In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)

Krščansko teozofska molitvena knjiga   PDF tukaj >>> 
Krščansko teozofski spis št. 72
Prejel od Gospoda in izdal Franz Schumi (Franc Šumi) v Zürichu leta 1904 
Prevedel Renato Grobelnik
Uredil Janko Žagar

Franz Schumi (Franc Šumi)
Verski učitelj življenja in hkrati vodnik k duhovnemu ponovnemu rojstvu.
Izviri življenja iz ljubezni večnega Očeta do njegovih otrok, ki si prizadevajo izpolnjevati njegove zapovedi, da bi nekoč prebivali pri Njem.

Poglejte, ljubi otroci, nisem bil Jaz (Jezus) tisti, ki je Mojemu otroku (Francu Šumiju) ukazal delo, da vam da to molitveno knjigo; temveč je njegova ljubezen do Mene in do vas vse to dosegla! Jaz sem bil le njegov duhovni Vodnik, s tem pa njegov narekujoči Avtor za to, za kar Me je prosil, da bi tudi vam predal svoje duhovno ţivljenje v posnemanje.
Izjema je »Jutranji psalm ob mračnem dnevu«, kakor sem ga dal Jaz; saj je prosil le za duhovno, ne pa za politično; vse ostalo pa ste iz njega prejeli prek Mene, ker je sam zasnoval celoten načrt za knjigo, ki vas bo, če boste sledili njegovim naukom, brez vseh dvomov zelo kmalu pripeljal do ponovnega rojstva duha.

 

Krščansko teozofska molitvena knjiga - prvi del

1. POGLAVJE
Očetovo pojasnilo
Gradec (Graz), 1. januar 1900

1 Ljubi otroci, Jaz, kot avtor te molitvene knjige, vam polagam na srce: »Najprej jo preberite, da boste vedeli, kaj si Jaz, kot vaš Oče in Zveličar duš, želim od vas in kaj želim slišati! Brez molitve - in to pogoste molitve k Meni - ste preveč pokopani v materialne misli, zato vidim premalo napredka, v mnogih pogledih pa celo nazadovanje v duhovnem!« Moliti pomeni: Govoriti z Bogom, vašim Očetom! Vendar Jaz, ki vidim vse, saj kot vaš Duh prebivam v vaših srcih, vidim tudi to, da zaradi pomanjkanja splošne poučenosti iz Mojih učbenikov pogosto hodite po poteh, ki ne vodijo k Meni, temveč k Mojemu nasprotnemu polu (Satanu). Tolažite se z Mojo Očetovsko dobroto. To pomeni predrzno grešiti, zanašajoč se na Mojo dobroto, in to je zelo, zelo velik in težko obremenjujoč greh!
2 Zato sem pustil to knjižico sestaviti po Mojih narekih in navodilih; – in ker sem med vami našel veliko premalo zanimanja za Moje molitve, podane prek pisnih medijev, sem moral za prvo izdajo prevzeti tudi skrb, da jo finančno podprem prek otrok, ki so Mi predani s srčno ljubeznijo, saj sicer ne bi mogla biti objavljena! To je Zame kot Očeta res zelo žalostno. Kruh vam moram in vam ga bom dal; ko pa boste pogledali Moja navodila o tem, kako bi morali po njih živeti in Mi biti hvaležni, boste z redkimi izjemami vsi ugotovili, da so bila vaša življenjska pravila doslej preveč pomanjkljiva, da bi bil z vami zadovoljen! Zdaj je »molitvenik« tu in nihče se ne more več izgovarjati, da ni vedel, kaj zahtevam od njega! Berite ga, molite in ravnajte po naukih in molitvah, ki so zapisani tukaj, in Moj blagoslov bo bdel nad tistimi, ki so prispevali kritje za tiskarske stroške, pa tudi nad vsemi, ki izpolnjujejo Mojo željo. Amen!
3 Opomba: Vsakdo, ki moli, ima dolžnost, da besede, ki jih govori, govori v svojem srcu z ljubeznijo. Zato Mi je vseeno, ali molite Oče naš, ki ga vsak pozna na pamet, ali pa tiskano molitev, ki sem jo dal Jaz Sam, ali pa vsak dan novo molitev. To, čemur pravimo »moliti v Duhu«, ni vsakodnevno ponavljajoče se ustvarjanje novih molitvenih besed, temveč je v njih odločilna ljubezen. Kajti če bi bili dolžni vsak dan sami iz sebe porajati nove molitve, potem bi se Jaz kot Bog Sam zmotil, ko sem vas sploh naučil Oče naš kot glavno molitev, ta namreč ostaja kot taka, čeprav je natisnjena v knjigah in jo vsakdo pozna na pamet.
4 Otroci! Pustite se voditi Meni, svojemu Očetu Jezusu, samemu, da ne bo prihajalo do razhajanj v verskih pogledih. Amen! 

2. POGLAVJE
Temelj teozofskega nauka se glasi: Nobenega obreda, temveč le ljubezen!

Da v krščansko-teozofskem molitveniku ni ničesar o cerkvenih ceremonijah in človeških postavah, temelji na dejstvu, da sem Jaz, Kristus, zavrgel vsako ceremonijo ter tempeljske zapovedi in postave (kar je enakovredno poznejšim cerkvenim), in sem kot glavno zapoved ter kot edini daritveni oltar v Svoji Novi zavezi ali Novem svetu postavil le čisto srčno ljubezen do Boga in opravljanje del ljubezni do bližnjega za revne, pomoči potrebne in bolne.

3. POGLAVJE
Duhovni pomen poimenovanja teozof, teozofija in teozofist
Gradec (Graz): 20. oktober 1899

Govori Jezus:
1 Moji ljubi otroci, naloga pravega teozofa je, da ravna strogo po Mojih zakonih, kot jih predpisuje Moj nauk ljubezni. Na žalost povsod pri Svojih otrocih vidim, da se zelo težko ločijo od svojih starih navad, ki jih povezujejo s preostalim svetom. Svet jim je preveč prirastel k srcu in menijo, da zadostuje, če ne sodelujejo pri najhujših grehih sveta, ter pravijo: »Sicer pa moramo živeti tako, kot živi svet, da se nam drugi ne bi smejali, nas zasmehovali in da ne bi trpeli pod njihovimi udarci.«
2 Ne, Moji otroci, ta vaš pogled je popolnoma napačen! Morate se odločiti in pustiti svet, da gre svoja pota; saj sem vam že večkrat povedal, da ne morete služiti dvema gospodarjema hkrati! Kaj imate od sveta, da morate z njim sodelovati v njegovem razumskem življenju in delovanju? Če svet hodi po svojih posebnih poteh to ne pomeni, da morate tudi vi, ki poznate Moj nauk in se strogo ločujete od načina življenja sveta, iti s svetom skozi sito in rešeto! Vi veste, zakaj ste na svetu, posvetni ljudje pa tega ne vedo; zato se ločite od njih, kolikor vam je mogoče! Da boste svojo življenjsko pot hodili po Moji sveti volji. Čas je tu – napočil je – vi pa niste pripravljeni, da bi vzeli v roke Mojo zastavo božanske ljubezni in kot razsvetljeni stopali pred drugimi ter jim kazali pot božanskosti, da bi vam drugi lahko sledili! 
3 Kaj Mi koristi, da prebirate Moje knjige, če v njih najdete le dobesedni smisel, ne pa Očetovega Duha!? In vendar je le Duh ljubezni, ki veje skozi Moje nareke ali knjige, odločilen za vstop v kraljestvo ljubezni, ki sem ga postavil za Svoje otroke, ki Me ljubijo ter živijo in ravnajo po Mojih Besedah.
4 Kdor nima globoko resne želje po Meni, ne pride k Meni, temveč si jo mora pridobiti iz ljubezni do Mene in do bližnjega - z zatajevanjem samega sebe, s popolnim odpovedovanjem posvetnim radostim in užitkom, z velikim duhovnim naporom, pri čemer naj vedno pazi na svoje besede, želje, na svoje razmišljanje in delovanje, da ne bi storil česar koli proti Moji volji. Kajti ime teozof je izpeljanka iz besede teozofija, in kdor hoče biti teozof, mora natančno poznati osnovni pomen tega poimenovanja. Zato vam želim v naslednjih pojasnilih razkriti podobo pravega teozofa, kakršen mora biti, da si zasluži to nebeško častno ime.
5 Beseda Teo-Zofija pomeni »Božja modrost« in ta pomeni isto kot ime Jezus Kristus; kajti Jezus je kot Božji Sin isto kot Božja modrost in je bil kot tak po duši in telesu ustvarjen iz Božje luči, Božja luč pa je Božja modrost. Zato se lahko za popolnoma pravega teozofa ali popolnoma pravega kristjana izreče le tisti, ki si s polno resnostjo prizadeva živeti po Jezusovih vrlinah. Resda se vsakdo, ki bere teozofske knjige, imenuje »teozof«, vendar je med poimenovanjem in dejstvom velika razlika – in zato naj vsakdo prebere naslednja poučevanja, ki naj jih teozofist z vso resnostjo sprejme kot svoja življenjska pravila ter po njih živi in se ravna.
6 Jaz, Oče Jezus, vam pravim, Moji ljubi otroci: »molitvenik«, ki sem ga dal napisati pod vodstvom Svoje ljubezni, je nauk in vodilo k Meni v skladu s teozofijo. Natančno se ravnajte po njem in vzšla vam bo luč vašega Očeta ter vam svetila tako tukaj kot v vseh večnostih.
7 Kajti: Jaz, Jezus, sem vaš Bog in Oče ter sem vaš vodnik in usoda na poti življenja k Meni, iz katerega ste izšli.
8 Vaš obstoj izhaja iz Mojega Pratemelja od večnosti. Duhovnega začetka nimate, temveč le materialnega; kajti vaše prastanje je v Meni in Jaz sem brez začetka. In tako kot nimate začetka, nimate konca! Kajti v svoji najgloblji notranjosti ste Jaz Sam, ker je vaš duh Bog, in tako prebivam v vas, vi pa ste nosilci Mojega Jaza v sebi. Zato Jaz živim v vas in vi živite v Meni, saj z Mojim Duhom obsegam vesolje, in zato je vse v Meni in nič zunaj Mene.
9 Vi ste Moje prastvaritve, katere sem prek Satane poklical v življenje. Ker pa ste padli skupaj s Satano, Mi ni preostalo drugega, kot da vas utrdim v materiji, da bi vam odvzel vsakršen odpor proti Meni.
10 Od padca Adama sem vas enega za drugim spuščal v meso, da bi ponovno oživel dušo Satane, ki sem jo spremenil v materijo.
11 Po duhu ste Bog, to pomeni, da je vaš duh Moj Jaz v vas, saj On oblikuje ljubezen v vas. Ta ljubezen je stvarnik sveta z vsem, kar svet obsega.
12 Ljubezen je osnovno bitje v Meni, ona je stvariteljica ali Oče, kajti po njej je bilo vse poklicano v obstoj. Enako je pri vas, saj tudi vi postanete stvarniki vsakega bitja in vseh stvari na svetu skozi ljubezen do stvari. Zato je ljubezen Pratemelj v Bogu, ona je ogenj, ki vse ogreva in kliče v življenje, ona je ljubeča spodbujevalka življenja v vesolju in ni ničesar, kjer se ljubezen ne bi mogla imenovati kot Oče ali Stvarnik.
13 Tako je ljubezen motiv za stvarjenje vsega bivanja in bitja, pa tudi vašega življenja iz Mene. Vi ste Moji otroci, kajti kot taki ste bili nekoč v pratemelju časov poklicani iz Mene, stopili ste v obstoj in ste imeli življenje v Meni, kajti Jaz sem bil vaš Jaz, tako kot sem še danes.
14 Življenje Mojih otrok je Moje lastno življenje in je tudi Moja usoda, ker moram Jaz, kot vodilni Božji Duh v vas, so-doživljati vse, kar delate in česar se lotevate v svoji svobodi, ki sem vam jo podelil.
15 Vendar obstaja razlika med vašim Božjim duhom in vašim razumom. Moj Duh vam svetuje le dobro; vaš razum pa slabo. Zakaj pa to? Poglejte, Moji otroci, pustil sem vam odprto pot svobodnega delovanja, da se šolate v slabem in dobrem, da bi se nato slabemu izogibali in dobro sprejeli vase – in tako se je zgodilo, da takrat, ko je Adam padel, ste tudi vi kot otroci po Adamu duhovno že padli z njim, s tem pa je bila položena tudi kal za vse poznejše delovanje, ki v vas prav pridno vzklije, če ne hodite po poteh, ki vas vodijo nazaj k Meni, vašemu Očetu.
16 Razlog za greh vam je bil položen prek Adama, zato sem njemu in po njem vam vsem obljubil Rešitelja, in ta Rešitelj sem Jaz, vaš Oče Jezus Sam.
17 Stara zaveza na različnih mestih pri prerokih in vidcih vsebuje prerokbe o tem, kako, kje in kdaj bom prišel.
18 In v zgodbi o stvarjenju piše: Bog je Beseda in Beseda je Bog, in po tej Besedi je bilo vse ustvarjeno. Zato mora imeti Beseda duhovno ujemanje (korespondenco), ki je sicer neznana. Beseda pride iz »postati« (nem. werden), zato »Word«, in to »Word« iz postajanja je duhovno ujemanje za Stvarnika, zato: »Bodi!« In tako je tudi izgovorjena beseda nekaj, kar je postalo iz duha v človeku in bo trajalo večno.
19 Nadalje piše, da je ta Beseda postala meso in prebivala med ljudmi. Ker je ta Beseda Stvarnik, je to Duh Božje ljubezni, ki ga v duhovnem ujemanju imenujem »Oče«. Tako je po tej Besedi Bog Oče Sabaot Sam stopil v meso in pod imenom Jezus Kristus živel med ljudmi kot človek ter učil ljudstvo v nauku Božje modrosti. Kajti če bi Jaz kot Božji Duh z veliko veličastnostjo materialno stopil z neba na Zemljo, potem bi se Me ljudje bali, zato sem moral kot človek hoditi med ljudmi, da jim ne bi vcepljal strahu pred Svojo osebo.
20 Moj spust na Zemljo, napovedan po prerokih, in z njim povezana uresničitev moči Jahveja prek Device Marije se je zgodila v Betlehemu, Davidovem očetovskem mestu. Tam se je rodil Vladar in Kralj Božje veličastnosti od večnosti, Gospod vseh gospodov in Kralj vseh kraljev v vseh večnostih, od tod tudi veliki in materialni dogodki ob Mojem rojstvu.
21 Mesta v prerokih so se morala izpolniti. Pri Mojzesu sem rekel: Obudil vam bom velikega preroka, ta prerok sem bil Jaz; po drugih sem rekel, da bo devica spočela in da bo rodila Gospoda Boga Sabaota, čigar ime je: Čudoviti, Svetovalec, Močni, Junak, Večni Oče, Knez miru, in čigar kraljestvo na (duhovnem) Davidovem prestolu bo (duhovno) trajalo večno.
22 Vse to se je izpolnilo in zato je bila Božja ljubezen tista, ki je to izvedla pod imenom Jahve Sabaot. In Jaz, Jezus, sem bil Božji Maziljenec ali Mesija ter Bog Jehova Sam.
23 Piše, da Me bo rodila devica! Zato ne tista, ki je izgubila nedolžnost, temveč tista, ki je brezmadežna. Marija je prvič živela v začetku desetega stoletja v mestu Hanoch pod imenom Pura in sta jo njena zelo pobožna starša po Mojih zakonih o zakonski zvezi iz pradavnine spočela čisto (to pomeni brez pohote, temveč izključno z namenom, da bi iz ljubezni do Mene pospešila odrešitev duhov iz materije), ter je bila v letu 919 po stvarjenju Adama spremenjena v duha. Kot Marija pa je bila ob objemu Joakima in Ane – po treh letih ločenega zakonskega življenja, zaradi čiste ljubezni, da bi se še enkrat v življenju videla, brez dotika mesa – v prisotnosti služabništva v templju po Moji volji spočeta od Ane v njenem štiriinsedemdesetem letu starosti in rojena v petinsedemdesetem. Kajti če bi bila Marija spočeta meseno, potem zaradi tega, ker ne bi bila čista posoda, ne bi mogla nositi in roditi svetega Božjega telesa; in prav tako čisto je nato ona v svojem štirinajstem letu starosti spočela Mene, Gospoda.
24 Tako sem izvedel napovedano utelešenje Svojega lastnega Jaza. Jaz Sam sem bil Maziljenec ali Mesija, grško imenovan Kristus, in Jaz Sam sem bil tudi Tisti, ki je trpel in umrl za vas. Zakaj pa to?
25 Ko je Adam grešil, je modrost ali svetost v Bogu postavila pogoj, da se morajo – tako kot so v Adamu vsi ljudje, ki so prišli iz njega in za njim, duhovno so-grešili – tudi oni tako ponižati ter iti po poti križa, trpljenja in smrti, kot sem to pozneje storil Jaz kot Jezus.
26 Pogoj modrosti Meni, Ljubezni, ni bil všeč, saj so se Mi smilila uboga bitja, zato sem se ločil od modrosti in Ji rekel: »Stori to Ti Sama, kajti Jaz se s tem ne strinjam!«. In modrost je prevzela pogoje, ki jih je postavila Sama, in jih tudi izvedla.
27 Zato je bil trpeči del na Jezusu Božja modrost, ki je bila skozi dušo ustrezno personificirana. Ta modrost je morala obleči oblačilo grobe materije, ki predstavlja utrjeno Satanino dušo, in zato sem bil v Jezusu prav tako izpostavljen vsem skušnjavam kot vsak človek, in zato sem Chotinodori (v letu 33 - JVE6 90) izrekel naslednje besede:
28 »Jaz nisem Bog (kajti Bog je duh), kot človek pa sem Božji sin, kar bo pravzaprav postal vsak človek (prek prvega in drugega ponovnega rojstva duha); kajti ljudje te Zemlje so poklicani, da postanejo in so “Božji otroci” in s tem bogovi, ker je njihov Oče Bog, če živijo po spoznani Božji volji. Eden izmed njih pa je določen od Boga in od večnosti, da je Prvi, da ima življenje v Sebi in ga daje vsakomur, ki veruje Vanj in živi po Njegovem nauku. In ta Prvi sem Jaz (Jezus). Vendar takšnega življenja nisem prinesel na svet iz Boga iz materinega telesa. Kal je bila res v Meni, a jo je bilo treba najprej razviti; kar Me je stalo polnih 18 let časa in truda. Zdaj sicer stojim pred vami kot dovršen in vam lahko povem, da Mi je dana vsa oblast na nebu in na Zemlji ter da je duh v Meni popolnoma eno z Božjim Duhom, zato lahko delam takšna znamenja, kakršnih pred Mano ni storil še noben človek; toda za naprej to ni nikakršen poseben privilegij izključno Zame, temveč za vsakega človeka, ki veruje Vame, da sem zato poslan od Boga v ta svet, da ljudem, ki zdaj vsi hodijo v temi, dam luč življenja, če bodo ravnali po Mojem nauku (kot Božji Besedi), ki človeku v najsvetlejši luči kaže voljo Božjega Duha, ki resnično v vsej polnosti prebiva v Meni. Ta duh je res Bog; toda Jaz kot čisti Sin človekov (po mesu in krvi) nisem; kajti, kot rečeno sem si moral kot tak, enak vsakemu človeku, z veliko truda in vaje šele pridobiti dostojanstvo Boga ter se kot tak izkazati šele naknadno (ko sem z natančnim izpolnjevanjem Božje volje postal duhovna Božja podoba, šele združil v eno z Božjim Duhom). Zdaj sem res eno z Njim v duhu - a vendar še ne popolnoma – vendar bom tudi tam postal popolnoma Eno, a šele po velikem trpljenju in popolnem ter najgloblje ponižnem zatajevanju Svoje duše.«

(Govori Franc Šumi:
29 Primerjaj o tem v »Poti trpljenja« (nem. Leidensweg) dalje spodaj (JVE8 21).

Govori Jezus:
Nadaljnje pojasnilo iz Mene kot Jezusa vam daje vpogled v duhovno enost med Očetom in Sinom, namreč:
30 »Tisti, ki Me je poslal, je Moj večni Oče in je v Meni; in tako sem tudi Jaz Sam iz Svoje ljubezni do ljudi poslal Sebe v ta svet, da vam prinesem in dam večno življenje. Moja Beseda in Moj nauk, ki vam kažeta pot do večnega bivanja, pa sta ravno volja Tistega, ki je v Meni in ki Me je poslal. Kajti Oče kot večna ljubezen je v Meni in Jaz kot Njena luč sem v Njej. Poglejte plamen... svetleče se svetilke! - Ali lahko ločiš luč od plamena ali plamen od luči? Plamen je to, kar Jaz (duhovno) imenujem Oče in Ljubezen (ki skozi toploto ustvarja in širi življenje), svetloba pa je njegov Sin, ki ga plamen oddaja (rojeva), da bi razsvetlil temo noči. Ali nista plamen in njegova svetloba eno bitje? In ali ni plamen prav tako v svetlobi, kot je svetloba v plamenu? Če pa je tako - in nemogoče je drugače -, se Očetova volja razodeva v svetlobi, ki izhaja iz Njega? Kdor torej hodi v tej svetlobi, hodi tudi po volji Tistega, ki Me je kot Svojo svetlobo poslal na svet; in tisti, ki hodi v tej svetlobi (Mojega božanskega nauka), ne more zgrešiti in mora požeti večno življenje, ker je svetloba, po kateri in v kateri hodi, večno življenje samo. Le tisti, ki to svetlobo zapusti in ponovno začne hoditi v lastni noči sveta, ne bo požel večnega svobodnega življenja duše tako dolgo, dokler ne preide v luč življenja!«
31 Tako kot sem bil skozi Besedo Stvarnik, Oče ali Duh Božje ljubezni v Jezusu, tako sem bil skozi dušo Božja modrost. Zato sem rekel, da sem Luč sveta, ki je prišla na svet, da bi z naukom Božje modrosti vsem ljudem razodela »božansko ljubezen«, da bi hodili v luči božanske ljubezni. V Mene je modrost (od zgoraj), ali svetost Boga, vstopila skozi dušo; v materijo utrjena modrost (od spodaj) ali - duša Satana pa je skozi telo ali meso vstopila v vidno obliko. Vaša duša pa je fino-duhovno, - meso pa grobo-duhovno iz v materijo utrjene duše Satana, in ta je duševno-duhovna ter telesno-materialna tančica in bivališče Božjega Duha v vas. In ta mora biti skozi ponižanje, zatajitev same sebe ter odpoved vsemu posvetnemu znova očiščena, poduhovljena, posvečena in pobožanstvena.
32 Moč in Božja oblast, s katero je bilo to v Meni poklicano v bivanje, se imenuje: »Sveti Duh Božji«. In ta Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina oziroma iz Božje ljubezni in modrosti; tako je bil Jezus, v katerem so bile združene ljubezen, modrost in Božja moč, vaš Bog, vaš Stvarnik, vaša duhovna pra-moč ljubezni in modrosti v Bogu, saj ste vi iz Boga in je Bog vaš duh, po katerem ste duhovno vodeni.
33 Ker je človekovo meseno telo grobo-duhovno iz materije, je kot tako polno zlobnih strasti in poželenj, zato mora biti skozi smrt razpuščeno in se tako dolgo prečiščevati, pri čemer mora razpuščeno znova skozi nove življenjske procese, dokler celota ni čista in se lahko uporabiti kot duhovno oblačilo duše. Takrat duša znova prejme tako prečiščeno nekdanje meseno telo kot duhovno dušno telo, v katerem zdaj živi naprej in se dviga vedno višje v duhovno, dokler ne doseže ponovnega rojstva duha (glej Škof Martin).
34 Tudi Jaz bi moral doživeti takšen proces preobrazbe s Svojim mesenim telesom; vendar pa nisem nikoli storil greha, zato se je grobo-duhovno iz zaužite materialne hrane in pijače v Meni takoj poduhovilo, in tako sem v času Svoje zrelosti za poučevanje, v Svojem 30. letu starosti, že stal visoko v drugem ponovnem rojstvu. Bil sem človek in duh hkrati. Skozi trpljenje, smrt in Svoje nadaljnje delovanje sem dozorel tako daleč, da sem lahko vstopil v tretje ponovno rojstvo, kar se je zgodilo 80. dan po Mojem vstajenju. S tem sta bila duša in telo privedena na stopnjo, kjer je bila Božja modrost v Satanu pred njegovim ponosom in padcem, in je tako spet zrela, da postane eno z Bogom. 
35 Ljudje kot Božji otroci morajo iti skozi enako prečiščevanje svojega duhovnega bitja in to se lahko doseže na svetu. Vendar je to odvisno od truda, ki ga človek vloži, da bi živel po Mojih naukih; zato to ni odvisno od Mene, temveč od vas, da kmalu dozorite in dosežete ponovno rojstvo duha.
36 Ker sem zdaj eno z Bogom, sem Jaz Oče ali Ljubezen, Sin ali Modrost - svetloba v Bogu, - in Sveti Duh, ki je dejavna moč ali vsemogočnost, ki izteka iz ljubezni in modrosti, to je Elohim in božanska milost. Zato je Moj Janez (1Jn 5,7-8) rekel: »Trije so, ki pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh, in ti trije so eno«, to pomeni: to so tri božanske lastnosti, a en Bog v eni osebi, ki se zdaj imenuje Bog, Oče Jezus.
37 Duh v Meni je bil duh Božje ljubezni, ki ga duhovno imenujem »Oče«; zato sem rekel Svojim učencem in po njih vsem ljudem: »Imate le enega duhovnega Očeta, in ta je v nebesih kot vaš Stvarnik in Bog. Zato nobenega človeka na svetu ne kličite oče v duhovnem smislu; drugače je v primeru vašega telesnega spočetja; vi pa ste duhovno čisti bratje in sestre, ker je Božji Duh v vas brez spola.«
38 Zato Moj resnični izrek: »Jaz sem pot, resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po Meni; kajti Jaz sem duhovno vstajenje in življenje. Kdor ne veruje Vame in Me javno ne prizna, ne pride do sinovstva in s tem ne do gledanja Boga; kajti Boga v njegovem izničujočem prabitju ne more nihče videti in živeti, lahko pa po Moji osebi, ker Bog prebiva v Meni in Jaz v Njem, to pomeni, ker so tri poimenovanja božanskih lastnosti, namreč »“ljubezen, modrost in vsemogočnost” ali “Oče, Sin in Sveti Duh,” le en Bog v eni osebi, in ta oseba sem Jaz, vaš Oče Jezus.«
39 Kdor pa temu ne verjame, je svoj lastni neusmiljeni sodnik in zgodilo se mu bo po njegovi (ne)veri, kajti z zatajevanjem Sina zatajuje tudi Očeta, saj Boga razglaša za lažnivca, ker ne verjame pričevanju, ki ga je Bog Sam podal o Svojem Sinu ob spremenjenju na gori Tabor.
40 Zdaj sem Jaz, Kristus, vogelni kamen, s katerim se celotna duhovna zgradba (božanske ljubezni med Njegovimi otroki) drži skupaj in raste v svet tempelj v Gospodu; po Meni, Jezusu, ste zdaj vgrajeni v Božje bivališče v duhu ljubezni do Boga in do bližnjega.
41 In sem Jaz, božanska ljubezen in modrost v Jezusu, postavljen na čelo Svoje božanske hiše. Ta hiša ste vi vsi, če živite po Mojem nauku. 
42 Moj nauk, kot Božja modrost, je skrivnostna in zakrita modrost, ki jo je Bog od večnosti določil za Svojo veličastnost. Toda nihče od velikašev tega sveta v Mojem času ni spoznal Mene, Jezusa, kot te modrosti, kajti če bi jo spoznali, Gospoda veličastnosti (Boga v Kristusu) ne bi križali.
43 Kajti Jaz, Jezus Kristus, sem bil od Boga dan ljudem v modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje.
44 In sem tako glava Cerkve, to pomeni krščanske skupnosti, ter Zveličar telesa (in duše).
45 Vendar Jaz, Najvišji, ne prebivam v templjih ali cerkvah, ki so jih naredile človeške roke, kot sem rekel že po preroku Izaiju (66,1): »Nebo je Moj prestol, Zemlja pa podnožje Mojih nog!« Katera hiša ali kateri kraj bi potem sploh lahko bil za Meme stalno bivališče?
46 Le srca Mojih pridnih otrok, ko v srcu prisluhnejo glasu svoje vesti, ki prihaja od Mojega Duha v vas in Mu sledijo v dobrem, so Moja živa Cerkev ali živi tempelj; zato sem Svoje telo, ko sem še kot človek hodil po Zemlji, označil kot Božji tempelj.
47 Zato sem po Svojem apostolu dal zapisati edini resnični nauk o tem, kje prebivam, namreč:
   I) »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo Božji tempelj uničuje, ga bo Bog uničil; kajti Božji tempelj je svet, in to ste vi.« (1Kor 3,16-17)
   II) »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ste ga prejeli od Boga, in da niste svoji?« (1Kor 6,19)
   III) »Ker v vas prebiva Božji Duh, ki je obudil Jezusovo telo od mrtvih, bo Bog, ki je obudil Jezusa Kristusa od mrtvih, oživil tudi vaša (duhovno) mrtva telesa, ker Njegov Duh prebiva v vas.« (Rim 8,11)
   IV) »Vi ste tempelj živega Boga, kakor pravi Bog: “V njih bom prebival in med njimi hodil; Jaz bom njihov Bog in oni bodo Moj narod!”« (2Kor 6,16)
48 Kako potem gredo skupaj (ljudje kot) živi Božji templji in maliki (cerkve)? Zato se umaknite od njih (od tistih, ki vas ne učijo tako, kot je učil Kristus) in se ločite od njih, ne dotikajte se nečistega, pa boste Moji otroci! In Jaz bom vaš Oče, saj boste vi Moji sinovi in hčere. To vam pravi vaš Oče in Bog, Vsemogočni.«
49 Iz tega vidite, da je vaš duh Bog, vaše dušno srce Božje bivališče, meseno telo pa materialni ovoj čez Božjega Duha. Ta materialni ovoj, namreč telo, se imenuje »resnični in živi Božji tempelj«; zato je vaša naloga ta tempelj očistiti in oplemenititi, da ga izoblikujete v vreden in živ Božji tempelj; kajti če vztrajate v grehih, ste v duševnem duhu mrtvi, ker živite za svet in ne za Božjega Duha.
50 Iz tega pa izhaja ravno tisto peklensko v vaši naravi! To pa se ublaži prek Duha Božje ljubezni v vašem srcu, ki vam svetuje in vas vodi k dobremu in k Bogu.
51 Ta Duh je otroški Božji Duh, v katerem polni zaupanja kličete: »Abba, ljubi Oče!« In vaši duši daje prepričanje, da ste Božji otroci. Če pa ste Božji otroci, ste tudi dediči božjega kraljestva, če živite po Mojem božanskem nauku in se odpoveste svetu, da boste nekoč prišli v Božjo veličastnost in kot Božji otroci postali »bogovi«, saj sem Jaz, vaš Oče, Bog.
52 Jaz, Jezus, kot nosilec Božjega Duha, sem ta Duh ter vaš Oče in Bog, in tako prebivam v vas kot vaš Božji duh. Prebivam v vas kot vaš Bog in kot vaš zdravnik ali Zveličar.
53 Zato poveličujte Boga v srcu svoje duše, torej v duhovnem bivališču svoje ljubezni živega Božjega templja. Kjer pa je Duh Gospodov, tam je svoboda.
54 Zato se osvobodite sveta in njegovih navad, želja in pohlepa, da se bo Božji Duh v vas lahko svobodno razvijal in vas vodil po poti odrešenja. Takrat boste polagoma postali popolni, kakor je popoln vaš Oče Jezus v nebesih.
55 Posvečujte se, da bo vaše srce postalo čisto, kajti Jaz, vaš Bog in Oče Jezus, sem svet.
56 Postanite duhovna hiša (ali tempelj), sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, ki so Bogu po Jezusu Kristusu po volji.
57 Kajti vi ste (če hodite po poteh teozofije ali Kristusa, ki so poti luči božanskega nauka) izvoljen rod, kraljevo duhovništvo (Božje), svet narod, lastno ljudstvo (ki se pusti poučiti in voditi od Boga) določeno, da oznanja vzvišenost Tistega, ki vas je poklical iz teme (razumske modrosti sveta) v Svojo čudovito luč (Boga).
58 Zato si prizadevajte postati vredni duhovniki in udje Božjega telesa v Kristusu, da bo nato nastala ena čreda in ji bo načeloval en pastir – vaš Oče Jezus Kristus. Kajti le takrat ste pravi teozofi, ko izpolnjujete vse to, kam vam predpisuje Moj nauk. Šele takrat ste otroci luči.
59 Temelj in glavni namen Kristusovega nauka je »ljubezen«, kajti sad Božjega Duha je ljubezen.
60 Zato kot Moji otroci: Ljubite Me nad vse! Kakor vas Jaz ljubim nad vse, ljubite pa tudi svoje bližnje tako kot sami sebe, ker Jaz Sam prebivam v vsakem človeku! Tako je duh ljudi brat Mojemu Duhu in duhu vsakega človeka, ker vsak človek premore iskrico Mojega vseobsegajočega Duha, ki je identičen ali isti z Mojim Duhom in Božjo ljubeznijo, kot sem Jaz. In zato se Božja veličastnost razodeva le prek osebe Jezusa Kristusa. Opirajoč se na to dejstvo, sem rekel Svojim poslušalcem in pravim zdaj vam vsem: »Kar koli dobrega ali slabega storite svojemu bližnjemu, velja toliko, kot če bi to storili neposredno Meni osebno.«

4. POGLAVJE
Slabosti drugih ne smemo kritizirati
Graz (Gradec), 8. september 1899

1 Ljubi otroci, Jaz, vaš Oče, gledam z ljubeznijo in veseljem na vas, kjer se dva ali trije zbirate v Mojem imenu ter med seboj izmenjujete besede ljubezni v Mojem delovanju in tako dostojno cenite Mojo ljubezen do vas. Da, ljubi otroci, pri takšnih zaupnih snidenjih sem resnično Jaz tisti tretji, četrti ali peti v vaši sredi in v vaši skupnosti.
2 Na žalost se takšna, Boga in bližnjega ljubeča snidenja, kjer sem Jaz predmet vaše ljubezni, vašega pogovora, pojavljajo le poredkoma. Žalostnega srca moram večinoma poslušati vaše besede, ki se, namesto da bi v ljubezni veljale Meni in po Meni bližnjemu, izlivajo v kritiziranju slabosti in napak bližnjega, namesto da bi pri Meni molili za njihovo izkoreninjenje. Da, povem vam, ko bi vedeli, kako hudo Mi je poslušati to blebetanje z vaših ustnic, bi opustili to, da Me s takšnimi pogovori žalite in žalostite.
3 Ljubi otroci, svarim vas, nikar ne bodite tako nepremišljeni in ne sodelujte pri svoji duhovni smrti s takšno vnemo, ki ostaja vaš neusmiljeni sodnik. Saj sem Jaz vendar še vedno isti Jezus, čigar nauke so zapisali Njegovi apostoli in ki so vam ohranjeni v Novi zavezi. In med temi najdete naslednja mesta (Mt 7,12): »Ne delaj bližnjemu tistega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili.«
4 Drugo mesto uči (Mt 25,40): »Kar koli ste storili kateremu izmed teh Mojih najmanjših otrok, velja toliko, kot boste storili Meni!« Ali razumete to mogočno besedo, ki vas uničujoče sodi! Nadalje imate v Mojih diktatih besede; Kdor kritizira slabosti drugih ali javno pravi: »Brat je še šibek, nezrel…,« ali kaj podobnega; kdor vidi vsako iver v očeh svojega bližnjega, svojega bruna pa noče videti, ta je prevzeten in misli, da je boljši od svojega brata ali svoje sestre. Prevzetnost pa je v Mojih očeh glavni greh vseh grehov, in kdor trpi za prevzetnostjo, je, kakor sem dejal že po Svojem prvem pisarju Lorberju, obseden od hudobnih duhov; in je tudi tisti, ki okrni čast, in s tem dvakrat obseden, kakor sem vam prav to povedal v št. 41 (1*) krščansko-teozofskih spisov. Kako pogosto se posvetni ljudje, včasih pa tudi Moji otroci, zatekajo k poimenovanjem svojih bratov in sester, ki bolj ustrezajo hišnim živalim kot Božjemu otroku, ki nosi v sebi Mojega lastnega Svetega Duha kot svoje živo jastvo! Za takšne nevljudnosti najdete v Mateju 5,22 naslednjo sodbo: »Vsak, ki se jezi na svojega brata, bo kriv sodbe; in kdor reče svojemu bratu: Raka! (tj. raka = tisti, ki gre nazaj, odpadnik), bo odgovoren pred vélikim zborom; kdor pa reče: Ti bedak! (ali kakšno drugo neobičajno poimenovanje človeka), bo kriv peklenskega ognja!«. Ker tisti, ki mora to poslušati in sprejeti kot življenje v ljudeh, sem Jaz, vaš Duh - vaš Bog Jezus! Vsako svojo besedo bi morali položiti na tehtnico, preden jo izrečete, kajti tako kot Jaz tudi v vas živim, Jaz živim tudi v vsakem človeku, kar vam je naposled znano; zato Mi za vaše ravnanje in opuščanje ni vseeno, in zato poslušajte, kar govorim in vam znova prikličem v spomin: Vaše telo je Moj tempelj; je Moja živa Cerkev; - vaša duša je Moja nevesta; - Jaz Sam pa sem tako vaš brat in sestra kakor tudi vaš Duh, vaše življenje, vaš razum, vaš govor, ki ga z zunanjimi vplivi posvetnega razuma navedoma oskrunjate, - in sedaj vas sprašujem: »Komu potem velja vaše psovanje in vaše kritiziranje, če ne Meni, ko sem vendar Jaz Vse v vsem, namreč življenje v vas?«. Kajti po Meni se vaša duša in po njej vaše telo od Mene oživljata, sicer sta oba nema, brez misli in neobčutljiva! Sedaj sprašujem naprej: »Ali pa verjamete, da ste boljši od svojega brata, ki so ga hudobni vplivi zapeljali v zablodo?« O, nikakor ne, to sem učil že v času Svojem triletnem poučevanja in Moje Besede ostajajo resnične in svete. Sedaj vas sprašujem: »Ali vam dobro dene, če drugi kritizirajo vaše slabosti in napake?« Molčite; kdor pa molči, dokazuje, da je zadet in ne zna navesti nobenega opravičila. 
5 Jaz, vaš Oče Jezus, vam zato polagam na srce: »Odpovejte vej razumski modrosti, ponižajte se, preidite v ljubezen, glejte, da si prisvojite dobro na bližnjem, njegove napake pa bi morali molče obžalovati in moliti zanj, da bi jih začel spoznavati, in sami najprej odstranite vse svoje slabosti in napake, preden se po nepotrebnem obregnete ob napake bližnjega. Kajti hudobni svet vam je vendarle preizkušnja in boj, da bi preizkusili in razvili svojo duhovno moč!«  Saj veste, da ni zmage brez boja, zato se borite in se spopadajte z lastnimi razvadami in strastmi, kajti takoj ko te popolnoma premagate, se ponovno rodite, sicer nikoli. Kajti dokler niste ponovno rojeni, živite kakor v peklu, polnem teme in nasprotovanj. Kaj vam koristi, če vas imenujem Svoje otroke, če vam ne morem dati ničesar od Svoje božanske ljubezni? Dajem vam sicer Besede ljubezni, da bi se spreobrnili in se rešili svojih posvetnih razvad, toda milosti in darov Svoje ljubezni vam ne morem dati, dokler posvetnosti, ki je satan (2*) v človeku, ne odložite do zadnjega prahu in popolnoma ne preidete v ljubezen in ponižnost.
6 Prav Moje vrline kot Jezusa so tiste, ki vam prinašajo ponovno rojstvo; prizadevajte si živeti po njih. Ne morem vam dati milosti in darov, kajti ob prvem grehu zoper njih bi vam jih moral zopet odvzeti, in tedaj bi postali bolj nesrečni kot prej, preden ste poznali veličastnosti in sladkosti božansko-duhovnega življenja.
7 Torej, Moji otroci, razgrnil sem vam težo vaših grehov zoper Mene in vam hkrati položil na srce, da morate gledati le nase, da bi duhovno napredovali; kajti šele s ponovnim rojstvom ste Moji pravi otroci ljubezni, preden pa se to zgodi, pa le Moji izgubljeni in zapeljani ovni, ki jih iščem in privabljam k prvemu izviru božanske ljubezni z vsemi mogočimi ljubeznivimi besedami, da pridejo k Meni, k praviru božanske ljubezni, da bi jih odpeljal k svoji nebeški čredi in jih osrečil.« Zato vam kličem: »Zapustite svet in pohitite k Mojemu ljubečemu srcu, ki vam odpira vrata nebeške blaženosti!«
8 Živite tako, kot vas učim, kajti le tedaj ste teozofi in božji modreci, če ravnate po božji modrosti, ki je Jezus, vaš Oče. (14. junij 1899, Franc Šumi - z Očetovim dostavkom za pričujoči natis.)

5. POGLAVJE
Prepiranje z drugimi ali govorjenje za njihovim hrbtom pomeni sovraštvo
Gradec 24. september 1899

1 Če prideš v nasprotja ali nesoglasja s svojim bratom, se pogovori z njim in svoje poglede, utemeljitve in pojasnila izmenjaj s svojim bratom ali sestro osebno, in sicer ljubeznivo, ponižno in potrpežljivo! Ne pa arogantno, samovoljno ter z ostrino ali prepiranjem! In če ne moreš doseči sporazuma in soglasja, bodi iz ljubezni do Jezusa popustljiv, nikoli pa ne govori za hrbtom in ne prizadeni svojega bližnjega tam kjer je občutliv! Če to storiš, boš namreč omadeževal njegovo »božansko čisto« bratsko ljubezen, in ta bolečina, ki si mu jo brez srca povzročil, se bo vsakič, ko te bo zagledal, ponovno prebudila v njegovem spominu, ker si se do njega obnašal kot morilec iz zasede! Zato ti ne zaupa več!
2 Za tvojo osebno prijaznostjo misli, da vidi skrito hinavščino, in še vedno sluti satana v tvojem srcu! Res ti odpusti iz ljubezni in spoštovanja do Očeta Jezusa; vendar se te rad izogiba, ker mu - morda kljub temu, da si se odpovedal samemu sebi - nisi več tako simpatičen kot nekoč, ko je z otroško preprostostjo obiskoval tebe; kajti s svojim teozofiji nasprotnim ravnanjem si z njegovo čisto božansko ljubeznijo do tebe ravnal tako brez ljubezni kakor nezvesta vlačuga!

6. POGLAVJE
Nebeški očitki tistim, ki napadajo besede z nebes
Gradec, 18. september 1899

1 Sodba o Mojih pisnih medijih in diktatih naj se godi z ljubeznijo, ponižnostjo in prizanesljivostjo, to pomeni: »Ne sodite, da Jaz ne bom imel vzroka, da bi vas obsodil!« Ali veste, če ste zreli in od Mene poklicani, da nad Mojimi lastnimi svetimi Besedami izrekate posvetno sodbo po svojem svetnem razumu!? Le ena modrost in ena resnica obstaja, in to sem Jaz, vaš Oče Jezus; vi ljudje v svojem svetnem razumu pa ste lažnivci, to sem dejal že po preroku Davidu in to velja neprenehoma do naših časov. Ko bi vi bili zreli za ponovno rojstvo, tedaj bi bili tudi čisti, in čistemu je vse čisto! Vi sodite o Mojih medijih, da pišejo kvake, da imajo vizije, kar je po vaši napačni sodbi - nesmisel, fantazija sanj. Tako so bili preroki in Moj ljubljeni Janez, evangelist fantasti, ki so pisali same nesmisle! Vi pravite, da so sedanji mediji obsedeni od duhov in zato njihovi nareki niti v domovini niti v tujini niso od Mene! V vaši milosti stojita le Lorber in Mayerhofer; nikakor pa ne njuni nauki, ki sem jih dal pisati po Lorberju in Mayerhoferju!
2 Kdor pa se zoperstavlja Mojim Besedam in jih ne spozna kot od Mene, ta stoji v službi antikrista, posebno pa, če v svoji prevzetni domišljavosti o pisnem mediju prezirljivo govori z drugimi in tako seje seme razdora, sovraštva, zavisti, kritiziranja, podcenjevanja, neljubeznivosti in razdvajanja! Ali vam to ne pade v oči, ko se srečate s tistim, s katerim je bilo grdo ravnano, da mu ne morete več prosto gledati v oči? in počutite se neprijetno, ker sta vam božansko-čista ljubezen in ponižnost za precej časa, …izpuhteli iz srca! O otroci, poglejte, kakšno hudobno delo delate s svojim kritiziranjem in obsojanjem ter svojimi nepravičnimi napadi na Moje svete Besede in njihove pisarje!
3 Zdaj pa so napredni mediji zreli in le z Mojo pomočjo zmožni presojati, kaj je pristno ali nepristno, nikakor pa niso nezreli v tej zadevi; tudi nikoli nisem postavil posvetnih sodnikov nad Svojimi poklicanimi otroki (pisarji) in njihovimi Besedami, po katerih se razodevam, to se lahko zgodi spet le po Meni, po mediju, ki vam je tuj in nima niti znanja o tem vprašanju, niti simpatije niti antipatije do vaše zadeve.
4 Lahko se tu in tam pripeti, da medij dopusti kakšno besedo lastnega nazora, so tudi trenutki, ko v vnemi prizadevni duhovi primaknejo kakšno besedo, ki predstavlja zmoto, ali pa tudi ne. To malenkost pravi teozof, t.j. čisti, zreli, ogleduje z očesom ljubezni in ponižnosti in se ne obregne ob njo, temveč se ravna po Mojem izreku (1Tes 5,21): »Vse preizkusite, dobro obdržite«. Kajti kakor je z Mojimi današnjimi Besedami, tako vam lahko zagotovim, da je še veliko slabše z besedami v Novi zavezi; kajti tam so zmote po Mojih apostolih, po Teofilu iz Aten, zaradi pozabljivosti, kakor sem dejal pri zbiranju zapiskov v poznejšem času, posebno po psevdo Mateju (l’Rabbas iz Sidona - (3*), nato je bila Nova zaveza popravljena po nekaterih papežih, in vendar vsebuje veliko čisto-duhovnega, da ponižnemu zadošča! Razumski modreci pa so nasprotno že zdavnaj vse s svojim posvetnim razumom, to pomeni s svojim lažnivim duhom, skritizirali ter Mene in Moje prve pisne medije; preroke in apostole zavrgli. Biblija le tedaj za njih nakaj velja, če lahko iz nje vzamejo kakšen izrek sebi v prid. Tako se godi tudi nekaterim izmed vas; kajti Nova zaveza vsebuje vse nauke, po katerih se lahko Meni enako navzgor izobrazite; toda po tem ne poizvedujete, dokler ste kritiki! Tako je tudi z Mojo ‚Novo Besedo‘; kajti vse to, kar vi Mojim pisnim medijem iz svojega posvetnega razuma očitate, to ne zadane njih, temveč Mene, ki vam Jaz po njih govorim. Jaz sem po vaši sodbi Tisti, ki daje pisati kvake in nesmisel!
5 Jaz sem po vaši sodbi lažnivec, goljuf in prevarant, in ne Moji pisarji, ki nedolžno pazijo, kaj jim bo Božji Duh, ki sem Jaz, Jezus Sam, dal zapisati, saj vnaprej ne vedo, kaj bo prišlo ven. Nadalje stoji v diktatih: »Jaz Jezus, vaš Bog in Oče vam pravim itd.« Če sedaj po vaši hudobni sodbi pisni mediji sami izdelujejo diktate, tedaj jih delate za zloglasne zločince nad Mojo svetostjo, da, iz njih delate najbolj zavržene satane! Kajti noben človek ni tako zavržen in predrzen, da bi se sam iz prevzetnosti zavestno ali namerno naslavljal kot Bog! Kaj takega se godi le blaznežem. Mar so Moji pisni mediji pri vas blazneži? Ali pa sem vas kdaj v Svojih krščansko-teozofskih knjigah učil tako živeti in ravnati zoper Mene in vaše bližnje? Je to tista ljubezen in ponižnost do Mene in bližnjega, ki jo nenehno ponovljeno učim v diktatih?
6 Poglejte, kaj počnete z Menoj (posamezniki med teozofi)!? Potrebna je Moja božanska potrpežljivost, ki jo moram izkazovati svetu v njegovi pozabljivosti na Boga, in vam nasproti vaše posvetnosti ne pokličem na odgovornost!! Vi hočete določati, kaj je pristno ali dobro v Mojih diktatih Mojih medijev!? Ali ne veste, da bo enkrat vse, kar počnete in mislite, postalo javno!?
7 Jaz, vaš Oče Jezus vam pravim: »Ponižajte se! In izpolnjujte Moji dve zapovedi ljubezni! Sicer boste v svoji prevzetnosti, sovraštvu do bližnjega in tujca imeli težko odgovornost pred Menoj!« Zato vam vnaprej dajem na znanje, kakšno je vaše vedenje in kako pri Meni stojite; kajti Jaz se moram zavarovati pred vašimi napadi na Mojo svetost! In moram Svoje pisne medije pred vami zaščititi, ki so visoki duhovi iz Mojih nebes ljubezni, kajti sicer ne bi Jaz vam po njih govoril duhovnega in za vašo dušno blaginjo koristnega! In verjemite Mi: Jaz sem tisti, ki govori k vam, in ne medij, ki je to pisal; kajti sicer zopet zagrešite tisti peklenski razumski zločin nad Menoj in medijem, kakor sem zgoraj razložil.
8 Če hočete biti teozofi, tedaj morate živeti po teozofiji! Kajti dvema gospodarjema se ne more služiti. Ali živite in ravnajte po Kristusu, ki je Božja modrost, ali pa po šegi in navadi sveta!
9 Poglejte, Moji ljubi otroci, tukaj v tej molitveni knjigi, ki jo morate vsak dan prebirati, vam moram jasno razložiti temelj pravega teozofstva; kajti sicer je vaša molitev, ker Moj nauk natančno poznate, brez vrednosti pred Menoj. Pred Menoj ne greši le tisti, kdor Mojih postav ne pozna!

7. POGLAVJE 
Rastline in rastlinski proizvodi so Božje delo
Gradec, 24. oktober 1899

1 Če te preveva želja, da bi odtrgal rastline, rože in rastje ali jih kako drugače poškodoval, ne da bi s tem dosegel kakšen namen, potem si bolj ali manj grešil proti Meni, ker si tisto, kar sem zasadil, brez cilja, namena, nujnosti ali potrebe namerno poškodoval ali uničil!
2 Rastline in rastje sicer nimajo čustev, razen občutka za mraz in toploto, imajo pa oči, inteligenco in življenjsko radost, saj so duhovi. V duhovnem smislu izgledajo povsem tako kot njihova materialna oblika v najlepši preobleki. Z duhovnimi očmi vidijo, kaj jim delate, sicer se ne morejo braniti, vendar žalujejo, tako da pogosto takoj povesijo svoje liste, cvetove in veje, če se počutijo utesnjene, uničene ali kako drugače preveč ogrožene v svoji življenjski radosti zaradi vas. Njihova inteligenca je v tem, da vedo, kaj se z njimi dogaja, da vidijo, kako so bile obrezane ali poškodovane. Nekatere z veliko življenjsko radostjo se za to ne menijo, nekatere pa se zelo in pogosto izgubijo željo, da bi nadaljevale z delom, da bi si opomogle; vi pa v svoji nevednosti rečete: »Cvet, …rastlina se je posušila, ni se prijela!«,  in podobno, medtem ko je bila to le nepripravljenost, da bi se sprijaznile s tem novim stanjem.
3 Pri cvetlicah, ki cvetijo, je stvar drugačna, saj vedo, da imate radi njihove lepe cvetove in njihov vonj, zato se vedno zavedajo, da jim z vaše strani grozi nevarnost. Vendar jim to ni mar, ker se veselijo vašega veselja ob njih. Še bolj pa se veselijo, če jih radi opazujete, jih vonjate, a jih ne odtrgate, da lahko dozorijo in prinesejo seme za nove cvetlice. Kar delate s cvetlicami iz veselja, užitka in zahvale Meni, še posebej, če med opazovanjem z ljubeznijo in hvaležnostjo mislite na Mene, ki sem cvetličnemu duhu dal to inteligenco, da, vse to tako čudovito ustvaril in dovršil, to ni greh. Če pa ravnate z rožami po svoje, jih trgate, mečete stran in podobno, tako nedvomno grešite proti Meni, saj namerno uničujete Moje stvarstvo. Rože imajo na svetu enako nalogo kot človek:
   I) seme je položeno; 
   II) vzklije in se razvije; 
   III) pride na svet, na površino zemlje in se razvija kot otrok; 
   IV stebla postanejo grmičasta, živa, otrok vstopi v mladost; 
   V) dobi željo po cvetenju, po ljubezni in pripravi na poroko; 
   VI) cvetovi začnejo pripravljati seme, imeti otroke;
   VII) ti odrastejo, dozorijo in začnejo isto znova!
Ali ste Me razumeli?! Glejte tako na cvetje, potem boste do njega imeli več spoštovanja ! Tudi v cvetju sem Jaz – in one so Moji otroci v naravi!
4 In tako ima vsaka rastlina svoj namen, tako kot človek - vsaka na svoj način, zato ravnajte z vsemi spoštljivo, kajti Oče, ki živi v vas in v cvetu in v rastlini, opazuje vaše delovanje in se veseli ali žalosti zaradi vas! Kar sodi k vašemu užitku, za vas ni greh; kar pa gre perk tega ali se z njim ravna na napačen način, to je vaša zloba, brezsrčnost in neupoštevanje Moje Očetovske skrbi v naravi!
5 Cvetje in rastline potrebujejo svež zrak in sončno svetlobo, sicer ne bodo uspevale! Zlasti škodljiv jim je človeški dah! Zato se držite stran od rastlin in cvetja! Kajti vaš dah, če ga je preveč, jih ubija!

8. POGLAVJE 
Nekaterih slabih navad in živil se je treba izogibati

1 Predvsem se izogibajte krajev, kjer se pleše in kjer igra plesna glasba! Ne obiskujte dvomljivih gledaliških predstav! Ne pijte alkoholnih pijač več, kot je potrebno. (Teozofija in opojnost! Ali se to sploh ujema!?)
2 Žganja sploh ne pijte! Kava iz zrn je zelo škodljiva za vaše zdravje, zato se ji izogibajte! V čaj, ki že sam po sebi deluje razburjajoče, dodajajo rum - s tem le okrepijo njegovo moč, da pokvari želodec ter povzroči nervozo in bolezni. Meso, čeprav je zelo hranljivo, vam bo kasneje popolnoma odvzeto, zato se mu že zdaj izogibajte, kdor lahko, še posebej pa krvi in svinjine!

9. POGLAVJE 
Duhovni pomen 9. poglavja knjige Daniela v zvezi z grehi
Gradec, 10. oktober 1899

1 V Danielovi preroški besedi se pojavi duhovna analogija, v kateri so grehi ljudstva označeni z »tedni« (7 dni) kot grehi proti Mojim (Jezusovim) 7 krepostim, katerih je bilo na koncu 70 – in po njihovem izpolnjenju je kazen za grehe doletela Jude (Dan 9,24 - (4*).
2 Verz 25 (5*). Do Mesija, Kneza, je 7 tednov in 62 tednov, ki v duhovnem smislu pomenijo naslednje: 7 tednov predstavlja 7 slabosti, ki so v nasprotju z Mojimi božanskimi vrlinami kot Sina človekovega, in te slabosti so:
   I) Nezvestoba ali sovraštvo.
   II) Ponos, kot glavni greh vseh grehov; poleg tega je vsak greh vsebovan v ponosu, saj je vsak greh ponosno kršenje Mojih zapovedi, ki so zapovedi vašega Boga in Očeta.
   III) Nepotrpežljivost, jeza, maščevanje.
   V) Brezsrčnost ali brezljubnost.
   V) Nečistost.
   VI) Razdor, prepir, spor.
   VII) Sebičnost, samoljubje.
3 Sedaj sledijo grehi, ki ustrezajo 62 tednom, in sicer:
   I) nečistost in razuzdanost, poželenje, nečist govor, grde besede, misli in želje, vzbujanje poželenja z besedami, slikami, draženjem ali dejanji, nasprotovanje in poučevanje, da to ni greh, pretirana ljubosumnost, ki pripelje užaljenega do greha, posredovanje pri nečistih odnosih, vlačugarstvo, nedovoljen stik s poročenimi in neporočenimi osebami, prešuštvo, razveza zaradi vlačuganja, incest med starši in otroki, med brati in sestrami, zapeljevanje mladih, posilstvo in nasilno posilstvo ali spolno zlorabo polnoletnih ali mladoletnih, posilstvo dečkov, onanija, neprimerno petje.
   II) Nevoščljivost ali zavist, zavidljivost.
   III) Namerno ali zlonamerno poškodovanje bližnjega, umor, ubijanje, pretepanje, smrtno poškodovanje, zastrupitev, davljenje, umor, namerno smrtno poškodovanje.
   IV) Želja po oblasti.
   V) Čarovništvo s sredstvi, usmerjenimi proti Bogu.
   VI) Nehvaležnost do Božje dobrote in usmiljenja.
   VII) Prekomerno prehranjevanje in požeruštvo, gurmanstvo, sladkosnednost, tekmovanje v prehranjevanju.
   VII) Preklinjanje in uroki.
   IX) Hrepenenje po denarju in imetju.
   X) Želja po nasilju in oblastništvo.
   XI) Surovost do živali ali mučenje živali.
   XII) Praznoverje, malikovanje, obredi malikovanja, - sploh obredništvo cerkve, popačenja in krivoverstvo, malikovalska oblačila, malikovalski sijaj, lažne navedbe o Božjem nauk - razkazovanje, razglasitev človeških zakonov za enakovredne Božjim zapovedim in njihovo obravnavanje kot takšne, pozabljanje Boga, popolna brezbožnost, zanikanje Boga, trgovanje z domnevno »posvečenimi« stvarmi, kar je pred Bogom prevara, odpustki, - odpuščanje grehov pri spovedi, ker je to prevara, - zahtevanje božjih daritev in njihovo lastno uživanje (ker Bog kot Duh ne potrebuje ničesar materialnega), podpiranje izkoriščevalskih duhovnikov; posmeh in zaničevanje vsega božanskega; kult Satana, satanski pakti, klicanje in molitve k pokojnim za denar, dobitki na loteriji in srečolovih ter materialne koristi, pakti z zlimi duhovi, delanje zla z duhovnimi in sredstvi volje.
   XIII) Delanje dobrega z nepoštenimi in goljufivimi sredstvi.
   XIV) Neupoštevanje poslušnosti do bogaboječih staršev; otrokom dopuščati vse; dopuščati preveč mladostno zaljubljenost; poslušnost staršem, ki otroke učijo storiti zlo ali krasti, storiti zlo staršem, zlorabljati, poškodovati ali ubiti starše, lastno družino zaradi lastne krivde, zaradi odvisnosti od alkohola ali iger na srečo, zaradi lenobe pri delu se izpostavljati lakoti ali stiski.
   XV) Zloraba Božjega imena, kot danes: Jezus! Jezus Marija in Jožef! O Bog! Bog pomagaj! (v šali), živi se kot Bog - v Franciji (!) itd.
   XVI) Prikrivanje nepoštenega, grešnega ali kriminalnega ravnanja in delovanja do bližnjega - od najvišjega do najnižjega, - svetovanje h grehu, zapeljevanje, spodbujanje, soglašanje z grehom drugega, izzivanje drugih h grehu, hvaljenje greha drugega, molčanje o grehu, nekaznovanje greha, sodelovanje pri njem, zagovarjanje grehov.
   XVII - XXVII) Sedem grehov proti Svetemu Duhu.
   XXIV) Pobiranje davkov od bližnjih ter nasilno zahtevanje in pobiranje davkov.
   XXV) Namerno in zlonamerno uničevanje rastlinstva, ki ga neguje Oče.
   XXVI) Grešiti proti delom ljubezni do bližnjega, - če delavcem odrekaš ali odvzameš zasluženo plačilo, - brezsrčnost ali brezčutnost do bližnjega, sovraštvo do bližnjega, škodovanje iz zadovoljstva, namerno opuščanje dobrih del ali dejanj ljubezni, lenoba pri izkazovanju ljubezni do bližnjega, neupoštevanje bližnjega, da se sebi ne bi na kakršen koli način kaj odvzelo ali da bi imel z njim opravka;  neusmiljenost, brezsočutnost, neprizanesljivost, povzročanje nemira, zavračanje pomoči ob nedeljah in praznikih, neizkazovanje ljubezni do bližnjega zaradi nujnega dela ter vse, kar zadeva
   ljubezen do bližnjega – opustitev ali zavračanje.
   XXVII) Nevera v Očetove prerokbe; umor prerokov; - nasprotovanje in zlo govorjenje o medijih zaradi Božjih Besed.
   XXVIII) Motenje miru, upor proti voditeljem ljudstva, ki jih je postavil Bog, popolna neposlušnost.
   XXIX) Izkoriščanje in zatiranje revnih, nevednih, sirot in vdov.
   XXX) Sodomski greh (občevanje z živalmi in pederastija).
   XXXI) Življenje na račun revnih in zatiranih, nagnjenost k razkošnemu življenju.
   XXXII) Lenarjenje na račun delavnih ljudi.    
   XXXIII) Oskrunitev časti, obrekovanje, sumničavost, zlonamerno govorjenje, preziranje, posmehovanje, zasmehovanje, očrnitev z vsakovrstnimi psovkami, zmerjanje, kritiziranje slabosti in slabosti bližnjega, posmehovanje zaradi telesnih slabosti in bolezni, posmehljive izgovorjave, posmehovanje telesne postave, podlost do bližnjega.
   XXXIV) Priseganje na Boga, na lastno dušo in na karkoli drugega; kršenje dane besede, izdaja, kriva prisega.
   XXXV) Preklinjanje in bogokletstvo, posmehovanje Bogu s pesmimi, posmehovanje Bogu s slikami, dajanje živalskih imen Bogu, neprimerno bogokletstvo (dajanje neestetskih imen Mariji kot Jezusovi
   biološki materi).
   XXXVI) Preklinjanje in kletev, bogokletje, kletve proti nebesom.
   XXXVII) Samomor, samopoškodovanje, skrajšanje življenja s samopovzročanjem bolezni.
   XXXVIII) Skopost (sebičnost, samoljubje)
   XXXIX) Lihvarstvo (izkoriščanje in ropanje bližnjega za denar, imetje in dobrine)
   XL) Trmavost za svoj prav, prepirljivost.
   XLI) Jeza, nestrpnost, maščevanje, zloba, storitev zla.
   XLII) Laž, lažno pričevanje ali lažna izjava.
   XLIII) Ljubezen do sebe, sebičnost, samohvala, domišljavost, hrepenenje po slavi, sramota zaradi hrepenenja po slavi ali zaradi spodbud, ženska domišljavost, zavist in sovraštvo zaradi domišljavosti glede lepote ali arogance zaradi lepote, posmehovanje in zaničevanje drugih zaradi samopoveličevanja.
   XLIV) Ponos, hvalisanje, pomembnost, bahavost, velikopoteznost, pametovanje, prevzetnost zaradi svetovne modrosti, manija veličine; Pogum za preganjanje in iztrebljanje drugih; ponos, posmehljiv nasmeh nad bližnjim, ošabnost zaradi lastnih prednosti, znanja in položaja ali službe, predrzno (ošabno) obnašanje, hrepenenje po slavi, zavračanje vsega, kar nasprotuje sebičnosti ali samoljubju.
   XLV) Dvom v Božje Besede.
   XLVI) Ples, strast do plesa, plesna glasba, balet.
   XLVII) Zlonamernost, grobost, posilstvo, lopovska (hudodelska) duša.
   XLVIII) Prepiri, nesoglasja, spori, psovanje, grajanje, zamera, sovraštvo.
   XLIX) Čarovništvo in čarodejstvo v škodo bližnjega.
   L) Kraja, ropanje, rop, ulični rop, goljufija, prevarantstvo, izkoriščanje.
   LI) Strast do zabave v gledališčih, na koncertih, večernih zabavah, zabavah; vse, kar je usmerjeno v posvetno življenje užitkov in radosti; smejanje nad dvomljivimi posvetnimi stvarmi.
   LII) Laskanje, hinavščina, podlizovanje in slinjenje; hvaljenje drugih zaradi lastnih koristi.
   LIII) Prevara, zvijačnost, izkoriščanje.
   LIV) Hinavščina ali verska hinavščina.
   LV) Brezobzirnost in nasilje.
   LVI) Prekršitev ljubezenske zvestobe ali poroka zaradi denarja, položaja, političnih razlogov, osebnih prednosti, potem ko si že našel pravo ljubezen.
   LVII) Igra na srečo, igranje, naj bo to s tem ali onim, kar človeka odvrača od Boga in ga naredi pohlepnega ali strastnega - obsedenega z igranjem.
   LVIII) Zarota, upor, nasilje, vojna, pokol, bitka, pobijanje.
   LIX) Prekomerno pitje, pijančevanje, opojnost, alkoholizem, tekmovanje v pitju.
   LX) Moda, razkošje, obsedenost z urejanjem, razkošna oblačila in njihovo parfumiranje, ošabnost zaradi oblačilne razkošnosti.
   LXI) Gledati na bližnjega kot na sužnja, živino in podobno, ga tako obravnavati in držati.
   LXII) Gledati nase kot na gospodarje, delavce pa kot na sužnje in živino.
4 Nadaljujejo grehi iz Novega testamenta, kot so:
   LXII) Pisanje romanov in podobna literatura.
   LXIV) Trgovanje z duha ubijajočo literaturo.
   LXV) Ponarejanje živil.
   LXVI) Čaščenje Marije in svetnikov z oznako: »sveta«, »sveti« (prim. Raz 15,4)
   LXVII) Čaščenje zaščitnih duhov (zaščitnih svetnikov) z oznako: »svet«, »sveti«.
   LXVIII) Grešiti zoper Očetove predpise pod: »Česa se je treba izogibati?«.
   LXI) Imeti sam sebe - ker si doktor, profesor ali plemič - za človeka; delavca in človeka, ki nima tega ranga šolske in človeške izobrazbe, pa imeti za surovo drhal, suženjsko ljudstvo, živino, pse, za bitja pod človeškim dostojanstvom, ki so tu le zato, da delajo za ljudi in jih prehranjujejo - in jih tako tudi označevati (!).
5 Križanje Mesija je 70. greh pri Danielu (9,24) .
6 Vseh teh grehov se izogibajte, če želite doseči ponovno rojstvo duha ali si prislužiti nebesa - in z njimi tudi Mene!

10. POGLAVJE
Bog je Duh, in kdor Ga želi častiti, naj Ga časti v Duhu in resnici (Jn 4,24)
Gradec, 17. september 1899

1 Dragi otroci! Jaz sem Duh, zato Me ni mogoče častiti z denarnimi darovi, cerkvenimi obredi ali zunanjimi razkošnimi prireditvami; kajti s tem se častijo vladarji, visoki dostojanstveniki in zaslužne osebnosti, torej ljudje.
2 V skladu z Mojim novim Božjim redom skozi Novo zavezo in novo Očetovo Besedo, ki jo je treba strogo ločiti od cerkvenih določil, ki so jih ljudje postavili v svojo korist in so v močnem nasprotju z Novo zavezo, je čaščenje Boga v Duhu in resnici kot sledi:
3 Takoj ko se zbudiš, takoj pomisli na Mene (Jezusa) in Me v otroški ljubezni pozdravi z jutranjimi molitvami, ki se ti zdijo najprimernejše za tvoje razpoloženje. In tako ostani zatopljen v ljubečih mislih do Mene, dokler ne vstaneš. Medtem se bodo v tvojem umu pojavile vse vrste misli materialne narave – odločno se bojuj z njimi in se vedno vračaj k Meni! Enako počni ves dan, saj te bodo materialne misli odvračale od Mene in s tem zmanjševale tvojo ljubezen do Mene. Pozornost materialnim stvarem posvečaj le toliko, da bi izpolnil zahteve življenja in ljudi.
4 Ves preostali čas dneva vedno znova misli na Mene! Karkoli počneš, kjerkoli si, naj bom Jaz vedno tvoja najljubša misel! Vse, kar delaš, začni z molitvijo za blagoslov za srečen zaključek dela, med delom pa se s svojimi mislimi zadržuj pri Meni toliko in tako pogosto, kolikor ti je le mogoče in po končanem delu se zahvali za Moj blagoslov in za srečen zaključek, kot učijo ustrezne molitve.
5 Kjer koli si, vidiš Mene -v negibni ali živi materiji. Vsak zvok, ki ga oddaja živo bitje, izhaja iz atoma Mojega Duha, ki živi in deluje v tem bitju (prim. o tem začetni nauk krščanske teozofije). V diktatih sem vam Jaz sporočil, kako Me duhovno vidite povsod v materiji, ker vam duhovno postane vidno skozi materialno, zato v vsaki rastlini, vsakem cvetju, vsaki živali vidite Moj duhovni Jaz, ki se oplemeniten dviga do človeške oblike, v človeku pa Mojo podobnost, Moje prebivališče v srcu Mojih otrok. Tako imaš dovolj gradiva, da prepoznaš Mojo ljubezen do vas ter Me zato hvališ in slaviš; in da občuduješ Mojo modrost v najrazličnejših vrstah, rodovih, oblikah in barvah v naravi, ki predstavljajo Moje misli; in da v tem prepoznaš Mojo vsemogočnost: da sem vse to ustvaril iz nevezanih, prosto lebdečih prabitnih snovi. In ko boš to premišljeval - potopljen v mislih Name -, boš zagledal čudeže nad čudeži, ki jih Zame nihče ne more ponoviti.
6 Glej pa tudi na vse, dosežke in stvaritve, ki jih ljudje izumijo, pripravijo in lahko naredijo, kot na Mojo duhovno lastnino! Kajti iz izvira božanske modrosti so črpali toliko, kolikor sem Jaz dopustil. Zato je vse Moje delo in nedelo ljudi, naj bo to hiša, palača, stroj ali kakšno drugo umetniško delo in človeško izpolnjeno dejanje. Ljudje so le pomočniki ali orodja Mojega Duha, ki deluje skozi intelekt, razum, oči, ušesa, nos, govor, občutek, živčno moč in moč volje.
7 Če boš vedno samo Mene videl, ki duhovno deluje v ljudeh in v materiji - seveda vse po svojem redu -, boš dobil dovolj snovi, da boš mislil na Mene ter Me ljubil, hvalil in slavil. Če boš potem izrekel svoje molitve, na splošno tu in tam kakšno, je to dobro; vendar te nič ne zavezuje, da bi vsak dan nenehno ponavljal isto molitev. Več ljubi s srcem, misli in se zahvaljuj, kot z besedami časti! To je Moj nauk za vas vse!
8 Vendar pa ste na splošno prešibki, v duhovnem smislu preveč materialni, preveč pozabljivi in imate premalo ljubezni do Mene in do bližnjega; zato sem vam Jaz dal molitve, da se lahko globlje spominjate Mene ter z molitvijo in prošnjo za odpuščanje popravite zamujeno in napačno storjeno. Človek je s svojimi mislimi vedno pri Meni in za Mene šele takrat, ko se približuje ponovnemu rojstvu duha. Prej pa za vse vas velja klic: »Bodite budni in molite, da ne padete v skušnjavo!« Jaz vam pravim: vaša ljubezen mora biti tako velika, da se vam ob omembi Mojega imena pojavijo solze! Takrat ste napredovali tako daleč, da so vaše misli vedno pri vaši ljubezni: »Jezus«! Če je torej človek tako visoko in daleč napredoval, da je s svojimi mislimi vedno pri Meni, potem mu ni treba moliti; sicer pa mora moliti!
9 Boga v resnici častimo skozi opravljanje del v ljubezni do bližnjega, kot to na več mestih uči ta knjiga.
10 Beseda iz svetlih nebesnih višin:

Ko postanem svetel in jasen,
takrat uzrem Božji obraz prekrasen,
takrat ne iščem več okrog,
saj vem: Tukaj je Gospod in Bog.

In to gledam v vsakem trenutku,
ko v dobrem delu in občutku,
se vadim v pravi ponižnosti in delam vse iz ljubezni.
Tako Me najdeš na vsaki poti:
v vasi, mestu, gori in dolini, in v revnih, skromnih kočah,
tam, prestolujem kot sam Gospod med njimi.

11 Ta kratka pesem, ki sem jo izrekel o Meni, vam pove vse: Jaz, vaš Oče Jezus, vam dejansko pogosto stopim naproti v obleki revnih - da preizkusim vašo usmiljeno ljubezen! Kajti izkazovanje ljubezni do bližnjega do revnih, potrebnih, bolnih, sirot in vdov je edini pravi in od Mene, vašega Očeta Jezusa, postavljen žrtvenik Nove zaveze, edina prava in čista vera v Mene, Očeta, pri čemer se ohranja čistoča pred svetom. Zato prakticirajte dela ljubezni do bližnjega na ta način, darujte jih v Mojo čast in prosite za njihovo poduhovljenje! Toda nikomur o tem ne govorite, razen za namen skupnega delovanja; sicer leva roka ne sme vedeti, kaj dela desna, da se nagrada v onostranstvu ne izgubi zaradi pohvale sveta.

11. POGLAVJE
Ponos, glavni greh vseh grehov
Gradec, 18. september 1899

1 Ponos je tako globoko ukoreninjen greh, da bi komaj kdo lahko rekel, da ni bil ali ni ponosen. Poskusite človeka preizkusiti z obtožbo, žalitvijo, preziranjem, poniževanjem, omejevanjem njegovih najljubših navad, njegovega osebnega ugleda in vrednosti, pa boste kmalu videli, kako visoko je uvrščena njegova vrlina »ponižnost«!
2 Človek je zaradi svojega znanja, prednosti, privilegijev, premoženjskega položaja, visokega družbenega statusa in prepričanja, da ve bolje kot drugi, nenehno izpostavljen skušnjavi, da bi postal ošaben, in tistemu, ki mu nasprotuje, v vsem pokaže svojo prevlado. Biti učen, neodvisen in povsod cenjen kot prvi, hkrati pa skromen in ljubezniv, prijazen in potrpežljiv do slabosti manj pomembnih, to je redkost, ki jo je treba iskati daleč naokrog.
3 Toda tako kot za vsako bolezen raste zelišče, obstaja zelišče tudi za tega nevarnega sovražnika duhovno-božanskega obstoja na svetu. In to blagodejno zelišče je: »Spoznaj se do obisti, kaj si!« Meso je mrtva masa; duša je zračna tvorba človeške oblike, ki ne more ne čutiti, ne videti, ne slišati, ne presojati, niti se gibati, torej čista ničla. Duh Božji pa je Vse v tebi: On je Ljubezen, Modrost, Moč, Oblast, Volja, Čutenje, Sluh, Vid, Presoja, Govor, Vonj in Impulz za vse, razen za zlo in neduhovno in to je satan v duši, ki jo Duh oživlja in je opremljena z vsemi prednostmi, kot tudi v telesu, ki ga oživlja duša. Na kaj si lahko ti, človek, ponosen in napihnjen kot na svojo lastnino, ko pa si brez Duha ničla, brezvredna tvorba?
4 Zato bodi vedno ljubeč do svoje ničnosti pred Bogom kot svojim Duhom in ob vsaki priložnosti, ko začne vstajati misel napuha, hitro daj Bogu čast: »Ljubi Oče, Tebi bodi vsa čast, ljubezen, čaščenje, hvala, slava in veličastvo! Amen; kajti Ti si Vse, jaz pa nič!« V pogovoru, kjer misli hitro švigajo, hitro recite: »Tebi v čast, ljubi Oče!« in videli boste, kakšen magičen ali čaroben učinek bo to majhno izkazovanje časti, ki jo dajete Bogu, ki prebiva v vas, imelo za ponižanje vaše ponosne duše! To je čarobno sredstvo prvega reda, če človek, zavesten svoje ničnosti, samo Bogu edinemu daje vso čast! Vsake hvaležnosti, vsake pohvale tvojih vrlin, znanja, moči, prednosti, sploh vsega, kar se zgodi, pripada, pritiče itd. tebi v čast, ne zadržuj zase! Temveč to takoj prenesi na Mene, tvojega Boga in Očeta! In videl boš, kako to božansko zelišče dela čudeže! 

12. POGLAVJE
Kako se zaščititi pred zlimi duhovi
Gradec, 9. september 1887

(Oče Jezus daje skozi Marijo Sp.)
1 Če se znajdeš v duhovni nevarnosti, če te zli duhovi močno navdihujejo, potem trikrat z zaupanjem pokliči, kot bi klical rešitelja v smrtni nevarnosti: »Jezus! Jezus! Jezus! Pridi, dragi Oče, k meni in reši me iz te duhovne nevarnosti!« – in Jaz (Jezus) ti bom pomagal, če si resno odločen premagati to nevarnost.

13. POGLAVJE 
Ne ravnaj po mrtvi črki, ampak postani živ
Gradec, 14. oktober 1887

1 Kdor pozorno bere Moje nauke v Svetem pismu, bo ugotovil, da je vera Vame sama po sebi brez vrednosti.
2 Vera, ki je ne spremlja dejavna ljubezen, ni vera, ker krši Moje učenje. Zato naj vsak izpolni svojo krščansko dolžnost z ljubeznijo do Mene in do bližnjega - kajti to Jaz imenujem vero, ki človeka oživlja in njegovo življenje spreminja v ljubezen ter se skozi ljubezen dejansko izraža v bližnjem.
3 Veliko je ljudi, ki se opirajo samo na mrtve črke Biblije, ker so preleni, da bi živeli po duhovnem smislu besed. Poglejte, Moj nauk v Bibliji je trojen: Črka je mrtva, nato pride zunanji, materialni smisel in šele nato duhovni - ta zadnji pa je edini pravi. Da bi vam na primeru iz Biblije pokazal, da je ta primerjava pravilna, naj vam kot zgled služi pripoved iz Lukovega evangelija 2,12, ki pravi: »In to vam bo za znamenje: Našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« Jasli kot primer so enake mrtvi črki, v kateri nekaj leži, vendar je to povito v materialno, zunanje - v plenice -, in to zunanje je vendarle še mrtvo; znotraj teh plenic pa, ki navzven kažejo, da v njih leži dete, je Kristus, je v meso utelešeni Duh Boga Jahve Sabaot.
4 Zato ne glodajte mrtvih črk, ne zadovoljite se z materialnim smislom plenic nad duhovnim, temveč poiščite dete Jezusa, Kristusovega Duha! Šele takrat boste pri branju Biblije pravi teozofi.

14. POGLAVJE 
Oče je ljubezen, Sin je modrost
Gradec, 9. september 1899

1 Moji otroci, Ljubezen kot Oče je Tisti, za katerega sem izjavil, da je večji od svojega Sina, ki pa sem Jaz. Kajti Oče je Ljubezen Boga v Meni kot Luči ali Modrosti v Bogu, ki sem Jaz duševno in telesno. Oče je bil Duh Ljubezni, ki je prebival v Mojem srcu, in o Njem sem govoril kot o Sinu, ki je izšel iz Očeta, ki sem Jaz kot Luč, po materialni pojavnosti »Sin«, bil kot utrjena Božja Modrost. Zapustil sem Modrost, se ponižal v Modrosti oziroma v duši in telesu ter prešel k Mojemu Očetu ali k Mojemu Duhu Boga Ljubezni, ki je bil v Mojem srcu.

Gradec, 29. september 1899
2 V enakem odnosu, kot sem Jaz stal do Boga, stoji tudi vsak izmed vas do Njega, vendar z razliko, da vi raje hodite v modrosti kot v ljubezni. Sedaj sem Jaz Bog Oče Sam. Vsi tisti, ki bodo strogo živeli po Mojem nauku, imajo milost iz Mene, da bodo v času (6*), ko bodo k temu poklicani, delali čudeže in dela, ki sem jih delal Jaz, in v nujnem primeru še večja, kot sem jih opravljal Jaz; kajti Jaz kot Bog bom deloval skozi njih in izpolnil, kar bo v prid poveličevanju Mojega Imena: Jezus Jahve Sabaot

15. POGLAVJE 
Ljubeznivo obnašanje
Gradec 9. oktober 1899

(Oče Jezus pojasnjuje, kakšno mora biti človekovo življenje in ravnanje, da ustreza duhovnim zakonom.)
1 Tvoje ravnanje, ki ga opazuješ skozi svoje misli, želje, kretnje, besede in v vsem svojem delovanju ter opuščanju, naj bo plemenito, človekoljubno in takšno, ki deluje le v dobro in duhovno! Tvoja ljubezen naj bo pri Meni in pri Mojih očeh ter Mojih otrocih, in zavedaj se, da je bilo vse ustvarjeno po Meni, bodi si gibljivo ali negibljivo, kajti Vse je Moja ljubezen, Vse Me slavi kot Stvarnika; zato pred Mojim obličjem ne mučite živali! Ne pulite objestno in zaradi zabave Mojega rastlinskega sveta iz zemlje; kajti Jaz, vaš Bog, Gospod in Sodnik vaših dejanj, sem ga posejal in dal, da zraste! Ne prepovedujem vam, da ga uporabljate za svoje potrebe, saj je vendar tu zaradi vas; toda z vsem ravnajte tako, kot da ne bi bilo vaše, temveč Moje! In zato z vso obzirnostjo do Mene razmišljajte o tem, ali s tem ne ravnate potratno oziroma neizpodbitno zlorabljate, kar bi v Mojih očeh kot Stvarnika, Očeta in Lastnika naletelo na neodobravanje. Ne nujna uporaba, ne ljubezen do stvari, da bi jo imeli in se je veselili, temveč zloraba, hudobno ravnanje in uničevanje pri Meni naletijo na pravično neodobravanje in obsodbo vašega ravnanja!
2 Ljubite Mene, ljubite svoje bližnje in vso svojo okolico kot lastnino vašega Očeta in zato kot svojo dediščino! Da, ljubezen mora popolnoma prežeti vaše bitje; kajti sicer nikoli ne pridete do ponovnega rojstva Duha ali k Meni! Kajti kjer je vaša ljubezen, tam so vaše misli, tam je celotno vaše bitje, ki zaradi tega postane osrečeno ali nesrečno.
3 Zato misli veliko, a le duhovno! Kajti vaša prihodnost je v kraljestvu duhov, katerih Kralj sem Jaz! Zaradi tega govori malo, in to, kar govoriš, govori vedno z veliko previdnostjo! Ljubezen, ponižnost in vdanost v tvojo usodo naj bodo motiv tvojega delovanja! Zato vse najprej položi na tehtnico božansko čiste ljubezni v tebi, da to ne bo imelo slabih posledic in da se boš vedno zavedal, da si izpolnil Moje Očetove želje, ter se boš mirnega duha v Meni in v vsem stvarstvu veselil svojega obstoja!

16. POGLAVJE 
Odnos do drugih, vendar s samozatajevanjem
Gradec, 17. september 1899

(Oče Jezus daje natančna navodila, kako naj se človek v resnični ponižnosti odpove sebi in ravna duhovno.)
1 Če nekdo nekaj navaja in to ne ustreza tvojemu znanju, ga prekineš in svoje znanje predstaviš kot merodajno, medtem ko bi moral pustiti drugega, da izgovori. Če ugotoviš, da nima prav, mu reci: »Ljubi brat, poglej, moje znanje v tej zadevi pa je sledeče;« in sedaj povej svoje ter ga pusti, da se odloči, kaj se mu zdi boljše.
2 Ko obiščeš brata, ne vstopi kot gospodar stanovanja, temveč ponižno in pusti, da ti pridejo naproti. Ne usedaj se samovoljno, ampak počakaj, da ti to rečejo. Če si utrujen, lahko rečeš, da si od dolge hoje že utrujen, vendar počakaj, da ti rečejo, naj prisedeš. Klobuk, palico itd. obdrži pri sebi, dokler ti ne rečejo, da jih odloži, in takrat vprašaj, kam? Poslej ne bodi tako prevzeten, temveč raje tih in skromen, govori malo, a premišljeno in, če je le mogoče, samo duhovno. Ne sprašuj toliko o vedenju tega in onega brata, namreč glej nase, da sam postaneš boljši in dober. Če srečaš več bratov, ne bodi samozavesten zato, ker si prišel, temveč jih pozdravi in vsem podaj roko ter potrpežljivo počakaj, da ti namenijo pozornost. Če govorijo o kakšnem predmetu, se ne mešaj vmes, ampak počakaj, da te vprašajo, kaj si misliš o tem. Nikoli ne reci: »Vi ne veste, kaj je prav, tako in tako je,« temveč bodi tih in počakaj, da te prosijo za nasvet, sicer molči. Če obdelujejo druge, se ne mešaj vmes, temveč molči. Ko pride vrsta nate, da govoriš, reci: »Mislim, da bi bilo pametneje, če bi govorili o nečem duhovnem, o ljubem Očetu, kot pa da razpravljamo o napakah drugih, saj sami nismo čisti.« Nadalje, kar koli se že govori, bodi miren; ne mešaj se vmes, temveč odgovori le takrat, ko si vprašan, in takrat odgovori le ponižno, ne pa duhovito. Ne sprašuj drugih o tem in onem, iz česar se razvije pogovor, ki izpade neduhovno. Bodi skromen v vseh odgovorih in ti naj bodo le duhovno usmerjeni. Nikar se ne zmeni za posvetno, kajti to je satan v človeku.
3 Pri govorjenju ne uporabljaj dvoumnih izrazov, ki vodijo do smeha ali do vzbujanja čutov. Nikoli ne dovoli, da te slavijo, temveč bodi ponižen. Vso čast, ki ti je izkazana, če je ne moreš preprečiti, hitro -glasno ali potihem - daruj Meni, da ti ne povzroči duhovne škode. Če te kdo za nekaj pohvali, reci brez ozira na osebo: »Vsa čast pripada le Očetu Jezusu.« Če se ti kdo zahvali, tedaj reci: »Ljubemu Očetu bodi hvala, kajti Njemu pripada vsa hvaležnost in vsa čast.« 

17. POGLAVJE 
Dela ljubezni do bližnjega
Gradec, 30. oktober 1899

1 Če človek živi po Mojih naukih, je njegovo življenje veriga del ljubezni do bližnjega, ki v njem očistijo tisto posvetno, kar je prevzel iz razumske modrosti sveta. Dela ljubezni do bližnjega pa so naslednja:
   I) Lačne nahraniti s hrano za telo; duhovno pa z Mojimi jedmi nauka, ljubezni iz nebes.
   II) Žejne napojiti z vodo, vinom ali kakšno drugo osvežujočo pijačo; duhovno pa z ljubeznijo duhovnega življenja in svetlobe.
   III) Tujce (brezdomce) nastaniti v vaši hiši ali v vašem stanovanju; duhovno jih odeti z oblačilom dejanj ljubezni, tj. jih posvetiti v resnično in božansko.
   IV) Gole obleči z materialnimi oblačili; duhovno jih obleči v oblačilo ljubezni z ustreznim poučevanjem v božanskem.
   V) Osvoboditi ujetnike iz okovov zapeljivcev, sleparjev in prevarantov; duhovno jih osvobodite z ljubeznivim in potrpežljivim poučevanjem o resničnem stanju božanskega učenja in jih s tem rešite iz duhovne teme nekrščanskih človeških zakonov.
   VI) Obiskovati bolnike, jih tolažiti in jim vlivati pogum in vztrajnost; duhovno jih usmerjati k Bogu in Njegovi volji, jih poučevati, da je bolezen posledica materialnega in duhovnega greha, ki se lahko odpravi s predanostjo Bogu, molitvijo, kesanjem za prekršek in namero, da se v prihodnosti živi po Božjih zapovedih.
   VII) Brezplačno pokopavati mrtve, kajti kdor si za to pusti plačati, je vsakdanji delavec; duhovno pokopavati mrtve s pohvalo vere, zaupanja in ljubezni do Boga in bližnjega, iz njih odstraniti in pokopati posvetno razumevanje in jih prebuditi k luči v Božji ljubezni.

18. POGLAVJE 
Sedem božanskih lastnosti
Gradec, 20. oktober 1899

1 Ljubezen. Kajti Bog je v Svojem Prabitju čista ljubezen. Vse, kar Jaz delam, se dogaja iz ljubezni do Mojih otrok. Če so dobri, prejemajo dobro, če pa so hudobni, potem so deležni hudega. Bogu vdan revež posvečuje svoje življenje v pomanjkanju, bedi in bolezni; bogataš pa, če je napihnjen, nenehno veča duhovno temo in s tem hujši pekel za onostranstvo. Srečen pa je po drugi strani bogataš, ki s svojim premoženjem upravlja v smislu božanske ljubezni do svojih bližnjih, kakor je Moj prijatelj Lazar iz Betanije nekoč upravljal s svojim knežje velikim premoženjem in posestjo.
2 Modrost. Ta vam prikazuje celotno neizmerno stvarstvo v njegovi raznolikosti vrst, oblik in rodov ter v njegovem neskončnem bogastvu misli. Ona pa je hči božanske ljubezni; kajti ta jo je rodila iz Sebe, kakor plamen rodi luč, zato ni identična z neljubeznijo, z modrostjo modrecev tega sveta; kajti Prvo vodi vsepouživajoča vroča Božja ljubezen, drugo pa hladni izračun razumarske modrosti sveta.
3 Volja. Božja volja je Sveti Duh v Božji Trojici. Od tu izhaja Božja vsemogočnost, ki je ustvarila svet, ki mu vlada. S to voljo sem Jaz vse uresničil. On je ljubezen in modrost ali magnetizem in elektrika v vesolju, torej sam Bog, kajti tej volji se mora vse v vesolju v trenutku podrediti; ta volja je tista, ki predstavlja božansko moč, silo in s tem svetost in nedotakljivost. In ta volja je tista, ki bo Zemljo spremenila v raj in jo predala Mojim otrokom v bivanje.
4 Red. Brez reda svet ne more obstajati, zato mora v vsem vladati takšna zakonitost, da nikoli brez Moje posebne volje ne more priti do nereda. Če ne bi bilo tako, bi kmalu vse razpadlo v ruševine, saj bi en svet uničeval drugega in z grmadenjem vsega drug na drugega prinesel uničenje. Vendar pa mora biti red v stvarstvu tudi v malem! Pri Meni je vse postavljeno v zaporednem vrstnem redu. Temelj je ljubezen, ustvarjalna vrlina; ta je rodila modrost ali luč, da bi vse ustvarila v pravilni, večno trajni obliki; ti dve sta se združili v tretjo vrlino - voljo, da bi to, kar je bilo zamišljeno in kar naj bi bilo ustvarjeno, udejanili in izdelali, in sedaj se te tri kot Prabiti v Bogu združijo kot sveta Trojica ter iz sebe izoblikujejo stranske vrline ali stranske lastnosti, in ena izmed teh je red, s katerim upravljajo ljubezen, modrost in vsemogočnost, tako da se niti eno za las ne odmakne od dovoljenega.
5 Resnost. Potem ko ste spoznali zgornje temeljne lastnosti v redu, vam je zlahka razumeti, da je resnost razvoj prvih štirih lastnosti v peto, skozi katero se svet ohranja v svojih temeljih in je prežet do najmanjšega atoma, da ne bi nikoli utrpel kakšne spremembe. Od tod obstoj sveta, ki ga skozi red drži resnost.
6 Potrpežljivost. Moja večnost je potrpežljivost! In ta privede do konca vse, kar hoče pet omenjenih lastnosti, počasi, a zanesljivo, od tod pregovor: »Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo!« Jaz ničesar ne prehitevam; kajti najprej morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, da se nekaj dokonča. In tako je tudi z Mojim sedanjim ponovnim prihodom: Jaz sem si moral najprej priskrbeti temeljne pogoje, da bi izvedel svojo vrnitev otrok, ne da bi Mi bilo treba preveč nasilno poseči. In tako imam Jaz tudi potrpežljivost s grešniki in zločinci proti Moji svetosti; kajti če bi ti poznali Mene, bi jih strah in strahospoštovanje pokončala, od tod Moje lastno čudovito vodstvo Mojih otrok, ki je jasno le Meni, ker Jaz vidim njihovo prihodnost v vse večnosti.
7 Usmiljenje. Da, Jaz sem večna Ljubezen in iz te Ljubezni izhaja večno usmiljenje. Če vam zdaj povem, da je v usmiljenju prejšnjih šest lastnosti temelj sedme, tako kot je pet prejšnjih temelj šeste, potem ste razjasnili skrivnost Mojega božanskega Jaza, kajti usmiljenje zagotavlja obstoj celote, ker Jaz kot Stvarnik potrebujem vse navedene lastnosti, da lahko ustvarim svet in v njem vladam. Kje bi bila sedanja peklenska svetovna vladavina, če Jaz ne bi imel in uporabljal navedenih lastnosti!? S človeškimi lastnostmi bi Jaz že zdavnaj vse uničil, toda Jaz sem pravzaprav Bog in kot tak se pojavljam tudi na poti trpljenja ter vam skozi 7 Jezusovih kreposti kažem, da morate tudi vi ljudje, ki Mi sledite, imeti iste kreposti, če želite napredovati, da bi postali Božji otroci in s tem bogovi!
8 Večkrat preberite pojasnila v tej molitveni knjigi, da jih boste znali na pamet. Potem vam bo vedno pred očmi, kje grešite in kaj morate storiti! Kajti postati morate popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih, nato pa se boste v Meni znova združili v eno prabitje, kakor ste bili v pratemelju večnosti.

19. POGLAVJE –
Sedem kreposti Jezusa kot Sina človekovega 
Gradec, 27. oktober 1899

1 Ko vam Jaz kot človek predočam Svoje vrline, se to dogaja zato, da vas opozorim, kako naj bi vsak človek živel, če želi nekoč priti k Meni, svojemu Očetu, ki mu je Sam šel naprej z najboljšim zgledom in pokazal, kako je treba živeti in ravnati, če se želi Božje kraljestvo osvojiti s silo. Kajti kdor ga ne bo zavzel s silo ljubezni, zatajevanja ali ponižnosti in prek odpovedovanja vsem posvetnim užitkom, ta ga sploh ne bo zavzel!
2 Zato vam Jaz želim označiti steze, po katerih sem Jaz stopal kot človek, da bi postal to, kar čaka vse vas, če boste stopili v Moje stopinje ter hoteli živeti in ravnati po Mojem zgledu – in te so:
3 Ljubezen. Jaz sem na gori Sinaj dal Mojzesu deset zapovedi, ki - vsem znane - kažejo, kaj Jaz prepovedujem; skozi dve zapovedi ljubezni kot Jezus, ki sta izvleček - in to duhovni izvleček iz njih, pa sem vam Jaz dal merilo Božjega v teh desetih zapovedih. Če se Mene ljubi nad vse, potem je človek s svojimi mislimi pri Meni in si prizadeva delati le to, kar mu zapoveduje ljubezen do Mene, in tako Me ne more žaliti, še veliko manj pa se proti Meni pregrešiti, saj iz ljubezni do Mene hodi po Mojih zapovedih ljubezni. Kajti ljubezen je edina zveličavna cerkev na svetu in v duhovnem kraljestvu, saj ljubezen povezuje nebesa z Zemljo ter iz ljudi ustvarja Božje sinove in hčere kot otroke vsemogočnega Stvarnika vesolja. Če pa človek izpolnjuje zapoved ljubezni do Mene, potem si prizadeva izpolniti tudi zapoved ljubezni do bližnjega. Kajti vse, kar prihaja od Mene, mu je sveto, in s tem tudi zapoved ljubezni do bližnjega, ki jo on gleda kot edini daritveni oltar do Mene, ker Jaz prebivam v bližnjem. On tam izkazuje ljubezen, kjer Meni daruje nesebično ljubezen skozi sočutje do revščine, bede in stiske, in si prizadeva to ublažiti ali popolnoma odpraviti pri svojem bratu ali svoji sestri.
4 Poglejte, dragi otroci, to je bila Moja prva in glavna vrlina! Kdor Mene ljubi, ta Mene ljubi tudi v bližnjem, ko vidi, da bližnji trpi zaradi tega ali onega. In kako visoko Jaz cenim ljubezen med vsemi vrlinami, razberete iz Moje zgodovine vstajenja: Znano vam je, da sem Jaz Svojo telesno mater kot takšno obravnaval s pripadajočim spoštovanjem; kajti ona je bila cvet vrlin in ona je Mene ljubila z vsem ognjem matere; vi veste, da je bil evangelist Janez Moj ljubljenec, toda ko je prišlo do skrajne preizkušnje ljubezni, je bila grešnica, najbolj prezirana med posvetnimi ljudmi Marija Magdalena, bila je tista, ki je v ognju svoje brezmejne ljubezni do Mene s silo pritegnila nebesa k sebi in Mene spodbudila k prikazovanju kot prva med vsemi Mojimi dragimi v življenju! Iz tega lahko ocenite in povzdignete vrednost ljubezni, kajti z njo se kupijo nebesa in tudi Mene, večno ljubezen!
5 Ponižnost (Odpuščanje). Kdo bi sploh lahko rekel, da ponižnost ni najprijaznejša sestra ljubezni?! Ponižnost je temelj ljubezni, in kdor ljubezni ne združi s ponižnostjo, ta ne pozna temeljnega Bitja ljubezni, to pomeni: On ne pozna duhovnega in s tem večno trajnega v ljubezni. Jaz sem bil ponižnost Sama; kajti Jaz, ki celotno stvarstvo označujem kot Svoje delo, sem prebival v človeškem telesu Jezusa in sem Mu dajal navodila, kako naj se poniža, da je bil nato dorasel nalogi, ki jo je moral izpolniti.
6 Toda naj nihče ne misli, da se ponižnost začne tam, kjer se zaradi narave razmerij gospodovalno zahteva kot občutek dolžnosti ali zapoved pred visokimi! Ne! Tam se ponižnost ne začne, marveč skozi zatiranje svojega privilegija pred nižjimi! Poglej na neznatnega, na berača, na revnega, na tistega v stiski kot na sebi enakega! Tukaj je tvoja ponižnost! Tukaj stopa tvoj Bog in Oče Jezus v podobi neznatnega pred tebe in te kliče: Brat, pomagaj! Tukaj sem Jaz, ki Ga iščeš v svoji ljubezni do Boga. Tukaj je tvoj Jezus kot daritveni oltar prave Božje ljubezni! Ponižaj se! In glej na Mene kot na sebi enakega – da, še veliko bolj! Tukaj stojim Jaz, tukaj ležim Jaz in čakam nate, ali Me prepoznaš, ali na Mene kot na svojega Boga gledaš s strahospoštovanjem in ali Meni prihajaš naproti s spoštovanjem in zvesto ljubeznijo, katero ti Jaz, kot silni, nedostopni Bog v Svoji svetosti, zapovedujem izkazati!
7 Krotkost. O, kako vzvišeno zveni beseda krotkost in kako visoka je njena vrednost v očeh Boga! Krotkost je skupno poimenovanje za sočutje in usmiljenje, ki se običajno izraža skozi krotko bitje. Tukaj se ljubezen in ponižnost združita v tretjo podobo in opravljata dela ljubezni do bližnjega, katera Bog v Svoji ljubezni in ponižnosti opravlja kot naravne sadove iz teh dveh ali pa jih daje opravljati skozi Svoje otroke. Krotkost v svojem delovnem izpolnjevanju je Meni visoka molitev, na katero Jaz gledam s posebnim zadovoljstvom. (Prim. začetni nauki krščanske teozofije, str. 7.) Kako visoko mora zato ta vrlina stati v Mojih očeh, saj iz Božjih glavnih vrlin: ljubezni in ponižnosti oblikujejo tretjo sestro in skozi to dajejo naravi Božanskosti večnega Očeta stopiti v pojavnost!?
8 Moji dragi otroci, ali spoznavate visoko vrednost in visok pomen Božjih vrlin v človeku Jezusu, skozi katere otroci, z Očetom združeni v en obroč ljubezni Boga s ponižnostjo, kot Božji otroci, kot delujoči bogovi v človeški podobi stojijo tu!?
9 Prizadevajte si za krotkost, ljubezen, ponižnost, sočutje in delovno usmiljenje do svojih bratov in sester, da vas to pripravi do rasti navzgor do tiste Božje višine, da boste obrodili cvetove in sadove večnega življenja, ki vas delajo Meni enake in vas skozi to združujejo z Meni, vašim Bogom in Očetom Jezusom! Nič ne stoji višje na svetu, kot če ljubezen in ponižnost v podobi nesebičnega, sočutnega in usmiljenega izkazovanja ljubezni do bližnjega dajeta sadovom Božje ljubezni dozoreti do zrelosti! Nebesa in Zemlja ter ves visoki svet duhov okoli svojega Očeta in večnega Kralja Jezusa se veselijo del, ki jih otrok Očeta ljubeče izkazuje svojemu prejemniku! Da, otroci! Tukaj sem Jaz, vaš Jezus, prejemnik dobrodelnosti in darov, ki so izšli iz ljubezni, ponižnosti in iz sočutja vašega srca ter so Mene, večnega Očeta, Mene, Kralja vseh kraljev, Mene, najsvetejšega Boga in Vladarja v neskončnosti, skozi Mojega pridnega otroka, ne vedoč, da sem to Jaz, ljubeče obdarovali! O, kakšno veselje in ljubezen tedaj žarita iz Mojih oči. Ko bi vi tedaj vedeli in se zavedali, s kom imate opravka! Propadli bi od vznemirjenja ljubezni in spoštovanja do Mene! Otroci! Nikoli več ne pozabite tega pojasnila svojega Očeta in bodite usmiljeni ter ljubeči do svojega bližnjega! Kajti vi ne veste, kje vas Jaz preizkušam in vas obiskujem, da bi vas prepoznal kot Svoje otroke ali pa kot otroke Mojega nasprotnega pola.
10 Potrpežljivost. Kako visok pomen ima ta beseda, o tem vi nimate prave predstave! Moji otroci, potrpežljivost je četrta podoba Božjih vrlin, zato je ona nekaj tako visokega, veličastnega in svetega, da vsa neskončnost pred njo v ponižnosti prekriža roke na prsih. O, otroci, ali razumete to duhovno Besedo, ki sem jo Jaz tukaj izrekel!? Kaj naj bi to pomenilo, da neskončnost prekriža svoje roke v ponižnosti na svojih prsih pred potrpežljivostjo!? Poglejte, dragi otroci, neskončnost sem Jaz Sam, in potrpežljivost je združitev ljubezni, ponižnosti in krotkosti v četrto sestro svetosti v vrlinah Boga, in daje, da se skozi Božjo svetost uresničuje mir Moje večne ljubezni Mojega srca do njenega bližnjega; daje, da raje ona sama vse trpi, kot pa da bi žalivcu, zlemu sovražniku življenja, dobrega in imetja, storila hudo ter vračala enako z enakim! Kje na svetu lahko obstaja kaj večjega in višjega, kot to, da se nepravičnost s potrpežljivostjo in vdanostjo v Božjo voljo molče prenaša!? Resnično, Jaz vam povem, potrpežljivost je skupna glavna vrlina Boga, ki tri prej imenovane združuje v eno edino in daje, da to Božje v človeku stopi v pojavnost, kar Mene označuje kot Boga nasproti ljudem, ki Meni vsak dan nenehno zadajajo neizrekljivo trpljenje in bolečino, kar Mene pripravi do tega, da vse mirno sprejemam in ljubeče puščam oditi tja v neskončno večnost. Če Jaz ne bi bil Potrpežljivost Sama, potem bi se Zemlja že davno povrnila v svoje pratemelje, kajti ljudje se igrajo satane proti Meni in Mene nenehno pozivajo k boju proti svoji predrznosti, s katero ravnajo z Menoj! Vendar, vse ima svoj čas, in tudi to bo doseglo svoj konec, in večno kraljestvo ljubezni dobrega Očeta bo kronalo Svojo potrpežljivost in Svoja dela!
11 Zato bodi potrpežljiv s slabostmi svojega bližnjega! Nikoli se ne prepiraj! Pouči ga ljubeče; če tega ne sprejme, potem molči in pridi k Meni s prošnjo: »Dragi Oče, daj mu razsvetljenje, da bo sprevidel resnico!«
12 Otroci, urite se v potrpežljivosti; bodite čistega srca, bodite popolni, bodite bogovi kot Božji otroci, da Jaz z vami začnem novo drevesnico svetega Božjega rodu na Zemlji! Da Jaz z vami prebivam, da Jaz z vami živim, se z vami veselim in v vaši sredi postavim tisočletno kraljestvo ljubezni (glej pog. 20) Mojega Duha! Imejte potrpežljivost s slabostmi svojega bližnjega, kakor jo imam Jaz z vašimi! Bodite Meni enakovredni, bodite pridni, da bom Jaz lahko imel veselje nad vami. Sledite Meni, plačilo bo Božje in neizrekljivo visoko: Vaše oči niso nikoli videle, vaša ušesa nikoli slišala, vaše srce nikoli občutilo, kaj imam Jaz pripravljeno za vas, če boste sledili Meni.
13 Jaz bom dal, da za vas v kratkem nastane zemeljski raj, ki bo neprimerljivo lepši, svetejši in bolj Božji od prvega. Kajti Jaz pridem k vam na Zemljo, namreč na »novo Zemljo«, s Svojo celotno Božjo in otroško državo novega Jeruzalema Mojih nebes ljubezni! Otroci! Razumite to, kaj pomeni: Bog v Svoji nedostopni svetosti bo kot ljubeči Oče z vsemi Svojimi izvoljenimi otroki, s Svojim nebeškim dvorom živo, vidno in za večno prišel med Svoje otroke na Zemljo ter temno, peklensko Zemljo spremenil v raj, ki bo združeval vse veličastnosti neskončnih stvaritev v vesolju! O, otroci, ko bi vi vedeli, kaj bo v naslednjih letih, po izvedenem čiščenju (Poslednja sodba), nastalo iz te Zemlje in da boste v svojem mesenem oblačilu uživali te veličastnosti in nebeške sladkosti! Da, tedaj bi za vas vse zbledelo in nič več ne bi imelo vrednosti za vas! Da, Jaz vam povem: Otroci, prizadevajte si hitro nadoknaditi zamujeno! Kajti napočil je čas, ko bom Jaz pekel, imenovan Zemlja, začel spreminjati v nebeški paradiž. Začel se bo boj za biti ali ne biti, ker hočem Jaz končno z Božjimi sredstvi uničiti satanovo kraljestvo na svetu! In s tem bo prenehalo želo smrti, kajti s prenehanjem greha - bo prenehala tudi smrt; kajti smrt in menstrualni cikel sta vzroka in posledici greha! Meseno rojstvo sicer bo, toda brez bolečin! Same smrti in menstrualnega cikla pa tedaj ne bo več. Vi boste živeli do ponovnega rojstva. S ponovnim rojstvom pa boste postali enaki Meni, vstalemu Odrešeniku, hkrati človek in duh - ter boste z poduhovljenim mesenim telesom živeli in delovali naprej, dokler ne boste nekoč v nepredstavljivem času z Menoj, vašim Očetom, eno za vse večnosti. Čas ponovnega prihoda Kristusa, o katerem sem Jaz prerokoval pred Kajfom, je zdaj pred vrati! Hitite! Hitite, otroci! Da ne boste zavrženi, marveč sprejeti! Kajti v novem kraljestvu ljubezni se boste spet združili s svojimi preminulimi! Kajti vse, kar je od Adama sploh kdaj živelo na svetu, vas bo srečalo! In - in - Jaz v sredi Svojih otrok, kot vaš Kralj in Oče!
14 Čistost (ali Vztrajnost). Ljubezen, ki iz čistega srca vstaja k Meni, vas usposablja, da iz ljubezni do Mene marsikaj pretrpite in se urite v čistosti, ki je temelj posvečenja ali očiščenja vašega bitja. Čistost je vrlina, ki jo je mogoče vzgojiti le z velikim žrtvovanjem sebe. Ko sem Jaz Adamu in Evi postavil čistost telesa kot osnovni pogoj poslušnosti do Mene, sem Jaz že vnaprej vedel, da bosta ta dva iz nevednosti postala neposlušna in kakšne posledice bo ta neposlušnost imela ter da bosta zaradi neobrzdane ljubezni padla. Vendar Jaz nisem bil vzrok te mesene ljubezni!
15 Če bi Adam v svojem prabitju kot duša in Božji duh ostal Meni zvest, potem Jaz ne bi po njegovi lastni volji vzel Eve kot ženskega načela v Adamu iz njega in dal, da poleg njega nastane kot drugo duhovno bitje. S tem je bila pot mesa v obeh sicer utrta, vendar še ne dokončana. Jaz sem hotel najprej skozi ubogljivo vzdržnost oba izoblikovati v duhovno posodo, da bi nato spočela duhovno čiste potomce, katerih smrt ne bi mogla prizadeti, ker bi pač prišli na svet duhovno čisti. Vendar pa sta bila Adam in Eva pač odrasla, a neizkušena otroka, in kakršni so otroci, nepazljivi do tega, kar pravijo njihovi starši, takšna sta bila tudi Adam in Eva do Moje prepovedi. In posledica je bila: Ker sta postala živalska , sta morala nato uživati tudi živalsko hrano, iz katere so se izoblikovali kri in iz nje kosti, meso itd. Preden sta vstopila v živalsko združitev, sta bila oba le v duhovni podobi, brez mesenega telesa, in sta živela le od duhovne hrane - od močnega vsesavanja prijetnih vonjav sadežev, ki so rasli v rajskem vrtu, in od nekega duhovnega sadeža, ki se je, vzet v usta, raztopil in se takoj razširil v vse dele duhovnega telesa ter ga oživljal in krepil, za katerega sem Jaz po grehu dal, da je izginil. Poživaljenje v uživanju ljubezni je iz duhovnih teles prvih ljudi zaradi posledice greha naredilo živalsko-mesena telesa (glej Božje gospodarjenje1 pog.11).
16 Kasnejše rojevanje človeškega rodu se je dogajalo na živalski način in to je izvirni greh, ki je ljudi postopoma povsem potegnil od Božanskega k materiji ter jih naredil nedostojne njihovega visokega izvora. Kako velik je ta greh, lahko razberete iz tega, da je Adam pred grehom stal tako visoko duhovno, kot danes še noben nadangel, in kako globoko je padel, zlahka razberete iz tega, da nekateri učeni ljudje v svoji temi duha, iščejo svoje prednike v opičjem rodu! Dovolj žalostno, da kot Božji otrok išče svoj izvor v opičjem rodu! Kar se pri tem tiče ljubezni Mojega Očetovstva, pa vam Jaz lahko povem le toliko, da je človek sam postal stvarnik svoje usode in da mu Jaz tudi v prihodnje ne bom vsiljeval nikakršnih zakonov prisile; zato pa bom Jaz dal, da takoj po grehu občuti pravično kazen! In Jaz vam pravim: »Izločitev iz nebes in izgon v pekel bosta hitro prinesla izboljšanje in nihče več ne bo hotel tega ponoviti.«
17 Kar se tiče vaše naloge, pa vam hočem svetovati naslednje: »Odpovejte se, kjer je le mogoče, mesenemu poželenju! Očistite in posvečujte se, da vas lahko Jaz vodim kot Svoje otroke!« Kajti meseno poželenje je pač greh zato, ker na nenaraven način izvira iz ljubezni, ki je ni zlahka krotiti, ker običajno, omamljajoč jasno razumnost, nastopa z neobrzdanostjo. Vendar, ono je greh, ki mora brez kakršnega koli pogoja prenehati, kajti nečistniki ne bodo posedovali kraljestva ljubezni. S tem pa Jaz ne želim reči, da se to nikoli ne bo zgodilo, marveč sedaj tako dolgo ne, dokler ljubite nečistost in se še ne trudite očistiti svojega mesa, za kar je potrebnih nekaj let. Zato raje začnite takoj, kajti strašno bi vas zadelo, če bi nekoč videli, da so drugi zreli; vi pa morate še toliko in toliko časa ostati v zmedi sveta, dokler niste čisti in preizkušeni v stanovitnosti (1Kor 15,58)! Kajti novo kraljestvo bo kraljestvo duhovno-nebeške, nikakor pa ne živalske ljubezni!
18 Dragi otroci, življenje na sedanjem svetu je čisti pekel. Vi tega sicer ne občutite, toda ko bi vi poznali življenje nebes ljubezni, tedaj bi bili tako nesrečni in neutolažljivi v svojem položaju, da na svetu sploh ne bi mogli preživeti.
19 Moja ljubezen vam lahko svetuje le to eno: »Otroci, odpovejte se svetu in njegovim mesenim poželenjem skozi molitev in post, da boste čim prej prispeli tja, kjer bodo vsi tisti, ki poslušajo Moje Besede ter po njih živijo in delujejo.« Neizrekljivo velik v užitkih nebeške vrste bo tedaj vaš zakoniti dobiček - in posedovati Mene pomeni več, kot ves svet imenovati za svojega. Če pa te meseno poželenje preveč muči, tedaj pridi k Meni in Me prosi res ljubeče in ponižno, da Jaz mesenim duhovom ukažem mir, in postalo bo bolje. Poleg tega se bori s svojo neupogljivo trdno in močno voljo: »Ne! Jaz nočem!« In če ti svoje misli z mesenega poželenja usmeriš Name, tedaj oni ne morejo ničesar doseči. Pojdi stran z mislimi, očmi, ušesi in z vsem s kraja zapeljevanja, in uspelo ti bo, da boš zmagovalec. Zapomnite si: Prizadevanje mesa je smrt; prizadevanje Duha pa življenje in mir. (Rim 8,6).
20 Mir. Ta majhna beseda obsega v sebi nekaj tako neskončnega, da vi tega nikoli ne boste mogli dojeti, dokler ne boste prispeli do pravega miru skozi ponovno rojstvo Duha. Mir je temelj blaženosti; kajti kjer ni miru, tam ni blagoslova, in kjer ni blagoslova, tam ni sreče. Blagoslov in sreča ter mir prinašajo zadovoljstvo, in kdor poseduje zadovoljstvo, ta je bogat, ker bogastvo ne more dati in nadomestiti zadovoljstva. Zato sem Jaz nekoč rekel: »Mir bodi z vami!« s čimer sem Jaz hotel reči: »Bodite zadovoljni in srečni!« Negujte zato mir v sebi in okoli sebe, kajti kjer je mir, tam je dobro prebivati, ker tam prebiva Oče miru, ki sem Jaz Sam. Raje trpite nepravičnost, kot pa da bi se dali iztrgati iz svojega miru, kajti kjer primanjkuje miru, tam se začne pekel! Skozi mir v srcu si pridobite tla, na katerih lahko rastejo, se razvijajo, cvetijo in zorijo vse lepe vrline. Negujte torej mir in se izogibajte vsaki priložnosti, s katero bi lahko izgubili mir s seboj in s svojim bližnjim. Kajti dokler nimate notranjega miru ste nezadovoljni, nezadovoljstvo pa vzame vso voljo do življenja. Postanite torej kovači svoje sreče z negovanjem Mojih vrlin, zlasti z negovanjem ljubezni in miru v srcu! Če želiš živeti v blaženi zadovoljstvu, potem neguj mir tako, da živite in stremite le za duhovno-božanskim, ter opazujete in popravljajte le svoj lastni jaz v njegovih nečednostih; svojemu bližnjemu pa služi z deli ljubezni do bližnjega! In to bo nate delovalo osrečujoče.
21 Nesebičnost. Kako visoka beseda! In kako težko se vam zdi, da bi jo izpolnili!
22 Razmere sedanjega časa so oblikovane tako, da vi nesebičnost obravnavate kot skrajno nevarno vrlino - in to ne brez razloga! Kajti današnji svet bi vašo dobrosrčnost izkoriščal s takšno prefinjenostjo, da vam samim na koncu ne bi preostalo nič drugega, kot da spet zaprosite za usmiljenje drugih.
23 Prizadevajte si za ljubezen, za nesebičnost tam, kjer ste trdno prepričani, da vas kliče stiska. Jaz sem sicer v vsakem človeku, toda tudi satan zvijačnosti tu in tam ne manjka! Združujte zato ljubezen z modrostjo in bodite previdni, da vas ne bi izkoriščali ljudje, ki špekulirajo le s tem, da bi živeli na stroške drugih! Medtem ko resnično revni, ki se sramujejo ali pa vas ne poznajo kot dobrotnike, trpijo lakoto, pomanjkanje in bedo.
24 Jaz sem nesebičnost! Jaz sam sem tisti, ki vam polaga na srce: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih, kajti Njegovo usmiljenje traja vekomaj; toda bodite pretkani kot kače, da ne postanete žrtev hudobnih in lenih ljudi.«
25 Toda Jaz vam tudi pravim: »Kjer ste trdno prepričani, da je treba pomagati, tam naj vaša nesebičnost ne postavlja meja!« Kajti Jaz (v bližnjem) vas bom nekoč za to kraljevsko-božansko nagradil; kajti tam sem bil Jaz sam, ki je trpel lakoto, pomanjkanje in bedo, in vi ste Meni pomagali!
26 Pogosto se zgodi, da šele naknadno izveste, da ta ali oni ni bil vreden vaše ljubezni in usmiljenja. Jaz vam pravim, ne očitajte mu tega, da vam zaradi tega ne nastane duhovna škoda; marveč obrnite svoje oči k Meni in recite: »Dragi Oče, iz ljubezni do Tebe in po Tvojem nauku sem jaz dal in deloval; zato, dragi Oče, sprejmi to tako, kot je moje srce takrat čutilo, ko sem jaz svojo roko iztegnil v ljubezni in sočutju,« - in Moj blagoslov bo počival na vas in vas spremljal. 

20. POGLAVJE 
Sedem grehov proti Svetemu Duhu
Gradec, 28. oktober 1899

1 To so največji grehi, ki jih ljudje zagrešijo proti Bogu:
   I) Predrzno grešiti zanašajoč se na Božje usmiljenje.
   II) Obupati nad Božjo milostjo.
   III) Upirati se spoznani krščanski resnici.
   IV) Svojemu bližnjemu ne privoščiti Božje milosti in mu jo zavidati.
   V) Namerno vztrajati v nepokorščini.
   VI) Imeti otrdelo srce proti zveličavnim opominom.
   VII) Proti Duhu resnice od Boga, ki se razodeva skozi vest, trmoglavo trditi in delati nasprotno.
(Tega leta 1899, nenavedenega »časa«, se zagotovo da v vsakem času ugotoviti, v katerem se v primeru potrebe zvestemu »sinu«  takšna milost lahko podeli. Vendar pa je treba upoštevati, da je v drugih točkah Novega razodetja rečeno, da se v novejšem času, ko srca ljudi postajajo trša, ne smejo več delati čudeži. Zato se takšen čas sme pripisati le »času konca«, torej tistim nekaj letom, ki predhodijo koncu, ali velikemu »Sodnemu dnevu«, v katerem se bodo - glede na grozljive razmere, v katerih se bodo preživeli zadnje velike katastrofe znašli med preostalimi ljudmi, zatiranimi od mogočnikov, ki jim vladajo sile zla – 'otroci' (pravi verniki) v nekaterih primerih sposobni delovati zase in za tistih nekaj ljubljenih s takšnimi 'čudeži', vendar le z namenom preživetja do zadnjega dne. (Op. ur.)

21. POGLAVJE 
Tri duhovne kreposti
Gradec, 20. september 1899

1 Obstajajo ljudje, ki hočejo vse vedeti bolje in ki si drznejo celo Meni kot Bogu predpisovati pravila obnašanja, in sicer glede izdaje molitvenika, za katerega po svoji razumski modrosti menijo, da ne ustreza, da je izdan.
2 Pravijo: »Imamo Oče naš, to je najlepša Gospodova molitev, zakaj bi potrebovali še molitvenike? Za nas so odveč; saj ne bi smeli moliti iz predpisanih molitvenih obrazcev, temveč iz notranjosti svojega srca, in sicer spontano (iz trenutnega navdiha)«.
3 Ta na videz modri nauk zadane Mene, Jezusa, kot da Jaz od ljudi potrebujem pouk o tem, kako naj Jaz Svoje otroke duhovno učim in vodim?! Mar molitev Oče naš ni natisnjen in zato določen molitveni obrazec?!
4 Takšna javna graja v časopisih proti Mojemu božanskemu delovanju med Mojimi otroki je napuh, je prevzetnost nasproti Moji božanski svetosti. Kajti s takšnim predrznim in prevzetnim ravnanjem proti Mojim naukom in molitvam, ki sem jih Jaz po Svoji ljubezni in usmiljenju dal Svojim otrokom, se človek pregreši proti Meni kot avtorju te knjige in Meni iz človeškega pekla daje predpise, kaj naj Jaz kot Bog storim ali opustim!
5 Mar ne poznate svoje dolžnosti, kako se je treba obnašati nasproti nedostopni svetosti božanske ljubezni in modrosti?!
6 Zakaj sramotite Moje svete Besede ljubezni in zakaj Mojim otrokom jemljete duhovni kruh, ki jim ga Jaz ponujam skozi molitvenik, s tem ko ga z izpodbijanjem označujete za neuporabnega in nepotrebnega?!
7 Verjemite Meni, vaša molitev pri Meni ne bo več uslišana, kakor je zapisano pri Izaiju, kajti služiti Meni in Satanu hkrati – tega Jaz ne sprejemam! Jaz vam pravim: »Spreobrnite se in delajte pokoro, dokler je še čas, in javno popravite to, kar ste slabega storili proti Meni in Mojim otrokom v javnosti!« To je Moja Beseda in odgovor na vašo domišljavost (drznost) nasproti Meni! Amen!

(Posthumna opomba Franca Šumija:
8 Nek brat mi je povsem odločno odsvetoval objavo tega nareka, saj je verjel, da ne izhaja od Boga, temveč od duhov, in da je zato lažen narek. V tej stiski sem goreče prosil za odločilen odgovor, kako naj ravnam, saj me javno mnenje obravnava kot nezanesljivega Očetovega medija. Tedaj se je oglasil Oče Jezus in rekel: »Če boš poslušal druge, kaj ti govorijo (glede narekov), potem ti Jaz ne morem narekovati, marveč te moram zapustiti in te pustiti ravnati po nasvetih drugih.« Jaz sem bil že takoj na začetku trdno prepričan, da je bil narek od Boga in dan kot odgovor na napade proti Božji izdaji molitvenika v Sledeh življenja (Lebensspuren), II. zvezek, str. 266.)

41. POGLAVJE 
Dodatki (Priloga št. 1)
Razlage molitve Oče naš
Nürnberg, 6. - 14. novembra1707, (Razodetje po Johannu Tennhardtu)

1 O, vi ljudje, pomislite vendar, pomislite na celotno svoje življenje, kakšno mora biti: iz vašega celotnega življenja si hočemo ogledati to najsvetejšo, da, to najsvetejšo četrtinko urice, kajti ves čas, ki ga vi ljudje preživite na zemlji, propade, razen tistega časa, ki ga preživite Bogu v čast. Sedaj pa menite: Ko molite Gospodovo molitev (Oče naš), se s tem Bogu izkazuje čast. Mi jo hočemo preizkusiti in izvedeti, kako Me častite, govori Gospod Sabaot.
2 Začnete in pravite: »Oče naš, ki si v nebesih.« Moj nebesni svod in prebivališče sta v skrušenem in potrtem srcu; le kako so lahko vaša srca Moja nebesa, ko pa v njih še vedno prebivajo hudič, greh, pregreha in vse slabosti? Preizkusite se zaradi Moje ljubezni, ki jo še vedno nosim do vas, ali v vaših srcih ne prebiva še hudič laži? Ali se ne poslužujete pogosto laži ali častnih laži ali kakšne lažnivosti proti bližnjemu (v katerem prebiva Moja podoba)? Preizkusite se, pravim, ali v vas ne prebiva sla po nasladi, ljubezen do sveta ali do denarja? Ali si ne želite tega ali onega še imeti, v tem in onem še uživati? Preizkusite se, kako slabo ubijate in uničujete hudobne sle in poželenja, ki se dvigajo iz vaših src? Preizkusite se, ali v vašem srcu ne prebiva tudi hudič jeze? Preizkusite se, ali v vašem srcu ne prebiva skrb, da bi sami poskrbeli zase in za svoje? Preizkusite se, ali v vas ne prebivajo še samoljubje, lastna čast in lastna volja? Preizkusite se, pravim, ali v vaših srcih ne prebivajo nejevolja (nepotrpežljivost), nečistost, neposlušnost skupaj z drugimi pregrehami in slabostmi? Le kako potem lahko v resnici rečete: »Oče naš, ki si v nebesih?« O, kako grozljiva laž je to, kar počnete! Moji pravi otroci se pustijo voditi Mojemu Duhu. Moji pravi otroci spolnjujejo Moje zapovedi in izpolnjujejo Mojo voljo; ljubijo Me z vsem srcem in z vso dušo, svojega revnega bližnjega pa kakor samega sebe. Moji otroci ljubijo svoje sovražnike, blagoslavljajo tiste, ki jih preklinjajo, in molijo za tiste, ki jih žalijo. Moji otroci sprejemajo vse z enako ljubeznijo od Mene; naj bo to križ, sramota, prezir, stiska ali kar koli jih že lahko doleti - s tem so zadovoljni in to sprejemajo iz Moje ljubeče roke, dobro vedoč, da jim mora vse služiti v dobro. Moji otroci so križali svoje meso skupaj s strasmi in poželenji; zatajili so sami sebe in jemljejo svoj križ nase ter Meni sledijo v zatajevanju posvetnih stvari in k ponovnem rojstvu. Moji otroci se v vsem svojem ravnanju in opuščanju ne enačijo več s svetom. Moji otroci poslušajo Moj glas v svojem srcu in Meni sledijo. Moji otroci verujejo Vame, mi zaupajo in se Me bojijo, vedno so pozorni na glas Mojega Očeta v svojem srcu, in ko od Mene slišijo kakšno zapoved, se veselijo, da jo lahko izpolnijo.
3 Poglejte, to so Moji otroci in ovčice, ti lahko povedo resnico: »Oče naš, ki si v nebesih,« namreč v naših vernih srcih. Zato spremenite svoje mišljenje, delajte pokoro in se spreobrnite k Meni, ali pa pokličite za očeta tistega, komur služite in ste mu poslušni; Jaz nočem več, da Me tako lažnivo in bogokletno molite: Z besedami »Oče-Oče«; to je pred Mano gnusoba. Ko hočete moliti, potem molite ali govorite resnico. Hudič je oče vseh lažnivcev, vseh ponosnih, vseh jeznih, vseh nasladnih, vseh nečistih, vseh vlačugarjev in prešuštnikov, vseh nezmernih požeruhov in pijancev, vseh preklinjevalcev in opravljivcev; da, hudič je oče vseh neposlušnih, brezbožnih in malikovalcev, vseh slabosti in pregreh itd. Delež vseh teh bo v jezeru, ki gori z ognjem in žveplom. Vaše klicanje »Oče-Oče« vam ne bo prav nič pomagalo na tisti véliki sodni dan. Zato se očistite, odstranite svoje hudobno in nepravično bitje izpred Mojih oči in bodite usmiljeni do potrebnega bližnjega, potem pa pridite in Me pokličite v stiski, pa vas bom Jaz rešil iz trpljenja, tesnobe in nadlog.
4 Poleg tega pravite: »Posvečeno bodi Tvoje ime.« Kako naj se torej posveti Moje ime, če živite nesveto življenje, če izgovarjate ali govorite nesvete, razuzdane, hinavske, priliznjene, lažnive, laskave in neuporabne besede? Zato vam vsem pravim: »Preizkusite se!«. Kje je hrepenenje ali vzdihovanje po tem, da bi se Moje ime, ki je samo po sebi sveto, sveto, sveto, lahko posvečevalo od vas, v vas in po vas? Kje se človek trudi posvečevati Moje ime? Kje kdo skrbi za to? Kje se govori o tem? Kje se išče čast Mojega imena? Svojo čast, ki je od hudiča, to pa že iščete, za njo tečete in drvite, po njej hrepenite, zanjo se borite, da bi vas svet častil v vsem vašem ravnanju in opuščanju. Nikar ne spreglejte: »Brez Mojega Duha se Moje ime ne more posvečevati!« Vi morate biti najprej posvečeni, če naj se Moje ime posvečuje od vas. Kako lahko neposvečeno posvečuje Najsvetejše? Zato naj tisti, ki hoče v resnici moliti: »Posvečeno bodi Tvoje ime,« resno poskrbi, kako bi najprej lahko živel sveto življenje. Sedaj pa vi ne morete živeti sveto brez Mojega Svetega Duha, Moj Duh pa ne prebiva v nobenem telesu, ki je podvrženo grehom. Če naj se torej Moje ime posvečuje od vas, se morate resno očistiti vseh grehov ter prositi za Mojega Duha, moledovati, iskati, vztrajati v molitvi in se ne utruditi. Ko boste potem prejeli Svetega Duha, vas ta lahko in vas bo naučil, kako lahko v resnici molite: »Posvečeno bodi Tvoje ime,« da, On bo v vas prebudil resno in globoko hrepenenje po posvečevanju Mojega imena; da, prizadevali si boste in skrbeli, da se Moje ime nikoli več ne bi oskrunilo od vas z nepotrebnimi govori ali z vašim siceršnjim ravnanjem in opuščanjem. Dokler tega ne najdete v sebi, vaša molitev ni nič drugega kot laž in gnusoba pred Menoj. Zato se preizkusite, preizkusite se in preiščite svoja srca, kako mislite, kajti resnični častilci molijo Očeta v duhu in resnici (Moj ljubi Sin je resnica) in v srcu govorijo s hrepenenjem v ljubeči želji: »Posvečeno bodi Tvoje ime!«, in nadaljujejo s tem.
5 »Pridi Tvoje kraljestvo.« S svojimi usti praviš: »Pridi Tvoje kraljestvo,« toda iz satanovega kraljestva nočeš izstopiti; zatajevanje samega sebe ali ubogo življenje Mojega Sina ti ne ustreza. Ti meniš, da boš že prišel in pripotoval v Božje kraljestvo, ko boš umrl, zato lahko tukaj še v polnosti uživaš svetno kraljestvo, koristiš svojo udobnost po svoji lastni volji in ugodju ter živiš v mehkobi, lepotah in ugodnostih (kakor to ugaja tvojemu staremu Adamu). Zato tvoja usta govorijo, tvoje srce pa ne hrepeni po tem, da bi se spremenilo iz svojega starega, privzetega in navajenega načina. Zato delaj pokoro in spremeni svoje mišljenje. Poglej, Jaz pridem kmalu in Moje plačilo z Menoj, da ti dam, kakor si si s svojo mehkobo in udobnostjo zaslužil. Kajti Jaz ti pravim, bodi kdor koli že bodi, pa četudi bi bil najbolj učen duhovnik ali doktor: »Dokler si še cenjen v svoji službi in stanu ter te ljudje sveta priviligirajo, ljubijo in častijo, tako dolgo je satanovo kraljestvo še v tebi.« Zato Jaz Svojega kraljestva ne morem postaviti v tebi, kakor bi ga sicer rad postavil; kajti ti Me oviraš s svojim samoljubnim in samovoljnim življenjem. Pomisli vendar na pet nespametnih devic (Mt 25,1-12) in na mladeniča, ki je spolnjeval Moje zapovedi že od svoje mladosti (Mr 10,17), tako da sem ga moral Jaz že zaradi tega ljubiti; pa vendar niso hoteli vstopiti v pravo zatajevanje in popolnoma spremeniti svojega mišljenja, zato v tem Jaz tudi nisem mogel v polnosti postaviti Mojega kraljestva milosti; njihova lastna volja Meni ni pustila vedno vstopiti v srce; ko pa sem vendarle vsak dan potrkal, mi vendarle ni bilo vsakokrat odprto, zato jim tudi vrata do kraljestva slave niso bila odprta: Čeprav so Me poznali, Me vendarle niso poznali prav po notranjem človeku, in zato tudi Jaz njih nisem poznal.
6 Zato preizkusi samega sebe, ljubi človek, bodi kdor koli že bodi; čim višje si, tem bolj se ponižaj. Pojdi tja in beri Moj ubogi življenjepis, dobro ga premišljuj in si ga vzemi k srcu, primerjaj ga s svojim življenjem, pa boš kmalu ugotovil, ali Jaz živim v tebi in imam Svoje kraljestvo v tebi. Če te svet še vedno časti, ljubi in sprejemaš darila, nazive in stopnje, ko pa tega ne potrebuješ: Ti si star in še vedno ujet od hudiča. Če si velik in učen duhovnik ali doktor: Tauler (Johannes Tauler 1300 -1361) je bil to v svojem času prav tako, pridigal in učil je toliko kot ti in je bil sloven daleč naokoli, da, ljudje so ga radi poslušali; pa vendar Jaz Svojega kraljestva nisem mogel postaviti v njem, dokler ni vstopil v popolno zatajevanje samega sebe. Beri njegov potek življenja, pa boš to našel.
7 Jaz ti pričujem, če se ne boš spremenil in vstopil v zatajevanje samega sebe, da bi Jaz Svoje kraljestvo v tem času lahko postavil v tebi, potem po smrti nikakor ne boš prišel v Moje kraljestvo slave. Kakor te najdem, tako te sodim. Če nočeš sprejeti kraljestva milosti in mu z nagnjenjem (hrepenenjem) pustiti, da se v tebi vzpne v času, tedaj boš moral pogrešati kraljestvo slave v večnosti. Ne pusti se hudiču dlje zaslepljevati. Hiti iz njegovih rok, išči Me, hrepeni po Meni in se izboljšaj na vseh koncih. Skozi svobodno voljo lahko postaneš vse: Moje kraljestvo milosti stoji v tvojih rokah in primi za križ in prosi za spoznanje svojih grehov, tako se bo kmalu pokazalo, kakšno kraljestvo boš še našel v sebi.
8 Če je Moje kraljestvo v tebi, verjemi Meni: svet te bo preziral, se ti posmehoval in te preganjal. Ti ljubiš le Mene samega in ne gledaš ne na čast, premoženje ne denar, prav tako ne na križ, stiske, niti bolečine, ti poznaš tistega, ki ima Svoje prebivališče v tvojem srcu. Če je Moje kraljestvo v tebi, o, ljubi človek, verjemi Meni: Ti boš občutil Mojo sladko ljubezen v sebi in boš v dejanju očiščen vseh svojih grehov. Če je Moje kraljestvo v tebi, verjemi Meni, da Jaz nisem nem in nisem navajen molčati, temveč Jaz govorim s teboj in ti marljivo naznanjam Očetovo voljo: »Moje ovce poslušajo Moj glas in gredo za Mano in Jaz jim dajem večno življenje, da, večno življenje imajo že v sebi.« Če je Moje kraljestvo v tebi, tako verjemi Meni in zaupaj Mojim Besedam. Najprej v Moji neznatni in ponižni podobi, po ljubeči preprostosti in potem po moči, oblasti, sili, časti in kreposti, tam se boš čudil Mojim delom, ki jih imam v tebi, in kako se skozi Svojo prisotnost osvežujem v duši in ob njej, da, poleg tega te obdarim še z novim imenom, ki ga na splošno nihče ne pozna razen tebe samega. Da, tudi angelčke z njihovimi ljubkimi glasovi slišiš v svoji duši prepevati Bogu, ga hvaliti in slaviti s prijetnimi vižami. Da, Jaz ti tudi Sam naznanjam tvoje napake, kjer si v tem ali onem storil nepravilno. Moj Duh te uči tudi biti resnično ponižen in se popolnoma predati v Mojo voljo.
9 Poglej, ljubi človek, Jaz ne morem več molčati: Če v sebi ne najdeš takšnih pričevanj potem Meni zagotovo verjemi. S teboj stoji zelo slabo, zato ne počivaj, prosi, moleduj, vzdihuj z vnetim in velikim hrepenenjem: Ah, ne bodi zadovoljen, dokler ne občutiš, da je Moje kraljestvo vzšlo v tebi. Zato umri samemu sebi, da bom imel Jaz gospostvo v tebi. Tam bom Jaz storil, da bo suho zemeljsko kraljestvo v tvojem telesu postalo rodovitno in da bo skrito pšenično zrno v tvoji duši obrodilo. Kajti ono ne more prej vzkliti navzgor, dokler ga Jaz ne zalijem z božansko vodo: tam bo ozelenelo in zraslo, dokler ne bo postalo drevo, kajti sedaj stoji na novi Zemlji. Stara bo prešla in sedaj boš obstal s svojo molitvijo in s svojim hvaljenjem pri Mojem in tvojem Očetu visoko tam zgoraj. Tam boš videl priti tudi Moje kraljestvo z močjo in oblastjo. Kajti tisti, ki si prizadevajo na silo, si ga prisvojijo, to zagotovo verjemi: »Da, sedaj boš v resnici in ne več tako lažnivo molil in govoril: Pridi Tvoje kraljestvo, zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih tako tudi na Zemlji.«
10 Kakor se je torej z drugimi besedami izteklo tako lažnivo in bogokletno, tako se godi tudi tukaj, če ne še veliko slabše. Tvoja usta govorijo: »Zgodi se Tvoja volja!«, tvoje srce pa govori: »Zgodi se moja volja!« V svojem celotnem življenju delaš po svoji in ne po Moji volji. Ti meniš, da je dovolj, če stojiš in moliš: »Zgodi se Tvoja volja«? Ne! Ni dovolj. Ti moraš izpolnjevati Mojo voljo, da, jo izpolnjevati, če hočeš biti blažen; in če naj bo tvoja molitev prijetna pred Mano, potem moraš zatajiti svojo voljo, se predati v Mojo voljo in sprejeti vse iz Moje ljubeče roke, karkoli se ti kdaj hudega zgodi od vseh ustvarjenih bitij, ki so v nebesih in na Zemlji. Ne smeš biti godrnjav niti prepirljiv, temveč se moraš v vsem ravnati po Moji volji, pa ti bom Jaz dal večno življenje. In v življenju, v katerem boš poslej živel znotraj, ne boš mogel le v resnici moliti: »Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih, tako na Zemlji,« temveč boš tudi z veseljem izpolnjeval Mojo voljo in hodil po Mojih zapovedih neoporečno, brezgrajno, da, pogosto in mnogovrstno boš od znotraj in od zunaj Mene hvalil, slavil, častil in poveličeval, kakor delajo angeli v nebesih.
11 O, ljubi človek, poglej, kako Jaz tebe najdem s tvojo molitvijo. Mar ni to gnusoba in velik bogokleten greh, da se pustiš hudiču zapeljati, živiš in delaš po njegovi volji? Da! Kako si drzneš še tako predrzno stopiti pred Mene in reči: »Zgodi se Tvoja volja«? In ko hočem Jaz včasih preprečiti tvojo voljo, da se ne bi zgodila, potem s tem sploh nisi zadovoljen, temveč se upiraš in ti je dovolj žal, da se ne izteče vselej po tvoji volji.
12 Poglej, tako Jaz tebe najdem v tvoji molitvi. Mar ne moram Jaz tožiti in reči: »Ljudje se nočejo več pustiti voditi Mojemu Duhu!«? Zato bom Jaz tudi kmalu (1707!) prišel in storil po Moji volji, da bodo to občutili, tako tukaj kot tudi tam v večnosti, k temu pravim Jaz, Amen!
13 Sedaj moliš: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh!« Da, po Mojem kruhu ti ne hrepeniš, temveč po zemeljskem, časnem, zato moliš, zato skrbiš, zato tečeš in drviš, zato delaš in bediš, za njim strmiš in hrepeniš zgodaj in pozno, po njem skopariš, zanj se boriš in biješ, se pravdaš in mečuješ itd. Toda Moj nebeški kruh, ta nadbistveni in izvoljeni kruh, tega pa nočeš. Ti meniš, da je Kristus tukaj in tam v kruhu in vinu: O, ljubi človek, ti hočeš biti prevaran od hudiča in ljudi. Mar ti nisem Jaz rekel: »...ko vam bodo rekli: „Poglej, tukaj je Kristus,“ poglej, tam je Kristus, ne verjemite temu!« Zakaj Meni ne slediš? Išči Mene v svojem srcu in v svoji duši, tam boš Mene našel, tam te bom Jaz hranil in osveževal; da, Mojega Sina, ki ga v tebi znova rojevam, njega boš imel za kruh; on lahko tvojo dušo hrani, nasiti in osveži. Kristus hoče biti jed in hraniti dušo samo; ne starega Adamovega telesa, to mora biti omrtveno. Omrtvite (duhovno) svoje ude na Zemlji, pa bo kmalu bolje z vami; da, naučili se boste Mene prepoznavati in Me v srcu imenovati »Oče«. Moj kruh vam bom Jaz šele takrat dal, ki je tisto bistveno življenje. Mar vam nisem Jaz tudi zapovedal in rekel: »Ne skrbite in ne govorite: „Kaj bomo jedli? Kaj bomo pili? S čim se bomo oblekli?“ Po vsem tem namreč hrepenijo pogani«. Toda vi neposlušni vse preobračate: »Kar hočem Jaz, tega vi nočete, in česar Jaz nočem, to pa hočete!« - Verjemite mi vendar: Stojim pred vrati vsakega srca in trkam; če se Mi torej odpre, bom Jaz vstopil in večerjal z njim in on z Menoj. Toda vi Mene puščate stati in trkati in nihče Mene noče poslušati; kajti vaša ušesa so popolnoma odvrnjena od Mene k svetu in Satanu, njemu prisluhnete.Vendar vedite, da to ne bo trajalo večno - tako boste tudi vi stali, trkali in govorili: »Gospod, Gospod, odpri nam, saj smo vsake četrt leta pred Tabo jedli in pili, in na ulicah v tisti veliki kamniti hiši si nas Ti učil«. Toda Jaz bom rekel: »Ne poznam vas, od kod ste, naj vam pomagajo vaši učitelji, katerim ste zaupali svoje duše in jim verjeli!« (Lk 13,27). Tam boste skupaj z njimi jokali in škripali z zobmi, in vaš delež bo v jezeru, ki gori z ognjem in žveplom. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša, kaj Duh govori cerkvam: »Zemeljski človek je zemeljski, mesen in živalski, skrbi in moli za zemeljski kruh, ta ohranja in hrani meso, in vpije po njem kakor lačna žival ali živina.« Duhovni človek pa je duhovni, nebeški in božanski, ta hrepeni po duhovnem, nebeškem in božanskem kruhu od Mene kot tistega pravega duhovnega, nebeškega in božanskega Očeta; temu bo tudi dano s čimer ima večno življenje in v večnosti ne bo več lačen in žejen. Kajti zemeljski kruh Jaz dajem tistim, ki niso prosili; Judom in poganom, zakaj ga potem ne bi dal Svojim otrokom? Ah, ko bi le hoteli najprej hrepeneti po nebeškem, bi jim bilo vse zemeljsko navrženo, toliko kolikor bi jim bilo koristno in potrebno v tem času. Toda takšna je to gnusoba, posmeh in sramota, ki jo imam Jaz od tistih, ki se po Mojem imenu imenujejo kristjani: Da Mene, večno najvišjo edino pravo dobrino in kruh duš prezirajo, zavračajo, da, celo preganjajo, v svoji molitvi pa prosijo in zahtevajo minljivi kruh. Zato se jim tudi da, da imajo svoj delež in plačilo že tam, kjer molijo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« ko pa ga ima marsikdo že toliko, da ga ne bi pojedel v 1000 letih. Poglejte vendar, vi od hudiča prevarani in oslepljeni ljudje, kako in kaj molite! Ali ne bi bilo bolje, da bi molčali, kot pa da si s svojo molitvijo sami nakopljete nemožnost zveličanja? Ali človek živi samo od zemeljskega kruha, ali ne veliko bolj od vsake Besede, ki gre skozi Moja usta? 
15 Ker sedaj nihče v pravem redu ne moli za moj kruh ali notranjo besedo duše ter ne stremi po njej z bojem in prizadevanjem, tudi nimate in ne slišite ničesar od te besede ali kruha, iz katerega bi lahko imeli večno življenje za svojo dušo. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša, kaj Duh govori nevernim, ki niso ponovno rojenim, navideznim in hlinjenim kristjanom: »Živina ali žival je zadovoljna in molči, ko ima kaj jesti, vi pa ne!« - O, gnusoba!
16 Nadalje moliš: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« O, bedni človek! Kako ali kaj moliš tukaj? Mar ne bi moral najprej premisliti, ali si Moj učenec ali sledilec? Ali sprejemaš vse iz Moje roke, kar se ti zoprnega zgodi od vseh ljudi? Ali vse odpuščaš, pozabljaš in spregledaš, kar so ti storili ali česar ti niso storili? Ti praviš, naj ti Jaz odpustim tvoj dolg, kakor ti odpuščaš svojemu žalivcu; toda kako mu odpuščaš? Še dovolj slabo! Ti mu najbrž želiš, da bi ga hudič odnesel; da bi ga zadušila božjast (krči) ali zla bolezen, da bi umrl nagle smrti; da bi ga Bog kaznoval, da, da bi ga doletelo to in ono; da, ti morda celo praviš: »Pustil bi, da ga ubije strela in nevihta ter da bi moral biti večno pogubljen!« Glej in dobro pomisli: Tako ti odpuščaš svojemu žalivcu in hkrati prosiš, naj tudi Jaz tebi tako odpustim.  Da, celo tisti najboljši kristjani, ki hočejo biti najbolj pobožni, pravijo: »Saj mu že odpustim, ampak pozabiti pa vendarle ne morem!« Oh, nisi ne topel ne mrzel! Oh, ko bi bil vsaj topel ali mrzel! Spremeni svoje mišljenje, sicer te moram Jaz izpljuniti!  Če bi bil ti Moj učenec ali Moj otrok ali resnično pravi veren kristjan, bi se vendarle veselil, ko bi ti Jaz preko ljudi pomagal ubijati ali zatirati tvoje sovražnike, kot so tvoja lastna volja, lastna čast, samoljubje in celotni stari Adam? Če bi stal v pravem zatajevanju samega sebe, bi bil zadovoljen, če bi ti Jaz vzel tvoj denar in premoženje, preko kogarkoli in kakorkoli bi Jaz to želel? Da, ti bi ljubil svoje sovražnike, ker ti pomagajo boriti se proti tvojim večnim sovražnikom in ti pomagajo rešiti se iz večnega zapora? Da, blagoslavljal bi tiste, ki te preklinjajo, in molil zanje, ko te žalijo, ter Meni govoril: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Daj jim spoznati njihovega notranjega duha, ki jih k temu spodbuja, in reši jih sovražnikov njihove duše! Daj jim Svojega Svetega Duha in jih vodi po Svojem Svetem Duhu!«
17 Toda ti tako nočeš odpustiti svojim žalivcem in enako prosiš od Mene. Pomisli, kaj moliš in za kaj prosiš. Mar je to kaj drugače, kot če bi rekel: »Oče, jaz temu človeku, ki mi je storil to in ono, zavestno nočem odpustiti, zato tudi Ti meni ne odpusti. Jaz tega človeka preklinjam in obsojam; raje imam, da tudi Ti mene preklinjaš in obsodiš, preden bi jaz ravnal ali živel po Tvoji volji; raje sem večno pogubljen, kot pa da bi hotel Tebi slediti in svojim žalivcem odpustiti po Tvoji volji.« Poglej, ti od hudiča prevarani in zaslepljeni človek, tako moliš, ko govoriš: »...in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«
18 Nadalje moliš: »In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« Jaz nikogar ne skušam k hudemu. Vi z usti govorite: »Ne vpelji nas v skušnjavo,« toda s svojim celotnim življenjem in ravnanjem se borite in tečete naravnost v skušnjavo; vsakdo želi biti visoko čaščen in ljubljen od sveta ali v svetu; vsakdo hoče imeti denar in premoženje ter dobre dni; vsakdo rad jé in pije to, kar ustom dobro diši; da, vsakdo neguje in streže svojemu telesu z mehkobo in nežnostjo, zato da stari Adam lepo ostane močan, ter s tem postanejo vsa zla poželenja in strasti krepka in močna, da vas na vse mogoče načine in poti napeljujejo v skušnjavo - zato je to lažniva molitev. Če bi imeli v resnici srčno željo, da vas ne bi popolnoma pustil pasti v skušnjavo hudiča ali starega Adama, bi se vendar začeli odpovedovati samim sebi in moriti starega Adama z vzdržnostjo, bedenjem, postom in pokoro, kakor ste obljubili pri sveti krstni kopeli, da bi tako novi človek ali Adam v vas lahko vsak dan rasel ter vas obvaroval pred skušnjavo, da, vas rešil vsega zla, kakor dalje prosite - vendar prav tako lažnino in hinavsko.
19 Bogastvo je brezbožnim in nevernim veliko zlo ter ovira na poti v Božje kraljestvo; pa vendar vsi hrepenijo po njem in z usti govorijo: »Reši nas hudega.« Uboga hoja za mojim Sinom v ponižnosti in skromnosti rešuje vsega zla ter vodi k večnemu dobremu in prinaša večno blaženost; a to nikomur ni po godu, po tem nihče ne hrepeni, pa vendar vpijejo iz vsega grla: »Reši nas hudega!« On, moj Sin, je hodil v ubogi podobi: Zakaj le? Hudiča je hotel ujeti. Če hočete in si želite biti rešeni vsega zla, potem vstopite v samoodpovedovanje in začnite ubogo Jezusovo življenje; umorite svoje ude, kot so samozagledanost (sebična ljubezen), samopočastitev (lastna čast), lastna volja, vsa zemeljska minljiva poželenja in strasti skupaj s časnim; odpovejte se vsemu udobju, mehkužnosti in nežnosti; uprite se hudiču, pa bo pobegnil od vas, kajti on je zlo vseh zla.«
20 Če se boste sedaj izogibali vsem grehom in nečednostim ter od sebe pregnali vse pregrehe, potem vam bom Jaz z veseljem prišel na pomoč in vas rešil vsega hudega in zlega. Toda po tem vi ne hrepenite v času, temveč šele po smrti v večnosti. V tem času bi vi radi služili hudiču, svetu in svojemu lastnemu mesu in krvi ter sprejemali in uživali časno, minljivo, kar vam hudič predstavlja in ponuja, in tako tukaj sedeli v raju, ki nima nobenega obstoja; šele po svoji smrti pa bi radi Meni služili. Jaz vam pravim: »Kdor Meni ne služi v tem času, ta bo tudi tam imel in prejel slabo plačilo!« Skozi revščino, zatajevanje, križ in stisko moraš iz hudičevega kraljestva vstopiti v Moje kraljestvo, in ne skozi udobje in samovoljnost. Komur to ne diši in noče za Mano hoditi v zatajevanju, kakor sem Jaz hodil pred vami, ta naj Mene pusti pri miru s svojim bogokletnim, lažnivim in lažnim besednim jamranjem, ko govori ali moli: »Reši nas hudega.« Kdo sploh zahteva to molitev od vas, vi neverni ustni kristjani? Jaz sem jo učil Svoje učence in sledilce, ne pa vas. Vsakdo, ki služi sebi, svetu in hudiču, naj moli tudi k sebi, svetu in hudiču (kakor to tudi počnete) samemu; Jaz nočem več, da Me tako lažnivo molite, kajti vaša molitev, sobotni in praznični dnevi niso nič, vi ste gnusoba pred Mano skupaj z vsem vašim bogoslužjem. Tako govori Gospod Sabaot.
21 Kakršna je torej celotna molitev, takšna je tudi s sklepom vred, ko se s požrešnimi, pijanimi, lažnivimi in malikovalskimi vlačugarskimi usti reče: »Tvoje je kraljestvo,« medtem ko Satan še vedno vlada v vas, da, ko celo tisti najboljši navaja goli izgovor: »Saj smo le šibki ljudje.« Oh, tako Moji in resnično verni ne govorijo, temveč: »Jaz sem močan in silen ter zmoremo vse po Tistem, ki je v meni in ima Svoje kraljestvo v meni ter me dela močnega. Moja vera je zmaga, ki premaga svet, greh, smrt, hudiča, meso in kri.« O, vi brezbožni in neverni! Vi Mojega Duha še nikoli niste prav začutili niti prepoznali, kako močan in silen sem Jaz v Svojih. Kako lahko v resnici pravite: »Tvoja je moč,« ko pa o Moji moči v sebi ničesar ne veste? Moja moč je v slabovernih mogočna. Spoznajte vendar, da niste niti slaboverni, saj morate vendar priznati: »Mi, visoko čaščeni pridigarji in doktorji, smo šibki ljudje,« ko pa bi morali biti vi tisti najmočnejši, da bi lahko šibke krepili in tolažili s tisto močjo in tolažbo, s katero ste sami bili okrepljeni in potolaženi. Mar ni to sramota in posmeh, da menite, da je Moj Duh šibek, hudiču pa pripisujete večjo moč in krepkost, kako lahko v resnici pravite: »Tvoja je moč...« in nazadnje: »...Tvoja je slava v večnosti, Amen?« In Jaz ne morem priti do nikakršnega gospostva v vas, ker hodite po mesu v slasti in poželenju in ne po Duhu, s čimer Moje gospostvo v sebi prezirate in ne trepetate pred tem, da sramotite Slavo v sebi (2Pt 2,10). Zato vaša molitev ni nič drugega kot laž; hudič je oče vseh lažnivcev, njegovi otroci ste vi, njemu sledite, njemu služite, njemu dajete srce, Meni pa svoje lažnive besede.
22 Če si sedaj pogledate svojo najboljšo in najsvetejšo četrt urico, kakšna je, ko ste zatopljeni v molitev, kaj menite? Kako bo šele videti, ko si boste pred oči postavili celotno svoje življenje, bitje in ravnanje? Ali še vedno menite, da boste obstali?
23 O, vi brezdušni in meseni ljudje: »Spremenite se vendar!«. Da, tako govori Gospod Sabaot: »Spremenite vendar svoje mišljenje!«. Poglejte, Božje kraljestvo se je zelo približalo. »Ah, ali hočete sedaj spati in počivati? Da, spite še malo, dremajte še malo, počivajte še malo, pa vam bo vsa nesreča padla na vrat. Prebudite se! Prebudite se! Vstanite iz spanja lažne varnosti! Poglejte, ženin prihaja, pojdite mu naproti, vzemite svoje svetilke. Toda kje imate olje? Ali ga hočete kupiti pri kramarjih? Poglejte, Jaz vam pravim: »Duhovni kramarji in trgovci sami nimajo nobenega duhovnega olja v svojih svetilkah, njihove svetilke so ugasnjene in ne svetijo več, zato se tudi ne vidijo dobra, temveč slaba dela. Prodajajo vam mrtvo vodo namesto živega olja in ubijajočo črko namesto Božje Besede življenja; obljubljajo vam svobodo, sami pa so hlapci greha in sužnji hudiča, otroci pogubljenja, katerih bog je skrb za trebuh; lažni preroki in Baalovi duhovniki!« Toda poglej, Elija bo kmalu prišel, je že na poti. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša, kaj Duh govori vsem cerkvam: »Poglej, Jaz pridem in Moje plačilo z Menoj.«
24 »Ah, da! Pridi, Gospod Jezus! Amen!«
(Beležka pisca Tennhardta):
25 To je sedaj Oče naš, v katerem Bog današnjim najbolj pobožnim tako imenovanim kristjanom naslika ali pred oči postavlja njihovo najsvetejšo četrt urico, da bi vendarle premislili, kako jih bo On nekoč našel, ko bo preiskal celotno njihovo življenje, bitje in ravnanje; kar mi je bilo ob različnih časih v nočnem času (ko vsemogočna Beseda prihaja dol iz nebes, medtem ko ljudje spijo) narekovano od Duha Kristusa ali večne Modrosti, in sicer 6., 8., 9., 11., 13. in 14. novembra leta 1707; potem ko sem bil prebujen iz spanja, mi je bilo ukazano, naj vstanem in pišem v Imenu Gospodovem. Včasih mi je bilo narekovano po 1 uro, uro in pol ali 2 uri zaporedoma, in ko je bil tisti čas okoli, potem nisem mogel več napisati niti besede in tudi nisem smel. Zato, dragi bralec, daj Bogu čast in preberi ta Oče naš večkrat in s premislekom, da, spremeni svoje mišljenje in vstopi v zatajevanje samega sebe, bodi pozoren in pazi, ali morda tudi tebe to ne zadeva.

42. POGLAVJE
Dodatki (Priloga št.2)
Prvi izraz: Oče naš, ki si v nebesih
Gradec, 19. september 1842

(Razodetje po Jakobu Lorberju v delu »Razlaga svetopisemskih besedil«, poglavje 33)
1 Danes napiši slovesno temo, namreč klicanje v Moji molitvi, ki se glasi: »Oče naš, ki si v nebesih.« To vsak dan počne na milijone ljudi, toda le zelo redki pomislijo, kaj s tem govorijo, in še manjši del med njimi to moli v pravem nebeškem smislu; pa vendar bi morali to moliti v nebeškem smislu, saj je Oče v nebesih, h kateremu molijo.
2 Kako pa se torej glasi ta klic v nebeškem smislu? Tukaj ni mesto, da bi ta smisel analitično razčlenjevali skozi ujemanja (korespondence), temveč vam ga Jaz hočem na mestu pokazati le v čisto nebeško-duhovnem načinu, in sicer z naravnimi besedami, ker vi ne razumete jezika Duha, kakor to zveni iz ust najčistejših duhov. In tako poslušajte, takole se glasi: »Večna, neskončna Ljubezen, Ti prebivaš v luči Svoje svetosti!«
3 To je en način in en smisel! Iz tega pa izhaja naslednji, še globlji smisel, in ta se glasi takole: »Življenje vsega življenja, ki prebivaš v našem srcu!«
4 Poglejte, ta smisel leži spet globlje. Vendar hočemo videti še naprej, kaj globljega se skriva še za tem, in tako poslušajte, takole se glasi še globlje: »Človek človekov, ki prebivaš v človeku!«
5 Poglejte, za koliko globlje je spet že tole! Toda poslušajte le naprej, kako se ponovno globlje glasi: »Beseda vsega življenja, ki prebivaš v Svojem Prabitju in mi v Njem, in To isto v nas!«
6 Za koliko globlje leži tukaj spet že tole! O, bodite pozorni na takšen smisel; kajti v njem prebiva polnost Svetega Duha! Poslušajte pa le naprej in globlje, kajti tam se glasi takole: »O, nepojmljivo Središče neskončnosti vse ljubezni, moči, oblasti, sile in svetosti, kateri Ti edini zaobjemaš Svoje neskončno Bitje!«
7 Nadalje poslušajte z odprtim srcem, tam se glasi: »Večni, neomejeni Bog, ki prebivaš v Duhu Svoje neskončne polnosti in jasnosti!«
8 Poglejte, kakšna globina vlada tukaj; pa vendar; ta celo tukaj še nima konca, temveč se globine dojemanja tudi tukaj stopnjujejo v neskončnost, tako da vsak še tako popoln angel v tem vselej zagleda nov in globlji začetek ter prav tako vidi, da v vsake globljem nivoju spet samo po sebi leži Neskončno, kar se v vsej večnosti ne bo v celoti dojelo!
9 Sedaj pa enkrat pomislite na sebe, če ta klic skupaj s prošnjami, ki mu sledijo, pogosto povsem strojno in mehansko zdrdrate - kaj si morajo ob tem misliti angeli, ki se dobro zavedajo in razumejo, da zgolj s tem klicem v večnosti ne bodo mogli doseči globine globin temeljnega pomena in njegove neskončne širine! In kaj (mislim) šele Jaz, na Katerega je ta klic naslovljen?! O, vi povsem mrtvi, da se vam to še nikoli ni posvetilo!
10 Prebudite se sedaj! In pokličite v duhu in v resnici: »Oče naš, ki si v nebesih!«, pa boste našli življenje v globini, kakor tudi v višini; kajti v tem klicu samem leži že celotna molitev in vsaka prošnja je njemu enaka.
11 Zato: V prihodnosti mislite, kaj in kako molite, pa bo vaša molitev uslišana! To torej dobro razumite za vse večnosti. Amen.

43. POGLAVJE
Oče naš v različnih razlagah (Priloga št. 3)
13. februar 1843  Jakob Lorber - Nebeški darovi kniga 2, pog. 71

(Govori Franc Šumi:
1 Na željo Jakoba Lorberja, ki na željo enega od svojih prijateljev A. H. - vnetega v Besedi, želi temeljito razlago Očetove molitve (Oče naš), mu Jezus daje pojasnilo v sedmih razdelkih, ki izražajo Njegovo Očetovsko ljubezen do tega, kako želi, da Njegovi otroci razumejo to temeljno molitev.)
2 To je dobra misel, kajti prihaja od zgoraj! Zato hočem Jaz dodati tudi pravo luč. Če pa bi A. H.-W. Meni bolj zaupal, bi bil skupaj z mislijo prejel tudi pravo luč. Tako pa le piši in dajaj iz Mene to, za kar A. H.-W., da bi to vzel iz Mene, še nima tistega pravega zaupnega poguma. In tako torej piši:

I) Gospodovo molitev, povezano z »ljubeznijo«
3 »Oče naš.« – Ker si Ti, Oče, v Sebi Samem edina, večno neskončna Ljubezen, ki je Prabitno življenje v sebi in s tem tudi življenje vseh ustvarjenih bitij ter predvsem ljudi, potem bo klic »Oče naš« pomenil prav toliko kot: »naša Ljubezen« ali »naše življenje!«
4 »Ki si v nebesih!« - Ker pa »nebesa« sama po sebi niso nič drugega kot življenje Očeta v Sebi Samem, kar je delujoča ljubezen ali živa Božja Beseda v človeku, bo klic »ki si v nebesih« pomenil toliko kot: »Ti, Večna Ljubezen, ki prebivaš v Svoji Ljubezni, iz katere je vse izšlo!«
5 »Posvečeno bodi Tvoje ime!« - Kaj to pomeni, je zares nadvse lahko razložiti! Kakšno ime pa ima Večna Ljubezen? Edino, večno ime, ki se imenuje »Oče«. Če pa sta Ljubezen in Oče eno in »posvečevati« ne pomeni nič drugega kot: Z lastno ljubeznijo delujoče ljubiti Očeta, potem »posvečeno bodi Tvoje ime« ne bo pomenilo nič drugega kot: »bodi ljubljen Ti, Oče, kot Večna Ljubezen od nas ljudi, Tvojih otrok, delujoče,« to pomeni: »živo, vselej in večno brez prenehanja!«
6 »Pridi Tvoje kraljestvo!« - Kaj je Božje kraljestvo? To je tisto, kar so »nebesa«! Ker pa »nebesa« označujejo bistvo Ljubezni, saj gre za delujoče in s tem tudi za dejansko živo Ljubezen, ki se izraža v delovanju, bo klic »pridi Tvoje kraljestvo« pomenil prav toliko kot: »Oče!« ali »Ti, Večna Ljubezen, pridi k nam!« ali »postani naša edina delovna moč ali celotno naše življenje!«
7 »Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih tako tudi na zemlji!« - Kar se tiče te pete prošnje, je ta pravzaprav le potrditev četrte. Kajti kaj je volja Ljubezni? Ona je pravzaprav delujoča Ljubezen sama. »V nebesih« pomeni prav toliko kot: V sebi samem bistveno, ali: V lastni, sebi kot enaki sferi delovanja. Skladno s tem se bo ta prošnja za duha lahko glasila takole: »Oče!« ali »Ljubezen! Tvoja delujoča Ljubezen naj postane v našem življenju (ki se razume pod „zemlja“) ali v naši ljubezni prav tako bistveno delujoča, kakor si Ti v Sebi Samem bistveno delujoč!« Kajti »v Tebi Samem« pomeni prav toliko kot: »v nebesih« ali »v Tvoji delujoči Ljubezni« ali »v Tvojem življenju« ali »v Tebi kot Očetu« - kar vse je mogoče razbrati že iz zgoraj navedenega.
8 »Daj nam danes naš vsakdanji kruh!« – Ta prošnja spet ni nič drugega kot le še večja potrditev predhodnih prošenj. Kajti pod »kruhom« se razume ponotranjenje (prilastitev) delujoče Ljubezni. Pod »vsakdanji« pa popolno ponotranjenje. Zatorej se ta prošnja lahko glasi tudi tako: »Daj nam, ki smo iz Tvoje Ljubezni, Svojo delujočo Ljubezen popolnoma za lastno,« ali »naredi našo ljubezen popolnoma za Svojo, postani popolnoma naš Oče in naredi nas popolnoma za Svoje otroke, ali: Pusti nam biti popolnoma eno s Tabo, to pomeni: Nasiti nas s Samim Seboj in dopusti nam, da smo mi Tvoja nasititev!«
9 »In odpusti nam naše dolge!« - Ta prošnja ne izraža nič drugega kot spet le še bolj živo hrepenenje po zgoraj navedenem. Kajti ona pomeni, da naj Oče človekovo lastno ljubezen (samoljubje) popolnoma odstrani, ki je zaenkrat tisto življenje, ki je posebej dano vsakemu posameznemu človeku za lastno – in naj namesto nje pusti v človeku v polnosti delovati Svojo Ljubezen. Tako bi duh lahko rekel tudi: »Oče, vzemi mi svet in v meni ustvari nebesa!«
10 »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« - Ta stavek kaže delujočo mero, v kateri naj se zgornja prošnja izpolni v človeku - in bi se duhovno lahko glasil takole: »Oče! Pusti, da nam Tvoja delujoča Ljubezen postane lastna le v tisti meri, v kateri mi preko Tvoje Ljubezni v nas odstranjujemo svet ali smrt iz sebe!« ali »Oče! Ponovno nas prerodi po Svoji Ljubezni, ko ta Tvoja Ljubezen v nas postaja močnejša in mi z njo sami sebe delamo prostornejše za popoln sprejem Tvojega kraljestva, nebes ali Tvoje delujoče Ljubezni ali Tvojega življenja!«
11 »In ne vpelji nas v skušnjavo!« - Tudi ta prošnja sama po sebi ni nič drugega kot le še krepkejše zagotovilo prejšnjega. Kajti »ne vpelji nas v skušnjavo« ne pomeni nič drugega kot: »Ne puščaj nas vendar v naši sebičnosti in ljubezni do sveta« ali »ne pusti nam delovati brez Tvoje delujoče Ljubezni v nas, ali brez nebes v nas! Torej, ne drži naše ljubezni izven Tvoje edine Ljubezni!«
12 »Temveč reši nas hudega. Amen.« - In v zadnji prošnji ni izraženo nič drugega kot edinole želja, volja ali živo hrepenenje, ki se popolnoma pritrdilno izreka nad vsem tem, za kar se je šlo v prejšnji prošnji, kakor tudi v vseh predhodnih, in pomeni prav toliko kot: »Oče! Naredi nas dokončno popolnoma svobodne od nas samih in postani Ti v nas v polnosti vse v vsem,« ali »Ti, edina, večna, delujoča Ljubezen, uniči vso našo (sebično) ljubezen in postani Ti Sam naša Ljubezen, ali: pusti nam biti popolnoma eno s Tabo!«
13 To je torej resnični nebeški smisel Gospodove molitve! To naj se dobro upošteva! Kajti to je zares dragocen dar Ljubezni iz najvišjih nebes! Dobro razumljeno?! Amen!

(Govori Franc Šumi:
14 K tej svetli razlagi Oče naš z ozirom na »Ljubezen« je marljivi Ans. Hutt. zapisal naslednje premisleke k nadaljnjim devetim točkam, katerim je v naslednjih dneh sledilo nadaljnje razodetje k šestim preostalim premišljevalnim točkam: Tej svetli razlagi očenaša glede »ljubezni« naj zdaj sledi:)

II) Gospodova molitev v zvezi z »lučjo«
14. februar 1843, zjutraj

15 Poglej Ans H.-W., ta misel ni več tako dobra in čista kot prva. Kajti vrstno število je že izpadlo, saj pod 2. ne pride na misal več »luč«, ampak »življenje«. Če pa ima nekdo to molitev iz najvišjega neba, namreč iz same ljubezni, jo ima že v najpopolnejši meri. Kako naj si torej še vedno želi, da bi jo imel v bolj nepopolni meri!
16 Ker pa je že rečeno: »Vse, kar boste prosili Očeta v Mojem imenu, vam bo dal« - torej ti moram tudi Jaz dati, za kar prosiš.
17 In tako potem to molitev napiši v luči iz Luči, vendar jo napiši brez nadaljnje »osvetlitve«; kajti Luč ne potrebuje »osvetlitve«:
18 »Naša luč vseh luči! Ti, ki prebivaš v Svoji luči, kot edina Luč vseh luči, naj tvoj večni sij prepoznata naša noč in naš dan, naše trdnjava med vodami, kot edino resnično!
19 O, ti edina luč vseh luči, razsvetli naše, po naravi temno zemeljsko bivanje!
20 Naj torej moč Tvojega sijaja deluje na Zemlji, v naši trdnjavi in v vseh naših vodah tako močno in neoslabljeno, kakor Ti sam v sebi večno deluješ v neskončni popolnosti svetlobe!
21 Nasiti, o večna Luč vse svetlobe, našo Zemljo, naše nebo in vse naše vode s svojim vsemogočnim izlivom žarkov, da bo poživljena s travo, bogato s semeni, z zelišči in drevesi, voda pa z vsemi vrstami rib in drugih plemenitimi bitiji, zrak pa z vsemi vrstami ptic!
22 O Luč vseh luči, preženi vso temo in naj sonce, luna in zvezde vzidejo na naše praznike in nad našo suho Zemljo, da bomo lahko razločevali znamenja dneva in noči, letnih časov in let!
23 Zato uniči noč in veliko temo na naši Zemlji, ki jo prepoznavamo na našem svodu in nad našimi vodami z lučjo, ki si jo že na začetku postavil na naše nebo, ko si rekel: »Naj bo svetloba!«
24 O, pravilno nas vodi v noči naše Zemlje! Ne dovoli, da tvoj žarek oslabi nad nebesnim svodom v središču našega sonca, in ne dovoli, da naša zemlja postane nerodovitna, niti trava, rastline in drevesa brez semena! In ne zamegli naših voda, da ne poginejo vse ribe in vsa dragocena bitja, zrak pa da se ne pokvari in pobije vse ptice ter zaduši vsa bitja naše zemlje,
25 ampak, o Luč vseh luči, naredi nas sorodne Sebi, da bomo sijali kot Tvoja luč in bili kot tvoja luč s Teboj in ne bomo spet postali noč in tema brez Tebe! Amen.«
26 Glej, tako zveni molitev v »luči« ! - Kdor pa jo ima v ljubezni, jo ima v samih globinah Zemlje, ki sama po sebi ostaja večno enaka, nepremaknjena, medtem ko luč večno in neskončno potuje po prostranih poteh, ki jih nihče nikoli ne bo mogel v celoti prehoditi.
27 Zato se le oklepaj ljubezni in potem boš imel vse skupaj, kot da bi bil v eni sami točki! To dobro razumite! Amen.

III) Gospodova molitev v zvezi z »življenjem«
15. februar 1843

28 »Naše Življenje vsega življenja, ki večno živi v Tvojem življenju! Naj mi ljudje živimo v spoštovanju Tvoje besede ter v vsej ponižnosti in ljubezni do Tebe!
29 Tvoje življenje naj pride k nam in v nas!
30 Naj bo Tvoje življenje naše življenje, kakor v Tebi, torej tudi v nas, da bomo popolni, kakor si Ti, Življenje vsega življenja, popoln v svojem življenju!
31 Daj nam Svoje življenje in nas nasiti s polnostjo svojega življenja za vedno in vedno!
32 Najprej pa nam vzemi naše poskušnje, ker si jih želimo osvoboditi, saj so polne vsake sebičnosti in zato polne smrti.
33 Ne pusti nas za vedno v tem našem poskusnem življenju, da nam ne bi prineslo smrti,
34 ampak vzemi, o Življenje vsega življenja, vzami nam poskusno življenje in nas napolni s svojim življenjem. Amen.«
35 Vse to je razvidno iz besedil: »Bodite popolni, kakor je popoln Oče v nebesih.« (Mt 5,48) in: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa mu ubeži, ga bo prejel.« (Jn 12,25)
36 Zato je ta molitev prava molitev življenja in jo je treba v življenju dobro upoštevati! Amen.

IV) Gospodova molitev, povezana z »močjo«  
17. februar 1843, dopoldne

37 Izraz »moč« je premalo izrazit. Saj je moč prisotna v vsem po svoji vrsti. Tista, ki izhaja iz ljubezni in življenja, pa ni le živa moč, ampak je produktivna ali dejanska energija, ki je namen ljubezni in življenja iz nje. In tako se molitev ne more moliti zgolj v moči, ampak v delovni „energiji“ in lahko zato zveni takole:
38 »O, ti, večna energija ljubezni in vsega življenja, ki je tudi vse naše življenje in vsa naša energija, ki si resnično in večno dejavna v in iz svojega neskončnega področja delovanja! Bodi tudi popolnoma in večno naša dejavna moč v skladu z našo ljubeznijo do Tebe in našim življenjem iz Tebe in v Tebi!
39 O, oživi nas po svoji polnosti! Naj bomo iz Tebe energični v sebi, kakor si Ti v sebi vedno in večno!
40 Napolni nas in okrepi našo šibkost! Potem pa uniči našo šibkost, ko sami v sebi ponižno vidimo svoj nič in popolno nemoč!
41 O, ne pusti nas v naši šibkosti, v kateri delujemo kot mrtvi, ampak nas vse napolni s svojo edino resnično živo energijo, da bomo po njej dejavni in Ti všečni vedno in večno! Amen.« 
42 Takšne besede lahko povzamemo iz besedil: »Brez mene ne morete ničesar storiti“ (Jn 15,5). »Jaz sem trta, vi ste mladike“ (Jn 15,5). »Nikjer ni moči razen Boga samega« - in - »vi ne bi imeli moči nad Menoj, če vam ne bi bila dana  od zgoraj«  (Jn 19,11) in podobni odlomki.
43 Iz tega pa se jasno vidi, za kaj gre v Moji molitvi. Tudi to dobro razumi in to stori z vso močjo! Sicer ti bo sveta molitev prinesla malo sadu in s tem malo tvojega »vsakdanjega kruha« ! Zato temu vedno posvečaj veliko pozornosti! Amen.

V) Gospodova molitev v zvezi z »redom«
18. februar 1843, dopoldne

44 Povej A. H.-W.: Ta »red« stoji tukaj zelo neurejeno. Kajti red je končni rezultat ljubezni, življenja in njegovih posledic! Toda želim kljub temu dati molitev tudi tej razlagi. Toda on naj si jo uredi sam v sebi! In tako napiši:
45 »O ti, večni red, ki je v Tebi za vedno, za vedno! Naj bo iz Tebe urejeno naše življenje v nas, ki si nam ga dal, da bomo svoje življenje lahko živeli v posnemanju Tebe, o Večni red!
46 Zato se kot mogočna luč izlij v nas! Bodi za nas tukaj edini način življenja, kakor si v Sebi večno!
47 Postani, o Večni red, kot naše življenje popolnoma dejavno v nas! Postani edini kruh, ki nasiti našega duha!
48  Zaduši naš veliko nered v nas, tako kot ga po Tvojem usmiljenju prepoznamo v sebi!
49 Ne dovoli nam, da bi ponoči vstopili v goščavo in iskali pravo pot ven! Ne dovoli, da sonce potemni, ne odvzemi lunine svetlobe in ne dovoli, da zvezde padajo z neba, da ne bi nikoli našli prave poti iz goščave,
50 ampak nas ti, večni red, kot najsvetlejše sonce opoldne in zjutraj, popelji iz grmovja našega nereda, ki je veliko »zlo«, v Svoj sveti red. Amen.«  
51 To lahko razberemo iz Svetega pisma: »Kdor posluša Mojo besedo in ravna po njej, je tisti, ki me ljubi, k njemu bom prišel in se mu razodel. In takrat bodo iz njegovih ledij pritekle reke žive vode.« (Jn 14,21; Jn 7,38).
52 Izgovorite torej to molitev po vrstnem redu, v katerem je dovršitev človeka ali popolno prerojenje duha. In tako naj bo to ponovno še posebej dobro upoštevano! Amen.

VI) Gospodova molitev, povezana s »svobodo«
20. februar, dopoldne

53 Kar zadeva »svobodo« samo po sebi, je to dober pojem. Le da je ta pojem sinonim za povzetek resničnega življenja ljubezni v polni posesti čiste in globoke modrosti, ki vse življenje naredi zares svobodno, tako kot Sin ali Beseda ali Resnica naredi zares svobodnega človeka, ki jo je živo, to je dejavno, sprejel vase. V skladu s tem so svoboda, modrost, svetloba, resnica, »Sin« ali večna božanska »Beseda« popolnoma eno in isto.
54 Zato tisti, ki moli v Besedi, moli tudi v resnični živi svobodi. In zato je nadaljna formulacija te molitve povsem nepotrebna, saj je kot v knjigi, tudi v živi besedi.
55 Da pa bo A. H.-W. to razumel, mu bom to tudi povedalv tej obliki ! In tako torej napiši:
56 »Naša svoboda, Ti ki prebivaš v svoji večni svobodi! Bodi nam ljudem preproznaven kot tak v vsej naši ponižnosti!
57 Pridi k nam in v nas živo in večno zasveti! Popolnoma nas osvobodi, kakor si Ti v sebi večno osvobojen!
58 Bodi nam živi vsakdanji kruh kot resnična nasičenost duha za popolno večno življenje v Tebi!
59 Osvobodi nas iz naše sužnosti, ki je naš greh, torej, kakor si sami živo prizadevamo za Tvojo besedo in kakor mi, bratje, po Tvoji milost drug drugega osvobajamo.
60 Naj nikoli ne pademo v ujetništvo laži, noči in vsakršne prevare, ampak nas vse osvobodi vsega zla po svoji živi, sveti besedi! Amen.« glej iz besedila: »Resnica vas bo resnično osvobodila« (Jn 8,32). Ta molitev namreč to pravi v resnični »svobodi«.
61 To lahko vzamemo iz celotne polnosti Božje besede, še posebej iz besedila: »Resnica vas bo resnično osvobodila« (Jn 8,32). Ta molitev namreč to pravi v resnični »svobodi«.

VII) Gospodova molitev, povezana z »resnico«
21. februar 1843

62 Ker je »resnica« sama po sebi najbolj pristna svoboda in zato tudi vse popolnoma osvobaja, je ta molitev v »resnici« tudi popolnoma tisto, kar je v »svobodi«. Kajti kdor moli v popolni resnici, moli tudi v popolni svobodi. In kdor moli v resnični svobodi duha, moli tudi v popolni resnici in lahko zato reče:
63 vNaša večna resnica, ki jo v sebi svobodno živiš za vedno! Bodi nam, ljudem na Zemlji, priznana kot taka v vsej ljubezni in ponižnosti!
64 Pridi k nam in v nas večno sveti! Naredi nas zares svobodne, to je takšne, kot si Ti sam v sebi!
65 Bodi nam vsem kot živ vsakdanji kruh za resnično nasititev duha za večno, popolnoma svobodno življenje v tebi samem!
66 Osvobodi nas našega suženjstva, ki je noč in smrt našega greha, ko si živo prizadevamo za Tvoje besede in ko kot bratje drug drugega osvobajamo po Tvoji milosti v nas!
67 O, naj nikoli ne vstopimo v brutalno ujetništvo noči, laži in vsake prevare, ampak nas vse naredi resnično svobodne po svoji živi, sveti Besedi, za vse večne čase! Amen.«
68 Kdor torej moli to molitev, jo moli v duhu in resnici - se pravi, če jo hkrati moli iz žive ljubezni in v njej - sicer pa je to le prazno govorjenje z ustnicami, ki pred Menoj nima niti najmanjše vrednosti. Vse to je treba tudi dobro razumeti! Amen.

44. POGLAVJE 
Razlaga molitve Oče naš (Priloga št. 4)
Trst,11. november 1872 - Gottfried Mayerhofer

1 Veliko tisočev to molitev čez dan pogosto večkrat zblebeta in komajda eden med njimi razume, kaj pravzaprav govori ali kaj sem Jaz sploh hotel s tem povedati, ko sem jo učil Svoje učence. Molitev Očenaša je najvišja molitev med vsemi molitvami, kar jih imate, zato je pomembno vedeti, kaj vam o njej pravi vaš Bog in Oče Sam.
2 Tudi ti, duša, ki si že bolje izobražena kot mnogi drugi in si že prejela različne razlage te molitve - a tudi ti v najglobljem in najčistejšem smislu ne veš, kaj je njena dejanska vsebina, sicer je ne bi poznala... ti bi le s svojim pogledom, usmerjenim navzgor k Meni, molila in ne bi mogla nobene druge oblikovane molitve obravnavati kot enakovredne tej.
3 Da bi sedaj še enkrat poslal svetlobni žarek v vaše srce, ki mora čudesa Mojega duhovnega sveta osvetliti z druge strani, bi rad to molitev in v njej vsebovane besede podrobneje pojasnil, da boste spoznali, kaj to pomeni. Naj te Bog, ljubeči Stvarnik in Oče, nauči to molitev in te pusti spoznati, koliko duhovnega tiči v teh besedah, ki sem jih zapustil Svojim učencem in celotnemu človeštvu, da bi stopili v duhovno skupnost z Menoj in poleg tega v celoti dojeli tako posvetne kot duhovne pogoje človeka ter kako ta molitev, kot prošnja k Meni, predstavlja molitev, ki jo otrok lahko izreče svojemu Očetu.
4 Tako ti hočem sedaj besedo za besedo, stavek za stavkom razložiti to edino molitev iz Mojega časa romanja na Zemlji; hočem ti razkriti njen globok pomen in te tako obogatiti z velikim zakladom.
5 Če si hočete pred oči priklicati razmere tistega časa, ko sem Svojim učencem položil to molitev na srce, potem boste zlahka prepoznali, kako velika razlika je bila, ko sem Svojim sodobnikom nasproti vsem religioznim običajem že v prvih besedah Svoje molitve pokazal, kako malo so sami razumeli svoje verske knjige in kako malo so jih znali duhovno interpretirati; kajti Judom je bilo sicer strogo prepovedano zastonj skruniti ime svojega Boga, vendar pa so Ga imeli za Boga maščevanja in jeze, in največ, kar je bilo, so Ga prav zaradi tega razloga pogosto klicali bolj iz strahu kot pa iz zaupanja Vanj, zato sem jih Jaz v prvih dveh besedah »Oče naš« naučil premagati ta prepad med njihovim Bogom ter Stvarnikom in ljudmi ter iz strogega Sodnika narediti ljubečega Očeta.
6 Že samo s to Besedo je bila nadaljnja vsebina molitve upravičena; kajti Očeta je njegov otrok lahko prosil tako, kakor sem Jaz učil Svoje učence; nikakor pa noben človek ni mogel prositi svojega Boga za stvari, ki bi bile po pojmovanju tistega časa veliko prenizkotne in nepomembne, da bi se z njimi ukvarjal Bog, ki so si Ga predstavljali daleč za zvezdami v nedostopnih prostorih!
7 Beseda »Oče« in še bolj pomenljivo »naš« je bila torej tista velika razlika, ki je oddaljenega Boga potegnila navzdol prav v človeško življenje in človeku dovolila, da kot nedorasel otrok z ljubeznijo zaobjame Svojega Stvarnika, medtem ko je v vseh drugih pojmovanjih božanskih časti, celo pri poganskih narodih in njihovih bogovih, to edino resnično pojmovanje pravzaprav manjkalo!
8 Tako je bil prvi vstop v to molitev tudi največji in najmogočnejši impulz, da se duša dvigne v pobožnem navdušenju; kajti nežen klic »Oče!«, »Moj Oče!« - ali, kakor v molitvi v najglobljem pomenu kot temelj leži pojem ljubezni do bližnjega: »Oče naš« - je največji, najmočnejši vzvod, da se prebudi zaupanje do Tistega, h Komur se moli: Da bo ta molitev tudi uslišana in da bo človeku kot otroku njegov Oče naklonil to, kar je za njegovo posvetno in duhovno dobro!
9 Naslednji stavek se glasi: »Ki si v nebesih.« Te besede imajo dvojen pomen; prvič, če imam Očeta, ki je v nebesih kot sedežu čistih duhov in trajne blaženosti, potem se seveda samo po sebi razume, da ali od tam izviram ali pa lahko vsaj nekega dne, če se le izkažem vrednega Očeta, pridem tja v bližino Tistega, ki mi je dovolil, da Ga imenujem »Oče«.
10 Drugi pomen teh besed pa je, da mora biti Oče v nebesih bitje, ki mora biti, kljub temu, da sem Ga postavil v nebesa, vendarle vseprisotno in vsemogočno; kajti sicer se Ga prosite zaman, saj On tega ne sliši ali pa ne more izpolniti tega, za kar se Ga prosi.
11 Nadalje je treba upoštevati še to, da moramo svojega Očeta v nebesih kot Duha ravno zaradi tega prositi duhovno in v najgloblji predanosti, če hočem sploh vsaj v sorazmerje postaviti Njegovo velikost in svojo majhnost. To potrjuje tudi naslednji stavek, kjer se glasi: »Posvečeno bodi Tvoje ime!« Kajti le tisti, ki je prve besede dojel v najglobljem smislu, lahko zaobjame, kaj pomeni: »Posvečeno bodi Tvoje ime!«
12 To pomeni, da se za razliko od posvetnega očeta Oče v nebesih kot Duh lahko dostojno časti le takrat, ko človek tudi pri klicanju, zagotavljanju in prisegah ne zlorablja imena najvišjega Bitja ter ga ne vleče navzdol v posvetne prepire; kajti ta Stvarnik, ki ti je dovolil, da Ga kličeš kot Očeta, je prevzvišen, ti pa si kot otrok postavljen na duhovno stopnjo vseh mislečih bitij, da bi takšno ime in z imenom samim klical svojega Boga in Očeta, kot da bi moral biti On priča tvojih izrečenih besed. Kajti šele ko ime »Oče, razumeš, da je Oče nas vseh,« namreč v nebesih kot večnem kraju radosti, popolnoma zaobjameš in po Njem delaš, šele takrat lahko stopiš naprej s prošnjo: »Pridi k nam Tvoje kraljestvo!« Kajti šele takrat si vreden, da se to kraljestvo, nebesa, ta duševni raj spusti tudi v tvoje lastno srce in te tam v malem pusti občutiti to, kar te bo nekoč čakalo v večjem merilu.
13 Šele po izpolnjevanju prvih stavkov je človek vreden, da je sprejet v kraljestvo duhov, ki Stvarnika vesolja priznavajo za svojega edinega Boga, svojega edinega ljubečega Očeta.
14 Da pa bi to kraljestvo na Zemlji postalo trajno, je potrebno, da se volja ali božanske postave najvišjega Bitja, ki Ga smeš imenovati Oče, izpolnjujejo tudi na Zemlji; kajti to kot dokaz prejšnjega stavka izraža naslednji, kjer se glasi: »Zgodi se Tvoja volja na zemlji, kakor v nebesih!« Šele takrat, ko ljudje, priznavajoč in ceneč svoj duhovni izvor, izpolnjujejo postave ljubezni do Boga in do bližnjega, šele takrat je mogoče, da se Božje kraljestvo spusti dol in iz zemeljskega življenja ponovno naredi raj, iz katerega so bili prvi ljudje izgnani. Samo takrat, ko se bodo na Zemlji ti zakoni ljubezni vedno izpolnjevali tako voljno kot v nebesih, samo takrat sta mogoča trajen mir in stalna spokojnost
15 In ko sem takrat Svojim učencem želel narediti razumljivo, kako bi se zemeljsko življenje lahko polepšalo, sem jim duhovno povedal, da čeprav rajskega življenja radosti na splošno ni tako zlahka doseči, pa je posameznikom vendarle mogoče v svojih srcih doseči to čisto radost nezamegljene zavesti in tako imeti predokus tega, kar jih čaka v prihodnjih časih in višjih regijah!
16 Tako naj moč molitve prikliče stanje, četudi le za trenutke, ki lahko, tolažeče samo po sebi in pomirjujoče za nadaljnje življenjske poti, daje duši moč in krepkost.
17 Da pa ta duhovni dvig, s katerim se duša dviga k Njemu, Očetu vseh živih bitij, ne bi bil moten zaradi posvetnih stisk, da bi bilo tudi na Zemlji vaše življenje tako rodovitno za druge in da vam ne bi bilo treba s solzami stiske in bolečine zreti navzgor k Njemu, se tej prejšnji duhovni prošnji pridružuje posvetna, namreč: »Daj nam naš vsakdanji kruh!« Kajti le tisti, ki ima svoj vsakdanji kruh, lahko izpolnjuje svoje posvetne dolžnosti in tudi, kjer je potrebno, pomaga svojemu bližnjemu.
18 Da sem kot Jezus Svoje učence to molitev učil tako, je imelo svoj razlog v tem, ker sta ravno duhovni dvig in duhovna hrana v polnem pomenu mogoča šele takrat, ko telo, kot nujno vezno sredstvo med tukaj in tam, ne trpi pod pritiskom razmer!
19 Moji učenci so se morali kasneje, po Mojem odhodu, resda včasih postiti in jim je primanjkovalo nujno potrebnega, toda ravno zato sem to molitev tako oblikoval ali obrnil, da se mora od Mene prositi tudi za posvetne potrebe in da se človek ne prepušča utvari, kot da bi smel k Meni moliti zgolj za duhovne stvari! 
20 Molitev, kakršno sem jo dal Jaz, je v sebi zaobsegala celotno človeško romarsko življenje, pa tudi vseh 10 zapovedi, skupaj z Mojima dvema velikima zapovedima ljubezni.
21 Morala je biti praktična, prilagoditi se vsem življenjskim okoliščinam in človeku, v kakršnemkoli položaju se že znajde, če jo le moli z vso gorečnostjo in v najglobljem duhovnem razumevanju, podariti tolažbo in mir, ki ju je mogoče dati le z besedami enega Boga, nebeškega ljubečega Očeta. Tako sledi naslednji stavek: »Odpusti nam naše dolge«, kar je odprto priznanje, da so ljudje prav kot ljudje, in ne kot duhovna bitja ali otroci nebeškega Očeta, zmožni delovati proti Njegovim postavam, grešiti ali, kot se reče, storiti greh.
22 Prošnja za odpuščanje grehov v sebi vključuje priznanje slabosti; kaže, da proseči človek, roteči otrok prepoznava svojo šibkost, da je sposoben grešiti, in to pogosto tudi proti svoji volji, ko je volja za upiranje sicer prisotna, vendar pa so ali lastne strasti ali pa svet premočni, in otrok kljub najboljšim namenom greši ter se s tem naredi nevrednega tega nebeškega Očeta.
23 Tako potrt od obžalovanja naj se otrok vrže k nogam svojega duhovnega Očeta, naj Mu prizna svojo krivdo, a naj prav prek tega zagotovila o izboljšanju kot namena slednjega vzame s seboj v nadaljnje korake po svetu, kar je izraženo v naslednjem stavku, namreč: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!« To naj bo namen. Prav tako, kakor je Oče v nebesih zmožen odpuščanja in ljubezni, ne pa sovraštva in maščevanja, naj bi tudi vi, čeprav v manjšem merilu, delovali božansko ali dostojno svojega nebeškega Očeta, torej delovali dejavno v ljubezni in odpustili tistim, ki so vam storili hudo; Beseda velikega pomena, posebej v tistem času, ko je veljalo: »Oko za oko, zob za zob« itd., ko je bilo maščevanje dovoljeno, da, ko se je v zmotnem prepričanju maščevalnost celo prištevala k Božjim lastnostim Jahveja!
24 Tako torej vidite, kako ta molitev zaobjema vse človeške strasti, upošteva vse visoko in tudi vse nizko, in tako z nekaj besedami, v obliki molitve, popotnika, ustvarjenega kot človeka na tem svetu, spremeni v duhovnega svetovljana, če le hoče upoštevati teh nekaj besed, ki so nekoč pritekle iz Mojih ust!
25 Da pa ta trdno postavljeni namen ne bi nasedel in spodletel, prav ta molitev v naslednjem stavku vsebuje dejanski vzrok, ki človeka pogosto odvrne od prave poti in ga prisili, da dela drugače, kot si želi. To je njegovo okolje in prepletenost okoliščin, ki mu pripravljajo skušnjave, iz katerih ne izide vedno kot zmagovalec.
26 Čeprav so skušnjave na svetu nujno potrebne, kajti brez boja ni utrditve v veri, v zaupanju v Mene, pa človek vendarle prepoznava šibkost, ki tiči v njegovem dvojnem organizmu, namreč v duševnem in duhovnem, zaradi česar ni vedno gospodar samega sebe.
27 Najpomembnejša določba, ki jo človek s prošnjami izreče nad samim seboj, pa je tista, ko pravi: »Odpusti mi moje grehe, kakor jaz odpuščam vsem tistim, ki so me užalili in se pregrešili zoper mene.« S temi besedami človek nastopi kot lastni sodnik nad vsem svojim ravnanjem in zavrne vsakršno odpuščanje z Moje strani, dokler sam ne stori tega, kar od Mene prosi za svojo osebo. Te besede so vaš sodnik na tej in na oni strani groba; kajti dokler vi ne odpustite svojim sovražnikom, tudi Jaz, vaš Oče, ne morem odpustiti vam. Vi sicer pravite: »Da, Bog že ve, kako hudo mi je storila ta oseba, zato ji ne morem odpustiti; Bog mi bo že odpustil!«. Ne! Moj otrok, Jaz ti ne bom odpustil; kajti ti si tiran do svojega bližnjega, če ta z vsemi živi v sovraštvu. Ti mu ne privoščiš niti ene prijazne besede, čeprav Jaz, tvoj Bog, kot njegov Duh prebivam v njem! Ti, stoječ poleg Mene, bližnjemu ne odpustiš!? Po drugi strani pa Mene prosiš, naj ti odpustim tvoje grehe!? Ne! Tako z molitvijo Očenaša ni mišljeno, temveč: »Kakor ti delaš drugim, tako se bo tebi zgodilo tudi z Moje strani.« Ponižaj se pred Mano, da te uslišim! In Me nato prosi naprej: »Ne vpelji nas v skušnjavó!« (v izvirniku: ne vodi nas...), kar duhovno pomeni: »O Oče! Usmili se Svojega šibkega otroka, pomagaj mu in ne podpiraj njegove volje, da bi popustil dražljajem poželenj, naslad, strasti in človeške šibkosti, da potem ne bo prepozno in da ne bo, pogosto tudi proti svoji volji, podlegel skušnjavam, ki mu jih pripravljajo drugi!«
28 Le v iskrenem priznanju lastne nemoči tiči vsa gorečnost molitve k Vsemogočnemu, ki si od ljudi pusti reči Oče in ki bi rad prav te ljudi vzgojil in izoblikoval v Svoje otroke!
29 Dokler v srcu vlada ponos ali precenjevanje lastne moči, nobena iskrena molitev ali prošnja ne more priti do Mene; tako kot sem rekel nekoč, velja še danes, ko se glasi: »In ko boste storili vse, kar je ljudem mogoče, ste vendarle še vedno leni hlapci!« - ker sem bil Jaz Sam tisti, ki vas je moral k temu spodbuditi, saj ste brez Mojega Duha brez miselna bitja!
30 Človek, v kakršnih koli razmerah se že nahaja in z kakršnimi koli okoliščinami se bo že moral boriti, naj vedno računa, da je najmanj storil on, največ pa sem storil Jaz.
31 Tako raste njegovo zaupanje v Mene, tako si pribori svoj mir, svoj pokoj, in šele takrat, ko skrušen pade pred Mano in vzklikne: »Gospod! Kaj sem jaz, da se me spominjaš!?«, ko prizna in spozna, kako malo njegove lastne moči zadoščajo za to, da bi prišel do svojega duhovnega, večnega cilja, šele takrat bo dojel, kaj je vredna pomoč njegovega duhovnega Očeta in kako zelo se razlikuje od tistega, kar mu lahko nudijo drugi soljudje!
32 To priznanje: Da brez Njega, edinega resničnega in sebi vedno enakega Očeta, ni nič mogoče - to samo lahko človeka, potem ko je spoznal svojo nemoč, nagne k vzkliku, s katerim se ta molitev zaključuje, namreč:
33 »Ker sem sedaj dojel, da sem brez svojega Očeta v nebesih ena ničla, Ga prosim, naj me drži stran od vsega hudega« ali, kot se glasi v molitvi: »Naj nas reši vsega zla!« Odrešitev ali tudi odveza vsega storjenega, bodisi z voljo ali brez nje, se seveda mora zgoditi, saj sicer napredek ni mogoč in postati otrok Očeta v nebesih ni izvedljivo.
34 Prav zato se tudi ta molitev zaključi s prošnjo: »Odstrani od mene vse nevarno,« kar bi me na moji poti lahko pahnilo nazaj namesto naprej. Odpusti storjeno in prepreči prihajajoče hudo.
35 Le tako lahko človek najde mir in tolažbo v molitvi, ki mu z nekaj besedami dokazuje ves njegov položaj kot človeka in Božjega otroka, da mora on, bitje med dvema svetovoma, med materialnim in duhovnim, slediti slednjemu, če hoče biti vreden tega imena, s katerim kliče Stvarnika vsega obstoječega.
36 Zato se ta molitev začne s klicem Očetu in konča s prošnjo prav temu Bogu, ki človeka ne bi mogel rešiti njegovega zla, mu odpustiti in mu vlivati zaupanja, če ne bi bil Oče!
37 Zato molite, Moji otroci, to molitev k Meni; ob prvem vzkliku ne mislite le nase, temveč s klicem »Oče naš« zaobjemite celotno človeštvo, ki je zdaj bolj kot kdaj koli prerastlo v množico zablodelih otrok, ki vsi brez volje ter brez smisla in cilja plujejo naproti pogubi, ker je večina prav Očeta pozabila ali Ga celo zatajila, ne vedoč in ne hoteč vedeti, da je On v nebesih, da jih čaka, da bi jih nekoč vse sprejel z ljubečimi rokami.
38 Molite, naj se kraljestvo miru in trajne blaženosti, ki prestoluje prav v tistih nebesih, kjer je Oče, spusti tudi k vam; da ne bi bil človek proti človeku v večnem sovraštvu in prepiru, temveč da bi bratje med seboj v besedi in dejanju udejanjali ljubezen do bližnjega v najvišjem smislu. Kajti svet lahko postane raj le takrat, ko se Očetova volja v nebesih izpolnjuje tudi na Zemlji!
39 Molite, da vsem ljudem na Zemlji ne bi primanjkovalo za vsakdanje preživljanje, da bi se tako vsi lahko veselili vzhajajočega sonca in ne bi doživeli dneva, ki bi moral osvetliti kvečjemu le duhovno bedo.
40 Tako molite v Moji molitvi »Očenaš«, in vaši grehi vam bodo odpuščeni v tolikšni meri, kot ste sami prizanesljivi do drugih. Skušnjav bo nato manj, prav zato, ker se boste, okrepljeni v veri, lažje borili proti njim in boste tako odrešeni vsega hudega, ker ste postali čisti - »čistemu je namreč vse čisto«. In tam, kjer ste morda na začetku zlahka omahnili ali grešili, greste zdaj okrepljeni, z zaupanjem Vame, mimo nevarnosti, ki so za vas že zdavnaj izgubile želo zapeljivosti.«
41 Zato molite Mojo molitev! Ki sem jo pred več kot tisoč osemsto leti Jaz v Svojem prvem letu poučevanja dal Svojim takratnim otrokom in učencem na gori Garizim blizu Siharja in jo sedaj vam, Svojim sedanjim izvoljencem, ponovno predajam!
42 Prepoznajte v tej besedi, koliko vzvišenega in lepega tiči v Mojih besedah, in s tem tudi dojemite, da vam je takrat, ko vas Bog uči moliti, On položil besede v usta; besede, v katerih raste neomejena globina resnice in neskončna blaženost za tistega, ki Me, kakor sem rekel nekoč, moli v duhu in resnici. Kajti v tej molitvi je na začetku najvišje duhovno (namreč čaščenje, hvaljenje Boga z naše strani), nato pa je to povezano s posvetovno resnico; kjer v začetku resda, zavedajoč se svojega božanskega izvora, rotite Očeta v nebesih, v nadaljevanju pa ne pozabite na šibkosti in pomanjkljivosti človeške narave. In medtem ko v prvih Besedah, polni pobožnosti pred velikim Stvarnikom kot vašim Očetom, v mislih in včasih tudi v dejanju padate na kolena, Ga kasneje, priznavajoč svoje šibkosti, rotite za pomoč, da vam On v blatu čutnih strasti ne bi pustil pozabiti na vaš duhovni izvor!
43 Tako morate moliti »Očenaš«; in vaš Oče vam bo kot otrokom dal v polni meri občutiti Svojo Očetovsko ljubezen, če boste tudi vi, tako kot On, namesto kazni, maščevanja in jeze, v svojem življenju praktično izpolnjevali le ljubezen in odpuščanje. Takrat je vaš tisti Oče, ki ste Ga v tej molitvi s tako ganjenim srcem spomnili na Njegovo milost, na Njegovo moč in na Njegovo nikoli nepresihajočo ljubezen, s tem, ko ste poleg Njegove velike vsemogočnosti spokorjeno priznali svojo nemoči! Amen!

45. POGLAVJE
Različne molitve (Priloga št. 5)

45/1 Molitev iz vere in srca kot znamenje luči verujočih
1 Moli takole: »Ljubi Oče Jezus, po Svojem strašnem trpljenju in grenki smrti na križu si mene, ubogega grešnika, odrešil izvirnega greha napuha in neposlušnosti Tvoji sveti zapovedi. Toda jaz, nevedni otrok Tvoje očetovske ljubezni, sem v svojem življenju znova zagrešil ste grehe, zaradi katerih si Ti trpel, in zdaj znova stojim pred vrati pekla ter ne vem, kako bi se mogel zanesljivo rešiti storjenih grehov.
2 Ker pa se zavedam, da nihče drug kakor Ti Sam ni dal zame Svoje krvi in Svojega življenja ter si, ne da bi Te kdo prosil, odšel v mučno smrt, da bi me odrešil vseh grehov, spoznavam, da si samo Ti Tisti, ki me neskončno ljubi. Ti me boš uslišal, če se z vsem zaupanjem in ljubeznijo obrnem neposredno Nate, moj najljubši presveti Oče, in se ne oziram po nobenem priprošnjiku ali svetniku, kakor sem doslej počel v svoji nevednosti, ko sem Te za vsemi zvezdami pojmoval kot strogega Sodnika, medtem ko si Ti najčistejša Ljubezen. (1Jn 4,8 in 16: »Bog je ljubezen.«) Po Tvojem velikem apostolu Pavlu, ki nam je razodel Tvoja sveta razodetja v prvem…«
3 Zato moramo ohranjati ne le svoje telo čisto in neomadeževano, temveč tudi tri ljubezenska okna tega templja oziroma cerkve, ki so ponižnost, krotkost in potrpežljivost, vedno popolnoma čista, svoje srce pa kot prebivališče Svetega Božjega Duha v nas prižgati z vso ljubeznijo do Tebe.
4 O nadvse ljubljeno Oče, vem, da sama vera ne zadošča za odrešenje, kajti Ti Sam si nas učil: »Ljubi Boga nad vse in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37-39) Po apostolu Jakobu (Jak 2,17-26) pa si nas učil, da je vera brez del ljubezni do bližnjega mrtva in brez vrednosti. Tudi hudiči verujejo v Boga in trepetajo pred Njim, vendar kljub temu ostajajo hudiči.
5 Moj najljubši Oče Jezus, vem tudi, da si iz najčistejše ljubezni do nas daroval za nas Svoje najčistejše življenje in si me s tem pridobil za Svojega otroka. S tem si postal moj življenjski vodnik in moje srce od večnosti izbral za Svojo živo cerkev, v kateri prebivaš in kjer morem slišati Tvoj sveti opominjajoči glas, ki mi vedno svetuje dobro. Ti si moje Vse in moj najbližji, edini, h kateremu se smem in moram obračati, kajti samo od Tebe izvirata vse usmiljenje in milost. Poznaš moje najskrivnejše misli in jih tehtaš po njihovi notranji vrednosti, ker prebivaš v meni kot moj lastni duh. Spoznavam, da nisi le pred menoj, temveč tudi v meni kot moj lastni duh, moje najgloblje življenje, Ti, moj najljubeznivejši Oče Jezus, Gospod in Bog od vekomaj do vekomaj.
6 Jaz, ubogi, grešni otrok, prihajam k Tebi, kajti brez Tebe ne morem živeti; breme grehov me preveč pritiska. Moje meso je potopljeno v najrazličnejše razvade in pregrehe, ki so nasprotje Tvojih svetih kreposti: neskončne ljubezni, najgloblje ponižnosti, neskončnega sočutja in največjega usmiljenja, blage krotkosti in neskončne potrpežljivosti, čistosti misli, želja, besed in dejanj, vsestranske miroljubnosti in najvišje nesebičnosti. O, gorje meni, črvu v prahu moje ničnosti! Vidim se polnega grehov in pregreh.Ker Ti sam prebivaš v meni pod preprostim imenom človeškega duha

(»Bog je Beseda«, Jn 1. poglavje; od tod tudi naš jezik. »Kajti ne boste govorili vi, ampak Duh vašega Očeta, to je Jezus, bo govoril v vas.« Mt 10,20.  »Kdor zavrača Božjo Besedo, ne zavrača govorečega človeka, temveč Boga, Čigar Duha nosimo.« 1Tes 4,8 - ChtS 1, 21,18). Človekov duh je Duh Božje ljubezni (ChtS 1, 23,10); človekov duh je iskrica Božjega Duha (ChtS 1, 80,13); človekov duh je od večnosti - (E.u.I. 1, 94,39); vsak nosi svojega Boga v srcu.« (Glej opombe na str. 13.)

7 O ljubi Oče, zato si upam pribežati k Tebi, k Tebi, ki si moje najgloblje življenje in si nam že zdavnaj zaklical: »Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vas bom poživil.« (Mt 11,28)
Z vso močjo svojega srca in s kesanjem Te prosim za odpuščanje svojih grehov ter resno sklenem, da odslej ne bom več grešil. Svojim bližnjim, tistim, ki so me žalili ali mi škodovali na imetju, telesu in duši, želim odpustiti, ker so nevedni povzročitelji zla, vendar so prav tako kakor jaz Tvoji otroci. Odpustiti jim želim tako, kakor si nas učil na križu, ko si za Svoje preganjalce, žalilce, mučitelje in križarje prosil Očeta, to je Božjo Ljubezen v Sebi: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tako bom ravnal tudi jaz in prosil za odpuščanje vse, ki sem jih žalil. Gledal jih bom kot svoje brate in sestre, ker so Tvoji otroci, ter si prizadeval živeti in ravnati samo po zgledu Tvojih svetih kreposti in desetih zapovedi. O ljubi Oče! Odpusti in pozabi vse, s čimer sem v svojem življenju grešil proti Tebi, kajti odslej želim storiti vse, da popravim storjeno in nadoknadim zamujeno, ter Te z vso gorečnostjo svojega srca ljubiti, ker si nam obljubil: Če bi imeli toliko grehov, kakor je peska ob morju, pa imate do Mene veliko ljubezen, vam bo vse odpuščeno.
8 V tem vidim poroštvo Tvoje neskončne ljubezni do mene, ubogega otroka, ki živi v grehih. Zato prihajam k Tebi poln vere, poln zaupanja in otroške ljubezni (1Jn 5,2): »Po tem spoznavamo, da ljubimo Božje otroke, kadar ljubimo Boga in izpolnjujemo Njegove zapovedi.«  (Primerjaj Mt 18,3). K Tebi prihajam, Sonce mojega duhovnega življenja, in Te ponižno prosim: Ozri se name, ubogo in obupano bitje Svoje očetovske ljubezni! Milostno me sprejmi in bodi moj duhovni Vodnik, od katerega prosim in pričakujem zdravje telesa in duše ter večno življenje. Amen!«

45/2 Kako moliti molitev Očenaš
1 Naš najbolj ljubljeni Oče, ki prebivaš v naših srcih, ki Te ljubijo, svet, svet, svet si, veliki vsemogočni Bog, Stvarnik nebes in Zemlje; svet si, najbolj ljubljeni Oče v Jezusu Jehovu Sabaotu. Pridi k nam Tvoje kraljestvo, kjer prebivajo ljubezen, ponižnost in mir. O Oče, pomagaj mi nositi mojo slabost! Kakor v vseh nebesih, kjer kraljuješ, naj Ti bo prijetno prebivati tudi v meni. Naj se tudi po meni izpolnjuje Tvoja volja, kakor jo Tvoji angeli vedno tiho izpolnjujejo!
2 Abba! Ljubi Oče, pridi k nam, Svojim slabotnim otrokom, blagoslovi nas z blagoslovom ljubezni, okrepi nas in nas vodi. Podari nam veliko ljubezni do Tebe in do bližnjega. Daj nam naš vsakdanji, predvsem pa duhovni kruh ljubezni za večno življenje. Odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo vsem, ki so nas žalili in se pregrešili zoper nas. Oče, Ti edini zanesljivi Krmar v boju na razburkanem morju naših grešnih poželenj in strasti, vodi našo ladjico življenja, da bomo srečno prestali in do konca izbojevali duhovni boj proti skušnjavam sveta ter nas reši vseh tegob, ki jim nismo kos. Amen!
3 Očenaš se moli tako ali pa preprosto tako, kakor sem ga Jaz učil v Govoru na gori. To je tako imenovana Gospodova molitev, s katero naj se človek obrača k Bogu.
4 Kdor moli rožni venec (strpnost tudi do katoliških običajev je znamenje dobre, Božanske volje ljubezni), naj upošteva naslednje: Vsak od treh glavnih življenjskih obdobij Jezusa, označenih kot veseli, žalostni in častitljivi del, se deli na pet glavnih dogodkov.

I. Pet veselih skrivnosti:
1. Marijino spočetje,
2. Marijin obisk pri Elizabeti
3. Kristusovo rojstvo
4. Jezusovo darovanje v templju
5. Jezus v templju kot dvanajstletni deček

II. Pet žalostnih skrivnosti:
1. Duševni boj v Getsemaniju
2. Bičanje
3. Kronanje s trnjem
4. Križev pot
5. Križanje

III. Pet častitljivih skrivnosti:
1. Vstajenje
2. Vnebohod
3. Izlitje Svetega Duha
4. Marijino vnebovzetje
5. Marija kot kneginja, kronana z mučeniško krono

Pri vsakem dogodku molite le en Očenaš ali nekaj Očenašev. Molivec pa naj se pri tem z najglobljo ljubeznijo potopi v Jezusovo življenje in Njegovo ljubezen do vas. Bogu je prijetna le iskrena molitev srca, ne pa brez miselno blebetanje ustnic. Jaz Sam sem o tem rekel: »Kadar molite, ne govorite veliko praznih besed kakor pogani, ki menijo, da bodo uslišani, če veliko govorijo.« (Mt 6,7)
5 Kdor želi moliti, naj moli sam k Bogu in naj ne računa na to, da bodo »sveti« molili zanj. Kliče naj Boga, ne pa svetih. Če te Bog kot najbolj ljubljeni Oče, ki kot tvoj vodilni Duh prebivam v tebi (in prav tako v istih »svetih« oziroma »blaženih«), ne usliši, kako naj bi te potem uslišal blaženi duh, ko pa je tudi on odvisen od Moje volje?
6 Če želiš priti do zemeljskega vladarja, moraš, da bi govoril z njim, priti skozi vrsto služabnikov. Pri Bogu ni tako - k Meni greš neposredno. Jaz sem vse v vsem!

45/3 Vsakdanja molitev
7 »Najbolj ljubljeni Oče, podeli nam milost, da bi Te, najčistejšo Svetost, polni ljubezni in ponižnosti brez konca mogli slaviti, hvaliti in poveličevati Tvoje presveto ime. Oče, daj, da rastemo v Tvojih svetih krepostih, kakršne so: Neskončna ljubezen, ponižnost, krotkost, potrpežljivost, čistost, ljubezen do miru, spravljivost in nesebičnost. Daj, da dozorevamo v najponižnejši predanosti Tvoji sveti volji, da bi bilo vse, kar mislimo, želimo, govorimo, delamo in za čimer stremimo, storjeno v poveličevanje Tvoje ljubezni, modrosti in vsemogočnosti. To Te prosimo Mi, Tvoji otroci, ki Te ljubimo. O, podeli nam Svoj očetovski blagoslov, vzemi nas v Svoje varstvo ter nam vedno podarjaj Svojo ljubezen in milost. Amen!«

45/4 Molitev pred jedjo ali pitjem
8 »O, presveti Jezus, Ti vsemogočni Bog in najljubeznivejši Oče in Gospod! Milostno se ozri name, na Svojega otroka, ki Te ljubi. Z vso ponižnostjo in ljubeznijo Te prosim: Blagoslovi mojo hrano in mojo pijačo, ki ju zdaj uživam z mislijo, potopljeno v ljubezen in v Tvoje sveto ljubezensko bistvo, ter me milostno obdari s Svojo ljubeznijo in milostjo. Amen!«
(Med izgovarjanjem molitve naj se z roko ali vsaj v mislih, pa tudi z očmi, nad hrano in pijačo naredi znamenje križa v blagoslov.)

45/5 Molitev po jedi ali pitju
9 »O, moj najbolj ljubljeni Oče Jezus! Ti najdobrotljivejši Darovalec Svojih darov ljubezni, poduhovi v meni ta obrok in ga sprejmi kot mojo daritev Tebi v čast. Amen!«

45/6 Molitve k Mariji in »svetim«
10 Marsikateri Rimsko katoliški bralec bo v tem pojasnilu vere pogrešal klicanje in čaščenje Marije ter tako imenovanih »svetih« in bo morda iz tega sklepal napačno. Zato naj bo to preprečeno z naslednjim pojasnilom: Marija je med ženami najvišje obdarjena z milostjo in edina blagoslovljena telesna mati Mojega učlovečenja v Jezusu. To pa ni bila po lastnih zaslugah, temveč po Božji volji, vodstvu in milosti. Prav tako tudi tako imenovani »sveti« nimajo nobenih zaslug. Trpeli so in delali pokoro - kot krivci - zase, medtem ko sem Jaz kot nedolžen trpel za človeštvo; zato sem jih po njihovih zaslugah tudi nagradil.
11 To, da bi zaradi njihovega pobožnega življenja morali klicati in častiti Marijo, ki je sicer visok duh, ter tako imenovane »svete« (po Razodetju Janeza 15,4 in ChtS. 41,1 v nebesih velja: »Nihče ni svet razen Boga Samega!«), bi bilo neposredno nasprotovanje Moji prvi zapovedi, ki se glasi: »Veruj samo v enega Boga in samo tega edinega Boga časti.«
12 Samo klicanje Marije in blaženih za pomoč, brez nujne prošnje Meni, Bogu Očetu, je nesmiselno, ker Jaz, Jezus, kot vaš lastni Duh, kot vaš najboljši Prijatelj in Svetovalec prebivam v vašem srcu in sem vam tudi zato najbližji. Zaradi Svoje neskončne ljubezni do vas vas lahko uslišim in vas bom uslišal samo Jaz. Če presodim, da vas ne bi bilo dobro uslišati, potem vam ne bo pomagalo ne vaše ne molitev blaženih.

(Molitev sicer lahko veliko doseže, kadar je iskrena.)

13 Če vi, ki stojite pred Menoj v večni avdienci, ne bi prosili neposredno Mene, temveč po Božjih služabnikih, bi bilo to podobno, kakor če bi prišli na avdienco k svojemu deželnemu knezu, pa namesto da bi govorili neposredno z njim, nagovorili njegove komornike, naj prosijo za vas, čeprav se vaša zadeva njih prav nič ne tiče. Deželni knez bi takšnim nespametnim ljudem obrnil hrbet in odšel. Blaženi so sicer Moji služabniki, vendar niso vaši priprošnjiki, temveč vaši duhovni vodniki in svetovalci, ki vam navdihujejo dobre, Bogu všečne misli; v duhovnem svetu pa so učitelji nevednih duš, kadar se te začnejo obračati k Bogu za razsvetljenje.
14 Da so ljudje včasih uslišani, kadar se v svoji nevednosti obračajo k Mariji ali blaženim, je dejstvo, kajti Jaz kot Oče upoštevam njihovo zaupanje. Toda to se ne dogaja zaradi klicanja blaženih. Kajti če njihove nevednosti ne bi upošteval, bi celo izgubili vso vero v Boga in v duhovno nadaljevanje življenja po smrti. Zato se obračajte neposredno k Bogu. Jaz namreč nikoli nisem rekel: »Obrnite se k Mariji in svetim«, temveč: »Pridite k Meni vsi, ki ste trudni in obteženi; Jaz Sam vas bom poživil.« (Mt 11,28)

 

Krščansko teozofska molitvena knjiga - drugi del
Molitve
 

Blagoslovljeni molitveni položaji pred Bogom
 

I. Jutranje molitve
Takoj ko se prebudiš, pošlji hrepenenja poln pogled navzgor k Meni in izreci poln vere, zaupanja in ljubezni:

45. Osebni blagoslov
Ljubi Oče, ponižno Te prosim, blagoslovi me in sprejmi mojo molitev v Tvojo čast ter mi jo poduhovi. (14*) 
Prošnja za Moj blagoslov nad molitvijo ima naslednji smisel: Človek pogosto moli nezbrano, brez svoje osebne volje, in takrat so duhovne oblike molitve neprivlačne ter, glede na to, katere posvetne misli se vmes pomešajo, celo grde. Da bi se to po možnosti popravilo ali dobro naredilo, pomaga Moj blagoslov, darovanje v Mojo čast, s čimer vse dobi veliko lepše oblike, in naposled poduhovljenje, ki vsemu zagotovi prave oblike.

46. Pozdrav v Imenu (15*) 

1 Ko se začne moliti, se izreče imenski pozdrav: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, Amen«, vendar brez delanja znamenja križa, kakor je bila navada doslej. In to zato, ker tega Jaz, Jezus Kristus, nisem vpeljal, temveč ga je samovoljno vpeljala Rimskokatoliška cerkev, zato to ni Božji nauk, ampak človeška postavitev (postava), ki naj od sedaj naprej preneha, da bodo vsi ljudje na celem svetu molili enako. Razlogi, ki govorijo proti temu, da bi od sedaj naprej kdorkoli delal znamenje križa, so naslednji:
2 Jaz Sam sem rekel le: »Krščujte (16*) jih v imenu Očeta in Sina in Svetega duha!« S tem pa nisem rekel, da je treba narediti en ali tri križe, temveč sem s temi besedami v duhovnem jeziku - saj Jaz ne krščujem z vodo, ampak s Svetim Duhom - povedal, naj jih Moji učenci ne krščujejo z vodo, temveč naj jih posvetijo (uvedejo) v nauk o sveti Trojici: Ljubezni, modrosti in vsemogočnosti, ali duhovno rečeno, v »Očeta, Sina in Svetega Duha«. Za to pa ni treba delati treh križev, ampak k temu sodita edinole in le dobra volja ter ljubezen učenca do stvaritev in nič drugega.
3 In drugič: Če vas Jaz, Jezus Sam, učim in vam pravim, da mora od sedaj naprej delanje znamenja križa prenehati, potem morate slediti Meni in ne mešati papeških človeških postavitev z Mojim čistim Božjim naukom! To si zapomnite enkrat za vselej; kajti takšna je volja vašega Boga in Očeta, da imate Njegov Božji nauk in ne vaših človeških postav za Kristusovo religijo.
4 Imenski pozdrav je višje posvečenje, s katerim kristjan stopi pred svojega Božjega Očeta in duhovnega Kralja, ter s tem naredi uvod v svojo molitev, kot prošnjo podreditve ljubezni in usmiljenju svojega Božjega Očeta.

47. Delanje znamenja križa (17*)

(Kdaj se sme, lahko in naj dela znamenje križa?)
1 Znamenje križa se lahko naredi nad vsem »stvarnim« (predmetnim), ko se izreče blagoslovilni izrek: »Ljubi Oče, ponižno Te prosim, blagoslovi moje branje (mojo jed itd. itd.) in sprejmi mojo hvaležnost v Tvojo čast ter mi jo poduhovi!«
2 Če pa se prosi za blagoslov za pot, na katero se odpravljamo, ali za spanje itd., potem je samoumevno, da se pri blagoslovnem izreku ne more narediti križ.
3 Križ je znamenje Mojega trpljenja in smrti za grehe sveta, zato ga je treba delati v popolni resnosti in v resničnem spoštovanju.

48. Ponižna molitev duše

1 Ljubi Oče, pomagaj! Vodi me Ti s Svojo močno roko, saj sem prešibak; in Tvoja sveta volja, kateri se podrejam s telesom in dušo, naj se zgodi in bodi moj vodnik sedaj in vso večnost. Amen! 
Če imate svoje misli vedno pri Meni, potem ni potrebno opravljati dolgih molitev. Saj Jaz vem, kaj potrebujete in kaj vas teži. Od vas zahtevam le vero, zaupanje in ljubezen do Mene, in če imate to, potem imate tudi Mene!
2 Žal pa vaše misli le tu in tam ostanejo pri Meni! - in zato potrebujete močnejše (daljše) molitve, ki vas v duhu znova in znova oživljajo ter vaše hrepenenje po Meni na novo podpihujejo.
3 (Franc Šumi -  Na koncu vsake molitve se reče: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, Amen.)

49. Ob svitu dneva

(Duhovno, večno darovanje.)
Ljubi Oče, blagoslovi mi porajajoči se dan, in vsi dnevi v vsej večnosti naj bodo le Tebi v ljubezen in Tebi v čast z vsemi mojimi mislimi, besedami, dejanji, željami, radostmi in trpljenjem Ti darovani! Ljubi Oče, dobrotno jih sprejmi in mi jih poduhovi!

50. Slavljenje Jezusa
Po nareku prejel Franc Šumij 1899

(Na način, kakor ob rojstvu in ob vstopu v Jeruzalem)
Hozana Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Mu po volji! Aleluja Tebi, Ti Sin Davidov; Aleluja Tebi, ki si prišel v imenu Gospoda Boga Sabaota! Le Ti sam si vreden prejeti vso hvalo, vso slavo in vso čast od nas! Ti, Jezus, si sveti, edini Oče naših src! Amen.« (Lk 2,14 )

51. Jutranja molitev
Po nareku prejel Jakob Lorber, 25. septembra 1858

1 Pokličite zgodaj zjutraj svojega Sopotnika dneva in skupaj z Njim vedno kličite: »O Jezus, Ti moj edini Oče, Ti si tisti, ki mi je dal luč v oči. Ti si tisti, ki mi je dal moje življenje; k Tebi moram priti in Tebe moram prositi, naj moje nadaljnje življenje leži v Tvojih presvetih rokah; kajti, Oče Jezus, Tvoje vodstvo, Tvoja edina volja je, da iz mene narediš, kar hočeš; in ker si Ti najčistejša ljubezen, boš tudi meni dal ljubezen, ki jo potrebuje vsak ubogi človeški otrok, da bi nekoč smel posedovati Tebe, Tebe moj Ženin, in v Tvojem kraljestvu najti kotiček tudi zase. Jezus, Ti Gospod in Bog, usmerjaj me, vodi me po Svoji najsvetejši volji in me spremljaj v vsem času in večnosti. Amen.«
2 NB (12*). Ko vi, Moji ljubi otroci, to molite, se bom Jaz pridružil in ves dan boste bivali pod Mojimi krili ljubezni, ki vam bodo kazala Očetovo ljubezen.
3 In če boste potem mislili na svojega Očeta, ki tako skrbi za vas, in če Mu boste hvaležni za to, vas bo On zagotovo popolnoma zaklenil v Svoje srce, Svoje Božje srce milosti! In dojeli boste Njegovo zaščito ter razumeli, kaj pomeni biti otrok ljubečega Očeta Jezusa. Kako Božansko je biti imenovan otrok, kako Božansko je, da te varuje Kralj ljubezni; kako Božansko je bivati pod krili ljubezni Jezusa! Da, pod rdečim plaščem najčistejše ljubezni počiva vaše življenje in Božja luč milosti vas prebuja iz vsakega spanja, ki obdaja Zemljo.
4 In ko sem vam dal ljubezen kot drobno semensko zrno in ko sem rekel: »Iz tega edinega zrna nastane drevo ljubezni«, vam sedaj z drugimi besedami pravim: In vi morate svojemu Očetu plačati plačilo za vso Njegovo dobroto, s katero vas zasipa; in to On zahteva, in sicer s prizadevnostjo, ki v vas ne sme nikoli oslabeti, temveč z vztrajnostjo, z največjim trudom morate delati v svojih srcih, da bi tudi vi iz tega edinega semenskega zrna vzgojili drevesce! In s časom to semensko zrno uspeva ter se množi, poganja liste in cvetove, dobiva veje v vse smeri in tako postane eno najlepših in najplemenitejših dreves, - nastane drevo ljubezni. In če si vsak od Mojih otrok iz tega semenskega zrna vzgoji vsaj majhno drevesce, potem ste deloma izpolnili svojo dolžnost in nad tem se veseli vaš Oče Jezus ter vas ljubeče pritisne na Svoje sveto srce!

52. Zgodnja izročitev
A.V., Gradec

1 Moj Jezus, Tebi živim.
2 Moj Jezus, Tebi umrem,
3 Moj Jezus, Tvoj hočem biti,
4 Tebi Samemu povsem predan!

53. Vsakdanja prošnja in zahvalna molitev
Po nareku prejel Franc Šumij 1899

Ljubi dobri Oče, Tvoja ljubezen naj me vodi, Tvoj blagoslov naj me varuje, Tvoja volja bodi moja volja! Na vseh poteh in v celotnem življenju bodi Ti moj edini sopotnik! Varuj me podnevi pred hudobnimi ljudmi, ponoči pa pred duhovi, pred neprijetnimi in grešnimi sanjami! Ljubi Oče, sprejmi mojo hvaležnost v Tvojo čast in jo vodi k poduhovljenju v mojo večno duhovno knjigo življenja! Amen.

54. Vsakdanja molitev
Po nareku prejel Franc Šumi 1899

1 Oče, Ti večna ljubezen, pridi k nam s Svojo ljubeznijo in obrni naša srca k Sebi, k Očetu vseh Svojih otrok! Daj nam, da Te v vsej ponižnosti in ljubezni hvalimo, slavimo in poveličujemo Tvoje presveto Ime ter ga povsod svobodno priznavamo kot Ime našega Očeta Jezusa! Ljubi Oče Jezus, daj, da Tvoje Božje vrline v nas postanejo močne in se razvijejo z zemlje navzgor proti nebesom! Ljubezen in ponižnost, okrasa Tvoje Božanskosti, naj razvijeta naše srce, da se bodo nato tudi potrpežljivost, usmiljenje, čistost, ljubezen do miru in nesebičnost razcvetele kot naravne posledice iz ljubezni in ponižnosti!
2 Oče, daj, da dozori naša še šibka volja, da bomo izpolnjevali Tvoje zapovedi ljubezni v poveličevanje Tvoje ljubezni, modrosti in vsemogočnosti, ter naj nas na naši življenjski poti spremljata Tvoj blagoslov in zaščita - in da bi s tem Tvoja ljubezen in milost, s podrejanjem vseh naših misli, želja, besed ter vsega delovanja in prizadevanja pod Tvojo sveto voljo, v nas mogočno in veličastno zacveteli! Amen.

55. Jutranja molitev
Po nareku prejel  Gottfrieda Mayerhoferja, 25. maja 1874

1 Vzvišeni, Vsemogočni Oče in Gospod! Prvi svetlobni žarek pada na moje oči in iz njega spoznavam, da še živim in znova začenjam nov dan, med katerim imam, zasut s tisočerimi milostmi Tvoje nikoli končane ljubezni, znova življenjsko nalogo, da sam napredujem ter druge usmerjam in vodim na isti poti, da bi ta na novo začeti dan deloma popravil zamujeno od včerajšnjega in bi k temu prišlo novo, da bi Tvojo ljubezen, Tvojo milost, o Oče, v vsakem ravnanju in v vsaki besedi dokazal tudi javno; tako da, sam v to najgloblje prepričan, le v skladu s tem želim dokončati svoje dnevno delo in tako iz dneva v dan, iz stopnje v stopnjo stopajoč naprej, lahko dokažem, da priznavam Tvoje dobrote in milosti, četudi si jih niti najmanj ne zaslužim. Da, Oče, želim se potruditi, da postanem »človek«, kakršen je nekoč prvi izšel iz Tvoje roke, človek v čisto duhovnem smislu, ki si ga oblikoval po Svojem Jazu ter ga kot najvišji in zadnji člen postavil na to majhno Zemljo; - prizadeval si bom postati »človek« ter biti svojemu bližnjemu brat, vsemu pod mano stoječemu živalskemu svetu pa zaščitnik in varuh.
2 Tako sem prepričan, da bom lahko sledil Tvojemu Božjemu zgledu; kajti tudi Ti, medtem ko človeka, bodisi dobrega ali slabega, zasipaš z milostmi, vendarle ne pozabiš niti zadnjega črva v prahu. Ponižal se bom pred Teboj, o Gospod, da bo moj prvi pogled, pogled predanosti in ljubezni, moj zadnji ob večeru pa pogled ljubezni in odpuščanja; zahvaljujoč za vse, kar si mi skozi dan dal ali vzel, in pozabljajoč vse nepravično, kar so mi storili drugi.
3 Samo tako lahko olajšam svojo lastno krivdo, četudi morda nisem povsem ustrezal Tvojim željam, in upajoč na Tvojo milost, jutrišnjega dne dokončam to, kar mi danes ni hotelo uspeti.
4 Blagoslovi moje namere, o Gospod in Oče, da bom kot človek ustrezal Tvoji ustvarjalni misli in kot Tvoj otrok Tvoji milosti, da se ob večeru iztekajočega dne ne bo potrebno z obžalovanjem ozirati nazaj na napol dokončano delo in napačne korake.
5 Usliši Svojega otroka, o Oče, ki se, zavedajoč se svoje šibkosti, že sedaj oklepa prošnje za odpuščanje, še preden so napake sploh storjene; saj le predobro pozna veliko razliko med namero in izvedbo. Zato me okrepi s Svojim blagoslovom, da bi vendarle del mojih uresničenih namer dokazal, da sem sicer hotel, a sem bil kot bitje vendarle vedno prešibak, da bi z močjo izvedel to, kar je bilo z ljubeznijo mišljeno, a iz šibkosti ni bilo privedeno do konca. Edini in najboljši nasvet je: Brez Tebe nič, in s Teboj vse! Amen.

56. Jutranja pesem v molitvi 
Po nareku prejel Franc Šumi 1. oktobra 1904 

1 Iz globine temne noči prebudi se srce, k Tebi vpije: Iz nebeške stražne moči, o moj Oče, naj v moj dom pride!
2 Lep nov dan mi je podarjen, Tebi, Oče, ga posvetim, da po nauku Tvojem ožarjen, z milostjo naprej poletim.
3 Sveti staTvoja Beseda in volja; učiš živeti, kot se spodobi, da ljubezen bo do bližnjega, kot Božji otrok v čisti podobi.
4 Skušnjave od mene vse odženi! Saj veš, kako šibki smo ljudje, otrok Tvoj Tebi to sam priznava: To je usodni veter skušnjav in zla.
5 Odpusti, prosim, zablodi moji, tudi grehu, ki storil sem ga! Na novo pot me močno vodi, da greh se več ne ponovi.
6 Krivice vse, ki storil sem jih, obžalujem iz globočin srca, kot Tvoj nauk to od davnine uči, da to, kar zagrešil sem popravil bi.
7 Kot Oče z mano zdaj ravnaj, otroku Svojemu moči daj! Saj Ti naš najboljši Oče si, mi pa le šibki smo ljudje.
8 Ta dan, začet v ljubezni k Tebi, naj Tebe postane vreden, da k Tebi je z njim pridobljen korak, k Tebi, ki naš si močno ljubljeni Pastir.
9 Koprnenje svojih želja zaupno polagam v Tvoje roke, saj vsa skrb in dnevne težave v Očetovi ljubezni naj ležijo.
10 Saj Ti v ljubezni Svoji zmeraj za Svoje otroke skrbiš; njihove dobre vzgibe prebujaš, Ti naš si ljubeči Zavetnik in Vodnik

57. Jutranja hvalnica (himna)
Po nareku prejel Franc Šumi 14. avgust 1904 

1 Jasno jutro nam je zasvitalo, ki žari v sončni svetlobi in oznanja čudovit dan, ki mu ne primanjkuje Božje milosti.
2 Zato se k Očetu dviga prošnja: O, blagoslovi nam nov dan in se ljubeče ozri dol k meni, ki si Te drznem srčno prositi!
3 Ljubezen do brata, sestre in Boga naj poveže vse ljudi tukaj, saj se šele takrat počutimo nadvse srečne, saj smo vendar za to poklicani.
4 To nas Ti, Oče, vedno učiš in nenehno ljubeče ponavljaš: Pridite k Meni, Moji ljubi otroci, na Očetovo srce, v kraj ljubezni!
5 O, pridite, pohitimo k Očetu (18*), saj nas vse vendar tako zelo ljubi, in nas, ko nas kliče, imenuje Svoje otroke; kako srečno to zveni, ljubo in vzvišeno!

58. Jutranja pesem  
V Gradcu po po nareku prejel Jakob Lorber, 30. maja 1842

1 Kakšno hvaležnost ti naj prinesem, ljubi Oče, kakšno hvalnico naj zapojem Tebi, o sveti Abba? Tako zelo dober si, poln ljubezni in usmiljenja, da si meni, ubogemu, dal doživeti ta dan, da bi v njem smel znova od Tebe prejeti nove milosti po zvestem hrepenenju moje ljubezni; o, kako dober si, Oče, Ti, in kako poln ljubezni, v njej sem se danes prebudil, da bi tudi Tebi zapel hvalnico, ki naj zazveni tako na novo, kakor to moje življenje!
2 Toda kje naj sploh začnem in kje končam! Kakšno hvaležnost naj Tebi, o Oče, pošljem jaz, šibki? Saj Tvoje je vse v nebesih in na Zemlji, Tvoj je moj lastni dih in kretnje moje ljubezni, Tvoj je ta dan in Tvoja je svetloba sonca, Tvoja je tudi moja beseda in radost mojega srca, Tvoja prav nič manj tudi marsikatera težka skrb, Tvoj je spanec in Tvoj sladki dremež oči! Kako naj torej, kako naj meni, šibkemu, uspe, da bi Ti sploh lahko prinesel kakšno novo daritev? 
3 Tam iz tistih neizmernih globin stvarjenja še vedno sijoče kapljajo Tvoji lastni sveti darovi, in kamor koli sploh duh bojazljivo pogleda, povsod iz Tebe, o Oče, rosi ljubezen! Da, lahko premišljujem eno za drugo o eni stvari, toda, kaj je, kar Ti ne bi usmerjal s Svojo ljubeznijo - resnično, kaj takega ni nikoli več mogoče najti, vse privzgojiš povezovati s Svojo ljubeznijo; o, kako naj Te torej, Oče, sploh slavim, kako naj Ti dokažem svojo ljubezen in hvaležnost?
4 Naj Te v svojem srcu trepetajoče hvalim, morda tako, kot zgoraj visoko svetijo zvezde, ali tako, kot Te blaženi duhovi ves čas slavijo v nadsvetlobnih krogih večnega življenja? Kdo, o kdo mi lahko to sploh jasno pokaže in kdo pove, kako se pred Teboj priklanjajo angeli? In kdo oznani, kako lahko to opazim, kje zvesto izkusim resnični način življenja? Kako naj na temnih stopnicah tega življenja zvesto, pravično in resnično kličem k Tebi v svojem srcu?
5 Ah, kaj slišim, kakšen val to tam šumi? Poslušaj, zvesto poslušaj, ti moja uboga duša! Besede, besede so, kako mehko in blago zvenijo! Poslušaj, iz neba mi prinašajo sporočilo! Glas serafa ali Božji glas? Poslušaj! Ah, kako vzvišeno odmeva v praznini mojega srca! Besede, besede! Ah, glasijo se, o, glasijo se: Če bi ti zvezde in angeli to zaupali, resnično, nikoli ne bi mogli priznati ničesar drugega, kot to, da Mene vedno imenujejo 'dobri Oče'.
6 Zato Me smeš v srcu zvesto tako imenovati, Mene, dobrega Očeta, duhovno resnično priznavati, vedno živeti po Moji volji, Moji ljubezni, to je vse, kar ti, otrok, zmoreš dati, če pa hočeš moliti, potem bodi rečeno takole: 'Dobri Oče, pomagaj mi nositi mojo šibkost, tako kot v vseh nebesih, kjer si navajen prestolovati, naj se Ti zahoče, da bi bival tudi v meni; daj, da se Tvoja volja po meni tako izpolni, kot to Tvoji angeli vedno počno v tišini!'
7 Poglej, to je vse, toliko smeš moliti vseskozi, kadar koli hočeš, v radosti in stiskah bolečine. Da je dobri Oče lažje zadovoljen, kot marsikateri ubogi človek tu spodaj je zmotno misliti, iz tega lahko Moji ljubi, resnično spoznate, da nisem Jaz tisti, ki je dal zgraditi kamnite templje; le v srcu velja ustanoviti pravo Cerkev, (19*) tam morate zanetiti resnično ljubezen do Mene!« Amen.

59. Jutranji psalm
Po nareku prejel Franc Šumi, 16. oktober 1899

1 Vzhajajoče sonce osvetljuje in v sijočem ognju rdeči nebeške oblake v svetem sijaju Božje ljubezni, in svetleči žarki švigajo v neskončnost ter ponujajo darove ljubezni večnega Očeta z lučjo in toploto - kot življenje ljubezni v Bogu -, da bi prebudili življenje v vesolju k novemu delu dneva.
2 Vse diha življenje, vse dviga svoje oči navzgor k Dajalcu in Podarjevalcu ljubezni in življenja v Božji naravi.
3 Zato, o človek, tudi ti ne počivaj mirno v postelji in prisluhni prebujajočemu, sijočemu glasu sonca življenja nebeškega Očeta, ki te kliče, da hvališ in slaviš Dajalca in Podarjevalca večnega življenja iz Njega Samega.
4 O človek, o bratje in sestre, naučimo se tudi mi od hvaležnega stvarstva hvaliti, slaviti in poveličevati ljubezen večnega Očeta do Svojih otrok preko hvaležnega, ljubečega srca Očeta v nebesih!
5 Živali na poljanah, v gozdovih in vodah poskakujejo polne živahne volje naokoli, živijo v vedrem razpoloženju dan za dnem; ne sprašujejo se danes, kaj bodo jedle jutri, vse brez skrbi uživajo čudovito naravo, kakor jim je Oče odmeril od danes do jutri.
6 Ptički na strehi, na drevesih in vejah skačejo polni najhvaležnejše notranje ljubezni do Stvarnika, ki jih je ustvaril, prebudil in jim dal življenje iz Sebe. Veselijo se dobrodejne toplote sonca, ki v sijočem sijaju oznanja jutro, in nas s svojim ljubkim ščebetanjem in petjem prebujajo, da bi združeni hvalili in slavili Očeta življenja, ljubezen v Bogu!
7 Tako tudi mi hvalimo in slavimo Tebe, Ti dobrotni Podarjevalec darov ljubezni sijočega sonca iz Tebe! Hvalimo in slavimo Tebe, dobrotni Oče, z vsemi Tvojimi pernatimi, ljubkimi pevci in Ti pošiljamo navzgor pesem hvale, polne hvaležnosti ljubezni!
8 Poveličujemo Tebe, Ti Prebujevalec rastlin in rastlinstva, cvetlic in brstov, ki tako kot mi svoja srca v molitvi, tudi one dvigajo svoje vršičke, krone in glavice k Tebi; in hvalimo ter slavimo Tebe, Ti dobrotni Podarjevalec življenja v lepi naravi. Hvalimo in slavimo Tebe, Ti Oče ljubezni, Ti večni, mogočni Bog.
9 O Oče! O ljubezen! Ti večno življenje v meni! Oče, ki vse zaobsegaš s Svojimi očmi, ki ljubeče sijoče zrejo v neskončno stvarjenje, sprejmi od nas hvaležnost ljubezni veselih, z radostjo napolnjenih src do Tebe! In pusti, da se naša hvaležnost v besedah ljubezni dvigne k Tebi v nebeške višave ter Te hvali, slavi in poveličuje v Tvoji Očetovski dobroti do nas!
10 Daj, da naša srca pošiljajo ljubezen navzgor k Tebi, kakor vzhajajoče sonce pošilja sijočo luč svojega plamena v neskončnost, da bi oživilo speče življenje v Božji naravi sveta!
11 O Oče, sprejmi Svoje otroke v Svojo sveto ljubezen, o, sprejmi jih v Svoje srce! Ki živi, misli in deluje samo za Svoje otroke. - In blagoslovi nam porajajoči se dan skozi Svojo ljubezen in milost, da bomo hodili v Tvoji ljubezni in našli rešitev (zveličanje) življenja v Tebi. Amen.

60. Očetova molitev 
Po nareku prejel Franc Šumi, 17. oktober 1899

(Zjutraj, opoldne in zvečer.)
1 Moji ljubi otroci, s tem sem vam dal molitev in želim, da jo molite trikrat dnevno, in sicer zjutraj, opoldne in zvečer, ker je to ena najlepših molitev, s katero se Mi bližate s prošnjo, da bi izpolnil pobožanstvenje in združitev vseh ljudi v eno Božjo duhovno družino, ali pa za združitev Mene z Mojim novim Jeruzalemom z vami in s tem za vzpostavitev novega kraljestva ljubezni na Zemlji, ki naj Zemljo spremeni v visokoduhovni paradiž.
2 V krščanskih deželah je bila pri Rimokatolikih doslej navada, da se zvoni ob 7. uri zjutraj, ob 12. uri opoldne in ob večernem mraku, da bi molili angelsko češčenje in pozdravljali Marijo ter jo častili kot mogočno.
3 Ta rimsko-poganska uredba naj ne obstaja več! Čast tistemu, ki mu čast pripada! Je Marija vaš Bog, Stvarnik, Oče in Odrešenik, ali Jaz, Jezus!? Njej vsak dan izkazujete posebno Božje čaščenje; Mene pa vsak dan tisočkrat križate pri maši in milijonkrat v življenju! Marijo molite trikrat dnevno - z rožnim vencem petdesetkrat - z Mano pa ravnate, kot da sploh ne bi bil tisti, ki sem! Marija je pri vas prva! Jaz zadnji, saj se Moje zapovedi nenehno prestopajo in z njimi se ravna zločinsko! Zato mora poganstvo enkrat prenehati in častiti se mora izključno Mene! In zato vam dajem veličastno molitev, ki naj se namesto angelskega češčenja in čaščenja Marije moli med vami. Kajti z besedo »Sveta Marija« jo delate za božanstvo, ki je Meni enaka, kar pa ona ni; saj »svet« sem Jaz sam! Namesto angelskega češčenja torej molite:
4 Presveti Oče, Stvarnik nebes in Zemlje, le Ti sam si svet, le Ti sam si Bog in Oče! Dobrohotno sprejmi našo ljubezen in ponižnost kot edino posvečenje našega jaza k Tebi, ter dejavno krotkost kot Božjo sestro ljubezni in ponižnosti, združene v novo Trojico, kot Bogu prijetno daritev, ki Ti jo prinašamo za naše posvečenje, za poveličevanje Tebe v Tvojih otrocih ter za pobožanstvenje in združitev vseh nas v eno Božjo duhovno družino, Amen!«
5 S tem ste prejeli najlepšo molitev, ki jo morate moliti. Če želite moliti več, potem zraven zmolite Očenaš s hvaljenjem Mojih življenjskih dogodkov, takšne, ki so v rožnem vencu. Če želite moliti za rešitev duš v svetu duhov, potem zmolite Očenaš in recite: »Za rešitev ubogih duš v sferi trpljenja!« V družini naj eden glasno moli naprej, vendar z dobrim poudarkom besed! Ostali poslušajo z vso pobožnostjo, srčno ljubeznijo in ponižnostjo ter v tišini globoko resno spremljajo besede in smisel molitve. Hitro drdranje molitve ter sočasno ali naknadno žlobudranje Meni ni nobena molitev, temveč pogansko kričanje!

61. Častno slavljenje (20*) 

1 Častno slavljenje po zaključku molitve se glasi: Slava bodi Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v pratemelju temelja (21*), sedaj in v vso večnost. Amen.
2 Doslej je bilo v navadi, da se po častnem slavljenju izreče tudi pozdrav z imenom; to naj se ne dogaja več, ker je v nasprotju s smislom uvoda ob zaključku molitve.

62. Jutranji psalm 
Gradec, 16. oktober 1899
(Ob zarji turobnega dne.)
(Oče Jezus prek Franca Šumija  primerja podobo trenutne človeške teme in moralne pokvarjenosti z nevihtnim dnem, v katerem hudobno razsajajo duhovi prvega pekla, ki se nahaja v oblakih. Zaključek: Prizor vesoljne sodbe.)

1 Sonce, kot mati dneva iz Božje ljubezni, se ozira navzgor iz globin jutra, pozdravlja nas kot sijoče oko Očeta, ki ga poln Božje ljubezni pošilja naprej za nas.
2 V njem se vidno utelesi Božja ljubezen, ki z Očetovsko dobroto zre dol na nas, da bi skozi luč in toploto podelila življenje naravi, medtem ko mi navzgor k Očetu pošiljamo ljubezen svojih src.
3 Toda že se dviga jutranji veter, da bi razširil zrak dneva in oznanil potrte tone potrtosti; kajti sonce se začenja zakrivati in temačni oblaki grozijo, da bodo uničili radost življenja.
4 O sonce, ti oko Božje ljubezni, kje so tvoji žarki, kje lepota tvojega sijočega obličja? Skrito in zatemnjeno je tvoje obličje ljubezni in temačni oblaki grozijo tvojim vzgibom!
5 O mati, polna Božje miline v sijočem oblačilu, ki obsijuješ mesta, vasi in dežele; kje so veličastni pogledi tvojih sijočih oči, ki gledajo usode ljudi?
6 Sijoče oči Božje ljubezni prebadajo poljane človeškega vrveža. In svetleče strele prebadajo odeje oblačnosti in gromoglasne strele strašijo ljudi v njihovih bivališčih.
7 O mati Božje ljubezni, kje je tvoje ljubko obličje, ki razveseljuje svet z njegovim vrvežem? Kje je sijoča vročina sijočega sonca, ki greje in hrani ljudi v njihovem bivališču?
8 Oblaki neba prekrivajo tvoje sijoče oči, mešajo solze ljubezni s temno grozo, razburjajo človeška srca, preplavljajo jih kot nevihta.
9 Temačen dan z mračno grozo nam ovija mesta, vasi in ljubke poljane; tam, kjer bi se moralo veseliti zadovoljstvo v krogu prijateljev, lebdijo temačni sovražniki, ki grozijo s točo.
10 Dan je postal odsev človeškega življenja, poln skrbi, poln jeze, poln tesnobe in nizkih prizadevanj; nihče ne misli na bedo ubogih; vse živi le v smrti, ne misleč na tiste, ki tam stradajo.
11 Oblaki kažejo temo človeških src, vsi skupaj želijo le povečati bolečine ljudi: Oblaki na nebu, ljudje na Zemlji, ah, oboje kaže le hudobne kretnje.
12 Kdo ne bi razumel, kaj kujejo naši sovražniki? Uničenje, pustošenje s točo; izkoriščanje in zatiranje tu spodaj. Oboji so se zarotili proti človeškemu življenju. Nobeden ni boljši, oboji prisegajo sovraštvo ubogemu, zatirajo njegovo življenje.
13 Oboji grozijo človeški koči v brezpogojni sebičnosti in maščevanju, oboji želijo pregnati ubogega od njegove lastnine in varne strehe. Da, oboji besnijo (22*) drug z drugim za stavo: Kdo izmed njih bo udaril v posteljo ubogega. 
14 To je pomen podobe v žalostnih, mračnih dneh, kjer oblaki neba nosijo le hudobne misli, da bi uničili blaginjo in blagostanje ubogega, nimajo nobenega srca niti drugega usmiljenja.
15 Zatirani od duhov sveta oblakov, zatirani od duhov hudobnega sveta, obkoljeni od sovražnikov oblakov, obkoljeni od ljudi, ki so jih molzli. (23*)
16 To je tvoja usoda, ti ubogi na Zemlji, bodi tiho in zakrij svoje ude! Saj nimaš ničesar za reči, niti za povedati, niti si ne moreš pridobiti svoje pravice skozi pravičnost!
17 Zgoraj ti grozijo temačne sile; spodaj te slačijo (izkoriščajo) neljubeči odvetniki. Kamor koli se ozreš, nič razen grožnje, povsod zatiran od duhov in visokih.
18 Življenje ti postaja grenko in kislo, zate ni nobenega domiselnega veselja (24*). Ti si ubogi siromak in stiskač življenja. Redko ugledaš kakšen desetiški kovanec, še manj pa zlat dukat. (25*)
19 Da, da, življenje zate postaja le grenko, zate ne igra nobena citra življenja; zate obstajajo le davki in bremena; na tebi ne visijo nobene zlate resice!
20 To je usoda ubogega na Zemlji. Vse ga izkorišča s posmehljivimi kretnjami: »Plačaj kmet, nosi bremena, tudi takrat, ko moraš trpeti lakoto! Kajti mi potrebujemo denar, da se naslajamo ob posvetnih užitkih.«
21 Vsemogočen, srdit gleda tvoj Oče z višave hudobno ravnanje sveta v Svoji bližini; toda kmalu bo zazvenelo okoli tebe: »O, gorje! Gorje!« kajti tvoj Oče hoče uničiti trmo tvojih zatiralcev.
22 Končal se bo takrat pritisk visokih, razpihan bo sijaj njihovih palač, uničena moč zatiralcev in velikih, kakor toča uničuje gosenice in ptice v gnezdu.
23 Najgloblja hvaležnost Tebi, Ti Oče ljubezni, ki nam skozi nevihtne oblačne dni ljubeče kažeš, kakšna so srca ljudi sveta. Tebi naj bo naše srce vedno darovano, naj ti bo to lepo, kjer milosti Tvoje ljubezni hitijo k nam kot sijoči sli sonca, da bi podelili luč, toploto, zrak in življenje; enako bodi Tebi naša ljubezen, kjer podoba dneva v prispodobi kaže, kako temačna so videti srca ljudi do Tebe in do njihovih bližnjih! Da, vsa hvaležnost, vsa ljubezen in vse čaščenje bodi Tebi za vse, s čimer nas obdarjaš; kajti vse pričuje o Tvoji ljubezni in Očetovski skrbi za nas, Tvoje Tebi predane otroke. Amen.

II. Različne molitve Očenaša
(1899 Oče Jezus daje po nareku Francu Šumiju različne molitve Očenaša, ki obsegajo tako duhovno kot materialno področje, katere lahko vsakdo po svoji želji izbere in moli.)

63. Očenaš

1 V imenu Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, Amen.
2 Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi k nam Tvoje kraljestvo, zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na Zemlji. Daj nam naš vsakdanji kruh! In odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas vsega hudega. Amen.
3 Dodatek iz leta 325 po Kristusu: Kajti Tvoje je kraljestvo in moč in slava v večnosti. Amen. (Mt 6,9-13)

64. Molitev Očenaša
Po nareku prejel  Franc Šumij 13. novembra 1899

(V duhovni različici / razumevanju.)
Oče naš, ki si v nebesih, posvečena bodi ljubezen, ki je temeljno bistvo Tvoje slave. Pridi k nam kraljestvo Tvoje ljubezni, v katerem želimo prebivati in izpolnjevati Tvojo sveto voljo, tako v nebesih naših src kot tudi na materialni Zemlji. Oče, obrni Svoj pogled ljubezni na nas in nam daj duhovni kruh ter luč večnega življenja; odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo vsem tistim, ki so nas užalili in se kakor koli pregrešili zoper nas, in vodi, usmerjaj nas Ti, naš ljubi Oče, s Svojo zvesto roko, da nobena skušnjava nad nami ne bo imela deleža in da bomo mi, rešeni vsega hudega v duši, služili le Tebi in hrepeneli k Tebi, Amen.

65. Navadna molitev Očenaša 
Po nareku prejel Jakob Lorber 1842

(V nebeškem razumevanju besed.)
1 Oče, Ti večna ljubezen, vzemi mi svet in ustvari v meni nebesa! Oče! Prerodi nas po Svoji ljubezni, da bi ta Tvoja ljubezen v nas postala mogočnejša in da bi z njo sami sebe naredili voljnejše za popolno sprejetje Tvojega kraljestva, nebes.
2 Ti, Oče! Nikakor nas ne pusti v naši sebični ljubezni in ljubezni do sveta, naredi nas zagotovo popolnoma svobodne od nas samih in postani Ti v nas popolnoma Vse v Vsem; uniči vso našo lastno ljubezen in postani Ti sam naša edina ljubezen; daj, da bomo popolnoma Eno s Teboj, Amen.

66. Očenaš otrok, ki so v nebesih ljubezni
Po nareku prejel Franc Šumi, 14. sptembra 1899

1 Oče, Ti temelj vse ljubezni, vse slave v nebesih in po vsem svetu. Oče, Ti naša ljubezen, naša vzvišenost v Tebi. Ti, Oče, si nebesa, si naša radost, naš mir, po Tebi je zapečaten v vsej naši blaženosti, kajti Ti bivaš in prestoluješ v naših srcih ter si Vodnik naše volje.
2 Abba! Ti veličastvo Božje ljubezni, k Tebi romajo naša srca, ob Tebi se odžejajo naši plameneči čuti v naših mislih ljubezenskih hrepenenj. Naša ljubezen bodi Tebi! Saj Ti si naša nebesa, Ti si naša ljubezen, slava Očeta v Njegovih otrocih. Tebe hvalimo, Tebe slavimo, Tebe ljubkujemo skozi neizmerno ljubezen, ki je cilj in slava Tvojega Jaza v nas, Amen!

67. Očenaš
Narekovano prek M. S., Gradec, 18. februarja 1888

(V duhovnem razumevanju.)
Oče naš, ki stanuješ v mojem šibkem srcu; posvečena bodi ljubezen, ki si jo izlil name in si Svojo svetost položil v moje ubogo šibko srce. Tvoje sveto Ime bodi končni cilj moje želje na tej Zemlji, kajti v Tebi je kraljestvo, ki si nam ga obljubil in v katerem bomo prebivali kot členi Tvojega lastnega Jaza, saj Ti stanuješ v vsej svetlobi in slavi sredi med nami, mi pa smo nosilci Tvojega svetega Imena in zato izpolnjevalci Tvoje svete volje, tako v nebesih našega srca kot tudi na Zemlji, na kateri še živimo. Daj nam, o Oče, vedno več kruha Svojega Duha, da nam ne bo treba stradati ob tej hrani, in ne vzemi nam orodij Tvoje ljubezni, saj želimo po Tvoji sveti volji odpustiti vsem, ki so nam storili kaj hudega, da bi se tudi Ti milostno ozrl na nas, če smo kdaj koga užalili; kajti vsaka zamera naj se umakne od nas, da bomo stali daleč od skušnjave in da nas Ti kmalu rešiš mesa ali greha, ki je zlo na zemlji. Amen. Tebi želimo služiti, Tebe želimo častiti in slaviti v svojem srcu, Amen, Jezus, Amen.

68. Očenaš

(V materialnem in duhovnem razumevanju.)
1 Naš najbolj ljubljeni sveti Oče, ki stanuješ v Svojih nebesih, - Tvoje sveto Ime bodi vselej in večno vedno bolj spoznano, visoko slavljeno in nad vse posvečeno! - Tvoje kraljestvo večne ljubezni in resnice ter večnega življenja naj dejansko pride k nam! Tvoja edino sveta volja naj se zgodi in naj jo vsi Tvoji angeli, vsi svobodni duhovi, bitja in ljudje v nebesih, kakor tudi v vseh prostorih stvarstva, najbolj točno izpolnjujejo in poveličujejo!
2 Daj, o sveti Oče, nam, Svojim otrokom, vsakdanji, še posebej pa nebeški kruh večnega življenja; - in odpusti nam naše šibkosti, dolgove in grehe, tako kot mi odpuščamo svojim bratom in sestram, ki so nas kdaj užalili. - Ne dopusti, da bi nad nas prišle skušnjave in dražljaji h grehu, katerim se v svoji šibkosti težko ali sploh ne bi mogli upreti; temveč osvobodi nas vsega hudega, v katerega lahko človek zaide zaradi premogočnih skušnjav tega sveta in njegovih hudobnih duhov! Kajti Tvoja, o Oče, je vsa ljubezen, modrost, moč, oblast in krepkost ter vsa slava, vsa nebesa so polna Tebe od večnosti do večnosti. Tebi gredo vsa hvala, vsa hvaležnost, slavljenje in poveličevanje ter vsa čast, ljubezen in čaščenje na veke! Amen.

69. Očenaš
Po nareku prejel Franc Šumi,Gradec, 18. sptembra 1899

(V materialni in duhovni različici/razumevanju.)
1 Ljubi Oče naš! Ti, ki prebivaš v nebesih naših src, ki te ljubijo, posvečeno bodi tvoje ime: Jezus Jahve Sabaot! Posvečeno bodi tudi Božje usmiljenje, ki je nas, Tvoje otroke, naredilo za žive templje Božje svetosti, njihova srca pa za prestol Tvoje ljubezni. Pridi k nam Tvoje kraljestvo ljubezni, ponižnosti in miru, in Tvoja sveta volja naj se zgodi, kakor v nebesih naših src, tako tudi na materialni Zemlji.
2 Abba! - Ljubi Oče, pridi, ljubi Oče Jezus! O, pridi kmalu! Blagoslovi, okrepi in vodi nas! Daj nam naš vsakdanji, še posebej pa zares veliko duhovnega kruha; in odpusti nam v Tvoji neskončni ljubezni in dobroti naše grehe, tako kot mi odpuščamo vsem tistim, ki so nas užalili in nam škodovali, in vodi nas kot najbolj izkušeni krmar na razburkanem morju naših mesenih skušnjav, da v boju ne pademo, temveč zmagamo - in reši nas vsega hudega, ki mu sami nismo kos, da bi ga zmagovito premagali, Amen.
3 Slava bodi Očetu, Sinu in Svetemu Duhu! Kakor je bilo v pratemelju temelja (26*), sedaj in v vso večnost, Amen.

70. Očenaš
Mahlmann, 17.-19. oktober 1872, v Wolfovi Mustersammlung deutscher Gedichte št. 147 - vendar s strani Schumija zelo močno spremenjeno.

1 Ti si Svoja nebesa zgradil v srcu in v njih ustanovil Svoje templje; - kamor koli pogleda moje duhovno oko, povsod najde Tebe, Gospod in Oče. Tvojo večno, veličastno Božjo moč oznanja sijaj jutranje zarje, in žari v svetli zvezdni noči, in vse življenje leži pred Teboj, in vse življenje je vendar v Tebi: Oče naš, ki si v nebesih.
2 In ljubeče gleda Tvoje oko to, kar je začela Tvoja vsemogočnost; blag blagoslov rosi dol in mirno potujejo vsa sonca. Ljubi Jezus! Srce, ki Te spoznava, se prebuja iz skrbi in žalosti, in ustnice kličejo, imenujejo Te »Oče«: Posvečeno bodi Tvoje Ime!
3 Ti, ki si večna ljubezen - in katere milosti noben človek ne more izmeriti - o, kako veličasten je Tvoj prestol! Mir pahlja s palmami, Tebi se pojejo radostni psalmi; v jubilejnem zvoku svobode: Oče Jezus, v Tvojem večnem kraljestvu je vse lepo; enako tudi ljubečim otrokom: Pridi k nam Tvoje kraljestvo!
4 Pridite, angeli, iz svetih višav, spustite se dol k ubogi Zemlji! Pridite sejat nebeške cvetlice, da bo svet postal Božji vrt! O, večna Modrost, neskončna Moč, Ti si tista, ki v vsem deluješ in ustvarjaš! Tvoja pot je neznana, skrivnostna steza, po kateri mora hoditi vsakdo; vodi nas ven iz posvetnega vrveža, da bi vsi postali blaženi. Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih, tako tudi na Zemlji!
5 Daj, da klasje zori v sončnem žarku, daj, da sadovi rodijo v zeleni dolini; na gorah naj rdeči grozdje. V srcu naj dozori trdna vera, skala pobožnih, dobrih ljudi; Naš vsakdanji kruh nam daj danes!
6 Ti, ki obdan s čistimi duhovi zreš dol na grešno življenje; o Oče, usmili se nas! Življenjski boj je naš delež, toda Tvoja milost je brezmejna in Tvoje usmiljenje neizmerno! Pokaži nam, Oče, Svojo naklonjenost v našem ubogem življenju; In odpusti nam naš dolg, tako kot mi odpuščamo!
7 Tvoje ljubezni se želimo držati, v njej ugledati delovanje Tvoje modrosti, pritegni naša srca navzgor k Sebi in daj nam peti v angelskem zboru: Svet je naš Oče Sabaot! Obvladano je želo greha: Smrt. O, ljubi Oče, živimo v Tvoji poklicanosti, o, daj, da v nas vstanejo nebesa! In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega!
8 Kajti le Ti sam si Gospod in Bog, kot Oče nas oskrbuješ s kruhom; Tvoje je kraljestvo in stvariteljska moč, ki večno ustvarja v sveti ljubezni!

71. Visokoduhovna hvalnica (himna) Očenaša
Narek Očeta Jezusa prek J. W. Witschela, v knjigi Jutranja in večerna daritev. 21. november 1762.

1 Oče naš, ki nam Te je Jezus razodel, ki Ga Duh imenuje z visokimi častmi; Oče, ki Ga nobena nebesa ne ločujejo od Zemlje, nobena svetovna stvar ne loči od Njegovih otrok.
2 Visoko slavljeno bodi Tvoje veliko Ime, čaščena bodi Tvoja slava; sveto naj Te časti človek v prahu, od zibelke pa do večnosti.
3 Pridi Tvoje kraljestvo, tisto kraljestvo miru, ki cveti po modrosti in po ljubezni; tisto kraljestvo, ki ga je Jezus Kristus zgradil, ki ljudi priteguje v nebesa.
4 Zgodi se Tvoja volja tukaj na Zemlji, kakor v tistem svetlem svetu duhov; in resnica ter vrline naj naredijo vse ljudi enake Tvojim angelom.
5 Daj nam, o večni, veliki vir radosti, daj nam, kar potrebujemo v stiski; mi ne prosimo za zlato in zaklade; daj nam, Gospod, zadovoljstvo in kruh.
6 Če se spotaknemo na poti vrline, Gospod, odpusti nam naše hudodelstvo; tako kot želimo vendar tudi mi odpustiti, kadar nas je bližnji užalil.
7 Vodi nas v vsaki uri preizkušnje, kjer se vrlina bori z grehom, daj nam zreti na nebeško krono, ko Zemlja ovija naše srce.
8 Tako reši nas vsega hudega, ki ogroža duha in našo dušo; žalost in kesanje bosta takrat izginila, in mi se bomo uprli vsaki življenjski stiski.
8 Tvoje, Gospod, je kraljestvo oblasti in krepkosti, večno traja Tvoja slava. Vsa nebesa slavijo Tvojo čast, in Tvoj tempelj je večnost. Amen.

72. Molitev Očenaša v pra-nemščini

(Prevedeno v pra-nemški jezik, kakor je zvenel 1000 let pred Kristusovim rojstvom. Po nareku prejel Franc Šumi v Gradcu 12. avgusta 1902)
1 Pátar únsar, dar Du bísti ímu hîmilu, gahílikti várda náman díni, uns kúmi ríki (27*) din, víla dína gaskíh vi ímu hîmilu, su úpa árti.
(Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi Ime Tvoje, k nam pridi kraljestvo Tvoje, volja Tvoja se zgodi, kakor v nebesih, tako na zemlji.)
2 Gíbi uns únsar tágilikis brúda, únda parigíbi uns únsari skúldini, vi viri parigíbinu únsarin skúldigarin, únda búri uns níhti ínu parisúhungu, súndarn arlúsi uns vána álama úbila, Amen.
(Daj nam naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega, Amen.)

III. Namizne molitve (molitve pri jedi) (28*) 

1 Najlepši in edini duhovni pozdrav ter voščilo, ki naj ga človek ponudi zbranim pri jedi, ko vstopi v sobo, je očitno ta, da moram Jaz hrano blagosloviti! V krajih, kjer je ta navada vsesplošno razširjena, so s tem voščilom pozdravljeni odgovarjali: »Bog povrni!« (namreč tebi za ta Božji pozdrav). »Imeniten« izraz »Dober tek!« in »Bog žegnaj!« sta posvetno okičeni besedi (čvekanje), ki jih Moji otroci med seboj naj ne uporabljajo! 
2 Pozabljeno prošnjo, zahvalo in darovanje se lahko nadoknadijo tudi naknadno; vendar človek zaradi tega naj ne živi lahkomiselno za ta svet, saj velja: »Pozabiti in grešiti (motiti se) je človeško.« Če pa se to, zanašajoč se na Mojo dobroto, dogaja flegmatično (lenobno/ravnodušno), potem je to greh! Zato se vneto trudite, da vse ob pravem času pošljete navzgor k Meni, potem pa je pozabljanje, ki se ne zgodi iz lenobe do duhovnega, temveč iz človeške šibkosti, opravičljivo in brez greha! 
3 Jaz pravim: »Pošiljati navzgor k Meni«, in to se vam sliši nenavadno, saj vendar Jaz kot vaš duh prebivam v vas; toda Jaz kot središčna točka vsega bivanja v Bogu prebivam v Svojih nebesih ljubezni in od tam naprej sem v povezavi z otrokom v vas, ki je kot vaš duh popolnoma isti kakor Jaz, ker izhaja iz Mene in je del Mojega Jaza v univerzumu. Zato je pravzaprav vseeno, ali molite k svojemu duhu ali k Meni v nebesih ljubezni; toda – navada je, da človek svoje poglede in misli usmerja v nebeško višino; in to lahko počne brez škode za svojega duha, saj vendar vedno moli k Enemu in Istemu Bogu Očetu Jezusu. (31*)

IV. Dnevne molitve (32*)

Če hočete imeti blagoslov in srečo v vsem svojem ravnanju in opuščanju, potem nikakor ne pozabite, da sta blagoslov in sreča odvisna od Mene, vašega Očeta, in ju je zato treba izprositi pri Meni; kajti Jaz sem učil: Kar koli boste prosili Očeta v Mojem imenu, to vam bo dal. (Jn 16, 23)

79. Ob odhodu od doma (ko gremo ven)

»Ljubi Oče, blagoslovi mi mojo pot (ljubezni do bližnjega) in jo z vsemi mojimi mislimi, željami, besedami, dejanji, radostmi ali trpljenjem sprejmi v Svojo čast ter jo zame poduhovi!«

80. Ob prihodu domov

»Ljubi Oče, zahvaljujem se Ti za srečno prehojeno pot, za Tvoj blagoslov, varstvo in vse dobro, kar sem na poti prejel od Tebe; in prosim, sprejmi mojo hvaležnost v Svojo čast ter jo zame poduhovi!«

81. Molitev pred delom

»Ljubii Oče, blagoslovi moje delo, ki je postavljeno v Tvoj sveti blagoslov, varstvo in v Tvojo ljubezen, in daj mi milost, da ga začnem, nadaljujem in srečno končam pogreznjen v misli Nate ter ob tem pustim vladati Tvoji sveti volji; da mi bo v moje poduhovljenje!«

Nota bene: Sedaj pa naj človek ne pozabi, da čim pogosteje obrne svoje misli v ljubezni k Meni in jih pusti bivati pri Meni!

82. Molitev po opravljenem delu

»Moj močno ljubljeni Oče Jezus, moje delo je s Tvojim svetim blagoslovom, varstvom ter Tvojo ljubeznijo in milostjo srečno končano. Zato Ti, moj goreče ljubljeni Oče, dobrotno sprejmi mojo ponižno hvaležnost za Tvoje delovanje ljubezni name in na moje delo, ki Ti jo prinašam v ljubezni do Tebe, v Tvojo čast, in jo zame poduhovi po Svoji ljubezni in milosti! Amen.«

83. Enostavna molitev pri delu

1 Nekdo pogosto nima časa, da bi opravil srčno, daljšo molitev k Meni, zato naj se posluži te krajše:
2 »Ljubi Oče, prosim Te ponižno, blagoslovi mi to delo (službeni ali šolski čas) in ga sprejmi dobrotno, darovanega v Tvojo čast, ter mi ga poduhovi, Amen!« - In sedaj naj človek začne in pogosteje misli na Mene!

84. Po končanem delu

»Ljubi Oče, ponižno se Ti zahvaljujem za delo, ki je bilo srečno končano pod Tvojim blagoslovom, prosim, sprejmi mojo hvaležnost, darovano v Tvojo čast, in mi ga poduhovi! Amen.«

85. Ob bitju ure

Ura mi bije moj čas zemeljski:
Širi ljubezen daleč naokoli!
Prvi udarec je veljal mojemu življenju,
Zadnji pa nam poplača naš trud!

86. Ob hoji mimo kipa krščanskih mučencev ali blaženih

»Slavljen bodi Jezus Kristus v Svojih blaženih!«

87. Ob hoji mimo križa

»Slavljen in hvaljen bodi naš Oče Jezus po znamenju našega odrešenja.«

88. Ob vstopu v stanovanje krščanske družine

1 »Slavljen bodi Jezus Kristus!«
2 Odgovor tistih (ali tistega), ki so s tem voščilom pozdravljeni, naj se glasi: »Slavljen in hvaljen v vsej večnosti. Amen!«

89. Grüß Gott! (Bog žegnaj / Pozdravljen bodi Bog!)

Ta pozdrav je pomanjkljiva izgovarjava izraza:

90. Bog te pozdravi! (Grüß dich Gott!)

1 In ta pozdrav nalaga Meni, naj pozdravim tistega, ki ga vi želite pozdraviti!
2 To je popolnoma napačna sestava pozdrava - vendar močno razširjena in globoko ukoreninjena. - Meni bi bilo ljubše, če bi rekli:

91. Moj pozdrav z Bogom!

Odgovor naj se glasi: »Enako!« S tem bi bilo nakazano, da vaš pozdrav - prinesen v povezavi z Bogom - pozdravljenemu koristi v njegovo zveličanje! 

92. Pozdrav Bogu! (Gott zum Gruß!)

1 Pozdravljanje z duhovnim pozdravom: (»Pozdrav Bogu!«) Meni je simpatično in vsakdo Mene, ko vstopi v kakšno hišo, lahko tako duhovno prinese s seboj! Kajti tam, kjer se pozdrav začne z Bogom, je pripravljen tudi Moj blagoslov, če se vse nadaljnje dogaja v Mojem Imenu in v poveličevanje Mojega Jaza med vami. 
2 Najkrajši odgovor je v vsakem primeru: »Enako!« Vendar se lahko zgodi tudi na drug duhovni način - in sicer po vaši svobodni srčni določitvi.

93. Moj pozdrav z Jezusovim pozdravom

1 Odgovor naj se glasi: »Enako!« Ta pozdrav je pristno zgodnjekrščanski, pristno teozofski, kar pomeni: »Mir tebi (vam) po našem Gospodu Jezusu Kristusu!«  
2 Kajti mir po Meni v vas je polaganje temeljnega kamna za ponovno rojstvo duha, za pridobitev nebes.

94. Ob vstopu (skozi vrata) v hišo

1 Tam te že vidijo duhovi umrlih, ki v njej prebivajo ali se mimogrede zadržujejo v njej, in njim naj velja pozdrav: »Slavljen bodi Jezus Kristus!« In marsikdo ti bo vesel odgovoril: »V večnosti, Amen!« ali »Slavljen bodi naš Odrešenik in Bog!«, pač glede na to, kako eden ali drugi med duhovi vedo odgovoriti.
2 Ni treba govoriti glasno, ampak tiho, šepetaje z odprtimi usti, kajti to je jezik duhov, ki ga oni slišijo glasno in ga prepoznajo tudi po sapi, ki se iztisne pri govorjenju; ta sapa jim je namreč vidna v obliki duhovnega plamena, glede na oblike, ki se oblikujejo pri izgovarjanju, iz česar prepoznajo, kakšen smisel imajo besede.  
3 Lahko jih pozdravite tudi z: »Bog v pozdrav!«

95. Ob hoji mimo pokopališča (Božje njive) ali ob vstopu vanj

1 Pozdravi duše umrlih: »Slavljen bodi Jezus Kristus!« In v tem trenutku vsi slišijo ta pozdrav in tisti, ki Mene prepoznavajo kot svojega dušnega Odrešenika, se razveselijo ter se ti v mislih zahvalijo za njim simpatičen pozdrav in ti odgovorijo, kakor pač znajo, s povratnim pozdravom.
2 Da vsi slišijo tvoj pozdrav, se zgodi po Meni, ker gre za to, da se pri njih osveži spomin na Mene, na Tistega, na katerega se morajo obrniti.

96. V pogovoru z bližnjim

1 Ko prideš skupaj s človekom, ki ni tvoje duhovne usmeritve, potem hitro opravi svoj opravek in pojdi svojo pot, kajti škoda je časa, ki ga preživiš v materialnih pogovorih, saj si ta čas izgubil za duhovno.
2 Če si prisiljen dlje govoriti s posvetno usmerjenim človekom, potem si prizadevaj, če je le mogoče, ga opozoriti na to in ono, kar ima duhovno podlago, da začne razmišljati, ne da bi se medtem preveč izpostavil za stvar. Predvsem mu ne prihajaj naproti s skrivnostmi, za katere njegov posvetni razum ni dojemljiv, temveč si moraš prizadevati, da mu razjasniš nasprotja posvetnih modrecev z naravo stvari; prizadevati si moraš spodkopati njegovo trdno vero v nezmotljivost sveta, da bi nato razvil čut in vero za duhovno! Šele ko sprevidi napačnost, neustreznost in nesmiselnost cerkve in šole, šele takrat je mogoče pristopiti z duhovnim k takšnemu človeku, ki ima za pravilno le to, kar izhaja od modrecev sveta.
3 Če pa nasprotno prideš skupaj z istomislečim, potem se pogovarjajta le o duhovnem, kajti takrat sem Jaz med vami tretji v zvezi. Če pa začneta govoriti o posvetnem ali celo grajati slabosti bližnjega, tedaj Jaz odidem stran od vaju; kajti če imate svet raje kot Mene ali če se vam zdi, da ste boljši, kakor je vaš bližnji, potem ste prevzetni, s prevzetnimi pa Jaz ne hodim. 
4 Če pa z bližnjim govorita le duhovno, potem je to isto, kot če bi bile vaše misli in želje ljubezni pri Meni, saj Jaz dejansko prebivam v bližnjem, – s strani otrok, ki Me ljubijo, pa sem Jaz pritegnjen naravnost iz svojih nebes ljubezni k njim dol na Zemljo.

97. Pri branju knjig in časopisov.

1 Ničesar ne smete začeti in dokončati, ne da bi zase prosili za Moj blagoslov! Kajti ta je potreben za vaše duhovno dovršitev in poveličanje v Meni ter je vaša lastnina v Meni! Zato, takoj ko vzamete v roko kakšno knjigo ali časopis, pa naj bo duhovne ali posvetne vsebine, pomislite na Mene in recite:
2 »Ljubi Oče, prosim Te najponižneje, blagoslovi mi to, kar bom bral, in sprejmi to dobrotno, darovano v Tvojo čast, ter mi to poduhovi!«

98. Po končanem branju

1 »Ljubi Oče, zahvaljujem se Ti za prebrano in prosim, sprejmi mojo hvaležnost, darovano v Tvojo čast, in mi jo poduhovi!«
2 Poglejte, ljubi otroci, malo besed, velike posledice! In to lahko storite vedno, da posvetno poduhovite, oplemenitite, in duhovno spremenite v Božansko!

99. Naloga pri pisanju pisem

1 Ko pišete pisma, Me prosite za blagoslov pravega sloga z besedami: »Ljubi Oče, blagoslovi mi moje pisanje, vodi moje misli in dopusti, da svoje pisanje izpeljem v smislu Tvoje ljubezni, ponižnosti in ljubezni do miru!«
2 Ko je pismo pripravljeno za odpošiljanje, pa reci: »Ljubi Oče, blagoslovi moje pisanje, spremljaj ga s Tvojo ljubeznijo in pusti mu srečno prispeti na cilj!«

100. Pri prižiganju luči ali ognja

»Slavljen in hvaljen bodi naš ljubi Oče Jezus kot večna luč Božje ljubezni!«

101. Lepa obleka

Nova lepa obleka naredi marsikoga prevzetnega, tako da se sramuje hoditi poleg svojega ubogega in slabo oblečenega bližnjega ali z njim javno kazati. Takrat hitro premisli, kaj sem rekel o zatiranju prevzetnosti, in se ponižaj ter reci: »Ljubi Oče, naj bo to v poveličevanje Tvojega Jaza v Meni!« In sedaj hodi, kot da bi bil oblečen natanko tako kot ubogi bližnji! Kajti tu se začne ponižanje ali samozatajevanje!

102. Glasba

1 Vsako glasbo, ki razveseljuje vaše srce in ni trivialna (prostaška), lahko darujete v Mojo čast, vendar prosite tudi za njeno poduhovljenje! Plesne glasbe ali tiste, katere besedila so vam znana in so preveč posvetna, pa Meni ne darujte; kajti v prašičjih drobtinah Jaz ne morem najti nobenega veselja. To si zapomnite!
2 Če Meni darujete lepo melodijo in ne veste, da besedila k njej izvirajo iz zvonjenja svinjskih zvonov, potem niste storili nobenega greha, ker je melodija jezik nebes ljubezni. Glasbena melodija, ki vam gre do srca in vas najhvaležnejše dviga k Meni, je Meni ljuba molitev iz vaših src!

103. Petje

Kakor je z glasbo, tako je pri Meni tudi s petjem. Zato mi ga najhvaležnejše darujte, prosite za poduhovljenje in se veselite, da ste Očetu s tem naredili veliko veselje.

104. Dišave

Kako veličastne so cvetlice! In kako visokoduhovne so njihove dišave! Otroci! Pri opazovanju čudovite veličastnosti cvetlic in njihovih nadzemeljskih vonjav (saj to veste, da izvirajo iz visokih sfer in ne z Zemlje) vedno pomislite na Mene, ki sem jih ustvaril in vam jih v nebeško dišečem sijaju oblačil dal v vaše veselje! Da, Meni morate darovati svoja hvaležna srca za takšne čudovite darove, ki jih nihče ne more izdelati na Moj način, in Me prositi, da vam Jaz poduhovim vašo hvaležnost!

105. Prošnja za blagoslov k vsemu

1 Prosite za Moj blagoslov k vsemu in darujte vse, pa naj bo še tako neznatno, v Mojo čast, s tem ko rečete: »Ljubi Oče, Tebi v čast in v poveličevanje Tvojega svetega Imena bodi to darovano! Ljubi Oče, sprejmi mojo hvaležnost dobrotno v Svojo čast in mi jo poduhovi!«
2 Če pri vsem prosite Mene za blagoslov, vse darujete Meni v čast in prosite za poduhovljenje, potem Moj nasprotnik nima nobenega deleža pri vas in vašem življenju. S tem se vse materialno postavi v Mojo službo in dobi lepe, ljubeznive in visokoduhovne-nebeške oblike, ki vas dvignejo v Moje Božje otroke.
3 Na ta način se lahko zelo hitro prebijete navzgor in postanete tako duhovni v vsem svojem ravnanju in opuščanju. Kajti ta molitev mora nenehno nositi vašo ljubezen do Mene v srcu in jo mora nenehno izražati v besedah ljubezni in hvaležnosti! 
4 Poglejte, ljubi otroci, nisem bil Jaz tisti, ki je Mojemu otroku (Francu Šumiju) ukazal delo, da vam da to molitveno knjigo; temveč je njegova ljubezen do Mene in do vas vse to dosegla! Jaz sem bil le njegov duhovni Vodnik, s tem pa njegov narekujoči Avtor za to, za kar Me je prosil, da bi tudi vam predal svoje duhovno življenje v posnemanje.
5 Izjema je »Jutranji psalm ob mračnem dnevu«, kakor sem ga dal Jaz; saj je prosil le za duhovno, ne pa za politično; vse ostalo pa ste iz njega prejeli prek Mene, ker je sam zasnoval celoten načrt za knjigo, ki vas bo - če boste sledili njegovim naukom - brez vseh dvomov zelo kmalu pripeljal do ponovnega rojstva duha! 
6 Ljubi otroci, tako pogosto imate priložnost biti Meni hvaležni! Prejemate dobrote, darila in različne stvari, zato se morate svojim dobrotnikom vedno zahvaliti z: »Bog povrni!«, Meni pa z: »Ljubi Oče! Moja najgloblja hvaležnost Tebi za to! Sprejmi mojo ponižno hvaležnost v Svojo čast in mi jo poduhovi!«
7  Ali to počnete vedno!? Kajti prav to je tisto, kar bi rad slišal od vseh in ne le od nekaterih redkih izmed Svojih otrok! Takrat morate polni ljubezni pomisliti Name in se Mene ob tem zavedati:
8 Da, ljubi Oče me je razveselil, saj mi je to dal skozi druge roke! Njemu bodi zato vsa hvala in čast! Moja ljubezen edino in samo Očetu, ki tako dobrohotno in skrbno misli name. Tako, Moji otroci, delajte, in vaš Oče bo imel veselje nad vami ter bo nenehno prebival in bil pri vas! Da, resnično!  
9 Niti svoje s težko muko prislužene tedenske ali mesečne plače ne bi smeli brez hvaležnosti do Mene - pospraviti v svoje žepe! Mar ne veste, da vam Jaz dajem zaslužek in kruh, medtem ko drugi trpijo lakoto, beračijo ali hodijo beračit kot potujoči pomočniki! – Zato ponavljam: Zahvaljujte se Meni za vse, kakor vas učim, da bom imel veselje nad vami in ne žalosti zaradi vaše duhovne pozabljivosti na dolžnosti! 

V. Večerne molitve

Moji ljubi otroci, prosite Mene pri vsaki molitvi najprej za osebni blagoslov (glej tukaj št. 45), nato izrecite izrek o Troedinosti (glej tukaj št. 46), zatem pa molite tiste molitve, ki se vam zdijo prijetne za vaše razpoloženje (dušo); in če boste ravnali po navodilu, potem molitev ne bo zgrešila svojega učinka.

106. Večerna molitev

Moji ljubi otroci, molite tole kratko molitvico zvečer, prosite Mene za Moj blagoslov in molitev ne bo zgrešila svojega učinka.

107. Splošna molitev za duše 
Narekovano Francu Šumi  v Gradcu, 25. november 1899 

1 O najljubši Oče, ki si v Svoji neskončni ljubezni do nas, Svojih otrok, osrečil svet s Svojo ljubečo prisotnostjo, razveseli naša srca in nam daj resnično globoko spoznati ljubezen kot pratemelj Svojega Božanskega delovanja med nami in v naravi! Daj nam pa tudi spoznati, da si Ti ljubezen in da si nas na ta svet poslal po Svoji vseobsegajoči ljubezni, zato da bi se mi - enako Tebi kot Jezus v človeški podobi - slekli (osvobodili) peklenskega bitja in postali čisti kot luč, kot Tvoji otroci, da bi tako lahko naselili novo »Kraljestvo ljubezni« s Teboj na čelu. Pomagaj nam, Oče, da postanemo zares pridni otroci, usmili se nas in vseh otrok sveta ter nas vodi k luči življenja v Tebi!
2 O ljubi Oče! Usmili se tudi ubogih duš v svetu duhov, ki, povsem brez vsake ljubezni, vztrajajo v temi pekla, kjer nobena duhovna luč ne razsvetljuje njihovih ubogih duš! Ljubi Oče! Prosim Te, daj jim luč spoznanja Tvoje svete volje, da ne bodo hodili v temi brezbrižnega (brez ljubezenskega) sveta peklenskih duhov! Pridi, ljubi Oče, ter vodi in usmerjaj nas vse, tako v mesu kot v duhu, in ne dopusti, da bi se kdor koli od njih izgubil!
3 O ljubi Oče, usmili se tudi vseh tistih ljudi, ki Te, zatemnjeni v duhu, nočejo priznati, in daj, naj jim iz Tvojega praizvora ljubezni zasveti luč v srcu, da bodo spoznali, da nihče drug kakor Ti ni naš ljubi Oče in Stvarnik!
4 O Jezus! Ti notranji Izvor Božanskega srca, usmili se tudi vseh tistih ljudi, ki v neskončnem prostoru sveta naseljujejo Tvoje svetove stvarstva, in daj, naj jim zasveti luč, da si Ti njihov Oče! Naj jim zasveti luč, da so Božji otroci in da imajo ljubečega Očeta Jezusa v nebesih!
5 O Gospod in Oče! Tvoja ljubezen je velika! Je preobilna, je vse-osrečujoča! - Dopusti, da Te mi, vsi Tvoji otroci v univerzumu, prepoznamo in priznamo kot edinega Očeta nas vseh! Dopusti, da postanemo ena skupna družina Očeta ljubezni! Takrat bo hvalnica odmevala po svetu; in novi rodovi ljubezni, ki si jih Ti, Oče Jezus, odrešil in povzdignil v nebeško družino otrok luči Božanske ljubezni, Te bodo hvalili in slavili ter poveličevali v vse večnosti. Amen.

108. Večerna zahvalna molitev 
Narekovano Jakobu Lorberju, 7. septembra 1854

O Gospod in Stvarnik! Naše dnevno delo je dokončano, celotno naše delovanje, upanje in mišljenje je bilo položeno v Tvojo roko, in zato se imamo Tebi neskončno veliko zahvaliti, od našega začetka pa vse do konca, ki naj bo spet začetek nekega duhovno višjega življenja! - V Tvoje roke, Vsedobrotni, izročamo svoje življenje, in polno Tvojega Duha bodi naše prizadevanje! In kakor se sonce svetlo dviga na nebesnem svodu, tako naj se vsak dan očiščuje naše najnotranje bitje; in takoj ko se jasno prikaže večerna zvezda, takrat bi morali Tebi položiti račun o zvesto izpolnjeni dolžnosti in nenehnem izpolnjevanju Tvojih Božanskih zakonov. Sedaj, ko v spanju iščemo moč in okrepitev za naslednji dan, Te prosimo, o Oče, položi nam Svojo najsvetejšo roko v blagoslov na našo glavo in srce, da bomo Nate, Ti Najsvetejši, mislili v vedno enaki ljubezni ter vsak na novo začeti dan spet delovali in stremeli v smislu Tvoje ljubezni, Amen.

109. Večerno izročanje (priporočilo) 
Narekovno Francu Šumiju 25. decembra 1901

O sveta Očetova ljubezen, Ti Božansko srce, vsa hvala in čast za Tvoj dnevni blagoslov. O Oče, vodi nas Ti proti nebesom, spremljaj in blagoslovi nas na vseh poteh, in v tihi, globoki noči naj Tvoje Očetovo oko spremlja mojo dušo; v svetu duhov, kjer Tvoje oko bdi, jo zaščiti iz Svojega izvira milosti.

110. Večerno izročanje (priporočilo)  
Franc Šumi 1899-1904

1 O Jezus! - Kakšna sveta radost izteka iz Božanskosti Tvojega Imena; slavljen bodi Ti, Življenjsko sonce - Ti Očetova ljubezen, polna svetosti!
2 Tebe budna ljubi moja duša, polagam jo v naročje Tvoje ljubezni, Ti Božanski Tolažnik, naredi jo svetlo, o Oče, naredi njeno ljubezen veliko! Sedaj se uležem k spanju in prosim, Oče, za Tvoj večerni blagoslov; da se nato spet prebudim poln ljubezni, saj od tega je odvisno čisto vse.

111. Večerna pesem
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 1899 in 1904

Pridi, o Oče, o pridi kmalu! kličejo Tvoji šibki otroci, zaustavi se pri nas v ljubezni! Te prosimo mi, ubogi grešniki.
Tvoja velika Očetova ljubezen, saj prosimo sedaj vsi Tebe: okrepi, razsvetli naša nagnjenja in usliši tukaj naše hrepenenje.
Tvoji otroci Te prosijo: Daj nam Svoj blagoslov ljubezni! Usmili se v Svoji milosti, spremljaj nas na vseh poteh!
Večerni zvonovi milo zvonijo k molitvi, k nežnemu pokoju, govoreč: Vsi lahko izpolnijo, kar kot Oče Ti učiš.
Oče, blagoslovi naš dremež, o, blagoslovi tudi globoki spanec, da bo pregnana vsa potrtost (skrb), ki nas je včasih tako trdo zadela.

112. Večerna zahvalna molitev ljubezni
Narekovano  Francu Šumiju 18. februarja 1902 

O Oče, Ti ljubezen mojega srca, moje dnevno delo je dokončano in za to naj bo Tebi vsa hvala, vsa čast in vse čaščenje, saj si ga blagoslovil in vodil po Svoji Očetovski ljubezni. V mojih prsih gori ogenj ljubezni kot zahvala za Tvoje veliko usmiljenje, s katerim me vodiš in plemenitiš v mojem bitju in bivanju. O Oče, Ti si vir vse ljubezni neskončnosti in v tej ljubezni živimo ter se gibljemo, in Ti si vodnik naših misli in srčnih nagnjenj. Zato prihajam ob večeru iztekajočega se dneva v ponižnosti srca k Tebi in Ti darujem vse svoje misli, besede in dejanja, radosti in trpljenje preteklega dne: Sprejmi, o Oče, ljubezen hvaležnega osamljenega srca kot edino žrtev, ki Ti jo lahko prinesem, in naredi iz mene zvestega služabnika Tvoje svetosti ter me obdari z milostjo, da bo vsak dan postal dan višje dvigajoče se duhovne ljubezni, da bom v njej nenehno napredoval in rastel ter tako iz dneva v dan postajal popolnejši in duhovnejši v svoji ljubezni do Tebe in do bližnjega. Tako naj se vsak dan plemeniti, poduhovlja in pobožanstvuje moje najbolj notranje bitje in raste k Tebi v Tvoje ljubeče srce, da bo enkrat Tvoj otrok s Teboj enega srca in enega ljubečega smisla, Amen.

113. Večerni psalm 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 16. oktobra 1899

1 Življenje dneva, potopljeno v sanjave globine večnega življenja, je odteklo v večne čase Očeta ljubezni, polno ljubezni in najhvaležnejše predanosti našega srca v delovanje Njegove veličastnosti v Bogu.
2 O Oče, Ti ljubezen v Bogu, kako veličastno sije Tvoje ljubeče oko v globine večnega življenja, večne ljubezni Očeta! O, kako veličasten je Tvoj obraz, poln Božanske ljubezni do nas!
3 Zato, o Oče, Ti sonce ljubezni našega hvaležnega srca, sprejmi besede ljubezni in zahvale od nas, Tvojih otrok, ki te ljubijo! Saj si tako dobrotljiv! In pustil si nam preživeti še en dan Tvoje ljubezni, v katerem popolnoma resnično spoznavamo, kako skrbna, kako ljuba in usmiljena je Božanska ljubezen Očeta, ki deluje in je z nami!
4 Sveta sončna luč srca se potaplja v globine Božanskega morja večnega življenja in iz njegovih plamenečih valov ljubezni vstajajo misli:
5 Kako naj hvalimo in slavimo, kako naj poveličujemo Očeta za Njegove darove in milosti iztekajočega se dneva, da bi iz svojih src poslali navzgor k Njemu vredno ljubezen v obliki ponižne zahvale!? In ljubezen govori:
6 O, ljubite, hvalite in poveličujte v hvaležni predanosti, vsa bitja Zemlje, Očeta ljubezni, ki vas je ustvaril in vam dal življenje iz Sebe! Kajti takrat bo Oče poln ljubezni pogledal na nas in blagoslovil Svoje otroke, ki ob času ljubeznivo žareče rdečice zahajajočega sonca dvigajo svoja srca k Njemu in polni najhvaležnejšega prepoznavanja pošiljajo navzgor k Njemu ljubečo molitev zahvale za vse darove ljubezni in milosti!
7 O Oče! Ti ljubezen naših src, poglej dol na nas, Tvoje Te ljubeče otroke, in sprejmi vroče vzdihljaje ljubezni srca, ki se poln zahvale, poln ljubezni, poln predanosti dviga gor k Tebi in Te želi stisniti k sebi! 
8 Poglej, o Oče, na ljubeča in hvaležna srca Svojih otrok, kako jasen je njihov glas, kako vzvišene so njihove misli hrepenenja k Tebi!
9 O, sprejmi! Ljubi Oče, hvaležne, ljubeče srčne želje Svojih otrok, ki Te v svoji preobilni ljubezni hvalijo, ljubijo in slavijo ter poveličujejo in polni ponižnosti prosijo: Oče, daj nam Svoj blagoslov ljubezni in pusti nam znova doživeti nove dni ljubezni v Tebi! Amen.

114. Večerni zahvalni psalm
Narekovano Francu Šumiju 18. februarja 1902

Ljubi Oče Jezus, Ti Vladar mojega življenja, Ti Kralj mojega srca in ljubezen mojega stremljenja! Tebi posvečam - zgodaj zjutraj okrepljen in prebujen - svoje ljubeče srce.
Iz Tvojega srca je prišel Očetovski blagoslov kot spremljevalec moje ljubezni na teh zemeljskih poteh. In tako se je začel dan; moje upanje in moje mišljenje:
Tudi danes bo Oče vse obrnil na dobro; kajti Njegova ljubezen je največji blagoslov dneva, da, vse se zgodi po Njem in od Njega je odvisno vse.
In mirno je tekel dan, moje delovanje in moj trud, v naročju Njegove ljubezni, polnem zaupanja in brez pritožb. In viden je bil Oče, zvest ob moji strani, Njemu sem prepustil vse, da bi to vsevedno vodil.
Zato ob večeru vsa moja hvaležnost in moja ljubezen, moj hvalospev in slava, vzgibi ljubečega srca, veličastnost in najbogatejša polnost čaščenja bodi Tebi, o Oče, sedaj v globini mojega srca za vse darove, za ljubezen in blagoslov dneva! Od česar je tudi danes znova bilo odvisno čisto vse.

115. Raziskovanje grehov in odpuščanje ob večeru
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 1899 in 1904

1 Preden pa prosite za odpuščanje storjenih grehov, si morate zastaviti naslednja vsebinsko bogata vprašanja in razmisliti, ali ste iz njihove vsebine storili tisti ali oni greh, namreč:
2 Ali sem danes izpolnjevali največjo zapoved v postavi: »Ljubi Boga nad vse« ter izpolnil 10 zapovedi, 7 Jezusovih vrlin in sveta navodila duhovnega življenja do Boga, ljudi, živali in rastlin?!
3 Ali sem izpolnil vsa Božanska navodila pri molitvi ter pri prošnji in zahvaljevanju za vse? In ali sem vse daroval v čast Božjo?
4 Ali nisem z mislimi, besedami ali dejanji grešil zoper Božje zapovedi ter predpise o vrlinah in naukih?
5 Ali sem svoje oči in ušesa zaprl pred čutnimi dražljaji in skušnjavami h grehu? Ali pa sem ravnal po njihovih prebliskih in poželenjih ter poželenjih mesa?
6 Ali sem izpolnil veliko zapoved ljubezni do bližnjega, s tem da sem z bližnjim povsod in tako ravnal, kakor si želim, da bi tudi on vedno in povsod ravnal z menoj?
7 Ali nisem bližnjega z besedami in dejanji užalil in pohujšal? In ali sem storjene napake in zmote proti duhovnemu življenju znova popravil ali pa sem odločen, da jih popravim in v prihodnje ne ponovim istih napak?
8 Ali sem v mislih, besedah in v obnašanju do bližnjega vedno ravnal z ljubeznijo, ponižnostjo in potrpežljivostjo, ali pa sem ga grajal, obrekoval ter njegove vrline in lastnosti neljubeznivo pretresal in obsojal, namesto da bi opazoval lastne napake in jih skušal poboljšati?
9 Ali sem bil usmiljen do revnih, potrebnih in bolnih ter prispeval svoje osebne možnosti za ublažitev in izboljšanje njihovega položaja?
10 Ta vprašanja so odločilna, ker v sebi vsebujejo glavne zapovedi in nauke, ki jih mora izpolnjevati otrok, ki Mene ljubi. Sedaj pa vam dajem kratko molitev, ki jo morate v vsem resnem namenu poslati navzgor k Meni, da vas vsak dan očistim sveta in njegove zatemnitve. Molite torej:
11 »Ljubi Oče, prosim Te ponižno, usmili se mene ter mi oprosti in odpusti moje doslej storjene grehe, da bom očiščen njih znova z veselim srcem zrl navzgor k Tebi in Te v hvaležni ljubezni v duhu objel in poljubljal (ljubkoval)!«
12 Te redke besede zadoščajo, če jih izrečete v vsej ponižnosti, resnosti in kesanju, da spravite Mojo ljubezen in usmiljenje v gibanje in vas odpuščajoče blagoslovim! Samoumevno je, da se na začetku, ko vstopate v Moje življenjske recepte (pravila), tega lotite z veliko resnostjo ter si s skrušenim kesanjem in polnim namenom v vsej resnosti zadate, da ne boste več grešili, ter Mene prosite za odvezo (absolucijo) vseh sploh kdaj storjenih grehov! Te vam bom odpustil, če vas bo resnost resnično popolnoma prežela. Nato pa naj se vsak dan izvaja očiščenje in vsak dan naj se stori manj grehov!

116. Odhod v posteljo
Narekovano Francu Šumiu, Gradec, 16. februarja 1903

1 Preden greš v posteljo, skleni roke in moli: »Ljubi Oče, zahvaljujem se Ti za Tvoj sveti blagoslov, varstvo in vse dobro, kar mi je bilo podarjeno, in prosim, blagoslovi ter varuj me tudi v prihodnje pred vsem hudim na telesu in duši.« Zatem prosi za odpuščanje čez dan storjenih grehov, sedaj pa iztegni obe roki nad posteljo, kakor rimski duhovnik pri maši drži svoje roke nad kelihom, in reci:
2 »Ljubi Oče, prosim Te ponižno, blagoslovi mi to noč, posteljo in moj spanec ter sprejmi mojo hvaležnost v Svojo čast in mi jo poduhovi! Kajti vsa čast, vsa hvala, vsa hvaležnost, slava in hvalospev ter vsa ljubezen, čaščenje, veličastnost in moč bodi Tebi od večnosti do večnosti! Amen.«

VI. Različne molitve

Človek mora, kakor je spredaj navedeno, takoj zjutraj vse začeti z Bogom, vse postaviti pod Njegov blagoslov, Njegovo ljubezen in milost ter podrediti Njegovi sveti volji; vendar pa naj se pri vsem, za kar se prosi, v ponižnosti doda: »Vendar ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!«

117. Mogočna molitvena pesem 
Narekovano prek A.B.G.,1896

O Gospod! svoje srce podarjam Tebi, vedno hvalo in zahvalo, o Jezus, Tebi! O ljubi Jezus, pridi k meni in ostani vekomaj tukaj! 
O pridi, o pridi, Ti naš Oče! Ti si najboljši izmed svetovalcev: Zato nas ljubi in vodi nas otroke, da Ti nihče ne bo večji ali manjši. 
Z veseljem živimo po Tvojem nauku, zato se kaj kmalu obrni k nam, zato, o pridi, pridi kmalu, vzemi si, Jezus, pri nas Svoje bivališče!

Nota bene: O otroci, ta pesem, če jo izgovarjate pobožno, naredi Mojo ljubezen močno do vas in Jaz moram pohiteti, da pridem k Svojim otrokom, in Jaz potem bivam med vami! Jezus, vaš Oče, Amen.

118. Darovanje (posvetitev)
Narekovano prek A.N., Gradec, 1897

Oče, Ti modri Vladar, vzvišen v Svoji moči in ljubezni, – okrepi nas, pred skušnjavami nas varuj in vodi nas k večni luči ljubezni!
O Ti veliki Bog, Oče Svojih otrok, sprejmi nas! Polagamo se v Tvojo Božansko skrb, Tvoje bodi naše življenje, Tvoj vsak naš dih, Tvoji smo, popolnoma smo se predali Tebi, in razprostrte držiš Svoje roke nad našo glavo.  
O Ti veliki Bog, Ti moč stanovitnosti, razsvetli naša srca s Svojo neskončno ljubeznijo, da se s tem okrepi ogenj, ki je šibek, tako šibek v naših srcih!
Pridi Ti, naš ljubi Oče, in vžgi v nas plamen ljubezni, da boš imel veselje nad nami! Nad Svojimi otroki moraš imeti veselje, saj Te ljubijo, o Ti veliki Bog, Ti Knez miru, iz vsega srca. Popolnoma smo se vdali Tebi, naše življenje je v Tvoji roki, zato varuj, vodi, usmerjaj nas navzgor k luči življenja; k cvetličnemu vrtu ljubezni, k novemu kraljestvu!
Pridi, o Ti ljubi Oče, pridi in vodi nas s Svojo roko v deželo ljubezni! 
O, kako radostno čakamo nasproti srečni med vsemi urami, ko boš dal zadoneti klicu: Prebudite se in pohitite k Mojemu ljubečemu Očetovemu srcu, ki vam podeljuje vstop v novo kraljestvo, k večni ljubezni Očeta!

Nota bene: Moji ljubi otroci, molite tole kratko molitvico večkrat; razširite jo med Moje ovčice, da jo bodo lahko molili vsi; kajti Jaz, veliki Bog in Gospod, jo pošiljam k vam na zemljo.

119. Večno darovanje (posvetitev)  
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 23. oktobra 1899

1 Kdor želi v vsej resnosti vse postaviti pod blagoslov, varstvo in voljo Očetovo ter ne želi več polagati teže na svet, naj se Očetu daruje z naslednjo molitvijo:
2 »Ljubi Oče, Tvoja ljubezen naj me vodi, Tvoj blagoslov naj me varuje in Tvoja volja bodi moja volja! Vse moje misli, vse moje želje, vse moje besede, celotno moje delovanje in prizadevanje ter vse moje bivanje bodi Tebi v čast in v poveličevanje Tvojega vse-svetega Imena darovano v vse večnosti! Ljubi Oče, sprejmi to dobrohotno in mi to poduhovi!«
3 Kdor mi to tako daruje, temu to velja kot storjeno, četudi bi včasih pozabil Meni prinesti svojo prošnjo in daritveno molitev. Vendar pa naj jo ponavlja vsak dan, kajti več ko človek občuje z Menoj, tem raje se s svojimi mislimi zadržuje pri Meni, in to je šola za vsakogar; kajti kdor malo misli name, ta Mene tudi malo ljubi, ta misli toliko več na materialno. Kjer so tvoje misli, tam je tvoja ljubezen, tam je tvoj zaklad. (Lk 12,34)

120. Izliv srca 
Narekovano Francu Šumiju, 1901

O, veliko ljubljeno Jezusovo Ime! Tebi naj velja poljub mojega srca, edino po Tebi hrepenim, da, k Tebi moram pohiteti.
Moja ljubezen želi k Tebi! Saj sem iz Tebe izšel; iz te solzne doline tukaj je moja želja vrniti se k Tebi.
O, dobri Jezus, ljubo Srce, usliši me, daj se kmalu najti! V Tebi, iz velike bolečine hrepenenja, si želim domovino ljubezni ustanoviti.

121. Pozdrav ljubezni Očetu 
Narekovano v mesta Milano, Bogu predanemu človeku.

Jezus, ko Te srce kliče, polno tesnobe, strahu in muk, ne pusti nas tedaj čakati Nase, pridi v to solzno dolino!
Kajti le v Tebi je mir, le Ti imaš večnost, kar ni Tvojega, je minljivo, je le svet in grenkoba.
Vsi ljudje iščejo, hitijo, tu in tam po oddihu in pokoju, vsi čutijo, da le v Tebi ljubezen nenehno biva.
V duhu vsakega človeka počiva stremljenje po Bogu, zato je nezadovoljen, vse bivanje se mu zdi posmeh.
Ko bi le privzdignil tančico, ki nam jo ljubezen zakriva, tedaj je vse naše hrepenenje resnično povsem in popolnoma izpolnjeno!
Jezus, ne pusti nas čakati nase, vsi Ti to kličejo, sprejmi nas v Svoja nebesa; saj nebesa si le Ti!
Sprejmi nas v Svoj mir, saj nas svet ne drži več, kajti sedaj smo Te za vedno izvolili za Ženina;
Sprejmi nas, o Oče Jezus, ne zavrni nas otrok od Sebe! Kajti resnični večni mir je le okras Tvojega srca. Amen.

122. Molitev ljubezni k Očetu  
Narekovano Jakobu Lorberju, 16. februarja 1853

1Bog, moj ljubi Oče, Ti edini nas lahko narediš resnično srečne. Nič na svetu se ne more primerjati z radostjo, ki nam jo podeljuje resnična otroška molitev k Tebi. Saj smo vendar takrat eno s Teboj, saj vendar takrat čutimo in mislimo s Teboj, in šele v takšnem čutenju in mišljenju smo zares Tvoji otroci.
2 Da, po resničnem, pristnem glasu molitve Ti prepoznaš Svoje otroke, in zato se hočemo tudi z vso močjo svojega srca naučiti moliti, da bi iz takšne molitvene zveze s Teboj šele zares postali duh iz Tvojega Duha.
3 Vendar je resnično duhovno moliti težko, kajti Tebi, o Oče, ne zadošča, če le prevzeti od pobožnega razpoloženja usmerimo svoje oči na Tebe.
4 Ne, moj Oče, Ti želiš, da Tebi odstopimo celotno svoje čutenje in mišljenje, da mora biti Tvoje Ime prvo in zadnje, ki  ga naše srce imenuje v ljubezni. Ti želiš, da se takšna ljubezen do Tebe izraža v dejanjih, sicer to ni nobena resnična ljubezen; saj je vendar celotno Tvoje bitje Samo ena sama velika ljubezenska stvaritev (dejanje ljubezni) za nas.
5 In takšna molitev, kakršna pritiče Tvojemu Božanskemu Duhu, je za nas šibke otroke zelo težka, saj dopuščamo, da nas že prvi najboljši posvetni vihar odvrne od Tebe. 
6 O ljubi Jezus, jaz vem, kaj Ti želiš, katero sredstvo nam navajaš, da bi bili resnični molivci v duhu in v resnici; in to sredstvo je, da razumemo, kaj pomeni, da si Ti naš Oče. Kajti v pravilnem dojemanju te besede leži celotna skrivnost duhovne molitve. 
7 Kakor otrok ljubi svojega zemeljskega očeta, katerega vrednost je popolnoma resnično spoznal, dokler diha, in kakor je celotno njegovo ustvarjanje in prizadevanje usmerjeno v to, da bi očeta razveselil, ker prav ve, kaj mu oče pomeni, tako moramo tudi mi doumeti, da si nam Ti najdobrotljivejši Oče, ki ne zahteva nič drugega kot le ljubezen. In takrat bomo tudi znali moliti, ne le v besedi, temveč tudi v občutku in v dejanju.
8 O Jezus, daj nam priti do tja, da bomo lahko tako zares cenili polno ljubezen Tvojega Očetovega srca in vedeli, kako visoka vrednost leži v tem, da smo po resnični molitvi v povezavi s Teboj, velikim Duhom večnosti. Amen, Jezus, Amen.

123. Molitev za ljubezen  
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 25. septembra 1899

Oče! Ti večna ljubezen, ki si nas po Svoji ljubezni iz Sebe postavil v neskončnost, mi, Tvoji ljubeči otroci, Te prosimo: Oče! O Oče! Daj nam iz dneva v dan več ljubezni, pomnoži jo, daj, naj se dvigajo naša srca v nenehno rastoči ljubezni do Tebe, da se bo naš duhovni jaz s Teboj vedno močneje združeval in bo naša duša kakor dih ljubezni prevevala Tebe, Tvoje otroke in celotno stvarjenje, objemajoč jih in stiskajoč jih k našemu ljubečemu srcu! Pridi, o pridi, ljubi Oče, in prežari naša srca s Svojo Božansko ljubeznijo, da se bomo čutili kot Tvoji otroci, da bomo v Tvojem smislu ljubili svoje brate in sestre in v tej ljubezni popolnoma prešli v Božansko bitje naše duhovne prihodnosti. Amen!

124. Molitev za ponižnost  
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 5. oktobra 1899

1 Ponižnost označujem z ljubeznivim imenom »vijolica«, saj je okras Moje Božanskosti; zato: večja ko sta ljubezen in ponižnost, večja je Moja ljubezen do otroka, ki ima ti vrlini! Ljubite Mene, ljubite svojega bližnjega in ponižajte se pred njim! Kajti Jaz prebivam kot njegov duh v njem in opazujem vaše delovanje in opuščanje z očesom Boga, z očesom Sodnika in z očesom Očeta! Odrecite se razumski modrosti! Zatajite svoje prednosti pred svojim bratom, bodite ponižni in Me prosite:
2 O moj ljubi najsvetejši Oče, vem, da pred Tvojimi očmi noben greh ni tako velik kot napuh (prevzetnost), ker je napuh oče vseh grehov. Zato, o ljubi Oče, blagoslovi in okrepi me v mojem namenu, da se popolnoma ponižam in celoten svoj lastni jaz ponižno položim k Tvojim nogam, da bom kot vreden otrok stopal v Tvoje svete stopinje in posnemal Tvojo Božansko vrlino ponižnosti. Pomagaj, o Oče, da postanem tako predan svoji usodi, kakor si bil Ti med potjo trpljenja na Golgoti, in da vse krivice prenašam z enako ponižnostjo in potrpežljivostjo, kot si Ti prenašal vso sramoto, vse zasmehovanje in vse bolečine, ki so Ti bile prizadejane. Oče, pomagaj mi, da se po Tvojem Božansko-vzvišenem zgledu ponižnosti ravnam v vsem resnem namenu in imam Tvoje najvišje ponižanje vedno pred očmi! Ljubi Oče! stoj mi ob strani, da moja dobra volja in namen postaneta dejanje in boš imel Svoje veselje nad šibkim, grešnim, a iz ljubezni do Tebe okrepljenim otrokom. Oče, o Oče! Pomagaj mi trdno izpolniti moj težki namen in v ljubezni do Tebe izpolniti Tvojo sveto željo, s čimer se Oče in otrok - s ponižanjem otroka - spet spravita in z vzajemno ljubeznijo združita. Amen.

125. Kvirinijeva molitev ponižnosti   
Prizori z onstranstva (Od pekla do nebes Jskob Lorber)  in Franc Šumi

1 O Gospod, Ti moj veliki Bog! Ti moj Stvarnik, Ti moj Oče od večnosti; ki si po Svojem večnem sklepu tukaj na tem prahu, ki ga imenujemo »Zemlja« ali »svet«, - kot šibek človeški otrok hodil v naši podobi; Ti moj vsemogočni Gospod, pred čigar najtišjim namigom trepetajo vse moči neskončnosti; o, poglej milostno name, bednega črva pred Teboj v prahu moje popolne ničnosti, in privzdigni Ti, Svetnik vse svetosti, mene - nevrednega črva pred Teboj - za Tvoj neskončno sveti blagoslov.
2 O Ti moje življenje! Daj, naj bo Tvoje najsvetejše Ime moja moč, oblast in stanovitnost! O Ti moj nad vse ljubljeni Jezus! Ti Prvobitni Kralj mojega srca, poglej milostno in usmiljeno name, šibkega grešnika, in dopusti, da nenehno rastem v ljubezni do Tebe! Sprejmi, o Ti moj večno ljubljeni Jezus, mojo ljubezen kot šibko, majhno zahvalo za neskončne milosti in usmiljenja, ki mi jih podeljuješ z vsakim vdihom. O Bog! O Ti moj Bog! Kaj sploh sem jaz pred Teboj, iz katerega so izšla vsa stvarstva! Pridi, ljubi Oče, in me dvigni iz moje ničnosti k Sebi, na Svoje ljubeče Očetove prsi, in naredi iz mene najmanjšega služabnika Tvojega usmiljenja, in moja majhna ljubezen do Tebe bo Božansko poplačana na meni. Amen.

126. Molitev za potrpežljivost

Oče! Tvoja ljubezen je balzam Božanske potrpežljivosti, Tvoja potrpežljivost pa je neskončna, zato se obračamo k Tebi in Te prosimo: Oče, dopusti, da tudi mi postanemo polni ljubezni in polni iz nje izvirajoče potrpežljivosti do svojih bratov in sester! Oče! kličemo k Tebi in Te prosimo, daj nam popolnoma preiti v ljubezen, saj s tem stopamo tudi v stopinje Tvoje potrpežljivosti, ki vse odpušča, se na nikogar ne jezi in ne godrnja, ter s tem postanemo okras Tvoje veličastnosti kot Tvoji otroci! Amen.

127. Sredstvo proti jezi in nestrpnosti  
Narekovano Francu Šumiju  7. januarja 1900

1 Zgoraj v poglavjih 18,19,36,37,42 sem vam dal izčrpno pojasnilo o visokem pomenu potrpežljivosti. Tukaj vam sporočam koristen pripomoček (sredstvo) proti jezi in nestrpnosti. Ko grozi, da te bosta prevzela jeza ali nestrpnost, takoj usmeri svoje misli na Mojo zgodovino trpljenja in posebej na slabo ravnanje, ki se je nad Menoj vršilo na dvorišču Kajfe, kjer so Meni zaradi tvojih grehov zadajali klofute, udarce po licih in udarce s pestmi ter Mi pljuvali v obraz. Poleg tega pomisli na Mojo krvavo bičanje in strašansko kronanje s trnjem ter pribijanje na križ, ko so topi žeblji prebadali Moje meso in duševno telo ter najnotranje prevevali z nepopisnim občutkom bolečine. Zatem pomisli tudi na nenehna sramotenja, zasmehovanja, norčevanja in nepravična obrekovanja, uperjena proti Meni, in da se je vse to zgodilo le zaradi izvirnega greha, v katerem si kot duh iz dušnega duha (33*) Adama sodeloval v Adamovem telesu ob grehu v izvirnem grehu (glej zgoraj pogl. 19,14).
2 S tem si sopoložil temelj za celotno, postopoma razvito grešno mlakužo sveta, za kar sem moral Jaz tako neizrekljivo strašno trpeti zate, da bi tebi prihranil trpljenje, ki pa si ga ti zakrivil z izvirnim grehom. (34*) - Pomisli torej ob vsaki priložnosti, ko te jeza ali nestrpnost izzove in sili k izbruhu tvojega opravičevanja, kako sem Jaz nekoč zate molčal in pustil, da je najstrašnejše od strašnega šlo čez Mene, da bi ti ostal prihranjen, da storiš enako za izvirni greh in vse svoje grehe.
3 Zato potem, ko si s svoje strani podal miru ljubeče pojasnilo, ponižno in brez trde besede opravičevanja svoje domnevne pravice in pravičništva v osebnih sporih proti svojim sovražnikom, obrekovalcem in preganjalcem, nesi Božanski križ ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, odpuščanja in sprave na Golgoto, kakor sem ga Jaz, Najvišji, nosil zate, - in reci poln ljubezni, ponižnosti in predanosti v Mojo voljo - Meni to darujoč: »Ljubi dobri Oče Jezus, Tebi na ljubo darujem vse, kar me izziva k nestrpnosti in k jezi, v čast Tvojega strašnega trpljenja za moje grehe in Te ponižno prosim, sprejmi to dobrotno v Svojo čast in v poveličevanje Tvojega nadsvetega Imena ter mi to poduhovi!« - Sedaj pa se ponižaj, potrpi in molči ob vseh nepravičnostih, ki so se ti zgodile! Da bo to Meni v čast in s tem tebi v blaženost; kajti če še naprej tarnaš nad nepravico proti sebi, potem je tvoje darovanje Moji časti brez vsake vrednosti in tudi ne služi tvoji blaženosti.

128. Molitev za resnično hojo za Kristusom 
Narekovano Francu. Šumiju, Gradec, 16. aprila 1903

Najbolj ljubljeni Oče, moja velika ljubezen in hrepenenje po Tebi me vlečeta z vso močjo, da Ti sledim z vso ljubeznijo svojega srca in zvesto izpolnjujem Tvoje svete zapovedi in nauke. Kajti Tvoje sveto življenje, v katerem si nam kot Božanski Učitelj pred-živel sedem vrlin kot Sin človekov in hodil med ljudmi prost vsakega greha, nam je najlepši zgled svetega življenja dopolnjenega človeka. O Jezus, Ti najbolj ljubljeni Ženin moje duše, poglej milostno name, Tvojega otroka, ki Te tako močno ljubi s Svojo Očetovsko ljubeznijo in mi daj Svoj sveti blagoslov in Svojo Božansko milost, da bom popolnoma živel po sveti volji Tvojih zapovedi ljubezni in se tako kot priden otrok v otroški ljubezni z gorečnostjo svojega celotnega srca oklepal Tebe in Ti sledil, da boš imel ugodje nad mano in bom jaz kot hvaležen otrok Tvoje Očetovske skrbi in milosti živel v Tebi, Te ljubil, častil in molil v svetosti otroške ljubezni do Boga, mojega Očeta, Amen.

129. Molitev proti jezi 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 22. oktobra 1903

Zjutraj poklekni in moli:
Oče, Ti Božanska ljubezen, ki si me postavil na to Zemljo, da bi živel po svoji svobodni volji, daj mi duhovno moč, da postanem gospodar nad jezo. Daj mi v najglobljem temelju spoznati, da jeza sama, ker ustvarja pekel v srcu, ropa in uničuje v meni vse dobro, vso ljubezen, vso ponižnost, vso potrpežljivost ter vso radost in milino življenja. Zato, ljubi Oče Jezus, blagoslovi in varuj Svojega pomoči potrebnega otroka, da se lahko reši pred peklom jeze in se poda v varstvo k Tebi, Božanski ljubezni. Amen.

130. Molitev za občutek usmiljenja  
Narekovano Francu Šumij, Gradec, 25. februarja 1900

Ljubi Oče, Tvoja Očetovska ljubezen nam je naročila, da prek Tebe izvajamo ljubezen do bližnjega na svojih bratih in sestrah. Ta pa se še posebej udejanja po usmiljenju. Zato prosimo mi, Tvoji otroci, ki te ljubimo: Oče, daj nam občutek usmiljenja do vseh ljudi, ki potrebujejo našo pomoč! Daj, naj se odprejo vrata naših src, in daj, naj teče ljubezen usmiljenja proti prijatelju in sovražniku; bodi Ti kot večna ljubezen in usmiljenje naš svetel zgled, da se bodo naše poti iztekle v tiste tirnice, po katerih si nam Ti kot Jezus hodil pred nami. Takrat, o Oče, se bo naš čas preizkušnje mesa zaključil po Tvoji sveti želji in nas kot dediče Tvojih Očetovskih milosti pripeljal k Tvojemu ljubečemu srcu. Amen.

131. Molitev za čistost 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec

O Ti naš dobri Oče, ki si nam v Svoji veliki ljubezni to isto ljubezen dal s seboj na življenjsko pot kot Svojim otrokom, mi, nedorasli nosilci Tvojih Očetovskih milosti, Te prosimo, vzemi nam vso meseno ljubezen in jo spremeni v duhovno ljubezen, da se s tem naše meso oplemeniti in poduhovi ter se vsa naša ljubezen obrne k Tebi, o ljubeči Oče, in Te zaobjame z vso močjo srca ter nas s tem naredi zrele za duhovno kraljestvo ljubezni, v katero nas Ti želiš voditi. Oče, usliši prošnjo Tvojega otroka, ki te ljubi in ga reši vseh misli mesene ljubezni, Amen.
Nota bene: Otroci, molite to molitev goreče, borite se z materialnim in duhovnim postom proti nespodobnim (nečistim) mislim in pomagano vam bo.

132. Molitev bolnika (1) 
Narekovano prek Francu Šumiju, Gradec, 6. oktobra 1899

Moj dobri in ljubi Oče, poglej na trpljenje in bolečine Svojega otroka, ki Te ponižno prosi: Oče, moj dobri usmiljeni Oče, ozri se name, Svojega revnega bolnega otroka, ki v svojih bolečinah tesnobno, z očmi, okopanimi v solzah, usmerja pogled navzgor k Tebi in Te poln zaupanja kliče k svoji bolniški postelji: Oče! moj Oče! Poglej me ljubeče iz milosti Svojega sočutja in Svojega usmiljenja in daj, naj vame kaplja balzam Tvoje Božanske ljubezni in usmiljenja! Da bom osvobojen velikega in neprijetnega trpljenja ter bolečin in spet prešel v milino in radost ljubečega Očetovega blagoslova ozdravitve! Da, Oče, saj Ti si moj edini in večni Zdravnik in Ti edini me lahko in, kot to zaupljivo upam, tudi želiš temeljito ozdraviti. Zato Te, moj dobri Oče, prosim: Daj, naj se moje tako brezradostno življenje spremeni v sončne dni, in daj mi čimprej uživati veličastnost moje duhovne usode, da v vsej ljubezni in ponižnosti brez telesnih trpljenj živim Tebi, Te ljubim in zdrav preživim dni svojega zemeljskega bivanja! Kajti le v zdravem telesu lahko otrok Tebe, Oče, Ti ljubezen v Bogu, vleče po želji srca k svojim ljubečim prsim po ljubezni, ponižnosti in predanosti v Tvojo sveto voljo. Ah, Ti moja ljubezen, pridi, pridi k meni in daj mi čimprej ozdraveti! In Oče, Ti boš videl, kako se bo moja velika hvaležnost v polnih požirkih dvigala k Tebi! - Videl boš moje življenje, preobraženo po Tvojih zapovedih ljubezni, delujoče le za Tebe in bližnjega. Da, moja velika hvaležnost Te bo razveselila; saj bom vendar takrat želel živeti le za Tebe in hoditi po Tvojih zapovedih ljubezni, Amen.

133. Molitev bolnika (2) 
Narekovano Jakobu Lorberju, 16. marca 1856

O Ti vsemogočni Oče in Gospod, ki si mi, ubogemu, z veliko ljubeznijo in milostjo pokazal pravo pot do Tvojega srca, izlij svojo milost name, razsvetli me, vodi me in ozdravi me s svojo sveto Besedo, da bo moje telo spet postalo zdravo in da bo lahko služilo moji duši kot zmožno orodje, da bom lahko koristen svojim bližnjim in sebi. Milostno poglej na mene, svojega prosečega otroka, ki prosi le za to, kar si mu že obljubil; ne zapusti mene, ubogega trpečega! In jaz si bom vedno prizadeval nadaljevati pot, po kateri si me kljub moji trmoglavosti tako milostno vodil. Amen. Jezus, moja ljubezen, Jezus, moje življenje, Jezus, moje bitje in obstoj. Amen.

134. Molitev v stiski in bedi 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 25. oktobra 1899

Ah! moj Bog in moj Oče! poglej ljubeče iz Svoje višine milosti na nas, revna in zapuščena bitja v naši solzni dolini, ki ji pravimo svet, in daj, naj se izlije Tvoja milost in usmiljenje na nas, Tvoje s stisko in bedo se boreče otroke! O Oče, poglej, svet je postal brez ljubezni, postal je brez srca sočutja za Tvoje stradajoče in v stiski ter bedi trpeče otroke! 
Oko srca bogatih in posestnikov je z redkimi izjemami postalo slepo in njihovo uho gluho za solze in stokanje trpečih! Sedaj, ljubi Oče, kaj naj storimo? Stiska nas tlači in beda nas preganja.
Da, človek bi kar obupal na tem brezsrčnem svetu! Zato, naš dobri sočutni Oče in Dajalec kruha, ozri se navzdol na nas in daj, naj oživijo naša potrta srca, ter nam daj to, kar potrebujemo za vsakdanje življenje! Ah, ljubi Oče, Ti edini nam lahko pomagaš iz naše stiske in naše bede, Ti edini si tudi Oče naše ljubezni, in zato kličemo k Tebi in Te ponižno prosimo: Oče, daj nam naš vsakdanji kruh. Reši nas iz bede in stiske in daj, naj naša srca preidejo v najhvaležnejše glasove ljubezni ter Tebe, Ti dobrota Očeta v Jezusu, s solzami v očeh v veliki preobilni ljubezni in radosti v duhu objamemo, in z milino ter radostno žarečimi očmi tako zares najgloblje iz globine Božanske ljubezni v svojem srcu pokleknemo ter se Ti zahvalimo za Tvojo neskončno ljubezen in usmiljenje, za rešitev iz našega težkega položaja.
Tako, poglej, naš dobri Oče Jezus, kličemo in prosimo Te s trdnim zaupanjem, da boš uslišal naše prošnje in tožbe; saj le kdo naj nas usliši, če ne Ti? Saj Ti si vendar naš Oče in Ti prebivaš v nas in deliš našo usodo z nami, zato popolnoma zaupamo v Tebe in kličemo k Tebi: Oče, pridi in pomagaj nam po dobrosrčnih ljudeh ter nam daj naš vsakdanji kruh! in obriši solze z naših od bede in stiske prelivajočih se oči ter nas reši vsega neprijetnega v življenju, Amen.

135. Molitev v nevarnosti 
Narekovano prek Francu Šumiu, Gradec, 2. novembra 1899

Moj najbolj ljubljeni Oče, poglej milostno na položaj, v katerem se sedaj nahajam, in mi pomagaj srečno iz njega. O Oče, Ti edini me lahko rešiš iz nevarnosti, v katero sem zašel. Zato Te prosim, moj edini in sočutni Oče, obrni Svoje ljubeče oči k meni in me iztrgaj iz nevarnosti, ki se grozeče pripravlja, da se zgrne name. Bodi Ti moje sidro rešitve, bodi mi dober Oče, ki Svojega otroka, ki poln zaupanja obrača svoje srce k Njemu, ne pusti propasti, temveč ga ljubeče zaobjame v Svoje duhovne roke in ga reši iz telesne in duhovne nevarnosti, ki mu grozi z uničenjem. Pridi, ljubi dobri Oče, k meni in daj mi vstati v Tebi, osvobojen vseh nevarnosti sveta, ki so me doslej obdajale. Čakam Te, kajti vem, da me Ti ne boš zapustil, ne boš me pustil propasti, temveč me boš dvignil k Sebi in me osvobodil vseh nevarnosti sveta in pekla. Amen.

136. Molitev v skrbeh 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 27. oktobra 1899

Ah, moj dobri ljubeči Oče, poglej name, ki v polnih skrbeh usmerjam svoje oči in čute k Tebi, Ti dobri Oče in Pomočnik vseh skrbnih in stiskanih, da bi ganil Tvoje sočutno srce, da rešiš Svojega revnega in v skrbi pokopanega otroka iz njegovega brezizhodnega (tolažbe praznega) položaja. Pridi, ljubi Oče, in daj mi vstati iz mojih skrbi, daj mi z radostnim očesom pogledati navzgor k Tebi, Ti Pomočnik vseh trpečih, Ti Odrešenik vseh skrbi in bolečin, in me naredi prostega pritisk položaja, v katerem se nahajam! O Oče, v Tebi je moje zaupanje, v Tebi tudi moje upanje, zato daj mi oživeti v Tebi! Vzemi mi težko breme s srca in mi zopet daj dni miru, radosti in ljubezni v Tebi, Ti moj veleljubljeni Oče Jezus, Amen!

137. Molitev za različne zadeve (za uslišanje želje) 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 2. novembra 1899

1 »Ljubi Oče, poglej name, revnega črva v njegovi ničnosti, in usliši prošnjo, ki Ti jo polagam v ponižnosti svojega srca! Poglej, ljubi Oče, to prošnjo imam v svojem srcu (sedaj imenuj željo, za katero želiš, da bi bila uslišana, nato nadaljuj). Dobri in moj najljubši, sveti Oče, poglej, ta prošnja leži z veliko težo na mojem srcu in zadeva le to, kar nujno (nepogrešljivo) potrebujem. Zato stavim vse svoje zaupanje v Tebe in zanesljivo pričakujem uslišanje te prošnje. Ona je moje edino hrepenenje, ker s tem zopet pridem v položaj, da lahko z mirnim srcem opravljam svojo življenjsko nalogo ter svojo ljubezen do Tebe vedno bolj utrjujem in množim. Ljubi dobri Oče, prosim Te povsem ponižno, usliši Svojega, Tebi ljubega otroka in ga dvigni, da bo lahko ljubeče in radostno hvaležno pogledal navzgor k Tebi za podeljeno ljubezen in usmiljenje, ki ju potrebuje kakor vsakdanji kruh! Moj Oče, ne zadržuj se na poti, ampak pridi, o pridi kmalu k meni in mi prinesi izpolnitev moje tako hrepeneče želje! Amen.«
2 Ljubi otroci, molite to molitev tako, kot sem vam jo Jaz dal, in boste uslišani, če bosta vaše zaupanje in vaša ljubezen do Mene močno sodelovala. Vendar ne prosite za denar, bogastvo in podobne reči, ki vas vlečejo stran od Mene. In če niste uslišani, potem Mi verjemite, da bi bilo uslišanje v vašo škodo in zato vas je s tem Moja ljubezen le varovala pred škodo. 

138. Zahvalna molitev 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 24. oktobra 1899

1 Moj najbolj ljubljeni Oče Jezus, moja ljubezen do Tebe mi govori besede hvaležnosti, ki Ti jih dolžnostno želim poslati navzgor.
Poglej, ljubi Oče, srce je posoda ljubezni in hvaležnosti, in iz tega Ti pošiljam svojo ljubezen kot znanilko hvaležnosti ter jo Tebi izročam v vsej ponižnosti in v vsej zvestobi dolžnosti do Tebe. Ljubi Oče, sprejmi mojo srčno znanilko ljubeče, da se bo res povsem iskreno in ponižno vedla do Tebe. Sprejmi njeno sporočilo hvaležnosti ljubeče in dobrotno z naklonjenim srcem ter ji pusti, da dobro opravi svoje naročilo, da se jaz razbremenim svoje dolžnosti hvaležnosti kot Tvoj pokoren otrok, moj najljubši in sveti Oče, ter dobre volje z vso ljubeznijo nadaljujem svoje nadaljnje delovanje in stremljenje k Tebi. Tebi, Oče ljubezni v Bogu, Tebi se zahvaljujem iz globine svojega močno ljubečega srca za Tvojo ljubezen in milost, katerih sem postal deležen!
Oče, moja ljubezen, moje srce se pretaka k Tebi v besedah ljubezni, v besedah hvaležnosti, v otroški preprostosti, ki jo vsako Očetovo srce tako rado, tako ljubo in v srcu zadovoljno gleda! 
Sprejmi mojo hvaležnost, dobrotni Oče, v Svoji ljubezni, v poveličevanje Tvoje svetosti, me naredi vrednega Svoje milosti in ljubezni s tem, da mojo ljubezen in mojo hvaležnost, ki sem ju poslal navzgor k Tebi, poduhoviš in sprejmeš v Svojo Božansko veličastnost!
Amen! Amen! Amen!
2 (Ta molitev se lahko uporabi za vse primere v življenju; kajti tekla je k meni od Očeta, iz srca za vas, zato sem jo Jaz tudi ljubeče sprejel!)

139. Molitev za odrešitev ubogih duš

1 Pokliče naj se z imenom tisti ali tista, za katere se želi prositi, in naj se jim reče, da naj to molitev molijo zraven. V pol minute so zagotovo prispeli. Sedaj moli, združen z duhom:
2 Oče, ljubi Oče, usmili se Ti mene in pomagaj mi, Svojemu nedoraslemu otroku, ki ni vreden izgovoriti Tvojega najsvetejšega Imena, niti se imenovati Tvoj otrok, ki pa kljub temu čuti tako mogočno ljubezen do Tebe, o Ti najbolj ljubeči Oče, čutim se okrepljen s to ljubeznijo in si upam iskati Tvoje najsvetejše obličje in Te v vsej ponižnosti in v največji ljubezni prositi: »O Ti ljubi Oče, Ti ukaži meni, da pridem k Tebi; kajti poglej, moje srce hrepeni po Tebi in mojo dušo žeja po vodi življenja, ki si jo Ti obljubil dati tistim, ki Te ljubijo, in Ti si vendar tudi rekel: Pridite k Meni vsi, Jaz vas hočem poživiti. Saj si nam vendar dal tudi Svojo Besedo in rekel: Vse, kar boste prosili Očeta v Mojem imenu, to vam hočem dati. In zato, o ljubi nebeški Oče, prihajam jaz, revni nevredni otrok, k Tebi, da kot prvo od Tebe izprosim, da mi Ti hočeš odpustiti moje grehe in mi očistiti moje revno srce vse nesnage ter mi podariti novo srce, v katerem si Ti, o Oče, hočeš narediti bivališče. To, ljubi Oče, je moja prva in edina prošnja Tebi. Če me boš milostno hotel uslišati, Te hočem v hvalo Tvoje ljubezni večno slaviti, se Ti zahvaljevati, Te ljubiti. Vendar naj se tudi tukaj zgodi le, kot vselej, Tvoja najsvetejša volja sama. Amen.« (ChtS. št. 43 - (1*)
3 Ko je ta molitev ali sploh moljenje ali poučevanje (35*) pri koncu, potem naj se reče: V imenu Jezusa pojdite spet nazaj, od koder ste prišli, in nepoklicani ne prihajajte več nazaj! Ali: In pridite, ko vas bom spet poklical! Tega naj se ne pozabi reči, kajti manj ko je duhov okoli ljudi, bolj mirno se spi.

140. Molitev v žalosti 
Narekovano Ftancu  Šumiju, Gradec, 2. novembra 1899

Ah, moj Oče, poglej me, revnega otroka, v kako žalosten položaj življenja sem zašel. 
Dnevi mojega bivanja mi postajajo v nadlogo, v zoprnost, vse diha odpor do življenja! Oče, ah ljubi Oče, tako ne more iti naprej, saj ginem od žalosti in odpora do vsega; nič me več ne veseli, vse mi postaja zoprno in življenje nima več nobenega čara zame!
O Oče, ne pusti več dolgo stiskati mojega srca in naj ga brezljubni svet ne stiska več dlje; kajti sicer bom preminil od žalosti nad svojim bivanjem.
Ti Oče, Ti moja edina ljubezen, moje edino upanje, Ti moje življenje, daj priti svetlobnemu žarku Svoje usmiljene ljubezni in me dvigni iz teme mojega mučnega tuhtanja in razmišljanja v srcu!
Ti Jezus, moj edini Odrešenik v mučni srčni žalosti, pridi k meni!
O pridi, ljubi Oče, in poglej name, Svojega žalostnega otroka, ki Te hrepeneče pričakuje, da bi bil osvobojen duhovne bolezni, ki se bo le po Tebi umaknila iz mojega srca.
Pridi, ljubi Oče, pričakujem Te z vsem zaupanjem, saj Ti si moj zdravnik duše,
Ti si moja ljubezen in moje življenje! Vse na svetu je odmrlo zame, nič me več ne veseli; Ti edini, moj Oče Jezus, si moje sidro upanja!
Na Tebe, Ti moja ljubezen, da, na Tebe samega čakam! Pridi, pridi in daj žareti soncu Tvoje ljubezni in Tvoje radosti vame, in jaz bom zopet oživel v Tebi, moj najbolj ljubljeni Jezus! Amen.

147. Jezus Ti moje življenje 
Narek M. S., Gradec, 2. oktobra 1894

Jezus, Jezus, Ti moje življenje, Ti moja edina zemeljska sreča! Tebi, moj Jezus, sem predan od tega trenutka dalje!
Čeprav stojim osamljen in zapuščen na teh zemeljskih tleh, vendarle ne morem dojeti ljubezni, ki mi jo daješ spoznati v srcu!
Žalost me drži oklenjenega, pa tudi mračna in pusta osamljenost; tolažba mi je le: Pridobil sem si svojega Jezusa - Svojega Prijatelja, tukaj sedaj in v večnosti. Amen.

148. Molitev angelov za grešnike sveta

O Gospod, Ti potrpežljivi, najbolj ljubeči Oče nas vseh! Pusti Svojemu Duhu ljubezni priteči navzdol na ta zablodeli človeški rod, ki je, povsem pijan od svetnih poželenj, popolnoma pozabil na Tebe! Pusti jim svetiti luč Tvoje ljubezni, Tvojega usmiljenja; podeli jim uvid v Tvoje nespremenljive zakone materialne in duhovne narave, da si ne bi nenehno, grešeč proti njim, sami pripravljali nesreče in stiske! Pusti jim razumeti, da bi jih bratovska in sestrska ljubezen - ta šibak odmev Tvoje neskončne Očetovske ljubezni - morala povezovati med seboj, in naj sovraštvo, častihlepje ter gnusna sla po dobičku ne bodo gonilna sila vsega njihovega delovanja in s tem vir vsega trpljenja. Pusti svetiti Svojo luč spoznanja, da bo izginila tema, v katero so jih zapeljali napačna vzgoja in napačni religiozni pojmi! Blagoslovi, o Oče, Svoje zablodele otroke, ki so, četudi zablodeli, vendarle Tvoji otroci, Tvoje stvaritve! Daj jim mir in pokoj, da jim bo lahko svetila večna luč Tvoje ljubezni! Amen.

149. Prošnja za ljubezen, usmiljenje in milost

O najbolj ljubeči, sveti Oče, Tebi se zahvaljujemo, Tebe ljubimo, Tebe hvalimo; kako neizrekljivo dober si Ti, o sveti Oče! Tebi edinemu bodi vsa hvala, vsa zahvala, vse slavljenje in poveličevanje! In Tebi tudi vsa čast, vsa ljubezen, vso molitveno čaščenje, vsa veličastnost in moč v vse večnosti!
Ne odtegni nam, ki se imenujemo Tvoji otroci, a smo v resnici le sami grešniki, Svojega usmiljenja, Svoje svete ljubezni in Svoje svete milosti; blagoslovi nas, gani nas in vodi nas, izostri naše čute in zmehčaj naša trda srca, da bi postala ljubezniva kakor med, in razširi naše ozke prsi, da bodo lahko nenehno sprejemale vedno več in več prave ljubezni iz Tebe, o sveti Oče!
Daj nam tudi vsakdanji blagoslov, da bi z njim zmogli Tebi edinemu v veselje praznovati današnji in vsak naslednji dan v vsej ljubezni do Tebe; in naredi, da Te bomo od dne do dne dostojneje imenovali svojega ljubega Očeta ter Te nato tudi s čistejšim srcem ljubili in s čistim jezikom slavili.
O Ti dobri, ljubi Oče, bodi in ostani nam večno isti sveti, ljubeči, dobri Oče, kakršen si nam bil že od večnosti sem, Amen; Tvoja sveta volja, Amen; Tvoja ljubezen, usmiljenje in milost, Amen. (ChtS. 1C. 167, 4-7 (1*)

150. Molitev za Božjo milost 
Mathias Allmer v Gradcu, 4. januarja 1897

O najsvetejši, najbolj usmiljeni, najbolj ljubeči Bog Oče v nebesih! Ti si iz ljubezni do nas, šibkih ljudi, ustvaril nebo in Zemljo in vse, kar obstaja, ter po Svojem utelešenju, Svoje grenko trpljenje in smrt na križu v Jezusu Kristusu odrešil duše vseh ljudi pred večno smrtjo. Mi, revni ljudje, Te otroško prosimo, o Gospod in Oče, usmili se nas; kajti trdno verujemo, da si le Ti - o Gospod in Bog - naš najbolj ljubeči Oče.
Prav tako Te prosimo, daj naši šibki ljubezni do Tebe in do bližnjih postajati vedno večja in močnejša, saj le prava ljubezen lahko pripelje naše duše nazaj k Tebi, o Oče, iz tega preizkusnega življenja. Ker pa brez Tvoje svete volje ne moremo storiti in delovati ničesar dobrega, Te prosimo za Tvojo Božansko milost, da bi zmogli svojo lastno voljo popolnoma podrediti Tvoji sveti volji, saj le tako povsem zaupljivo upamo od Tebe, ljubi Oče Jezus, zadobiti nam obljubljeno večno življenje.
Človekovo srce si Ti, o sveti Bog Oče, že od večnosti določil za Svojo živo cerkev, kjer naj bi se vžgala ljubezen do Tebe; mi, Tvoji šibki otroci, Te prosimo, o Gospod in Oče Jezus, pomagaj nam ta tri okna ljubezni do Tvoje cerkve: ponižnost, krotkost in potrpežljivost nenehno ohranjati čista. Ljubi Oče, prosimo Te tudi: Vžgi naša srca s Svojo ljubeznijo, da postanejo čista in ljubezniva, ter si vzemi Svoje sveto bivališče v srcu Svojih otrok; in varuj jih pred duhovnim padcem, Amen.

151. Zahvalna in ljubezenska molitev k Bogu Očetu 
Narekovano Jakobu Lorberju, 4. julija 1844

Ko si Ti, o Bog, ustvaril ta svet, tedaj si že poznal vse, kar tako Tebe kot tudi nas čaka na svetu. Pa vendar Ti - neskončno dobri in veliki Bog in Oče - nisi umaknil Svoje roke od nas in od naše zemeljske domovine, temveč si v nenehni ljubezni zbiral material za materialom, da bi nas razveselil s toliko dobrim in toliko lepim. Da, Ti si prav na našem svetu Svojim stvariteljskim idejam Svoje neskončne ljubezni nadel krono s tem, da si našo zemeljsko domovino okrasil s tisoči in spet tisoči cvetlic, rastlin in podobnega.
Že zaradi tega samega bi bila naša dolžnost, da ne mislimo na nič drugega kot le Nate in polni hvaležnosti preminemo (se izlijemo) ob Tvojih ljubih nogah, ki so v svoji ponižnosti tako vzvišene; saj so stopale na tla prav te Zemlje, na katero si Ti izlil celotno mero Svoje ljubezni. In mi otroci, mi nismo vredni, da bi tudi mi hodili po tej Zemlji! Pa vendar si nas Ti postavil prav nanjo.
O Gospod in Oče, Ti Neskončni, stoj nam ob strani, da Ti postanemo vsaj v tisočem delu majhno pikico bolj podobni, in nas blagoslovi s Svojo sveto ljubeznijo, da ne propademo! O ostani nam s Svojo sveto ljubeznijo, Ti Oče ljubezni, Ti Gospod ljubezni, Ti Bog ljubezni, Ti Ljubezen ljubezni, Ti večna ljubezen! Amen, Amen, Amen.

152. Predanost v Gospodovo voljo 
Narekovano M. S., Gradec, 14. februarja 1897

1 O Gospod, poglej, Ti si me opremil s svobodno voljo. Jaz pa sem neveden in nespreten; tega daru ne znam uporabljati tako, kot Ti to prepoznaš za najboljše za moj cilj. Zato, ljubi dobri Oče Jezus, vzemi mi mojo svobodno voljo, da ne bi morda storil česa takega, kar bi Te utegnilo ovirati v Tvojem velikem delu, ki si ga začel za našo odrešitev! Vzemi nazaj to, kar si mi dal, in me naredi za Svojega služabnika; da Ti bom zvesto pomagal graditi, ne pa stal na poti.
2 Zato, o dobri Oče, sprejmi ta dar od mene in v Tvojih rokah bo ta dar postal veliko mogočno delo, ki bo postalo velikansko takoj, ko Ti združiš voljo vseh otrok v Sebi. -
Z veseljem, o Gospod, o dobri Oče, Ti dajemo vse to, kar imamo, da boš Ti velik in mi majhni; kajti za nas je velikost vendarle nekoristna, ker je ne znamo uporabljati.
3 Zato poglej milostno na nas, varuj in zaščiti nas! Tedaj svobodne volje sploh ne potrebujemo in smo tako povsem podobni pokornemu otroku, nad katerim imaš Ti, o Oče, Svoje veselje, Amen.

153. Darovanje srca
A. K. v Münchnu 1898

Ljubljeni Odrešenik, Ti moje življenje, o sprejmi Ti sedaj mojo molitev! Poglej Ti milostno in usmiljeno to majhno srce, ki kliče k Tebi. Daj mu, kar bi rado doseglo: Luč ljubezni in resnice, da se k Tebi popolnoma obrne, in po Tebi ravna svoje celotno življenje
O Ti moj Odrešenik, Ti moje vse, Ti moje neizmerno hrepenenja sveti cilj, v Tvojem ljubem Očetovem očesu mi daj spoznati Tvojo voljo; ljubeč otrok, preprostega uma, Tebi želim služiti vekomaj, v zvesti čistosti, tihi ponižnosti, v vzvišeni vnemi, jasno in resnično!
Tebi hočem popolnoma, da, povsem pripadati, moj vroče ljubljeni Oče Ti! Da, povsem in do konca se v Tebi utemeljiti, v Tvojem miru svetega spokoja – O, sprejmi Ti moje celotno bitje v vseh njegovih majhnih vlaknih, in dopusti, da bo od te ure naprej na veke povezano s Teboj!« Amen.

154. Petkova molite 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 17. oktobra 1899

1 O moj Jezus, Ti moj Oče, Ti moj Stvarnik od večnosti! Poglej name, Svojega ljubečega otroka, ki poln ljubezni do Tebe, Tebi moj Odrešenik in osvoboditelj, dviga svoje žalostne oči navzgor, popolnoma se zavedajoč svoje nevrednosti zaradi svojih grehov, ki jih je skozi svoje celotno življenje nenehno grešeč storil proti Tebi ter užalil Tebe, Ti Božanska ljubezen in usmiljenje. Ljubi Oče, Ti si na križu pretrpel grenko smrt za moj izvirni greh in si me ga očistil, pri katerem sem jaz že kot duh v duhu Adama sogrešil ter s tem prispeval k Tvojemu grenkemu trpljenju na poti proti Golgoti, kjer si moral prestati strašno trpljenje vseh trpljenj ljudi, ki si ga naložil nase. O moj Jezus! Kako strašna so poročila o Tebi, preden si za nas vse, izdahnil življenje na križu! -
3 Kdo lahko brez ganjenosti gre mimo pod Tvojim križem, kdo ne bo sočutno in poln obžalovanja nad svojimi grehi planil v jok ter objokoval svojega Stvarnika in Odrešenika na križu, ki poln bolečin in prekrit s krvjo v grenki zapuščenosti kliče k Svojemu nebeškemu Duhu Očeta: Moj Bog! Moj Bog! Zakaj si Me zapustil!? Ko je telo - prepuščeno svoji usodi - moralo umreti, da bi zadostilo Božanski pravičnosti in svetosti proti prevzetni neposlušnosti, ki jo je materija tega telesa v Adamu zagrešila. Da, Ti moj dobri Oče Jezus, kdaj se bo moja duša tako ponižala, da bo v pravi ustreznosti pripadalo Tvojemu ponižanju zame!? Noben človek ni sposoben prenesti teh strašnih duševnih in telesnih bolečin, ki so bile naložene Tebi in kako si jih Ti moral prenesti! Kdaj bom svoj dolg do Tebe odplačal s tisto globoko vdanostjo Bogu, kot si jo Ti zame prestal!? O moj ljubi in dobri Oče, poglej name s Svojimi ljubečimi očmi in mi daj globoko resno občutiti in zaznati velike in neopisljive bolečine, veliko zasmehovanje, norčevanje in zaničevanje, ki si jih moral zame prestati, da bi mi zopet pridobil zveličanje in sinovstvo (otroštvo), katero sem z izvirnim grehom izgubil!
2 O Oče, kako nehvaležen je človeški rod do Tebe! In kako ljubeče in ljubezni polno Ti ravnaš z nami!? Da, mi bi morali vsak dan objokovati svojo grešnost! Vsak dan bi morali Tebe prositi za usmiljenje do naše slepote, v kateri tičimo do polne mere, saj se ne trudimo poiskati svojega zatočišča pri Tebi, našem edinem Zdravniku duš! Pridi, ljubi Oče, k meni ubogemu grešniku in napolni moje srce z najgloblje resnim obžalovanjem in skrušenostjo srca, da bom težo svojih grehov popolnoma resnično prepoznal ter jih obžaloval in objokoval, ter jih v popolnoma resnem namenu obžaloval in ne bom več grešil! Da bi bil Ti, ljubi dobri in usmiljeni Oče in Odrešenik Jezus, Ti moja ljubezen, moje življenje in moje vse na svetu, vsaj nekoliko potolažen za Svoja neizrekljiva trpljenja zame. O Oče, grehi me vlečejo k svetu materije, pa vendar Tvoja ljubezen nima meja! Kdaj, o Oče, bom sposoben vsaj malo Tvoje ljubezni in skrbi z lastno vračajočo se ljubeznijo kot svoje povračilo Tebi povrniti!? Nikoli, nikoli mi to ne bo mogoče, saj me Ti vsak dan zasipaš z novimi darovi ljubezni. In jaz, kaj delam, kaj lahko storim, da bi Tvojo neskončno ljubezen in izkaze milosti vredno priznal ter Te hvalil in slavil za to?!
3 Nebo in zemlja naj Te hvalita in slavita, o Oče Božje ljubezni, zaradi te velike milosti in usmiljenja! Zato, o moj najbolj ljubeči, najsvetejši Oče in Odrešenik, pridi k meni, Svojemu ljubečemu otroku, in dopusti, da te ljubkujem v duhu moje ljubezni do Tebe! Dopusti se objeti v duhu moje predanosti v Tvoje ljubeče vodstvo nad mojim življenjem in mojo usodo! Srce plamti v ljubezni in ta se prebuja navzgor k Tebi, Ti moj veliko ljubljeni Oče in Odrešenik Jezus! O vi angeli nebes, vi kerubi in serafi, hvalite in slavite ljubezen večnega Očeta do Svojih otrok! Da, hvalite in slavite Njega, Veličastnega v veličastnosti nebes, z mano, vi izvoljeni bratje in sestre v nebesih Božanske ljubezni, na stopnicah prestola Kralja večnosti Božanske ljubezni in milosti! O slavite in poveličujte Njega, dobrotnega Očeta med Svojimi otroki, vi svetleča nebesa nebes Božanske veličine in svetosti! Da, združite se, vi vsi, katere ljubezen najobzirnejšega Očeta neskončnosti osrečuje z Njegovo milostjo in jih je povzdignila v nebeške blaženosti! Kajti le takrat bo Očetova ljubezen dostojno povišana, cenjena, poveličevana in posvečena, ko bomo vsi Tvoji otroci enodušno (v en glas) prinesli hvalnico, hozano in alelujo večnemu Očetu ter Njega polni najgloblje ganjenosti pritisnili na svoje od ljubezni žareče srce. Amen.

155. Pot trpljenja (Pasijon)   
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 4. avgusta 1899

1 Ura je bila devet zjutraj; življenje velikega mesta Jeruzalem je bilo kakor v uporu proti sovražnikom. - Vse je kričalo, vriskalo in jokalo, kajti veselje in neskončna zaprepadenost, žalost in tesnoba so napolnjevali srca množice, ki se je premikala kot grmeče bučanje in se vila skozi uličice in ulice mesta.
2 Množica ljudstva je bila opazno vznemirjena, ker so z Mano, njihovim Ljubljencem, ravnali kot z zločincem, zato je bilo slišati najrazličnejše klice negodovanja proti tempeljskim duhovnikom, ki so ponosno korakali za skupino rabljev in vojakov ter veselih obrazov živo razpravljali in Me zmerjali.
3 V tem vrvežu prerivanja sem ter tja, kričanja in zmerjanja zaradi pritiska ljudstva, ko se je človek komajda zmogel preriniti skozi, smo si končno uspeli priboriti toliko prostora, da smo lahko šli skozi in naprej.
4 Toliko bolj sem bil Jaz sedaj tarča splošnega preklinjanja in jeze tempeljskega ljudstva, ki Me je vodilo in se je pred svojimi gospodarji hotelo posebej izkazati s tem, da je z Mano ravnalo zelo nizkotno, Me obmetavalo z različnimi besedami prezira ter Me suvalo sem ter tja, kakor da bi bil to plen dneva.
5 Ubogo, Meni naklonjeno ljudstvo je jokalo zaradi teh nizkotnosti, in če ne bi na obeh straneh korakala močna rimska vojaška enota za zaščito tempeljskih duhovnikov in tempeljskega ljudstva, bi prišlo do uličnih bojev in prelivanja krvi; kajti marsikatera pest se je stisnila od ogorčenja nad tem slabim ravnanjem z Mojo osebo, saj nikoli nisem storil ničesar, kar ne bi kazalo ljubezni kot temelja Mojega delovanja.
6 Duhovniki so se veselili svoje žrtve, ki so jo dobili v svoje roke, in veselili v zmagi teme pekla svojega srca nad lučjo Božanske resnice, ki se je zdelo, da se zatemnjuje na obzorju človeške peklenske narave v delovanju zla. Svojo krvoločnost so hoteli utišati v kopeli zločinov svojega srca na najnedolžnejši žrtvi sveta! Zapleteni v svoja sprevržena srčna poželenja so se radovali nad žrtvijo svojega zločina, ki je bila kot jagnje peljana v zakol.
7 O vi izrodki pekla v človeški podobi, kaj vam je storilo nedolžno jagnje, da se tako peklensko veselite videti Njegovo kri in doživeti Njegovo smrt!? Kaj je ubožni človek zagrešil, da s takšno silovitostjo zahtevate Njegovo smrt!? O vi hudodelci peklenske narave v človeški podobi, brez usmiljenja do ubogega nedolžnega bitja, ki nikoli nikomur ni storilo žalega, temveč vsem le dobro v življenju.
8 Sedaj si natančneje oglejmo grozljive prizore, ki so se odvijali na ulicah Jeruzalema, ko se je z Mano dogajala ta grozljiva drama groze! - Zvezan kot kakšen veleprestopnik, sem bil suvan sem ter tja, voden naokoli kot največji podlež in obtoževan ter obložen z vsemi mogočimi lažmi, da sem Jaz storil to in ono, kar Mi v resnici nikoli ni prišlo na misel, da bi storil!
9 Že na sodnem dvoru Kajfe pretepen, zasmehovan, popljuvan in obravnavan kot mrhovina zla, sem moral Jaz z oteklim obrazom od klofut in udarcev po licih ter povsem umazan od svinj v človeški podobi poslušati vse nepravičnosti farizejev in njihovega spremstva, ki so Me za vsako ceno na svetu hoteli odpraviti na tisti svet.
10 Jaz sem molčal pri vsem tem; kajti za to je šlo, da Jaz, trpeč za vse, z obrazom jagnjeta mirno, tiho in nedolžno pretrpim tudi najbolj strašno od strašnega, najbolj grozljivo od grozljivega - tako kot jagnje, ko ga peljejo v zakol - da bi odrešil človeški rod velikega greha proti njegovemu Bogu in Gospodu, da bi velika vrzel med Očetom in otrokom spet izginila ter se utrla ravna in gladka pot k Očetu.
11 Grozljivo je bilo poslušati, kako je ponorela tempeljska drhal okoli Mene klela in se veselila s svojimi brezsrčnimi gospodarji, tempeljskimi duhovniki in njihovim spremstvom, nad Mojim uboštvom in Mojo bližajočo se strašno usodo.
12 Potem ko sem bil voden sem ter tja, od Poncija Pilata k Herodu in od tega spet nazaj, je napočil čas groze Zame. Poncij Pilat, ki se je znašel v škripcih, ker Mi ni mogel pomagati, je prišel na strašno misel, da bi po vzbujanju sočutja dosegel Mojo izpustitev. Zato Me je dal bičati po rimskem načinu. Ta način bičanja je bil v tem, da so tistega, ki je bil obsojen na to kazen, slekli do golega, ga privezali k stebru in nato neusmiljeno tolkli po njem tako dolgo, dokler ni bilo celotno telo raztrgano in oblito s krvjo.
13 In tega načina bičanja sem bil deležen tudi Jaz. Vsak udarec Mi je prodrl v globine občutenja! Telo je začelo otekati, rdeče obarvana kri se je spreminjala v črno, koža je pokala tu in tam in kri je tekla v potokih z Mene, tako da sem bil povsem ranjen, otekel in prekrit s krvjo.
14 Ker hudičevi brezsrčnosti to ni bilo dovolj, - ko so rimski vojaki slišali, da sem bil Jaz označen za kralja Judov, jih je njihovo sovraštvo do Judov pripeljalo na grozljivo idejo, ki jo je peklenski svet duhov, ki se je ob tem zabaval, podpihoval s svojimi šepetanji, da bi Me v zasmehovanje judovskega ljudstva okronali s trnovo krono.
15 Spletli so torej trnovo krono iz akacijevih vej in Mi jo nadeli na glavo, ter s trstiko, ki so Mi jo nato dali v roko kot žezlo, v Mojo glavo zabili trideset od dvainsedemdesetih trnov.
16 O otroci! To je bilo strašno; neizrekljivo je, kakšne bolečine sem pri tem pretrpel, ko so koničasti trni, med katerimi so bili trije smrtonosni, prodirali v Mojo sveto glavo, pri ušesih v možgane! Vendar sem Jaz preprečil, da bi zaradi tega umrl, ker sem moral Jaz kelih trpljenja, kot je bil po prerokih vnaprej napovedan, okusiti in izpiti do dna! 
17 Od bolečin bi se zgrudil, če Me ne bi Moja Božanska narava držala pokonci! - Kri Mi je sedaj tekla z vseh strani z glave, katero sem, kolikor Mi je je prišlo do ust, hlastno sesal, da bi pomiril strašno rano in mrzlico bolečine, ki je hotela Moje telo požreti kot ogenj.
18 In kaj so ti nečloveški rablji počeli naprej? Potem ko so Mi trnovo krono s trstiko zabili v Mojo glavo in Mi jo dali v roko kot kraljevo žezlo, so Me prisilili, da s trnovo krono in sramotnim žezlom stojim tam kot kralj, nato pa so položili Moja oblačila k Mojim nogam, pokleknili nanje ter Me pozdravili s peklenskim sramotilnim smehom: Pozdravljen, Ti judovski kralj! Sedaj Te ne bo več mikalo igrati vloge kralja; kajti to Ti bo upajmo zadostna lekcija, kako mi Rimljani opravimo s takšnim potepuhom, kakršen si Ti.
19 Glejte, otroci! To je bilo najgloblje ponižanje in prezir, ki sem ga moral poslušati Jaz, vsemogočni Bog in Gospod ter Kralj sveta! - Jaz sem molčal, saj sem že vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo; zato sem bil Jaz pripravljen vse molče prenesti.
20 Sedaj so Me odvezali, Mi v Mojo še večjo sramoto vrgli čez ramena rdeč plašč, kot domnevni kraljevi plašč in Me spet odvedli pred Pilata. Ko Me je ta zagledal, kakšen sem bil videti, se je zgrozil od strahu in nehote izustil mogočen klic: »Ecce Homo!« to pomeni: Glej, človek! s čimer je hotel reči: Mar nimate nobenega usmiljenja z Njim sedaj v tej strašni podobi!?
​​​​21 Toda farizeji in njihovo spremstvo niso imeli srca, ne čuta in so zavpili: Na križ z Njim! in se ob tem obnašali kot krvoločni psi!
22 Sedaj je Pilatu prekipelo potrpljenje! V najvišjem ogorčenju in divji od jeze si je javno umil roke pred vsem ljudstvom in z grmečim glasom rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega Pravičnega, kajti po našem zakonu je On nedolžen; po vašem pa naj bo kriv!? - Vzemite torej svojega zločinca, ki je pravičnejši od vas, in Ga obsodite!«
23 In tako sem moral nositi sramotni križ za vas vse! In bil sem križan med dvema roparskima morilcema kot največji med njimi - in vendar nedolžen kot jagnje! -
24 Strašen je bil pogled na Moje telo, ki je zaradi brezsrčnega trganja oblačila z Njega, ki je med nošenjem križa prodrlo v rane, vpijajoč kri in se lepilo nanje, ponovno pokazalo vse sveže rane. Na novo so začele silovito krvaveti in izvabljati zadnjo kri iz telesa.
25 Napol mrtvega so Me dvignili v višino in sedaj se je peklenska igra farizejev in njihovega tempeljskega ljudstva začela znova: Stopi dol, Ti Božji Sin! Stopi dol, če si Ti kralj Judov! Tedaj bomo verovali Vate. Drugim je On pomagal, Sebi Samemu ne more pomagati! Sedaj naj Mu pomaga Jehova, če ima On veselje nad Njim!
26 O otroci, to so bile odločilne besede najglobljega zasmehovanja, ki so Moje srce do konca ogorčile! Moral sem uporabiti Svojo zadnjo moč ponižnosti, ljubezni in usmiljenja, da sem to zasmehovanje zdržal! Kajti če ga ne bi zdržal, bi stopil s križa, kot da se Mi ni nič zgodilo, in kot mogočni Bog in Sodnik bi Jaz pretresel svet v njegovih temeljih - in z njim celotno stvarjenje - ter ga spremenil v atome in uničil!
27 Vendar sem Jaz zdržal in umrl za vas s to strašno ter bolečin in sramote polno smrtjo na križu, da bi vas odrešil pekla, v katerega ste zašli zaradi izvirnega greha! –
28 Da, otroci, nositi sem moral težek sramotni križ za vas. - Jaz, Najvišji, sem moral prestati najbolj grozljivo trpljenje in bolečino za vas! - Končno sem umrl kot „Mož bolečin z Golgote“ - in Svoj človeški duh - poduhovljen - izročil nebeškemu Očetu duha ter se spustil v predpekel, da bi oznanil veliko svetovno duhovno zmago nad Satanom!
29 Ljubi otroci, ko bi vi vedeli, kakšen vrisk, žgolenje in hvalospev je takrat napolnil celoten svet duhov! Prelili bi se v potokih solz ljubezni in veselja! - Kajti vriskanje in veselje sta bila neopisljiva - in hvalospev velikega Jahveja je v celoti prežel vse prostore sveta duhov! 
30 Videti Mene, svojega Kralja, svojega Boga in svojega Očeta, je bilo pretresljivo za njihova srca. Da, videti Njega, na katerega so čakali tisoče let, Njega nenadoma videti stopiti v njihovo sredo v nebeški veličastnosti, – to je bilo preveč prevzemajoče za očake in njihove potomce! Hozana in aleluja velikemu Kralju! zmagovalcu nad smrtjo in peklom! je donelo iz milijonov in milijonov grl proti Meni. - Vse se je gnetlo okoli Mene in Me hotelo dobro pogledati; kajti Jaz sem jim prinesel odrešitev od dolgotrajnega pričakovanja in prinesel sem jim spet Božje otroštvo, vez, ki od Adama sem med Bogom in Njegovimi otroki ni več vidno obstajala! - Od tod njihovo upravičeno veselje, njihovo vriskanje, njihovo hvaljenje in slavljenje vsemogočnega Jahveja, ki jih je odrešil in jim spet podaril življenje v Bogu. –
31 Otroci! Hvalite in slavite tudi vi Jahveja v Jezusu, svojega Očeta, in Ga poveličujte z izpolnjevanjem Njegovih zapovedi ljubezni, da bo ena čreda in en pastir! Amen.

156. Sabatni psalm  
Narekovano prek Francu Šumiju v Zürichu, 25. julija 1904

1 Poveličujte z nami, vi od svetlobe žareči duhovi nebes, svetega Očeta, ljubezen v Bogu, kot večnega Stvarnika zvezd, sonc, ljudi, angelov in duhov, ki vas je poklical v življenje sveta.
2 In vi, sijoči svetovi nebeškega Očeta! Vi od svetlobe žareča bitja vsemogočnega Boga! Hvalite in slavite ljubezen večnega Očeta, ki vam je dal življenje iz Sebe!
3 Ljubezen, ti žareča hči nebes, zažari v svojih osrečujočih bitjih in poveži nebo ter Zemljo, da bomo dostojno poveličevali Očeta v Njegovi neskončni dobroti do nas.
4 In ti, človek, kot najsvetlejša zvezda v Očetovem stvarjenju! Povišaj se in tudi ti v duhu otroške ljubezni ljubeče objemi Očeta v Jezusu ter Ga hvali in slavi, poveličujoč Ga v Njegovi ljubezni in dobroti do tebe.
5 Kajti ti si Očetova skrb; ti si Očetov ljubi otrok, ki te je iz Sebe ustvaril in te kot dragocenost Svoje ljubezni postavil v Svoje stvarjenje. Zato Ga hvali in slavi, ti misleče bitje, kot krono Njegovega stvarjenja! Kajti ti si Očetov ljubljenec in Njegov Božanski otrok!
6 O otroci, poveličujte svojega nebeškega Očeta, ki vas je kot otroke Svoje večne ljubezni ustvaril v življenje, da bi Očeta ljubili; in živeli; in uživali sadove Božanskega življenja, ljubezni v vas!
7 Zato hvalite in slavite svetega Očeta vse dni in vedno! Posebej pa ob večno se vračajočem Očetovem sabatu, ki ga je On utemeljil kot sedmi dan stvariteljskega obdobja milijonskih let!
8 Da, poveličujte Očeta ljubezni, ki vam je utemeljil dan posvečenja vašega grešnega življenja in vam dal priložnost, da v ljubezenskih molitvah govorite z Očetom in živite v Bogu.
9 Toda ljubite, hvalite in slavite Očeta v vas! Kajti tam je Njegova cerkev, kjer po ljubezni hrepeneča srca v ponižnosti k Očetu dvigajo svoja hvaležna in od ljubezni goreča srca ter Njega kot Očeta ljubezni častijo z molitvijo od solz žgočimi očmi in v ljubezni prinašajo svoje želje srca!
10 Otroci! Združite se v visoko valovito ljubezen do svetega Očeta in Ga hvalite, slavite ter poveličujte z vsemi tistimi ljubečimi angeli, duhovi in ljudmi v neskončnem prostoru sveta, ter Mu prinesite naproti hvaležno srce, polno od ljubezni žareče ponižnosti, kajti le tako ste našli Očetovo srce, ki nato v Svoji Božanski ljubezni zažari proti vam.

157. Hvalospev v duhu Visoke pesmi 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 17. avgusta 1899

1 Nebesa, veselite se, Oče odhaja ven k Svojim otrokom na Zemljo! Vriskaj od veselja, ti hči Siona (36*), tvoj Kralj prihaja drugič k tebi! Vriskaj od veselja in veseli se, ti ljubezen do Očeta v preprostem oblačilu! Ti si izbrana, da boš kraljica sveta! Ti si najlepša med vsemi hčerami nebes, ti si izbrana nevesta nebeškega Kralja! Ob tvojih prsih radostno vriskajo narodi Zemlje in se veselijo svoje ljubeznive sestre v nevestinem oblačilu!
2 Ti si najlepša cvetlica sveta! Tebe ljubi Kralj narodov Zemlje! No torej! Vstani in osreči ljudi s svojim prijetnim vonjem, kajti lepšega svet nima več! Pridi, ti lepa cvetlica iz Sarona, pridi, ti okras nebeškega vrta! Tvoj prijetni vonj osvežuje srca ubožnih in bogatih in nihče ni prikrajšan za Tebe.
3 Ti bela narcisa v deviškem oblačilu, ti hči Kralja ljubezni nebes, kje se mudiš, lepa nevesta Kralja, ti lepa narcisa nebeškega vrta?
4 Pridi k nam, ti lepa Očetova hči! Pridi zelo kmalu in osveži srca svojih bratov! Kajti oni te pričakujejo ob potoku, oni te pričakujejo ob izviru Očeta ljubezni. Vsi narodi te hočejo videti, kajti nobena ni lepša, kot si ti!
5 Oče te je izbral, da boš nevesta narodov. Tebe ljubi Oče in zato te je On postavil za kraljico sveta. Da, tebe »ljubezen do Boga in do bližnjega«, ti si Očetova hči, ti si kraljica nebes in nevesta narodov! Ti si lepa cvetlica iz Sarona, bela narcisa v deviškem oblačilu, določena, da boš večna kraljica narodov (37*)!

158. Molitev za samomorilce  
Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 27. januarja 1897

O Ti moj neskončno dobri Oče, prihajam k Tebi in Te prosim za milost za tiste uboge otroke, ki jih je iz prevelikega obupa Satan pahnil v smrt. O veliki Bog, usliši mojo molitev, ki jo iz najglobljega srca pošiljam navzgor k Tebi, Ti usmiljenje in ljubezen nebes. Oče, Ti si tako dober, zato Te prosim, poglej milostno tudi na tiste otroke Zemlje, ki morajo sedaj onkraj vztrajati v temi, in jim pošlji žarek Svoje ljubezni, da se v njih polagoma prebudi misel: Ljubi Oče, poglej milostno dol name in dovoli, da moja molitev pride k Tebi, ter daj, naj jim vzide luč ljubezni; dopusti, da počasi postane svetlo v njihovih dušah! 
To Te prosim, Ti veliki Bog ljubezni, dobrote in usmiljenja! Tvoj grešni otrok Te prosi za milost za uboge, v smrt pahnjene duše. O ljubi Oče, usliši jo! Amen.

Nota bene: Ljubi otroci, to morate moliti vsak dan! Jaz vam pravim, človeška duša, ki je iz lastne volje odšla v smrt, mora onkraj veliko let tavati naokoli v temi! - O kako ubog je takšen človek, ki se sam pokonča. Satan pahne ljudi v prepad pekla zaradi greha in jim izropa vsako misel na Mene; tako trdno jih drži. Otroci, molite vsak dan zanje! Molite iz ljubezni do Mene, iz ljubezni do bližnjega in posvetila se jim bo luč.

159. Pozdrav materi Mariji. 
Narekovano v Berlinu, 20. aprila 1899 - E.u.J. II, 148

Marija, mati našega Gospoda, Tebi je svetila zvezda ljubezni. Kot prva si ga smela ugledati, Sina, na katerem gradimo mi vsi. O, velike milosti si bila vredna: Kdo je bil tako visoko počaščen kot ti? Toda ko so Njega pribili na križ, Njega, ki si ga ti, o Ljubezniva, nosila, je pod težo trpke bolečine globoko vztrepetalo tvoje sveto, zvesto materinsko srce. Upamo, da te bomo nekoč tam videli stati ob tvojem Sinu, ko nas bo Oče poklical kot naš dobri, zvesti Pastir: »Pridite; vse ve, moje ovčice, in prebivajte v mojem hlevu ljubezni.« Kdor zvesto nosi Gospoda v svojem srcu in goji pravo ljubezen do bližnjega, temu On tudi nikoli ne bo rekel: »Nisi nosil Mene, ampak le samega sebe.«
Sedaj hočemo iz vsega srca radi Njemu slediti kot dobremu Gospodu. Zato bodi, Marija, v ljubezni pozdravljena, kot nebeška sestra z naše strani.

1 Ma-ri-a po predzgodovinskih jezikih Azije in Evrope pomeni: »Porodnica-Kralja-A«, kajti tam je začetek (A - Alfa), Bog in Stvarnik ter notranje življenje ljudi in vseh bitij ter vsega bivanja v vesolju (38*).
2 Pozdravu naj sledi globoko spoštovanje Mariji, ki sestoji v tem, da jo posnemate v njeni ljubezni do Mene, Boga-Očeta v Jezusu, in do vsakega človeka; posnemajte jo v njeni ponižnosti, saj je bila izbranka vseh žensk sveta, porodnica telesa Jezusa, in je kljub temu ostala najčistejša v ponižnosti! Posnemajte jo v njeni predanosti Bogu, saj je morala včasih prenašati nevšečnosti (39*), pod križem pa kot mati zaradi Mene trpeti velike notranje bolečine. Vi jo smete pozdraviti tudi z združenim angelskim in Elizabetinim pozdravom:
3 »Pozdravljena bodi, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj! Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus!« 
Moliti in govoriti: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas, grešnike, zdaj in ob uri naši smrti, Amen« pa ne smete! Kajti evangelist Janez vam je razodel, da v nebesih nihče ni svet razen Boga samega (40*) in s tem tudi Marija ni. Ona je le velik duh (41*)^.. Poleg tega Jaz nikoli nisem rekel: Obrnite se na Mojo mater Marijo ali na svetnike, temveč: Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi; Jaz (Sam) vas hočem osvežiti (42*). Predvsem morate pomisliti, da takrat, ko govorite: »Sveta Marija«, ravnate proti Božji volji, s tem ko poleg Mene postavljate boginjo, saj po razodetju, ki sem ga dal po Janezu, razen Mene nihče v nebesih ni svet. Zakaj ne upoštevate prepovedi v desetih zapovedih: Veruj v enega edinega Boga! in poleg Mene postavljate še boginjo? Ali naj potem poslušam in uslišim vaše pogansko vpitje!?
4 Drugič: Marijo imenujete Mati (?) Božja (?). To je spet druga poganska označba, kajti po poganskem učenju so bogovi imeli starše, Jaz, resnični Bog, pa po človeški navadi nisem imel ne očeta ne matere! -
5 Tretjič: Marijo prosite, naj prosi za žive in umirajoče grešnike! - Ali ne pomislite, da še drugih skoraj dvesto milijonov rimskokatoliških kristjanov prosi isto in da vsak dan umre veliko tisoč grešnikov, in naj bi za vse te milijone ljudi Marija neprestano molila!? O, neskončna lenoba razmišljanja! Marija je vendar prav tako le človek kot vi, zato ne zahtevajte kot blazni od nje dejanj, ki presegajo vse meje možnosti! Pomislite, če bi kdo izmed vas rekel nekomu, da mora za več do dvesto milijonov grešnikov za vsakega glede na njegovo potrebo vsak dan prositi in moliti k Bogu, bi mu poklicani ogorčeno odgovoril: Ti norec! Ti sodiš v umobolnico, saj si zrel zanjo! - Zato pustite Mojo telesno mater Marijo pri miru! Kajti ona ne more ugoditi vašim prošnjam in zahtevam, temveč le Jaz Sam, ker kot Božji Duh prebivam v prsih vsakega človeka.
6 Nadalje sem rekel: Nihče ne pride k Očetu drugače kot po Meni; kajti Jaz sem Pot (do tja), Resnica (kot Bog) in Življenje (ker sem Jaz Sam Bog-Oče). (43*)
7 Jaz sem vas ustvaril in sem zato vaš duhovni Oče. Kdo vas je tako ljubil kot Jaz?! Saj sem Svojo kri in življenje pod strašnimi bolečinami na križu daroval za vas in kot vaš duh prebivam v vaših srcih. Kdo vas ljubi ali vas je kdaj tako ljubil kot Jaz? In kdo vam je potem bližji in najbližji kot Jaz? Kdo vam bo pomagal, če ne Jaz? Ali vam lahko kdo pomaga brez Moje volje? - Vi se sicer obračate na Marijo in na blažene (saj »svetnikov« v nebesih ni) in ste, če je prisotno veliko zaupanje, uslišani, toda z Moje strani! Zapomnite si to. 
8 Ker je dejstvo, da gre tukaj za čaščenje Marije, vam hočem predložiti tudi dokaze, kako se Moji telesni materi v rimskokatoliški cerkvi daje prednost pred Menoj: »O najsvetejša Devica... Marija... tebe častim ali molim (»Vi adoro«), o velika kraljica, in se zahvaljujem za vse dobrote, ki si mi jih doslej izkazala; posebej pa za »rešitev iz pekla«, ki sem jo tako pogosto zaslužil.« (Massinie eterne, str. 180, izjemno odobren molitvenik, ki so ga v Rimu izdali redemptoristi - 44*) S tem torej Marija rešuje ljudi iz pekla in ne Jaz! - Toda trpeti in umreti na križu zanje sem moral vendarle Jaz!

160. Učenje o Mariji v Rimski cerkvi  
Narekovano Fracu Šumiju, Gradec, 24.- 26. avgusta 1899

(Oče Jezus pojasnjuje razmerje, kaj je rimska cer(kev naredila iz Marije in kakšno je dejansko stanje glede na resnico.)
1 Sedaj poglejmo naprej, kaj vse so naredili iz Moje telesne matere.
2 V Dr. Wapplerjevem učbeniku katoliške religije za najvišje razrede (avstrijskih) gimnazij, II. del, str.175, odst. 48, rimskokatoliška cerkev poučuje: Da se vse milosti od Boga ljudem podeljujejo po posredovanju svete matere Božje Marije.
3 V odst. 47 in 49 na istem mestu pa se rimskokatoliška cerkev predstavlja kot posrednica za opravičenje človeka pred Bogom, saj Božje milosti, ki so po učenju rimske cerkve ljudem podeljene od Boga po Mariji, prihajajo prek svetih opravil cerkve; in da so ta sredstva milosti ali posvečenja zakramenti in zakramentali (ali blagoslovi in posvetitve), o čemer v odst. 50-72 sledijo še nadaljnja pojasnila o vseh zakramentih in zakramentalih, in iz česar je razvidno, da je Marija le pomočnica Božjih milosti za duhovnike in po njih za ljudi. S tem je po tem učenju prošnja in molitev neposredno k Meni kot Bogu in k Mariji brezvredna, ker naj bi le cerkev prejela Božje milosti za razdeljevanje. Človek mora vse storiti le tako, kot uči cerkev. Če pa tega ne stori, pravijo, da ona sama poseduje pravico »vezati in razvezati«, torej odpuščati grehe in zadržati odpuščanje grehov, s tem pa tudi podeliti milosti ali jih zadržati. Toda to iz vsakdanjega življenja uvidi vsak človek, da lahko odpusti le tisti, ki ga je on užalil, tako kot se mora plačati le tistemu, komur dolguješ, ne pa tistemu, ki se ga celotna zadeva nič ne tiče in nima pravice zanjo govoriti. Sicer bi že apostoli poslušali spovedi in odpuščali grehe, česar pa niso počeli, ker je vezanje in razvezovanje mišljeno le med tistim, ki je užalil, in užaljenim, med dolžnikom in upnikom. Iz tega je razvidno, da posredovanje Marije cerkvi in po njej vernikom ni nič drugega kot iznajdljiva izmišljotina duhovnikov, da bi s tem zavajajočim učenjem o domnevnem podeljevanju milosti služili denar, se pustili častiti kot Božji služabniki ter se smejali neumnosti lahkovernih obiskovalcev cerkve in nad njimi gospodovali.
4 Duhovniki so postavili dogmo ali postavo, da je zgolj rimskokatoliška cerkev tista, ki edina zveliča (?) in da zunaj nje ni rešitve. S tem pa so izrekli človeško obsodbo pogubljenja nad vsemi Božjimi otroki, ki niso rimskokatoličani (Dr. Wappler, op. cit. I. del, str. 181). - S tem pa bi bila Meni odvzeta vsaka pravica do Mojih otrok, in po tej dogmi bi od 1560 milijonov danes živečih ljudi, 1300 milijonov zaradi neljubeče rimske cerkve odšlo v pekel!
5 Po Mojem učenju po Jezusu ni nobenih vic (saj so bile te izumljene v Rimu šele leta 593 z namenom služenja denarja z mašami, molitvami in odpustki), temveč obstajajo le nebesa in pekel, in zato, če bi bilo papeško-rimskokatoliško učenje pristno, bi rimska cerkev kot edina zveličavna odpremila nekaj čez 200 milijonov ljudi (z izjemo več milijonov rimsko-katoliško krščenih socialdemokratov, ki zanikajo Boga) v nebo, drugih 1300 milijonov pa v pekel, ker drug kraj ni znan. Rimska cerkev se s tem dela za vladarico nad Mano in Mojimi otroki ter iz Mene dela krutega, večnega tirana, ki Svoje otroke ustvarja le kot za zabavo za večni peklenski ogenj, da bi jih tam pustil večno goreti in se peči. Če bi obstajal takšen Bog, potem On ne bi bil Bog, ampak čisti satan. Dokler človek živi v mesenem telesu, sem Jaz večna ljubezen in usmiljenje; po smrti človeka pa večna pravičnost, ki Svoje otroke peče v večnem peklenskem ognju kot neizprosen, krut krvavi tiran. Kdo iz tega ne vidi, da sem po rimskem cerkvenem učenju Bog in Satan v eni osebi!? - Tako izgleda edina zveličavna rimskokatoliška verska doktrina; - zato je njeno pravo ime »rimskokatoliška« namesto »krščansko-apostolska«. - Le greh je za večno pregnan od obličja Boga, ne pa grešnik, ki se kesa. Zato obstajajo tudi zgolj večni kraji pogubljenja in večni peklenski plameni, ne pa za večno pogubljeni; kajti takrat bi bil Jaz Sam kot Bog dejanski večno pogubljeni, ker prebivam v vseh dobrih in zlih ljudeh. (S.S. 17,18.)
6 Sedaj poglejmo, kako je s podeljevanjem Božjih milosti po Mariji in ali je res, da sem Jaz kot Kristus Svojo telesno mater Marijo videl kot sodelavko pri delu odrešenja in jo določil za prejemnico ter izročevalko Božjih milosti ljudem preko duhovnikov?
7 Cerkev preko svojih duhovnikov uči naslednje: »Ker ljudje Jezusa Kristusa neštetokrat razjezijo s svojimi grehi, si človek sploh ne upa sam stopiti pred užaljeno Božje veličastvo; le Njegova mati Marija lahko to stori za nas; ona naj bi bila v resnici, kot je papež Gregor XVI. slovesno izrazil, edino upanje grešnikov.« »Njej, kraljici nebes, Jezus menda še nikoli ni ničesar zavrnil.« (Schlachter, Doživetja patra Chiniquyja, str. 180)
8 Sedaj pa poglejmo, kaj o tem pravi Nova zaveza, kjer je Moje učenje zapisano in ohranjeno po Mojih učencih. Pri evangelistu Mateju, 12. poglavje, vrstica 46-50, se pripoveduje, da so Me Marija in Moji polbratje, Jožefovi sinovi iz prvega zakona, prišli obiskat, ko sem prišel v bližino Nazareta in tam poučeval. Jaz, ki sem videl v daljno prihodnost, kaj bodo naredili iz Marije, sem uporabil to priložnost, da ljudem pokažem, da pred Mano nihče izmed Mojih otrok nima prednosti in da sem vsem enak ljubeči Oče. Zato, ko mi je neki poslušalec rekel, da so Moja mati in Moji bratje zunaj in Me iščejo, sem mu odgovoril z vprašanjem: Poglej, tukaj so Moja mati in Moji bratje! Kajti kdor izpolnjuje voljo Mojega nebeškega Očeta, tisti mi je brat in sestra in mati. Nato sem jih pustil še malo stati zunaj in šele nato sem se dal nagniti k temu, da jih pokličem noter k Meni.
9 No, kako se je godilo Mariji na svatbi v Kani Galilejski, (45*) ko mi je rekla, da nimajo več vina? Jaz sem njeno notranjo prošnjo naravnost zavrnil, da naj ustvarim novo vino, s tem ko sem ji skočil v besedo: »Žena, kaj imava Jaz in ti s tem?« S tem sem za vso prihodnost predložil dokaz, da Marija nima nobene posebne pravice pri Meni in ne uživa nobene prednosti pred drugimi ljudmi. - Prav tako je nisem imenoval mati, temveč »žena«; kajti Jaz nisem bil nikogaršnji sin. Moj Duh je bil večni izvor v Sebi. Moje telo ni bilo rojeno po naravnih, temveč po Božanskih zakonih in tako pravzaprav ni bil »Sin človekov«, ampak le utrjen duh. (46*)
10 Enako se je zgodilo pod križem; Mariji sem rekel: »Žena (47*), poglej, tvoj sin;« in učencu Janezu sem rekel: »(Janez) Poglej, tvoja mati.« In zakaj se je to zgodilo, da Svoje telesne matere v času Svojega triletnega poučevanja nisem označeval kot mater? To se je zgodilo zato, ker sem takrat Svoje človeško telo že popolnoma pobožanstvil, tako da v Meni ni bilo več ničesar človeškega iz Marije. Jaz sem bil čisti Bog in Moje telo le utrjeno obdržana lupina nad Božanstvom Kristusa. - Kajti če bi še imel sestavine iz krvi Moje telesne matere na Sebi, potem še ne bi bil čisti Božanski Duh, temveč bi bil še človeški.
11 Ti trije primeri, v katerih sem govoril kot Božji Duh in ne kot človek, ter zato Marije nisem priznal kot »Matere Božje«, dokazujejo popolno nasprotje tega, kar vas učijo duhovniki. Zgoraj sem rekel, da Mi je mati, brat in sestra le tisti, ki izpolnjuje Božjo voljo; - drugi in tretji primer potrjujeta prvega in vam kažeta, da sem z Marijo ravnal popolnoma drugače, kot uči cerkev. Cerkev vam pripoveduje o velikih zaslugah Marije, da je postala Božja Mati. Kdor pa je bral Moje gospodarjenje in Zgodovino mladosti (48*), ve zelo dobro, da Marija pred spočetjem sploh ni imela nikakršnih zaslug, ampak je bila le voljno orodje v Moji roki. Njene zasluge se začnejo šele z Mojim rojstvom. Te pa se raztezajo zgolj na njeno lastno osebo; ne pa tako, da bi se zaradi nje sedaj zapostavljalo Mene in njo samo delalo za Božansko podeljevalko milosti rimskim duhovnikom, kot to uči Rimskokatoliška cerkev.
12 Sedaj naj se pogleda še četrti primer. Ko sem na veliko noč vstal iz groba, je ob zarji prišlo sedem žensk k Mojemu grobu, med njimi Moja telesna mati in splošno nespoštovana javna grešnica Marija Magdalena, iz katere sem izgnal sedem hudičev (49*). In kateri od teh dveh sem dal prednost, Moji materi ali Magdaleni? Človek bi skoraj predvideval, da bi bila Marija dostojnejša! In kaj se je zgodilo? Javna grešnica Magdalena, ki Me je ljubila z vso vročico svojega srca (ker Me je imela le za velikega preroka), je bila prva in najbolj priviligirana od vseh, saj sem se ji najprej prikazal!
13 Ti štirje dokazi naj vam zadoščajo, da sem vsem enak Oče in nikomur ne dajem prednosti in nikomur ne morem dajati prednosti, ker mora vsak sam iz sebe postati to, kar želi postati. Gledano z druge strani, kako lahko enemu dajem prednost, drugega pa zapostavljam!? Mar nisem Jaz Sam vaš duh, mar naj bi bil v eni osebi manj to, kar sem, kot v drugi!? Poglejte, kakšna nesmiselnost, kakšna groba nevednost kljub številnim dokazom v Bibliji.
14 Iz pričujočih pojasnil sedaj jasno vidite, da je v nezmotljivi Rimskokatoliški cerkvi nauk o Mariji iz korenine napačen, zato je to krivo učenje.
15 Jaz sem vam s temi štirimi primeri predložil dokaze, da so pri Meni vsi ljudje enaki in da lahko z veliko ljubeznijo in deli ljubezni vsak človek brez izjeme postane velik v ugledu pri Meni; in da nisem postavil nobenih pomočnikov Svojih milosti. Še najmanj pa bi za to privilegiral denarja pohlepne duhovnike.
16 Označba Mati Božja je napačna, kajti Bog je od večnosti in nikoli ni imel ne očeta ne matere. Zato imenujte Marijo: »(telesna) mati Jezusa« Marija je bila deviško čista mati Mojega človeškega mesenega telesa, medtem ko so druge matere nečiste prejemnice svojih otrok. To je vsa razlika med Marijo in posvetno materjo. Da je ona sedaj velik duh, to so njene posebne zasluge, in te si lahko in si bo polagoma pridobil vsakdo; kajti naposled se morate vendarle vsi zliti v Meni in postati eno z Mano, tako kot je Sin človekov Jezus postal Eno.

161. Pozdrav očetu Jožefu
Narekovano v Berlinu, 20. aprila 1899

1 Pozdrav iz naše zemeljske sfere naj bo danes tebi, o brat posvečen. Gospod ti je dal visoko čast, da si bil Njemu oče v času. Na svojih rokah si smel zibati Gospoda in Mojstra celotnega sveta in blaženo ležati ob nogah Njega, ki prestoluje nad nebeškim šotorom. V velikem veselju smeš govoriti: Že na Zemlji sem počival na Njegovih prsih in nosil Njega, ki je za nas dal Svojo dragoceno kri. Z veliko zvestobo, z resnično ljubeznijo si se posvetil svetemu Otročičku, da, čisti vzgibi tvojega srca so Mu pogosto prinašali veselje. Njemu hočemo dati svoje srce, Njemu služiti in biti pokorni, Njemu posvetiti celotno naše življenje, ob Njegovih dobrotah se razveseljevati. Sedaj počivaš ti spet na Njegovih prsih. Njegovo sveto oko ljubezni gleda dol na nas, zemeljske romarje, ti, brat, si zaupal vanj. (E.u.J. IV. 148)
2 Tudi Mojega skrbnika Jožefa naj bi pozdravljali in globoko spoštovali z prizadevanjem, da živite tako, kot je živel on; toda moliti k njemu ne smete! Kajti on je vaš duhovni brat; prizadevajte si, da bi ga dosegli v njegovih vrlinah!
3 Ko pisec tega pošilja pozdrav navzgor k Mariji, Jožefu ali svojemu soimenjaku Frančišku Serafinskemu, se to zgodi na naslednji način: »Ljubi Oče, ponižno Te prosim, sprejmi pozdrav svoji ljubi materi Mariji preko Svojih z ljubeznijo delujočih rok in ji ga izroči (skrbniku Jožefu itd.),« in tam sem Jaz tisti, ki je v ljubezni hvaljen in slavljen s primernimi besedami, kar Mojim otrokom odločno ugaja; ne pa njihovo hvaljenje brez Mene! Kajti oni le v Meni najdejo izpolnitev svoje ljubezni, svojega hvaljenja! 

162. Klicanje Marije in blaženih na pomoč 

(Franc Šumi: Ljubi, dobri Oče Jezus! Ponižno Te prosim, končno nam daj vedeti: kako je s klicanjem Tvoje telesne matere Marije in blaženih na pomoč ter s prošnjo k njim, da bi kot visoki duhovi, in ker so kot Tvoji ljubljenci vedno pri Tebi ter uživajo visoko milost pri Tebi, s svojo priprošnjo podprli naše zadeve in prošnje pri Tebi?)

(Narekovano Francu Šumiju, Gradec, 15. avgusta 1899)
1 Prav, to vam hočem dati vedeti, da med vami preneha dvom in da v tej doslej sporni zadevi prejmete resnično luč.
2 Ljubi otroci, v Mojih narekih in preko medijskih zasebnih razodetij vam je bilo že pogosto dano vedeti, da sem Jaz edini usliševalec vaših želja in prošenj. Vendar vam to ne zadošča, saj bi radi imeli posvetno lestvico dvornih uradnikov vse do Mojega nebeškega prestola! Z vami je težko delo, ker nekateri med vami Moje učenje še vedno preoblikujejo po svojem posvetnem razumu. Zato poslušajte: Včasih uslišim vaše prošnje preko Svojih ljubljencev, če je to potrebno; to pa bi se zgodilo tudi brez teh priprošenj, ker sem Jaz Sam najbolj zainteresiran za vaše dobro in zlo. Mar nisem Jaz Sam vaš duh? Vi verjamete: kolikor ljudi, toliko različnih duhov. Toda Jaz nisem v vas kot neka oseba, kot na primer duša, ki ima duhovno isto obliko kot vaše meseno telo, temveč kot Božja prabitnost, kot duhovni eterični plamen ljubezni, modrosti in vsemogočnosti. Tako sem prisoten v celotni neskončnosti, vendar z razliko, da je to v človeku najmočneje. Kot rečeno, Jaz Sam sem najbolj zaskrbljen za vaše telesno dobro in duševni napredek, in zato vas preko vesti vodim k dobremu ali k Bogu.
3 Vaš življenjski čas na Zemlji ni nič drugega kot čas preizkušnje vašega mesa in bitja, ki ga z zatajevanjem samih sebe in z odpovedovanjem zunanjim vplivom sveta poduhovljate ter tako dušo in telo, ki sta kot fino - in grobo-duhovno vzeta iz materije, rešujete iz oblasti Satana, posvetnega razuma in posvetnih poželenj ter ju poduhovljate in neprestano očiščujoče pobožanstvujete.
4 Pri tem sem Jaz Sam udeležen in vas preko trpljenja in različnih usod, pogosto zelo neprijetnih vrstic, vodim k hitrejšemu doseganju predstoječega cilja; zato je vse zgolj Moja lastna stvar, ali naj se vam pomaga ali ne. Vam je določen tisti čas za življenje na Zemlji, in ta se mora izkoristiti tako dobro, kot je le mogoče.
5 Če bi živeli popolnoma po Mojem nauku, potem bi se vam godilo dobro! - Toda - kljub učenjem, kljub trpljenju, kljub prizadevanjem, da bi vašo napačno svetovno nazorsko držo privedli do spoznanja, da grešite proti življenjskemu redu, ki sem ga postavil Jaz, vendarle ne vidite in ne opazite, da hodite po napačnih poteh; in od tod potem vaše preizkušnje: Bolezni, beda, nujnost, skrbi in strah za eksistenco ter vsakovrstne posledice iz tega! Živite popolnoma po Mojem učenju kot Božji otroci - po Mojih vrlinah kot Jezus - in Jaz bom skrbel za vas! Ne blaginja in bogastvo, temveč zdravje, zadovoljnost srca in malo skrbi za vsakdanji kruh bi vam bili podeljeni.
6 Iz tega sedaj razberite, kje vam spodleti in da si sami nakopljete vse zlo na glavo in ne Jaz, ki Sam najbolj skrbim za to, da vas osrečim; toda vi pa Mi pod roko pokvarite Moje delo in potem naj bi Moji pridni otroci Mene prosili za pomoč proti vašim napakam v življenjskem redu!?  Tukaj se zatakne! In s tem vas uslišim ali pa tudi ne, pač glede na to, ali je za vaše duhovno dobro koristno ali ne. 
7 Seveda uslišim gorečo prošnjo, toda ta mora priti iz vašega srca; kajti Jaz gledam, s kakšno vero in zaupanjem prinašate prošnjo, in moram pri tem upoštevati vašo nevednost, če želite preko nekega blaženega izprositi svojo zadevo od Mene.
8 Sedaj hočem osvetliti tudi vaše utemeljitve, da se je Marija tam in tam prikazala in da se je zgodil čudež v ozdravitvi in podobno. Ob tem vam hočem pripomniti, da postane vaša duševna predstav verovanja včasih tako živa, v sanjah ali pa tudi v budnem stanju, da razvijete božansko zaupanje vere, in takrat se dejansko zgodi to, kar verjamete; da se celo pomočniki, ki ste jih pritegnili k Zemlji in jih videli z duhovnimi očmi, dejansko prikažejo (50*), katere je pritegnila vaša močna vera. -  In takšna trdna vera je tako močna, da doseže stvari, ki so sicer nemogoče; kajti s tem zajamete božansko voljno moč svojega duha v vas in ste ustvarjalci svoje želje, tako kot visoki duhovi v duhovnem kraljestvu. V tej trdni veri vas včasih pritegnjeni duhovi ali blaženi potrdijo, da se bo želeno zgodilo. To je torej izpolnitev vaše želje (51*). Če bi do Mene vedno razvili takšno Petrovo vero, potem bi se vsaka vaša prošnja, če ne nasprotuje vašemu duhovnemu dobru, izpolnila: hic Lourdes, hic salta! (tukaj je Lurd, tukaj skoči!)  (52*)

163. O duhovih varuhih ali angelih varuhih
Gradec, 20. oktober, 1899

(Oče Jezus pojasnjuje razmerje duhov varuhov do ljudi in njihov trud, da bi ljudi vodili na dobra pota.)
Z redkimi izjemami ima vsak človek svoje duhove varuhe. Te bodisi dopustim Jaz, če zaprosijo za to, da bi vas kot vaši duhovi varuhi spremljali; to so predvsem vaši pokojni družinski člani ali sorodniki, pa tudi drugi dobri duhovi. Včasih vam jih dodelim Jaz Sam; saj vendar molite in prosite za zaščito po angelih ali duhovih! Ti duhovi se z vami zelo mučijo, vendar pogosto zastonj; vi sicer prisluhnete prigovarjanju, toda peklenska narava vašega mesa je, če ne uporabite svoje nasprotne volje, močnejša od teh prigovarjanj in dobronamerni duhovi varuhi ali angeli varuhi so pogosto grenko razočarani v svojih prizadevanjih, da bi vas pripeljali k Meni. Vendar vam pravim: Jaz Sam sem najboljši duh varuh, le pridno poslušajte glas svoje vesti, ki vam svetuje dobro, ter živite in ravnajte po njem, pa bo dobro poskrbljeno za vašo duševno-duhovno bit.

164. Slavljenje z rožnim vencem
Gradec,26. oktober 1902

(Oče Jezus razpravlja o slavljenju iz Svoje življenjske zgodovine in navaja, kako naj se to izraža.)
1 Rožni venec ni molitev, temveč slavljenje Mojih radostnih in veličastnih življenjskih dogodkov ter izraz žalovanja nad Mojo zgodovino trpljenja.
2 Slavljenje z rožnim vencem je sestavil pobožni duhovnik Dominik leta 1236, vendar žal na popolnoma poganski način, s tem ko je namesto Mene z Očenašem za častilno poveličevanje postavil predvsem Marijo z marijanskim pozdravom.
3 On je bil tudi tisti, ki je Marijo z Rimsko cerkveno molitvijo: »Sveta Marija, prosi za nas, uboge grešnike, zdaj in ob uri naše smrti, Amen,« postavil za večno priprošnjico za grešnike, kar je odločno napačno; ta poganska navada je nato v Rimski cerkvi neprestano ostala v veljavi .
4 Sedaj sem Jaz z rožnega venca slekel poganstvo in iz nesvete ovojnice izvlekel zgolj sveto, jedro, ki je izgledalo tako kot Moj Božanski, najsvetejši Duh v srcu grešnika. Jedro (ki je Božji Duh) je dobro tudi v grešniku, ničeva ovojnica pa ne; - tako je bilo tudi jedro (ki vsebuje Moje življenjske dogodke) v rožnem vencu dobro, le poganska ovojnica - da se je Marijo postavilo za svetnico, kar pomeni toliko kot za boginjo poleg Mene, ter s tem za stvarnico sveta in mater človeškega rodu preko označbe »sveta Marija« poleg Mene ter se ji izkazovalo vso častilno spoštovanje - je bila grobo poganska. Saj je bila z označbo »sveta« postavljena v Moj rang kot Bog, Stvarnik in Oče človeškega rodu, ter hkrati kot kraljica in sodnica nebes in Zemlje, medtem ko je ona le visok duh in vaša sestra po duši in telesu (53*); svoji sestri pa vendar ne boste izkazovali božanskega spoštovanja in s tem Mene potiskali v ozadje?! 
5 Ni vam predpisano, da mora za slavljenje z rožnim vencem tudi moliti, temveč lahko vsakdo to stori, če hoče; kajti plačilo je le za opravljeno delo, ne pa za opuščeno. Kdor hoče moliti, naj moli zgolj en Očenaš k vsaki vrstici enega od treh življenjskih dogodkov, torej skupaj zgolj 5 Očenašev, nikakor pa ne 50 »Češčena bodi, Marija« in nikakor ne moliti »sveta Marija«; - kdor pa hoče moliti zgolj en sam Očenaš za vseh 5 vrstic enega od treh življenjskih dogodkov, naj najprej zmoli Očenaš in nato zelo premišljeno izgovori 5 vrstic enega od življenjskih dogodkov, - ob tem pa si v duhu predstavlja pomen in dogajanje teh dogodkov.
6 Rožni venec je čudovito slavljenje Moje osebe skozi vse leto, ki prikliče Moje življenjske dogodke v spomin. Ker je sedaj rožni venec z Moje strani, vašega Boga in Očeta, uveden v čisti božanski obliki, nima nihče, ki Me priznava in ljubi, nobenega razloga, da bi se ob slavljenje z rožnim vencem obregnil in ga zavrgel.
7 Vsako molitev, ki jo človek moli, lahko daruje zase, za žive ali pokojne, to dobro déne tistemu, ki moli, in tistemu, za katerega se moli; toda določanje vrednosti molitve in plačila zanjo naj se ponižno prepusti Bogu! Odpustki in z njimi povezane milosti po Rimski cerkvi niso iz Moje milosti, zato so brez vrednosti! Kajti če bi si vnaprej izračunavali zasluge in plačilo, potem bi s polno napuha posegali v Božje pravice in si namesto zaslug izmolili le greh napuha! Ti življenjski dogodki pa so naslednji:

I. Pet veselih življenjskih dogodkov.
(Cerkveno: od 1. decembra do začetka posta.)
(Po Očetovi navedbi: od 1. januarja do 1. februarja. - 54*)

1 Hozana (55*) Tebi, Jezus, ki Ga je Devica spočela po Svetem Duhu.
2 Hozana Tebi, Jezus, ki Ga je Devica nesla k Elizabeti.
3 Hozana Tebi, Jezus, ki Ga je Devica rodila (56*).
4 Hozana Tebi, Jezus, ki Ga je Devica darovala v templju.
5 Hozana Tebi, Jezus, ki Ga je Devica našla v templju.

II. Isti dogodki v visoko-duhovni obliki.

1 Hozana Tebi, Jezus! Ti sveti Duh ljubezni, modrosti in vsemogočnosti, ki Ga je lilija božanske ljubezni spočela.
2 Hozana Tebi, Jezus! Ki Ga je nedolžnost v svojem bitju pri teti Elizabeti razodela po Elijevem duhu.
3 Hozana Tebi, Jezus! Ki si kot utelešeni Bog in Vladar od večnosti preko Device stopil na tla Zemlje.
4  Hozana Tebi, Jezus! Ki sta Te ob darovanju v templju Simeon in Ana prepoznala in prerokovala kot rešitev in luč duhovnega življenja sveta.
5 Hozana Tebi, Jezus! Ki si se v Svojem dvanajstem letu starosti kot po prerokih napovedani Mesija duhovnega življenja sveta razodel duhovnikom v templju (glej J.L. Trije dnevi v templju).

III. Pet žalostnih življenjskih dogodkov.
(Cerkveno: od začetka posta do velike noči)
(Po Očetovi navedbi: od 1. februarja do 27. marca - 57*)

1 Ki si za nas potil kri.
2 Ki si bil za nas bičan.
3 Ki si bil za nas s trnjem kronan.
4 Ki si za nas nosil križ.
5  Ki si bil za nas križan.

IV. Isti dogodki v visoko-duhovni obliki.

1 O človek! Obžaluj in objokuj svoje grehe ter opravljaj pokoro zatajevanja samega sebe in odpovedovanja svetu; kajti zaradi tvojih grehov, ki si jih kot duh sogrešil v Adamovem duhu, je tvoj Bog in Oče Jezus v vrtu Getsemani v tesnobi in strahu pred tistimi, ki so v duhu predvideni zaradi strašnega trpljenja mesenega telesa, potil kri.
2 Obžaluj in objokuj, o človek, svojega Zveličarja in Odrešenika, ki je bil zaradi tvojih adamitskih grehov tako neusmiljeno bičan, da je kri v potokih polzela z Njegovega telesa na tla.
3 Zgrozi se, ti grehu vdani človek, pred prestrašnim trpljenjem svojega Očeta in Zveličarja Jezusa, ki je bil zaradi tvojih grehov kronan s trnovo krono in zasmehovan ter zasramovan kot s krvjo preliti, nedolžni Trpin.
4 Objokuj in pomiluj, o človek, svojega Zveličarja in Odrešenika, ki je zaradi tvojih grehov nosil težki križ trpljenja na Golgoto, ki bi ga sicer moral zaradi svojih grehov nositi sam.
5 O človek, križaj svoja mesena poželenja, nagnjenja, nevrline in slabe lastnosti s tem, da jih zatreš; - in objokuj svojega Zveličarja na križu, ki je moral pretrpeti grenko trpljenje in muke za tvoje adamitko-starozavezne grehe ter zaradi njih umreti, da bi te odrešil izvirnega greha in njegove pokore.

V. Pet častitljivih življenjskih dogodkov.
(Cerkveno: od velike noči do 1. decembra.)
(Po Očetovi navedbi: od velike noči do novega leta.)

1 Hozana (58*) Tebi, Jezus! Ki si vstal od mrtvih.
2 Hozana Tebi, Jezus! Ki si šel v nebesa.
3 Hozana Tebi, Jezus! Ki si poslal Svetega Duha.
4 Hozana Tebi, Jezus! Ki si Devico sprejel v nebesa.
5 Hozana Tebi, Jezus! Ki si Devico v nebesih kronal z mučeniško krono.

VI. Isti dogodki v visoko-duhovni obliki.

1 Hozana Tebi, Jezus, Ti vsemogočni Zmagovalec nad smrtjo in peklom.
2 Hozana Tebi, Jezus, ki si zasedel Svoj prestol na desnici Božje vsemogočnosti.
3 Hozana Tebi, Jezus, ki si Svojega svetega Duha ljubezni, modrosti, vsemogočnosti in milosti poslal Svojim učencem.
4 Hozana Tebi, Jezus, ki si Svojo mater preko njene ljubezni spremenil v duha in jo poveličal.
5 Hozana Tebi, Jezus, ki si ljubezen in trpljenje Svoje matere nagradil z mučeniško krono večnega življenja ljubezni v nebesih in jo povišal v kneginjo (59*).

165. Molitev k petim svetim ranam Kristusa. (Ob petkih) 
Narekovano Francu Šumiju, Gradec,1899

Naj se zmoli Očenaš in po vsakem Očenašu izgovori eden od petih izrekov k svetim petim ranam:
1 Hvaljen bodi po Tvoji sveti rani Tvoje desne roke.
2 Hvaljen bodi po Tvoji sveti rani Tvoje leve roke.
3 Hvaljen bodi po Tvoji sveti rani Tvojega desnega stopala.
4 Hvaljen bodi po Tvoji sveti rani Tvojega levega stopala.
5 Hvaljen bodi po Tvoji sveti rani Tvojih prebodenih svetih prsi.

Če človek nima časa, da bi zmolil več kot en Očenaš, potem naj po Očetovi navedbi reče: »V čast Tvojim svetim petim ranam, ki si jih za nas pretrpel na križu!«

166. Poduhovljenje
Gradec,14. oktober 1899

(Oče Jezus daje Francu Šumiju visoko milost in jo z Očetovim dovoljenjem daje vedeti vsem, s čimer se doseže poduhovljenje in s tem visoko plemenitenje vsega tistega, kar smo od svojega rojstva sem prinesli dobrega in slabega na svetu proti Bogu in ljudem skozi svoje misli, skozi vse premišljevanje in želje, skozi duhovno in neduhovno govorjenje ter skozi celotno naše delovanje in prizadevanje.)

1 Moji ljubi otroci, Očetova ljubezen vam daje vedeti največjo skrivnost, ki jo je Moj hlapec ali pisec tega za svojo dovršitev in za poduhovljenje svojega bitja izprašal iz Mene, vašega Očeta Jezusa, v svojem neumornem raziskovanju resnice v Bogu ter jo uporabil na sebi, za poduhovljenje svoje osebe v svojem celotnem večnem obstoju.
2 To pa vam dajem vedeti iz njegove ljubezni do vas, ker vas on vse ljubi in želi, da bi bili tudi vi deležni teh milosti, ki so bile podeljene njemu samemu, in bi s tem skupaj z njim hodili po najkrajši in najboljši poti k Meni, vašemu Očetu Jezusu, do najvišje dovršitve v Bogu, vašem Očetu. To njegovo prošnjo sem uslišal in zato vam dajem vedeti, kako lahko hkrati z njim stopate naprej, se čistite, poduhovljate in se v svojem celotnem bitju preko Mene dvignete na najvišjo stopnjo k Meni.
3 Moji ljubi otroci, Jaz sem vam sicer dal že veliko narekov in vam razložil, kako naj bi živeli in ravnali, če želite zadostiti Mojim zapovedim ljubezni. Vendar - to se sicer bere, a znova pozabi, in zato sem se čutil vzpodbujenega, da v tej molitveni knjigi, ki naj bi jo vsak dan vzeli v roke ter iz nje brali in molili, znova prikličem v spomin vse tisto, kar vas lahko potisne naprej k duhovnemu, Meni po volji živečemu življenju.
4 Kdor izpolnjuje to, kar vam predlaga ta molitvena knjiga, ta lahko z gotovostjo računa na svoj napredek v duhovnem, četudi tega ne opazi takoj. Skozi življenje in ravnanje po navodilih, kot jih najdete tukaj, se počasi poduhovlja vaše notranje in zunanje življenje in podeljene so vam milosti, kakršne se podeljujejo vsem obdarjenim z milostjo. Ta molitvena knjiga vas vodi k ponovnemu rojstvu duha, in na tej poti vam naklanjam marsikatero milost, ki vam sicer ne bi bila dana in katere v grehih ne morete biti deležni. Ena od teh je poduhovljenje vsega vašega delovanja in opuščanja v vašem duhovnem napredku.
5 Vendar, preden ste našli pot do (krščanske) teozofije in se vživeli po njenih življenjskih načelih, je marsikdo med vami sodeloval v življenju sveta in to - četudi je odpuščeno - je v svoji duhovni ustreznosti obdržalo grdo obliko; kajti vse, kar ste v svojem življenju mislili, videli, slišali in govorili, storili in preživeli, za večno obdrži svojo duhovno ustreznost. To lahko zato izgleda lepo ali grdo, in slednje vas prisili, da ponovno pridete na svet, da bi temu, če je mogoče, dali lepše oblike. Vendar to dandanes ne uspeva, ker se ljudje vedno bolj oddaljujejo od Boga in svoje duhovno skladišče, svoj življenjski muzej, namesto da bi ga poduhovljali, polnijo z novimi hudodelstvi. Ta okoliščina je pisca te knjige pripeljala na srečno misel, da Me vpraša, ali ne bi bilo mogoče tudi teh nelepih oblik poduhoviti in jih spremeniti v plemenite, nebeške oblike. In ker si prizadeva živeti po Mojih zapovedih, je prejel naslednji odgovor: Da, človek lahko tudi preteklo, sedanje in prihodnje poduhovi in spremeni v visoko-duhovne, nebeške oblike, v nebeški cvetlični vrt božanske ljubezni - če teži k ponovnemu rojstvu in večkrat moli naslednjo molitev:
6 »Ljubi Oče Jezus, ponižno Te prosim, sprejmi milostno vse to, kar sem v svojem celotnem življenju mislil, videl, slišal, govoril, želel, storil ter kadar koli preživel in okusil, in kar bom od sedaj naprej delal v vso večnost - v Tvojo čast in za poveličevanje Tvoje božanske ljubezni, milosti in usmiljenja ter Tvojega svetega imena. Poduhovi mi vse to na način, da bo imelo ljubezniv in visoko-duhovno-nebeški videz, v okras mojega božanstva v Tebi kot Očetu in Bogu! Amen.«
7 Poglejte, ljubi otroci, ta kratka molitev je skrivnost, ki je - izprašana iz Mene - sedaj kot božansko darilo podeljena vsem otrokom, ki živijo in ravnajo po Mojih zapovedi ljubezni. To je neprecenljiva milost, ki vas dviguje k visokim duhovom, ker je vse darovano v čast in poveličevanje Mojega Božanstva kot vašega Očeta in s tem postavljeno v Mojo božansko službo ljubezni.
8 Ljubi otroci! Zahvaljujte se Mi za to, kot rečeno, neprecenljivo milost, ki je marsikateremu duhu dala opravka za tisoče let! - Dokler niso svojega duhovnega življenjskega muzeja tako poduhovili, kot mora biti! - Ker se duhovno nič ne izgubi in nič ne pozabi, in to ljudi obdaja kot muzej, ko pridejo v višje regije ali sfere, ter jih s tem spominja na vse, kar se je z njimi kdaj koli zunaj in znotraj zgodilo, tako da se lahko nenehno opazujejo.
9 Kako veliko veselje je za duha, ko vse preteklo v nebeškem sijaju in veličastvu žari okoli njega in ga označuje kot visokega duha! In kako žalostno, ko ga gnusne oblike spominjajo na njegovo preteklo neduhovno življenje!? Poglejte, ljubi otroci, milost je velika - neprecenljiva! Zato si prizadevajte za takšen način življenja, kot vas uči ta knjižica, in bodite vneti v izvajanju ljubezni do bližnjega ter širite knjižico med enako mislečimi, da doseže svoj cilj, ki ji - kot izhajajoči iz Mene - pripada, da bo vedno več poročevalcev pravega učenja iz nebes ljubezni in da bo Moje očetovsko delovanje ljubezni med vami tako cenjeno, kot to od vas, kot Mojih otrok, pričakujem! Amen.

167. Notranja beseda
Gradec,17. september 1899

(Oče Jezus pojasnjuje cilje in pogoje, pod katerimi nekdo prejme dar notranje preroške besede.)
1 Če neki otrok zelo pridno in pokorno izpolnjuje Moje zapovedi; če ima pogosto ponavljajoče se hrepenenje in veliko ljubezen do Mene; če bi rad bil sluga bratom in sestram ter z besedo in dejanjem izkazoval ljubezen do bližnjega iz ljubezni do Mene in preko Mene do bližnjega, potem lahko, če poseduje resnično, nesebično ljubezen, Mene prosi za dar notranje besede, kot sledi:
2 »Moj najljubši sveti Oče, Ti veš, kako bi moje srce, vneto iz ljubezni do Tebe in do bližnjega, rado marsikaj storilo in doseglo, pa ne more, saj mu manjka duhovno vodstvo, ki si Ti, ljubi Oče, Sam. Zato, moj dobri in ljubeči Oče, Tebe ponižno prosim, poglej name, na Svojega prosečega otroka, in mi nakloni milost daru notranje besede, da se bom lahko kadar koli zatekel k Tebi, Ti ljubezen nebes, in Te vprašal za nasvet, kaj naj storim ali opustim! Ljubi Oče, usliši mojo tako gorečo prošnjo in mi nakloni to milost, da bom lahko v vseh smereh storil več dobrega in hitreje prispel do ponovnega rojstva duha! Amen!«
3 Tako, to zadošča moliti za vsak dan, in več ljubezni ter vnetosti bom opazil, tem prej vam bo podeljena milost. Vendar nikar morda ne že v enem mesecu! Kajti ta milost je velika, iz katere izrastejo ostale - velika ljubezen in hrepenenje, da bi lahko občevali z Mano, prek te molitve, ki jo človek po želji preoblikuje, dozori v milost notranje besede. Otroci, prizadevajte si in se potegujte za to, da boste lahko s svojim Nebeškim Očetom govorili ob vsakem času! Preko notranje besede nato Jaz vodim Svojega otroka k ponovnemu rojstvu duha. S tem veste, kako velika je ta milost! Kdor pa iz drugih razlogov kot iz ljubezni do Mene in do bližnjega prosi za milost, temu ne bo podeljena, ker Jaz nisem hlapec za nečiste namene! - Nikar pa ne zamenjujte glasu vesti z notranjo besedo! Kajti v tem je velika razlika; - vest je zgolj zavedanje, kakršnega imajo vsi ljudje; - notranja beseda pa je Moj živi jezik, ki prihaja kot od kake druge osebe. 

168. Govor Gospodu za dosego duhovnega ponovnega rojstva
Gradec, 17. junij 1855

(Oče Jezus daje preko Jakoba Lorberja govor in poduk, kaj naj človek stori in kako naj ravna, da bi po prestani preizkušnji dosegel milost ponovnega rojstva duha.)
1 »Gospod! Tukaj sem. Pustil sem Te, o najljubeznivejši najsvetejši Oče, dolgo čakati, ko si mi vendar že od moje mladosti neprenehoma klical: Pridi k Meni, Jaz te hočem poživiti! Sedaj, o Oče, je prišel čas, da se je moje uho odprlo in se je moja sicer močna volja povsem predala Tvoji, polna ponižnosti in pokorščine pred Teboj, kot tudi po Tvoji volji do vseh mojih boljših bratov in sester.
Zato pridi Ti, moj najljubši Jezus, k meni in poživi mojo bolno dušo z balzamom Svoje neskončne ljubezni; daj mi najti mojo veliko krivico v Tvojem grenkem trpljenju in smrti; daj mi videti svetih pet ran in v njih prepoznati mojo veliko hudobijo zoper Tebe! O Jezus, Ti zmagovalec nad smrtjo in peklom, pridi k meni in me nauči prav razumeti Tvojo voljo, nauči me prepoznati moj popolni nič in Tvoj vse!
O Ti moj najslajši, najljubeznivejši Jezus, Ti Gospod vseh vojska, pridi k meni ubogemu (v duhovnem!), pridi k meni šibkemu (za dojetje tistega, kar je pravo), pridi k meni slepemu (za resnico), pridi k meni gluhemu (za pravo učenje), pridi k meni gobavemu (od mesenih poželenj), pridi k meni protinastemu (od nevolje za duhovno življenje), pridi k meni (duhovno) hromemu (ko gre za to, da bi delal dobro), pridi k meni ukrivljenemu (v hoji za Kristusom), pridi k meni obsedenemu (od vplivov posvetne modrosti), da, o moj, moj, moj najljubši, najljubeznivejši Jezus, pridi, pridi, pridi k meni mrtvemu (za duhovno življenje in delovanje), in daj mi le dotakniti se Tvojega svetega oblačila (za ozdravitev od mojega posvetnega razuma), pa bom živel! Gospod, ne odlašaj, kajti Tebe neskončno potrebujem; ne morem več biti brez Tebe, saj si mi Ti vse, in vse drugo mi je iz ljubezni do Tebe postalo nič! Brez Tebe ne morem več živeti, zato, o moj najljubši Jezus, pridi nemudoma k meni! Vendar, kot vselej, naj se tudi tokrat zgodi Tvoja sveta volja! Amen.«
2 Nota bene: Skozi nenehno mišljenje Name človek kmalu dozori za ponovno rojstvo, a vendarle so za to potrebni meseci. Naj se ob tem primerja 10. poglavje (Kako molimo Boga v duhu?), kar je potrebno posebej upoštevati. Preden pa kdo prosi za milost ponovnega rojstva, mora izpolniti pogoje, ki so v tej molitveni knjigi postavljeni v prvem delu skozi poduke na vseh straneh, posebno sedem Jezusovih vrlin, ki tvorijo temelj ponovnega rojstva.
3 Vkolikor hoče biti kdo od Mene ponovno rojen, toliko mora spoznati svoje grehe in jih v svoje ponižanje javno priznati; to pomeni: Prvič, skozi spoved navzven nasproti bližnjim, s katerimi je prišel v spor ali sovraštvo. Raje naj človek vzame krivico na lastna ramena, da bi sovražnika znova omehčal in ga naredil za prijatelja; kajti če sem Jaz kot nedolžni vzel vse nepravičnosti, zločine in grehe nase namesto vas - zakaj potem vi ne morete pretrpeti nobene nepravičnosti nasproti svojemu sovražniku?! In to posebej iz ljubezni do Mene! Zakaj Mi ne morete nositi Mojega križa za Mano?! Ko pa vam je le skozi nošenje Mojega križa mogoče priti za Mano. Moje vrline so nujne in merodajne, da prispete do ponovnega rojstva duha: Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, in molite za svoje preganjalce! Vračajte hudo z dobrim, kot Jaz delam neštetokrat vsak dan! Sploh pa ljubite bližnjega kakor sami sebe in se ponižajte pred njim, četudi po njem trpite krivico. Tedaj ste pristni otroci svojega Očeta Jezusa!
4 Navznoter pridite k Meni in izpovejte svoje pregrehe zoper Mene in bližnjega! In prosite Mene za odpuščanje, kot je nakazano v molitvi Očenaš! Človek mora enako kot Peter občutiti pravo obžalovanje, žalost in tesnobo ter jokati nad tako neprecenljivo izgubo Moje milosti, in si mora zadati najresnejši namen, da resnično v vso večnost ne bo več grešil; nato si mora povsem trdno zastaviti, da bo s svetom popolnoma prekinil in se povsem predal Meni ter imel v svoji ljubezni veliko hrepenenje po Meni. V tem velikem hrepenenju se mora dan za dnem umikati od sveta in vseh opravkov v njem ter vsaj eno uro in tri četrt dolgo pri zaprtih vratih in oknih niti moliti niti česa brati, temveč mora ta čas preživeti v popolnem miru, se v svojem najglobljem notranjem ukvarjati samo z Menoj! Vselej pa, kadar koli se kdo poda v ta mir, naj opravi prej navedeni govor št.168 k Meni in - povsem notranje in poln hrepenenja - pričakuje milost od Mene!
5 Po končanem govoru se človek prepusti miru ter raste v hrepenenju in ljubezni do Mene! Če boste to izvajali le kratek čas, vam pravim: Kmalu boste videli bliskati in slišali grmeti; a tedaj se ne ustrašite in ne postanite tesnobni; kajti Jaz pridem k vsakomur najprej kot sodnik sredi viharja, bliska in groma - in šele nato v lahnem, svetem vetriču kot Oče!
6 Poglejte, to je najkrajša in najučinkovitejša pot do čistega ponovnega rojstva, v katerem je na podlagi Mojih sedmih glavnih vrlin edino mogoče zadobiti večno živo življenje; vsaka druga pot traja dlje in je bolj negotova, saj obstaja zelo veliko tatov na poti, kjer za obcestnim grmovjem prežijo zahrbtni tatiči, razbojniki in morilci. Kdor tam ni dobro oklepljen in oborožen vsepovprek, ta bo le stežka prispel do cilja; dobro premislite, Kdo je tisti, ki vam to govori!« Amen.