Reinkarnacija - več virov
Franz Schumi
Gottfried Mayerhofer
Jakob Lorber
Franz Hedwig
Ida Kr.
Franz Schumi
1. Indijski nauk o reinkarnaciji.
Razlaga zakaj Indijski nauk o reinkarnaciji močno odstopa od resničnosti.
1 Indijci so spoznali nauk o reinkarnaciji v 22. stoletju po stvarjenju Adama, in sicer prek Noetovih potomcev, ki so se razširili proti Indiji.
2 Indijski mojstri so asketsko vzgojeni služabniki duha svojega jaza. S sledenjem asketskim praksam ali s premagovanjem telesnih poželenj ubijajo v sebi vse zemeljsko in telo podrejajo duhu. Neomajno se posvečajo tej disciplini; to je njihova življenjska naloga. Tako se duša prebuja, preseže običajno življenje in postane jasnovidna, jasnoslišna ter jasnočutna – naravna posledica dolgotrajnega premagovanja telesa v prid oživljanja duše.
3 Ko duša popolnoma prevzame nadzor nad telesom, se pokaže njena absolutna duhovna moč in posebnost. V tem stanju je duša ustvarjalna, in zgodi se, kar neomajno želi. Poleg tega so taki učenci duhovno izobraženi s pomočjo tistih, ki so že posvečeni v vseh skrivnostih, in tako spoznajo vse zmožnosti duhovnega sveta. Vendar niso vsi enako napredni; med njimi obstajajo razlike.
4 Njihovo asketsko pridobljeno duhovno napredovanje pa pogosto nima čistega vpogleda v vse skrivnosti. Boljši je kristjan, ki se ponovno prerodi, ker ima Mojo posebno milost za duhovno preobrazbo, doseženo brez askeze, čeprav z večjim trudom. V Indiji pa obstaja prisila, ki je Jaz ne odobravam.
5 Indijski mahātme imajo tudi notranjo Besedo, tako kot v krščanstvu Očetovi mediji, toda njihov učinek ni tako močan, ker njihov življenjski način slavi modrost, medtem ko Očetovi mediji poveličujejo ljubezen. Ljubezen pa je Oče v Bogu.
6 Ker premalo negujejo ljubezen, so bolj odvisni od svojih lastnih opazovanj, ki so pogosto zavajajoča. Vedo, kar sami vidijo in slišijo, a zelo malo sprašujejo po Mojem razsvetljenju, zato so v Indijskem nauku napačne trditve. Resnica in laž se mešata, zato so nekateri nauki nelogični in neskladni.
7 Indijski verski učitelji učijo, da mora človek tolikokrat vstopiti v telo, dokler ne doseže svojega cilja. Vsaka inkarnacija je po njihovem nauku posledica dejanja, v Indijskem jeziku imenovanem karma, kakor je on živel v svoji zadnji inkarnaciji.
8 Karma naj bi bila vzrok, da človek ponovno pride na svet, da svoje življenje iz prejšnje inkarnacije preoblikuje v bolj duhovno obliko in se tako dvigne višje.
9 Če je bil človek npr. v prejšnji inkarnaciji vladar in ohol, ki je svoje podložnike gledal kot sužnje, si zaradi karme prizadeva postati ravno nasprotno, in se reinkarnira kot delavec, da bi svoj ponos in oblastnost nadomestil s ponižnostjo. Tako gre v vedno težja stanja kot prej.
10 Če pa je bil umetnik, učenjak, zdravnik ali podobno, si želi ponovno posvetiti svojemu poklicu, a vprašanje je, ali bo našel prave starše - kar je tvegana zadeva.
11 Če si predstavljamo, da se reinkarnacija ponavlja vsakih 1000 do 1500 let, da bi človek končno dosegel srečo, bi lahko minila tisočletja, preden bi kdo resnično našel svojo srečo!
12 Da je krščanski Bog isti kot Indijski, v to verjetno nihče ne dvomi; toda dejstvo je: Indijska budistična religija je nastala po zaslugi grešnega človeka, krščanska pa je delo samega Boga. V njej je ljubezen glavno načelo, in kdor živi po zakonu ljubezni, lahko v nekaj letih doseže tisto, za kar Budisti potrebujejo tisoče let.
13 V duhovnem svetu se življenje nadaljuje, kakršno je bilo na Zemlji, a brez telesa. Iste hudobije, telesna poželenja in strasti, ki jih je pokojnik gojil v telesu, prenese s seboj in jih še vedno nosi.
14 Te je treba zatreti in jih nadomestiti z ljubeznijo, ponižnostjo, potrpežljivostjo, nesebičnostjo, usmiljenjem in čistostjo, in nebesa bodo osvojena. Edina okoliščina pri tem pa je, da je tam veliko, veliko težje in počasneje kot na zemlji, ker je več duhovnih ovir.
2. Nauki o reinkarnaciji v Stari zavezi.
Gradec, 20. maj 1902
1 Najstarejši biblijski dokazi so, kot vidite pod razpravo o nauku judovske Kabale, zelo poznega datuma, čeprav so Judi že od nekdaj imeli starodavna sporočila, da ljudje umirajo in se ponovno rojevajo. Ti odlomki so:
2 Psalm 90,2-3 (leto 1026 pred Kristusom): Gospod Bog, Ti si naše pribežališče od vekov in na veke! Ti pustiš ljudi umreti in govoriš: Vrnite se, človekovi sinovi. - Tukaj je David nakazal na reinkarnacijo samega sebe, glej Ezekiel!
3 Ezekiel 34,23 (leto 587 pred Kristusom): Potem bom Jaz (Jehova) zbudil enega samega Pastirja, ki jih bo pasel, Mojega služabnika Davida; on jih bo pasel in bo njihov pastir.
4 To sporočilo o reinkarnaciji Davida je simbolično namenjeno semenu Davida v Jezusu, kot duhovnemu predstavniku in Pastirju duš vseh ljudi.
5 Malahija 4,5 (leto 440 pred Kristusom): Glej, poslal bom preroka Elija, preden pride veliki in strašni dan Gospoda. - Ta odlomek kaže na prihod Mesija, o čemer podrobneje poročajo ustrezni odlomki v Mateju, Marku, Luku in Janezu.
6 2Makabejci 7,23-29 (leto 440 pred Kristuso): Tisti, ki je ustvaril svet in vse ljudi, vam bo milostno vrnil dih in življenje. - Tako je govorila mati sedmih sinov, ki jih je Antioh pobijal. Ko je prišel na vrsto najmlajši, je rekla:
7 Zato se ne boj klavca, temveč umri z veseljem, tako kot tvoji bratje, da te milostljivi Bog skupaj s tvojimi brati ponovno oživi in mi te vrne.
8 V teh nekaj besedah je jasno, da judovski nauk o reinkarnaciji ni Indijskega izvora, saj Indijci določajo 1000 do 1500 let razmika med posameznimi reinkarnacijami; makabejska mati pa je upala, da bo svoje sinove videla nazaj še v svojem življenju. Ta nauk je pravilnejši od Indijskega, ker Zame, in za katere duše, Jaz dam ponovno vstopiti v meso, ni določen čas, ampak vse poteka glede na okoliščine. Tako lahko nekdo umre in se takoj ponovno rodi, ali pa šele po mnogih letih, ali tudi nikoli več. - Jaz ne dovolim, da bi Mi ljudje postavljali pravila, in brez Moje volje in dopustive nihče ne more ponovno vstopiti v telo. To je pravi nauk o karmičnem zakonu in reinkarnaciji in noben drug.
9 Ker so Judje javno priznali nauk o reinkarnaciji, so ga seveda duhovniki poučevali v templju in je postal ljudem splošno znan. Zato najdete v njihovem skrivnem učenju, imenovanem “Kabala”, dva zelo značilna učenja združena v enem stavku:
10 Da je človek že prej priveden pred Božje sodišče, preden vstopi v svet. Ta nauk vsebuje karmo, kot pri Indijcih, kajti v teh besedah je jasno izraženo, da je človek grešnik, prestopnik, ker je bil pred rojstvom priveden pred Božje sodišče, in to dokazuje, da je že prej živel kot človek in se je moral pregrešiti; kajti kot bitje, ki se je spremenilo iz ptičje duše v človeško, ne bi imelo grehov, da bi bilo privedeno pred sodišče. Ta stavek v Kabali, kot ezoterični šoli Judov, nosi pomen prejšnjega dejanja ali karme, ki je vzrok za to, da je grešnik priveden pred sodišče.
11 Z naukom o karmi se je seveda povezala reinkarnacija, kot Kabala nakazuje v istem stavku, ko nadaljuje:
12 »Vse duše so podvržene potovanju, in ljudje ne poznajo poti Svetega (Jahveja Sabaot); ne vedo, da bodo privedeni pred sodišče, preden vstopijo v ta svet, tako kot po tem, ko ga zapustijo; ne poznajo mnogih preobrazb in skrivnih preizkušenj, ki jih morajo prestati.« (Zohar II, 99b in 199b)
13 Čeprav so farizeji in judovski skrivni učitelji imenovani “kabalisti” verjeli v karmo in reinkarnacijo, njihov nauk ni bil tako jasen, kot sem ga Jaz, skozi krščanske teozofske spise, posredoval ljudem preko Jakoba Lorberja.
14 To lahko vidite v spisu judovskega zgodovinarja Flaviusa Josephusa, ki ga je napisal po uničenju Jeruzalema in ga poimenoval “Judovske starine”.
15 V tem spisu (18. 1,3) piše: »Duše so po nauku farizejev nesmrtne, in čaka jih stanje povračila po smrti: nagrada za krepost in kazen za hudobijo. Za krepostne je vrnitev k življenju lahka,… samo oni preidejo v drugo telo; duše hudobnih pa so mučene z večnim trpljenjem.«
16 Tudi Flavius Josephus, sam Jud, je verjel temu in je svoje prepričanje zapisal v spisu o vojni, ki so jo Rimljani vodili proti Judom (De bello Judaico III 5) za prihodnje rodove.
17 Trditev, da so hudobni večno mučeni, je napačno razumljena:
18 Takoj ko zlobni duh spremeni svoje mišljenje in resno sprejme kesanje in pokoro, se reši iz večnega trpljenja sam, kajti Jaz mu ponudim roko pomoči preko Mojih angelov, ki ga učijo in vodijo v vedno višja in boljša stanja.
19 Obstajajo večna trpljenja, a ne večni mučenci, ker bi sicer to nasprotovalo večni ljubezni in usmiljenju v Bogu ter bi Boga spremenilo v večnega neusmiljenega tirana. Večna ljubezen in usmiljenje ter večna neusmiljena tiranija sta dva povsem nezdružljiva pojma, zato slednjega ni.
20 Nauki o karmični reinkarnaciji pri Judih segajo v 12. stoletje po stvarjenju Adama, ker so se takrat začele reinkarnacije. Adamiti: Lameh, Noetov oče, njegova žena Ghemela in drugi, so, tako kot Henoh, poznali notranjo Besedo; pri Noetu je to celo biblijsko dokazano. Povprašali so o bivališču svojih umrlih in dogajalo se je, da so spraševali tudi za tiste, ki so že ponovno živeli med njimi, čeprav z drugačno podobo obraza, saj človek večinoma združi prejšnji obraz s starševskim in se tako ne prepozna. To izvira iz vtisov staršev na dušo, katera oblikuje človeško telo. Duša prejme od Božjega duha inteligenco, da podobo in obraz običajno oblikuje po starših, pri dečkih po materini, pri deklicah po očetovi podobi, zato nastajajo razlike v obraznih značilnostih; a ne vedno, kajti to je odvisno od Božje volje. - Tudi medsebojno čustveno stanje staršev pogosto pomembno vpliva na obliko obraza. Duša pa vedno ohrani svojo prvotno obrazno obliko, ne glede na število reinkarnacij.
3. Krščanski nauk o reinkarnaciji.
Gradec, 17. september 1902
1 Od širjenja spiritističnih sporočil in budističnega teozofskega gibanja je znanje o ponovnem utelešenju ali reinkarnaciji prišlo do širših slojev ljudstva. A tudi Moje Očetove Besede vas učijo, da ponovna utelešenja umrlih res obstajajo. Zato je to splošno potrjeno dejstvo, ki mu je treba verjeti, saj ga Jaz sam učim in potrjujem.
4. Nauk o reinkarnaciji v Novi zavezi.
Gradec, 22. maj 1902
1 Nauk o reinkarnaciji pri Judih je bil med ljudstvom tako znana stvar, da ga ni bilo treba posebej učiti; vsak je zanj vedel.
2 Tudi v krščanstvu ni bil posebej poučevan, zato se je njegovo poznavanje v burnih časih preganjanja kristjanov vedno bolj izgubljalo, dokler ni bil kot krivoverski izgnan iz nauka. Zato je med kristjani ostal popolnoma neznan vse do druge polovice 19. stoletja; vendar so ga vendarle učili v drugi, čeprav napačni obliki, namreč v veri v vstajenje mesa na poslednji dan pred sodbo sveta.
3 Leto 30, 25. maj. - Ko sem bil v puščavi Betabara, so Judje v Jeruzalemu poslali svoje duhovnike in levite k Janezu Krstniku ter ga vprašali:
4 Kdo si? In on je odkrito in svobodno rekel: »Nisem Kristus.«
5 Nato so ga vprašali: Ali si ti veliki prerok? (o katerem je Mojzes 17. maja, leta 1457 pred Kristusom, prerokoval v puščavi. Jahve je po Mojzesu prerokoval: »Preroka jim bom obudil izmed njihovih bratov, kakor si ti, in Svoje besede bom položil v Njegova usta, in govoril jim bo vse, kar Mu bom zapoveda.« 5 Mz 18,15.18). Toda Janez je to vprašanje zanikal, kajti glede uničenja Jeruzalema in propada judovskega kraljestva, sem bil Jaz sam veliki prerok.
6 Nato so ga vprašali: Ali si Elija? Ker pa ni bil reinkarniran v smislu preroka Elije, je tudi to vprašanje zanikal. (Elija je zapustil Zemljo 5. januarja, 805 let pred Kristusom.)
7 Ker so se znašli v zadregi, saj je Janez vsako vprašanje zanikal, so mu rekli: Kaj si torej, da bomo dali odgovor tistim, ki so nas poslali? Kaj praviš sam o sebi? In odgovoril jim je: Jaz sem glas pridigarja v puščavi: Pripravite pot Gospodu! Kakor je rekel prerok Izaija (17. maja leta 723 pred Kristusom: Iz 40,3; Jn 1,19-23; Mt 3,3; Mr 1,3; Lk 3,4).
8 Iz vprašanja, ali je on Elija, ki je 805 let prej zapustil zemljo, se potrjuje trdno prepričanje farizejev, da umrli po določenem času znova stopijo v meso in živijo kot ljudje.
9 Leto 31, 5. februar. V času, ko je bil Janez v ječi, sem učil ljudstvo, ozdravljal bolnike in delal različne čudeže. Tedaj je 5. februarja leta 31 Janez poslal k Meni dva svoja učenca in dal vprašati, ali sem Jaz obljubljeni Mesija ali pa naj čakajo na drugega. Nato sem učencema dal ta odgovor: Pojdita k Janezu in mu povejta, kar vidita in slišita:
10 Slepi vidijo in hromi hodijo, gobavi so očiščeni in gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in ubogim se oznanja evangelij (Mt 11,2-14), kakor je o Meni prerokoval Izaija (Iz 35,5-6; 61,1 - leto 725 pred Kristusom). Nato sem Svojim učencem rekel:
11 Janez je več kakor prerok; kajti to je tisti, o katerem je pisano: »Glej, Jaz, Jahve, pošiljam Svojega angela pred Seboj, da pripravi pot pred Menoj.« (17. maj leto 440, : Mal 3,1). Kajti vsi preroki in postava do Janeza so (o Meni) prerokovali. In če hočete sprejeti: on je Elija, ki mora priti pred dnevom Gospodovim (Jahve Sabaot kot Mesija.) (Mal 3,23; Ps 24,7-10; Ps 45,7-8).
12 Kot priča za splošno znani nauk o reinkarnaciji med izraelskim ljudstvom posebej izstopa slepo-rojeni pred templjem, kajti Moji učenci so Me vprašali: Učitelj, kdo je grešil, ta ali njegovi starši, da se je rodil slep? (Jn 9,1-2). Prav v tem vprašanju pa je dokaz, da je moral že enkrat živeti, če je grešil pred rojstvom.
13 Ko sem prišel v pokrajino Cezareje Filipove (Mt 16,13-14; Mr 8,27-28), sem vprašal Svoje učence, da bi preizkusil njihovo vero: Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov? Odgovorili so Mi: Nekateri pravijo: Janez Krstnik, ki ga je Herod dal obglaviti; drugi: Elija; drugi spet: Jeremija ali kateri izmed prerokov.
14 Iz tega vidite, da je bila reinkarnacija, kakor je razvidno iz navedenih mest, pri Judih splošno znana in v katero so verovali, in temu verovanju nisem nasprotoval, temveč sem ga potrdil zaradi reinkarnacije Elije kot Janeza Krstnika.
15 Medtem so med ljudstvom in tudi do kralja Heroda prihajale različne govorice o Meni, in 24. marca je izjavil: Janez Krstnik je vstal od mrtvih; zato dela takšna dela. Drugi pa so govorili: Prikazal se je Elija; drugi spet: Eden izmed starih prerokov je vstal. (Mr 6,14-16; Lk 9,7-9).
16 To kar je povedno vam jasno dokazuje, da so trdno verovali v reinkarnacijo.
17 Po spremenjenju na gori Tabor (Mt 11,14; 17,1-13; Mr 9,10-11) sem šel s Svojimi učenci z gore navzdol, in vprašali so Me: Kaj pravijo pismouki, da mora Elija najprej priti (pred Mesijo; in mislili so v sebi, da so ga danes videli). In Jaz sem jim odgovoril: Da, Elija mora najprej priti in vse urediti. Toda povem vam: Elija je že prišel in ga niso spoznali, temveč so z njim storili, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov moral trpeti od njih (Iz 53). Tedaj so učenci razumeli, da sem govoril o Janezu Krstniku.
5. Nauk o reinkarnaciji iz apostolskih pisem.
1 Da je Pavel dejansko namigoval na reinkarnacijo, dokazuje njegovo Pismo Rimljanom, napisano leta 57 med 22. oktobrom in 5. novembrom, v katerem po razlagi mističnih besed (podanih v oklepajih) v Lutrovem izvodu na str. 198 piše: Njega (Jezusa Kristusa) je Bog (Božja ljubezen) določil za spravno daritev (za izvirni greh 1Mz 3,15), po veri (ki jo je Jahve z prerokbami o prihajajočem Odrešeniku v Mesiji prebudil kot vero v Njegovo kri), (ki pomeni Božjo ljubezen do Njegovih otrok, da bi jo v njih prebudil), da bi dal dokaz svoje pravičnosti (do Adamovih potomcev, ki v kasnejših inkarnacijah niso nič vedeli o nekdanjem grehu, pri katerem so sami sodelovali) ob odpuščanju prejšnjih prestopkov (po spravni daritvi na križu, ki opravičuje od izvirnega greha) (Rim 3,25 v ChtS 64.1; ChtS 71,206).
2 Da s »prejšnjimi prestopki« niso mišljeni novozavezni grehi, vam dokazuje Peter v Pismu Hebrejcem (9,15), kjer se zelo jasno izrazi: »Zato je Jezus posrednik nove zaveze, da bi po smrti (Kristusa), ki se je zgodila za odrešenje prestopkov, storjenih pod prvo (ali staro) zavezo, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino.«
3 Tukaj je govor samo o tistih, ki so grešili v stari zavezi; vendar se v 10. poglavju in 10. vrstici zdi, kakor da bi Peter izrecno rekel: Po Božji volji smo po darovanju telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej očiščeni. Toda to bi bilo v nasprotju s tem, kar je Peter povedal v 9. poglavju in 15. vrstici.
4 Da Peter pomena »enkrat za vselej« ni razširil na grehe, ki se storijo v novi zavezi, dokazuje dejstvo, da Peter v 10. poglavju in 26. vrstici pravi, da človek po tem, ko je prišel do spoznanja resnice, ne sme več namerno ali zavestno grešiti, kajti za takšne grehe ni več Božje daritve.
5 Po izjavi nebeškega Očeta meni (Schumiju) je Peter mislil na izvirni greh in na vse iz njega nastale grehe stare zaveze, imel pa je v mislih tudi reinkarnacijo; kajti takšen pomen imajo njegove besede. To je verjetno tudi zato, ker je bil v času apostolov nauk o reinkarnaciji splošno znan in so vanj verovali.
6 Zelo pomenljivo besedo glede karme in reinkarnacije je Pavel zapisal v prvem pismu Korinčanom, ki kaže na kretene in slaboumne. Pavel pravi:
7 1Kor 3,18-19: »Nihče naj ne vara samega sebe! Če kdo med vami misli, da je v tem svetu moder, naj postane nespameten, da bo postal moder. Kajti modrost tega sveta je nespamet pred Bogom.«
8 Ker modri do svoje smrti ostanejo modri, ta opomba kaže samo na reinkarnacijo, kjer takšni pridejo na svet kot kreteni in slaboumni, da bi bili duhovno ponižani, ker sicer svoje napačne modrosti ne bi opustili.
9 Da reinkarnacije obstajajo in da krščanska teozofija od časa Lorberja poseduje nauk o reinkarnaciji, je razvidno iz razlag Jezusa v Velikem evangeliju (Janezov veliki evangelij): JVE 1/213; JVE 4/11; JVE 5/136, 232, 235, 237; JVE 6/61, 65; JVE10/24; JVE11/30.
6. Božji duh pred in po učlovečenju
Gradec, 2. november 1902. Oče Jezus z dejstvi svojega lastnega predhodnega bivanja in delovanja pred učlovečenjem dokazuje, da je tudi duh človeške duše lahko obstajal že dolgo prej in je marsikaj doživel in prestal, preden je kot človek prišel na svet.
1 Da mora človekov duh ob utelešenju v meso že obstajati pred spočetjem, dokazuje tudi Moje lastno učlovečenje v Kristusu. Kajti razumljivo vam mora biti, da sem Jaz kot Božji duh obstajal od večnosti; in tako je isti Božji duh, katerega dnevi so po preroku Miheju (ChtS 71) od večnosti, stopil v meso in postal človek, kakor so vsi ljudje.
2 To dejstvo govori tako jasno, da razsvetljen duh v človeku ne more postavljati logičnih ugovorov, kajti če je meseno telo Jezusa prestalo enak človeški razvoj kot telo vsakega drugega človeka, potem je razumljivo tudi to, da mora duh duše pri človeku obstajati prej kot telo, ki ga nato naseli - tako kot mora biti vedno najprej graditelj, preden je zgrajena hiša. Duša je namreč graditelj svojega bivališča, v katerem prebiva in deluje vse življenje.
3 Da pa je duša lahko obstajala že dolgo prej, preden je stopila v meso, vam znova kaže Moje lastno učlovečenje. Kajti Jaz nisem obstajal le od večnosti, temveč sem prej naselil neizmerno vesolje z velikanskimi svetovi, ki sem jih ustvaril iz dušnega telesa Satane. Tako sem opravil ogromna dela, preden sem se kot človek rodil v Kristusu.
4 S tem je tudi dokazano, da je človek kot Moj otrok - in s tem bitje, ustvarjeno po Moji podobi - prav tako lahko že prej marsikaj doživel in prestal, preden je stopil v meso. Tako kot je sin zemeljskega očeta v svoji zrelosti opremljen z istimi čuti in sposobnostmi, kot jih ima njegov oče, je tudi duhovni človek kot Božji otrok opremljen z vsem, da nekoč v popolni zrelosti postane to, kar sem Jaz, kot njegov duhovni Oče. Za zdaj pa počasi dozoreva, da postane to, za kar je določen.
5 To dejstvo Mojega lastnega učlovečenja kot Boga v Kristusu jasno kaže, da je moral človeški duh obstajati že dolgo prej, preden je bil spočet, razlika med posameznimi dušami sicer obstaja, vendar je morala biti prisotna tudi kot dokončan človeški duh, kajti kjer ni graditeljev, tam se ne more zgraditi stavba z milijoni skrivnih umetnij, človeško telo pa je takšna zgradba, ki jo je treba imenovati čudež, saj vsebuje stvari, pri katerih lahko običajni učeni razum le ugotovi, da obstajajo, ne more pa jih ustvariti, zato imate večjo predstavo o sposobnostih svoje duše že v otroškem telesu, kot pa o tem, kar se vam zdi nerazumljivo v življenju otroka. Inteligenca in delovanje v njem sta namreč darova svetega Božjega duha, ki prebiva v srcu njegove duše.
7. Ljudje kot živali v resničnih sanjah
Gradec, 2. november 1902. Oče Jezus pojasnjuje dejstvo, da so zlobne živali v resničnih sanjah preminuli, ki so bili spremenjeni v živali, in da se bodo v prihodnje, kot dokaz resnice, ljudem pokazali v isti živalski podobi, kakršno imajo duhovno - kadar bodo poklicani, da se prikažejo zaradi raziskovanja religiozne resnice po predpisu, ki ga je On dal (v Razodetjih, 1. zvezek).
1 Malo je ljudi, ki ne bi imeli sanj, v katerih jih niso preganjali in strašili zlobni psi, konji ali druge zlobne živali. Toda to niso naravne živali, temveč so ljudje, spremenjeni v podobo tistih živali, katerih razvadam so kot ljudje vdano služili.
2 Ker se takšne resnične sanje pojavljajo v vsaki hiši, je splošno znano dejstvo, ki tukaj potrebuje le potrebno razlago, da jih je mogoče razumeti.
3 V knjigi o duhovnem svetu so navedene in opisane različne živali ter kakšne vrste ljudi predstavlja duhovna menažerija v duhovnem kraljestvu; zato hočem tukaj samo razglasiti dejstvo, da je drugi pekel zelo gosto poseljen z ljudmi v živalskih podobah, in da so to sami v živali spremenjeni ljudje, ki so nekoč na svetu kakor kreteni, bebci, posmehljivo režeči se smejači in še mnogi drugi - častili živalske lastnosti, na primer kot grobi renčači na svoje podrejene, kakor tudi kot zviti, tatinski, morilski, grizeči, nečisti, nehvaležni, leni, požrešni in divji značaji itd.
4 Da so takšni živalski ljudje prej živeli na Zemlji, je prav dokaz, da so bili spremenjeni v živali; torej so se gotovo tako daleč in tako hudo pregrešili, da so bili spremenjeni v takšne živalske podobe.
5 To dejstvo bo odslej povsod postalo znano, kajti umrli se vam bodo prikazovali v tisti podobi, ki so si jo zaslužili s svojim življenjem na Zemlji; zato bo to zadnji dokaz dejanske resnice, in zato ni potrebno tega dejstva utemeljevati z besedami, temveč vam bom dal nezmotljive dokaze resnice, in to vam bo služilo kot zgled, kako morate živeti in delovati, da vas ne zadene enaka usoda.
8. Živalske podobe, ki jih opazijo jasnovidci
Gradec, 2. november 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da isto, kar se opazi v jasnih sanjah, vidi tudi jasnovidec, zato vidi tudi različne živali; s tem se resnične sanje in jasnovidnost izkažejo kot istovetne; in da bodo takšni živalski ljudje sčasoma ponovno reinkarnirani.
1 Poleg resničnih sanj vidijo ljudje tudi, kateri so obdarjeni z jasnovidnostjo, tu in tam zlobne domače ali divje živali, ki jim povzročajo strah. Glejte, tudi te živali so isto, kar se vidi v sanjah: v živali spremenjeni umrli, ki so imeli na svetu živalske razvade.
2 Ker vsak človek odnese svoje dobre in slabe lastnosti s seboj v drugi svet, zato tudi v onostranstvu živi v enakih razmerah svojih kreposti ali razvad, kakor na svetu, vendar z razliko, da, ko stopi v onostranstvo, pride v sfero, kamor spada po svojih lastnostih; in tako ga jasnovidec vidi v podobi njegovih kreposti kot posledico vzroka, kakor veste in poznate iz življenja vidkinje iz Prevorsta.
3 Če se poboljša, je to dobro zanj; če pa se ne poboljša in se vdaja slabim lastnostim, mora sčasoma ponovno prestati življenje telesne preizkušnje in se tako dvigniti v višje sfere, kakor sem o tem že pojasnil.
4 V reinkarnacijo so verovali, kakor je bilo zgoraj omenjeno, tudi v prvotnem krščanstvu, vendar se je pozneje v sedmem stoletju med ljudstvom popolnoma izgubila.
5 Kakor vam potrjuje Hieronymus († 420), se je v njegovem času ohranjala le kot ezoterični nauk izvoljenih v prvih krščanskih skupnostih.
6 Nekateri najvidnejši tako imenovani cerkveni očetje so jo odkrito zagovarjali, na primer Basilides († 235), Karpokrates († 317), Ephifanes († 403), Tatian († 330), Athenogoras († 430), Klemens Aleksandrijski († 320), Origen, škof Aleksandrije, rojen 185 († 254). Tudi Tertulijan († 240) se je v svojih razpravah temu nauku zelo približal in vsaj domneve o predobstoju duše ne zavračajo niti mlajši cerkveni učitelji, na primer Synesius iz Kirene († 317), Hilarius iz Poitiersa († 367), Nemesius iz Emese († 430) in drugi, celo Auguštin († 437). Šele pod Justinijanom je bil na petem ekumenskem koncilu v Konstantinoplu leta 553 ta ezoterični nauk razglašen za herezijo; vendar se je njegovo razumevanje ohranilo skozi ves srednji vek pri mnogih heretičnih sektah in posameznih mistikih.
9. Nauk o ponovnem utelešenju v krščanstvu
1 Nauk o ponovnem utelešenju je bil preklet z besedami: »Kdor uči o izmišljeni predobstoječi duši z vsemi posledicami in o monstruozni obnovi (ponovnem utelešenju), naj bo preklet.« (1. kanon proti Origenu na 5. ekumenskem koncilu, drugem v Konstantinoplu leta 553. Prevedeno po Denzinger, *Enchiridion*, str. 73, Wiesenburg 1865.)
10. Zakaj so reinkarnacije?
Gradec, 23. maj 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da se reinkarnacija duš dogaja, razen iz tretjega pekla, iz vseh sfer duhovnega kraljestva in iz različnih navedenih vzrokov. Čas pa, kdaj se reinkarnacija zgodi, je nedoločen. V indijskem nauku o reinkarnaciji je to zmotno.
1 Indijska teozofija, prava religiozna filozofija, uči mnogo stvari, ker pa zmotno postavlja ves duhovni napredek človeka na karmo in reinkarnacijo, kar ne ustreza resnici, vam želim Sam osvetliti to zadevo, kolikor je potrebno, da o njej veste.
2 Reinkarnacije se dogajajo pri dušah iz prvega in drugega pekla; tretje je iz tega izključeno, ker so duše tam preveč hudobne. Vzroki, zakaj se reinkarnirajo, so: stoična ravnodušnost do vsega, zaradi česar ni niti napredka niti nazadovanja v duhovnem, zato jih moram spet poslati na Zemljo, da začnejo novo življenje. Nekateri sami prosijo za reinkarnacijo, ker se čutijo prešibke, da bi napredovali. Nekateri živijo naprej tako, kakor so živeli na Zemlji, sicer hudobno in nepoboljšljivo, vendar tudi ne nazadujejo - torej se ne pomikajo nazaj v tretji ali najnižji pekel. Ko vidim, da po stotinah let ni nič pridobljeno in nič izgubljeno, se Sam odločim in pustim, da se reinkarnirajo.
3 Mnogi imajo tako veliko hrepenenje, da bi spet živeli na Zemlji, da jim to uslišim, ne da bi oni sami za to vedeli. Začne se nov potek življenjske telesne preizkušnje. Včasih jim uspe stopiti na boljšo pot, včasih pa ne. Končno je to tudi usmiljenje z Moje strani, da pustim, da se takšne duše, ki se po cerkvenih zmotnih naukih, imajo za večno preklete in obsojene, nenadoma znova reinkarnirajo.
4 Ko se otrok reinkarnira, se mu zbriše spomin na prejšnje življenje; na Zemljo stopi kakor brez greha in mora povsem na novo začeti svojo karmo. Vendar noben grešnik ni reinkarniran prej, preden ne preživi ustreznega časa v sferi muk; saj mora obstajati kazen za storjene grehe! - ta navadno traja več sto let, včasih tudi 1000 do 2000 let.
5 Če reinkarnirani duh živi krepostno življenje, je vse prejšnje pozabljeno, kajti hodi po Mojih zapovedih in s tem izbriše svoje prejšnje razvade; če pa spet živi grešno življenje, je njegova reinkarnacija novo nadaljevanje grehov in poslabšanje starih ponovno prebujenih razvad, zato si, ko umre, pripravi še večje trpljenje za onostranstvo.
6 Reinkarnacije pa se dogajajo tudi iz raja in iz nebes. Takšne duše so seveda veliko bolj naklonjene duhovnemu kakor tiste, ki prihajajo iz pekla. Nekateri iz slednjih ponavljajo preizkus reinkarnacije večkrat; nikoli pa se reinkarnacija ne zgodi več kot dvajsetkrat. Med eno in drugo reinkarnacijo namreč mine več sto, včasih tisoč ali več let.
7 Zdaj se postavlja vprašanje: zakaj se duhovi iz raja reinkarnirajo, če jim je tam vendar mnogo bolje kakor na Zemlji? Glejte, to vprašanje je pomembno in vredno vse pozornosti. Rajski duhovi sami prosijo za reinkarnacijo, ker menijo, da bodo z uvidom, ki ga zdaj imajo in ga želijo ponovno razvijati, dejansko hitreje napredovali. Prosijo za takšne starše, ki jih bodo dobro vzgajali in jim omogočili tudi šolsko izobrazbo. In ta prošnja jim je izpolnjena. Toda potem pride cerkev s svojim poneumljanjem, država s svojimi peklenskimi ustanovami in človeka popolnoma pokvarijo, tako da se je pogosto zgodilo, da so duhovi iz raja stopili na Zemljo, da bi hitreje napredovali - rezultat pa je bil pekel.
8 Zdaj se dotaknimo še reinkarnacij iz treh nebes. V vseh treh nebesih živijo duhovi v nepojmljivi blaženosti; v tretjih, najvišjih, to so nebesa otrok, tam so že bogovi; kajti sposobni so vse uresničiti, torej tudi ustvarjati svetove in jih poseljevati z duhovi iz svoje sfere, vendar seveda vedno v soglasju z Mojim delovanjem in po Moji volji. In glejte, tudi ti se spuščajo na Zemljo in se pustijo reinkarnirati, največkrat v zelo revne družine, da si z vseživljenjskim trudom, težavami, odpovedovanjem in trpljenjem pridobijo nove duhovne zasluge, ki so sijajne in neprimerljivo lepe.
9. Res pa je, da tudi tam nekateri zgrešijo pot in končajo nesrečno; vendar pomagam, kolikor je mogoče, da pridejo na boljše poti. Če pa trmasto nadaljujejo po napačni poti in se ne pustijo prebuditi ter se ne dajo odvrniti od svojih zmotnih nazorov in življenjskih poti, potem po smrti po Moji milosti spoznajo, s kakšnim namenom so šli na Zemljo, kako so živeli in hodili po napačnih poteh ter namesto pridobili - le izgubili.
10. Nekateri se strašno obtožujejo, nekateri zagrabijo ponujeno roko duhovnih prijateljev in si prizadevajo, da bi kmalu popravili, kar je šlo narobe; nekateri pa sami sebe preklinjajo in gredo v usodo, ki so si jo sami ustvarili.
11 Tako vidite, kakšna je narava reinkarnacij; izvirajo iz različnih vzrokov: enemu uspe napredovati, drugemu pa ne, kajti odločilno je, ali človek sprejme ponujeno pomoč ali ne.
12 Ko se visoko napredni duh reinkarnira, se njegove dotedanje zasluge začasno odložijo in jih dobi nazaj šele takrat, ko se z lastnim prizadevanjem ponovno povzpne na isto stopnjo; s tem se podvojijo njegove zasluge in prav tako njegovi duhovni užitki.
13 Časovni razmaki med eno in drugo reinkarnacijo so različni. Nekateri imajo milost, da se reinkarnirajo takoj; to je odvisno od okoliščin, pa tudi od nepopustljivih prošenj in od dogodkov, za katere sami niso krivi. Sicer pa lahko čas med reinkarnacijama traja od takoj do 2000 in več let, kajti vedno odločajo okoliščine, kdaj naj se to zgodi in kdaj se lahko zgodi. Če napredni duh noče več na Zemljo, ga k temu nihče ne sili.
14 Da se napredek duhov spodbuja samo z reinkarnacijo, je popolnoma zmotno mnenje; kajti to bi bilo žalostno pričevanje o Moji božanski vsemogočnosti, če ne bi znali duhovi napredovati na drug način! - Povem vam: kar takšna usodna vera, ki ne izhaja iz Mene, večne Resnice, temveč iz modrosti indijskih mojstrov (mahatem), namerava doseči v večnostih, torej v neštetih milijonih let, to doseže otrok, ki veruje v Mene, Kristusa, z ljubeznijo v nekaj letih zemeljskega življenja.
15 Samomorilci, ki jih dogodki naravnost prisilijo v samomor, imajo glede na okoliščine prej ali pozneje milost, da ponovno stopijo v meso in popravijo, kar so zgrešili.
16 Mnenje, da je mogoče duhovno napredovati samo z večkratnim ponovnim utelešenjem na Zemlji, je velika zmota. Sicer je to dopuščeno, vendar ni pogoj, da se mora reinkarnacija zgoditi za plemenitenje grešnega jaza in napredek v duhovnem, kajti človek lahko tudi brez reinkarnacije na Zemljo napreduje v duhovnem kraljestvu. Zato karma ni vzrok za reinkarnacijo.
17 Če bi bila reinkarnacija pogoj, brez katerega se v duhovnem svetu ne bi dalo napredovati, potem bi si reinkarnirani v Evropi v devetnajstem in na začetku dvajsetega stoletja večinoma pridobili kot svoj napredek - pekel! - kajti v tem časovnem obdobju je bila Evropa središče kulture peklenskega hudičevstva, oziroma ustvarjanja hudičev.
18 Da je indijska religija, ki ves duhovni napredek človeka postavlja izključno v odvisnost od večkratne reinkarnacije, zelo pogubna za vernika, lahko vidite iz tega, da upa na svoj napredek šele iz ene reinkarnacije v drugo in sicer živi brez pravega upanja; zato je tudi napredek Indijcev v duhovnem kraljestvu majhen, saj vso večnost vidijo kot počasno napredovanje v duhovnem.
19 Glede stopnjevanja pri reinkarnaciji, kaj je nekdo bil prej in kot kaj zdaj želi biti na Zemlji, ni mogoče dati določenega odgovora. Nekateri živijo po svojih strasteh in se z njimi vrnejo na Zemljo, da jih ponovno imajo; nekateri, ki želijo duhovno napredovati, izberejo nižji stan, kakor so ga imeli prej, da bi se bolj ponižali - kralji postanejo kmetje ali obrtniki; učenjaki, ki želijo ponižati svojo učenjaško ošabnost, prosijo, da bi bili spočeti v družini, ki jim ne more omogočiti študija; duhovniki, ki so prej oznanjali zmotne nauke, kot spreobrnjeni prosijo za zelo revne razmere, da bi zadušili svojo pohlepnost, častihlepje in oblastnost, da ne bi prišli v položaj, ko bi spet širili zmotne nauke; praočetje, preroki in takšni visoko duhovni ljudje navadno izberejo revščino, da ne bi padli v duhovno temo - vendar jim to ne uspe vedno; kajti česar sami ne želijo, želijo njihovi starši ali dobrotniki, včasih tudi težnja po višji izobrazbi, in tako pogosto zaidejo v trop volkov, kjer duhovno propadejo.
20 Nepoboljšljivi grešniki so navadno postavljeni v bedne življenjske razmere, da ne bi tako zlahka našli priložnosti, da bi ponovno prebudili speče razvade in pregrehe ter si zgradili nov pekel, še večji od prvega.
21 Reinkarnacije se dogajajo med vsemi narodi in religijami, ne le pri nekaterih, vendar ne tako pogosto kot pri kristjanih in budistih. Razlog, da se reinkarnacije dogajajo tudi pri poganih in divjih narodih, je močno hrepenenje, da bi ponovno živeli kot človek med svojimi potomci. - Sicer pa so večinoma reinkarnirani v boljše verske razmere, da bi tako dosegli napredek.
11. V reinkarnaciji kaznovani grehi iz prejšnjega življenja.
Gradec, 1900-1902. Oče Jezus razodeva različne vidne telesno nepravilnosti kot duhovne napake in pomanjkljivosti ljudi, ki se kot grehi iz prejšnjega življenja kaznujejo v reinkarnaciji.
Gradec, 26. april 1901. Greh staršev in iz tega izvirajoče vidne posledice na njihovih novorojenih otrocih kot Božja kazen.
1 Vsak človek je proizvod svojega lastnega delovanja iz svojega prejšnjega življenja; Indijci temu pravijo karma, tj. »delovanje«.
2 To delovanje pa ne pomeni vedno, da mora izhajati iz prejšnjega dejstva, da se človek vedno reinkarnira v bolj bedne razmere, temveč je pogojeno z različnimi okoliščinami, ki niso znane niti indijskim mahatmam, ker brez vere v Jezusa ne morejo doseči najvišjih nebes. Reinkarnacije izhajajo iz različnih izhodišč, ki jih pozna samo Tisti, ki jih vodi; kajti duše ne morejo same stopiti v meso, temveč je to dovoljeno po Božji volji. Če bi se duše lahko same reinkarnirale, bi imel novorojen otrok isti razum, isto znanje in iste sposobnosti kakor duh, ki ustvarjalno deluje v duhovnem kraljestvu.
3 Če se eden ali oba starša na kakršenkoli način pregrešita proti Bogu, ljudem ali živalim, kar zahteva občutno kazen zaradi napuha, hudobije ali ne-ljubezni, se zgodi, da dobita za otroke takšna nesrečna bitja, da morata vse življenje gledati in nositi posledice tega; in to je potem dejansko Božja kazen.
4 Kar zadeva otroke, ki pridejo na svet kot slepi, gluhonemi ali obremenjeni s kakšno drugo hibo, ali pa to postanejo kmalu po rojstvu, niso nedolžne žrtve kaznovanih staršev, temveč so takšni otroci kaznjenci zaradi svojega prejšnjega življenja v mesu in v duhu; zato trpijo za grehe svojega prejšnjega življenja in se s tem poboljšujejo in očiščujejo za višje duhovno življenje v prihodnosti.
5 Iz te Moje popolnoma resnične razlage, kako kaznujem starše in otroke za njihove grehe, se morate naučiti, kako je treba živeti, da se pred Mojimi očmi izkažete pravične in da boste obvarovani hude kazni.
12. Zaznamovani
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, zakaj obstajajo zaznamovani, in opozarja pred njihovim zasmehovanjem, da zaradi tega človek ne bi bil kaznovan.
1 Ljudski izraz »zaznamovani« označuje tiste osebe, ki imajo na telesu kakšno znamenje ali hibo. Teh nesrečnih vam sicer ne bi postavljal pred oči, vendar se to dogaja kot svarilni zgled za vas vse, zaznamovane ali nezaznamovane, da bi eni spoznali, da živijo v kazni reinkarnacije, drugi pa bi si vzeli kot zgled, da se je treba varovati grehov, ki so zapisani v molitveniku in tukaj v krščanski teozofiji, da se ne bi v naslednji reinkarnaciji pojavili kot »zaznamovani«, kot vidni kaznjenci iz prejšnjega življenja.
2 Hkrati vas resno opozarjam, da takšnim zaznamovanim z njihovimi telesnimi hibami to ne mečete v obraz posmehljivo ali zlobno, niti da o njih na tak način govorite; kajti s tem lahko takoj dodate: v svoji naslednji reinkarnaciji bom sam prišel na svet kot tak »zaznamovan« zaradi grehov, ki jih zdaj zagrešim.
13. Zasmehovanje in zasramovanje zaznamovanih
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da je greh posmehovanja staršev vzrok, da dobijo prav takšne otroke, kakršen je bil tisti, ki so ga zasmehovali.
1 Nekateri starši ne vedo, od kod prihaja to, da dobijo zaznamovane otroke, saj menijo, da se nikoli niso pregrešili. Takšni starši naj natančno preiščejo vse svoje življenje in greh se bo že našel - kdaj in kako so ga storili. Če pa ga sploh ne odkrijejo, je to dokaz, da so ga oni pozabili, Jaz pa ne, ki sem bil zasmehovan v takšnem ubogem bitju!
2 Kajti kar storite Mojim otrokom, storite Meni, ki sem življenje v otroku! - Zato dobro premislite, preden se iz Mene norčujete in Me zasmehujete, kot iz svojega nedosegljivega Boga in Sodnika v najrevnejših! Ob pravem času vas bom zagotovo našel.
14. Po sadovih spoznate drevo
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje: obraz je ogledalo duše; oči so njena svetloba, kajti obraz in oči so znamenja, ali v človeku prebiva dobra ali hudobna duša.
1 Človeško življenje je boj med dobrim in zlim in h kateremu se človek nagne, tisto znamenje on duhovno in vidno prevzame.
2 Človek, ki se nagiba k dobremu, ima obraz, ki postane ogledalo dobrohotne duše, in iz njegovih oči sije božanska svetloba dobrote in prijaznosti. Temu ustrezajo tudi njegove vrline, saj bo vse izražalo le dobro in dobrohotnost.
3 Nasprotno pa je obraz hudobnega človeka skupaj z njegovimi očmi zunanje znamenje njegove notranje nevrednosti in njegovih slabih kreposti, in ni težko uganiti, čigavega duha je ta otrok. Zato oplemenitite svojo dušo! Da bo božanska svetloba ljubezni sijala iz vaših oči in dobrohotnost iz vašega obraza naproti vsem ljudem, da jih boste v ljubezni sprejeli v svoj krog in jih osrečili s svojo dobroto. Amen.
15. Slepi od rojstva.
Gradec, 23. junij 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da so slepo rojeni otroci v reinkarnaciji kaznovani zaradi svoje lastne krutosti in zaradi krutosti svojih staršev, ki so jo zagrešili nad živalmi ali ljudmi; vendar sta vedno odgovorni obe strani.
1 Slepota ob rojstvu je Božja kazen nad ljudmi, ki so bodisi sami storili krutost oslepitve nad živalmi ali ljudmi, in ta jim je kot Božje povračilo namenjena ob ponovnem utelešenju; ali pa se zgodi, da takšni ljudje kot starši dobijo otroke, ki so rojeni slepi. Seveda takšen slepo rojeni otrok v svojem prejšnjem življenju ni bil najboljše narave, zato mora okusiti kazen, ki kaznuje njegovo krutost iz preteklosti.
16. Enookost; škiljenje; hudoben pogled
Gradec, 30. oktober 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da je enookost kazen za hudobno oslepitev; - škiljenje kazen za grešno zapeljevanje z očmi; - hudoben pogled pa znamenje hudobne duše.
1 Enookost ni prirojena napaka, temveč je navadno pridobljena pozneje zaradi nesreče, vendar je kljub temu kazen reinkarnacije za prekršek v prejšnjem življenju proti človeku, ki je zaradi tega izgubil oko, ali tudi proti živalim zaradi hudobne oslepitve.
2 Škilavi. Škiljenje je kazen zaradi uporabe oči za grešne zapeljivosti.
3 Hudoben pogled, izvira iz hudobnosti duše reinkarniranega iz drugega pekla, ki je bil v prejšnjem življenju brez srca in brez čutenja do svojega bližnjega.
17. Pritlikavci
Gradec, 13. marec 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da je pritlikava postava kazen za ponos in ošabnost zaradi njihove čudovite postave v zadnji inkarnaciji.
1 Pritlikavci so ljudje, katerih prejšnje življenje je bilo sijajno. Bili so postavne postave, visoki in v vseh delih lepo oblikovani. Zato so postali ponosni na te svoje telesne prednosti in obenem zaradi njih ošabni.
2 V duhovnem kraljestvu so nosili podobo kače in leva, in ko so bili ponovno spočeti, so morali sprejeti nasprotno podobo prejšnjega življenja, da bi se ponižali.
3 To, da je človek velikanske postave ni kazen, temveč naravna danost; prav tako ni kazen neenaka višina otrok.
18. Pohabljenci
Gradec, 13. marec 1901. Oče Jezus razlaga, da je pohabljena postava človeka zunanje znamenje, kako je videti duhovno v svoji notranjosti.
1 Ljudje z izrednimi talenti, veliko modrosti, malo ali nič vere, pridejo po smrti v drugi pekel. Tam prevzamejo tisto živalsko podobo, kateri strasti so najbolj služili, in živijo dolga stoletja v tem bednem peklenskem življenju.
2 Takšni ljudje so duhovni pohabljenci in kljub svoji modrosti in ostrini talentov zelo zoprna bitja, od katerih se drugi duhovi oddaljujejo, ker so hudobni, lažnivi in neprijetnega vedenja. S svojimi drobci modrosti prekašajo druge in v vseh svojih govorih so zelo modri in bistroumni.
3 Ne poboljšajo se, temveč vztrajajo v svoji naravi. Zato Jaz dopustim, da so ponovno spočeti, da z njimi opravim novo življenjsko preizkušnjo. Nekateri se poboljšajo, nekateri ne. Njihova ostra zarezujoča modrost, pogosto spremljana z ateizmom, je znamenje njihovega notranjega duha.
4 Ta duh pa ni ne Božji ne dušni duh, temveč modrostna tekočina iz prejšnjega življenja, ki se drži duše in ji vlada. Vprašali boste: kako to? Ali ne razpade vsa svetna modrost skupaj z mesenimi možgani, saj v njej ni nič ljubezenskega duha? Tukaj vam moram razodeti skrivnost, da boste pred modrostjo bežali.
5 Modrost brez ljubezni v človeku je temen duhovni zrak in predstavlja satana, ki je njen oče. Ta satan s svojo modrostjo je nasprotni pol v vas proti Meni in ostane kot duhovno bitje, prebivalec v glavi duše. Takoj ko se otrok začne duhovno razvijati, se v njem prebudi tudi modrost in ga začne po modrosti hitro preoblikovati; in ker stare razvade in strasti razumarske modrosti v tem meglenem oblaku modrosti še dremajo, ni potrebno veliko, da človek spet postane izjemno bistroumen, zbadljiv v besedah in ateistično nastrojen, tako da se mu ni lahko zoperstaviti.
6 Takšne ljudi pustim, da odraščajo kot duhovni pohabljenci v ljubezni - tudi telesno neprivlačni: bodisi z majhnimi nogami in dolgim trupom, ali z dolgimi nogami in kratkim trupom; z neoblikovanim obrazom; z veliko glavo itd., torej s telesnimi znamenji pohabljenosti kot znamenjem, kako so videti notranje pred Menoj.
7 Lahko bi razodel še marsikaj - toda čemu? Premislite, da se vam duhovni pohabljenci kažejo kot telesni pohabljenci, in postanite modri v duhu ljubezni, da boste postali duhovne podobe Boga.
19. Hromost; zviti udi
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da je hromost kazen za hudobno povzročeno hromost; - zvite noge ali roke pa za zasmehovanje in pohabljanje drugega bitja.
1 Hromost. Ta kazen v reinkarnaciji doleti tiste, ki so bili v prejšnjem življenju iz hudobije ali iz kakšnega drugega razloga krivi, da je njihov bližnji postal hrom.
2 Zvite noge ali roke. Te napake in hibe se ne pojavijo kot prirojene napake, kajti otroci pridejo na svet brez napak, temveč nastanejo pozneje zaradi enega ali drugega vzroka; vendar so vedno kazni za storjene grehe v zadnji inkarnaciji.
3 Takšne telesne napake so posledica krivde zaradi hudobnega posmehovanja ali zlobnega poškodovanja osebe, otroka ali odraslega – to je sicer stranski vidik – prav tako tudi zaradi takšne krutosti do živali; zato bodite kot ljudje usmiljeni in sočutni, da vas ob reinkarnaciji ne doletijo takšne kazni! Učite svoje otroke, da naj bodo nežni, usmiljeni in sočutni do vsake živali in živalce, in bodite sami vzor ljubezni in usmiljenja svojim otrokom, da se bodo ravnali po vašem življenju in bili srečni na svetu.
20. Grbavci
Gradec, 26. april 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da je grbavost kazen za neduhovna dejanja njihove nečimrnosti in ošabne domišljije o telesni lepoti v prejšnjem življenju.
1 Danes vidimo zelo veliko grbavih ljudi; nekoč ni bilo tako, ker vzroki niso imeli tolikšne moči kot sedaj.
2 Z zdravniškega stališča obstajajo različni vzroki, katerim pripisujejo nastanek grbe; z Mojega stališča pa so to duhovni vzroki, iz katerih nato nastanejo materialni. Jaz natančno vem vse, kar človeka čaka v telesnem življenju, in zato tem dušam dam, da morajo z telesnimi poškodbami odplačati grehe prejšnjega življenja.
3 Starši, ki imajo grbave otroke, naj se zaradi tega ne žalostijo; kajti ali so sami krivi za to ali pa so takšni otroci zanje milost v takem ali drugačnem pogledu. Resda noben grbav otrok ne pride na svet, ker duše niso grbave, vendar ni učinka brez vzroka - tako tudi tukaj - in ta vzrok poznam samo Jaz, ki dopuščam, da se učinek pokaže.
4 Obstajajo duše, ki so v telesnem življenju svojo telesno lepoto uporabljale kot znak razkazovanja za svoja neduhovna dejanja in so tako polne grehov, in na to še ponosne, prišle v duhovno kraljestvo. Takšnih duš ni mogoče ozdraviti z razumnimi besedami, ker so polne prazne domišljije o svoji telesni lepoti. Kaj naj se z njimi stori drugega, kot da se jih spet pusti vstopiti v meso, vendar v takšnih razmerah, da izkusijo prav nasprotje prejšnjega življenja? Z iznakaženim telesom so posmeh drugim in ovira samim sebi, da se predstavljajo kot nekaj posebnega; tako pa se večinoma naučijo ponižnosti - in to je bil namen reinkarnacije.
5 Če takšne kaznovane duše kljub temu ne postanejo ponižne, temveč ošabne, se morajo po smrti znova vrniti, vendar v še mnogo revnejše razmere; kajti zdaj morajo odplačati grehe dveh inkarnacij. Tako kaznujem duše, ne da bi jim stopil naproti z besedami prisile - zakona in razglasil sodbo. Sodbo - kazen - morajo odplačevati tolikokrat in tako dolgo, dokler se ne ponižajo. Zato se varujte nečimrnosti zaradi svojih telesnih prednosti, da ne bi postali kaznjenci svoje nečimrnosti in ošabne domišljije!
21. Kreten (neumen, nerazumen ali butast )
Gradec, 23. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da se kreteni rekrutirajo iz takšnih grešnikov prejšnjega življenja, ki so bili brezbožni in pokvarili veliko ljudi.
1 Človeku je v življenju dana svoboda, da lahko postane dober ali hudoben. Zato je vsak človek po Boži volji nasvetu svoboden, da se po lastni volji izoblikuje bodisi v božansko bitje, bodisi v hudiča.
2 Mnogi ljudje pridejo na Zemljo, da bi tukaj našli Mene, svojega Očeta in Stvarnika, in marsikdo Me tudi resnično najde; drugi pa zapadejo v materijo, ničesar ne verujejo, postanejo brezbožni in s tem živalski zaradi pomanjkanja ljubezni, ter zaradi strasti, ki jih degradirajo še bolj kot so živali. Obstajata dve poti, po katerih človek postane duhovna žival. Nekateri izhajajo iz ljudi, ki so bili prej veliki in plemeniti duhovi iz drugih zvezdnih svetov ali pa so že enkrat ali dvakrat živeli na Zemlji; drugi pa iz ljudi, ki so prvič na Zemlji prešli skozi mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo ter dosegli dostojanstvo človeka.
3 Če na Zemlji takšni ljudje zavržejo vsako vero in poleg tega sprejmejo živalske in neduhovne lastnosti, na primer v spolnem življenju, kot požeruhi, pijanci itd., ali celo vodijo javno škandalozno življenje v spotiko drugim - naj bo to kot plesalke ali baletni plesalci, Coupletjäger (1*) z zapeljivo grešno vsebino, pisci moralno pokvarjenih knjig ali takšni slikarji, umetniki itd. - in ko takšni ljudje umrejo, postanejo v duhovnem kraljestvu živali, pogosto z hudobnim značajem. Po daljšem času jih pustim ponovno spočeti in takrat pridejo na svet takšni kreteni, ki so pol živali, pol človeka, ker v njih prebiva premalo ali nič Božjega duha. Če je slednji primer, so na nižji stopnji kot živali in ne morejo iz sebe spraviti razumljivega glasu, ker v njih manjka Bog kot darovalec besede. Vsem so v posmeh, sami sebi v breme in ljudem pogosto nevarni.
4 Starši, ki dobijo takšne kretene, so zelo nesrečni, vendar so sami krivi za to: bodisi zaradi zasmehovanja takšnih ubogih bitij bodisi zaradi kakšnega druge pregrehe proti Bogu, ljudem ali takšnim nesrečnim bitjem. Starši, ki se s tem nikoli niso pregrešili, s tem niso kaznovani.
5 Kreten mora po svoji smrti po določenem času ponovno biti spočet, da postane človek z razumom in izobrazbo; kajti reinkarnacija kot kreten je bila kazen za dušo, da je v posmeh ljudem, naslednja reinkarnacija pa mu spet prinese dostojanstvo človeka. Na Štajerskem, domovini kretenov, jih imenujejo Todel, na Koroškem Tocker.
1* Coupletjäger - kabaretski pesnik, satirik
22. Bedaki in tolpa bedakov
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da mora ta vrsta ljudi prestati kazen za svoje neduhovno prejšnje življenje, v katerem so pokvarili moralo mnogih ljudi.
1 Od teh omenjenih ubogih bitjih, ki pogosto človeka gledajo z nasmejanim režanjem, jih je v vzhodnih nemških Alpah veliko. Njihov izvor je zelo žalosten. - Če bi imeli pred seboj podobo takšnega napol živalskega bedaka iz njegove zadnje inkarnacije, bi pred seboj videli finega, visoko izobraženega človeka, ki je nekoč svetu ugajal s svojim talentom, svojimi uvidi duha in duhovnimi dosežki.
2 Ker je bilo njihovo duhovno prejšnje življenje podobno kretenom ali skoraj enako, boste tam našli podrobnejšo razlago. Nekoč je lahkotno skakljal po gledališkem odru ali v plesnih salonih, zdaj pa se bedno potika naokrog s težkimi koraki - pogosto jeclja komaj razumljive besede: živel je živalsko, umrl živalsko, postal živalski duh in se kot živalski človek ponovno reinkarniral na svet.
23. Bedaki, ki se smehljajo in režijo
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da ti ljudje odplačujejo kazen za množično kvarjenje morale svojih bližnjih v prejšnjem življenju.
1 Takšne, ki se režijo in se smejejo, najdemo večinoma med kreteni in bedaki in predstavljajo nekdanje neumne klovne iz cirkusov ter šaljivce iz gledališč, ki so nekoč žgečkali smejalne mišice gledalcev in jih spravljali v smeh, zdaj pa se zato sami režijo, kjer se vsak razumen človek hitro obrne stran od njih, da mu ne bi prišli preblizu s svojo režajočo se neumnostjo.
2 Iz tega lahko spoznate, kako sem zadovoljen z vami, kadar takšnim šaljivcem v gledališču, cirkusu ali pri javnem petju šaljivih pesmi ploskate in jim pomagate, da po telesni smrti postanejo še večja peklenska zver; kajti takšne šale, dovtipi in šaljive pesmi so visoka šola kvarjenja morale.
24. Idioti, geniji in bebci
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da idioti nosijo kazen za grehe svojih staršev; - Geniji se kot umetniki pogosto ponovno rodijo v isto družino, s katero imajo krvno sorodstvo; - bebavost pa je kazen za duhovito zasmehovanje bližnjih.
1 Idioti in geniji v eni družini. Ta izjema nastane takole: idiot je posledica greha staršev, torej kazen, bodisi iz prejšnjega življenja bodisi iz sedanjosti; genij pa je duhovno razvit človek iz preteklosti, ki je bil ponovno spočet v isti družini, kar se na prošnjo duha pogosto zgodi.
2 Tudi otroci, spočeti v pijanosti, postanejo za kazen idioti - kajti spočetje otroka je spočetje Božjega otroka, torej sveto dejanje; vi pa ga pogosto izvršujete bolj živalsko kot najbolj navadna žival, zato kazen!
3 Bebavost pa je kazen za predrzno in zaničevalno modro ravnanje z bližnjimi osebami, za tako imenovani dolg, oster jezik, ki bližnjega obravnava z navidezno modrostjo - z njim se ga zasmehuje, zasramuje in obravnava kot manjvredno bitje z duhovito modrostjo, ki se v naslednji inkarnaciji spremeni v bebavost.
25. Velike glave in golšavi
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da takšni ljudje odplačujejo kazen za zasmehovanje, ki so ga zagrešili starši ali oni sami v prejšnjem življenju.
1 Velike glave. Ljudje z nesorazmerno veliko glavo so navadno kaznjenci za grehe iz prejšnjega življenja v sedanji reinkarnaciji. Nekdanje zasmehovanje in norčevanje je zdaj kaznovano. Debel vrat ni kazen
2 Golšavi. Golšo znanost razlaga kot posledico mineralne vode. To mnenje je sicer pravilno, vendar se v tem skriva tudi duhovna kazen za storjene grehe, in sicer za zasmehovanje in norčevanje, ki so ga storili bodisi starši bodisi človek sam. Toda tudi greh iz prejšnjega življenja se kot kazen pojavi v reinkarnaciji, če ni bil poravnan v času življenja.
26. Gluhi
Gradec, 27. maj 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da je gluhost kazen, ker so bili takšni ljudje v prejšnjem življenju zavistni in zlonamerni do drugih zaradi njihovega znanja in pridobljenih prednosti.
1 Ljudje, ki drugim zavidajo njihovo znanje in pridobljene duhovne prednosti, bodisi pridobljene v šoli in z vzgojo bodisi z lastnim prizadevanjem, so zavistni, ošabni in privoščljivi ljudje, ki drugemu ne privoščijo tega, česar sami nimajo ali ne morejo imeti.
2 Ker pa se znanje pridobi samo s šolskim poukom ali vzgojo, pri kateri človek posluša govorjenje in nato sam govori ter ga posreduje drugim, je karma takšna, da mora takšen zavisten človek ostati brez organa, ki bi mu omogočal poslušati znanje drugih ali svoje znanje posredovati drugim.
27. Nemi (mutci)
Gradec, 27. maj 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da je nemost kazen za tiste, ki so v svojem prejšnjem življenju svojo govorniško premoč uporabljali zato, da drugim z brutalnim gospodovanjem in zatiranjem niso pustili govoriti ali uveljaviti njihovega pravilnega mnenja.
1 Mnogi ljudje imajo zelo slabo navado, da nikomur ne priznajo pravice govoriti ali izraziti svojega mnenja, temveč želijo biti povsod vodilni in obvladovati mnenje. Ali to mnenje ustreza resnici ali pa resnico kruto zatira, jim je drugotnega pomena, medtem ko njihovo osebno mnenje s pomočjo govorniške premoči povsod postane glavna stvar.
2 Takšni junaki besede in govora so pri ponovnem utelešenju kaznovani z nemostjo, da njihov ponosni užitek, da so povsod prvi, vodilni in gospodovalni nad ljudmi, konča tako, da stojijo kot zadnji - kot nemi. Takšni nemi imajo sicer veliko željo govoriti, vendar so prisiljeni svojo razumsko modrost, ki je nekoč ošabno slavila zmago nad bližnjimi, odplačati s ponižujočo ponižnostjo nemosti in vse sprejemati. S tem se ozdravijo svojega ošabnega obvladovanja mnenj ljudi in postanejo sposobni za duhovni napredek.
28. Gluhonemi
Gradec, 27. maj 1901. Oče Jezus pojasnjuje, da je gluhonemost kazen za posmehljivo zasmehovanje bližnjih, ubogih gluhih ali nemih v sedanjem ali prejšnjem življenju.
1 Človek ne sme obravnavati gluhih ali nemih s podcenjevanjem, se norčevati iz njih, jih zmerjati ali na kakršenkoli drug način zatirati, saj so ti kaznovani po Božji volji.
2 Moja kaznujoča roka je do takšnih brezsrčnih prestopnikov sicer potrpežljiva, a vseeno ne izostane. Bodisi že v tem življenju bodisi pri ponovnem utelešenju so kaznovani tako, da morajo sami vse življenje trpeti iste napake, zaradi katerih so druge zaničevali, zasmehovali ali zatirali - iz kakršnegakoli razloga, naj bo iz šale ali zaradi osebne koristi.
3 Zato naj vsak dobro premisli, kaj dela, da ne bo kot povračilo požel tistega, kar je posejal.
29. Materino zazrtje (ali vtis)
Gradec, 30.Oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da je oblikovanje obraza otroka v veliki meri odvisno od vedenja matere med nosečnostjo, deloma pa tudi od očeta.
1 Pomembno vlogo ima vedenje matere v prvem času nosečnosti, ko je otrok še v nastajanju. Duša otroka je z dušo matere v duhovnem občutenju kakor eno bitje, zato mora mati v času nosečnosti posvečati največjo pozornost sami sebi, da ne bi zagrešila napak, ki bi se nato otroku prirojeno pokazale bodisi zunanje materialno vidno, bodisi duhovno-duševno delujoče.
2 Lastnosti in strasti matere dobi otrok po krvi, iz katere je zgrajen; očetove lastnosti in strasti pa večinoma po duhu, ki izhaja iz očeta ob približanju materi, kajti duša otroka vse to sprejme in uporabi za izgradnjo otroškega telesa in same sebe.
3 Če pa se mati zelo resno zagleda v neko osebo in dolgo zadržuje oči na njej, potem je duša otroka kakor hipnotizirana z mislimi in s čuti matere; ker pa misli in čuti v možganih matere oblikujejo duhovna telesa, dobi duša otroka bolj ali manj duhovni vtis, da posnema tako močno opazovano podobo, ki jo ima kot materinski vzor. Tako dobijo otroci obraze znanih oseb, zajčjo ustnico, živalim podobne obraze in različne iznakaženosti, ki bi jih bilo mogoče zlahka preprečiti; lahko pa dobijo tudi najlepše oblike glave in obraza, če je predmet opazovanja takšen otrok ali celo naslikana podoba.
4 Oblikovanje telesa je pogosto krivda matere. Zato matere! Pazite, da v takšnih stanjih živite po Mojih navodilih in da svoje oči usmerjate le na veličastno in vzvišeno! Zelo žalostna podoba »Marije sedmih žalosti« je že marsikateremu otroku dala svojo fizionomijo. Zato pozor! Kajti glava, oči, ušesa, nos, obraz itd. lahko zaradi takšnega zazrtja postanejo lepi ali grdi - odvisno od tega, v kaj se je mati močno poglobila: mati je načrtovalec zgradbe, otrokova duša pa graditelj po tem načrtu.
5 Toda tudi za oblikovanje možganov in inteligenco otroka so starši vzor otroški duši. Kakor je povedano v Molitveni knjigi, otrok prejme del očetovega in del materinega duha; s tema dvema je otrokova duša v stalnem električnem stiku z materjo in očetom. S čimer se mati in oče duhovno ukvarjata, to duša po tej električni povezavi prejme; zato se zgodi, da na primer otrok očeta, ki si zelo napreza glavo z neko znanostjo, prejme duhovni tok inteligence od tega, zato so otroci inteligentnih staršev večinoma inteligentni - razen če vmes napake staršev dobrega na kak način ne okrnijo ali celo uničijo. Očeta inteligenca je še posebej močno deluje na otroka, če je oče blizu matere, saj otrokova duša električno in opazujoče privlači očetovo inteligenco in jo asimilira vase.
6 Če pa starši med nosečnostjo delajo življenjske napake, o prirojeni inteligenci (ali duhovnih darovih) otroka ni mogoče govoriti; takšni otroci so običajni proizvodi, v katere je že položen seme slabega.
7 Obstajajo izjeme, vendar so tudi te duhovne narave: zaradi enega od staršev ali zaradi inteligentnega okolja, kjer otrokova duša vidi samo plemenito in vzvišeno, ali zaradi poznejšega nezavednega prebujanja otrokovega razuma, zaradi česar iz njega vendarle postane inteligenten otrok, kajti človek neprestano sprejema vase tisto, kar se njegovemu dušnemu duhu ponuja od prvega dne spočetja do konca življenja.
8 Zato: če želite imeti lepe in inteligentne otroke, morate sami ravnati tako, kot to zahteva duhovna izobrazba otroka. Kajti vse je odvisno od staršev, kakšni bodo njihovi otroci. Če starši živijo po Mojih božjih navodilih in znajo ta navodila pravilno uporabljati, bodo imeli takšne otroke, kot si sami želijo, saj so čuti staršev za otrokovo dušo vzor za njeno lastno oblikovanje. Če starša nimata lepe postave in obraznih potez, lahko mati skozi z lepo podobo, skozi svojo stalno, vztrajno hrepenenje in poglabljanje ali domišljijo, to podobo duhovno sprejme vase in ob trdni veri, da bo dobila otroka, kakršen je podoba, to spremeni v dejstvo. Tako lahko tudi manj prijazni starši dobijo čudovitega otroka. Seveda se mati v svojem hrepenenju in poglabljanju ne sme zanašati le nase, ampak mora tudi Mene prositi za uresničitev svoje želje, in to se bo zgodilo.
30. Tatinska sla
1 Ljudje pravijo: če mati med nosečnostjo kaj ukrade, bo njen otrok tat.
2 To mnenje je napačno; da pa tatinski starši vzgajajo svoje otroke v tatove, je samo po sebi razumljivo, in da starši, ki sami radi kradejo, svojih otrok ne kaznujejo, če si prilastijo tujo stvar, je v naravi stvari. »Kar se v mladosti naučiš, v starosti znaš« je sicer že utemeljeno v pregovoru in splošno znano, le tako imenovano...
3 Kleptomanija ima drug vzrok: nekateri tatinski ljudje svoje navade ne morejo opustiti niti kot ljudje niti kot duhovi, zato so včasih reinkarnirani v bogate družine, kjer imajo vsega v izobilju, zaradi česar jih želja po kraji ne mika, saj lahko vse kupijo z denarjem. Če pa se kljub temu zgodi, pomeni, da je v njih tako močna manija po kraji, da je niti obilje ne more povsem preprečiti, lahko pa vsaj omili to grdo strast.
31. Zakaj dobijo tudi tatovi, roparji, morilci in drugi zločinci otroke, čeprav jih bodo verjetno pokvarili?
Gradec, 23. april 1903. Oče Jezus pojasnjuje, da duhovi zločincev ponovno prihajajo na svet po zločincih zato, ker to sami izrecno želijo; včasih pa se kljub temu zaradi življenjskih okoliščin doseže napredek.
1 Obstajajo duhovi, ki imajo tako močan nagon po reinkarnaciji v družino, ki ustreza njihovim divjim poželenjem in željam, da nimajo nobene želje po drugih mišljenjih ali ciljih. Ker s takšnimi duhovi ni mogoče ničesar storiti, se njihovemu nagonu ugodi in ponovno stopijo v meso.
2 Včasih se pri takšnih divjakih nadaljuje njihovo prejšnje življenje, nekateri pa zaradi novih okoliščin najdejo drugo smer, ki jih vodi na boljše poti, in tako se vendar doseže napredek skozi reinkarnacijo. Zato naj nihče ne presoja napačno; kajti ni odvisno od Mene, temveč od izrecne in vztrajne želje in nagona duha, kaj bo iz njega - boljše ali slabše - saj Jaz svobodo duha kolikor je mogoče upoštevam.
32. Tretji spol. Helenska ljubezen
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da ljudje, ki živijo v helenski ljubezni, potrebujejo zgodnjo poroko, da se odpovejo nenaravni ljubezni.
1 Ljudje z vročo krvjo in nenaravno spolno ljubeznijo se pojavljajo predvsem v vročih deželah; v hladnih krajih so redki, ker na to vpliva podnebje.
2 Ljudje, pri katerih moški hrepeni po moškem in je vanj vroče zaljubljen, so sad duhovne norosti. Navzven se na njih ne opazi nič posebnega, drugače pa je v notranjosti. So divje pohotni in imajo odvraten nagon po človeški združitvi, vendar v napačni smeri, ker naravno zanje nima več nobenega čara; nekateri pa se tudi bojijo posledic.
3 Takšne ljudi je skoraj nemogoče ozdraviti, ker so preveč divje prevzeti s tem. Potrebujejo reinkarnacijo pod pogoji, da lahko kmalu po spolni zrelosti živijo naravno ljubezen; tako se popolnoma odvadijo nenaravnega življenja in postanejo običajni ljudje.
33. Zakaj ljudje pridejo na svet z obema spoloma?
Gradec, 30. oktober 1902. Oče Jezus pojasnjuje, da so hermafroditi veliki nečistniki iz prejšnjega življenja, ki so s telesno pohabitvijo nekoliko zadržani.
1 Vsak človek mora po svojih močeh krotiti svoje pohotne želje in jim ne pustiti prosti tek, da podivjajo.
2 Hermafroditi so ljudje, ki so v prejšnjem življenju vodili škandalozno spolno življenje in so se s tem degradirali v človeške svinje. Ko pridejo v duhovni svet, nadaljujejo to življenje s podobno mislečimi in to na najbolj ogaben način. Njihova telesna podoba je bila pol opica, pol kača, kot predstavitev izrojene dedne grešnosti nečistosti: opica kot nečista žival; kača kot ustreznica pohotne sebičnosti rajske kače.
3 Ker duše nečistega človeka ni lahko ukrotiti, je bilo pri ponovnem spočetju treba spol pohabiti, da bi divjemu nagonu po pohoti postavili velik jez.
4 To je torej vzrok hermafroditnih rojstev in koristno bi bilo takšne ljudi poučiti, kako je s tem, da ne bi znova nesrečni prišli v onstranstvo. Najbolje je, da se jim da to razlago v branje.
5 Da se pojavljajo tako različno glede na moški ali ženski značaj, je spet posledica tega, ali so bili prej moškega ali ženskega spola. Nagnjenje odloča, saj pohabitev ne presega meja spola.
6 Kar zadeva umetno (hipnotično) preprečevanje, to pred Menoj ni dovoljeno; kajti z močjo lahko to spremenim sam in ne potrebujem pomočnikov. Toda želim, da si vsak zasluži svoja nebesa, sicer vanje ne pride - zato jim ne kradite nebes! Pouk mora potekati svobodno v budnem stanju.
34. Nagnjenje moški k moškemu in ženski
1 To so helenski razvratniki.
35. Nagnjenje ženska k ženski in moškemu
1 To so helenski razvratniki:
36. Nagnjenje ženska k ženski
1 Takšna ženska je po duši moški in le po telesu ženska, da bi se s tem krotile strasti.
2 Vsi takšni razvratniki so obsedeni z duhovi nečistosti. Njihovo izboljšanje je večinoma mogoče le tam, ker jih družbeni red in moralni zakon držita na uzdi; v duhovnem svetu, kjer vlada popolna svoboda, je z izboljšanjem takšnih duš slabo. Zato je treba takšne ljudi na Zemlji opozarjati na nevarnost njihovega ravnanja in jih v vsem poučiti, da ne bi prišli nesrečni v onstranstvo.
37. Prepričljiv dokaz o tem in onem svetu
1 Da imajo telesno čutni ljudje tudi v duhovnem svetu iste razvade in se malo razlikujejo od živalskih duš, potrjuje zgodba, ko sem Jaz Jezus, hotel izgnati hudobne duhove iz obsedenih v pokrajini Gerazencev. Lk 8,26-33
2 Prosili so Me, naj jim dovolim iti v čredo prašičev, da bi lahko še naprej živeli po svojih čutnih nagnjenjih in željah; toda prašiči so bili čistejši od teh duhov, zato so podivjali, ko so duhovi vstopili vanje, stekli naravnost v morje in se utopili, zaradi česar so hudobni duhovi spet ostali svobodni in brez doma ter so morali drugje iskati zatočišče, saj zaradi utopitve prašičev niso našli odrešitve svojih razvad.
38. Preobrazba duše v reinkarnaciji
1 Reinkarnacije duše moškega kot ženske ali obratno, duše ženske kot moškega, se v običajnem stanju ne dogajajo; izjema je samo tretji spol, kakor je bilo prej pojasnjeno.
39. Reinkarnirani. O reinkarniranih delnih duhovih
Zürich, 23. avgust 1904. Oče Jezus razlaga, da ljudje ne nosijo v sebi reinkarniranih duš ali delnih duš visokih nebeških bitij kot zaščitnikov, in da je to zmotno učenje, ki so ga vnesli duhovi ali Satan.
1 Moji ljubi otroci, nekateri izmed Mojih otrok nauka o reinkarnaciji ne razumejo pravilno in menijo, da obstajajo tudi delne reinkarnacije - to pomeni, da visoki duhovi v glavnem delu ostanejo v nebesih, le del svojega jaza pa reinkarnirajo in pošljejo na Zemljo; celo da takšni visoki duhovi svojo dušo razdelijo na več ljudi kot delne duhove ali da se takšen delni duh kot voditelj nekega človeka vanj reinkarnira.
2 Ta nauk je popolnoma napačen, ker je zmoten nauk, ki je prišel od duhov ali Satana, kar vam bo pojasnila naslednja razlaga.
3 Vsak človek je zase popolni jaz in dva človeka ne moreta biti združena v enem telesu, ker ima vsak drugačne zasnove, ki se z zasnovami drugega ne ujemajo; zato dva človeka nikoli ne moreta biti združena v enem telesu - oziroma pravilneje - v eni duši.
4 Poleg tega velja pravilo, da mora vsak človek sam iz sebe postati to, kar želi postati, in da je vsak sam pred Menoj odgovoren za svoje delovanje ali nedelovanje. Kako bi se torej delni duh visokega nebeškega duha lahko vmešal, če bi duša reinkarniranega zašla na napačno pot, mar ne bi tudi delni duh nadangela bil pokvarjen in potegnjen v pekel?
5 Ali ne bi tak delni duh nadangela utrpel velike škode, ki jo pogosto ne bi bilo mogoče popraviti več sto let? Da, gotovo bi bil v velikem minusu, ker bi moral delni duh šele po dolgem času, po tisočih letih, ponovno pridobiti izgubljeno in popraviti pokvarjeno.
6 Če pa bi se v drugem primeru duša reinkarniranega dobro razvijala in dosegla svojo popolnost, nato pa bi bil delni duh ločen od nje in vrnjen svojemu lastniku, bi reinkarnirani izvalil kukavičje jajce, kajti trudil bi se tudi za duhovno izobrazbo delnega duha, ki bi bil brez njegove vednosti v njem, vendar ne kot lastni jaz, temveč kot suženj nekoga drugega - kajti vsak inkarnirani ali reinkarnirani se začne v svojem razvoju povsem na novo izobraževati, ker je prejšnje življenje zakrito in shranjeno; tako bi bil reinkarnirani prisilni delavec za drugega.
7 Da so takšni pojmi o reinkarnaciji popolnoma napačni, lahko zlahka razumete, saj bi šlo za prevaro: prvič z Moje strani, če bi kaj takega dopustil, in drugič z angelskim duhom, ki bi s svojim delnim duhom izvedel takšno prevaro.
8 Veste, da so danes mnogi nadangeli reinkarnirani, pa vendar vidite, da jih navzven sploh ne moremo ločiti od drugih ljudi, da sploh ni razlike, ali je v otroku peklenski ali angelski duh. Mnogi angelski duhovi in visoki duhovi iz drugih svetov so zaradi današnjega načina vzgoje, knjig in literature ki zanikajo Boga, ki vse višje in duhovno vleče v blato, celo tako močno zatemnjeni, da sami propadejo ter zanikajo Boga in nadaljnje življenje duše.
9 Vprašanje je: kakšno korist bi imel tak angelski delni duh pri človeku, ki je postal hudič? Izgubo - in nič drugega kot izgubo in zmanjšanje svoje kakovosti, saj nihče od reinkarniranih ne ve ničesar o svojem prejšnjem življenju, temveč se mora vsak znova razvijati od korenine naprej.
10 Vidite torej, da bi obstajali le dve možnosti, če bi obstajali delni duhovi, ki bi se utelešali v reinkarnirano dušo: ali prevara nad reinkarniranim, ki bi opravljal tlako za drugega, ali pa izguba duhovne kakovosti delnega duha.
11 Obstajajo tudi takšni, ki menijo, da visok duh ne pride z neba, temveč le iz delnega duha, ki si pusti svojo dušo reinkarnirati na Zemlji.
12 Tudi ta pogled je povsem napačen, kajti središče duše je vodilni del njenih delnih duš, saj so te le miselna telesa duše in so popolnoma odvisna od nje - tako kot vaše misli, ki jih usmerjate na katerikoli znan kraj na Zemlji. Dokler se tam zadržujete, ste tam tudi s svojim dvojnikom kot miselnim telesom; takoj ko pa svoje misli usmerite drugam, tudi telo dvojnika, ki ni nič drugega kot duševno miselno telo, bliskovito izgine - kakor zrcalna podoba, ko se oddaljite od ogledala.
13 Tako je tudi z delnimi duhovi pri reinkarnaciji: ali je duša v celoti inkarnirana ali reinkarnirana, ali pa sploh ni inkarnirana. To si zapomnite kot razlago vašega Očeta Jezusa. Amen.
40. Po zemeljski inkarnaciji sledi zemeljska reinkarnacija
Graz, 3. november 1902. Oče Jezus razodeva, da tisti duhovi, ki so bili enkrat inkarnirani na Zemlji, niso več inkarnirani v druge osončja, planetarne ali zvezdne svetove, razen na Luno kot kazensko ustanovo Zemlje za prevelike ljubitelje zemeljskih dobrin in žensk.
1 Ponovno utelešenje duše, ki je bila na tem svetu že enkrat inkarnirana, se vedno znova dogaja na tej Zemlji. Izjema je Luna kot kazenska ustanova za preveč posvetno usmerjene duše, ki so se popolnoma zaljubile v materijo Zemlje in imajo v glavi samo svoje dobrine, svoje hiše, svoje premično in nepremično premoženje; te se ne reinkarnirajo na Zemlji, temveč na Luni, kjer vladajo zelo revne premoženjske razmere. S tem se konča njihova ljubezen do zemeljskih dobrin, saj jim postane jasno, da so prav zaradi svoje naklonjenosti do vidnih zemeljskih dobrin reinkarnirane v kazensko šolo življenja na Luni.
2 Ta ukrep jih privede k razumevanju, zato začnejo sovražiti materijo, ki jih je naredila nesrečne.
3 Hkrati tja pridejo tudi tisti, ki so poleg zemeljskih dobrin kazali posebno naklonjenost svojim ženam in niso veliko mislili na Boga. Ti morajo sedaj za kazen od svoje poroke dalje nenehno nositi svoje žene na ramenih, za kar so jih že kot otroke navajali. (glej Jakob Lorber Luna)
4 Prebivalci iz drugih zvezd, sonc in planetov so inkarnirani na Zemljo; z Zemlje pa ne drugam kakor na Luno, saj je ta planetarni del Zemlje in njena kazenska ustanova za posvetne duše.
41. Zemlja kot zadnji inkarnacijski svet duš
Od 1854 do1904. Oče Jezus razlaga, da tisti, ki je enkrat inkarniran na Zemlji, ne bo več inkarniran na drugih zvezdah.
1 Obstaja nauk, ki so ga razširili spiritistični krogi, da se duhovi, ki so bili enkrat inkarnirani na Zemlji, po smrti prenesejo in inkarnirajo na drugih svetovnih telesih.
2 Ta nauk je neresničen; kajti Zemlja je zadnje nebesno telo, kar se tiče duhovnega pomena za dušo. Jaz, Jezus, sem s svojo inkarnacijo naredil Zemljo za izbranko vseh zvezdnih svetov. Zato velja: kdor je enkrat inkarniran na Zemlji, ta ob normalnem napredovanju duše ne bo več rojen na nobeni drugi zvezdi, kajti Zemlja predstavlja zadnjo in glavno stopnjo v potovanju duše.
3 Kdor še ni stopil na to zemljo, ne pride do Božjega otroštva, saj je tukaj treba premagati največje in najtežje naloge telesnih preizkušanj, po katerih se doseže ponovno rojstvo duha.
42. Prekinjen spomin pri inkarnacijah
Graz, 3. november 1902. Oče Jezus pojasnjuje, zakaj človek ob vsaki inkarnaciji izgubi spomin na prejšnje življenje in to primerja s podobnim stanjem ob prebujenju iz magnetičnega spanja.
1 Da se človek ne spominja svojega prejšnjega življenja na svetu in v duhovnem kraljestvu, je zato, ker se mu ob inkarnaciji in reinkarnaciji vzame ves prejšnji spomin in tako izgubi vse dogodke, ki jih je prej doživel.
2 Ta ukrep se zgodi zato, ker mora človek vsakokrat, ko ponovno vstopi v meso, znova prehoditi celoten razvoj življenja, da si v vsem pridobi nove zasluge. Kajti ob vsaki reinkarnaciji, če je bila srečno preživeta, se k že pridobljenemu iz prejšnjega življenja dodajo nove življenjske pridobitve iz grenkega in kislega.
3 Pozaba ali nevednost o prejšnjem življenju ob vstopu v novo reinkarnacijo je podobna stanju prebujenja iz hipnotičnega ali magnetičnega spanja, kjer prebujeni nima nobenega pojma in nobenega spomina o tem, kaj je v stanju spanja govoril ali storil in kaj se je z njim dogajalo. Pri reinkarnaciji sem Jaz človeku odvzel spomin na prejšnje življenje; pri hipnotičnem spancu, pa prisilno delovanje nad dušo, prekine povezavo med dušo in njenimi možgani; pri magnetičnem spancu pa magnetizem stopi med dušo in živčnim duhom kot posrednika do možganov.
Gottfried Mayerhofer
Beseda resnice o reinkarnaciji
Trst, 16. junij 1874. Oče Jezus pojasnjuje po Gottfriedu Mayerhoferju, da reinkarnacije umrlih ljudi niso pogoj, temveč le izjemno dovoljenje.
1 Večkrat si me vprašal, kaj je pravzaprav resničnega v tem nauku, ki so ga postavili duhovi (posebej v spiritistični smeri romantične šole, ki jo je ustanovil Allan Kardec v Parizu v Franciji), saj se tudi v Mojem Gospodarjenju in v Mojem velikem Evangeliju pojavljajo primeri, ki omenjajo ponovno utelešenje duše umrlega človeka v telesu na vaši Zemlji. Nikoli ti nisem dal pojasnila o tej točki; vse je ostalo tiho v tvojem srcu. Danes pa ti hočem brez tvoje prošnje dati nekaj namigov o tej Besedi, kajti Jaz najbolje vem, kdaj je čas, da vi ali vsi iskalci slišite nekaj določenega in jasnega, da se zmotni nauki ne širijo naprej.
2 Kar zadeva reinkarnacijo na splošno, o kateri so mnogi duhovi v spiritističnih zborovanjih govorili in jo skoraj razglasili za nujnost, kot da brez nje ni mogoče napredovati, vam moram Jaz, ki to vem bolje kot vsi duhovi, povedati, da je ta ideja zelo šibka človeška zamisel, ki so jo umrli ali »preminuli« duhovi odnesli s seboj od tu tja.
3 Kajti to bi pomenilo, da imate zelo malo spoznanja o Božji modrosti in vsemogočnosti, če Bogu ne bi pripisovali drugih sredstev za izboljšanje duhovnih delcev, ki jih je postavil v svet, kot le novo utelešenje v zemeljskih telesih, in to še brez vsakega spomina na prejšnje življenje.
4 Kakšno neumnost so si izmislili ti kratkovidni duhovi, ki, če bi bila resnična, ne bi vodila nikamor; kajti če naj bi bila reinkarnacija kazen, bi moral tisti, ki je kaznovan, nekaj vedeti o tem, sicer to zanj ni kazen. Kaj ve kmet, zakaj je bil rojen in vzgojen kot kmet, da je morda nekoč bil kralj ali ljudožerec; kot kmet bo živel in umrl v svojem položaju, v svojih razmerah, in ker duša tam ne postane takoj vsevedna in vsevidna, bo tam še dolgo živela kot »kmečka duša«, dokler njegovi omejeni pojmi o »svetu«, »človeku« in »duhu« ne bodo prečiščeni z drugimi duhovi.
5 Vidite, Moji otroci, ta ideja je povsem otročja, nastala v omejenem zemeljskem stanju človeka, kjer sem celo v vaših religijah pogosto Jaz sam prikazan kot kaznujoči sodnik, kjer imata maščevanje in kazen pomembno vlogo. Kajti kratkovidni človek in kratkovidni duh z one strani verjameta: »Počakaj, duša kraljevskega tirana, zdaj moraš postati kmet, da boš trpel vse, kar si ti kot oblastni vladar povzročil kmetom!« Kako se taka ideja ujema z Bogom ljubezni, krotkosti in neskončne milosti?
6 Če bi ljudje le malo razmislili o teh razodetjih duhov, bi se morali sramovati imeti pred seboj takšnega »Boga maščevanja« kot najvišje bitje, pred katerim bi se morali bati, nikoli pa ne bi mogli čutiti ljubezni, še najmanj pa ljubezni otroka do Očeta.
7 Poleg tega vse skupaj kaže, kako omejeno predstavo imajo ljudje o Meni kot Stvarniku, če menijo, da Jaz, ki sem ustvaril vesolje z vsemi njegovimi čudesi, ne bi poznal druge poti za kaznovanje ali izboljšanje zablodelih duš, kot zemeljsko reinkarnacijo.
8 Poglejte samo pršico ali infuzorij - koliko milijonov zakonov je moralo sodelovati že pri tako majhnem organizmu, da so bila ta bitja ustvarjena tako, da je bil z njihovim nastankom za milijone let določen njihov celotni krog življenja, razmnoževanje in nadaljnji razvoj k višjim stopnjam.
9 Materialni svet sem ustvaril samo enkrat; samo enkrat sem izrekel Besedo: "Naj bo!" S to Besedo sem uvedel zakone, ki nenehno vzdržujejo svet, omogočajo razmnoževanje rodov in vodijo vse od stopnje do stopnje, dokler se materialno ne preobrazi v duhovno; v duhovnem svetu se ti isti zakoni nadaljujejo, a le v duhovnem pomenu, napredujoči proces očiščevanja, ki naj bi vse ustvarjeno, začenši z materijo, dokončal v duhovnem.
10 V vidni naravi lahko opazite, kako se od navidez mrtvega kamna do človeka vse stopnjuje, kako se eno razvija iz drugega in kako se organizmi postopoma izpopolnjujejo.
11 Vse te duše, vezane v materiji, težijo k višjemu razvoju. Ker pogosto inteligentni delci posamezne živali niso dovolj za zapolnitev duše naslednje stopnje, je prav hitro razmnoževanje najnižjih živali potrebno, da vedno obstaja material za višje fizične oblike.
12 Tako se, začenši z zemeljsko dušo, ki kot impulz, po istih zakonih, deluje v najmanjšem in največjem, da se osvobodi materialnega ujetništva, razvije velika stopnica razvoja, ki se na vaši Zemlji kot vidni sklepni kamen zaključi s človekom.
13 Ti ljudje, torej oblikovani iz milijonov podrejenih dušnih posebnosti, so na svojem potovanju »naprej«, in po urejenih zakonih življenja napredujejo ter se nikoli več ne vračajo nazaj, da bi zavzeli nižjo stopnjo; kajti kakor pridejo kot duh v oni svet, tako v svoji notranjosti najdejo svoj lastni zakon, svojega lastnega sodnika, ki jih postavi tja, kamor so se postavili sami z izpolnjevanjem ali opuščanjem Božjih zapovedi.
14 Tam morajo nadaljevati z »delom«, in sicer s popolnim zavedanjem svojega lastnega jaza, bodisi slabega ali dobrega, dokler ne dokončajo potovanja očiščevanja, kakor so ga nekoč morale opraviti njihove dušne specifike od najnižjega živalskega bitja do človeka; to pomeni duhovno prehoditi pot od temnega in nejasnejšega razumevanja lastnega položaja, do najčistejšega, najvišjega zavedanja božanskega izvora in večnega trajanja.
15 Tako kakor so zakoni v materialnem svetu, tako so tudi zakoni v duhovnem svetu vedno enaki, vedno se ponavljajo, le razmeram in okoliščinam so prilagojeni, ter različni glede na individualnost.
16 Če so, kakor sem rekel na začetku, »ponovna utelešenja« duhov in umrlih (duš) ljudi obstajala in še obstajajo, ima to drugačen razlog in namen, ki sicer stoji znotraj Mojih zakonov, vendar se ne sme jemati kot pravilo, da bi se to moralo vedno znova ponavljati. - O tem sem vam na drugih mestih že dal sporočila in tega tukaj ne bom dalje razlagal.
17 Moj namen s temi besedami je pravzaprav opozoriti tiste tako imenovane 'spiritiste', ki radi sprejemajo vse, kar jim duhovi povedo, kot 'evangelij' ali popolno resnico, na napačne zaključke in sklepe, do katerih pridejo, če nekatera duhovna sporočila jemljejo kot nesporno resnico!
18 »Spiritisti« so prav tako tudi »Moji otroci« kakor vi, in ker pravzaprav želijo spoznati Mene in Moj duhovni svet, Jaz želim, da ne bi dolgo tavali v temi, temveč da bi čim prej spoznali pravo, pa tudi najkrajšo pot, ki vodi k Meni.
19 Želim, da bi Me spoznali vsi ljudje; zato si končno tudi o tej sporni točki »reinkarnacija« prejel nekaj Besed, da spodbudijo dobronamerne k razmišljanju; sicer jih zlahka zavedejo posebej »učenosti željni« duhovi.
20 Glejte, na tem vašem svetu, med vami ljudmi, morate biti vsak dan previdni in ne verjeti vsega, kar vam kdo pripoveduje; vse morate dobro premisliti, ali je resnično ali neresnično, ker veste, da ljudje na splošno pogosto delujejo napačno, zvito in lažnivo, da bi prikrili svoje lastne interese.
21 Če to priznavate, zakaj potem ne bi uporabili istega merila tudi v svetu duhov, ki se gnete okoli vas, da bi vam sporočil svoje vtise in ideje?
22 Kaj so duhovi drugega kot »umrli ljudje«, ki so prešli čez v drugi svet, sicer so pustili za sabo svoje materialno telo, ne pa tudi svojih strasti in svojih pogledov, katerih se tam še veliko težje znebijo, kot bi se jih lahko tukaj na svetu.
23 Premislite, kar vam govorim; bodite previdni in ne postavljajte kot naukov tega, kar nima razumnega temelja, temveč je le človeško šibka domneva.
24 Zakaj vam že toliko let dajem »Besede« in »razlage« o tako mnogih zemeljskih in nadzemeljskih stvareh? - Zakaj vam iz najmanjšega in iz največjega, iz najbližjega in iz najbolj oddaljenega dokazujem, kaj sem Jaz in kaj je Moj svet? Zato, da bi iz vsega tega spoznali, da obstaja Bog ljubezni, ki je vse ustvaril za vaš razvoj in za večje blaženosti, če boste nekoč sposobni takšne stvari razumeti in prenesti.
25 Vse, kar sem vam do zdaj sporočil, tvori duhovno celoto, ki bo kakor veriga, kjer se člen vpenja v člen, nekoč sestavljala Moj pravi nauk, Mojo duhovno religijo, Mojo izpoved vere; po njej bodo cele generacije, zasledovale svoj cilj, in prihajale v Moj duhovni svet veliko zrelejše ter bolj očiščene, kot sedaj prihajajo novo-prišleki tja s tako preprostimi, otročjimi predstavami o Meni, o Mojem svetu in o njih samih.
26 Nekoč sem izrekel Besedo: »Naj bo - svetloba!« in svetloba mora nastati! Svetloba v vaših srcih! Tako kakor vaše sonce vsak dan ogreva Zemljo in vse planete, ki krožijo okoli njega, ter jih spodbuja k nadaljnjemu razvoju, tako mora tudi Moja duhovna svetloba nekoč vžgati, razsvetliti in ogreti vsa človeška srca z božansko iskro ljubezni - bodisi do vseh bitij, bodisi do bližnjega, ali končno do Mene samega.
27 Ljudje morajo spoznati svojega Boga z vsemi njegovimi lastnostmi, jasno morajo videti in se naučiti razumeti, kakšna je bila Njegova volja, ko je ustvaril vesolje, kakšen je bil Njegov namen, ko ga je naselil z živimi bitji; in v Njegovih delih ter iz Njegovih del se morajo naučiti brati Njegovo neskončno milost, ljubezen in blagost, da napačne ideje in predstave ne bi zatemnile velike luči resnice, ki vas lahko vodi k Njemu, da nekoč ne bi bili le Njegova brezvoljna bitja, temveč Njegovi otroci, ki jih je nekoč ustvaril po svoji podobi, tako da bi Mu - kolikor je to ustvarjenim bitjem mogoče - postali podobni.
Jakob Lorber
Ponovno dvigovanje iz mrtve materije do reinkarnacije
Graz, 9. marec 1864. Oče Jezus po Jakobu Lorberju pojasnjuje, da ljudje, ki so popolnoma prešli v ljubezen do sveta in do samega sebe, v onostranstvu ponovno preidejo v mrtvo materijo, in sicer skozi neizrekljivo boleč proces razdelitve svojih duš. Te razdeljene duše se nato ponovno, začenši pri najmanjših živih bitjih, postopoma plemenitijo in dvigujejo, ter se v toku neštetih tisočletij znova povzpnejo do človeške duše.
1 Brez ljubezni ni življenja in brez svetlobe ni resnice! Vsako delovanje, ki ga pozoren opazovalec odkrije v katerikoli sferi obstoja in v kateremkoli kraljestvu narave, izhaja iz ljubezni in iz svetlobe.
2 Prava ljubezen, ki jo imenujemo življenje, je tista večna toplina iz božanskega središča, ki ga Jaz, Gospod, označujem z izrazom Oče. Iz tega Očeta pa zaradi večno enake življenjske topline izhaja svetloba, ki sem Jaz sam (kot Sin), v vso neskončnost. Kdor torej od Mene dejavno sprejme svetlobo, ki je v Mojem nauku, sprejme tudi ljubezen ali življenje Očeta. Ko je to sprejel, je v sebi prebudil tudi božanskega duha za večno življenje kot učinek prave ljubezni in prave svetlobe.
3 Poleg edine prave svetlobe, ki izvira iz prave ljubezni, pa obstaja zlasti na vaši materialni Zemlji, nešteto vrst ljubezni in svetlobe. Tudi te sicer ustvarjajo določene rezultate, vendar so ti rezultati prav tako minljivi kakor te vrste ljubezni in svetlobe, in vedno puščajo bolj ali manj slabe posledice. Posebej pogosto takrat, ko se izrodijo v sebičnost in samoljubje. Takrat njihova navidezna svetloba v duhovnem smislu postane najhujša in najgostejša tema (primerjaj Janez 1). Takšni ljudje tedaj padejo pod živalsko raven in pogosto pridejo tako daleč, da smatrajo nekatere živali za višje od sebe. V tem pogledu nimajo povsem napačnega mnenja. Z njimi je namreč podobno kot z lažnim prerokom Bileamom, ki ga je moral njegov osel poučiti o duhovnih stvareh.
4 Takšni ljudje nimajo nobene ljubezni, torej nimajo življenja in nimajo svetlobe. Ne vedo niti tega, da imajo dušo in da je ta nesmrtna.
Mnogi ljudje - posebno v tem času -, ki so se v takšni ljubezni do sveta in do samega sebe ter v tej temi življenja povzpeli kolikor je le mogoče, bodo v onostranstvu ponovno začeli prav na tej točki in bodo glede na okoliščine postajali vedno slabši in vedno bolj materialni. In tako resnično, kakor sem Jaz Gospod, ki to govorim: ponovno bodo prešli v mrtvo materijo, in sicer skozi neizrekljivo boleč proces in skozi dolge čase, dokler sami ponovno ne postanejo trda, toga materija. Nazadnje bodo razdeljeni na mnogo delov in po dolgih časovnih obdobjih ponovno postavljeni kot ljudje ali kot bitja, bodisi na tej Zemlji ali na drugih svetovih. Kajti pri Meni je tisoč zemeljskih let kakor kratek dan.
5 Kar se zaradi svoje svobodne volje noče podrediti Moji vsem razodeti volji, to ni izgubljeno, vendar ga čaka veliko in dolgotrajno izboljševanje.
6 Na Zemlji trenutno živijo ljudje, ki so tukaj prvič, drugi pa že drugič, tretjič, četrtič, petič, šestič ali sedmič utelešeni. Kar tukaj ne dozori, pogosto tudi v duhovnem svetu ne more doseči cilja, zato se ponovno utelesi, pri nekaterih celo večkrat, dokler ne dosežejo svojega cilja in namena ter ne pridejo ali so sprejeti v višje rajske sfere
Franz Schumi
Poklicani
Zürich, 16. september 1904. Razlaga Očeta Jezusa prek Franza Schumija:
1 Ta ljubezen je bila v vas položena in prebudila se je, ker ste videli, kaj sem za vas storil: da sem vas s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odrešil enakega trpljenja in smrti na križu, ki je bila naložena vam, s čimer sem vam vrnil Božje otroštvo, ki ste ga izgubili zaradi izvirnega greha, da ste tako prišli do spoznanja Boga v Moji osebi, s čimer sem vam odprl največjo blaženost nebes in ste Me spoznali kot ljubečega Očeta v Jezusu, kateremu se lahko kadarkoli zaupate in ki z božansko Očetovsko ljubeznijo misli na vas, skrbi za vas in vas vodi po poti odrešenja k sebi.
2 Tako je in ostaja Moje utelešenje pravi dan ustanovitve vseh, ki so bili prebujeni k novemu življenju, celo za ljudi, ki so živeli pred in po Mojem utelešenju na Zemlji, in za tiste, ki bodo še živeli.
3 V teh Besedah najdeš dan in uro, ko si bil tudi ti obdarjen z življenjskim delcem Moje ljubezni - vendar tega sam še ne moreš dojeti, kajti tvoje razmišljanje in prizadevanje še ne sega tako daleč, da bi ti bilo jasno razvidno, kje si imel takrat svoj dom, ko sem Jaz kot novorojeni Otrok stopil na materialno Zemljo. Samo to ti povem - vi vsi, ki imate prav v tem času v sebi prizadevanje, da bi Mene resnično ljubeče zaprli v svoje srce, vi sami ste bili priča Mojemu učlovečenju; vsi ste bili zajeti od duha ljubezni, tako da je tudi najgloblje življenje vašega srca soglasno zapelo v vzklik radosti z Mojo veliko angelsko vojsko.
4 Da, vi vsi ste bili priče Mojemu sestopu na ta temni zemeljski svet in veliki ter mogočni občutki, ki so takrat napolnjevali vaše celotno bitje, so vam ostali; le vsak posamezni izmed vas je moral v času, ki je sledil, čakati, dokler ni za vsakega napočil čas reinkarnacije ter odločilni trenutek, da začne duhovno delo na samem sebi, ki ga nato usposobi, da lahko deluje v Mojem vinogradu.
5 Da, vsak izmed vas je poklican delavec, ki si je s svojo takratno ljubeznijo, ki je Zame stopila v ospredje, sam določil ta čas, da od tedaj dalje tiho deluje za Mene in za svojega bližnjega, v ljubezni, ki sem mu jo Jaz dal.
5 Vsak izmed vas natančno pozna Mojo zahtevo, ki sem jo postavil pred njega, in jo bo vedno jasneje spoznaval, če bo le sledil ljubezni, ki jo nosi v sebi, po hrepenenju, ki se razodeva v globini njegovega srca.
7 Toda to hrepenenje po ljubezni je tiho, mirno ravnanje v vseh življenjskih okoliščinah in trdno zaupanje Vame, kajti ljubezen, ki prebiva v vas, je del Mojega Jaza. In ta ljubezen, kot iskra Mojega Duha, vas privlači k Meni, zato lahko in morate vsi v hrepenenju po duhovnem blagu pustiti, da vas vodim samo Jaz Sam v vas; tudi če se včasih zdi, kar se zelo pogosto dogaja, da ste na napačni poti, ne smete obupati. Tudi takrat zaupajte Vame in kmalu bo vsak resničen iskalec jasno spoznal, da je na pravi poti.
8 V srcu vsakega človeka so nagnjenja k iskanju, ki vodijo na različne življenjske poti, in vendar ni težko ostati na pravi in najvarnejši poti, kajti to je edina resnična pot, na kateri se lahko človek bolj ali manj - pravzaprav samo - opre na Mene, svojega Očeta Jezusa. Zelo lahko je tudi, da si človek v duhovnem prizadevanju pridobi duhovno moč; toda noben otrok, ki mi resnično pripada, nikoli ne sme pozabiti, da vse pripada samo Meni in da Jaz v Svoji ljubezni le posamezne dele tega, kar je Moje, razdeljujem med Svoje.
9 Kdor se tega zaveda, bo pridobil v ljubezni; talent, ki mu je bil zaupan se bo pomnožil, ne da bi imel o tem sploh kakšno slutnjo, tako da, ko pride čas ločitve, sam ne ve, kako se je to zgodilo; kajti živeti v ljubezni je tiho, navidez tako neopazno napredovanje, vendar pri tem tako široko segajoče delovanje, da si nihče izmed vas o tem ne more ustvariti niti najmanjše predstave; le tisti, ki mu to razodenem, ima rahlo slutnjo o tem, kako je; toda tako, kakor je, je za vas vse dobro. Trdno in zaupno verujte v Mojo pomoč in varno boste hodili po poti svetlobe.
10 Jaz, vaš Oče Jezus, vam pravim: bodite pogumni, kajti za vsakega izmed vas je prišel čas, ko stojite na tleh, kar ste si ga ob Mojem učlovečenju sami želeli. - Nihče naj se ne pritožuje nad tem ali onim, kajti mnogo vam je še skrito in vam bo šele dano. Še enkrat pravim: živite v tihi, večno napredujoči ljubezni, ki sem vam jo Jaz sam dal, da bi vam lahko dal še večje stvari. Amen.
Franz Hedwig
1. Notranja Beseda. Reinkarnacija. Ljubezen kot Božja iskra
Kronstadt (v Siebenbürgenu), 23. November 1889. Oče Jezus po Franzu Hedwigu govori o veliki milosti notranje Besede preko ljubezni, ki jo je On sam položil v človeka kot talent, ki se mora vrniti pomnožen z obrestmi. Ta talent je ljudem položen v srce tudi po spoznanju, kakšna velika dela ljubezni je Jezus storil za svoje otroke. Dalje razodeva, da so zdaj reinkarnirane duše ob Njegovem učlovečenju v duhu bile priče in so skupaj z angeli sodelovale v hvalospevu. Prav tako pove, da imamo mi kot tisti ponovno utelešeni zdaj nalogo, ki smo si jo takrat sami želeli: delovati kot poklicani delavci v Gospodovem vinogradu. Ljubezen je kot iskra in del Boga v človeku, ki je kot sporočilo o našem sedanjem življenjskem vodenju na Zemlji.
1 Glej, Moj otrok, že vrsto let ti dajem Besedo prav po ljubezni, ki sem jo položil v tvoje srce. Te ljubezni se trdno drži, kajti to je trajno dobro, ki sem ti ga sam izročil. Ljubezen je talent (Pfund), ki ga razdeljujem Mojim, in sicer v ustrezni meri. Ti Me moraš le pravilno razumeti, kako in na kakšen način želim videti, ta vam izročeni talent pomnožen.
2 Od nikogar ne zahtevam izrednih dejanj, ampak želim le, da vsak dobro upravlja z zaupanim talentom in ga z dobrimi obrestmi vrne, ko ga bom Jaz zahteval.
3 Talent ljubezni, ki sem ga dal vsakemu izmed Mojih, je treba predvsem ohraniti v isti čistosti, kakor sem ga sam položil v srca svojih otrok.
4 Vsak izmed vas bi si pri tem zlahka postavil vprašanje: Da, kako in kdaj si nam izročil ta talent in s kakšnim namenom? No, vsem vam, ki imate vsaj nekaj pojma o najglobljem duhovnem življenju v sebi, pravim: razmislite nekoliko globlje o namenu Mojega učlovečenja - in vsak izmed vas bo v tem sam v sebi našel pravi pomen odgovora.
5. Da, Moji ljubi otroci, s prvim korakom, ki sem ga naredil v materialni zemeljski svet, da bi se kot resnični Bog - kot človek v mesu postavil med Svoje otroke, sem iz Svoje ljubezni položil majhen delec v vsako človeško srce, da bi človek prišel do spoznanja Moje ljubezni do ljudi, kot do Mojih otrok.
6 Ob istem času sem tudi vse tiste, ki so že bili prisotni, obdaril s temi Mojimi delci ljubezni, tako da ni bil pozabljen niti eden.
2. Velikonočni pozdrav, reinkarnacija, Kristusov ponovni prihod
Kronstadt (v Siebenbürgenu), 6. april 1889. Oče Jezus po Franzu Hedwigu pojasnjuje veliko milost, da so ljudje imenovani Božji otroci, ki jih je On odrešil prekletstva sodbe. Govori o velikem začudenju visokih duhov, ko so izvedeli, da bo Jahve, Stvarnik sveta, postal Človek in Otrok, ter o njihovem začudenju ob Njegovem rojstvu, kakor tudi mnogih zdaj reinkarniranih ljudi, ki so bili v duhu prav tako pri Jezusovih jaslih. Takrat so obljubili, da bodo kot borci vere pri ponovnem prihodu Kristusa, zato njihova reinkarnacija in vaja v duhovnem.
1 Moji ljubi otroci! Tako vas torej ponovno na velikonočni dan pozdravljam s svojim starim pozdravom: »Moji ljubi otroci«, in vendar ne dojamete, kaj je v vsej svoji globini v teh nekaj besedah povedano.
2 Bratje angeli pa dobro razumejo, kaj je skrito v teh besedah; kajti trepetajo od blaženosti in vas hvalijo kot nadvse srečne, da vas je doletela tako nepojmljivo velika milost: da sem se vam, Jaz, večni Bog in Stvarnik vsega, ki sem mnogim stotisočem čistejših duhov, kot ste vi, še za dolgo časa nedostopen, približal kot Oče, ker ste Me spoznali v Jezusu in z Menoj občujete le po Jezusu.
3 Vi imate to za nekaj povsem samoumevnega, ker drugače niste vajeni; vendar tega ne morete razumeti, kajti daleč presega vaše zemeljske čute. Le s čuti duha ga lahko razumete (ali vsaj slutite).
4 Ker sem Jaz ponižnost sama, sem se ponižal, da bi nazaj privedel to, kar je padlo zaradi napuha, in sem na vaši majhni Zemlji, obremenjeni s prekletstvom sodbe, postal Človek kakor vi. To vam sicer ni tako težko dojeti, vendar v polnem pomenu tega še vedno sploh ne razumete. Angeli, ki stojijo v posvečenju in katerih oblačila so bela kakor sneg, so to nekoč slutili, ko jim je bilo oznanjeno: Stvarnik svetov bo postal Človek in Dete na vaši revni Zemlji.
5 In ker so slutili, kaj pomeni, da Stvarnik postane Človek in je celo rojen na Zemlji iz žene kot Otrok - čeprav je prav po prvi ženi, ki jo je Gospod ustvaril, prišel greh na svet, in zato njen prvorojenec ni bil Božji otrok, temveč bratomorilec - in ker so slutili, kaj pomeni, da sveti Stvarnik, Jahve, Gospod vseh nebeških vojsk, postane Človek, torej Otrok na Zemlji - zato so imeli to za nemogoče, ko jim je bila oznanjena ta nepojmljiva Božja odločitev. Zato so bili tudi začudeni pričevalci ob Mojem rojstvu, in tudi vi ste bili, kakor vam je Moja milost nedavno razodela.
6 Prebudite se in premislite, kaj je v teh Besedah. Takrat, ko vam je bilo dovoljeno, da ste bili v duhu pri Mojih jaslih, ste v začudenem spoštovanju, v zahvali in molitvi slišali oznanilo, da si hočem ustanoviti šolo Božjih otrok na Zemlji. In zdaj, ko ste po Moji milosti, na vaše goreče prošnje in molitve, po reinkarnaciji sami vstopili v to šolo, se ne prebudite - in ne spoznate, od kod in kdo ste!
7 Nekoč ste hoteli biti Božji borci v zadnjem odločilnem boju s svetom. Ganila Me je vaša ljubezen in sem vas zato oblekel v oklep telesa iz mesa ter vam dal čas, da se v njem vadite. Jaz Sam sem vas učil ravnati z orožjem. Pokazal sem vam sovražnika v lastnem telesu, pomagal sem vam nositi poraze in se veselil z vami, ko ste dosegli zmago.
8 Zdaj kot Vojskovodja sklicujem borce skupaj; to so klici trobente za svet in za vas. »Združite se kot bratje«, sem vam zapovedal in sam med vami izvršil združitev v duhu - vendar vaša srca niso združena.
9 Ker sem vas na velikonočni dan pozdravil kot otroke, vstanite kot taki združeni in povezani ter pustite v grobu lanene povoje, ki so vas do sedaj ločevali. Bili so le ovoji telesa, ne pa telesa sama, še manj pa duša in duh.
10 Tako praznujte ta velikonočni praznik kot pravi praznik vstajenja; odvrzite od sebe lanene povoje smrti, ki vas obdajajo, kakor so nekoč obdajali Moje telo, dokler je v smrti negibno ležalo; ko pa Sem vstal, so padli z Mene.
11 Vstanite v duhu in praznujte velikonočni praznik kot svoj praznik vstajenja, da bo staro odloženo in bom lahko v vas začel novo duhovno življenje.
12 Veliki boj se je začel. Kdor hoče iti z Menoj, naj odvrže lanene povoje, kajti v boju ovirajo, in naj vstane iz groba oziroma iz greha, kakor sem Jaz nekoč, kot nov duhovni človek - da hodi z Menoj po novih poteh. Jaz, Jehova, sem kot Jezus vaš Oče in vodnik v boju; nekoč ste Mi bili blizu v luči, zdaj pa sem Jaz blizu vam v vaši slabosti, kot svojim slabotnim, ljubljenim otrokom - Tisti, ki je Vstal - in je vaš Vodnik v boju.
3. Reinkarnacija in duše od zgoraj
19. september1894. Oče Jezus pojasnjuje, da mora tisti, ki želi doseči ponovno rojstvo duha, hoditi po isti poti samoodpovedi, ponižanja in križanja svojega mesa, po kateri je nekoč hodil Jezus.
1 Moj ljubi otrok, čeprav Me imaš vedno v svojem srcu, kjer sem vedno navzoč, kadar Me potrebuješ in Me vsak dan kličeš v molitvi, ti vendar v Svoji ljubezni želim priti naproti po Besedi Mojih ust in blagosloviti dan tvojega zunanjega rojstva v meso.
2 Glej, pogosto se potiho sprašuješ: Ali sem morda duša od spodaj ali od zgoraj? In če je slednje res, ali nisem potem sončni otrok, ker si me Ti, o Oče, izbral, da služim Tvojim otrokom? Na to pravim: Ti si sicer duša od zgoraj, vendar nisi sončni otrok, temveč duh, ki je bil iz ene zvezde prestavljen v drug planetarni svet in ki še ni dosegel Božjega otroštva, zato je želi prestati zemeljsko preizkušnjo, in sicer v čim večji ponižnosti, kakršno sem tudi Jaz nekoč sam izbral. Kajti ko sem Jaz prestajal zemeljsko preizkušnjo, sem postal služabnik in strežnik vseh. Stopil sem na najnižjo stopnjo, da bi z nje dosegel najvišjo. Začel sem tam, kjer mora začeti vsak, ki želi doseči pravi cilj, namreč spodaj. Naj bo gospodar ali služabnik, kralj ali berač, vsak mora stopiti na najnižjo stopnjo; to pomeni, da se mora naučiti premagati samega sebe, svojo lastno voljo podrediti volji Nekoga Višjega in Močnejšega ter se odpovedati temu, po čemer hrepeni lastno srce, neuklonljiva volja.
3 Kdor se skuša izogniti poti samo-odpovedovanja, ponižanja in celo križanja lastnega mesa, ta nikoli v vsej večnosti ne bo dosegel pravega Božjega otroštva. In tudi, če bi mu bilo dano, da bi še stotič na tej Zemlji poskusil svojo spretnost ter poskušal doseči svoj cilj po drugi poti kot po tisti, po kateri sem Jaz hodil pred vami, se bo moral na koncu vendarle odločiti za to, kar mu je bilo prej odvratno, da bo končno prišel tja, od koder ste nekoč vsi izšli.
4 Ali zdaj razumeš, Moj otrok, zakaj si izbran za služenje? - ker drugače ne bi mogel postati Moj otrok! V globini svojega srca si nagnjen k vladanju in ukazovanju, zato se moraš naučiti premagati svoje lastno srce in se skozi služenje naučiti poslušnosti.
5 Vsakega, ki se Mi popolnoma izroči in ima le eno željo, da bi nekoč kot Moj otrok dosegel blaženost, postavim v takšne življenjske okoliščine, da doseže cilj.
6 Zato se vsi veselite; kajti pripadati Meni je vredno več kot vsi zakladi tega sveta. Z veseljem se vdajte svoji včasih trdi usodi; kajti treba je pridobiti blaženost, osvojiti nebesa, in to je vredno truda in znoja. Vse to vam mora dati določeno upanje na večno življenje; tebi pa, Moj otrok, naj pokažem, da z Menoj hodiš po poti življenja in da ti Jaz dajem moč in trdnost, da boš vstopil v slavo svojega Očeta. S tem te danes blagoslavlja tvoj zvesti Oče. Amen.
Ida Kr.
Očetova Beseda ob rojstnem dnevu ene inkarnirane.
F…ch, 10. junij 1894. Oče Jezus po Idi Kg. ob njenem godu opisuje pot inkarnacij, po kateri naj bi človek nekoč postal Očetov otrok, ko nastopi čas duhovne dovršenosti.
1 Moj otrok, glej, Gospodov duh je nad teboj; zato vztrajaj v globoki tišini, da boš čutila moč Njegovega duha in slišala Besedo Njegove ljubezni in milosti, ki v tebi odmeva v zveličanje in blagoslov za vse, ki Me z otroškim srcem ljubijo in držijo Mojo Besedo kot Besedo življenja. V teh se hočem mogočno razodeti in jih vedno obilno blagoslavljati; da, hočem, da se po tebi nadnje izlijejo tokovi žive vode in hočem blagosloviti njihovo seme ter jih pomnožiti, kakor sem blagoslovil Abrahama, Izaka in Jakoba in jih pomnožil kolikor je peska ob morju. Še vedno sem isti Bog, isti Oče, ki je govoril očakom; isti Duh govori zdaj vam in vas vodi kakor nekoč otroke Izraela v obljubljeno deželo, v deželo, kjer tečeta mleko in med. Ti, Moj ljubljeni otrok, Me dobro razumeš in veš, zakaj se ti razodevam kot Bog stare zaveze: zato ker Me povsod prepoznavaš in Mojo Besedo bereš s srcem; tako zreš v globine Mojega duha in skozi njo prodiraš vse do samega dna.
2 O beri, otrok, v tem smislu naprej in vtisni si v srce Mojo sveto Besedo; Moja nova Beseda stoji na temelju stare in hoče le obnoviti staro zavezo ljubezni. Kar je mrtvo, naj vstane k življenju in vedno bolj napreduje k popolnosti. Zato vam Moja Beseda ne prinaša nič novega; le voditi vas hočem k večni luči, vas voditi k najčistejšemu nebeškemu izviru, kjer teče voda življenja, čista in svetla.
3 Tja hočem danes voditi tudi tebe in biti s teboj na dan veselja, ko se Mi znova izročiš in Me ljubiš z ljubeznijo, ki Me v najgloblji notranjosti razveseljuje in te osvobaja vsakega trpljenja. O glej, nič novega ti ne prinašam, le svojo ljubezen ti razodevam v vedno svetlejši luči, dokler ne uzreš Mojega obličja.
4 O veseli se, Moj otrok, in zapoj Gospodu pesem, prinesi Mu svoje srce z vsem, kar je v njem; On sprejme te ob vsakem času. O pridi, Moj otrok, in izroči se Meni, kajti glej, Moje srce hrepeni po tebi; ne more in noče te nikoli zapustiti. Zato Mi dovoli, da te ljubeče objamem in v tebi znova prižgem novo ljubezen. O otrok, Moj otrok - da bi te našel!
5 Glej, tako govori Gospod k tebi iste Besede, ki si jih nekoč iz najglobljega dna svojega srca klicala k Meni v mnogih tihih urah. Takrat sem poslušal tvoje besede in bil ganjen, kakor si zdaj ti, ko poslušaš Mene opita od ljubezni, vsa potopljena v Očetovo ljubezen. Ljubeče se k Meni nagne tvoje srce in govori: »O Gospod, Tvoj otrok je tukaj; iz morskih valov si me potegnil s svojo močjo ljubezni, čudovito si me rešil.
6 Zato hočem zdaj in na veke živeti le Zate, moj Gospod, moj Bog, in si prizadevati za čisto ljubezen - za ljubezen, ki pozablja nase in deluje le za druge, ki zaradi Jezusa vse prenaša in ne sprašuje ne po svetu, ne po nebesih.«
7 To so prava znamenja ljubezni, Moj otrok; da bi jih dosegla, si - ne tako dolgo nazaj - oblekla popotniško obleko te Zemlje. Sama si si izbrala dan
in natančno določila čas, ki ga potrebuješ za to potovanje. Preden si stopila v meso, je bilo pred teboj vse jasno kakor sonce, kar se ti zdaj zdi čudovito; le eno ti je bilo še zakrito: čudovito blago Očetovo obličje. Pridobiti ime Očeta, biti izbran za Njegovega otroka, za Njegovega dediča - o kakšna usoda, tako veličastna, neizrekljivo velika! Nobena človeška usta, noben jezik, nobeno človeško srce in nobena pljuča ne morejo dojeti te svete Besede; ob njej angeli globoko pobledijo, v spoštovanju pokleknejo in se priklonijo pred Mojim prestolom, slavijo Mene, svojega Boga in Stvarnika, v visokih, čistih angelskih napevih. Tako si tudi ti, Moj otrok, pel po angelsko z angelskim jezikom, ko si, vnet od svete Besede, glasno izrazila svojo željo,
8 in Me prosila: »Pusti, da sem tudi tam, naj postanem majhna kakor otrok; vzemi od mene vso veličino in pusti mi hoditi le s Teboj skozi to temno dolino Zemlje, da bom enkrat popolnoma Tvoja.«
9 Tako je bila tvoja ljubeča volja, ki te je vodila iz tišine v boj tega zemeljskega življenja, da bi nekoč v večnosti užival najvišjo blaženost, kjer se boš razlil v ljubezni in boš nekoč popolnoma zedinjen z Menoj - ti boš ostala v Meni, kakor Jaz v tebi.
10 Zdaj veš, otrok, kaj pomeni tisti dan veselja zate: to je dan novega življenja, dan, ki ti je dan za tvoje zveličanje. Zato pojdi svojo pot - Jaz ostajam tvoj; zato se vedno veseli in slavi Moje sveto Ime. Tvoj Oče zdaj govori: Da in amen!