7902 Zaobljube niso po Božji volji....
27. maj 1961: knjiga 82 Bertha Dudde
To, kar želite doseči na Zemlji, morate doseči v svobodni volji, ne pa da se počutite spodbujene s prisilo kakršne koli vrste, kajti sprejeti morate svobodno odločitev volje in le ta določa vašo usodo v večnosti, vaš duhovni razvoj, vašo duhovno zrelost. In zato se tudi ne smete vezati z zaobljubo, saj s tem sami delate voljo nesvobodno, to pa ne ustreza Moji volji. Ugovarjali boste, da ste to zaobljubo dali v svobodni volji.... toda vedeti morate, da s tem prehitite Mene, da delate nekaj, za kar nimate Mojega soglasja, ki pa vam ga prav zaradi svobode volje ne bi nikoli dal. Lahko opravljate popolnoma isto, kar želite delati, tudi brez dane zaobljube, in takrat boste lahko tudi prepričani v Moj blagoslov, dokler so to dela ljubezni.... Kaj pa vam koristi delo, ki mu manjka ljubezen.... če se k takšnim delom čutite spodbujene zaradi duhovne prisile?.... Ne bo vas pripeljalo niti korak naprej v zrelosti vaše duše in potratili čas, ki bi ga lahko bolje uporabili, če bi bili prosti vsake takšne obveznosti.
Ne smete se vezati z zaobljubo, ki je nikoli ne bom odobril, kajti vsaka prisila ubija, sami sebe delate nezmožne za delovanje v ljubezni.... ker prisila obremenjujoče leži na vaši duši in vse delovanje ter opuščanje pod to prisilo ne more prinesti nobenega duhovnega uspeha. Obsojanja vreden pa je tudi človek, ki od vas zahteva takšno zaobljubo, saj ga obvladuje Moj nasprotnik (Satan), sicer bi moral prepoznati nesmiselnost in proti božjost, ki se izraža v zaobljubi (Mt 5,34). Nekaj obljubljate in ne veste, ali boste to lahko izpolnili, ali boste sami ob takšni zaobljubi obupali ali se zlomili, ker imate popolnoma napačne predstave, če verjamete, da Mi je takšna obljuba po volji. Zato naj tudi noben človek ne verjame, da samega sebe z zaobljubo dela za Mojega služabnika, če mu jo (svobodno voljo) odvzame njegov bližnji....
Takoj ko se Meni Samemu ponudi za službo v Mojem vinogradu, takoj ko se Meni Samemu izroči, da bi ga sprejel, je njegova svobodna volja postala dejavna in Jaz ga nato uporabim po Svoji volji, kje in kako ga potrebujem. Nikoli pa naj človek od svojega sočloveka ne zahteva zaobljube in nikoli naj človek ne obljublja nečesa, ko sam ne ve, ali jo bo lahko držal.... Kajti s tem se je sam odpovedal svoji svobodi volje in njegovo delovanje ali opuščanje je takrat brez vrednosti, pred Mojimi očmi ne velja kot prostovoljno dejanje, kot svobodna odločitev volje posameznika. Zaobljuba je lahko povod za dejavnost, ki se nato izvaja le še mehanično in se ji s tem vrednost zniža. Zaobljuba pa lahko tudi zaduši vsako ljubezen, ki se ne pusti prisiliti, ki mora priti iz srca in se mora tudi svobodno razvijati.... In le tisto, kar ima za temelje ljubezen, Mi je po volji. Dovoljuje duši, da dozori, in pospešuje razvoj. Kdor pa ima v sebi ljubezen, ne potrebuje nobene zaobljube.... od znotraj je spodbujen k vsemu delovanju in resnično bo vedno ravnal tako, kot je Moja volja, kot Mi je po volji in kot je koristno za zveličanje njegove duše.... Amen.
Bertha Dudde
Zaobljubljene nune v onstranstvu
59 Samopravičnost rimskih samostanskih sester - Kakršno delo, takšno plačilo
1 Govornik takoj stopi k tistim vratom hiše, kjer so sestre, jih pokliče in jih potem privede k škofu Martinu.
2 Ko tako stojijo pred škofom Martinom, jih ta vpraša: "Ljube sestre in gospe, kako je pravzaprav z vami? Kako ste zašle v takšno bedo? Kajti gotovo ste se dovolj spovedovale in prejemale obhajilo in ste prepevale na koru in zmolile neštete rožne vence, čeprav včasih morda bolj blebetale kot molile.
3 Tudi drugih pobožnih vaj ni manjkalo. Gotovo ste se tudi strogo postile vse postne dni in zelo častile svete relikvije, blagoslovljeno vodo in kadilo ter zvone in zvončke. Tudi drugače ste v svoji družbi gotovo vztrajno izpolnjevale svoje dolžnosti. Zato se sprašujem, tako kot sem vas že na samem začetku vprašal: Le kako je mogoče, da ste prišle v to bedo!"
4 Ena od usmiljenih sester govori: "O ljubi prijatelj, vse to bo ljubi Gospod Bog vedel bolje kot me! Povem ti: jaz in tudi vse te sestre mojega reda smo bile prave mučenke!
5 Dan in noč smo bile na nogah; vztrajno smo negovale bolnike; včasih delale celo več, kot nam je nalagalo že tako najstrožje pravilo. Pri tem smo se postile in nepretrgano molile, večkrat na teden smo šle k spovedi in obhajilu. In če so se nam včasih vendarle utrnile zakonske, čutne misli, smo glasno klicale: `Jezus, Marija, Jožef, pomagajte nam in obvarujte naše čisto telo pred takšnimi hudičevimi napadi!'
6 In če to trikrat zaporedoma še ni pomagalo, smo tekle v cerkev. Če tudi ta ni pomagala, smo se pogosto krvavo bičale in si na golo telo nadele najostrejše cilicije (spokorniški pas iz železne žice z bodicami navznoter); in če včasih tudi to ni imelo zaželenega uspeha, potem je seveda moral priti na pomoč spovednik z ekzorcističnimi sredstvi (sredstva za izganjanje hudiča), ki pa so se na žalost lahko koristno uporabila le pri mlajših sestrah. Pri nas starejših je bilo potem treba namesto eksorcizma (izganjanje hudiča) uporabiti ledeno mrzle kopeli, od časa do časa pa tudi puščanje krvi.
7 Glej, najljubši prijatelj, tako strogo je bilo naše življenje; ja, marsikateri pes na verigi nam zanj ne bi bil nevoščljiv, če bi imel razum!
8 Za takšne napore za naše resnično pasje življenje na Zemlji smo torej tukaj upravičeno pričakovale nebeške radosti. Tako smo to pričakovale z neomajnim zaupanjem, kot je obljubljeno vsem, ki so zaradi Kristusa na svetu vse zapustili, in si zaradi nebeške glorije zbrali ozko, trnovo pot križa!
9 Zdaj si pa tu poglej našo pričakovano nebeško glorijo! Ali nismo videti kot prave čarovnice s Kleka? Barva obraza je temno siva, obleka je iz umazanih cunj. Debele smo kot mumije, ki jih včasih najdejo v afriških puščavah, in lačne kot morski pes, žejne pa kot peščena puščava Sahara! To so zdaj naša nebesa, ki smo jih s tolikšno gotovostjo pričakovale! Le kaj naj si človek misli o takšni Božji pravičnosti?
10 Ko sem s sveta prispela semkaj, sem videla zelo slabo osebo, ki ni bila nič drugega kot vlačuga, kako so jo bleščeči angeli odnesli in jo vodili proti nebesom - takšno kanaljo! K meni pa doslej ni prišla niti mačka, kaj šele kakšno boljše bitje iz nebes! Vprašanje: Ali je tudi to pravičnost?! Ah, to je vendar beda, to je beda!
11 Precej poštenih deklet, ki so bile mlade, bogate in lepe, sem spravila v svoj red in te me zdaj preklinjajo, da sem jih tako sramotno opeharila. Prav to mi še manjka! Za tolikšno gorečnost, še celo prekleta odgovornost pred večnim sodnikom!"
12 Tu stopi naprej več mlajših usmiljenih sester in kričijo: "Ja, ja, ja - ti stara mrha, ti stara beštija si vsega kriva! Ali si nisi jezika skoraj do želodca izrabila, da bi nas pregovorila za svoj bedni red? Ko nismo hotele položiti profess (redovne zaobljube) - ker smo imele na svetu vendar boljše možnosti, kot smo jih spoznale v tvoji nečisti ustanovi - mar se nisi zatekla k smrti in vsem hudičem, samo da bi nam vzela veselje do izstopa?!
13 In ko smo - večinoma prisiljene - dale sramotne zaobljube približno tako kot rekrut izpove vojaško prisego, namreč pod 'moraš, če ne te bo vzel hudič!', - potem so ravnali z nami slabše kot z najbolj ubogimi dušami v vicah ali celo v samem peklu. Ob najstrožjem preganjanju nismo smele povedati niti svojim staršem niti besede o tem, kako sramotno ravnate z nami! Samo spovedniku smo smele potožiti, in to samo v spovednici, ker je moral potem o takšni tožbi tudi on sam molčati!
14 Zdaj zahtevamo od tebe obljubljena nebesa, in to z več pravice kot ti svoja! Kje so? Vodi nas tja ali pa se spozabimo nad teboj za večno!
15 Prva nuna se zdaj vrže pred škofom Martinom na tla in ga prosi za varstvo.
Jakob Lorber
Škof Martin