti in Mojih zgoraj omenjenih Jezusovih kreposti. Dokler si jih človek ne pridobi, ne more vstopiti v nebesa. Kdor pa verjame, da lahko s svojimi slabimi življenjskimi lastnostmi in zgolj s posredovanem plačane molitve pride v nebesa, se močno vara glede svojih duhovnih upov za prihodnost. Le tiste molitve, ki so k Bogu poslane nesebično, iz ljubezni do bližnjega, imajo Zame vrednost in bodo uslišane, ne pa tiste, ki so plačane; kajti tudi Jaz kot Bog v Jezusu nisem dovolil, da bi bilo karkoli plačano. Tudi svojim učencem sem naročil, naj ravnajo enako (Mt 10,8).
6 Ker se torej nebesa nahajajo samo v vašem srcu, kjer prebivam Jaz, Bog, nihče drug nima pravice razpolagati z njimi razen vas samih, tj. vašega notranjega Božjega duha. Tako nihče ne more obljubiti ali dati nebes. Sem sodi razlaga o: moči odpuščanja grehov.
7 Rekel sem: »Peter! Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva (srca); in kar boš zvezal na Zemlji (z ljubeznijo do Boga in do bližnjega v svojem ljubečem srcu), bo zvezano tudi v nebesih (kjer kraljuje Moj duh ljubezni), in kar boš razvezal na zemlji (tj. svoje brate od grehov in odstopanj z ljubečim poučevanjem), bo razvezano tudi v nebesih (v Jezusovem srcu)« (Mt 16,19); in: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim pa jih ne odpustite, jim niso odpuščeni« (Jn 20,23). To je treba razumeti takole: če si užalil Boga, ga moraš prositi za odpuščanje; če si užalil bližnjega, ga moraš prositi za odpuščanje. Zato apostoli niso poznali spovedi, saj je ta nastala šele leta 1215 po Mojem vnebohodu.
8 Če pa je treba brata (človeka) kaznovati, ga kaznujte, vendar najprej resno preverite, ali si to zasluži, da vas ne bi klical na odgovornost zaradi vaše krivice. Jaz kot Bog nisem prišel na svet, da bi ljudi kaznoval in obsojal, ampak da bi jih odrešil in osrečil (Jn 3,17). Nikogar nisem postavil za gospodarja nad drugimi, saj sem svojim otrokom po apostolih rekel: »Nihče ni vaš (duhovni) učitelj, gospodar in oče razen Boga; vsi pa ste bratje in sestre« (Mt 23,8-10).
9 Nikomur nisem podelil duhovne premoči nad njegovimi bližnjimi (vendar tu ne pozabite enako resnične svetopisemske besede: bodite pokorni oblastem itd., saj jih je zaradi človeških pomanjkljivosti in napak določil Bog (Rim 13,1)). Zato tudi izpolnite svoje dolžnosti do nadrejenih; kajti sam pravim: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21). Zdaj pa prek teh Mojih zapovedi 5,7 in 9., premislite, kaj ste dolžni cesarju in kaj Meni.
10 Kdor kaj bolje razume, naj uči svoje bližnje kot svoje brate, vendar naj si ne domišlja, da je več od drugih ali celo gospodar nad njimi, ampak sem rekel: »Največji med vami bo vaš služabnik« (Mt 23,11-12), tj.: naj bo najbolj ponižen in naj bo, voden z ljubeznijo do Boga in bližnjega, koristen, poučen in nesebičen pri opravljanju ljubeče službe vsem (Mt 10,8).
12. Naloga pravega vernika v njegovem življenju
1 Iz teh kratkih naukov krščanske teozofije jasno spoznate namen svojega obstoja, kakršen je na tem svetu in kakršen bo nekega dne na onem svetu. Spoznavate, da v življenju ni vaša naloga dobro jesti in piti na račun drugih, ter potešiti želje mesa, temveč da morate živeti in delovati v skladu z naukom, ki ste ga prejeli od Mene, Kristusa, in je zapisan v tej knjižici, če želite biti srečni »tukaj« in »tam«.
2 V nadaljevanju sledi kratko navodilo, zlasti o vašem vsakdanjem ravnanju: takoj ko se zjutraj zbudite, vse začnite z Bogom; nato goreče molite k Meni in Mi vse priporočajte; prosite za Moj sveti blagoslov za vse, česar se lotite. Tudi med dnevnim delom svoje misli čim bolj in čim pogosteje usmerjajte k Bogu. Ko končate svoje delo, se Mi zahvalite za Moj sveti blagoslov in prosite za poduhovljenje opravljenega dela (to je seveda točka, ki jo pravilno razumejo le duhovno napredni: vsaka stvar, vsaka zadeva, vsak proces ima svoj duhovni ustreznik v onstranstvu. Ta enakovrednost obstaja kot trdna duhovna oblika, bo del našega duhovnega področja, ko bomo prebivali na onem svetu).
3 Brez Božjega blagoslova vse, kar smo storili tukaj, ne bo dovolj poduhovljeno, tj. ne bo prevzelo pravilne duhovne enakovrednosti Zato se nam ne bo prikazalo v lepi in osvežujoči obliki, temveč bomo prisiljeni te oblike preoblikovati z novim duhovnim delom. In recite: »Dragi Oče, prijazno jih sprejmi v svojo čast in jih zame poduhovi!« - Pri vsem, kar prosite, pa ponižno dodajte: »Toda ne moja volja, ampak samo Tvoja sveta volja naj se zgodi.«
4 To počnite vsaj zgodaj zjutraj, opoldne in zvečer ter med jedjo in pijačo; če ne na glas, pa toliko bolj goreče v svojem srcu. Kdor to dela brez prestanka, bo nase pritegnil Božji blagoslov; če bo upošteval tukaj navedena navodila, ga bo Bog varoval; Jaz, Gospod Sam, ga bom vodil v svoji milosti. Amen!